PISMO IZ UREDNIŠTVA
Drage bralke, dragi bralci!
Zadnji mesec v letu je bil za uredništvo, kakor veste, precej razburljiv. Božično številko smo morali pripravljati v »izrednem stanju«, saj uredniški prostori še niso obnovljeni in moramo pač improvizirati, kakor vemo in znamo. Presenetil nas je val solidarnosti, saj smo dobili pisma in moralno podporo iz skorajda vse Evrope.
Skozi vse leto smo se uredniki trudili, da smo vam nudili kar najbolj pestre in informativne članke o dogajanju med manjšino na kulturnih, političnih, športnih, šolskih in gospodarskih področjih. Skrbeli smo tudi za to, da smo vam nudili vsaj osnovne informacije iz Slovenije, v posebnih prispevkih pa smo vam posredovali, običajno na celih straneh, podrobnejše informacije tako o drugih manjšinah kot tudi včasih bolj specialnih temah, objavljali smo intervjuje in komentarje. Veseli smo, daje naš trud povečini naletel na dober odmev, da je Slovenski vestnik priljubljeno čtivo in da v njem vsak/a najde zase nekaj, kar ga/jo še posebej zanima. Na vsak način se bomo trudili tudi v bodoče, da bomo lahko nudili čimveč zanimivega.
Bralci pa imajo tudi pravico izvedeti, da nastajajo vsako leto hujše finančne težave, ki se bodo hočeš nočeš slej ko prej poznale tudi v informativni ponudbi za koroške Slovence. Denarja iz Slovenije, namenjenega za politične in kulturne dejavnosti, je vsako leto manj, treba bo še bolj varčevati, čeprav smo že doslej stiskali, kjer in kakor se je dalo. V teku zadnjih dveh desetletij je bilo koroškim Slovencem na
Vsem bralkam in bralcem, članicam in članom, sodelavcem, prijateljem in somišljenikom želimo prijetne praznike in srečno novo leto 1997
Uredništvo in uprava Slovenskega vestnika
Slovenska prosvetna zveza
Zveza slovenskih žena
Zveza slovenskih izseljencev
Zveza koroških partizanov
Slovensko planinsko društvo
Slovenska športna zveza
Zveza slovenskih organizacij na Koroškem
voljo precej več publikacij kot danes, povečini so izginile zaradi finančnih težav, in vsake posebej je škoda, saj se je z vsako od njih identificiral določen krog ljudi. Zveza slovenskih organizacij se bo trudila, da manjšini ohrani časopis, ki je eden največjih stebrov tiskane besede za koroško-slovensko bralstvo.
Časi res niso rožnati, borba za obstanek in razvoj manjšine se nadaljuje, čeprav so postale zunanje oblike tega boja drugačne. Priznati je treba, da sta se toleranca in akceptanca do manjšin v zadnjih letih izboljšali in svoj prispevek je dala k temu tudi Zveza slovenskih organizacij in to tudi preko svojega glasila, Slovenskega vestnika. Zato imamo tudi upravičen vzrok, da samozavestno gledamo v bodočnost in da želja, ki jo izrekamo spodaj, ne bo ostala zgolj formula, ampak resnica: SREČNO, VESELO IN ZDRAVO NOVO LETO TER ČIM LEPŠE BOŽIČNE PRAZNIKE!
Uredništvo Slovenskega vestnika Sonja Wakounig Jože Rovšek Mirko Štukelj Franc Wakounig
Godba na pihala, Šmihel
Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji Gledališče ob Dravi
KD Peter Markovič, Rožek KD Pri Joklnu, Celovec
MoPZ Kralj Matjaž, Libuče MePZ Podjuna, Pliberk Plesna šola Gregej Krištof SPD Bilka, Bilčovs SPD Bisernica, Celovec
in včlanjena društva
želijo vesele božične praznike in srečno novo leto 1997
SPD Borovlje SPD Danica, Šentprimož Slovensko pevsko društvo Danica, Šentprimož SPD Dobrač, Bruca SPD Drabosnjak, Kostanje SPD Edinost, Pliberk SPD Edinost, Škofiče SPD Gorjanci, Kotmara vas SPD Herman Velik, Sele SPD Jepa-Baško jezero, Loče SPD Malošče SPD Peca, Šmihel SPD Radiše SPD Rož, Šentjakob SPD Srce, Dolrrla vas SPD Svoboda, Loga vas
SPD Šentjanž SPD 'Prta, Zitara vas SPD Valentin Polanšek, Obirsko SPD Vinko Poljanec, Škocjan SPD Vrtača, Sloven ji Plajberk SPD Zarja, Železna Kapla SPI) Žila, Ziljska Bistrica SPD Zvezda, Hodiše
Sosveti se bodo sestali
Na ponedeljkovi seji slovenskega sosveta so njegovi člani soglasno sprejeli sklep, da se v zadevi reforme zakona o narodnostnih skupinah še v mesecu januarja skliče sestanek vseh sosvetov avtohtonih avstrijskih manjšin v polni sestavi. Na tem sestanku naj bi vsi člani sosvetov podali avtentično sliko o tem, kaj posamezne manjšine dejansko zahtevajo oziroma želijo. Gre za to, da so predsedniki sosvetov v razgovoru s šefoma poslanskih klubov SPÖ in ÖVP Kostelko in Kholom ter s državnim sekre-
tarjem Schlöglom izjavili, da podpirajo predlog Kostelka/Khol,
Center avstrijskih narodnosti pa v javnosti govori o tem, da avstrijske manjšine podpirajo svoj Temeljni zakon. Očitno ena stran govori neresnico in dezinformira javnost. Zato naj bi sestanek vseh sosvetov prinesel v tej zadevi jasnost. ZSO in NSKS pa se bosta še pred tem sestala in izdelala vse tiste zahteve in želje, ki se tičejo slovenske narodne skupnosti na Koroškem in v katerih obstaja znotraj manjšine konsenz.
Nadalje je sosvet obširno obrav-
naval vprašanje obračunavanja dotacij zvezne vlade. Pristojni uradniki so orisali zakonske okvire in nakazali probleme, ki nastajajo s strani posameznih društev. Sosvet je sprejel pobudo, da na Koroškem organizira poseben sestanek s društvi, na katerem bo ob prisotnosti uradnikov temeljito razčistil in razjasnil način obračunavanja subvencij.
Nadalje je sosvet soglasno dal pobudo, da ministrstvo za znanost omogoči na slavističnem inštitutu dunajske univerze z ustrezno personalno zasedbo polnopraven študij slovenistike.
Občni zbor SKGZ
V znamenju dramatičnih okoliščin okoli padca Tržaške kreditne banke je potekal zadnjo nedeljo v Trstu 20. občni zbor Slovenske kulturno-go-spodarske zveze, najpomembnejše krovne organizacije Slovencev v Italiji. S padcem Tržaške kreditne banke in s krizo Primorskega dnevnika je porušena ekonomska osnova organiziranega gospodarstva med Slovenci v Italiji, iz katere je črpala celotna infrastruktura manjšinske organiziranosti od kulture, politike, medijev do založništva in športa. O tem je v poročilu spregovoril tudi dosedanji predsednik Klavdij Palčič, ki je dejal, da so Slovenci v Italiji bili prepričani, da imajo v bankah in
organiziranem gospodarstvu predvsem nadomestilo za to, česar jim država ni priskrbela.
V razpravi, iz katere je bila razvidna zaskrbljenost nad nadaljnjim razvojem, ni bilo mogoče zaznati jasno razvidnih smernic za obnovo Slovenske kulturno-gospodarske zveze, pač pa so bila iznešena zelo različna stališča, ki ponazarjajo deloma zelo travmatično stanje. V predlogih za izhodišče za prenovo SKGZ je dosedanji glavni odbor poudaril nekatera znana načela, s katerimi se SKGZ prepoznava slej ko prej na osnovi antifašizma, v kulturi etničnega sožitja, v načelih družbene solidarnosti in v zago-
voru participativne demokracije. Izhodišča za prenovo pa govorijo tudi o večjem upoštevanju povezovanja različnih organiziranih stvarnosti, ob tem pa poudarjajo postopno odprtje SKGZ vključevanju posameznikov. Nova organizacija naj se tudi ne bi več identificirala v organiziranem gospodarstvu, marveč naj bi skrbela za večjo transparentnost in na osnovi novih statutarnih pravil dosegla priznanje organizacije državnega oz. deželnega pomena, ob tem pa iz italijanskih ali evropskih virov dobila potrebna sredstva za delovanje in za projekte.
Občni zbor je izvolil začasno 25-člansko vodstvo, ki je poverjeno z nalogo, da do maja 1997 pripravi dokončen predlog za prenovo SKGZ v Italiji.
Slika na prvi strani ovitka
je delo akademskega slikarja Draga Druškoviča.
Nov učbenik
Pred kratkim je v Ljubljani izšel zanimiv učbenik in delovni zvezek »Dober dan, slovenščina«, ki je namenjen pouku slovenščine kot drugega ali tujega jezika. Po vsebini je razdeljen na šest večjih, tematsko zaokroženih ter med seboj smiselno povezanih enot. Tematsko izhodišče je posameznik v domačem, šolskem/delovnem in širšem družbenem okolju. Učbenik je komunikacijsko -slovničen. V središče pozornosti je postavljeno razvijanje slovnične/upovedovalne zmožnosti (pomemben delež imajo raznovrstne jezikovne vaje), medtem ko je razvijanju poimenovalne zmožnosti (bogatenju bsednega zaklada) namenjeno več kot osemsto ilustracij za poimenovanje predmetov, dejanj, lastnosti itd. Avtor knjige je Vladimir Donaj, učitelj dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v Švici, knjigo pa je izdalo Ministrstvo Republike Slovenije za šolstvo in šport.	M. Š.
Vstopnice v predprodaji in rezervacije miz na SPZ, tel. 0463/51 43 00-22. Cena vstopnic v predprodaji 100 šil., večerna blagajna 120 šil.
Za razširitev sodelovanja
pretekli četrtek je bil na delov-■ nem obisku na Koroškem svetovalec pri Ministrstvu za šolstvo in šport v Sloveniji Roman Gruden. Srečal se je z vodjo oddelka za manjšinsko šolstvo Tomažem Ogrisom. Obiskal je Slovensko gimnazijo, TAK in Mohorjevo lj. šolo v Celovcu. Na informativnem sestanku v prostorih slovenskega konzulata sta Roman Gruden in Tomaž Ogris spregovorila o okvirnem sodelovanju med obema šolskima ustanovama. Gruden je dejal, da ima Republika Slovenija na podlagi ustave, ki jo k temu zavezuje, pravico in dolžnost, da skrbi za slovensko manjšino v sosednjih državah; sodelovanje pa poteka na osnovi mednarodno dogovorjenih oblik in v skladu skupnega slovenskega kulturnega prostora ter na osnovi neposrednega povezovanja z dvojezičnimi šolami in organizacijami.
Tradicionalna pa so srečanja med Ministrstvom za šolstvo in šport z Deželnim šolskim svetom za Koroško (od l. 1970 dalje). Ta srečanja so namenjena iz-
menjavam informacij na širšem področju izobraževanja kot tudi na področju manjšinskega šolstva. Poleg tega organizira MŠŠ vsako leto tridnevni seminar slovenskega jezika in kulture za
učitelje slovenskega jezika na ostalih koroških šolah, tradicionalno strokovno-poučno ekskurzijo za maturante ZG za Slovence, pri čemer mislijo to akcijo razširiti na TAK in VŠGP v
Šentpetru. Kot zelo pozitivno je ocenil tudi pobudo za poletno šolo slovenskega jezika, ki že osmo leto poteka v Novem mestu. Gruden je opozoril na dejstvo, da se le malo Korošcev (2)
vpiše na visokošolske zavode v Sloveniji. Predlagal je v tej zvezi razgovor oz. dogovor z dotični-mi šolami na Koroškem, da bi v sodelovanju s študentsko organizacijo za dijake sedmih razredov organizirali predstavitev informacij v zvezi z možnostjo vpisa in štipendiranja ter predstavitev posameznih fakultet, tako da bi že pred maturo zbudili zanimanje za študij v Sloveniji. Vzrokov je gotovo več za tako maloštevilen vpis na slovenskih visokih šolah. Dejstvo je, da ni vsak študij, ki ga opravijo študentje v Sloveniji, pri nas priznan in da je treba opraviti v Avstriji nostrifikacijske izpite.
Oba šolska predstavnika sta izrazila željo po še tesnejšem in tudi času primernim oblikam sodelovanja (na primer: partnerstva med šolami, seminarji, izvenšol-ska dejavnost, šport, učni pripomočki, knjige, izmenjava študentov itd.), uspeh pa bo odvisen od angažmaja, pripravljenosti učiteljev, staršev, dijakov, študentov in šolskih ustanov. Možnosti je vsekakor veliko.	M. Š.
ŠKANDAL BREZ MEJA
Občina Borovlje proti dvojezičnim krajevnim napisom
Brez napovedi in docela presenetljivo so boroveljski socialdemokrati na pretekli občinski seji v petek, 13. decembra 1996, zaostrili odnose v občini, saj je na njihov predlog in s podporo odbornikov ljudske stranke bila po metodi hladnega puča z dnevnega reda občinske seje odstranjena zadeva postavitve dvojezičnih tabel na območju bivše slovenjplaj-berške občine. Predlagatelj odstavitve mestni svetnik Franz Primig je odstranitev utemeljil z demokracijsko in politično zelo vprašljivimi in dvomljivimi argumenti: izgovarjal se je na razumske (!!?) in postopkovne razloge, ki da so narekovali ta korak. Dobesedno je pomešal zgorevalne naprave za odpad in dvojezične table, češ da odmev za takšno razpravo pri drugih frakcijah ni ugoden. Primig je v bistvu dvojezične table postavil na raven odpada in smeti, pač materije, s katero si nihče noče umazati svojih belih rok.
Peter Waldhauser, občinski odbornik VS Borovlje, je vložil predlog za postavitev dvojezičnih tabel na območju bivše občine Slovenji Plajberk in ostro protestiral proti nakanam SPÖ ter dejal, da bo Volilna skupnost to nezaslišno dejanje občine še posebej poudarila v okviru deželne razstave. Zahteval je, da mora predlog s tablami ostati na dnevnem redu. A SPÖ s svojo absolutno večino je s podporo ÖVP, ki je zadnja leta docela izgubila svoj politični profil, pometla točko z dnevnega reda. Od svobodnjakov je eden glasoval za to, da točka ostane na dnevnem redu, štirje pa so se, kakor tudi obe odbornici FBI, vzdržali.
Župan Krainer in njegovi socialisti se sedaj izgovarjajo, da tik pred volitvami ne bi bilo oportuno sklepati o tako senzibilnem vprašanju, kakršni so dvojezični krajevni napisi.
Pri tem pa vede zamolčujejo, da bi s sklepom samo uresničili zakonske predpise in udejanili že zdavnaj dogovorjeni ukrep.
Grda ping-pong-igra
Historiat predloga postavitve dvojezičnih napisov v bivši občini Slovenj Plajberk in začetek njihove proceduralne poti sega v junij leta 1988, ko je odbornik Peter Waldhauser v imenu Volilne skupnosti pred-
lagal, naj boroveljski občinski svet na podlagi zakonskih določil postavi dvojezične table v Slovenjem Plajberku, na Strugi, v Brodeh in v Podnu. Dobro leto navrh, in sicer šele 26. junija 1989, je občina Borovlje »najspoštljiveje« prosila deželno vlado za ustrezne informacije. Deželni birokratski mlini so mleli bistveno hitreje kot občinski in le mesec zatem je boroveljska mestna občina imela črno na belem informacijo,
da je treba (in tudi na podlagi katerih zakonov) v omenjenih vaseh postaviti dvojezične table.
Kdor je pričakoval, da bo oblast sedaj sama ukrepala, se je motil. Volilna skupnost je morala sama vrtati naprej in novembra istega leta je naslovila na tedanjega pristojnega deželnega referenta za promet Johanna Ramsbacherja pisni zahtevek, naj dežela na podlagi zakonskih določil postavi omenjene krajevne napise. Tik pred božičem 1. 1989 je Rams-bacher odgovoril, da sme cestna uprava postavljati prometne znake le z dovoljenjem pristojnega urada.
Tako imenovane krajevne table - to so bele table s črnim napisom - pa da mora postaviti pristojna občina, ker ne sodijo v pristojnost zvezne ali deželne uprave. Tako enostavno se je očedil pristojni deželni referent in ping-pong igrica v avstrijskem kompetenčnem labirintu se je lahko nadaljevala. Ramsbacher je še obljubil, da bojo table postavljene, če bojo pogajanja o cestnem režimu uspešna.
Spet je morala VS Borovlje ukrepati in zaprosila je okrajno glavarstvo, da nastavi ustrezno razpravo o cestnem režimu, da bojo table lahko končno postavljene.
Razprava je bila 25. julija 1990 na boroveljskem občinskem uradu, navzoči pa so bili župan Krainer kot zastopnik občine, obč.odbornik Peter Waldhauser za VS Borovlje, zastopnika okrajnega glavarstva in deželne žandarmerije, krajevna in okrajna žandarme-rija ter celovški urad za gradnjo cest.
Sad tega visokokaratnega uradnega zbora je bil dokaj pičel: pristojna oblast je boroveljski občini svetovala, naj s pomočjo celovškega urada za gradnjo cest postavi krajevne
napise in kažipote za omenjene vasi. Občinski odbornik Peter Waldhauser je v posebnem pismu prosil župana Krainerja, naj se kljub vemu zavzema za postavitev tabel in je med drugim argumentiral z evropskimi standardi, z enakopravnostjo vseh občanov in njihovo pravico do krajevnih imen, s kulturno in jezikovno pestrostjo in da nekdanja plajberška občina ni nikogaršnja dežela, ampak pokrajina z lastno identitto. Waldhauser je v tem pismu svaril pred javnim zamolčevanjem dvojezičnosti in pred tem, da bi manjšina ponovno postala drobiž strankarskih interesov. Posebej pa je odbornik Volilne skupnosti opozoril na skurilno in turistično absolutno nesprejemljivo dejstvo, da te vasi letno obišče na tisoče gostov, ki se potem sprašujejo: »Kje pa pravzaprav smo, saj nikjer ni nobenega napisa?«.
Premaknilo tudi to pismo ni ničesar. Letos poleti je Volilna skupnost zahtevala od pristojnih mest deželne vlade, naj končno postavijo napise. Odgovor je avstrijski birokraciji res v čast: dvojezične krajevne napise in kažipote bojo postavili šele, ko bojo v sklopu obnove zamenjali sedanje enojezične napise. Kdaj se bo to zgodilo, pa seveda nikjer ne piše. In še en birokratski »trošt« prihaja iz Celovca: če je občina Borovlje zainteresirana za takojšnjo postavitev teh prometnih znakov, jih lahko nabavi na lastne stroške, postavil jih bo že pristojni celovški urad za gradnjo cest.
No, na zadnji seji se je izkazalo, da občina ne kaže nobenega zanimanja za dvojezične krajevne napise in da so ji najljubše brezimenske vasi, celovškemu uradu za gradnjo cest pa teh napisov ne bo treba postavljati ...
Franc Wakounig
HM
'»lir
Poslopje za deželno razstavo je nared
Te dni bojo v Borovljah napra- izvedbo deželne razstave, vili velik korak v smeri deželne Razstavni prostori so bili obli-razstave. V petek, 20. decem- kovani po načrtih velikovške-bra ob desetih dopoldne bo ga arhitekta Klingbacherja. namreč obnovljeno in poveča- Deželna razstava pod geslom ho razstavno poslopje izroče- »vse je lov« se bo pričela 26. no deželnemu kulturnemu re- aprila 1997 in bo trajala do feratu, ki je odgovoren za 26. oktobra istega leta.
OBČINSKA SEJA V KOTMARI VASI
Razprave o financah
Na začetku zadnje seje torek, 10. decembra 1996, je župan Hugo Götzhaber med drugim informiral o vsotah, ki jih bo morala naša občina plačevati v letu 1997 v medobčinsko zvezo za socialno pomoč (okrog 1,2 mio šil) in v medobčinsko zvezo za gradnjo in vzdrževanje šol (okrog 1,5 mio šil. dodatno k zdrževanju naše ljudske šole). Za otroški vrtec bo občina prenakazovala mesečno 35.000 šil. za osnovne potrebe. Stroški za osebje znašajo mesečno okrog 80.000 šil. Diplomirani inženir Josef Miklautz je poročal o napredovanju del pri kanalizaciji in o razširitvi pokopališča. Dela za kanalizacijo so stala nekaj manj kakor je bilo v proračunu, zato je mogoče, da bi zdaj zajeli celotni Sentkandolf (in ne samo do po-
toka); to bi stalo okrog 2 mio šil. Letos so dela zaključili 12. decembra. Če bo vreme dopustilo, bojo nadaljevali v februarju 1997. Zdaj so že končana vsa dela na Ilovju. Zbirni kanal so potegnili do Zvonine. Na Ročici se je pojavila hujša geološka težava (skala). V načrtu je, da bojo v Kotmari vasi začeli z deli poleti 1998; končali bi jih leta 2000. Z ureditvijo novega pokopališča bojo nadaljevali vigredi. Predvideno je bilo, da bo razširitev stala ok. 1,8 mio šil; stroški bojo gotovo nižji.
Občinski svet je odobril finančni načrt za povečavo pokopališča (plebiscitni dar 710.000, dotacija dežele po no-
vem 940.000 in ne le 790.000, iz rednega proračuna 420.000 namesto 570.000) in za prizidek h gasilskemu domu. Za gasilski dom je bilo predvidenih
500.000	šil. Občina je do zdaj plačala okrog 200.000, gasilci
30.000	šil. Preostali denar se prenese na leto 1997; porabil se bo za potrebna ureditvena dela. 4. maja 1997 bo velik gasilski praznik (110-letnica gasilskega društva). Na dnevnem redu je bil tudi finančni načrt za leto 1996 za ureditev cest. Regija Rož in Carnica sta se združili Regionalno zvezo Carnica Rož (Regionalverband Carnica Ro-sental; naša občina bo zdaj plačevala le 76.000 šil, ne več 92.500).
Med razpravo o rednem in izrednem dodatnem proračunu se je razvnel tudi živahen pogovor o nakupu novega unimoga in o prodaji traktorja. Novi uni-mog stane 960.000 šil. Traktor bi bil sicer nekaj cenejši, vendar ne bi bil tako močen in mnogostransko uporaben. Okoli prodaje starega traktorja so se razvnele razne govorice. ÖVP-jevski občinski odbornik Valentin Leutschacher, pd. Maso-vnjak v Trabesinjah, je že na seji 30. avgusta dejal, da bi rad kupil stari traktor, in sicer za ceno, kolikor bi občini ponudila firma, ki proda novega. Zaradi raznih govoric je ÖVP hotela vložiti nujnostni predlog, naj stari traktor prodajo na javni
dražbi. Izklicna cena bi bila 195.000. Občinski svet je soglasno sklenil, naj traktor kupi Valentin Leutschacher za
200.000	šil. (toliko je ponujala firma, ki je prodala unimog).
Občinski svet je tudi soglasno odobril dodatni proračun. Nujnostni predlog svobodnjaška občinskega odbornika in predsednika nadzornega odbora Horsta Moserja, naj bi obravnavali tudi poročilo nadzornega odbora, ni dobil potrebne dvotretjinske večine.
Občinski svet bo podprl zdravnico dr. Edith Deiner v prizadevanjih, da dobi pogodbo s pokrajinsko zavarovalnico.
Prihodnja seja, zadnja v letu 1996, bo 30. decembra. Poglavitni točki bosta proračun za leto 1997 in poročilo nadzornega odbora.	J. VV.
»DELOVNA SKUPNOST« PRI JOKLNU
Socialdemokrati se soočajo
Delovna skupnost avstrijskih narodnosti v SPÖ je povabila socialdemokratske občinske mandatarje k Joklnu v Celovec, da bi preverila svoja razmišljanja o sožitju narodnosti na Koroškem. Precej se jih je odzvalo, prišla sta tudi deželni predsednik SPÖ Michael Ausserwinkler in šef socialdemokratskega kluba v deželnem zboru Peter Am-brozy. Večji del razprave so posvetili dvojezičnemu osnovnemu šolstvu.
Pravzaprav ni bil njen načrt, je ob zaključku tega prvega tovrstnega srečanja povedala govornica Delovne skupnosti Ana Blatnik, toliko časa posvetiti eni sami temi, vendar »je bilo očitno potrebno«. K temu je nemalo prispeval velikovški župan Blaschitz; napovedoval je narodovo jezo (»Volkszorn«), ki da se bo razplamtela proti morebitni odločitvi ustavnega sodišča o protiustavnosti manjšinskega šolskega zakona, kajti to bi pomenilo, da bi se dalo prav »prenapetim« zahtevam po slovenskem učnem jeziku tudi v četrtem razredu ljudske šole. Pa tudi enojezični učitelji, ki so ponekod že tako v podrejeni poziciji »drugega učitelja« (Zweitlehrer), bi se čutili ogroženi.
Razni sogovorniki so oporekali velikovškemu županu, Peter Ambrozy pa se mu je približal (uvajanje sprememb v dvojezičnem šolstvu po taki poti da ne koristi, take stvari je treba razvijati »v dialogu«) in pribil, da bi taka odločitev ustavnega sodišča znova »odprla koroško šolsko debato v celoti«, saj je ustanavljanje dodat-
Ana Blatnik, učiteljica iz Bilčovsa, organizatorka Delovne skupnosti, ki šteje že nad 200 članov in članic.
nih in delovnih mest ekskluzivno za dvojezične učitelje - kakor da se je to zgodilo npr. s stoštiridesetimi v sklopu zadnje reforme manjšinskega šolstva -v današnji situaciji morda le nekoliko tvegano dejanje. S tem je izzval Tomaža Ogrisa, vodjo oddelka za manjšinsko šolstvo, ki ga je popravil in opozoril, daje število 140 dodatnih delovnih mest sicer pravilno, da pa niso namenjena dvojezičnim, temveč enojezičnim učiteljem. Sicer pa je pritrdil Blaschitzu: tudi on, Ogris, se ne strinja s takim načinom reševanja šolskih vprašanj in vidi nevarnosti v morebitnem sklepanju ustavnega sodišča.
Michael Ausserwinkler seje v razpravo na to temo vključil s pozicije deželnega funkcionarja, katerega glavna naloga bo v primeru spremembe v dvojezičnem šolstvu skrbeti za povečanje državnega finančnega volumna.
Poprej je bil Michael Ausserwinkler v svojem uvodu podprl pozicijo Delovne skupnosti, saj se prizadeva za integracijsko pot reševanja narodnostnih vprašanj, to pa je tudi namen celotne stranke; kar pa se tiče zaželene politične integracije pripadnikov slovenske narodne skupnosti v stranko, je menil, da so že nekoliko napredovali tudi na občinski ravni. Tej usmeritvi ni oporekal nihče, dobesedno pa so jo podprli tudi drugi, med njimi glo-baški župan Sadjak.
Gostiteljica Ana Blatnik, očitno zadovoljna z živahno diskusijo, je večer zaključila z napovedjo, da se bo Delovna skupnost tudi v bodoče srečevala s socialdemokratskimi mandatarji na podoben način, saj je soočenje raznih in različnih pogledov pogoj za razvoj v stranki in v deželi. Na vprašanje Slovenskega vestnika, kakšni so njeni zaključki, saj nekateri deli stranke integracijske usmeritve Delovne skupnosti ne sprejemajo, četudi jo drugi deli stranke in strankino vodstvo podpirajo, je odgovorila takole: »Glavni problem je informacijska vrzel, iz katere izvirajo strahovi. Z doslednim informiranjem in naravnanimi ukrepi bomo odpravljali nezaupljivost, pa se bodo stvari zboljšale.« In je dostavila: »Saj se že«.	MM
Razprava, ki sem ji bil priča na socialdemokratskem sestanku pri Joklnu, me je spomnila na drugo, ki sem jo pred dobrim letom doživel v Društvu staršev Javne dvojezične ljudske šole v Celovcu. Tu in tam so se ukvarjali s poukom slovenščine v četrtem razredu. Način, kako so to storili, pa se je hudo razlikoval.
Na imenovani celovški šoli je bila situacija takale: ravnateljica in učiteljice so ob podpori staršev zaprosile za šolski poskus, ki bi jim omogočal tudi v četrtem razredu poučevati slovenščino v enaki meri kakor nemščino. Šolska oblast je privolila. Večina staršev se je šele ob tej priložnosti zavedla, da koroški šolski sistem za to še ni poskrbel, da je bilo torej potrebno posebej agirati in zagotoviti nekaj, o čemer so domnevali, da je samo po sebi umevno in zunaj vsake debate: dvojezični pouk od prvega do četrtega razreda. Predvsem med enojezičnimi starši z nemškim družinskim jezikom je bilo mnogo takih, ki so ob tem prvem soočenju z restrik-
Past
Mirko Messner
tivnim šolskim zakonom močno začudili, saj svojih otrok k dvojezičemu pouku niso prijavili zato, da bi jim ga šolski sistem omejil že v četrtem razredu, ko je treba učenje jezika še posebej razvijati.
