304 Pismo Ker se moje vedenje in predanost gledališču pričenja šele »zdaj«, nikakor ne morem govoriti o problemih in razvojnih poteh slovenskega gledališča — dramaturgije, režije . . . Odkrito, resnično, lahko govorim predvsem o tistih stvareh, ki sem jih videl... Oder sedeminpetde-set, začetki Gleja, Korunova »idejno-estetskanstilna revolucija leta 1964« ... itd. . .. vse to je zame (in najbrž tudi za marsikaterega »nastajajočega« režiserja moje generacije) zelo zelo daleč. Če ne bi bilo »spomina«, ki pa je včasih lahko tudi »solistična igra«, bi vse te predstave šle (kot mnoge druge) v pozabo . . . Vinko Moderndorfer 305 Slovensko gledališče danes, Vinko Moderndorfer Vsa ta »genialna« gledališka, idejna, stilna in estetska revolucija visi nad nami kot pedagoški princip dobrega teatra, kot mit o dobrem in avantgardnem gledališču, karkšnega se danes »ne da več početi« . .. Živa, resnična gledališka podoba teh predstav in gledaliških revolucij pa se je razgubila v prahu fundusov in v nostalgičnih, včasih prav morečih spominih . . . Vsekakor so te predstave zelo vplivale na razvoj slovenskega gledališča (mislim predvsem na avtorsko — režisersko gledališče), nikakor pa ne morejo biti alfa in ornega slovenskega gledališkega razvoja, kot se to večkrat po neumnem ponavlja. Zame kot režiserja je pomemben predvsem moj odnos do teksta in sveta, kajti samo skozenj se reflektira predstava, ki pa je lahko dobra ali slaba. Tuja idejno estetska izhodišča me ne zanimajo, oziroma zanimajo me le toliko, kolikor mi lahko koristijo pri »obdelavi« mojih pogruntacij (idej, koncepta. ..). Predstave izpred dvajsetih let, ki so takrat pomenile »bum«, so zame (danes, tukaj), kot praktičnega gledališkega »delavca«, pase... Oplajam se na živih slikah, na živih gledaliških izkustvih, takšnim stvarem lahko verjamem . . . Klanje kure mi nič ne govori o predstavi, govori mi (kot podatek), da je takrat prvič »na odru umrlo živo bitje in da je s tem konec nekega »klasičnega gledališča«. Vse to mi govori o nekem stanju, o neki gledališki atmosferi, o konceptu predstave in časa. Vendar kljub temu ostajajo ta sporočila na nivoju gledališke zgodovine in podatkarstva. Gledališče je posebna umetnost, deluje samo »tukaj in zdaj«, le kot živa, pred nami odvijajoča se podoba, lahko sporoča, govori . . . Zgodovina in spomin nimata nad živim gledališčem prav nobene moči. . . Namreč: še vedno me (tukaj in zdaj) kot režiserja »muči« vprašanje »konca igre«, konca iluzije — še vedno me zanima absurd ... itd ... čeprav so te stvari bile že ničkolikokrat počete in »razrešene«. Vsak ustvarjalec mora iti skozi določen »krog« razvoja; najbrž ni tragično, če kakšne stvari na novo odkrijemo. Cista originalnost je laž in slepilo, ki nas večkrat potegne v jalov krog špekulacij in efektov. Najbrž danes doživljamo (na primer) absurd drugače, kot so ga doživljali leta 1964 — doživljamo ga iz svojega prostora in časa, vidimo ga drugje, čeprav je temeljna filozofska karakterizacija tega pojma (stanja) najbrž ista in večna. Gledališka predstava se ne da prebrati »nazaj« — ni ponovljiva, je enkratna. Znaki, ki se pojavljajo na sceni, naslednji trenutek izginejo, kar ostane, je sporočilo in »vtis« (estetika, podoba predstave) ki pa ga je mogoče »skozi zgodovino« razlagati in »priporočati« na neskončno različne načine.. . Predstava deluje (sporoča) samo kot živ organizem. Zgodovina in »teoretično-umetniške« vede (tudi kritika) nad njo nimajo in ne morejo imeti moči. .. Sporočilo predstave (gledališča) in časa ni v besedah, temveč v živosti gledališča. . . Vse drugo je špekulacija. Samo živo gledališče je lahko tudi umetnost. Dobro gledališče se počenja »skupaj« ¦— generacijsko. Dobra predstava — dobro gledališče — je vedno predan kolektivni akt. Gledališče ne prenese individualnosti — To, da nimamo novega »mladega« gledališča, je najbrž odraz časa, generacije, ki je izrazito individualistična... najemniška in hladna. »Zlata leta Gleja« so nedvomno povezana z generacijo gledališčnikov, ki je takrat predano in