766 Jasa Zlobec Prelivi Andrej Žigon SOBOTA Odpahneš polkna izžganih oči, iz pesti vodnjaka volčje srce škropi. ¦ Boš izkričal bambus v goltanec drgetajoč? Goltanec z decembrom zalit. Kuštraš, kuštraš mrtvega otroka na luninih dojkah. Hej, javorova miza, pljuskajoči bezeg iz gumbnice neba: kruh se v krošnji prstov drobi, pod kožo kopitlja mozaik stvari. 767 Preliv! Zdaj sem kvačkan vzorec dežja na Majinem cekarju. Ob sobotah odnese pol trgovine. USPAVANKA Brusilnik kresne noči, zvezdna pahljača, petelinja roža v stroku besede . .. lejla lejla la ... Kdo se sprehaja po tankem obodu telesa, kdo si japanke sezuje, na drobno poplesuje ... lejla lejla la ... Usteca moje ljube na zadihani šipi? Gozdni škrat s piščalko iz rumenega dežja? Brivnik mehkožer? Telefonska govorilnica v hlebcu vzhajajočega trga? lejla lejla la .. . So otroci doma? Tu gasilci iz pekla. Klatimo orehe z neba. lejla lejla la ... Nikar ne sprašuj preveč zakaj in kako in kdo je oče fižolovi prekli... lejla lejla la ... In je umirala mati. Za vasjo ob potoku sta se deklici slekli, lase razpletli in peli v noč ... lejla lejla la ... Ne zaspi, zaspi, že se jutranje jadro blešči v skodeli mornarskega čaja .. . lejla lejla la ... 768 Andrej 2igon RAZLITI ROBOVI Vzhodno od vračanja STVARI kopita prisluškovanj: Kdo se ziblje na pestiču utripa? Kdo senči s plavico brezzobo ljubezen? Kdo proži orkestru nogo v takt, nori volovske oči čez gluho zvezdno rezilo? Kruljav pianist udarja v brezna lasastih koral. .. Razliti so robovi stvari. In barve! CESTA Plima perutnic. Ikona vžgana v tramovje večera. Zvon, ki škrobi tipko, zamira POOBEDEK V košari jutra I maline oblakov. Okusiti slast orošene kose. II Na kitovem curku barbar pod privzdignjeno krilo nebeško brado puhajoč. NEDELJSKO Plešasti ribnik. TIHOŽITJE Na šahovnici listnat preliv pomenov. Ustnice dahnjene v smolnato letnico molka ... Čez rob ravnila regrat bradavic. 769 Prelivi DEKLICA Razplete se popkovina grčavih rok, iz bronenih sipin požene rdečegrivo pleme. Sij plavih izlizanih kavbojk napet čez ržišče . . . ŽENA V SEDLU Modrijo hribi. GORE Mrak si odpenja steznik. Čez violino snega upognjen dren. Čopič vihari v sovjih očeh. V glasilkah sveta bega košuta. Vzame me gor na koštrunove prsi, vzame akvamarin.. . DIVJI MOŽ štiriročno sonce na tipkah praproti, mlečni mrak v dojki zraka, pritajeno prasketanje sluha, boso stopalo na strani sledi... Pne se risov hrbet, tetiva zabrni, lepljiva parabola krvi: spenjeni vranec na nitki obvisi. Divji mož grizlja črnico. Obrežje telesa slino kotrlja. V polsnu gredo stvari vsaksebi. Čez indigo noči pršenje planetov. Freska ožilja se zgrbi, izzveni. 770 Andrej Žigon SINGAPUR Sončni disk v temenu, kristali časa krušijo obraz . . . Ožarjeni od drgetanja škrg blaznijo galebi. Slast mesa kaplja v broneni molk daljav . .. In ko me več ni, žge jezik pesek novih podob. Ej, škatlica vžigalic v zapestju morskega toka. V pljučih moje ljube Singapur.