Veljavni manjšinski šolski zakon, ki ukinja slovenski učni jezik v četrtem razredu ljudskih šol, temelji na nacionalistični filozofiji utrakvizma (poslužuj se slovenščine, dokler šolarji ne obvladajo nemščine). Ta filozofija je nezdružljiva s cilji modernega jezikovnega pouka. Ker je vse več enojezičnih staršev (ne samo na Javni dvojezični ljudski šoli v Celovcu), ki svojih otrok praviloma ne prijavljajo k dvojezičnemu pouku z namenom, da bi reševali volumen nekega slovenskega naroda, temveč zato, da bi jim omogočili boljšo in širšo izobrazbo, postaja ta nezdružljivost čedalje bolj očitna in absurdna.
Verjetno se te nezdružljivosti zaveda tudi ustavno sodišče. Samo tistim, ki so ujeti v zanke nacionalizma, bo njegov morebitni sklep o neustavnosti ta čas veljavnega manjšinskega šolskega zakona delal preglavice. K tem sodi očitno tudi Tomaž Ogris. Na sestanku socialdemokratov pri Joklnu je pritrjeval velikovškemu županu, ki je napovedoval odpor ljudske duše proti taki odločitvi ustavnega sodišča, in dejal, da tudi sam vidi podobne nevarnosti.
Ana Blatnik je velikovškemu županu odgovorila mirno in stvarno: če bo v bodoče po zaslugi ustavnega sodišča slovenščina za prijavljene otroke učni jezik tudi v četrtem razredu, se bo jezikovni pouk zboljšal. To pa je dobro in ne slabo. Zato da bo njena Delovna skupnost podpirala sklep ustavnega sodišča, če bo tak, kakor upa, da bo.
In je oba pustila, da obsedita v nacionalistični pasti, katero je eden nastavil, drugi pa vanjo padel.
Il&kikotfi tetami
Nezadovoljna z demokratičnimi pravicami na Hrvaškem
sta Varnostni svet Združenih narodov in Svet Evrope. Prvi je prejšnji petek sklenil resolucijo o županski aferi v Zagrebu, ki traja že 15 mesecev. Predsednik Tudjman namreč po zmagi združenih opozicijskih strank noče potrditi njihovega župana, kajti župan mesta je po ustavi hkrati tudi vodja županije, te pa kot svoje namestnike imenuje le državni predsednik. Razrešitev ali pa še večja zaostritev se obeta prihodnji teden, ko naj bi opozicijski mestni svetniki zapustili mestno skupščino in tako izsilili nove volitve. Poleg tega pa Varnostni svet Hrvaško tudi opozarja na njeno kršenje človekovih pravic v odnosu oblasti do vračanja Srbov v Kninsko krajino. Drugo pismo je Hrvaška prejela od Evropskega sveta. V njem mu ta očita nedemokratičnost na področju medijev, konkreno odvzem frekvence neodvisnemu Radiu 101. Od Hrvaške oz. od njenega državnega medijskega sveta pričakuje vrnitev frekvence do 15. januarja prihodnje leto.
| Organizacijo združenih narodov bo po novem letu vodil
. 11 novi generalni sekretar. To je ganski diplomat Kofi Annan. Doslej je bil podsekretar OZN za mirovne operacije. Tako se je z zmago Združenih držav zaključila nekajmesečna polemika okrog nasledstva dosedanjega generalnega sekretarja Butrosa Galija. Taje sicer vztrajno kandidiral še za drugi mandat, vendar so njegovi kandidaturi odločno nasprotovale ZDA. Ameriška diplomacija je v zadnjem trenutku močno pritisnila na Francijo, ki je bila kot edina članica Varnostnega sveta s pravico veta proti imenovanju Annana. Američani pa so prav ob tem znova potrdili svojo dominantno vlogo v Združenih narodih, kjer se že nekaj let ne more prav nič zgoditi brez njihove volje ali pristanka.
Stopicanje na mestu bi lahko imenovali iskanje mandatarja za novo slovensko vlado. Pa ne zaradi pomanjkanja kandidatov, temveč zaradi dveh, ki imata skoraj enake možnosti. To sta Marjan Podobnik, predsednik Slovenske ljudske stranke, zmagovite v triu treh t. i. desnih pomladnih strank, in pa doslejšnji premier Janez Drnovšek, vodja Liberalne demokracije Slovenije, ki je na volitvah prejela največji odstotek glasov (27). Predsednik republike Milan Kučan je pretekli teden že opravil prvi krog pogovorov, in sicer z vodji poslanskih klubov in poslancema obeh narodnosti, ta teden pa tudi drugi krog s predsedniki strank, vendar obstaja še vedno pat pozicija, saj nobena stran ne popusti in noče v kako koalicijo. Po vsej verjetnost bo še pred božičem poveril mandat Janezu Drnovšku, kar pa ne pomeni, da bo problem novega premiera rešen, kajti potrditi ga mora več kot polovica poslancev v državnem zboru, teh pa zaenkrat nima zagotovljenih. Pomladne stranke imajo sicer, če nihče ne odskoči, zagotovljenih točno polovico (45) glasov, kljub temu pa bi bila njihova vlada ob pičli podpori zelo nestabilna, česar pa si Slovenija v tem trenutku ne bi smela privoščiti. Trenutna slepa ulica vodi lahko samo v ponovne volitve.
Da ne bo pomot...
da bi moralo biti dovoljšen dokaz za nevzdržnost nastalega vtisa. Poudaril je, da so podobna anonimna sramotilna pisma, ki jih VS obsoja, dobile tudi druge osebnosti javnega življenja ne glede na svojo narodno pripadnost ali politično prepričanje.
Zupanu Krainerju ne očitamo, da nam je hotel podtakniti kaj nelegalnega ali še kaj hujšega. A kot »homo politicu-su«, ki je gotovo seznanjen s političnim dogajanjem v deželi in kot uglednemu županu dvojezične občine bi le radi povedali, da je prav v tako dramatičnih trenutkih, kakor jih preživljamo sedaj, posebno pa naš časopis, treba vsako besedo dati na zlato tehtnico, nam vsem v korist, ne pa v škodo. Anonimno pismo, ki gaje župan dobil, uredništvo SV ostro obsoja in se distancira od vsakih anonimnih ali drugačnih podtikanj, groženj in zmerjanj. Uredništvo Slovenskega vestnika
Le dober teden po zločinskem napadu, ki je opustošil uredniške prostore Slovenskega vestnika in dan po drugi seriji grozilnih pisem na slovenske medije na Koroškem, je boroveljski župan poročal o tem, da je dobil anonimno sramotilno pismo z izrezanim poročilom iz Slovenskega vestnika o desetooktobrski proslavi v Borovljah. Kljukasti križ in svinjska psovka sta dopolnjevala vsebino te ogabne pošiljke. Način županovega poročanja pred občinskim svetom pa je zapustil vtis, kakor da bi anonimno pismo prišlo iz kroga Slovenskega vestnika. Šele občinski odbornik VS Peter Waldhauser je razčistil nastalo krizno vzdušje in fatalni vtis. Odločno je zavrnil vsakršnjo povezavo med Slovenskim vestnikom in piscem obsodbe vrednega anonimnega pisma. Opozoril je na grozilna pisma, ki sojih slovenski mediji dobili, in na atentat na uredništvo Slovenskega vestnika. Vse to
Drznega projekta se je lotil režiser Marjan Bevk s Teatrom brez ... Pri tem ga je kot nosilec projekta podprla Slovenska prosvetna zveza. Tudi ta je bila pogumna. Nedvomno tudi naše gladališče na Koroškem potrebuje eksperimente, saj z njimi meri odzivnost občinstva na neobičajne tekste, sproža kritiko, osmislja gledališče v svojem najširšem spektru.
Šeligova Svatba je sicer briljantna mojstrovina pocestniške-ga jezika, koncentrat vseh mogočih žaljivk in umotvorov ljudi na robu družbe, zasvojencev, pokvarjencev, bebcev, vendar je v svojem bistvu socialni subre-alizem, neživljenski prav v tem, da je tako zgoščen, da slika predvsem in samo črno in kvečjemu še nekoliko sivo družbeno situacijo. Primeren je za gledališki prikaz kontradrame. Na sceno je postavil grobarja, upokojenega policaja, shizofrenika, zasvojenko, žagarja, brutalno žensko, ciganko, gostilničarko, mednje pa je kot med krokarje pahnil bebca Lenko in Jurija. Z nekako lepljenko živ-ljenskih zgodb in usod, za kate-
PREDSTAVA TEATRA BREZ ...
Srhljiva Šeligova Svatba
rimi se vendarle skriva ponekod izražena, drugje bolj skrita sla po življenju, je ustvaril mučno vzdušje vsesplošne družbene kataklizme. Pri tem je uporabil prispodobe iz ljudskega vraževerja, petelin, kri, mačka idr. in
jih uporabil kot gonilo v zavestnem in podzavestnem ravnanju oseb.
Osredni osebi, prizadeta Lenka in Jurij, se v bistvu gibljeta med socialo oz.občino in cerkvijo. Prva jih hrani, druga
naj jima da blagoslov za skupno življenje. Sla po preživetju in po ljubezni. Ciganka in zasvojenka sta pravzaprav nekakšen medij med njima in preostalo brutalno družbo.
Če odmislimo mračno, celo
srhljivo izpoved, je treba reči, daje predstava narejena dobro, celo prav dobro. Težke vloge so z veliko truda odigrane prav do konca, koncentracija igralcev je premočrtna, gib je dodelan in usklajen s tekstom, scena podpira vso črno sivost dogajanja, glasba bebcev je nežna, luč in kostumografija pravšnji. Najtežji vlogi sta odlično odigrala Magda Kropiunig in Aleksander Tolmaier, grotesken grobar je bil Miha Kap, ubogi programirani shizofrenik Martin Mo-schitz, zasvojenko je psihokine-tično dognano predstavila Nadja Žele, v preostalih vlogah pa so jih dopolnjevali še Alenka Hain, Tatjana Pavčič-Kupper, Mihi Seher, Manfred Tolmaier in Sarah Pavčič.
Med strokovnimi sodelavci je treba poudariti izvrsten gib Alenke Hainove, preprosto, a učinkovito kostumografijo Mateje Janševe in Mojce Povh, glasbo pa je pripravil Joži Sticker. S tehniko sta usklajeno upravljala Hanzi Kežar in Villi Ošina.
Predstava je vsekakor zanimiva za ogled; vendar samo enkrat, pa dovolj za nekaj čaša.
Jože Rovšek
PREMIERA V DOBRLI VASI
Smeh po meri Moliera
»Stara garda« dobrolskih igralcev se je predstavila z novim zaletom
Dobrolci so res zelo primerno krstili svoj pred nedavnim odprti preurejeni kulturni dom, najbrž pa so takoj ugotovili, da bo dvorana za nekatere prireditve kar premajhna. V nedeljo popoldne se je na premieri Mo-lierovega Georga Dandina zbralo obiskovalcev za dve taki dvorani.
Vesel dogodek je bil to. Pa ne le zaradi vsebine, predvsem zato, ker je spet oživela »stara garda« igralcev, ki jo je zbral režiser Poldej Zunder in ji vdahnil novega poleta. Vesel pa tudi zaradi vsebine in posrečene igre. Na odru so se pojavljali znani in manj znani igralci, vsakega pa so gledalci pozdravili z bučnim aplavzom.
George Dandin sodi med Molierove lažje komedije in je zato za naše odre kar primeren. Režiser Zunder je ob tem še zelo ustrezno zasedel vloge in tako je zaživel v najboljši luči.
Vsebina je preprosta: Kmet
Dandin se poroči z Angeliko, hčerko plemiške družine de So-tenville. Kmalu ugotovi, da za njo lazi dvorjan Clitandro, kateremu se Angelika kar pridno odziva. Da bi ju razkrinkal, se posluži njenih staršev, ki pa sta na hčerkini strani in mu ne ver-
jameta. Tako ga ponižata, da se mora celo oprostiti obema ljubimcema. Dandin še naprej nastavlja past in ko ima »lisico« že skoraj v njej, se mu spet izmuzne in sam pade vanjo. V nasprotju z Linhartom, ki se v svojih komedijah ponorčuje iz
Varani kmet in dvorjanov sluga
nadutih plemičev, Moliere ostane pri začetni dispoziciji: kmet ni dorasel plemiškim ukanam.
Dogajanje spretno, kot je to v takih komedijahv navadi, polnijo še dvorjanov sluga, kmetov hlapec in gospejina služkinja.
Kmeta je odlično igral
Francej Lipuš. V nekaterih prizorih je bil tako trpeč, da se je gledalcem kar smilil. Drugi po komičnosti je bil dvorjanov sluga Tone Kimovec. Zame pravo odkritje. Starša plemiške prešuštnice sta bila Francej Go-mernik in Bernardka Komar. V nekaterih prizorih je njuna plemiška nadutost nekoliko popustila. Zelo dinamično je svojo vlogo služkinje zaigrala Anica Haschej. Fanej Fera bi bila lahko v vlogi nezveste žene še bolj koketna, kar bi se ji zelo podalo, njen ljubimec Tonej Traun pa je iz vloge napravil svojstveno figuro, a zelo všečno. Hlapec - Jozej Prunč(Radar) - je svojo krajšo vlogo zaigral po meri svojega stanu.
Zelo lepa, oblikovno čista je scena Brede Varlove in tudi Aničini kostumi so primerni, predvsem pa zelo bogati.
Predstava bo ponovljena in tako je tudi prav!
Jože Rovšek
Preteklo soboto, 14. decembra 1996, zvečer je v dvorani nekdanje narodne in sedaj gospodinjske šole v Šentrupertu pri Velikovcu praznovalo krajevno Kulturno društvo »Lipa« svojo 90-letnico. Slavnostna govornica Marija Makarovič je dejala, da so ob »Lipi« svojčas rasla in se krepila slovenska društva na celotnem slovenskem etničnem prostoru severno od Drave, na Rudi, v Vovbrah, Tinjah, Št. Štefanu, v Šentpetru na Vaši-njah, v Važenberku, Grebinj-skem Kloštru, Želinjah in na Krčanjah. »Lipa« je bila ustanovljena 21. oktobra 1906 v Narodnem domu v Šentrupertu. Brez prizadevnosti in delavnosti članov društvo gotovo ne bi
90 LETNICA VELIKOVŠKE »LIPE«
Globoko je pognala in kljubovala vihaijem
«•no
0Jf/co
Ob 90-letnici je zapel »Lipin« mešani pevski zbor
doseglo te častitljive starosti, kajti ustvarjalni pogoji tudi v preteklosti niso bili najboljši, a društvo je vsem nasprotjem navkljub preživelo in je moč črpalo prav iz vsebine svojega delovanja. Danes goji in ohranja bogato kulturno dediščino severno od Drave in s tem izpolnjuje plemenito kulturno poslanstvo, obenem pa je postalo pomemben dejavnik v prizadevanjih za strpnost in za sožitje v občini in v celotnem kraju.
Slovenci v Velikovcu in okolici so letos slavili že eno pomembno obletnico, namreč sto-
letnico obstoja narodne šole v Šentrupertu pri Velikovcu. 90-letnica »Lipe« je samo dodaten dokaz njihove samoniklosti. Da je to še dodatno poudarilo, je društvo pred jiedavnim priredilo seminar o kulturnem izročilu kraja. Kakor je dejala predsednica »Lipe« Zalka Kuchling, bojo izsledki na voljo prihodnjo vigred.
Na prireditvi je zapela Vokalna skupina, Janja Kassl, študentka salzburškega Mozar-teuma, je izvajala zahtevne skladbe za kitaro, kot gost pa je sodeloval Mešani pevski zbor »Srce« iz Dobrle vasi. »Lipi« je za 90-letnico čestital tudi slovenski konzul Anton Novak.	F. W.
IZ DRUŠTVENE DEJAVNOSTI
Poročilo iz Železne Kaple
Zključek srečanja otrok na zasneženem Jezerskem
Po dolgem času se spet oglašamo iz Železne Kaple, da podamo kratko poročilo o delovanju Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« v jesenski sezoni 1996.
Takoj po poletnih počitnicah, ko so razen folklorne skupine druge sekcije bolj mirovale, smo se spet lotili dela, saj je bilo pred nami kar precej nalog.
5. oktobra smo imeli v gosteh Plesni teater »Ikarus« s koreografsko gledališko predstavo »Tretja ženska«, ki je bila posvečena spominu ob 70-let-nici rojstva Ingeborg Bachman-nove. Ker pri plesnem teatru kot umetniški vodja deluje domačin Zdravko Haderlap, smo bili nanj še toliko bolj radovedni. Obiskovalci so bili navdušeni nad nevsakdanjim pristopom k gledališki dejavnosti te že zelo znane skupine.
Sobota, 12. oktobra, pa je bila namenjen gostovanju »Zar-jinih skupin« na sejmu »Gost tur« v Mariboru in Lenartu. Ob 12. in 14. uri smo se gostom predstavili na sejmišču v Mariboru, kjer je s svojo stojnico sodelovala tudi iniciativa gorskih kmetov »Coppla kaša« iz Železna Kaple. Dobili pa smo tudi posebno stran v sejemskem časopisu, na kateri smo predstavili Železno Kaplo kot turističen kraj. Spremljal nas je podžupan Engelbert Ojster, ki je poudaril pomen sodelovanja na kulturnem in gospodarskem področju. Popoldne smo bili gostje Lenarčanov, kjer smo zvečer izvedli celovečerni kulturni program. Oblikovali so ga naš mešani pevski zbor, folklorna skupina in tamburaški zbor ter duo harf. Precejšnja množica, saj je sodelovalo kar 56 oseb, je ta lep sobotni dan preživela \ Slovenskih goricah in spoznali smo gostoljubnost in ljubeznivost tamkajšnjih lju-
di, katerim se lepo zahvaljujemo. Zahvaljujemo pa se tudi vsem domačinom podjetjem, ki so nas pri tem podprla.
V	sredo, 23. oktobra, smo v Železni Kapli doživeli poseben večer, ki je potekal v okviru tradicionalnih prireditev »Dober večer, sosed«. Z nekoliko drugačno zasnovo smo spoznali daljne sosede iz Transkarpatja, ki so obiskovalce v polni dvorani navdušili s svojim značilnim temparamentom. (O tej prireditvi je že bilo obljav-ljeno posebno poročilo).
V	soboto, 23. novembra, smo storili prvi korak k uresničitvi dogovora, ki smo ga sklenili že na mariborskem sejmu s tam prisotnimi Jezerjani. Z otroškim pevskim zborom smo se odpravili na Jezersko, kjer je bilo srečanje s tamkajšnjimi otroci. V osnovni šoli so se otroci medseboj spoznali preko pesmi, recitacij in poseb-
nih iger, nato pa so v raznih skupinah skupaj ustvarjali pajace, ovce iz volne, skrinjice in podobno. Ker pa je vabil že prvi sneg, smo to srečanje zaključili z veselimi igrami na šolskem travniku in marsikateri otrok sploh ni opazil, da je že kar precej mrzlo. Spremljajoči starši, še bolj pa otroci, so bili navdušeni nad tem prijetnim, sproščenim srečanjem. Slavko in Monika, ki sta bila glavna odgovorna za to srečanje, sta dokazala, kako hitro se dajo vzpostaviti medsebojni stiki. Ob tej priložnosti so vsi navzoči prejeli posebno priponko, ki predstavlja dva otroka z roko v roki in naj bo poseben spomin na to srečanje otrok na Jezerskem.
V petek, 13. decembra, je otroški zbor razveselil prebivalce doma »Caritas« v Železni Kapli in jim tako podaril nekaj tople otroške vedrosti.
Isti dan na večer pa je Zarja
skupaj z založbo »Drava« pripravila literarni večer in predstavitev knjige Brigitte Buscho-ve »Lepena. Ein Dorf macht Schule«. Prireditev je bila v ljudski šoli v Lepeni. Zbralo se je precej ljudi, med njimi ravnateljica ljudske šole v Lepeni Kristina Hobel, ravnatelj šole v Železni Kapli Miha Travnik, ravnatelj glavne šole Engelbert Ojster in župan dr. Peter Haderlap. Prvi del prireditve je bil namenjen nekaterim literarnim ustvarjalcem, ki so bili oz. so povezani s tem krajem in seveda tudi s tamkajšnjo šolo. Iz svojih del so brali Maja Haderlap, Karla Haderlap in Jože Blajs, ki pa je uvodoma predstavil tudi druge besedne ustvarjalce, ki so obiskovali to šolo oz. delovali v tem kraju: Florjana Lipuša, Valentina Po-lanška, Tončija Haderlapa, Cvetko Lipuš. Pesmi iz Ra-vensbriicka, ki jih je napisala
Katarina Miklau, Šrtevka, pa je prebrala Marija Ošina.
Dr. Helga Mračnikar, voditeljice založbe »Drava«, je nato na kratko spregovorila o sodelovanju z avtorico Brigitto Busch. Le-ta je potem zelo prepričljivo predstavila svojo knjigo, v kateri opisuje zgodovino tega kraja, vlogo lepenske ljudske šole, predvsem pa vlogo slovenščine kot komunikacijskega sredstva domačinov in spremembe, ki so se in se dogajajo na tej ravni. Poudarila je tudi, da se še naprej ukvarja s to tematiko, predvsem z iskanjem novih možnosti in novih prijemov pri ohranjevanju slovenskega jezika na Koroškem.
Ob koncu je župan čestital Buschovi k izdaji knjige, še posebej pa poudaril njeno vlogo in doslednost, s katero se je lotila učenja slovenskega jezika, ki ga zelo dobro obvlada. To je dokazala tudi ta večer v lepenski ljudski šoli. Še dolgo po prireditvi so se obiskovalci ob domači malici in osvežujoči pijači pogovarjali, obujali spomine in kovali načrte ...
Včeraj, 19. decembra, pa sta športna sekcija SPD »Zarja« in Slovensko planinsko društvo imela v gosteh znanega alpinista in smučarja z Jezerskega, Dava Karničarja, ki je v gostilni Podobnik predaval o svojem alpinističnem dosežku na Mt. Everestu v Himalaji. S tem večerom smo poživili stike s sosedi na Jezerskem, kot je to že pred kratkim storil otroški zbor »Zarja«.
Vsem pevcem, folkloristom, igralcem, tamburašem, športnikom, odbornikom, sodelavcem, članom in prijateljem želimo vesele božične praznike ter srečno, zdravo in zadovoljno novo leto 1997.
BJ
V torek, 10. decembra, so mladi iz Mladinskega doma svojim sostanovalcem in sošolcem pripravili posebno prireditev. Ker hektika k približevanju božiča stoji v recipročni vrednosti -čim bliže je božič, tem večja je - so se odločili za dan, ki stoji še sredi adventa. In kot seje izkazalo, je bila ta odločitev prava.
Zbralo se je precej zainteresiranih. Tudi nekateri starši in uslužbenci so bili vmes, ko so nas Emanuel z živahno klavirsko skladbo, Stefania in Dragan pa z dvema estetsko izvedenima plesoma popeljali v prireditev. Karen in Božena sta iz violin, Martina pa iz saksofona ob virtuozni spremljavi Ane na klavirju izvabile klasične zvoke. Posebno posrečen je bil nastop deklet, ki se v domu učijo slovenščine (Sonja, tri Katrin, dve Vereni, Stefanie ob pomoči vzg. Ede). Skoraj brez naglasnih napak so zapele pesem „Siva pot“. Tomi in Gregor sta razmišljala o adventnem času, skupina najmlajših gledaliških
MLADINSKI DOM SŠD
Pester kulturni dogodek
igralk in igralcev (Jana, Tanja, Sara, Marco, Dominik in Emanuel) pa nas je popeljala v čas predbožičnih priprav v nedolžnem živalskem svetu. Tudi starejša dekleta (Tamara, Katrin, Karen in Simona) so bila v hudi hek-tiki predbožičnih priprav, katerih so se sicer hotele znebiti z nekoliko po-enoastavljenimi pripravami božičnih daril, vendar so prav zaradi tega prišle še v hujšo stisko. Vmes sta spet zaplesala Stefania in Dragan. Ana, Karin in Božena pa so zaigrale še nekaj najbolj znanih božič-
Tomi in Gregor sta razmišljala o adventnem času
nih pesmi. Ravnatelj Jože Blajs se je zahvalil vsem nastopajočim in vsem, ki so prireditev pripravljali in poudaril pomen takih prireditev za ustvarjanje občutka pripadnosti k ustanovi, v kateri živimo. Videti je bilo, daje bila tudi mladina zadovoljna. Po uro in pol dolgi prireditvi, ki sta jo povezovali Melitta in Veronika, organizacijsko pa jo je pripravila vzgojiteljica Meda, je od Dragana in Stefanie po sklepnem turnirskem dunajskem valčku zahtevala še dodatek ...
Po prireditvi pa
smo še pokramljali ob prazničnem pecivu iz domske kuhinje in ob osvežujoči pijači.
Prireditev je dosegla zelo lep kulturni nivo in je dokazala, kako pestro je delovanje mladih, ki živijo v domu. Dokazala pa je tudi, da si mladi želijo harmonije s soljudmi in z okoljem, v katerem živijo. Ta harmonija, pa lahko nastane samo, če se medseboj poznamo, še poznamo želje, pričakovanja in potrebe drug drugega in smo po eni strani pripravljeni to sprejeti, po drugi strani pa prilagoditi naše želje in potrebe skupnemu. V tem duhu je bila tudi kulturna prireditev tega torkovega večera. Spoznali smo marsikateri skrit talent, videli in slišali rezultate mnogih naprezanj in vaj, razumeli, da se do tega pride samo s samodisciplino in doslednim delom, ki jo mnogokrat slišimo tudi po domskih prostorih, ko gosli, klavir, saksofon, harmonij ali harmonika iščejo noto za noto in jo ponavljajo do perfektnosti.	■
NOVOST NA TRGU
Knjižni dar Slovenske prosvetne zveze
Knjižni dar, ki gaje i/.dala kot vsako leto SPZ, zaobsega letos štiri knjige, ki. jih odlikuje predvsem kvaliteta. Že zunanja podoba knjig je izredno lepa in privlačna. Založila jih je založba Drava, tiskarna Drava pa je odgovorna za stavek in tisk.
Svoj literarni prvenec je objavila mlada koroška Slovenka Mateja Kušej. Knjiga je hkrati njeno diplomsko delo in nosi naslov Prve učiteljice, prve pisateljice - kdo jih še pozna? Knjiga izpolnjuje vrzel v celotnem slovenskem kulturnem prostoru, saj je žensko literarno ustvarjanje v zahodnih državah že vrsto let predmed znanstvenega raziskovanja, tega pa pri nas še ni bilo. Doslej se znanstveniki, razen redkih izjem, še niso sistematično ukvarjali s si-
stematičnim raziskovanjem tega področja, zato se zelo malo ve o pišočih Slovenkah, predvsem o starejših pisateljicah in pesnicah.
Mateji Kušej se je ideja za diplomsko nalogo porodila ob seminarski nalogi pri dr. Katji Sturm-Schnablovi na inštitutu za slavistiko na Dunaju. Presenečena nad velikim številom ustvarjalk, ki so objavljale v Ljubljanskem zvonu, se je začela te-a meljiteje ukvarjati z žensko litera-x turo. Kušejeva pojmuje svoje delo kot neke vrste temeljni prispevek k raziskovanju slovenske ženske literature. (Povzeto po platnicah knjige.)
Avtor druge knjige je prav tako naš rojak Andrej Kokot, eden najbolj znanih koroških pesnikov. Pričujoča knjiga je tokrat proza z naslovom Ko
<~-Andrej Klokot
Ko zori spomin
zori spomin, v njej pa je zabeležil svoje spomine iz zgodnjega otroštva, ko je bil skupaj z vso družino izseljen v koncentracijsko taborišče Rastatt v Nemčiji. Prav gotovo je ta knjiga ena najdragocenejših pričevanj tistega strašnega časa, saj veje iz nje tudi pisateljev dar pripovedovanja, ki privlači bralca še poleg golih dejstev, navedenih na to temo.
Knjiga je skorajda
psihološka študija ljudi v izjemnih situacijah, ko gre za golo preživetje in ko so merila humanosti, kakršna veljajo v družbi v mirnih časih, pod velikim vprašajem.
tfsm
tol
: ^

C
JBsr'
I
f..y.