kolektivno počenjala gledališče. Gledališče je najbrž edina umetnost, ki je samo »tukaj in zdaj in nikdar več« — in zato je najbrž edini in pravi obraz časa in generacije. Tega, da 306 Anketa Sodobnosti XVII naše edino eksperimentalno gledališče umira, ni kriv samo »kruti svet fi-nancarjev«, temveč predvsem egoizem in individualizem »nove (naše) generacije«. Vsa dobra gledališka početja so bila kolektivna in predana, nikakor pa individualistična in najemniška. Smo v slepi ulici, ki je najbrž tudi odraz (slika) družbe. Obisk predstav uravnavajo kritike in kritiki. . . Smo narod kimavcev in lahkovernikov. Navdušeni smo nad predstavami, ki so nas v resnici dolgočasile. Postajamo vodeni in brez barve. Ploskamo vsemu in ne navdušujemo se nad ničemer. Mnenje kritike je ponavadi »res mnenje nas vseh« (rešila bi nas »dobra vojna«). V takšnem »ambientu« lahko uspe samo brezobzirno gledališče, kruto v svoji poslanici in kompaktno (profesionalno) v svojem delovnem procesu. Takšna gledališča — gledališke skupine — pa so, žal, redka. Vsepreveč je individualistov in »politikov«. Najbrž še vedno drži »pravilo«, da je gledališče (igra, režija, predstava) način življenja . . . * * * Stvari se skozi »zgodovino« gledališča niso ideološko, tematsko spremenile ... Še vedno so v dramatiki aktualne teme, ki so bile aktualne vedno . . . Naloga režije in dramaturgije je praktična (gledališka) podoba predstave, ki v novi obliki govori »o večnih« problemih časa . .. To, da nimamo, kot najmlajša generacija gledališčnikov, svojih avtorjev (piscev), najbrž sploh ni tako tragično. . . Tragično je to, da se večkrat (ali vedno) ne moremo izviti iz ohišja starega razumevanja dramaturgije, dramatičnosti. . . Ni novih tem — nove so uprizoritve in principi uprizarjanja. Današnji čas je hiter, kratek, zgoščen, dokumentaren . . . vse to se nikakor ne pokriva s preživelo dramaturgijo dolgih dramatskih uvodov, zapletov itd. Stvari se dogajajo hitro, bliskovito. Dvomim, da se da »početi« absolutno novo in sveže gledališče, sveže v igri, dramatiki, v odnosih, . . . skratka, v vsem. Sve-žost in novost je predvsem v tehničnih in dramaturških principih . . . Dobra režija obvlada obrt in tehnične dramatske zakonitosti. Čeprav to najbrž ne more in ne sme biti vse. Vse bolj opažamo, da gledališče kljub vsemu postaja poligon tehničnih spretnosti. Predstave so dobre, popolne v scenskem, dramaturškem in sporočilnem smislu, vendar jim manjka »živa gle-dališkost«. Takšne predstave so likovno (kompozicijsko) in sporočilno polne, manjka pa jim tisto, kar je gledališču »prirojeno« — to je »žmahtnost« — veselje nad igro — ludizem. Vse preveč smo intelektualci in premalo »norci«. Zaradi »aktualnega in šokantnega« se odrekamo gledališču in gledališkosti. Čeprav kot najmlajša generacija gledališčnikov nimamo svojih dramatikov (vsaj ne iz naših vrst), to najbrž niti ni tako tragično ali celo pogubno. Zagovarjam predvsem misel, da svežosti gledališča ni v jeziku in fabuli, temveč v dramaturgiji. Od tod tudi razumem in poudarjam tesno povezavo in poenotenje dramaturgije in režije . . . # * * 307 Slovensko gledališče danes, Vinko Moderndorfer Resnice o državi (politiki) in posamezniku — o revoluciji in kontrarevoluciji — itd. — so, historično gledano, podobne, če ne morda celo iste. Novost je v dramaturškem prikazu teh resnic, novost je v montaži, svežost je v ritmu, tempu, posebnem uprizoritvenem stilu in občutljivosti za določene scenske poudarke. . . vse to (dramaturgija) pa naj bo koncept časa in gledališča ... * * * Gledališka predstava je bila in bo predvsem igra (gledališče), nikakor ne »prostorska oživitev besed« — literature — Za predstavo je sicer potrebna dobra literatura, kot je za sliko potreben dober motiv, nikakor pa to ne sme biti vse. Predstava je svobodno kreativno dejanje, ki ga ne sme omejevati nobena literatura. Torej: za živo, aktualno gledališko sporočilo ni literarno delo v prvem planu, pomembni so predvsem ideja, koncept režije in dramaturgije ter divja in brezkompromisna gledališkost. . .