' ’Ueü*
■L &+
OGLAS
Großes österreichisches Leasingunternehmen beabsichtigt, in Laibach/Ljubljana eine Tochterfirma zu gründen. Für die Position des Geschäftsführers wird ein Mann oder eine Frau mit Bank- oder Leasing-Ausbildung und Praxis gesucht. Zweisprachigkeit Voraussetzung.
Bewerbungen sind erbeten an
LEASFINANZ, Radetzkystraße 3 in Klagenfurt.
Otrokom oziroma mladini je namenjena knjiga Slavka Preglja z naslovom Geniji v kratkih hlačah. Ti »geniji« so otroci poseb-
ne sorte: mladi gimnazijci, izredno simpatični fantje in dekleta, ki se znajo veseliti drobnih dogodkov, podoživljati svoja hrepenenja in ljubezni, znajo se celo spričkati, kadar ni čisto vse tako, kakor si predstavljajo odrasli.
Stalnica knjižnega daruje seveda Koroški koledar za leto 1997.
Vrsta zanimivih prispevkov iz življenja in interesov	koroških
Slovencev in tudi Slovenk; kar precej prispevkov je izpod ženskega	peresa.
Avtorji prispevkov:
Tatjana Angerer, Ire-
Obvestilo bralcem!
Prihodnja, 1. številka po novem letu, bo izšla v četrtek, 9, januarja
na Destovnik, Karla Haderlap, Maja Hode, Franc Kukoviča, Katarina Lavš, Andrej Leben, Avguštin Malle, Janko Malle, Andreas Mo-ritsch, Vida Polanšek, Helena Verdel, Katja Weiss, Jože Zupan in Franci Zwitter.
Knjižni dar stane v celoti 350 šilingov, dodatna knjiga izpod peresa Mirka Bogataja z naslovom Glas o slovenskem radijskem programu skozi desetletja pa stane še 50 šilingov.
Če knjige kupite posamič, stanejo: Prve učiteljice, ... šil. 168; Ko zori spomin ... šil. 198; Geniji v kratkih hlačah šil. 246; Koroški koledar pa šil. 168.
a %
JANI OSWALD V KAMOTU
Bralni večer za »nekomodne«
V znani celovški jazzovski in nasploh lepim umetnostim odprti kavarni Kamot je prejšnji četrtek pod naslovom »Home-land/Fremdländ« bral iz svojih novejših zbirk Jani Oswald, strokovnjak za poševne in vpre-kaste pesmi in prav tako skovane verze. Če ne bi zaupal svojim očem, pisec teh vrst sprva ne bi verjel, koliko ljudi je to branje, ki ga je soorganizirala
založba Drava, privabilo. Saj je bil prostor domala do zadnjega kotička poln, razen tistih nekaj kvadratnih metrčkov na odru, ki so bili odmerjeni in namenjeni pesniku in spremljajočemu ga ansamblu.
Jani Oswald je pokazal, da ni samo odličen pesnik in mojster besede ter žongliranja z njo in njenimi vsebinami, smisli in pomeni - tako lušči nove pomene
iz nastalih besednih in črkovnih kombinacij - ampak da ima tudi žilico entertainerja, kakor se novodobno pravi ljudem, ki znajo zabavati ljudi (in na njihov račun včasih tudi zabavljati). Svoj pečat pa je čaru prireditve vtisnila glasbeniška kompanija T.R.I.O, ki je kongenialno dopolnjevala Janija O. in tako bogatila prireditev. Lepo je bilo. Franc Wakounig
	'ir t 'iv
^— x	ir £
Deželna nagrada za človekove pravice
Dipl.inž. Friedrich Mihurkoje dobitnik letošnje deželne nagrade za človekove pravice, ki jo med drugim razpisujeta amnesty international in deželna vlada. Mihurko, na sliki z deželnim' glavarjem Zernattom med podelitvijo nagrade, je letošnje odlikovanje dobil za svojo nesebično pomoč tujcem v zaporu, ki so v Avstriji iskali politični azil, a ga niso dobili in jih sedaj tukajšnje oblasti namera-
vajo poslati domov, čeprav jih tam čakajo trpinčenje in smrt. Mihurko je dejal, da bo znesek v višini 100.000 šilingov v celoti namenil jetnikom, ki v naših ječah deloma životarijo pod Človeka nevrednimi pogoji. Kdor more in hoče, naj pomaga tem jetnikom, je prosil nesebični uradnik, ki je v teku svojega zavzemanja za azilante doživel že vse šikane uradnih instanc. In teh po njegovih besedah ni malo.
Globalizacija - ukana ali izziv ?
Gospod Martin, Vi ste soavtor knjige »Die Globalisierungsfalle«. Napad na demokracijo in blaginjo. S katere strani prihaja napad, kaj je globalizacija?
Dejstvo je, da se ves svet spaja v en velik trg in zaradi odpiranja novih trgov na vzhodu, od avstrijske meje do Vladivostoka, je na svetu nastala popolnoma nova situacija, ki je dovedla do tega, da vedno manj ljudi dobiva stalno več. In ta skupina, ki znaša 20 odstotkov ljudi, zelo dobro obvlada ta položaj, ogromno pridobiva kot delničarji, ker so zaposleni v donosnih firmah in ker so posebno eficientni. Ostali pa zaostajajo. V procesu globalizacije preostane za evropsko blaginjo vedno manj prostora in možnosti. Tega prebivalci Evrope, ne bodo sprejeli.
Kot ste povedali doživljamo, začetke globalizacije na vseh področjih. Ali obstaja kakšna nasprotna strategija ali pa se ji moramo podrediti?
Treba je reči, da globalizacija ni naravni proces, ampak je rezultat pogodb in zakonov, ki so jih sklenili. Predvsem dejstvo, da ne veljajo več pravila, nas je spravilo v zelo resen položaj in ker pač ni naravni proces, da je vse tako kot je, celo obstaja nevarnost poslabšanja, in temu se je treba zoperstaviti, saj obstajajo možnosti. Kot avtorja knjige sva mnenja in to tudi zelo svetujeva, predlagava, da se spet spomnimo, pri tem ne mislim toliko na moralo kot na razum (pamet), kaj je naredilo Evropo tako bogato? Kaj so bili najvažnejši dejavniki socialnega miru? To je predpostavka. Z normami in pravili na evropski ravni bi se dalo to izvesti. Na osnovi tradicij iz leta 1789 -svobode, bratstva in enakosti -bi se dalo upreti negativnim pojavom globalizacije. Z enotnim monetarnim sistemom, ki ga smatram kot potrebno rešitev, bi nastalo tudi sredstvo proti ameriškemu dolarju, katerega uporabljajo kot trgovsko vojno sredstvo. Ne obstaja samo ameriški način urejevanja sveta, ampak tudi evropska alternativa.
V knjigi pišete, da bo v doglednem času delalo in živelo v blaginji samo še 20 odstotkov ljudi. Ostali bodo odrinjeni na družbeni rob in se borili za preživetje. Ali tak razvoj (scenarij) ne vsebuje nevarnosti velikega socialnega konflikta?
Midva ne piševa, da bo do tega prišlo. Opisujeva pa srečanje 500 zelo pomembnih ljudi, ki so prišli do zaključka, da je potrebno za proizvodnjo blaga in storitev, ki si jih lahko privošči svetovna družba, samo še 20 odstotkov ljudi. Ne verjamem, da bo do tega prišlo, ven-
Ob 10. obletnici društva AWOL je bil na obisku v Celovcu soavtor uspešnice »Globalisierungsfalle« Hans-Peter Martin, knjige, kije bila prevedena že v 12 jezikov. Hans- Peter Martin, urednik nemškega magazina »Der Spiegel«, v knjigi na osnovi najnovejših ekonomskih podatkov prikazuje mednarodno prepletanje vplivnih, mogočnih koncernov, denarnega gospodarstva in grozečo družbo v razmerju 20:80. Na srečanju svetovne elite, na katerem se je septembra 1995 v San Franciscu zbralo okrog 500 vodilnih politikov, šefov koncernov in znanstvenikov, so za zaprtimi vrati razpravljali o 21. stoletju. Napovedi so porazne: v prihodnosti naj bi potrebovali samo petino delovne sile. Primer: samo v Nemčiji šest milijonov ljudi, ki so voljni delati, ne najde ustrezne zaposlitve. Delovna mesta postajajo negotova, delavci v tovarnah izgubljajo delovna mesta, pri Vokswagnu, Philipsu in Olivettiju se milijon inženirjev, bančnih uslužbencev, sodelavecv Telekoma in celo computerskih specialistov boji za delovna mesta. Vzhod in reformne države z nizkimi cenami delovne sile so na svetovnem trgu postali novi konkurenti. Države so pod hudim pritiskom svetovnih koncernov in investicijskih skladov, politiki pa deregulacijo celo pospešujejo. Posledice so varčevalni ukrepi in odpuščanje delovne sile. Razvoj v naši neposredni sedanjosti, na pragu tretjega tisočletja bo na novo in do sedaj z neznanim načinom in hitrostjo spreminjal družbeno življenje. Mikroelektronika ni samo revolucionirala industrijsko proizvodnjo, ampak prodira z ogromno hitrostjo v vsa življenjska področja. Alije globalizacija novi trend na pragu v 21. stoletje?
S SOAVTORJEM KNJIGE »GLOBALISIERUNGSFALLE« SE JE POGOVARJAL MIRKO ŠTUKEU.
dar to dejstvo jasno kaže tendenco k razvoju eno-petinske družbe. To je pač način, kako danes organizirajo gospodarstvo, ki ima opraviti z delniškimi vrednotami. Vendar se je treba ob pravem času braniti takega razvoja. To je mogoče. Treba je tudi kaj storiti. Nič storiti je tudi ena od odločitev. In, če sedaj nič ne naredimo, se lahko zgodi, da bo razvoj še bolj dramatičen kot je že.
Brezposelnost v Evropi nenehno narašča. Nekateri strokovnjaki napovedujejo za naslednja leta gospodarski vzpon.
Ali bodo nastajala tudi nova delovna mesta?
NE.
Zakaj ne ?
Ker se trenutno zelo krhajo delovna mesta. V primeru, da bi evropske obetavne panoge, kot so to Telekom zavarovalnice in storitvene panoge delale tako eficientno kot na primer ameriške, bi samo na teh področjih izgubili na milijone delovnih mest. To pomeni, da bo na osnovi gospodarskega vzpona prišlo do pozitivnih sprememb na nekaterih področjih, istočasno pa je vrtinec neizprosne eficience, eficient-nega in uničujočega varčevanja tako močan, in posledica tega razvoja bo naraščanje nezaposlenosti, še posebej, dokler se delo definira tako kot sedaj, namreč kot polna zaposlitev s pokojninsko garancijo zdravstvenim zavarovanjem in polno socialno varnostjo. Gotovo ne bo tako, da bo imelo zaposlitev samo še 20 odstotkov ljudi, vendar nevarnost je v tem, da bomo izgubili dobra in kvalificirana delovna mesta in da bo veliko negotovih delovnih mest z veliko nevšečnostmi vezane delne zaposlitve. Primer: nekdo
zahtevali 35-urni delovni teden, skrajšanje delovnega časa, pravičnejšo razdelitev dela in prejemkov kot sredstvo v borbi proti naraščajoči brezposelnosti. Danes ta zahteva ni več tako močno prisotna v splošni politični diskusiji.
Tega ne vidim tako. V Nemčiji to zelo odločno zahtevajo, tudi v Franciji in v Avstriji se na novo razpravlja o tem. Treba je o tem razpravljati načeloma. Mislim, da potrebujemo račun (Kassasturz), da lahko ocenimo, kaj si lahko še privoščimo, in da bomo morali razmisliti o vsem novih konceptih razdeljevanja dela. Tega ni mogoče rešiti na nacionalni ravni. V Avstriji je debata utihnila prav zaradi tega, ker so spoznali, da Avstrija tega sama ne zmore. Zato potrebujemo kar se da hitro demokratično in dobro organizirano Evropsko unijo, v kateri ne sedi samo 13 zastopnikov sindikatov nasproti 5.000 zastopnikom industrijskega lobbyja. Moramo načeloma razmisliti o pokojninah, zdravstvu in predvsem o delovnih mestih. Nato moramo iskati skupne rešitve proti temu, da ne bo 20 ali 30 odstotkov ljudi, ki so voljni delati, brez zaposlitve.
Nekatere evropske države se združujejo. Kako ocenjujete možnosti evropskega povezovanja. Zdaj je opaziti, da se projekt Evropa nahaja v težki fazi. Načrtovana evropska monetarna zveza je osporavana in vizije za prihodnost niso kaj rožnate.
To je stvar pogleda. Evropa se nahaja na ločnici. Ali sedaj uspe velika integracija, ki jo smatram za potrebno, ker samo tako lahko ustvarimo protiutež velikim finančnim trgom, pomembnim mednarodnim koncernom; obstaja pa
Hans-Peter Martin
bo moral zjutraj nositi časopise, opoldne pa bo morda opravil to, za kar je usposobljen. Na primer: učitelj, bo nekaj ur poučeval, popoldne, zvečer ali ponoči pa vozil taksi. To je občutno poslabšanje za veliko, veliko število ljudi, saj se vsi zavedajo, da se pogoji zaostrujejo in da z večjim naporom delajo in za opravljeno delo manj prejmejo.
Sindikati so še pred leti zelo vehementno
hkrati možnost, da se jih vključi v projekt Evropa, in tu je kar več zaveznikov, ali pa Evropska zveza razpade. Menim, da bo prišlo do enotnega evropskega monetarnega sistema in to že zaradi tega, ker nujno potrebuje Nemčija, ker bi se sicer še povečal pritisk za vrednost marke in neposredno tudi na šiling. To bo zelo, zelo naporen razvoj in vedno, ko gre za tveganje, je del rizika tudi nevarnost ponesrečenja.
Kaj menite, da bi bilo treba storiti v tej dramatični situaciji? Imate kakšno sporočilo za vse tiste, ki resno delajo, razmišljajo v smer gospodarskega razvoja v korist vseh in za ohranitev socialnih standardov?
Lepo in zadovoljivo bi bilo, če bi evropska socialna država v bistvu živela naprej. To je tudi izvedljivo. Jaz se ne opiram toliko na moralo, ampak na razum. Masovna kupna moč je bila zelo pomembna, zdaj ni več, ker se na vzhodu odpirajo novi trgi, na katere lahko kratkoročno prodajajo blago. Ampak, kako naprej? Prvič je pomembno, da se ukvarjamo z dramatičnimi svetovnimi spremembami in razvoju zadnjih let. Spremembe, ki so se napovedovale pred padcem berlinskega zidu, in tiste, ki smo jih doživeli po padcu, ne samo v političnem, ampak predvsem v ekonomskem smislu, je treba videti in spoznati. Videti, kdo je dobitnik in kdo poraženec globalizacije. Šele potem lahko dorečemo in določimo okvir in kaj lahko še storimo. Potem mislim, daje to Evropa. Obstaja namreč evropska alternativa, za katero je pomembno, da se zaveda najmanjših odločitev. Če je res, da je Evropa pomembna, bo treba veliko bolj pozorno spremljati ministrski svet in vse to, kar se dogaja in sklepa tam. Zakaj naši časopisi tako malo poročajo o teh pogajanjih in sklepih in o tem, kaj se dejansko dogaja v komisijah? Kje so demonstracije na kraju samem, zakaj se ne junk-timira na primer sklenitev novega proračuna s primernimi socialno zajamčenimi zakoni ali pa na individualnem področju, če je res, da je samo na evropski ravni mogoče preprečiti to neobzirno izigravanje industrijskih in gospodarskih lokacij enega proti drugemu, zakaj se redno ne srečujejo uslužbenci Siemensa Beljak z uslužbenci Siemensa Manchester, zakaj ne obratni svet Sem-perita z obratnim svetom podjetja Conti? Zakaj se hitro ne učimo angleško in se v hiši Evropa z našimi sosedi pogovarjamo v spoznanju, da nas vse to medsebojno izigravanje enega proti drugemu pod črto vleče samo navzdol.
Hvala za pogovor.
Med obupom in upanjem
UTRINKI IZ BOSNE LETO DNI PO PREMIRJU Franc Wakounig
Legendarna Baščaršija je spet središče sarajevskega družbenega utripa
V trenutku, ko to berete o Bosni in Hercegovini, je tam po vsej verjetnosti kaka mina ubila otroka ali ga težko ranila, minilo je morda nekaj ur od tega, kar je specialna policijska enota ene od treh vojnih strani razstrelila in uničila hišo ali vas pripadnikov druge etnične skupine, so nekje v deželi s pomočjo Caritasa pokrili hišo in morda odprli majhno tovarno, kjer je vsaj nekaj ljudi dobilo zaposlitev, in se v eni od številnih kavarn srečujejo ljudje, ki so ostali prijatelji ne glede na nacionalno ali versko pripadnost. Bosna danes nudi videz docela protislovne dežele, kjer se prepletata sovraštvo in prijateljstvo med narodi, uničenje in obnova. Bosna je danes dežela, ki naj bi bila po volji politikov in po besedi daytonske pogodbe enotna država, v resnici pa je politično in upravno raztrgana na tri paradržave, ki so v bistvu podružnice Beograda, Zagreba in islamskih centrov.
Že vstop v republiko Bosno in Hercegovino je poln simbolike: mogoč je samo s pomočjo broda. Vsi mostovi čez Savo so ali podrti ali pa zaprti. Kdaj bojo spet obnovljeni in odprti, pa je odvisno od političnega razvoja na tem koncu sveta ter - glede na vero sogovornika -očitno tudi od boga.
Dovoljena pa je domneva, da uradnim kanclijam v Zagrebu in Sarajevu zapora podrtih mostov na Savi kar ustreza, ker je po eni strani tako mogoče vsaj do določene mere kontrolirati pretok ljudi in blaga, po drugi strani pa to onemogoča, da bi ljudje masovno zapuščali opustošeno deželo, kjer zanje pač ni kruha in tudi ne prihodnosti.
Razdeljena država
Tistih nekaj preostalih oziroma že popravljenih mostov pa je za civiliste povsem zaprtih in služijo izključno in zgolj namenom Iforja, to je mednarodnim silam Združenih narodov.
Komaj potnik pri Županji stopi na bosanska tla, že se mu pokaže vsa razcepljenost te države na tri različne nacional-no-politične interesne sfere.
Človek bi pričakoval, da bo na obmejnem prehodu, ki je na območju tako imenovane federacije, to je tistega dela Bosne, ki je pod kontrolo Sarajeva, torej skupno muslimansko-hrvaš-ko upravo, plapolala uradna bosanska zastava z lilijami. A pričakovanje vara: na tem delu Bosne plapola le hrvaška zastava s šahovnico. »Tu mislimani nimajo kaj komadirati«, je dejal carinik v hrvaški uniformi in s hrvaškim grbom na kapi in tako jasno dal vedeti, da tu veljajo zakoni in predpisi Hrvaške republike Herceg-Bosne, ki bi po določilih daytonskega sporazu-
ma že zdavnaj morala biti ukinjena. Z »muslimani« je menil uradni Sarajevo.
Dejanska operativna oblast v Bosni je v rokah Iforja, to je mednarodnih oboroženih sil. Te enote, med drugim tudi skupina avstrijskih vojakov, v prvi vrsti skrbijo za to, da ne pride do ponovnih spopadov, nadalje za obnovo infrastrukture in komunikacijskih povezav, prevažajo pa tudi gradbeni material in pomagajo celo obnavljati posamezne objekte.
Po cestah dominirajo predvsem Američani s svojimi težkimi vojaškimi vozili znamke Dodge. Na mejnih točkah med teritoriji sprtih narodov so instalirane močno zavarovane in oborožene obmejne postaje, tako imenovani jack pointi. Tam je gibanje omejeno, fotografiranje pa strogo prepovedano. To je pred nedavnim na lastni koži doživel nek kolega, ki gaje ameriški vojak zasačil pri škljocanju in kateremu je oboroženi kolega odločno, a s
smehom na ustih potegnil film iz kamere. Sorry!
Mine - hudičevo orožje! Vsak dan žrtve med otroki
Nekoč cvetoča Bosna je po štirih letih vojne in medsebojnega bratskega klanja padla v agonijo. Pokrajina je opustošena, na več sto kilometrih so uničena vsa poslopja, kakor da je velikanska pest treščila v naravo in razdejala vse. Če pa je kje kaka vas le ostala nepoškodovana, je ali prazna ali pa v njej životari peščica ljudi, ki pa se bojo tudi prej ali slej odselili.
A najbolj tragična dediščina vojne ni opustošenje in tudi ne razdelitev, ampak mine. Po mnenju vojaških strokovnjakov je v Bosni položenih najmanj tri milijone min, nekateri pa govorijo celo o šestih ali sedmih milijonih. Najbolj obremenjujoče je to, da nihče ne ve oz. noče povedati točne lege in števila minskih polj in položenih ter nastavljenih min. Lahko so na poljih, v gozdovih, po
travnikih in na vrtovih razdejanih oz. nerazdejanih hiš. Lahko so na pokopališčih, ob robu ceste, na otroških igriščih, pač povsod. Nihče ne ve, kje naj začne s pospravljanjem min in tudi ne, kako dolgo bo to čiščenje trajalo in kdo ga bo plačal. Nihče si ne upa več na polja, travnike in gozdove, je menil starejši taksist v Sarajevu. In če ne moreš obdelovati svoje zemlje in od nje ter z njo več živeti, se moraš odseliti. Po njegovem mnenju bojo ogromne površine Bosne, in to ne ravno nerodovitne, ostale za več rodov neposeljene in neobdelane prav zaradi min.
Mine pa vsakdan terjajo svoje žrtve med ljudmi in pri živini. V bistvu ne mine dan, da mina ne bi ubila ali težko ranila človeka. Večina žrtev so otroci, ki se hočejo pač igrati in pri tem stopijo na mino ali jo kako drugače sprožijo. Uradni krogi v Sarajevu izhajajo iz tega, da je vsak teden med otroki najmanj dvajset minskih žrtev.
Spirala vojnih grozot in njihovih posledic se vije naprej in dodatno bremeni prihodnost bosanske države in ji ubija njen največji kapital, mladino.
Tako ni čudno, da ljudje vse manj verujejo v prihodnost Bosne in njen obstoj in da mladina, predvsem pa inteligenca ter študentje, hočejo čimprej ven, drugam, tja, kjer upajo na delo, zaslužek in življenje v miru. Ta skepsa je prisotna celo v vladnih krogih, čeprav javno tega nihče ne prizna. A v zasebnem pogovoru le razkrijejo svoje dvome in svojo bol. Tako je član vlade, doma iz Tuzle, odkrito dejal, da Bosni sedaj grozi drugi val beguncev, in sicer odliv inteligence in dobro izobražene delovne sile. Ta odliv pa bo za prihodnost Bosne usodnega pomena, saj s tem državi grozi, da bo zdrknila na nivo držav četrtega sveta, to je najrevnejših držav. Sam, je dejal sogovornik iz Tuzle, da je pred nedavnim v New Yorku, kjer je bil kot član uradne delegacije, srečal pet mladih Tuz-lancev, ki so zapustili domovino. Nobeden se nima namena vrniti. In takih primerov da je na tisoče. Mladina beži tudi pred vojaško službo in pred novimi boji. Po njegovem mnenju je trenutni mir v Bosni krhek in samo sad navzočnosti Iforja. Čim bojo mednarodne sile zapustile Bosno, bojo boji ponovno in s še hujšo ostrino izbruhnili, kajti medtem so se vse tri strani do zob oborožile, ZDA in muslimanske države so dobavile cele ladje orožja bosan-sko-muslimanski in tudi hrvaški vojski, srbska vojska pa dobiva vojaško pomoč iz Jugoslavije, Rusije ter od drugih pravoslavnih držav. To pa por meni, da bo Bosna tudi v prihodnje preizkusni poligon političnih, verskih in vojaških interesov, predvsem pa je doma nakopičenih odprtih računov za nekaj rodov vnaprej.
Iz ruševin novo življenje
Vsaka kolajna ima dve plati. In svetla plat bosanskega povojnega razvoja je ta, da se preko strelnih jarkov in minskih polj že spletajo novi osebni, gospodarski in drugi stiki. Življenje tako potrjuje, da je močneje kot ruševine, sovraštvo in mine. Predvsem gospodarstvo in trgovina sta najmočnejše gonilo sožitja v tej ali oni obliki.
Paradni primer usklajevanja interesov in življenskih potreb je samozvano prostocarinsko tržišče »Arizona« blizu koridorja v Brčkem, ki je sad samoini-ciative in bosanske podjetnosti. Začelo se je s tremi plastičnimi vrečkami, v katerih je nekdo na ta kraj prinesel cigarete, nogavice, »čikgumi« in še drugo robo, da bi jo prodal. Dan navrh je bilo tam že pet trgovcev po sili, čez teden dni pa je bila Trgov-nica Arizona, kakor so jo do-
mačini poimenovali po bližnjem ameriškem oporišču, v katerem je bila večina vojakov menda iz Arizone, znana po vsej Bosni in vzhodni Hrvaški vse tja do Srbije. Ali geneza imena drži ali ne, ni pomembno. Vsekakor je že samo ime prijetno in omamno dišalo in zvenelo po neomejeni svobodi, po avanturah in svetu in se je zato obdržalo. Danes je Arizona domala nepregledno tržišče z utrjenimi cestami, urejenimi trgovinicami in najpestrejšo ponudbo. Tu dobite vse, od koze do avtomobila, od vijaka do radia, od televizorja do zarjavelega noža. In kar je najvažnejše: tu nihče ne sprašuje po etnični pripadnosti, po tem, kaj si delal in bil med vojno, katerega boga imaš in podobno. Sem nemoteno prihajajo ljudje iz vseh etničnih območij in se tja spet vračajo, tu veljajo zakoni trga, tu velja kupčija s stiskom roke. Če kje, potem se tukaj polagajo temelji novi in skupni Bosni.
Pokopališča, nova in stara
Bosna je dežela številnih pokopališč, novih in starih, masovnih grobov, pa tudi dežela predsodkov. V Sarajevu so v teku vojne najlepši parki posta-
li pokopališča, celo med stolpnicami so pokopavali pobite žrtve. Zato nikogar ne začudi podoba, da otroci med grobovi igrajo nogomet in da sta križ ter nagrobna deska s polmesecem vratnici nogometnega gola. Življenje gre pač naprej. Tudi travnik pred nekdanjo olimpijsko hokejsko dvorano je danes pokopališče, pač muslimansko, čez rob pa je katoliško.
Najbolj pretresljiva je usoda judovskega pokopališča visoko nad mestom na južnem bregu Miljacke. Judovska srenja v Sarajevu je sodila med najstarejše in najuglednejše v Evropi. Pred 500 leti so morali Judje namreč zapustiti katoliško Španijo in takratni turški vezir v Sarajevu jih je z velikim veseljem in spoštovanjem sprejel in jim dal vse pravice, samo da se naselijo v mestu. Judje so skozi pet stoletij igrali ugledno in pomembno vlogo v tem mestu, vtisnili so mu svoj pečat in tu so pokopavali svojce. Sarajevo je postalo tudi njihovo mesto. Judovsko pokapališče je odprta knjiga življenja, ustvarjanja in smrti Davidovih otrok ob reki Miljacki, v mestu, kjer so pet stoletij skupaj živele tri velike monoteistične veroizpovedi in štiri verske smeri: kristjani, raz-
deljeni na katoličane in pravoslavne, Judje in Muslimani.
Prebredli so vse težave, vojne, etnične konflikte, vse do leta 1992, ko je Bosno doletela ta strašna morija. Judovsko pokopališče je bilo tik ob prvi frontni liniji, sčasoma pa so z njega in tudi iz sinagoge streljali ostrostrelci na mesto pod njim, odkoder so letele nazaj granate braniteljev Sarajeva.
Sinagoga in pokopališče sarajevskih Judov danes opu-stošena samevata, kajti Judje so se večinoma odselili, zbežali so pred nasiljem. Danes med prevrnjenimi nagrobniki pase Muslimanka, ki je sem prišla po padcu Srebrenice, svoje koze. Tu in tam eksplodira kakšna mina in tej ali oni kozi odtrga noge.
Usoda judovskega pokopališča morda najbolj nazorno kaže, kako dramatično se je spremenil sestav sarajevskega prebivalstva. Nekdaj urbano prebivalstvo so zamenjali begunci s hribov, vasi in drugih krajev. Stare sarajevske meščanske tradicije skorajda ni več. Le tu in tam srečaš starega Sarajlijo, kakor pač pravijo pravim Sarajevčanom, ki obžaluje, da niso znali obraniti bogate tradicije skupnega Sarajeva, ki
Takšne so vse stavbe v Dobrinji
je prav pod Titom doživelo vrhunec svojega kulturnega in idejnega bogastva. Skrbi ga, in ne samo njega, masivna islamizacija javnega življenja, kar se med drugim odraža pri imenih ulic in ženski obleki po islamskih predpisih. Kajti s tem se zavestno spreminja ravnovesje med verami in kulturnimi sredinami v mestu, kar pa spet ustvarja nove napetosti.
Preden bojo v Bosni in v Sarajevu mogli zaživeti kar se da brez strahu, bo moralo preteči še veliko vode po Miljacki. A življenje teče naprej, z njim pa se krepi upanje v boljšo in lepšo prihodnost. V tem smislu deluje tudi naš rojak Zdravko Inzko kot avstrijski ambasador v Sarajevu, ko se pogovarja in navezuje stike z vsemi stranmi in tako topi led, orje ledino ter odpravlja predsodke, predvsem do Srbov, pa seveda tudi njihove predsodke do drugih. Inzko se je po parlamentarnih volitvah podal v srbsko prestolnico Pale, tako rekoč v levji brlog, in se kot prvi diplomat srečal s srbskim članom bosanskega predsedstva Krajišnikom.
S tem je dokazal, da je pot na Pale odprta, samo podati se je treba nanjo. Podobno smo pred nedavnim storili in izkusi-
li tudi koroški novinarji. V Sarajevu so nam tako Muslimani kot Hrvatje polnili ušesa z raznoraznimi srhljivkami o Srbih, med drugim s to, da je v Republiki srpski prepovedana basko-vka kot naglavno pokrivalo, ker jo nosi tudi bosanski predsednik Alija Izetbegovič, ki je Musliman.
Ko smo prišli na Pale, naju je s kolegom krepko zeblo v glavo, ker sva baskovko pustila v kombiju. In to je bila odvečna previdnost: redki skrbski policaji so vsi imeli na glavah bas-kovke in nihče jim zategadelj ni delal težav. Očitno sva nasedla eni od številnih nedokazanih trditev. Na Palah smo se gibali popolnoma nemoteno, nihče nas ni oviral, nasprotno, ljudje so bili do nas izjemno pozorni in prijazni. Kot drugje po Bosni je tudi na Palah nemška marka plačilno sredstvo.
Bosna, nekdaj najbolj jugoslovanska od vseh republik, je danes sicer formalno in mednarodnopravno samostojna država. To pa je v bistvu tudi že vse, kajti centrifugalne sile so neprimerno močnejše in vplivnejše od centripetalnih, davek za to politiko pa so in bojo plačali nemočni in nedolžni ljudje. Tako kot že od pamtiveka.
Prijateljici za življenje: Srbkinja in Muslimanka
Demonstracije v Beogradu
Že več kot tri tedne potekajo v Srbiji protesti zaradi delne razveljavitve izida komunalnih volitev od 17. novembra, pri katerih je opozicijska koalicija »Zajedno« zmagala v največjih mestih, mdr. tudi v Beogradu. Z razveljavitvijo ter s popolno medijsko manipulacijo se Miloševičev režim skuša še naprej obdržati na oblasti.
Proti tej aroganci vlade je opozicija z Zoranom Djindjičem in Vukom Draškovičem na čelu mobilizirala vse svoje pripadnike in simpatizerje. Dnevno se zbere v Beogradu 2(X) do 3(X) tisoč ljudi, da izrazi svojo nejevoljo. Drugače kot pred štirimi
leti, ko so bili v Beogradu zadnji večji protesti (tiste je vlada krvavo zatrla), se tokrat formirajo demonstracije tudi v drugih večjih mestih Srbije.
Vlada doslej praktično še ni reagirala. Dokler se je dalo, je proteste enostavno zatajevala (večina medijev je v njenih rokah, neodvisni pa se stalno borijo proti nasilni ukinitvi; predvsem neodvisni radijski postaji Index in B 92, ki sta bili - zaradi obširnega poročanja o protestih - nekaj časa ukinjena). Zdaj jih ni več mogoče ignorirati, zato pa kažejo državni mediji opozicijske politike kot skrajne nacionaliste, ki so ne-
RAZLIŠNE OPAZICIJE Joži Wutte
varni za Srbijo in predvsem za stabilnost v regiji. Govori se celo o bližajoči se državljanski vojni.
Kar zadeva nacionalizem, ima Miloševič do neke mere prav, saj ga Djindjič in Draško-vič niti ne skrivata. Djindjič je nedavno odkrito dejal, da mora biti v Srbiji opozicija nacionalistična, če hoče biti uspešna. Prav Draškovič pa je bil tisti, ki je skupaj z Vojislavom Šešljem, vodjo radikalne stranke, poživil če.tniško gibanje in organiziral gardo prostovoljcev
za vojno na Hrvaškem in v Srbiji.
Drugače je s študentskimi protesti, ki potekajo neodvisno od opozicije. Študentje namreč vedo, da opozicija ne nudi prave politične alternative in da te trenutno v Srbiji tudi ni. Gre pa jim za princip, da mora biti mogoče z volitvami zamenjati vladajočo stranko, vseeno, katera ravno vlada. Zatrjujejo, da bi protestirali tudi proti trenutni opoziciji, če bi se obnašala tako vase zaljubljeno kot sedanja oblast. Gre jim za to, da si prebivalstvo ne dopušča več vsega, da bi se zbudila nekakšna državljanska zavest, ki je nujno
potrebna za razvoj demokracije. V tem smislu tudi oni že dobre tri tedne prirejajo - vzporedno z opozicijo - svoje protestne »sprehode« po mestu. Teh se udeležuje dnevno okoli 40.000 ljudi, to sta dve tretjini vseh beograjskih študentov. Njihova glavna zahteva je, da se ustanovi paritetna komisija vladajoče-socialistične stranke in opozicijske koalicije, ki naj bi na novo preučila volilne rezultate. S tem sicer ne bi dosegli hitre politične spremembe, vendar bi bil zagotovljen vsaj določen minimum pravne države, ki je za vsako izboljšanje nujno potreben.
|k ■ obena skrivnost ni, da- je lil Janko Messner srečal Abrahama in pol. Po slavnostih in počastitvah je umestno, da še slavljenec sam spregovori o svojih dosedanjih izkušnjah in skušnjavah na tem svetu. Andrej Leben je iz literarnega dela Janka Messnerja rekonstruiral njegovo življenjsko in pisateljsko pot.
Krstni list izpričuje, da seje dne 13. decembra leta 1921 rodilo dete, ki ga je pliberški župnik krstil na ime Johann. Mladega avstrijskega državljana mati Ivana Možina, doma iz Rakitnika, malo južno od Postojne, je bila botri sicer naročila, naj ga da krstiti za Janeza ali Janka. Toda tedanji župnik je odločil po nemški vesti in zato drugače. (Die Taufe / Johann Evangelist).
Otroštvo
Janko dorašča na trdih tleh. Njegov oče Štefan Messner, vulgo Peter v Dobu pri Pliberku, po plebiscitu zgubi z Mežiško dolino svojega naravnega gospodarskega partnerja in ne najde več dovolj kupcev za svoje pridelke z njiv in hleva. »Če ne bo Juda z Dunaja, bojo od gladu pocrkale najprej svinje, potem pa mi ...«, pravi nekoč. Janko očetovo opazko vzame zelo resno. Od tedaj naprej ima Jude rad in po večerih z brati in sestro moli zanje, za njihovo zdravje in dobro voljo (Die Ju-den/Judi). Zgodaj Janko tudi spozna, da je nova meja južno in vzhodno od Pliberka nenaravna in ustvarjena zato, da se prekorači - tudi ponoči. Na tihem občuduje pogum in iznajdljivost slovenskih fantov, ki po vojni tihotapijo vse živo in neživo čez jugoslovan-sko-avstrijsko mejo na Strojni (Die Grenze). Očetovo trmasto vztrajanje pa ga nauči, kako se človek v življenju tudi v trenutkih najhujše nesreče ne sme zgubljati v duševni potrtosti» kako ne sme ne kloniti ne klecniti (Oče).
Tiste čase so doma štirje otroci, ki vsi skupaj le vsake kvarte dobijo eno na štiri kose razdeljeno ocvrto jajce na velike rezine rženega kruha (Die Mutter / Mati). Da starejši brat Štefan lahko študira na gimnaziji in postane duhovnik, nosijo Jozej z Micko, nato Micka z Jankom in potem Janko s Franceljem iz dneva v dan še pred poukom mleko v daljnji Pliberk. Ker mora Janko pliberškemu sodniku postaviti mleko vedno pred zaprta vrata, na katerih v debelih črnih črkah piše »PRIVAT« in nikoli ne vidi žive duše, se mu od tistih dob vseli poseben gnus pred vsem, kar je »privatno« (Der Herr Privat / Gospod Privat, Micka). Z ljudskošolskim učiteljem, pedagogom Schulvereina Südmark, Petrovi otroci tudi nimajo kaj lahko življenje. Rad jih sekira in pred sošolci ponižuje (Micka, Francelj).
Kakor vsak pošten in korajžen fant, se tudi Janko kdaj pa
kdaj pregreši zoper sedmo zapoved in dela materi sramoto (Moštovke), vendar njegovi odnosi do duhovniškega stanu pod tem ne trpijo. H gospodu Ignacu Muriju se hodi nemške stavčne analize učit, ker hoče vstopiti v gimnazijo. Ta mu posreduje poleg potrebnih osnov nemške slovnice še ljubezen do materinega jezika in slovansko samozavest navrh (Ignaz/c Muri). Gospod Muri, navdušen za poljsko kulturo, Janka tudi vpelje v svet literature. Seznani ga najprej z romani Nobelovega nagrajenca Henrika Sienkiewicza in šele potem z Jurčičevim Desetim bratom in Miklovo Zalo. Pozneje se bo Janko spraševal, ali ga ni navdušenje za tega krščanskega Slovana pripravilo do tega, da se v zrelih letih na vsem lepem odpravi k Ernestu Cardenalu (Živela nem-čija!).
Šolanje v Celovcu
V celovškem Marija-nišču se v Janku zbudi nezaupanje do Nemcev, predvsem do meščanov, ki so govorili gladko nemščino, medtem ko jo je on kot podjunski kmečki sin samo jecljal.
Zaradi popolnosti je treba povedati, da je tisto ključno doživetje, ko si je Janko pustil postriči plešo, pravzaprav povezano predvsem s socialnim vprašanjen, se pravi z Jankovimi večnimi denarnimi skrbmi in njegovo razumljivo željo
toliške duhovnike dan po anšlusu Avstrije k »Tisočletnemu rajhu«. Tedaj pridivjajo Hitlerjevi mladinci v učilnice in spalnice Marijanišča, potrgajo vsa razpela z zidov in jih nadomestijo s Hitlerjevimi slikami. Prefekti pa se ne postavijo pred razpela in jih ne branijo. Poskrijejo se v svoje sobe in se zaklenejo (Aufklärungsstunde / Prežihov Voranc).
Le mlademu gospodu Ger-hardu Weissu se ima Janko zahvaliti, da ga v Marijanišču niso vzgojili še v seksualnega nevrotika (Dankschreiben).
Vojna
Ne traja dolgo in tudi Janko mora obleči nemško uniformo. Pošljejo ga na rajhski jug, v Ita-
daljuje tudi po koncu vojne. Najprej ga lečijo Nemci v bolnišnici v Hannovru, potem ga oberarzt vrže na cesto, ker se spreta zaradi Hitlerja. Pobere ga ameriška vojska in ga zapelje v svoj lazaret blizu Hannovra na okrevanje in od tam v vojno ujetništvo. Na srečo Janka kmalu odpustijo v civilno življenje, ker lahko dokaže, da je bil proti Hitlerju.
Kolikor ima Janko z Američani dobre izkušnje, toliko ga razočarajo Angleži. Komaj se vrne v svoj dragi Dob, ga po neki ovadbi postavijo pred velikovško sodišče. Angleški major ga obsodi na osem mesecev zapora, ker je baje širil prepovedane slovenske letake (Die Engländer / Američani in Angleži). Iz jetnišnice Deželnega sodišča v Celovcu ga preložijo v Gospo Sveto. Od tam jo po nekaj dnevih pobriše s pomočjo prijateljev, brata in kolesa. Po vratolomni vožnji se Janko reši v hladni oktobrski noči čez avstrijsko-ju-goslovansko mejo (Die Flucht).
Spet doma
Iz komunistične Jugoslavije se Janko po podpisovanju državne pogodbe vrne domov - v avstrijsko brezposelnost. S svojo ženo in otrokoma se nastani v Celovcu. Za silo se prebije kot priložnostni delavec in spreten inštruktor za latinščino (Törli / Molznica). Janko se vrača na
Brez ljubezni gre vse po zlu
po lahko pridobljenih novcih (Ehrenwort /
Častna beseda). Sploh sta Marijanišče in gimnazija v Celovcu trda šola za Janka. Učitelj za zgodovino razlaga, da nosi vsak Srb bleščeč oster nož med zobmi, vsaj če napade koroško domovino. To dela Janku mnogo preglavic in sram ga je, ker že tedaj ve za sorodstvo Slovencev in Srbov (Jägerlatein). V Marijanišču pa z bratom Franceljem v vsej nedolžnosti pobereta teološki klofuti in morata klečati na stopnicah, ker se ob zamišljenosti v nemško slovnico pozabita držati strogo zapovedanega silenci-ja. Tedaj Janko pomisli na smrt.
A vsaka stvar ima tudi svojo pozitivno stran in konec koncev se mu ob tem doživetju še pravočasno omaja zaupanje ne le v zastopnike božje na svetu, temveč tudi v pravičnost Boga in navsezadnje v njegovo navzočnost v kapelici Marijanišča (Silentium). Pri tem je treba vedeti, da je Janko v tem času še naravnost zaljubljen v Mater božjo (Živela nemčija!). Drugič se Janku zamaje zaupanje v ka-
Andrej Leben
lijo. Sram ga je, ko ob prvem dopustu stopa v bahavi afriški uniformi nemškega letalstva skozi svojo rodno slovensko vas. Najraje bi se priključil partizanom, tako kakor njegova teta v Mariboru, pa se mu ne posreči (Jožica Flander), nakar se vrne na Sicilijo, kamor pride še pravočasno pred ameriško invazijo, da mu lahko prva neprijateljska krogla zažvižga mimo ušes (Unteroffizier Hein-zi). Janko zboli in ker v mrzlici opsuje Hitlerja in kompanijo, da naj jih pobere hudič, ga v zadnji vojni zimi pošljejo iz re-gensburške bolnice za zdravljenje duševnih bolezni v kazenski bataljon in na vzhodno fronto blizu Königsberga. Ko se poskuša prebiti k Rusom, esesovci streljajo nanj. Ena krogla mu preseka živčno vez v levi nadlahti, druga pljuča. Skoraj bi ga doletela ista usoda kakor brata Jožeta nekje v Rusiji. Janko jo odnese s spoznanjem, da umiranje ne boli (Das Sterben / Smrt).
Jankova trnjeva pot se na-
avstrijsko Koroško sicer kot študiran človek, ki je osem let kot profesor poučeval slovenščino in nemščino na gimnaziji v Ravnah na Koroškem, v Avstriji pa mora svojo diplomo nostrificirati. Pred celovško komisijo Janko ne najde usmiljenja, šele na Dunaju mu vrnejo v Celovcu izgubljeno pravico in samozavest (Die Nostrifikation). Kljub temu Janko ostane brez službe, ker je politično sumljiv. Govori se celo, da je sovjetski špijon (Višji študijski svetnik). Sele zadnji prepričani socialist v Celovcu njemu in družini pomaga iz najhujše zadrege in Janko lahko nastopi mesto učitelja v glavni šoli v Železni Kapli (Erwin Pabst). Nato se do predčasne upokojitve zaposli na slovenski gimnaziji v Celovcu. A celo tam obrekovanja ni konec (Beseda slovesna Gimnaziji za Slovence).
Pozne ljubezni
Janko že piše gledališke kritike in prevaja, preden se kot petdesetletnik odloči, da bo tudi pisateljeval v nemškem in slovenskem jeziku. Slovenski
jezik mu postane stvar značaj-nosti, stvar osebne svobode, človekovega dostojanstva in sploh smisel življenja (Von meinem Verhältnis zu beiden Sprachen Slowenisch und Deutsch). Svoje pero namaka v bridki koroški vsakdan in skeleče osebne spomine. Zato njegove koroške razglednice niso lepe, so pa resnične. Snov se mu ponuja bolj za skurne, včasih tudi za malo (oziroma še) gorše štorije. Svojo globoko podjunsko dušo zlije v dnevnik Pokržnikovega Lukana in za-sramovance poziva, naj se združijo. S svojimi ostrimi fičafajkami ne prizanese ne lipi ne hrastu. Slovenski jezik je Janku tako pri srcu, da v šoli, po radiu in časopisih neumorno pili lepo besedo svojih rojakov na Koroškem.
Janko razvije iz koroške stvarnosti posebno gledanje na literaturo in njeno vlogo v družbi. Živ-ljenje mu je prekratko, da bi ga hotel zapraviti za umet-niškost zavozlanih literarnih praznih mamjev. Prepričanje o tem, da ima formalno urejena socialnokritična literatura svojo specifično moč, da v bralcih prebuja vest in oblikuje njihovo zavest in da se je treba prizadevati za takšno družbeno ureditev, ki ni obrnjena zoper človekovo dostojanstvo. Verjame, da literatura lahko vpliva na spremembo krivičnih družbenih razmer (Zatohla moka - grenek kruh). Kot državljan in pisatelj se bori za svoje slovenske Tuce (Der Meldezettel) in za svojega vnuka lljo, da se lahko vpiše v dvojezično ljudsko šolo v Celovcu (Die Schülereinschreibung). Ima tudi dovolj razlogov za obračun s preteklostjo in poveličevanjem vojne.
Janko je otrok Koroške. To nenazadnje dokazuje omenjeni krstni list. In vendar se vedno počuti kot tujec, ki ne sodi sem, kot brezdomec. Kot tak si nekoč poišče novo domovino. Ne kot romar, ampak kot izseljenec duha in duše. In svojo novo domovino najde daleč izza Karavank in Tur v socializmu Nikaragve, njegove ljubljene (Schwarzweißes ohne Schimmer). V zrelih letih se Janko tudi poslavlja od levičarstva. Nekaj v njem mu pravi, da mu ga ni treba več. Za orientacijo v njegovem komunizmu mu zadošča sklenjeni lok od Murijeve človeške dobrote brez računov do Car-denalove revolucije ljubezni (Živela nemčija!), kajti: »Brez ljubezni gre vse po zlu« (Gedichte / Pesmi / Canti)!
VIRI: J. M.: Kritike in polemike (1981); Ein Kärntner Heimatbuch (1986); Živela nemčija! Iz dnevnika Janka Messnerja 12. 3. 38-21. 1.41 (1988); Gorše štorije (1988); Kärntner Triptychon / Koroški tip-tih / Trittico Carinziano (1990); Kärntner Triptychon II (1992); Gedichte / Pesmi / Canti (1996). Monologi in dialogi z resničnostjo (1995).
Croeso - dobrodošli!
KIMBRI V VELIKI BRITANJIJI Helena Verdel
«CklA leta ->e umrl
I «r # ^T.Ned Maddwell, baje zadnji, kateremu je bil keltski jezik na otoku Man materinščina. Leta 1891 je umrl John Davey, zadnji s precejšnjim znanjem keltskega jezika, ki so ga govorili v Cornwallu. Z njima sta v manj kot enem stoletju izumrla dva od šestih jezikov Keltov (kimbrščina, irska gelš-čina, škotska gelščina, bretonščina in keltska jezika, ki soju govorili na otoku Man in v Cornwallu).
To pa ni še celotna resnica, pač pa samo stvar gledanja: do danes namreč navaja census Velike Britanije okrog 300 ljudi na otoku Man in okrog 2000 v Cornwallu, ki govorijo keltski jezik in ki se priznavajo h keltski kulturi. Za puriste, ki priznavajo samo nekakšen naravni koncept materinščine, je jezik kljub temu mrtev, za one pa, ki gledajo na zgodovino človeka kot na nekaj, kar človek tudi sam oblikuje, pa je ta jezikovni preporod velik dosežek.
Kolonizacija, ki sojo speljale vladajoče strukture (v teh pa vedno načrtujejo in delujejo ljudje), je privedla do tega, da je postal jezik nefunkcionalen in v očeh prebivalstva manjvreden. Znanstveniki, vzgojeni v duhu romantičnega nacionalizma, so skušali jezik znova oživeti in to jim je v neki meri celo uspelo. Henry Jenner je bil prvi, kije 1. 1904 izjavil, zakaj naj bi prebivalci Cornwalla govorili keltski jezik, v času, ko so znanstveniki sicer izdajali primerne slovarje in pravopise, obenem pa so bili tudi edini uporabniki teh svojih produktov, saj razen njih tega jezika ni nihče več obvladal ali govoril. Jenner je izdal »Priročnik keltskega (cornish) jezika« z namenom, da bi se ga ljudje lahko ponovno naučili.
Takole je argumentiral: »Zakaj naj bi se kdo iz Cornwalla
učil keltskega jezika? Ni kaj dosti koristi od tega, tudi nobenemu praktičnemu cilju ne služi, literatura ni kaj prida. Vprašanje je razumljivo, odgovor pa je enostaven: zato, ker je iz Cornwalla.« S tem je seveda imel v mislih, da je treba med ljudmi krepiti zgodovinski spomin in daje razumevanje lastne preteklosti mogoče samo preko jezika. Začel je organizirati zasebne jezikovne tečaje, ker so lokalne inštitucije od vsega začetka pouk odklonile. Sele v petdesetih letih so prvič popustile in ponudile večerne tečaje za odrasle. Zavest, da je treba vključiti v ta jezikovni preporod predvsem mladino in otroke, se je razvila šele zelo pozno. Ob koncu sedemdesetih let so ustanovili »Dalleth« (začetek), da bi publicirali otroške knjige in ustanovili otroške skupine. Organizacijske težave so bile velike, starši, ki so kazali zanimanje, so bili raztreseni povsod po Cornwallu in otroci so morali najkasneje pri vstopu v šolo spoznati, da je za večino keltščina manjvredna, kar ni ravno pozitivno vplivalo na motivacijo za nadaljevanje študija jezika. Danes ponujajo keltščino kot prosti predmet na petih osnovnih in dveh nadaljevalnjih šolah.
V času torej, ko so v Cornwallu začeli tako rekoč iz nič ponovno oživljati jezik, je v Walesu (tamkajšnji prebivalci ga imenujejo Cymru) okoli 50 odstotkov ljudi govorilo kim-brščino. Predvsem šolske oblasti so se tudi tam trudile, da bi se prebivalstvo čim hitreje asimiliralo. Stari ljudje se še spominjajo, daje bilo v šoli prepovedano govoriti kimbrsko. Tisti, ki gaje učitelj zalotil pri tem, je moral nositi tablico z napisom »Welsh Not«, katere se je lahko znebil šele takrat, ko je bil kdo drug dovolj »nespameten«, da je spregovoril kimbrsko. Nesrečni nosilec tablice je bil ob koncu pouka še
Na gradu Caernarfan
pošteno tepen in tako ni čuda, da se je k prostovoljnemu pouku, ko so ga končno uvedli, prijavilo le zelo malo otrok. Gwynfor Evans, dolgoletni predsednik stranke »Plaid Cymru« in njen prvi mandatar se spominja, da sta bila še z nekim grškim sošolcem edina prijavljena, pa čeprav drugi otroci niso mogli slediti pouku, ker niso znali angleško.
Socialna zapostavljenost kimbrščine je bila posledica stoletne kolonializacije. Ko je Edvard I. 1284 dokončno podjarmil Wales, je Kimbrom obljubil, da bo postal Prince of Wales lahko samo nekdo, ki je rojen v Walesu in ki ne govori angleško. S tozahtevo so si Kimbri hoteli zagotoviti svojo
nacionalno identiteto tudi v najvišjih družbenih slojih. Edvard pa je izpolnil obljubo zelo po svoje. Prisilil je svojo nosečo ženo, da se je preselila v Caernarforn castle, ko pa se je rodil sin, je Kimbrom predstavil novorojenčka, ki seveda ni govoril niti besede angleško, za valižanskega princa.
Socialni prestiž jezika je dokončno uničil Henry VIII. iz valižanskega rodu Tudor (Twdr). V Act of Union je bilo zapisano, da lahko zasedajo plačana (uradniki in duhovniki) ter ključna mesta (veleposestniki in plemiči) samo tisti, ki ne uporabljajo kimbrščine. S tem je bil dosežen namen, da je bil jezik izključen iz vseh odločilnih struktur, in tisti plemiči, ki niso bili že po rodu Angleži, so se raje asimilirali, kakor pa da bi zgubili svoja posestva in vpliv. Navadno ljudstvo pa takrat že tako ni bilo pomembno v raču-nicah vladajočih, zato je bilo le tako mogoče, da se je kimbrščina ohranila znotraj anglikanske cerkve in da so v šestnajstem in sedemnajstem stoletju izdali nekaj tisoč nabožnih traktatov.
Kimbri se sicer (drugače kot Škoti) niso nikoli borili za katoliško vero, kljub temu pa se anglikanska vera ni mogla povsem zasidrati med ljudmi. Preveč so jo identificirali z neljubljeno gospodo in Cymru je postala dežela nonkonformi-stov. Pri ljudstvu so imeli največ uspeha metodisti, ki so potovali iz kraja v kraj in pridigali na prostem. Posluževali so se narodne in poljudne pesmi, da bi pridobili čimveč privržencev in naučili so ljudi - čeprav ne iz vzgojnih razlogov - brati in pisati v kimbrščini. S tem svojim poljudnim pristopom so izpolnili praznino, ki je nastala ob izumiranju ustnega izročila, katerega nosilci so bili več kot tisoč let bardi.
Konkurenca metodistov na zasebnem izobraževalnem sektorju pa je spet priklicala drža-
vo na plan. Leta 1854 je metodistične šole obiskala delegacija, v kateri je bila močno zastopana anglikanska cerkev. Ugotovila je, da je standard na teh šolah pomanjkljiv, predvsem zato, ker tam uporabljajo »jezik sužnjev«, kimbrščino. Pozitivna posledica teh zaključnih pripomb je bila, da so končno uvedli brezplačno osnovno šolo za vse, negativna pa seveda, da so prepovedali kimbrščino. Zato tudi ni čudno, daje delež narodne pripadnosti Kimbrov med leti 1851 in 1901 padel od 90 odstotkov na 40, torej za celih 50 odstotkov.
Borba za obstoj se je iz zelo romantičnih nagibov začela najprej na kulturni ravni. Krepili so lastne oblike kulture in začeli organizirati številne glasbene in literarne festivale. Na politični ravni so se organizirali šele kasneje; »Plaid Cymru«, nacionalna stranka, je imela za svoj cilj v začetku ohranitev jezika. Pri prvih volitvah ni bila ravno uspešna (1. 1909 je dobila 609 glasov). Prebivalstvo je takrat pritegnila liberalna stranka, pozneje pa delavska, ki je imela v Walesu skozi desetletja absolutno večino. »Plaid Cymru« je dolga leta veljala za stranko podeželskega severa in je bila prav zaradi tega za večino ljudi na industrializiranem jugu neprivlačna.
Prvi poskus, da bi zrahljali to »nesveto« alianso z Anglijo in dobili do neke mere avtonomen status znotraj Velike Britanije, je leta 1979 spodletel. Samo petina od 59 odstotkov prebivalstva, kolikor se ga je udeležilo referenduma, se je izrekla za avtonomen status Wa-lesa. Prevelik je bil strah, da bi nastala nova, izključno kimbr-ska elita, to pa bi pomenilo povečanje birokracije in podobno. Za Plaid Cymru je bil to hud udarec, saj so se morali zdaj boriti tudi za svojo verodostojnost, kajti del javnosti jih je dolžil, da podpirajo ilegalno organizacijo »Meibion Glyndwr« (Sinovi Glendowra), katere pristaši so v osemdesetih letih bombardirali počitniške hiše Angležev v Walesu. Med leti 1979 in 1982 je Plaid Cymru izgubila edini sedež v parlamentu in nevarnost, da bi ga izgubila za vedno, je bila velika. Njenemu predsedniku Gwyn-forju Evansu je uspelo to nevarnost prepeprečiti z enim največjih uspehov, ki jih je imel poleg mnogih porazov. Že dalj časa se je namreč govorilo, da naj bi ob regionalizaciji televi-
zijske mreže začeli oddajati tudi program za Kimbre. Ko je prišla na oblast Margaret Thatcher, je kaj kmalu pozabila na ta koncept, ki ga je poprej še sama zagovarjala. Predsednik Plaid Cymru je takrat izjavil, da bo kot izraz mirnega upora začel z gladovno stavko in če bo potrebno, do smrti. Ta akcija je vzbudila ogromno javne pozornosti in konzervativna vlada je klonila. Leta 1982 so Kimbri dobili svoj celodnevni televizijski program »Sianel Pedwar (S4C)« . Tudi tisti, ki znajo samo angleško, lahko sledijo programu, kajti preko teleteksta je mogoče vključiti angleške podnaslove.
»Plaid Cymru« je začela širiti svojo politično bazo, iz prej nacionalistične stranke je nastala moderna stranka, ki razvija koncepte na vseh področjih družbenega življenja. Razveseljivo je tudi, da je zanjo pomembna tema tudi enakopravnost žensk. To se zrcali v predsedstvu stranke, kjer jih je polovica, in v programu, ki med drugim vsebuje zahtevo, da bi morale ženske zasedati 50 odstotkov vseh mandatov ter da se mora večinski volilni red pač temu primemo spremeniti.
Tudi jezikovno je Kimbrom uspelo ustaviti napredujočo asimilacijo, pa čeprav se je po drugi svetovni vojni položaj za manjšino vendarle nekoliko izboljšal. Danes govori kimbrsko v Walesu okrog 20 odstotkov prebivalstva, med mladino pa se je odstotek celo povečal. L. 1981 je 18 odstotkov mladine med tretjim in osemnajstim letom obvladalo kimbrščino, 1. 1991 jih je bilo že 24,9 odstotka. Najbolj opazen je bil prirastek mladih na že precej asimiliranem jugu. Povsod vidna dvojezičnost (vsi napisi v javnosti, tja do prometnih znakov, so v obeh jezikih), izboljšan šolski pouk, možnost uporabljanja kimbrščine na vseh ravneh izobraževanja, enakopravnost pred sodiščem, vse to je dvignilo socialni status, poleg tega pa tudi večja sprejemljivost dvojezičnosti pri angleško govoreči večini. Kdor obišče jug, bi moral biti slep, če ne bi opazil bilingualnosti te regije, kdor pa obišče sever, bi moral biti slep in gluh. V gostilnah, trgovinah, na cesti, povsod govorijo popolnoma samoumevno tudi kimbrščino in nihče ne obmolkne ali začne govoriti angleško samo zato, ker je pristopil tujec.
Croeso - dobrodošli!
Eden od napisov v kimbrščini
»Host a por šiiling fir mi ?«
Mesec po začetku novega študijskega leta in pol večnosti po vigrednih študentskih protestih (mimogrede povedano: največjih v drugi republiki) je še najbolj pridnim študentom postalo jasno, da univerzitetna stavka ni bila le demonstracija moči levih študentskih politikantov, temveč daje šlo vladi s svojimi grožnjami zares. Prve posledice so že vidne in predvsem občutne v študentskih žepih, in to s tolikšno odločnostjo, da tega niti največji pesimisti niso pričakovali. Do zadnjega smo upali, da bo nekje na tihem tu pa tam le še prišlo do kake ublažitve groženj s strani vladnih varčevalnih fetišistov, vendar smo se zmotili. »Varčevalni paket za univerze ostane zavezan!« je obljubil kancler razjarjenim študentom in kaže, da bo to ena njegovih prvih obljub, ki jo bo izpolnil z vso trdoto. In to kljub temu, da ravno na tem področju nudi zadosti napadalne možnosti svojim nasprotnikom v lastni stranki (česar ravno z ozirom na katastrofalno volilno nedeljo ne gre zanemarjati).
Najbolj se študentska beda vidi v socialnem centru OH dunajske univerze. Ta komaj nekaj kvadratnih metrov velika sobica spada med prostore, v katere študentje največ zahajajo, sa so na njenih zidovih razpisana prosta stanovanje in delovna mesta za študente. V času, ko morajo tri četrtine vseh študentov poleg študija delati, da lahko nekako preživijo brez hujših
zdravstvenih posledic, je konkurenca na delovnem trgu pač trda in mnogi se prav prostitu-irajo za vsakdanji kruh. Le redki študentje imajo srečo, da najdejo delo, ki ima vsaj malo opraviti s študijem in se lahko tolažijo z opravljanjem prakse. Kdor je odvisen od razdeljevanja reklame za nočne bare ali pa od čiščenja stanovanj, te tolažbe seveda nima. Najhuje prizadeti so študentje brez avstrijskega državljanstva, saj jim je prepovedano legalno delati in so zato prisiljeni sprejemati najslabše posle za skrajno nizko plačilo.
Da bi študentski vsakdan še nekoliko zagrenila, se je vlada pravočasno pred začetkom semestra domislila nove ureditve delovnih pogodb. Po uradni dikciji naj bi ta prinesla večjo socialno varnost za delojemalce, dejansko pa je povzročila le še znižanje njihovih plač, saj vsak delodajalec gleda, da ljudem s takšno pogodbo ne plačuje preveč in jih s tem ni treba zavarovati.
Podobno žalostno je na stanovanjskem trgu. Laže je zadeti šestico v lotu, kot pa na Dunaju najti človeka vredno stanovanje, ki ga lahko plačuje tudi študent. A tudi kdor je imel srečo in se prikomolčil v kak dom, za svojo sobico ne plačuje ravno malo. Najboljši primer za’ študentom sovražno najemniško politiko je Mohorjeva družba s svojim domom Korotan. Ne samo, da je po prenovitvi kot študentski dom popolnoma neuporaben in
je bolj podoben zbirališču vase zaljubljene dunajske slovenske smetane (galerija, ki je večino časa zaprta, je nadomestila edini družabni prostor, jedilnica študentom ni dostopna, »knjižnica« ima velikost povprečno velikega stranišča, televizijski prostor pa je hkrati edina soba, kjer študentje glasbe lahko vadijo), tudi glede cen se je Mohorjeva že zdavnaj poslovila od svojega dobrega glasu kot socialna ustanova. Vendar to še ni vse. Za luksus, kot so tok, ogrevanje, pranje ipd. je treba plačevati še posebej. In za telefon si drznejo Slomškovi potomci zahtevati celo dvakrat toliko, kot ga plačujejo pošti. Edini »cukrček« za prebivalce doma so bili doslej bifeji pri odprtjih razstav v galeriji. A zdaj je še tega konec: bifeji so sicer še, a je vodja doma Tone Levstek začel odganjati študente od njih.
Stanovanje in hrana sta sicer največji skrbi današnjih študentov in večini po odplačanju teh dveh postavk že ne ostane več kaj, a zaostrilo se je še na drugih področjih. Na primer pri vožnjah z javnim prometom. Medtem ko se je cena za študentsko izkaznico pri železnicah »samo« malo več kot podvojila in je bila starostna meja znižana za eno leto, so bile proste vožnje z mestnim prometom popolnoma ukinjene. V nadomestilo ponujajo v nekaterih mestih nekolikšne popuste za študente (tako v Linzu in v Gradcu). Na Dunaju tega seveda ni. Sicer dunajsko komunalno podjetje ponuja študentom neke »superbonusne semestrske karte, ki veljajo pet mesecev, a je treba plačati le za štiri«, vendar se ta ponudba pri natančnejši presoji izkaže za goli cinizem. Ce namreč študent kupi letno
Novi statuti v senci pisemskih bomb
OBČNI ZBOR KSŠŠ V GRADCU Aleš Mertiik
Minuli četrtek smo v Klubu slovenskih študentk in študentov v Gradcu izvedli redni občni zbor. Razprava o delu v letu 96 je dala dve povsem nasprotujoči si oceni uspešnosti. Na eni strani je del občnega zbora izražal zadovoljstvo nad Slovenskimi dnevi, ki smo jih izvedli v marcu, medtem ko je drugi del izražal nezadovoljstvo nad »premalo politično jesenjo v klubu, ko bi naj zanemarjal svojo manjšinsko poslanstvo«. Razpravi je sledila izvolitev novega odbora, ki ga sestavlja 10 odbornikov, predseduje pa mu Justi Pisjak. Pomembnejše funkcije so bile zaupane Albertu Kušeju (podpredsednik), Luciji Hafner (tajnica), Miheju Golavč-niku (blagajnik) in Emerichu Kelihu (pomočnik blagajnika). Na občnem zboru smo sprejeli tudi nove statute. S tem smo zamenjali prejšnje, arhaične. Povsem na novo smo definirali namene in cilje kluba, ki se je formalno zavezal za povezovalno funkcijo med koroškimi in štajerskimi Slovenci ter matico.
Pod točko razno smo predi-skutirali stališča kluba do pi-
semskih bomb, požigov, grozilnih pisem ter ostalih oblik desničarskega nasilja, s katerimi je v zadnjem času soočena avstrijska javnost in ki ga klubaši preprosto ne moremo in ne smemo gledati križem rok. Že dva dni po občnem zboru smo v peš coni na Herrengasse v starem središču mesta mimoidoče z letaki in s transparentom opozarjali, da v trenutku, ko manjšine in borci za človekove pravice niso več varni, ne smejo ostati ravnodušni.
Že besedilo na letaku je bilo dovolj zgovorno: »Ich möchte mich nicht daran gewöhnen«. Ljudje se na počasne družbene spremembe prehitro navadijo. Seveda si nihče ne želi izrednih razmer - vojne ali policijske ure. Toda če si najprej izpostavljen neslanim nacionalističnim šalam, če ti oskrunijo dvojezični napis, ali pa če se na nekem hribu zbere druščina nacionalističnih fanatikov, se kar zlahka navadiš na to, da kak neznan ali
na pol znan obraz prejme pisemsko bombo. In ko postane pošiljanje pisemskih bomb utečen način izkazovanja političnega nesoglašanja, je tudi požig tega ali onega, za vso Avstrijo obrobnega časopisa, razlog samo še za poltretjo minuto dolgo reportažo v Zeit im Bild. Misel, da požig v Slovenskem vestniku nima političnega ozadja, ostaja najbolj preprost primer slepomišljenja. Četudi storilec ni imel političnih motivov (kar pa se vsakemu razmišlju-jočemu človeku mora zdeti za lase privlečeno), povzroči napad na katerokoli manjšinsko organizacijo politične posledice. Napad na uredništvo časopisa predstavlja tudi neposreden napad na svobodo tiska. Če se napade manjšinski časopis, sta s tem pokopana dva od temljnih principov demokracije: sožitje z drugačnimi in svoboda pisnega izražanja. Kljub navedenim dejstvom pa je od slik, ob katerih bi morala vsakemu zledeneti kri
v žilah, ostalo le krajše poročilo na ORF, nekaj bolj ali manj kratkih člankov in povsem neutemeljena razprava o političnem (ne)ozadju terorističnih aktov v prostorih Slovenskega vestnika in slovenske gimnazije. Zato nas ne sme preveč presenečati, da se ob zadnjih grozilnih pismih v zveznem merilu ni nihče nič kaj preveč razburjal, kar je povsem jasen dokaz, da avstrijska družba sprejema določeno raven terorističnega nasilja že za normalno in povsem vsakdanjo stvar.
Drugo opozorilo na naših letakih: »Schon einmal in diesem Jahrhundert wurden bestimmte Bevölkerungsgruppen verfolgt. Wollen wir ruhigen Gewissens Zusehen, wie sich die Geschichte wiederholt?« Ostaja dejstvo, da so tudi nacisti začeli kot neznani pocestni razbijači, ki so jim vsaj na začetku pripisovali premajhno vlogo. Ko so se razrasli v dovolj opazen in vpliven organizem, je bilo že prepozno. Obenem, tistim pred dobrimi petdesetimi leti in tem danes, je skupno sovraštvo do
LAČNA ŠTUDENTARIJA Joži Wutte
dve semestrski karti in dodatno dve mesečni (kot je znano, ima leto dvanajst mesecev in ne samo deset), ga to stane več kot pa navadna letna karta. Zato o pravem popustu za študente na Dunaju ne moremo govoriti. Tega si baje dunajsko komunalno podjetje ne more privoščiti. Zakaj je to mogoče pri upokojencih (ti plačujejo polovico), je jasno, če vemo, da velika večina študentov na Dunaju (ki pa jih je le okoli 100.000) nima volilne pravice, ker so pač zaradi zavarovalnice vezani na skupno bivališče s starši in zaradi tega ne morejo imeti stalnega bivališča na študijskem mestu. Tako postaja razumljivo, da si mnogi ne vedo pomagati drugače, kot da se vozijo na črno. ÖH je tudi že reagirala in prireja posebna predavanja o pravilni črni vožnji in na kaj je treba pri tem najbolj paziti.
Vrsta ukrepov, ki po novem otežuje študentsko življenje, je dolga, kljub temu pa še vedno nismo prestali vsega. Najhujše zaostritve (črtanje družinskega dodatka, omejitve pri brezplačnih zavarovalnicah itd.) bodo namreč občutne šele proti koncu študijskega leta. In četudi takrat ne bo prišlo do ponovnih študentskih nemirov, lahko miselnost študentov zares najbolje opišemo z geslom specialne (univerzitetne) izdaje časopisa profil: »Quäl mich - ich bin Student (Muči me, sem študent)!«.
določenih skupin prebivalstva. Zato se moramo povsem jasno zavedati nevarnosti, ki preži za pisemskimi bombami in požigi. Sicer drži, da se posameznik le stežka bori proti občemu družbenemu nasilju. A jasno nam mora biti, da se za BBA ne skriva skupina nagajivih pobalinčkov, ampak organizirana teroristična skupina. In če že država iz bolj ali manj objektivnih razlogov doslej ni bila uspešna pri odkrivanju storilcev, lahko poskusimo mi, ljudje z ulice. Morda, če se ne navadimo na dano nasilje in vsak nov napad javno obsodimo še bolj kot precejšnjega, morda bomo s tem dalj storilcem vedeti, da niso dobrodošli in da nimajo prihodnosti. Že res, da je tak način razmišljanja naiven, a če primerjaš, kaj se lahko zgodi v desetih ali dvajsetih letih, je napor, ki ga moramo vložiti danes, majhen v primerjavi s ceno, ki jo bomo morda morali plačati v prihodnosti. In zavestna in javna obsodba je tisti minimum, ki bi ga moral storiti vsakdo izmed nas.
Za konec pa še zadnje opozorilo z našega letaka, tokrat brez komentarja: »Wer wird das nächste Opfer sein?«
'< > -V >V '< >Y A- A A
Povezujemo rojake preko vseh meja...
MOHORJEVA DRUŽBA V CELOVCU
Viktringer Ring 26, A-9020 Celovec/Klagenfurt tel.: 0 46 3/56 5 15
faks: 0 46 3/56 5 15-12 in 0 46 3/51 41 89
Mohorjeva družba
Celovec - Ljubljana - Dunaj
želi vsem blagoslovljene božične praznike, oolne notranjega miru, :er srečno, zdravo in uspešno novo leto 1997!
Günther Domenig - Valentin Oman: Kraj srečanja. Detajl. (Pred Mohorjevo v Celovcu ob prvem snegu jeseni 1996).
Robert Hedenik
SPENGLEREI - KLEPARSTVO
9072 LUDMANNSDORF/BILČOVS WELLE RS DO RF/VE LINJA VAS 36
Vesele praznike in srečno novo leto
Vesele božične praznike ter srečno novo leto Vam želi
gallery ‘anin
in
Društvo godba na pihala
Šmihel pri Pliberku
Blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto želi
SPAR-trgovina in gostilna
z dvorano za vsakovrstne prireditve
W AUTSCHE-SMREČNIK
ŠOŠTAR
Globasnica
® 0 42 30/211
Vsem cenjenim odjemalcem, znancem in prijateljem želi vesele božične praznike in srečno novo leto
A HEfi Ogris-Martič
mm	Ludmannsdorf/Bilčovs, w 0 <
0 42 28/22 51
GOSTILNA S TUJSKIMI SOBAMI
J. OGRIS
v Bilčovsu ® 0 42 28/22 49
Vsem cenjenim gostom in prijateljem vesele praznike in srečno novo leto
Prijetne praznike in srečno novo leto vam želi
ZADRUGA
ZELEZNA KAPLA

s poslovalnicama DOBRLA VAS
GLOBASNICA
Vsem rednim in podpornim članom, vsem prijateljem in znancem želi vesele božične praznike in srečno, zdravo in veselo novo leto
SLOVENSKO
DRUŠTVO
UPOKOJENCEV
PLIBERK
Vsem tovarišem, kar si sami najbolj želijo
Kristi - Marinjak
Kotmara vas
Vesele božične praznike in vse najboljše za novo leto želi vsem občanom in prijateljem.
dr. Peter Haderlapp
župan občine Železna Kapla/Bela
DELOVNA SKUPNOST AVSTRIJSKIH NARODNOSTI V SP
Vesele božične praznike in srečno novo leto
Ana Blatnik
Vesele božične praznike in srečno novo leto želi svojim strankam
dr. Branko Perc
odvetnik
9050 Pliberk, 10.-Oktober-Platz 15 Tel. 0 42 35/26 45, Faks 0 42 35/31 08
'< -V ,v '< '< 'i :< '< '<
Blagoslovljene božične pravnike in srečno novo leto želi v imenu vse šolske skupnosti
dr. Reginald Vospernik
ravnatelj Zvezne gimnazije in Zvezne realne gimnazije za Slovence v Celovcu
Slovenska športna zveza
želi vsem svojim članom in prijateljem lepe božične praznike ter srečno novo leto 1997
Vesel božič in srečno novo leto
želijo
ravnateljstvo, profesorski zbor in dijaki
Dvojezične zvezne trgovske akademije
v Celovcu
Vsem naročnikom, delavcem in prijateljem prijetne božične praznike ter uspešno novo leto želi
Th.5abntnik
PLESCHERKEN 59 9074 KEUTSCHACH/HODIŠE
Tel. 0 42 73/22 95 Fax 0 42 73/22 95-14
Ko bi bila le ena od želja vseh ljudi vsem ljudem zaželena
človeh v človeku postal bi človek
0F
/g&p
\vvf
/.UTI S
Filmproduktion Ges.m.b.H.
9020 Celovec, Primoschgasse 3, Tel.: 0 46 3/37 5 53
Endlich in Deutsch übersetzt und neu herausgegeben:
Dr. Ivan Tavčar,
DIE CHRONIK VON VISOKO
AUTOMARKT
Ernst Igerc
Šmihel nad Pliberkom
Roman von 1919, deutsche Übersetzung von Werner Engel
tel. 0 42 35/36 57 autotel. 0663/84 61 83

Ein Muß für Freunde europäischer Literatur und Slowenien-Fans
Erschienen im Verlag Königshausen und Neumann, ISBN 3-8260-1156-2
199 Seiten Text
plus Apparat mit reich bebildertem Anhang
želi vsem znancem, odjemalcem in prijateljem vesele božične praznike in srečno novo leto
Vesele božične praznike in srečno novo leto
želita Enotna lista
z občinskimi odborniki
predsednik: Andrej Wakounig tajnik: mag. Rudi Vouk poslevodeči tajnik: Bernard Sadovnik
in Skupnost južnokoroških kmetov
zb. sv. Janko Zwitter
zb. sv. dipl. inž. Štefan Domej
Vesele božične praznike ter srečno novo leto Vam želi
Andreas Wuttej
Bezirksdirektor/okrajni direktor
Büro/pisarna:
Mettinger straße 13 9100 Völkermarkt/Velikovec tel. 0 42 32/31 61
Privat:
9122 Tulpenweg 9, tel. 0 42 39/27 00
mllonau Versicherung
Vesele božične praznike in srečno ter uspešno novo leto želi vsem soborcem, članom in prijateljem
Zveza
koroških
partizanov
Celovec
Vsem cenjenim odjemalcem, gostom, znancem kakor tudi vsem zadružnikom po južni Koroški blagoslovljene praznike in srečno novo leto
Mihej
ANTONIČ
HOTEL »ROŽANSKI DOM«
Reka pri Šentjakobu v Rožu Telefon 042 53/22 41
Prav prisrčno ste vab|jcni na tradicionalno silvestrovanje z glasbo
Vesele božične praznike ter	Vse™ cenjenim odjemalcem, znancem in prijateljem
mnogo uspeha v novem letu želi blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto
JUENNA
družina Gregorič
Čepiče pri Globasnici
Odprto
od četrtka do nedelje in ob praznikih
Franc STERN
ESSO-ČRPALKA ŽELEZNA KAPLA
Telefon 0 42 38/305
m
DRUŽINA
dr. Franc in mag. Vera Wutti
Dollichgasse 5 9170 Borovlje
❖ ♦
❖
A
lb°


A-9020 KLAGENFURT CELOVEC LINSENGASE 59 TEL. 0 463 / 55 2 65-0 FAX 0 463 / 55 2 65-10
-V „V .V JV a -V -V A -V
'< ,Y :< '< '< '< :< '< '<
GRADBENO PODJETJE
Bistrica v Rožu
® 0 42 28/22 26 Celovec, Wiegelegasse 20 tr 0 46 3/22 7 70
želi vsem naročnikom in poslovnim prijateljem prijetne božične praznike ter uspešno novo leto
Vesele božične praznike in srečno novo leto želi
Bauunternehmung und Baustoffhandel
FRANZ
BEGUSCH
Gesellschaft m. b. H.
Vesele božične praznike in srečno novo leto želi vsem odjemalcem in znancem
iftT cobra
Produktions- und Handelsges. m. b. H.
A- 9143 St. Michael/Šmihel 47 Telefon 0 42 35/35 50
Vesel božič in srečno novo leto vsem gostom in prijateljem naše hiše
a
EXPORT - IMPORT
Konus trgovska dejavnost, Pliberk Konus Handelsgesellschaft, Bleiburg
A-9150 Bleiburg, Völkermarkter Str. 11, tel. 0 42 35/36 50, fax 36 50-83
IZDELAVA KVALITETNIH REZALK IN BRUSNIH PLOŠČ
HOTEL-RESTAVRACIJA
BREZNIK
PLIBERK/BLEIBURG
Vesele božične praznike in srečno novo leto
občina Pliberk
župan
mag. Raimund Grilc
Vsem gostom in prijateljem želita vesele božične praznike in srečno novo leto
družina KuppGf in
družina VVeiTlig
Dr. Franci Serajnik
advokat
Wiesbadener Straße 3, A-9020 Klagenfurt/Celovec tel. 0 46 3/51 63 30 • fax 51 43 24
Camping in restavracija ROŽ
Želim Vam vesele božične praznike in srečno novo leto
KOČUHA
w
. >
' .	' s. .
Das von der Draukraft mit einem Investitionsvolumen von 750 Millionen Schilling modernisierte Dampfkraftwerk St. Andrä im Lavanttal. Hauseigenes Know how und Aufträge an die heimische Wirtschaft sichern den Energiestandort auch in einer anspruchsvollen Umwelt. Im Vordergrund das Biomasselager. Rund 70.000 Schüttraummeter werden jährlich bei der Stromerzeugung bzw. Fernwärmeversorgung eingesetzt.
as Dampfkraftwerk St. Andrä der Österreichischen Draukraftwerke AG (Draukraft) wurde in einer ersten Ausbaustufe bereits 1952 errichtet, um mit Hilfe der nahe gelege-WH0 nen Braunkohle Vorkommen am Fuße der Koralpe den rasch steigenden Strombedarf in Österreich abdecken zu helfen. Mittlerweile wurde Block 1 bereits stillgelegt und der 1959 in Betrieb genommene Block 2 auf neuesten Stand der Technik gebracht - sowohl betriebstechnisch durch einen Feuerungsumbau von Braun- auf Steinkohle und mit einer Leistungssteigerung um 14 MW auf 124 MW, als auch umwelttechnisch durch die Adaptierung der Rauchgasreinigungsanlage.
St. Andrä ist das einzige Kohlekraftwerk des Verbund, das durch den Einbau eines speziellen Feuerrostes einen Teil der Kohle durch heimische Biomasse substituiert. Bei rund 4.000 Vollaststunden pro Jahr könnte das Dampfkraftwerk St.
Andrä an die 120.000 Haushalte mit Strom versorgen (aufgrund der Energiesituation in Österreich ist das Kraftwerk derzeit deutlich weniger im Einsatz). Hervorzuheben ist die dem Kraftwerk angeschlossene Fernwärmeversorgung. Mit der Abwärme während des Kraftwerksbetriebes bzw. mit der mittels Biomassekessel erzeugten Wärme bei Kraftwerksstillstand werden mehr als 300 Haushalte in St. Andrä und Umgebung sowie zwei große Maistrocknungsanlagen versorgt.
Die Sicherung des Energiestandortes St. Andrä mit einer vorbildlichen Umwelttechnik freut ganz besonders Gesundheitsreferenten Lhstv. Dr. Michael Außerwinkler. Mit Verbund-Vorstandsdirektor Dr. Herbert Schröfelbauer (Mitte) und den Draukraft-Chefs Dr. Adolf Draxler (links) und Dr. Othmar Kranz hält er die Draukraft-Fahne hoch.
Draukraft
Dampfkraftwerk St. Andrä: Strom für 120.000 Haushalte
;<	♦	*	♦	♦> s* +
Gostilna FRANCL
družina Smrtnik
, tel. 0 42 38/261 11 ■m&BKorte pri Železni Kapli
Vsem cenjenim gostom in prijateljem vesele praznike in srečno novo leto
Vesele božične praznike ter uspešno novo leto Vam želi
TURISTIČNA AGENCIJA IN AVTOPODJETJE
Krojaštvo
WEISS
TEL. 0 42 36/20 10-0 FAX 0 42 36/20 10-11
DOBftLA was
Zahvaljujemo se vsem prijateljem, partnerjem in potnikom za zaupanje v minulem letu in Vam želimo srečno vožnjo v letu 1997


Lastniki
in sodelavci

* ♦ ❖ 5? ♦ ❖ # ♦	>;< ♦
v v • •
vam želijo

vesele praznike
❖ ♦

m uspesno
novo leto.
RUTAR
DOBRLA VAS BELJAK - ŠENTVID
CENTER
Vesele praznike in srečno ter uspešno novo leto želi
odvetnik
dr. Miran Zwitter
A-9020 Celovec Karfreitstraße 3
telefon 0 46 3/50 5 40 faks 0 46 3/50 5 41
Vesele božične praznike ter sre( želi vsem občanom, prijateljem in fi» '	:no in uspešno novo leto gostom libert Sadjak župan občine Globasnica
KMEČKA IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST želi vsem kmeticam in kmetom, sodelavcem in prijateljem vesele božične praznike in srečno novo leto	
Vsem prijateljem, znancem ter gostom želi mnogo zdravja, uspeha in osebnega zadovoljstva v letu 1997 družina	i Vesele 1, 9123 Šentprimož	Pri Joklnu • Bietjokl CELOVEC, BADGASSE Srečno novo leto Glückliches neues Jahr
	3
WIR PLANEN + BAUEN V trendu: Kurilne naprave, ki varčujejo energijo Kompletni sistem: Nova kopalnica po Vaših individualnih željan
Vaš strokovnjak
WERNER FINDENIG
Mittlern/Metlova «0 42 32/62 22
Vesele božične praznike in srešno novo leto!
Prijetne praznike in srečno novo leto
i

Vesele božične praznike in vse najboljše za leto 1997 ter najlepša hvala za dosedanje sodelovanje
odvetniški pisarni
dr. Mirko Silvo Tischler
SLO-1000 Ljubljana
dr. Valentin Kaki
A-9020 Celovec
O začetkih nacionalizmov
Ciril-Metodova šola pri Sv. Jakobu, dograjena leta 1912
Iz primerjalne študije o identiteti koroških in tržaških Slovencev s spolnospecifične-ga vidika, ki jo je avtorica predstavila na seminarju Zveze slovenskih žena v Šentjanžu v decembru 1996.
Kaj je nacija (narod)? Kaj je etnija (rod)? Kako sta pojma med seboj povezana? Kaj imata opraviti s kategorijo ženska/ ženskost? Vprašanja imajo svojo zgodovino in svojo kontinuiteto, ki se kažeta v vselej novi podobi. Vselej pa ostajata konstanta, zlasti od uveljavitve pojma »nacije« dalje. Ta pojem pa bistveno pogojuje pojav etnije in spola, s tem seveda tudi identiteto človeka.
Kot vemo, se je nacija na določeni točki razvoja razrasla v nacionalizem, v to najbolj razdiralno idejo, ki jo je treba videti v kar najtesnejši zvezi z vojsko in vojno: njegovega psihološkega potenciala ne gre podcenjevati. Agresije, pa naj so še tako podzavestne, igrajo pri tem veliko vlogo. Naj jih ilustrira sledeči emocionalni »izliv« oz. patos Robespierra:
»O domovina! Če bi mi bilo usojeno, da bi se rodil v kakem drugem, tujem in oddaljenem koncu sveta, bi se nenehno obračal k nebu z željami za tvoje blagostanje, pretakal bi solze ganjenosti nad pripovedmi o tvojih bojih in vrlinah, moja občutljiva duša bi z gorečim nemirom spremljala vse dogodke tvoje veličastne revolucije, zavidal bi usodi tvojih državljanov, zavidal bi usodi tvojih predstavnikov ... O vzvišeno ljudstvo! Sprejmi žrtev vse moje biti! Blagor tistemu, ki je rojen pri tebi! Še bolj tistemu, ki lahko umre za tvojo svobodo!«
Posebno od francoske revolucije dalje, ko se je država formalno prelevila v kolektivnost, se je uveljavljala zahteva po brezpogojnem žrtvovanju samega sebe za »patrio«, očetnjavo, ki jo Slovenci skoraj brez izjeme prevajamo kot domovino. Le tisti, ki je bil pripravljen žrtvovati se in zanjo umreti, je veljal za »patriota«, posthumno si je lahko pridobil celo naziv »mučenec svobode« oz. »heroj«, še zlasti, če je opravljal najvišjo dolžnost državljana. Ta pa je bila, da drži orožje »za najdražje in najbolj sveto, to je za svojo nacijo«. Ni seveda naključje, da so Francozi prav v tem času uvedli splošno vojaško obveznost.
Francoska zgodovinarka Su-zanne Citron ugotavlja: »Po prekinitvi s cerkvijo je revolucija prenesla svetost v samo sebe, njen Bog pa so bili Nacija in (resnični) revolucionarji, kolktivni Mesija.« Ali povedano z drugimi besedami: revolucija se je izkazala kot corpus mysticum, kot posvetni izraz mističnega Kristusovega telesa,
zato dobi smrt pro patria, torej smrt za neko mistično korporativno telo, svojo antično plemenitost. Od posameznika se začne zahtevati, da ljubi domovino bolj kot samega sebe in da se zanjo tudi žrtvuje. Naj opozorim »le« na Ivana Cankarja, ki-je bodočnost svojega naroda asociiral prav s tem žrtvovanjem.
A vendar je trajalo kar celo stoletje, da je ta zahteva prešla v »meso in kri«, da je postala masovni pojav. Ljudje so se ji namreč kar močno upirali. Bretonci, Okcitanci, Katalonci, Baski, Alzačani, Korzičani so se desetletja upirali zatiranju etnične in jezikovne različnosti, a so naposled podlegli.
V času Ilirskih prvovinc, ko je Kranjska bila pod francosko upravo, je tudi med Slovence začelo prodirati pojmovanje naroda kot osnovnega principa enotenja in občutka pripadnosti. Kaže, da se je tedaj za to precej ogreval Žiga Zois, ki se je rodil v Trstu in velja za pobudnika in mecena »narodnega preporoda«. Bil je član francoske prostozidarske lože, ki so
Marija Jurič-Pahor
tedaj nastajale po večjih mestih, te lože pa so vedno bile izrazito moške zveze. Danes vemo, da so bistveno prispevale k temu, da so zajezili vpliv žensk na državo in družbo.
Narodno gibanje iz leta 1848, ki ga poznamo pod imenom Zedinjena Slovenija, se je spočelo prav v Napoleonovi Iliriji. Ivan Prijatelj piše, da so Francozi za v razliko od Avstrijcev slovenski narod naravnost prebudili »iz dolgotrajnega spanja«. To velja še posebej za slovenski narod v Trstu. Takrat je deloval Jovan Vesel Koseski, ki je s svojimi gromovniškimi verzi med narodnimi veljaki vzbujal navdušenje in povsem zasenčil Prešernov genij. Skupina slovenskih intelektualcev na Dunaju gaje takole povzdigovala: »V serce nam posebno zdaj done krepke besede našiga slavniga Koseskiga: Gani se! komur je mar zahvale prihod-njiga vnuka. / Gani se! kogar je sram zasmehovanja rodu!«
Velja seveda poudariti, da množica slovenskega ljudstva
za nacionalizem v tem času še ni bila dovzetna, ne na Koroškem in ne na Tržaškem. V drugi tretjini 19. stol. seje to bistveno spremenilo. Kot nosilci nacionalne ideje so, kot tudi drugod, nastopali izobraženci, na Tržaškem zlasti liberalci, na Koroškem pa duhovniki.
Politična skupina, kije dala pečat slovenskemu življenju v Trstu, se je imenovala Edinost. S svojimi številnimi organizacijami se je uveljavila tako na gospodarskem kot na plitičnem in kulturnem področju.
Italijanski nacionalisti so uveljavitev Slovencev spremljali z dokajšnjimi strahovi. Upravičeno so se čutili ogrožene, njihov primat se je dejansko zamajal. Glasovi po fizičnem iztrebljanju Slovencev so se množili. Nedvomno so to travmatično vzdušje pogojevale med-narodnostne razmere, kakor so se izoblikovale zlasti od konca 19. stoletja naprej. Prav v tem času je namreč prišlo do izoblikovanja ostrih nacionalnih front, ki so se osredotoče-vale v Trst, v mesto, ki sta si ga lastila dva naroda, italijanski in
slovenski. Slovenci so v tem času razpolagali že s precejšnjo kulturno, politično in ekonomsko močjo. Ta moč je v italia-nitä vzbudila pravcate obsesio-nalne konkurenčne strahove, še zlasti po reviziji ljudskega štetja leta 1910, ko je tudi Italijanom moralo postati jasno, da je Trst »največje slovensko mesto«, še zlasti, ker so to poudarjali Slovenci. Tedaj seje stopnjeval »strup«, proti kateremu vse do danes niso našli sredstva za imuniziranje.
Po prvi svetovni vojni sta ostali Tržaška in Primorska skoraj brez razumništva. Fašizem je tu divjal že od leta 1920 dalje. Takrat so fašisti požgali kulturni dom, sledili so prvi umori, prve množične aretacije in konfinacije, hkrati pa seje tu razvil prvi antifašizem v Evropi. V tem času seje tudi izoblikoval lik junaka, ki da nikoli ne klone. Tržaško-slovenska literatura govori zlasti o njem.
Trdim, da lik junaka med koroškimi Slovenci ni zasidran, tudi ideja o naciji ne. To ima več vzrokov. Naj omenim le najbistvenejšega: koroški Slovenci skorajda nismo imeli liberalnega meščanstva, ki je ta lik najbolj ofenzivno forsiralo. Imeli pa so ga Nemci. In tako je prišlo, da smo postali - po sodobnem pojmovanju - ostali etnija.
Kaj je etnija?
Drugače od nacije oz. naroda etnija ni »zapovedana« od zgoraj, saj je del nas. Analogno se tudi ne da izvesti iz abstraktnega, očetnega principa, ampak le iz naravnega, matičnega. Na to opozarja tudi prvotni pomen besede narod, za katerega imamo v slovenščini lepo besedo rod. Oba pojma sta v tesni povezavi z »roditi«, z rojstvom. Tudi latinska beseda natio izhaja iz natus - rojen, iz česar sledi, daje narod etnično povezana skupnost, ki jo druži enak »izvir bivanja«. Rojeva pa ženska, »matica«, roditeljica, in to je veljalo ne le za posameznika, pač pa tudi v kolektivni zgodovini človeštva. To pa se je začelo bistveno spreminjati zlasti v času uveljavljanja monoteizma, zelo močno pa tudi v času narodnega preporoda. Preporod: etnična pripadnost naj ne bi bila več definirana v navezavi na žensko, pač pa na moškega. Od tod pojmi patria, patriotizem. Utopija, ki tiči za tem, se izraža s pojmom »patriarhat«: oče velja kot izvor in vlada. On ustvarja, ne ona. Uveljavlja se abstraktni princip po »stvaritvi« neke »nove, druge nature«, namreč moške. Tu pa tiči tudi resnični vzrok, zakaj je patriarhalen red tako nasilen in uničevalen do žensk. V Evropi je to nasilje doživelo vrhunec s sežiganjem čarovnic, stoletja stara ženska kultura in izročila so bila iztrebljena.
mri letošnjih volitvah v duna-■ jski občinski svet je na listi Zelenih prvič na voljivem mestu kandidirala neka imigrantka, in sicer Grkinja Maria Vas-silakou. Maria, prej referentka za tujke in tujce pri Avstrijski visokošolski zvezi (ÖH), nato generalna sekretarka te organizacije, je bila vigredi izvoljena za integracijsko govornico dunajskih Zelenih, pred kandidaturo z občinski svet pa je še pravočasno dobila državljanstvo, saj tujci slej ko prej nimajo pasivne volilne pravice. Zaradi slabega volilnega rezultata Zelenih je sprva kazalo, da ji ne bo uspelo, a po več tednov trajajočih koalicijskih pogajanjih je bila Friedrun Huemer izvoljena za mestno svetnico, Maria pa jo je nasledila v občinskem svetu. O njenih načrtih seje z njo pogovarjal Joži Wutte.
Volilni rezultat za Zelene ni bil najboljši in tudi po volitvah je bilo še dosti težav -predvsem znotraj Zelenih (konflikt med Pilzem in Chorherrom). Danes imamo rdeče-črno koalicijo, imamo zeleno mestno svetnico brez resorja in dve vodji zelenega kluba. Si s to konstelacijo zadovoljna?
Zadovoljna seveda nisem. Mislim si pa - iz čisto osebne pozicije - da se je zame hvala bogu izšlo, ker imam precej načrtov za delo v občinskem svetu in imam zdaj možnot, da jih uresničim. Sicer so bile volitve seveda poraz, če si ogledamo, kaj smo pričakovali.
Kar se tiče notranjestrankar-ske konstelacije, sem prepričana, da smo našli najboljšo pot, ker sta tako Pilz, kot tudi Chorherr prišla na pozicijo z delov- v v nim krogom, ki njihovim sposobnostim najbolj ustreza. S tem imamo zelo močno klubsko vodstvo, ki bo nam odbornikom dalo možnost, da se uveljavimo. Po drugi strani pa mislim, da je s Friedrun Huemer prišla na pozicijo mestne svetnice zelo sposobna in dragocena oseba, ki se ne spozna samo na področju kulture - to področje je posebej pomembno, odkar je ta resor prešel k ÖVP - temveč tudi oseba z dolgoletnimi izkušnjami na področju zaščite človekovih pravic, manjšinskih pravic itd.
Če te vprašam po konkretnih načrtih v migracijski politiki, česa se spomniš najprej?
Začela bi s tem, da smo prvi uspeh že dosegli, da imamo v mestnem svetu integracijsko svetnico (Renate Brauner, SPÖ, op. J. W.), je vsekakor zasluga Zelenih. Mi smo ta resor vseskozi zahtevali, da bi s tem prišlo končno do osebe, ki bo na vladni ravni pristojna za integracijsko tematiko. To olajšuje tudi moje delo, saj zdaj vem, na koga se lahko obrnem, če imam kake predloge. In v naslednjem času nameravam
zahtevati mnogo: gre za odprtje občinskih stanovanj za tujce, gre za komunalno volilno pravico za migrantke in migrante, gre za enakopravnost na socialnem področju. Seveda pa ne bo ostalo samo pri zahtevah, temveč bomo izvedli mnogo projektov.
Kaj si pričakuješ od dela mestne svetnice Renate Brauner? Ali vidiš v njej bolj konkurentko ali sodelavko?
Moram priznati, da je doslej še nisem poznala. Delala je na področju ženske politike, kjer je bila baje zelo angažirana in sposobna organizatorka. To bo za njeno novo delovno področje pomembno, saj integracijska politika zaobjema precej širok spekter delovanja.
Vendar se doslej s svojimi tiskovnimi izjavami ni prikazala v pozitivni luči. Začela nam je pripovedovati, česa vsega ne bo, ni pa še rekla, kaj namerava storiti. Je pa istočasno priznala, da se mora s snovjo šele seznaniti, v čemer vidim veliko možnost za kooperacijo. Z moje strani bo vsekakor prišlo v naslednjem času dosti pobud in razlag stališč Zelenih.
Kot si že omenila, je eno od odprtih vprašanj komunalna volilna pravica za migrantke in migrante. Ti že v Visokošolski zvezi nisi mogla postati predsednica ali podpredsednica in tudi zdaj
lo, po eni strani pod pritiskom EU, po drugi strani se prav zdaj podpisuje asociacijska pogodba s Turčijo in če bodo imeli državljani EU in Turčije volilno pravico, jo bodo morali dobiti tudi drugi.
Da samo državljanstvo ne zadostuje, je pokazala že FPÖ pri preštevanju tujcev v občinskih stanovanjih (gre za osebe, ki so v zadnjih letih dobile avstrijsko državljanstvo, saj brez tega nimajo dostopa do teh stanovanj, op. J. W.). Očitno lahko na Dunaju neka stranka še vedno zmaguje s podpihovanjem iracionalnih strahov. Kako je mogoče v takem vzdušju sploh kaj premakniti na boljše, ne da se s tem ustvarjajo spet novi strahovi?
Zame sta tu dve različni področji: če hočem kaj spremeniti, se ukvarjam s temi strahovi
če so migrantje in tudi druge manjšine najdene žrtve za primere, če je treba ustvarjati predsodke. Tudi v drugih državah imajo primerljive težave in kljub temu jim ne pride na misel, da bi dolžili zanje tujce, ali manjšine, ali Jude, ali pa kogarkoli. Če. torej govorim o integraciji, mislim s tem tudi, da moramo poskusiti ustvariti novo družbeno sliko, ki se priznava k svoji pisanosti in je ponosna na to; sliko, kjer spada vsak zraven in se počuti vsak kot del nje.
To vendarle zveni nekoliko
nerealistično.
Najprej moram v politiki vedeti, katere poti hočem posredovati. In potem je treba - tudi če se te slike v nekem trenutku zdijo nerealistične - vedeti, katere konkretne projekte lahko uresničim, da bi s tem posredovala te slike.
Trenutno sanjam oz. bolje načrtujem nekomercialni multikulturni radio, o katerem sem prepričana, da ga bo v okviru liberalizacije medijske politike mogoče ustvariti. Nadalje obstaja cel kup projektov, ki jih ljudje s tega področja vedno znova zahtevajo. Na primer poznam idejo umetnikov, da bi postavili na Dunaju Hišo umetnosti in sveta. Tam naj bi pokazali umetnostne produkte iz različnih kultur, ki so na Dunaju, vendar ne folkloristično, temveč kot del dunajske kulture.
.Mnoge stvari se dogaja-
rim, da živimo na Dunaju za luno, kar se tiče integracije manjšin. Komunalna politika se je na tem področju omejevala na to, da je od časa do časa podprla projekte, ki se jih je kaka skupina lotila iz lastne iniciative. Razen tega je finančnih sredstev za integracijske projekte iz leta v leto manj.
Vse lepo in prav, toda dejstvo je, da tudi manjšine ena z drugo ne ravnajo najbolje in prav s strani avtohtonih manjšin prihaja dosti nacionalističnih projektov, ki priseljence jasno diskriminirajo.
Problem je, da smo od alian-ce manjšin, kot jo zahteva Initiative Minderheiten, še zelo oddaljeni. In to je tudi normalno, saj pripadniki manjšin prav tako doraščajo znotraj te družbe in so konfrontirani z istim pojmom norme kot vsak drug. In samo če sem pripadnik manjšine, to sicer pomeni, da sem diskriminiran, a to še dolgo ne pomeni, da sem tako daleč, da ne diskriminiram drugih.
Kljub temu je pomembno krepiti vsako skupino in ji s tem pomagati do emancipacije. Šele v drugem koraku lahko poskusimo zbližati posamezne skupine eno z drugo.
Ta konflikt med starimi in novimi manjšinami vidim nekje tudi na zvezni ravni v tako imenovani deseti zvezni deželi Zelenih. Ti si članica predsedstva te skupine, kako gledaš na razne zahteve po prestrukturiranju organizacije, ki so prišle v zadnjih mesecih predvsem od imigrantov?
Osebno nisem
Revščina je mati mnogega z/a«S£i
%ß	novimi man-
si lahko kandidirala le, ker si pravočasno dobila avstrijsko državljanstvo - kljub temu, da so te mediji slavili kot prvo »tujko«, ki ima možnosti za vstop v dunajski občinski svet. Ali misliš, da se bo na tem v prihodnosti kaj spremenilo?
To je treba videti takole: trenutno v mestni hiši ni nobenih ljudi, ki bi bili migrantje prve generacije. Niti osebe, ki so v zadnjih recimo tridesetih letih dobili državljanstvo - teh je okoli 100.000 - niso zastopane v teh višjih gremijih. Se pravi, da problem niti ni državljanstvo. Mislim, da ta družba prinaša s sabo toliko diskriminacij že samo s svojimi strukturami, tako na zakonski ravni kot tudi z načinom, kako se tujce občuti in prikazuje, da imigrantom z avstrijskim državljanstvom očitno niti ni prišlo na misel, da bi se politično angažirali.
Kar se pa tiče volilne pravice s tujim državljanstvom, sem prepričana, da se bo v prihod-nih petih letih nekaj premakni-
Jozi Wutte
in od kod prihajajo, kajti strahov ni mogoče odpraviti tako, da jih ignoriram. Cesar se v zadnjih letih ni poudarjalo zadosti, je dejstvo, da so ljudje ogroženi od revščine. In revščina ustvarja strah. Ta socialna negotovost, ki prizadeva ves srednji sloj v Avstriji, ustvarja mnogo strahu. V tem vzdušju pride FPÖ in ponudi ljudem, ki jih je strah, predsodek, da bodo vse njihove težave rešene, če določenih ljudi ne bo več tu.
V tej situaciji je seveda potrebno informiranje, a še pomembne je omiliti socialne težave ljudi. Nek grški pregovor pravi: »Revščina je mati mnogega zla.« Zato je potrebno končno videti socialne strahove ljudi, se pravi pameten gospodarski program, pameten socialnopolitičen program, program, ki nudi ljudem neko perspektivo.
Po drugi strani pa vidim, da se je tudi na Dunaju multikulturni značaj mesta že vedno izpodrival. Tako torej ni čudno,
jo tudi že sedaj, a zorni kot je napačen. Kadar se govori o dunajski kulturi, se navadno misli na vse, kar se dogaja med Burgtheatrom ter ljudsko in državno opero, pa mogoče še na zrezke in lipicance. Če jaz govorim o dunajski kulturi, mislim na vse, kar se dogaja na Dunaju, predvsem tudi kulturo manjšin. Gre za to, da je te kulture treba prinesti z obrobja v središče mesta.
Če govoriš o dunajskih manjšinah, je mogoče dobro dodati, da tu ne gre le za priseljence, temveč tudi za avtohtone manjšine, katerih želje se od želja priseljencev deloma razlikujejo. Ali poznaš tudi kake projekte teh skupin in kakšno je tvoje mnenje o njih?
Ne morem reči, da poznam vse, a mislim, da sem o večini seznanjena. Najprej bi podprla vsak projekt, ki za katerokoli manjšino pomeni ali lahko pomeni izboljšanje njenega položaja, ker splošna situacija na Dunaju za manjšine ni ravno rožnata. Naj še enkrat pouda-
jŠinami v deseti zvezni deželi. Obstajajo sicer vedno spet določena nesoglasja v zvezi z raznimi temami, a ta so povsod. Gre v prvi vrsti za različna politična stališča različnih ljudi, ne pa za to, iz katere manjšine kdo prihaja.
Po drugi strani pa menim, da določeno prestrukturiranje desete zvezne dežele ne bi bilo slabo, kajti glede na ekstremno geografsko razpršenost te skupine - na sestankih se morajo zbrati ljudje iz vse Avstrije -na sestankih vedno ogromno ljudi manjka, odvisno pač od tega, kje je sestanek. Zaradi tega organizacija včasih ni povsem sposobna odločati. V prihodnjih mesecih bo prišlo predvidoma do deželnega zborovanja in prepričana sem, da bomo na njem našli optimalno rešitev.
To vsekakor upamo vsi, tebi osebno pa naj še zaželim veliko uspeha pri tvojem delu in da boš prepričala Dunajčane o potrebi po človeški integracijski politiki.
Hvala za pogovor.
...in kultura je ustvarila žensko
notraj svojega zanimanja za ■L življenje žensk v preteklosti na podeželju bom ta prispevek posvetila razmišljanju o oblikovanju pojma »ženska«. Predvsem bi rada postavila pod vprašaj današnje prepričanje, da se je ženska šele v drugi polovici 20. stoletja pričela izvijati iz svoje »večne« podrejenosti in neenakopravnosti. Tako kot pri vseh stvareh, ki jim pripisujemo enosmeren zgodovinski razvoj, smo se tudi tukaj ušteli. Zenska je v časovnem zaporedju preteklosti naredila kar nekajkrat korak nazaj, ob čemer je vedno bolj izgubljala svoje pravice in ne obratno. Kolektivni spomin teh dogodkov ne beleži. Z vednostjo o njih bi tisti, ki posedujejo moč nadzora, ne zmogli vdrževati mita o ženski kot zaščitni zasebnosti in izpolnjevalki svoje biološko določene aseksualne vloge matere in žene.
Nemška zgodovinarja Hein-sohn in Steiger sta največji zgodovinski poraz evropske ženske postavila na začetek novega veka, ko so države svoje gospodarske probleme pričele reševati s pomočjo vere. Do takrat je bila odločitev o številu otrok zasebna odločitev, bogata kultura zaščite pred nezaželeno nosečnostjo pa je omogočala enakopraven seksualni položaj žensk. Vseevropska prehranit-vena kriza in velika kuga v 14. stoletju sta izjemno znižali število prebivalcev, zato so posvetni in cerkveni zemljiški posestniki ostali brez delovne sile. Znanje, ki so ga o zaščiti pred nosečnostjo posedovale predvsem babice in druge modre ženske, kot jih poimenujeta omenjena zgodovinarja, je bilo treba izkoreniniti. Tisoče in tisoče žensk po vsej Evropi je umrlo na grmadi, ko je odločanje o razmnoževanju vzela v roke država, ki je svoje načrte dosegla s pomočjo njej prilagojenih cerkvenih norm. Spočetje se spremeni v božji načrt, seksualnost v njegovo deklo. Načrt je uspel, prebivalstvo v Evropi je skokovito narastlo. Delovne sile, ki se je zadnja stoletja otepala z revščino, je bilo več kot dovolj.
Kljub temu, da znanje o preprečevanju zanositve in svobodno odločanje o rojstvu otrok že dolgo ni več kaznovano s smrtjo, pa skozi ta kratki pregled lahko razumemo, da se še danes prebivalstvena politika posameznih držav uresničuje predvsem skozi vsebino ženske vloge. Namen načrtovanja ni več pridobitev delovne sile, saj je te povsod preveč, ampak strah pred izumrtjem posameznih parodov. Bogate zahodne države mit o »čustveni ženski«, ki je že po naravi ustvarjena za zaščitnico zasebnosti«, še danes ohranjajo s tem, da moškega kot hranilca družine za isto delo plačujejo bolje kot ženske.
Industrializacija iz sredine
19. stoletja je imela prav tako usodne posledice. Položaj ženske, ki je živela in delala znotraj kmetije kot tiste gospodarske enote, v kateri nihče ni delal za plačilo, je bil relativno enakopraven. Kmečka gospodinja iz obdobja pred industrializacijo je imela svoje delovno področje in je na enem mestu združevala tako reprodukcijo kot produkcijo. Sele možnost zaposlitve za plačilo zunaj doma, ki jo je omogočilo odpiranje industrijskih obratov, je spremenilo razmerja znotraj družine. Zensko je obsodilo na opravljanje tistih del, ki na trgu delovne sile niso bili plačljivi. To je rojevanje in vzgoja otrok ter gospodinjska dela. Tudi kadar se je morala zunaj doma zaposliti tudi ženska, so vsa domača dela in vzgoja ostali zgolj njena dolžnost. Tudi ženski, ki je po industrializaciji obdržala status kmečke gospodinje, je tehnizacija kmetijstva zoževala delokrog in jo iz nekdanje kmečke gospodinje spreminjala v gospodinjo v današnjem pomenu besede.
Obe zgodovinski dejstvi predvsem pomagata razumeti, da je vsebina pojma »ženska« zgodovinsko in kulturno in nikakor ne biološko pogojena. Obe zgodovinski dejstvi navajam kot najširši okvir, znotraj katerega je teklo vsakdanje življenje žensk. Ta vsakdanjost pa se je preučevala vse preveč globalno, kar pomeni, da v svoje rekonstrukcije ni vključevala protislovij in dvoumij ženskega vsakdanjika.
Stereotipnemu razmišljanju o položaju ženske in njeni vlogi žensk se lahko izognemo šele, ko nas ženska ne zanima več kot predstavnica podrejene družbene skupine, ampak se usmerimo na delovanje posameznic znotraj skupin, v katerih so oblikovale svoja življenja. Ko govorimo o delovanju in strategijah, govorimo o aktivnem in hkrati spreminjajočem se odnosu. Le-ta pa zanika pasivno vztrajanje v situacijah, ki jih narekujeta družbeni status in položaj, ki sta brez dvoma dana in v katera se posameznica rodi. Šele s takoimenovanim mikro pogledom raziskovalca, pa naj bo etnolog, zgodovinar, sociolog ali antropolog, se odkrivajo strategije preživetja, kot jih je poimenoval italijanski zgodovinar Levi in le tako se nam razkrije življenje v preteklosti, ki pa je na nivoju posameznic vse prej kot pasivno in le prilagajajoče se.
Kakršnakoli že je zgodba posamezne ženske, ki jo obravnavamo, vedno je specifičen odgovor na objektivna zunanja dejstva, pravila in pričakovanja. Prav iz teh med seboj tako različnih odgovorov na dana dejstva lahko rekonstruiramo duh časa. Družbeno pravilo, pa naj bo v času svojega delovanja
od posameznih žensk sprejeto ali zavrnjeno, obstaja neodvisno od reakcije nanj in ni ga težko zajeti iz vse palete različnih strategij posameznic, ki se odzivajo nanj.
Ko razmišljamo o ženski na podeželju, pa ne moremo mimo družine in vaške skupnosti, dveh najpomembnejših skupin, znotraj katerih se je odvijalo njihovo življenje. Kmečka družina je poleg rodbine vključevala še posle. Tako za samske kot za poročene je bila v času samozadostnega kmečkega gospodarstva temeljna oblika preživetja. To pa je odločilno vplivalo na poročne strategije. Tisto, kar so gradili rodovi, je bilo treba povečevati ali vsaj ohranjati. Strogo razslojena družba, ki v takšnih pogojih omogoča preživetje, tudi posameznike oblikuje tako, da svoje ljubezenske izbire nezavedno utmeljijo z možnostjo preživetja. Čeprav sodobnemu posamezniku niti psihoanaliza ni uspela razbiti iluzije o svobodni izbiri zakonskega partnerja in je relativna ekonomska enakost še vedno v igri, pa je to veljalo še posebej v času kmečkega načina gospodarjenja.
Vaška skupnost je bila v času kmečkega načina gospodarjenja na zunaj relativno samozadostna in zaprta skupina, znotraj katere je bilo delovanje usmerjeno na zagotavljanje preživetja, pri čemer so po svojih močeh sodelovali vsi pri-
Irena Destovnik
padniki skupnosti. Prvi pogoj preživetja kmečke družbe je bila zemlja. Tudi za tiste, ki je niso imeli dovolj, da bi z njeno obdelavo pridelali dovolj za preživetje. Različni dodatni načini preživetja so bili vezani na dejavnosti, ki so v osnovi izhajale iz zemlje. Če omenim samo potrebo po različnih rokodelskih dejavnostih in dejavnosti, vezane na tako imenovani tekstilni ciklus, s čimer so se ukvarjale predvsem ženske.
V okviru vaške skupnosti so se vse do uvajanja kmetijske mehaniziacije večja dela v okviru poljedelskega ciklusa opravljala skupno. Uvajanje mehanizacije kot posledica naraščajoče industrializacije je tista točka, ki povzroči počasen propad več stoletij trajajočega, samo na videz mirujočega in pasivnega sveta. Vaška skupnost, ki je bila predvsem zaradi
visoke medsebojne odvisnosti hierarhično urejena, je razpadla na svoje posamezne elemente, to je posamezne družine. Neodvisnost od vaške skupnosti je povzročila, da je postalo družinsko življenje mnogo bolj zasebno, kot je bilo prej. Če je vedno manjša odvisnost od vaške skupnosti osamosvojila družino, pa je manjši ekonomski in s tem preživetveni pomen posamezne družine osamosvojil posamezne družinske člane.
»Razpad tradicionalno pojmovane družine« je logična posledica vseh opisanih družbenih procesov. V realnosti družina ni več taka, kakršen je njen pomen v kolektivnem razumevanju. Prav možnost nepristajanja posameznih žensk in moških na podreditev kolektivnemu pričakovanju šele omogoči, da si posamezni ljudje sami oblikujejo vso paleto različnih oblik bivanja in sobivanja.
Kolektivno pričakovanje pa se vedno dobro ujame z vsebinami različnih ideologij, ki z željo po ohranjanju struktur »mitske preteklosti« to isto razlagajo kot »naravno«. Prav imaginariji družine, ženskih vlog in nacionalne zavesti so najbolj hvaležni za te vrste razlag. Lastno ujetost v različne ideologije pa je mogoče prepoznati šele, ko tudi vsakdanjost, v kateri živimo sami, pogledamo z razdalje.
Tisoče in tisoče žensk po vsej Evropi je umrlo na grmadi, ko je odločanje o razmnoževanju vzela v roke država, ki je svoje načrte dosegla s pomočjo njej prilagojenih cerkvenih norm. Spočetje se spremeni v božji načrt, seksualnost v njegovo deklo.
usko prestolnico in dohode njej so branile tri fronte. Severno zahodna fronta, v sredini rezervna in južno brjanska. Vse tri so tedaj štele kakih 800.000 mož, od oborožitve pa so imele 780 tankov, 6.800 topov in 530 letal. Najmočnejša je bila zapadna fronta. Nemci so bili z ofenzivnimi skupinami močnejši, in sicer v pehoti za tretjino, v tankih 2,2-krat, v topovih in minometih 2,1-krat in v letalih 1,7-krat.
Ofenziva se je 30. septembra začela z napadom na brjansko fronto. Z močnim napadom na rezervno in zahodno fronto dne
2.	oktobra 41 je prišla v polni tek. 3. oktobra so Nemci predrli in zavzeli mesto Orel. Že 6. oktobra so pri Vjazmi obkolili dele štirih ruskih armad, ki pa se niso vdali, temveč se v obroču srdito branili in s tem močno zadržali nemško napredovanje. To katastrofo sovjetskih enot bi bilo mogoče preprečiti z umikom na Mozajsk, če bi maršal Budjouni, komandant brjanske fronte, pravočasno izvedel ali ugotovil smeri nemških napadov.
Po 13. oktobru so se vneli hudi boji na vseh pomembnih strateških področjih pred Moskvo. Iz prestolnice so v mesto Kujbišev ob Volgi evakuirali vlado, centralne urade in ves diplomatski zbor. Uradniki so začeli sežigati arhive.
Kakor v Parizu leta 1940, ko je vlada zapustila prestolnico in se preselila v Bordeaux ob atlantski obali, je ta ukrep slabo vplival tudi na Moskovčane. Prebivalstvo je menilo, da bo, kakor v času Napoleona, mesto prepuščeno svoji usodi. Nastali so neredi. Množice so na svojo pest plenile skladišča živil. Nekateri člani partije so sežigali izkaznice. Belogardisti (ostanki kontrarevolucije iz leta 1917) so se začeli pripravljati na obračun s komunisti, da bi se prikupili hittlerjanskim hordam. Znaki anarhije so se pojavljali v več krajih med fronto in Volgo. Ko pa se je zvedlo, da maršal Stalin ostane v Moskvi, so se zadeve same po sebi kaj kmalu normalizirale. Tudi belogardisti so se spet poskrili v svoje luknje.
Ob obletnici ruske revolucije 6. novembra je Stalin na postaji Majakovskaja podzemski prebivalstvu povedal resnico o obrambni moči. Tudi to, da imajo branilci Moskve manj tankov kot Nemci in da jo je zato potrebno braniti s čim večjo vnemo. Drugi dan, 7. novembra, je stal na tribuni Leninovega mavzoleja ob paradi Rdeče armade in prostovoljnih divizij, ki so korakale z Rdečega trga naravnost na fronto.
Zapadni fronti je poveljeval armadni general G. K. Žukov, ki je do 6. oktobra poveljeval tudi leningrajski fronti. Ta pa je bila preobsežna, zato so 17. oktobra severno od nje formirali Kalininsko fronto pod poveljstvom generala Konjeva. To je zapadnji fronti olajšalo vodenje svojih enot. Proti Guderiano-vim tankovskim armadam se je
upirala brjanska fronta, (poveljnik gen. Jeremenko). Mnogo enot je bilo obkoljenih in so se junaško prebijale iz obročev proti vzhodu, kar se jim je posrečilo do 23. oktobra. Okoli 29. oktobra se je sprednja črta nemških tankov približala mestu Tula, znanem po industriji orožja. Prebivalci mesta so na hitro formirali več močnih delavskih odredov ter jih dobro oborožili. Ti so ramo ob rami z armado preprečili vdor v mesto. Nemci so skušali mesto obkoliti, kar se jim ni povsem posrečilo in tudi zavzeti ga niso mogli. To je bila velika ovira za nemško napredovanje v prizadevanju za zavzetje No-ginska 70 km vzhodno od Moskve in za obkolitev Moskve z juga. Za ceno ogromnih izgub so Nemci Ruse potisnili do reke Protvi in potem še do reke Nari, naprej pa zaradi močnega
Prvo ofenzivo so Nemci izvedli v času od 30. septembra do 31. oktobra 1941 in se tesno približali ruski prestolnici
V boj za domovino
odpora in utrujenosti niso mogli. Nemški ujetniki so izpovedali, daje v posameznih kom-panijah od 280 ostalo le še 20 do 30 izčrpanih vojakov. Polkovnik V. J. Polosuhin se je z 32. pehotno divizijo 130 let po Napoleonovem pohodu na Moskvo na Borodinskem polju uspešno boril proti 40. motoriziranemu korpusu, ustavil prodiranje in Nemcem zadal občutne izgube. Zapadna fronta je v prvi polovici novembra dobila za okrepitev 100.000 vojakov in oficirjev, 300 tankov in 2.000 topov. V tem času je prišlo do nesoglasja med maršalom Stalinom in armadnim generalom Žukovom glede dveh protinapadov v smeri Vo-lokolamsk in nekoliko južneje na Serpuhov.
Žukov je bil proti uporabi rezervnih čet za protinapade.
katerih uspeh se mu je zdel dvomljiv. Poudarjal je, da so rezerve pomembne pri obrambi, ker zahodna fronta brani blizu 600 km dolg obrambni pas. Stalin je sicer nasvete Žukova skoraj vselej upošteval, a tokrat ne. Protinapadi so bili izvedeni, a nemška ofenzivna vnema se zaradi tega ni zmanjšala.
Do srede novembra so Nemci končali priprave za drugo ofenzivo na Moskvo pod imenom »Tajfun«. Proti zapadni fronti so postavili 51 divizij, med njimi 13 tankovskih in 7 motoriziranih. Proti Kalininski fronti severneje pa 3. in 4. tankovsko skupino s sedmimi tankovskimi, tremi motoriziranimi in tremi pehotnimi divizijami. Podpiralo pa jih je dva tisoč topov in močno letalstvo. Proti Tuli je bilo razporejenih devet nemških divizij, med njimi štiri tankovske in motorizirani polk
Pripravil Franc Vavti
Druga ofenziva od 16. novembra do 5. decembra 41 je imela namen Moskvo obkoli-
SS »Großdeutschland«. Tudi te je podpirala močna letalska flota.
15. novembra so Nemci operacijo »Tajfun« začeli izvajati. Proti mestu Klin so v boj poslali 300 tankov, Rusi pa so jih imeli le 56.. Ruska obramba je bila kmalu zlomljena. Pri Volo-kolamsku so napadli s 400 tanki. Toda tu je v globino organizirana protitankovsko-artilerij-ska obramba Nemce zadrževala toliko časa, daje prišla pomoč rezervnih čet.
Moskovski delavci so dnevno delali po 12 do 18 ur in branilce mesta oskrbovali s hrano, orožjem in municijo. Boji na severni strani Moskve so bili od 16. do 18. nov. zelo hudi. Nemci so naskakovali ne glede na izgube in se tako močno izčrpavali.
Pri Tuli so Nemci 18. nov. začeli drugo ofenzivo. Tri tan-
kovske divizije so zlomile rusko obrambo na bojni liniji Bo-lohovo-Dedilovo. 21. novembra je nemški general Guderian zavzel Stalinogorsk, 26. novembra pa prekinil železniško zvezo Tula - Moskva, že naslednji dan so konjeniški korpus generala Belova, 112. tankovska divizija in 173. pehotna divizija zadali Guderianu hud protiudarec in ga potisnili 15 kilometrov nazaj v smeri Mordvesa. Tu so Nemci morali preiti iz napada v obrambo.
Slabši ob tem času je bil položaj na severnem robu Moskve pri mestih Istra in Klin. Nemci so 23. novembra s 300 tanki vdrli v Klin. Po hudih bojih še je 16. armada iz njega umaknila, da bi je Nemci ne obkolili, 25. novembra pa je zapustila Solnečogorsk. Tja so na pomoč prispeli protiletalski polki iz Moskve, z drugih odse-
ti in jo od severa in juga zavzeti. Klešče naj bi se zaprle pri mestu Noginsk 70 km vzhodno od Moskve.
kov fronte pa posamezne skupine tankov in vojakov s protitankovskimi puškami. Ti so Nemce zadrževali toliko časa, da so na pomoč prispeli dva protitankovska polka, tri tankovske brigade, in 7. pehotna divizija iz rezerve glavnega stana.
29. novembra se je nemška tankovska enota prebila čez prekop Volga - Moskva na področju Jahrame, a enote 1. udarne armade so jih po srditem spopadu potisnile nazaj čez prekop. Po nasvetu generala Zukova je vrhovna komanda za vsak primer poslala za rezervo še po eno svežo armado na področje Jahrame in Rjazana. Ti dve armadi v boje pri obrambi Moskve nista več posegli, pač pa potem v protiofenzivi.
Prvega decembra so Nemci nepričakovano v sredini prebili zapadno fronto, a po treh dneh
so Rusi ta prodor v celoti uničili. Nemci so tam pustili 10.000 padlih in več kot 50 razbitih tankov. Po tem porazu je njihov pritisk na Moskvo znatno popustil. To pa je bil zelo ugoden trenutek za začetek protiofenzive.
Rdeča armada je protiofenzivo začela že 6. decembra in tako se nemške armade, ki so bile že močno izčrpane, niso uspele vsaj malo oddahniti. Na severni in južni strani Moskve so se še branile nekako od 8 do 10 dni, nato pa se je na široki fronti začel umik proti zahodu, ki je panično potekal v več smereh. Na mnogih krajih niso utegnili uničiti topov, tankov in tovornjakov in sojih tako prepustili Rusom. To je bil prvi umik Hitlerjevega vvehrmachta v drugi svetovni vojni. Do tedaj je po vsej Evropi le prodiral in napredoval. S to protiofenzivo pa so Rusi Nemce, ki so dotlej veljali za nepremagljive, samo v decembru 1941 potisnili od 150 do 300 km od Moskve proti zahodu.
Nemci so utrpeli velikanske izgube. Samo v teku operacije »Tajfun« v dvajsetih dneh, od 15. nov. do 5. dec. 1941, je padlo in bilo ranjenih 150.000 vojakov, uničenih ali zaplenjenih pa je bilo 800 tankov, več kot 300 topov in okoli 1.500 letal. Skupne izgube Nemcev v prvi in drugi ofenzivi na Moskvo pa so znašale 500.000 mož, 1.300 tankov, 2.500 topov in nad 15.000 avtomobilov. Tako močno kot Leningrada Nemci Moskve z letalstvom niso napadali, ker je bila protiletalska obrambe tu izredno močna.
Nemški neuspehi pred Leningradom in Moskvo so močno odmevali po vsem svetu. Mit o nepremagljivosti nemške vojske je plahnel. Japonska in Turčija pa si nista upali več izreči vojne napovedi Sovjetski zvezi. Taboriščniki v kacetih in zaporniki pa so spet dobili upanje na odrešenje.
Besen nad propadom ofenzive na Moskvo je Hitler začel iskati grešne kozle. Odstavil je komandanta suhozemskih čet generalfeldmaršala von Brau-hitscha in sam prevzel ta položaj, komandanta armadne skupine Center generalfeldmaršala von Bocka, komandanta 2. tankovske armadne skupine generala Guderiana in na desetine drugih generalov. Vse te visoke oficirje je le malo poprej odlikoval z visokimi odlikovanji.’
Ker so se Nemci morali umikati še tudi v januarju in februarju 1942, je Hitler izdal sledeč ukaz: »Oklepati se vsakega naselja, braniti se do zadnjega naboja, do zadnje granate. Ne umikati se niti za korak. Na vsak način se je treba ustaviti na reki Lami.«
Iz Francije so Nemci na hitro prepeljali v Rusijo veliko število svežih, spočitih in moderno opremljenih divizij in tako začasno preprečili propad hitlerjevske vojske na vzhodu.
Obramba Moskve in ruska protiofenziva
Protiletalska zaščita Moskve
Preživeti v smrti
Petletna Malči je hudo zbolela in mati jo prinese v hišo Marije Pomočnice, bolnišnico za neozdravljive bolnike. Malči položijo v sobo s trinajstimi drugimi dekleti. Odslej se dogajanje odvija v tej bolniški sobi. Z življenjem tam zunaj se dekleta srečavajo le še v spominih in ob nedeljah, ko prihajajo sorodniki in dobrotniki na obisk.
Preprosta zgodba ima avtentično ozadje. Cankarje od jeseni 1901 do junija 1902 v hiši Marije Pomočnice na Dunaju, ki še danes obstaja, redno obiskoval Amalijo Löffler, hčerko njegove gospodinje, pri kateri je stanoval. Bolezen in smrt mlade deklice sta Cankarja zelo prizadeli. Nemara so ga te okoliščine pripravile do tega, da je v letih 1902/03 napisal ta roman o tragičnem življenju smrti zapisanih otrok. Iz snovi, ki se mu je po naključju ponudila sama po sebi, je nastalo eno naj pretre sij i vej ših Cankarj evih proznih del, v katerem je na poseben način obdelal svoj ta krat osrednji tematski krog: življenje, smrt in bivanjska groza.
Čeprav ima roman avtobiografsko ozadje, gre le navidezno za realističen opis bolnišniškega vsakdana. Bolnišnica in življenski svet mladih deklet je Cankarju laboratorij za poseben poetičen miselni model, po katerem je edino v zaprtih prostorih možno dostojno življenje in umiranje. Sočutje in grozo ne vzbuja usoda bolnic, temveč živ- i ljenje ljudi tam zunaj. In I tam zunaj je umazano mesto,
RECENZIJA Andrej Leben
v katerem eni ponižno garajo do onemoglosti in sanjajo neiz-polnljive, neumne sanje. Drugi živijo nagonsko, kruto, hinavsko življenje brez vesti in morale. Seveda, Cankar je moralist in njegovi opisi družbenih slojev so polni klišejev iz dunajskega proletarsko-meš-čanskega sveta na prelomu stoletja. To je sestavni del pripovednega postopka, s katerim so poudarjena socialna, moralna in psihološka nasprotja, ki utemeljujejo pripovedovalčevo gledanje sveta. Resnični otroci, ki še upajo in si domišljujejo lepši jutri, živijo zunaj - odrasle so deklice, ki so spregledale, da ni rešitve in se hitro znajdejo v svoji neprostovoljni in vendar dobrodošli kletki. Same pohabljene,
Iv<tn Cankar
■ÄS3ÄS,
Roman
Y'A Verlag
spačene, zavržene - zunaj ne bi mogle preživeti, ne telesno ne duhovno, in si le komaj kdaj želijo nazaj v prejšnji svet. Ko jih ta obišče ob nedeljah ali v spominih, jih spreleti groza in sočutje obenem. In če dejansko morajo spet nazaj v življenje, dobro vedo, da nastopijo pot, ki vodi naravnost v propad.
Edino varno so v bolniški sobi. Tam so vse enake. Med njimi ni razlik, ni surovosti, nikomur niso v napoto. Samo v tem čudnem eksilu lahko živijo, tudi v zavesti, da bodo kmalu umrle. In vendar tudi one upajo na neko rešitev in hrepenijo - kako bi pri Cankarju moglo biti drugače - po življenju in lepoti, le da življenja in lepote ne iščejo v svetu tam zunaj. Njihov svet je v ljubezni, izza oblakov, nekje onstran, v naravi, komaj dojemljiv. Nedolžno-poetične domišljije jih varujejo pred (samo)uničenjem. [ Neresnično življenje postane resnično, prejšno resnično življenje smešno in zaničevanja vredno. Samo včasih se oglaša upor proti usodi, ampak tedaj s tem večjo silo. Čutijo, da jih je življenje za nekaj prikrajšalo in silijo ven iz kletke, v življenje, in poginejo. Strah pred smrtjo, staro ženo z rožnim vencem, so že zdavnaj izgubile, toda njihovo hrepenenje po življenju ostane močneje od smrti. Ko Malči spomladi umira in se skupaj z vsemi dekleti veseli potovanja v čudežno, sončno naravo, do zadnjega vzdiha upa, da bo šla tudi ona. Le dekleta vedo, da bo Malči umrla in nestrpno čakajo, zahtevajo njeno smrt, da
se lahko čim prej odpeljejo ven, ven iz mrtvašnice, iz mesta.
Iz nasprotij med krutim življenjem zunaj in tankočutnimi psihološkimi portreti teh deklic, iz njihovega skupnega bivanja v zaprtem prostoru in s pomočjo simbolike oblikuje Cankar podobo sveta, ki niha med tragiko, fatalizmom in čisto poezijo. Resnični svet je poln gnusa in trpljenja, le predstave o drugem svetu izžarevajo neko omamno, nenavadno lepoto in človeškost. Je to hvalnica lepoti in človekovemu dostojanstvu, ki raseta iz bridkosti usode in obupa ali prikaz bi-
vanja brez pravega življenja kot v nebo vpijoč protest proti krivicam tega sveta?
Vsekakor je Hiša Marije Pomočnice ena najlepših, ob njenem izidu tudi najspornejših knjig slovenske literature, kije zdaj v odličnem prevodu Erwi-na Köstlerja na razpolago tudi v nemščini. Stilno in motivno nosi knjiga obeležje preteklega stoletja, kar pa ji nikakor ne jemlje čara.
Ivan Cankar
Das Haus der Barmherzigkeit Roman
Prevedel Erwin Köstler Drava, Klagenfurt/Celovec 1996
Bogata bera znanstvenih del
dunajski univerzi, ki da DUNAJSKA SLOVENISTIKA V LJUBLJANI nemščino. Čeprav seje
Joži Wutte
|k la povabilo ljubljanske ■ 11 izpostave Avstrijskega inštituta za vzhodno in jugovzhodno Evropo ter oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani so predpretekli petek študentje in absolventi dunajske slovenistike predstavili svoja znanstvena dela na ljubljanski univerzi. S tem seje po besedah prof. Mirana Hladnika, predstojnika slavističnega oddelka ljubljanske univerze, obrnila siceršnja znanstvena cesta enosmernica med dunajsko in ljubljansko univerzo, saj ponavadi prihajajo na Dunaj v goste le slavisti iz Ljubljane, ne pa obratno. Tudi dr. Miro Pol-zer, vodja ljubljanske izpostave omenjenega avstrijskega inštituta, je omenil velik pomen znanstvene osi med obema univerzama. Docentka Katja Sturm-Schnabl pa je na kratko predstavila dunajsko slovenistiko. Pri tem je opozorila na dejstvo, da je znanstveno delo oteženo zaradi pomanjkanja znanstveno kompetentnega mesta (profesure) za slovenščino na
je cilj vseh, ki si prizadevajo za ohranitev Miklošičevega duha na Dunaju.
V središču dneva so bili seveda mladi znanstveniki. Prva, ki je predstavila svoje delo, je bila dr. Elizabeta Jenko. Predstavila je najprej nemško-slovenski frazeološki slovar, ki je izšel L 1994 pri založbi Drava v Celovcu z naslovom »... sich auf die Socken machen / vzeti pot pod noge«. Z disertacijo o izkustveno orientiranem pouku tujih jezikov na primeru slovenščine pa je prišla na področje, kjer deluje danes: je namreč lektorica za didaktiko slovenščine na dunajski slavistiki.
Andrej Leben je v diplomski nalogi opisal razvoj sodobne slovenske literature na Koroškem (Vereinnahmt und ausgegrenzt, založba Drava), pri čemer je poudaril, da se je koncentriral na tekste in otresel
svoje delo vsega nepotrebnega (npr. biografskega) balasta. Z disertacijo, ki bo v naslednjih mesecih izšla pri dunajski univerzitetni založbi, pa seje lotil Cankarja ter njegovih slovenskih in čeških literarnih sodobnikov. Tu seje najbolje izkazalo, kako pomemben je Dunaj za slavistično raziskovanje, saj je bil in je še vedno stičišče raznih slovanskih literatur in kultur.
Prav tako s Cankarjem se je ukvarjala tudi mag. Katarina Schober, ki je v svoji diplomski nalogi opisala njegove dunajske črtice. Podčrtala je poleg vsebinskih tudi jezikovne in slogovne posebnosti del, ki jih je Cankar napisal v svojem dunajskem času.
Te posebnosti so tako fascinirale Erwina Köstlerja, da se je lotil njihovega prevajanja v
šele pred nekaj leti naučil slovenščine, je izdal letos že tretjo knjigo (Haus der Barmherzigkeit, prevod Hiše Marije Pomočnice; vse tri knjige so izšle pri založbi Drava).
Mag. Martina Piko seje ukvarjala z nekoliko drugačno tematiko, in sicer z ljudskim pripovedništvom	koroških
Slovencev. Naštela je težave, ki nastanejo na vsem začetku, saj se znanstveniki že leta prepirajo o ustrezni terminologiji. Gre za to, da je na področju ljudskega pripovedništva težko najti terminologijo, ki je ni mogoče politično zlorabljati.
Popolnoma svojo znanstveno pot je šel mag. Michael Reichmayr. Lotil seje namreč zoonomastike, ali po domače živalskih imen, konkretno poimenovanja krav, kjer so ga zanimali slovanski elementi. Ob par primerih je pokazal, kako
so se poimenovanja krav razvijala na slovensko-nemški jezikovni meji z vsemi medsebojnimi vplivi.
Nazadnje je še mag. Mateja Kušej predstavila rezultat svojega znanstvenega dela. Napisala je diplomsko nalogo o ženskem prispevku k slovenski literaturi od začetkov do leta 1918. Pregledala je glavne revije in časopise, v katerih so objavljale, kajti v knjižni obliki je izšlo bolj malo.
Tako so dunajski slovenisti s prepričljivim nastopom pokazali, da je Dunaj slej ko prej pomembno središče slovenistike. Povedati pa je treba, da se ima dunajska slovenistika za današnji pomen zahvaliti predvsem prizadevni docentki Katji Sturm-Schnabl, ki se že leta bori proti izrinjanju slovenščine iz dunajske univerze in želeti ji je (in seveda celotni študijski smeri), da bo uspešen tudi njen angažma za dodelitev znanstveno kompetentnega mesta slovenistiki.
Na potovanje z Vedrano sem prišel po naključju.
V Fjorinih v hrvaški Istri smo obirali grozdje in se ob tem pogovarjali o večdnevnem potovanju od Umaga do Komatov. Beseda je dala besedo in kar naenkrat smo bili domenjeni, da se križarjenja udeležim tudi jaz.
Svetovali so mi, naj si poprej ogledam ladjo-oldboysa VEDRANA v pristanišču Umag.
Z ženo sva si jo res ogledala. Težko je opisati občutke med in po ogledu ladje pet dni pred odhodom na križarjenje.
Ladja je bila zgrajena leta 1907 v Piranu. Že letnica pove dovolj, da si lahko predstavljaš obliko in način izdelave 18,5 m dolge in 5 m široke ladje. Prvotno je bila namenjena za prevoz peska, vina in različnega tovora na področju Dalmacije, ki je bila takrat v sklopu Avstro-Ogrske. 12 metrov visok jambor ni služil za pritrjevanje jader, pač pa izključno za natovarjanje in iztovarjanje. Na jambor pritrjenega škripčevja danes ni več.
Od vsega začetka je bil vgrajen 200 konjskih sil močan motor. Podoben motor še danes poganja ladjo po morju s hitrostjo 7 vozlov, kar je približno 12 km na uro. Spodnji in zunanji del ladje je iz debelih hrastovih brun in še sedaj brez težav kljubuje vsem vremenskim neprilikam na morju.
Prostorna paluba je deloma pokrita. Dobro varuje pred žgočim soncem, slabše pred dežjem, kadar pada z vetrom. Dobro varuje le tri metre visoko komandno.
Med komandno kabino in krmo (zadnji del ladje) je vgrajena kuhinja in sanitarije. Vse to je bolj stisnjeno. Za sabo ladja vleče tri metre dolg gumijasti čoln.
Na premenu (sprednji del ladje) je vgrajena kabina s štirimi ležalnimi prostori. Danes služi ladja v turistične namene za prevažanje do 80 oseb. Zasidrana je v Umagu. Poleti je navadno na poti v Limski kanal. Daljše vožnje, tudi po več dni, so možne le po naročilu. Zaradi prevoza potnikov je bila paluba preurejena. Klopi je dovolj. Kak meter od komandne kabine je vhod v preurejeno podpa-lubo. Ta prostorje večnamenski: za sedenje, serviranje pijač, spanje, kadar potovanje traja več dni. Če v ta prostor položijo debelo ležalno peno, je prostora za najmanj 12 »udobnih« ležišč. Spalno vrečo je treba prinesti s seboj. Lastniki ladje so Nardi, Vili, Livio in Mladen.
Prevladalo je navdušenje, saj bi deset dni križarjenja z domačini med dalmatinskimi otoki pomenilo spoznavanje dežele, sklepanje prijateljstva, bivanje na morju. Vse osnovne življenjske potrebe pa so zagotovljene. Dokončno sva se odločila za potovanje.
I. dan
Prišel je 4. oktober 1996. To- • pel, sončen dan. Piha rahla bur-
ja. Vkrcavanje oziroma pripravljanje za odhod je trajalo ves popoldan. Vili, Livio, Žarko, Nardi in še kdo so bili nadvse aktivni. Poleg prtljage in opreme so na ladjo znosili hrano in pijačo za ves teden.
Ob 18. uri je bil na ladji piknik za prijatelje in sponzorje potovanja. Zbralo se jih je kakih 30. Ob topli hrani in pijači sta v prijateljskem pogovoru hitro minili dve uri. Dali so nam polno koristnih nasvetov za potovanje, izrekli vse najboljše želje za dobro počutje in za izboljšanje nestanovitnega vremena. Posebno zadnje bi si želeli. Malo pred našim odhodom je v luko priplula ribiška ladja. Prijatelji, ribiči so nam dali za na pot še zaboj trilj (male, rdečkaste ribe).
Ko je ob osmih zvečer kapitan Nardi tretjič pritisnil na gumb trobila in glasno opozoril na naš odhod, smo izpluli.
Znočilo se je. Povsod nešteto luči. Lep pogled na kraje ob obali. Plovba 12 km na uro ni prav hitra, vendar dobiš občutek velike hitrosti. Ponoči pa še bolj. Voda pljuska ob bok ladje, se peni, ko ladja reže vanjo. Drsiš prek morske gladine. Noč na morju. Občutek zadovoljstva. Kapetan Nardi je na svojem mestu, Alija poleg njega. Ostali, Vili, Livio, Edo, Miro, Zoran, Štefan in Franc, pa na palubi.
Plovemo. Gostota luči na obali se spreminja. Po njej spoznamo Novigrad, Poreč, Vr-sar, Rovinj. Ob pogovoru očistimo trilje. Ko smo nasproti Rovinja, je polnoč. Nekateri v podpalubi igrajo karte. Drugega za drugim zagrabi spanec in se odpravi na svoje ležišče. Samo še glasba iz zvočnika, glas motorja in šumenje valov režejo v tišino noči. Kapitan Nardi in njegov pomočnik Alija ostaneta v komandni kabini, saj bomo pluli vso noč.
2. dan
Pot nas dalje ob obali vodi mimo Pulja (Pula) in Kamenja-ka, najjužnejšega rtiča Istre. Ob vstopu v Kvarnerski zaliv se podamo na odprto morje. Vse bolj vetrovno postaja. Jugo postaja močnejši. Valovi so vedno višji. Ponoči se marsikdo večkrat zbudi, ker se barka za-guglje v neenakomernem ritmu. Vmes pa še kaj zaropoče. Okrog šestih zjutraj smo v bližini otokov, veter ponehuje, valovi pojenj ujejo, morje se polagoma umiri.
Zjutraj tudi zvemo, da sta bila večji del noči na palubi tudi Edi in Vili in pomagala pri navigaciji. Ob tako močnem vetru je v temi težko obvladati ladjo, pa še nevarno je, Srednji del je treba vedno uravnavati proti valovom. Zaradi močnega juga je bilo treba spremeniti smer in zgubili smo najmanj eno uro. Okrog sedmih prilezejo zadnji na palubo. Plovemo ob otokih Susak in Lošinj v smeri proti Iloviku.
V daljavi nas levo pozdravlja gorovje Velebit. Prav ve-
ličastno je, ko ga gledaš tako z morja. Opazujemo pokrajino na obali in vmes kaj popijemo. Po radijskem poročilu je temperatura zraka okoli 15 stopinj. Oblačno je. Kaže na dež. Livio in Zoran pričneta loviti ribe.
Ob devetih se zasidramo v pristanišču otoka Ilovik. Gremo v konobo. Travarica je dobra. Nekateri skočimo še na pošto. Eni napišejo razglednico, drugi telefonirajo.
Iz Ilovika odplovemo malo pred enajsto. Žal prične deževati. Na Silbi pristanemo ob dvanajstih. Dežuje. V tem kraju ima Vili strica Miloša. Blizu pristanišča ima gostilno. Vili in Nardi stavita, da ga stric ne bo prepoznal. Nardi zgubi. Stric Vilija res ni prepoznal, saj gaje
zadnjič videl pred osmimi leti.
Sedimo v gostilni, se pogovarjamo in šalimo. Zunaj še dežuje. Ob treh popoldne se zvedri.
Ko pristane ladja Jadranlini-je Tuzla, se na pomolu zbere mnogo ljudi. Nekateri odpotujejo, drugi pričakajo znance. Nekaj domačinov se je na pomol pripeljalo z malimi traktorji s prikolicami. Odpeljejo precej najrazličnejšega blaga.
Kosilo na ladji. Večerje lep. Razmeroma toplo je in povsem brez vetra. Večerjamo v gostilni pri Vilijevem stricu Milošu. Jaz sem ostal na ladji za »čuvaja«. Sedim na palubi in pišem dnevnik. Ladja se rahlo ziblje. Zelo mi je prijetno. Ostanemo zasidrani na Silbi. Prespimo. Za nekatere je bila noč zelo kratka.
3.	dan
Po podaljšanem večeru na kopnem je bilo vstajanje ob sedmih zjutraj zelo naporno. Vsi ga niso zmogli. Kraj zbiranja razkropljene posadke je bila Miloševa gostilna.
V pristanišču ne opaziš, da je vas tako velika. Tam stalno živi nekako 250 domačinov. Največ je starejših. Ostali so priseljenci in prebivajo na otoku le po nekaj tednov na leto. Mnogo je Slovencev. Pokupili so deloma razpadajoče hišice in jih popravili. Med priseljenci so tudi Avstrijci iz Celovca.
Na otoku ni avtomobilov. Dovoljeni so le mali traktorji, ki opravijo ves prevoz in delo na poljih. S prikolicami vozijo po večinoma zelo ozkih ulicah.
Vse glavne ulice so betonirane.
Mnogo hiš je v zelo slabem stanju in opuščenih. Posebnost vasi je 15 do 20 m visok razgledni stolp. Zgraditi ga je dal nek mornar, kapitan, da se je ob njegovem odhodu žena lahko povzpela nanj in mu mahala v slovo ali pa da je hodila na stolp ter se razgledovala po morju, ko je čakala na njegov povratek. Bolj verjetno pa se mi zdi, daje stolp nastal iz vojaških potreb.
Druga posebnost kraja sta dve pristanišči. Staro, iz časa Avstro-Ogrske, je v zelo dobrem stanju, a je za'večje ladje preplitvo. Tudi veter se vanj bolj zaganja. Zato so povečali poprej majhno pristanišče na drugi strani vasi.
Brez takega pristanišča bi bilo življenje na otoku skoraj nemogoče, saj edinole z ladija-mi vzdržujejo zvezo s svetom.
Znamenitega ovčjega sira na otoku ni več. Ljudje so ovčjerejo opustili in se posvetili turizmu. Nanjo spominja le še razpadajoča zgradba vaške sirarne.
Malo pred poldnevom smo bili vsi na krovu Vedrane in odrinili smo proti Zadru. Spet je rosilo. Ob trinajstih je dež prenehal, morje se je povsem umirilo in se srebrno zalesketalo. Sonce je obsijalo Velebit. Ob pol štirih smo bili v zadar-ski luki.
Sprehodili smo se po starem delu mesta, popili kavo ali tra-varico. Ob šestih zvečer je kuhar Štefan pripravil večerjo: brancine na žaru, pečen krompir, solato. Brancini so nam posebno teknili.
Malo pred večerjo sta se nam pridružila še Franko in Fa-brio iz Umaga. Pripotovala sta z avtom. Vilija je obiskal Milošev sin z družino.
Poleg nas je bila zasidrana 30 metrov dolga potniška ladja. Njen kapitan in lastnik je bil prejšnji lastnik naše Vedrane. Prišel je na naš krov. Dalj časa smo se pogovarjali in nekaj popili.
Po pomolu so prišle štiri študentke, se ustavile, gledale ladjo in se smejale. Eni je bilo kot naši ladji ime Vedrana. Nardi jih je povabil na kozarec bambusa (whisky-cola) in malico. Ob pogovoru in petju ob kitari je čas hitro minil.
Ob pol dveh smo legli. Menda je Nardi zaspal prvi in začel »žagati«. Po krajši zabavi in smehu smo zaspali tudi mi. Ladje ni prežagal.
4.	dan
Zjutraj smo malo potegnili. Šele ob osmih je začelo migati. Padlo je nekaj kapljic dežja. Toliko, da je bilo vse mokro. Deževati je sicer prenehalo, a ostalo je oblačno. Upanje na sončen dan je splavalo po vodi.
Vojaški ali stolp hrepenenja v Silbi
Na tržnici za obrambnim zidom, ki nam je stal nasproti, je bila zelo živahno. V ribarnici je bilo mnogo vrst rib, lignje, sipe, hobotnice in školjke. Sprehod skozi prodajalno je bilo zanimiv, še bolj opazovanje vrveža.
Avtor prispevka pred ladjo Vedrana
Od Umaga do
SPOMINI NA PRETEKLO POLETJE SKOMINE ZA PRIHODNJE
Spet je začelo deževati. Ob desetih smo bili še vedno v luki. Pred enajsto krenemo proti Kornatskim otokom. Pol ure plovemo po Zadarskem kanalu do nekaj kilometrov dolge ožine med otokoma Ugljan in Paš-man. Na enem mestu je tako ozko, da z ene obale na drugo vržeš kamen. Tam je zgrajen most, ki veže otoka. Ko smo zapeljali pod njim, se je pred nami odprl velik zaliv. Tam je našo pot prečkalo 15 jadrnic. Vse so bile enake, z belimi jedri. Lep pogled.
Nekako sredi otoka Kornat samevajo v malem zalivu Vr-vulje, vasica z nizkim hišicami. Tja smo prispeli ob pol treh popoldne. Vedrano smo privezali na pomolu pred gostilno Ante.
mezne osle, ki se pasejo nekje na planjavah med do poldrugega metra visokimi suhokamniti-mi zidovi. Prav ti dajejo pokrajini poseben videz. Za mediteransko rastlinstvo skoraj ni prostora. Korenine dreves le malokje najdejo pot do zemlje. Povsem drugačen svet, ki ga moraš videti, doživeti.
Mi smo na pomolu sedeli do polnoči. Eni so kvartali, drugi se pogovarjali. Mnogo smeha je bilo. Utrujenega kapitana to ni motilo, da ne bi zaspal pri mizi. Pridružila sta se nam tudi dva domačina. Pogovor in smeh ob dobri kapljici ni zamrl.
5.	dan
Po sedmi uri zjutraj je na ladji spet oživelo. Nekaj kapljic dež-
Pri zajtrku ugibamo o vremenu. Ob pol desetih se kapitan Nardi odloči za odhod. Pluli bomo med otoki proti Zadru, kakor daleč bomo pač prišli. Rahlo dežuje. Ker je vetrovno, dežne kaplje padajo tudi preko sredine palube. Treba je biti toplo oblečen in ogrnjen z gumijastim plaščem.
Otoki v teh krajih so porasli z nizkim grmovjem, borovci, pinijami, cipresami, oljkami, mandeljevci, ponekod je nekaj trte in drugih značilnih mediteranskih rastlin.
Zaplujemo v pristanišče Veliki Iž. Koliko časa bomo v njem, ne vemo. Imamo dovolj časa, nobenih obveznosti, nobenega umika.
Vode za umivanje nam je zmanjkalo, a kaže, da je tu ne bomo dobili. Na otokih jo primanjkuje. Vsaka hiša ima svojo dežnico. V mnoge kraje jo za potrebe marin ali v cisterne za mestne vodovode vozijo tudi z ladjami. Ta voda je seveda zelo draga, zato pa tembolj dragocena.
Prijetno je, ko te obsijejo in ogrejejo sončni žarki. Sedimo na palubi - igranje kart, branje, pogovor, opazovanje krajev, ob katerih plujemo . Ob pol štirih pristanemo v luki Mulino na Ugljanu. Ljudi nobenih. Sami smo.
Po kosilu se malo sprehodimo. Devet se nas odloči za pešačenje do 3 kilometre od-
Komatov in nazaj
Doživel in orisal Franc Kukoviča
Vreme ni bilo ravno najboljše, a deževalo ni. Le sem pa tja kakšna kaplja. V zalivu in med otoki je bilo morje mirno do zmerno valovito, za otoki pa je jugo divjal z vso močjo.
Šli smo vsak po svoje. Trije na 89 metrov visok hrib, ki se dviga nad Vrvuljami in omogoča dokaj lep razgled na otoke in otočke po Kornatih. Štirje so se odpeljali s čolnom na tekmovanje v ribolovu. Ostali so posedli pri Anteju na domačo rakijo.
Vasica Vrvulje obsega nekako pol hektarja in ima štiri »ulice«. Hišice so v najmanjši velikosti. Verjetno ne merijo več kot 4 krat 6 metrov. Če pogledaš po nekako 40 metrov dolgi »ulici«, se ti zazdi, da so vse zlepljene ena z drugo. Nekaj jih je neuporabnih, napol porušenih, nekatere obnavljajo. Vodovoda in elektrike ni. Za razsvetljavo gostilniških prostorov imajo tok iz generatorja. Kuhajo na plin. Pozimi so hišice zaprte. Domačini delajo na celini in so si tam uredili življenje. Stari, ki so vztrajali na otoku, so pomrli. Zdajšnji lastniki pa pogosto prihajajo sem na počitek ali na delo na podedovana posestva. Obrati je treba fige, mandeljne, oljke in pogledati na napol divje ovce in posa-
ja, ki pa niso zmočile niti tal. Čeprav se je sonce skrivalo, je bilo topi. V zalivu mimo morje, za otoki močan jugo. Po zajtrku - kava, kruh, hrenovke, jajca, sadje - se je spet začelo običajno življenje.
Jaz sem se odpravil na pot, vsi drugi pa so ostali na nadmorski višini dva metra. Ponovni vzpon na prek 150 metrov(!) visok hrib se je izkazal za pametno odločitev. Čeprav je bilo oblačno, se mi je z vrha odprl čudovit pogled na Kornat in otoke, ki ga na obeh straneh obdajajo.
Na vrhu je vlekel močan jugo, da bi človeka skoraj odneslo. Med vrhom in sosednjim grebenom je kakih 200 metrov široka in 500 metrov dolga, skoraj ravna ploščad. Sama skala. Videti je, kot da bi jo kdo zoral in ponekod napravil posebno široke brazde. Tudi hribi so podobni. Sem in tja kako staro drevo, obžgano in zveriženo, in nekaj grmovja.. Če gledaš od daleč, se ti zdi, da si v puščavi ali na luni.
Naš cilj, pripluti do Kornatov, smo dosegli. Odslej se samo še vračamo.
6.	dan
Vstanemo med sedmo in osmo. V pristanišču je veter polegel, iz poročil pa zvemo, da jugo zunaj še močno peni valove.
daljenega kraja Ugljan. Grede se Vili spomni, da ima v 12 kilometrov oddaljenem Preku prijatelje, ki so bili svojčas v Umagu. Z mobitelom kliče toliko časa, da končno dobi zvezo. Eden od njih pride v Ugljan po nas in nas v dveh skupinah odpelje do Preka. To je večji turistični kraj s 1500 prebivalci. Leži točno nasproti Zadra.
Morje je mirno. Sedimo pred »kafičem« na obali in se pogovarjamo. Ob desetih zvečer nas Drago spet zapelje do ladje in še ostane pri nas. Preden se porazgubimo spat, je polnoč spet mimo.
7.	dan
Ko spijemo kavo, gremo v bližnjo hišo po vodo. Gospodar, gradbenik, jo ima v cisterni kakih 10 kubikov. V steklenice jo napolnimo kakih 40 litrov za kuhanje. Cisterna za sanitarno vodo ostane prazna. Hiša je predaleč. Imamo le 20 metrov dolgo cev.
Na obisk prideta še dva Vilijeva prijatelja iz Preka. Ob desetih vsi sedimo na ladji pri zajtrku in v pogovoru z gosti. Štefan je pravkar prinesel šesto steklenico vina, flaširano za taverno Vili v Umagu, dozorelo v vinski kleti pri Silvanu Bas-sanese v Fjorinih.
Uživamo krasno dopoldne. Ne kaže, da bomo kmalu odri-
nili. Zares je lepo. Čas ne pomeni nič. Nobenih obveznosti. Pravijo: »To je pravo odmara-nje (počivanje).«
Ko sta ob enajstih gosta odšla, je bilo na vrsti kartanje in drugo, pa kopanje.
Potem spet štirje sedejo h kartam, eden kibica. Od te skupine v najkrajšem času slišim kot v nadaljevanki zbrane vse kletvice preteklih dni: je..., pi..., ku..., bo..., bem..., su... in podobne.
Na pomolu se kuha kotlovi-na, hrana iz severnih krajev Hrvaške. Kotlete nekaj časa pečejo na olju. Zaradi boljšega okusa dajo vmes še koščke slanine. Nato vse zalijejo z vodo in dodajo začimbe ter nekaj kozarcev vina. Zadnjih 20 minut meso odstavijo na rob kotla in v omako stresejo olupljen in razrezan krompir. Po treh urah je kotlovina gotova. Danes je šef kuhinje Edo.
Malo pred četrto odrinemo iz Mulina. V Zadru smo ob petih. Franko in Fabrio se poslovita in se odpeljeta v Umag. Zanju je potovanje končano. Noč je zelo mirna.
8.	dan
Prebujanje posadke se prične po sedmi uri. Zjutraj nas pozdravi lep dan. Razidemo se po luki in starem delu mesta. Ob luki je dobro ohranjeno popravljeno obzidje, visoko kakih 8 metrov. Na njem je zdaj cesta. V ribarnici in na trgu se pozna vreme. Ribiški čolni so bili na morju in ulov je bil bogat. Mnogo ulic ni širokih več kot tri metre. Vsi ljudje nekam hitijo, vsem se mudi. Le na pomolu, ob ladjah je življenski tempo bolj umirjen. Mornarji in ribiči se pogovarjajo. Navajeni so na čakanje.
V	Zadru smo napolnili dva rezervarja z vodo, potem pa smo odpluli proti štiri ure oddaljeni Silbi. Sije sonce, piha rahla burja, morje je mirno.
V	pristanu je zasidrana tovorna ladja Izvor iz Dubrovnika. V svojem trebuhu ima pesek in cement iz Umaga, gradben material, ki ga na Silbi nimajo. Po otoku ga domačini razvažajo z malimi traktorji in prav takimi prikolicami. Ostali bomo čez noč.
Gostilničar Miloš je osem let živel v Nemčiji, zato zna zelo dobro nemško. Zelo je prijazen, prava dobričina, poštenjak in zelo delaven človek. Taka je tudi njegova žena.
Kmalu začnemo prepevati, ob Zoranovi kitari se pesmi kar vrstijo. Vili in Alija sta posebno v formi. Na ladjo se vrnemo okrog polnoči, vendar še ne gremo spat. Prvi ležejo ob pol dveh zjutraj. Nekateri še posedijo. Ker je na ladji tudi Saša, nekateri upajo, da bo prišla tudi Marjanca. Ni je.
9.	dan
Ob sedmih se prebuja krasen sončen dan. Nekateri se umijemo v čistem morju.
Dveurni sprehod po vasi in otoku Silba je zelo poučen. Vas
je raztegnjena od enega pristanišča do drugega. Četrt ure hoda, pa si tam. Povsod rože -v vrtovih in tudi na zapuščenih zemljiščih. Oleandri cvetijo verjetno že drugič, prav tako rožmarin. Nikjer nobenega avtomobila. Tudi to je nenavadno.
Zrak je sicer svež, a topel. Šele po sončnem zahodu postaja hladneje.
Ob treh popoldne se srečamo pri Milošu. Za kosilo so dobra juha, ribji brodet s polento in pečene ribe s krompirjem. Nato še zavitek in slavonske palačinke. Te so posebno dobre. Skoraj bi zamudili delni sončni mrk, pa se je ob petih popoldne še nekoliko videl. Za jutri se obeta slabo vreme in treba bo zgodaj odriniti.
Zgodilo pa se je drugače. Večina se je od otoka Silbe in na njem doživetih čuda poslavljala v gostilni Jadran. Ene je močno zaposlila Mira, drugi so žalovali za Marjano, treji utapljali spomine v vinu, nekateri svoje neizpoljnjene želje ugašali z rakijo. Bradač Alija se je ob slovesu topil od neizmerne žalosti.
Le nekaj nas je bilo ves večer na ladji. V pristan je priplula jadrnica z enajstimi študenti in študentkami iz Maribora. Ker jim je zmanjkalo plina, smo jim pogreli večerjo. Potem smo se pogovarjali. Uro pred polnočjo so spet odjadrali.
10.	dan
Plovba. Po prečkanju Kvar-nerja je krmilo prevzel Nardi. Poznega slovesa s Silbe niso vsi prenesli. Nenadoma je sredi dopoldneva izbruhnila globoka žalost. Neizmerna bolest je v ljudeh izzvala skriti pračloveški živalski nagon in strasti.
Trpeči posamezniki so si bolečine olajšali s tem, da je kar naenkrat zletela v morje ribiška palica, kmalu nato pa še čevlji, nekaj copat, več nogavic, kozarcev in steklenic.
Malo po poldnevu smo pristali v Poreču. Zakaj, ni vedel nihče. Ob dveh smo spet odrinili. Zadonela je žalostinka -kot godba pri pogrebu. Duše so se umirile. Vdale so se usodi. Kmalu nato se je iz naših grl izvila otožna pesem:
Sv e me nočas podsječa na tebe, u svim mojim mislima si ti.
I da nišam voleo te tako, bilo bi mi teško otiči.
Počasi se bližamo Umagu. Dan je čudovit. Ob treh popoldne se začne nad morjem zbirati meglica. Plovemo mimo Novigrada. Spet smo se z onega sveta vrnili v naš, v vsakdanjost. Ko zaplovemo skozi ožino med pomoloma v pristanišče, smo vsi na palubi. Vse je kot vedno; trg, cerkev, stolp, hiše, zasidrani čolni in ladje. Med čakajočimi vsakdo išče svojce. Roke se dvigujejo, slišati je vzklike.
Ostali nam bodo nepozabni spomini.
Pogovor s slikarjem Gustavom Gnamušem
RUBRIK Samo Šavc
V galeriji Falke v Libučah pri Pliberku, kjer razstavljata umetnik iz Roža Gustav Januš in nekdanji Mežičan, sedaj profesor na likovni akademiji v Ljubljani, Gustav Gnamuš, je prvo decembrsko nedeljo s slednjim potekal tale razgovor.
Gospod Gnamuš, kakšen je
vtis z otvoritve razstave?
Zelo idiličen, pokrajina je prekrasna in tudi prostori so imenitni. Ta bivši Falkejev atelje, spremenjen v galerijo, je zares lep, tako da sem prav vesel, da so v njem tudi moje slike.
Se nameravate sem še
vračati?
Bom. Zdaj sem spoznal te možnosti, pa tudi svojo mamo težko vodim na razstave kam daleč.
Kakšni so sicer vaši stiki s
slovensko Koroško v Avstriji?
Ja, pogosti, le da samo pridem pa spet grem.
Kaj pa na področju kulture?
Ne bi rekel, da obstajajo. Poglejte to tragiko! Samo tri kilometre čez mejo imajo lep galerijski prostor, pri nas pa v vsej Mežiški dolini v vseh teh letih niso mogli narediti niti enega. V koroški regiji je Slovenj Gradec že tako kategorija zase. Prvo razstavo sem imel še v knjižnici v Mežici in ne vem, če so pozneje imeli še kako. Skratka, lepo bi bilo ime-
ti tak prostor, potem bi bilo tudi več stikov ... Nam manjka kulturne infrastrukture.
Menite, da je to povezano
prevsem z denarjem?
Eh, to je vedno povezano z ljudmi. Vzemimo manjše kraje, kjer pa je nekaj zavzetih ljudi kot na primer Ribnica na Dolenjskem. Imajo eno najlepših galerij z največjo zbirko moderne umetnosti pri nas s preko 300 deli. Na Koroškem smo imeli gigante - železarno, rudnik ... a sredstva so šla v glavnem v šport.
Kaj pa likovne kolonije?
No, hvala bogu, da imamo te
kipe, to železarsko formo vivo; to vedno rad pogledam. Prostor je z njimi dobro poseljen, naokrog je nekaj zelo lepih kipov. Mislim, da sojih ljudje sprejeli za svoje. Kar nekaj kipov je takih, ki bi jih zelo pogrešal. No ta forma viva je ena izmed oblik, ki se je delno uveljavila. Zato se moram popraviti, ko sem dejal, da ni bilo nič storjenega ... vendar galerija je kljub temu potrebna.
Bi lahko na preprost način predstavili svoj stil ustvarjanja?
Ah, rekel bi, da je to povsem enostavno slikarstvo. Ne bi uporabil delitve na abstraktno
in figurativno, ker so te delitve samo umetne, služijo bolj kot prometni znaki umetnostnim zgodovinarjem. Slika je slika, če je narejena v slikarskem mediju. Dobra preživi.
Gre morda predvsem za barve?
Ne, ne, saj niso samo barve ... so barve, barve imajo ploskve, barve imajo robove, to je risba, to so notri skriti motivi, ki pa niso podani eksplicitno, da bi bili čitljivi. Če bi bili, se ljudje pri tem najprej ustavijo in to preberejo kot informacijo. Zato morajo biti te plasti v sliki skrite. S sliko v stanovanju dihaš nekaj časa.
Odkod navdih oz. odločitev za temo?
Mm, zdi se mi, da se vizuel-ni vtisi nekako usedajo in se kot zavedni ali nezavedni nalagajo v človeka kot prah. Po določenem času pač nastane slika. Vsaka slika ima vzrok, da je nastala, ali ne? Ni pa navdih vedno tako jasen, da bi ga lahko opisal... Velik del tega, kar vidimo, sprejemamo nezavedno in to se nalaga; vidimo več kot si mislimo. In slikar iz tega robnega gledanja naredi včasih sliko. Za gledalca je to precej nenavadno, čeprav vsakdo to vidi, le da se tega ne zaveda.
Kako komentirate nameravano krčenje obsega umetniških predmetov v osnovnih šolah?
To je katastrofa, idiotizem v tem smislu, ker celotna civi-
lizacija v zadnjem času vse bolj temelji na vizualnem, in krčiti predmete, ki so temelj za razumevanje tega sveta ... in če bo prihodnje tisočletje kaj naredilo, bo kvečjemu v tem premiku h kreativnosti. Kreativnost pa ni le slikarstvo, je proces na vseh področjih, to je en sam predmet. In če vzameš otroku možnost kreativnega mišljenja ..., no saj ti se sploh ne zavedajo, kaj počnejo! To je čista katastrofa. Mišljen je ta njihov enosmerni um. Ne zavedamo se, da je pedagogika dolgoročen proces, učinki tega bodo vidni čez dvajset let. Pri nas pa smo vajeni gledati samo na zdaj ... primi, vzemi, prestavi... Tako se ne dela. To so duhovne dimenzije, človek ima več polov, človeka sestavlja sedem tipov inteligence, med katerim ni dominantne. To krčenje je resen poseg. To je čisti nesporazum oz. nesenzibilnost tistih, ki se enega področja ne zavedajo in vidijo prioriteto povsem drugje. Take stvari je treba bolj premisliti.
Na otvoritev naj bi prišla tudi slovenski kulturni minister Janez Dular in mežiški župan Janez Praper, a ju ni bilo. Vaš komentar?
Ne vem, zakaj mežiškega župana, ki je blizu doma, ni bilo; gospoda Dularja razumem, saj je zanj zelo daleč. Kaj jaz vem, politiki so bolj ali manj ... politiki, oni imajo svoj program. Jaz tega ne bi mešal zraven. Se tudi boljše počutim, če jih ni, ha, ha, ha.
Zanimiv simpozij o avstrijskih identitetah
Das Literaturhaus Mattersburg je nedavno priredilo simpozij o raznolikosti avstrijskih identitet pod naslovom »Die Maschek-seite« (iz madž.: a mäsik - drugi). Moritz Csäky, profesor za avstrijsko zgodovino v Gradcu, je izpostavil tujost kot globalni, z mobiliteto ljudi in vse hitrejšim pretokom informacij tesno povezan pojav. Modernizacija, ki se je začela z industrijsko revolucijo, je pripeljala do diferenciacije družbe in do nasta-stanka tujosti tudi znotraj lastne skupnosti. Razvile so se pluralne identitete, ki so se v srednji Evropi potencirali zaradi narodnostne in verske mnogoliko-sti. Naraščanje mest oz. pestrost te pluralnosti na zelo ozkem prostoru je Csäky navedel kot vrzok za to, da se je pluralnost začela občutiti kot nekaj ogrožujočega. Drug drugega naj ne bi več razumeli. V tem sklopu je spomnil tudi na to, da ravno nacionalizem prihaja iz mest, odkoder se je razširil na podeželje in se od tam spet vrnil v mesta. Ocenil je, da
identiteto določajo nasprotja in da pluralne identitete lahko posebno hitro zapadejo v krizo. Svoja razmišljanja je Csäky zaključil z opozorilom, da je treba gojiti kulturni spomin in da so narodne skupnosti pomemben del avstrijske identitete. Njihovo izginotje bi pomenilo izgubo lastne identitete. Hkrati je podčrtal, da se iz avstrijske identitete ne sme izpeljati neka »avstrijska ideologija«, ker da identiteto oblikuje pluraliteta.
S praktičnimi posledicami identitetnih kriz v letih 1880 in 1937 seje v svojem prispevku ukvarjal Michael John, zgodovinar na univerzi v Linzu. Razvoj identitet je pokazal predvsem pod aspektom priseljevanja, mnogolikosti in asimilacijskega pritiska. Dunaj je bil tako talilni lonec kot mozaik. Velik vpliv na razvoj identitet je imelo takratno družbeno vzdušje, ki je zahtevalo od posameznika, da se mora odločiti ali za to ali za ono, kar je povzročilo osebnostne krize. John je naka-
zi ndreas Leben
zal, da so bili Židi, ki so bili pretežno nemško kulturizirani, pod posebnim pritiskom. Nemškonacionalci so jih iz-občevali, obenem jta so tudi manjšine bile proti Židom zaradi njihove nemške kulture, ki sojo pojmovali kot nevarnost. John se je posebej posvetil razmerju med asimilacijo in menjavanjem oz. izbiranjem imen. Analiziral je statistične vire za Linz in ugotovil, da so prav Židi in Čehi v prejšnjem stoletju v veliki meri dajali svojim otrokom nemškonacionalna krstna imena kot Siegfried, medtem ko so Nemci raje izbirali nevtralna imena.
Jaroslav Souček je postavil usodnost imena v središče svojega »traktata o psevdonimih in drugih dvojnih eksistencah«. Souček, bolje poznan pod imenom Jan Tabor - arhitekt, kritik in pisatelj - je s primeri iz biblije, zgodovine in lastnih izkušenj kot češki disident nazor-
no pokazal, da imajo imena ključno funkcijo pri oblikovanju identitete in da izražajo in določajo mesto posameznika v družbi in družbeni hirarhiji. Človek brez imena, brez svojega rojstnega dneva, ki označuje samo njega, za družbo in oblasti ni dosegljiv, ker ga nihče ne more identificirati. Na drugi strani so nacisti vzeli ujetnikom v taboriščih njihova imena in identiteto in jih obravnavali le še kot številke. Souček je iz tega izpeljal pravico do lastne identitete kot fundamentalno človekovo pravico, tudi če izbrana identiteta morda ni resnična.
Germanistka in sociologinja Hazel Rosenstrauch je uporabnost pojma identiteta postavila pod vprašaj. Raje je govorila o človeku kot multiplo osebnosti. Predstavila je svoja še ne do kraja izdelana razmišljanja o svetu kot globalni vasi, v kateri se mora človek prilagajati spremembam in podobno kot računalnik vedno uporabljati najnovejši »program«.
Fotografka in režiserka Lisi Ponger je pod naslovom »kse-nografski pogledi« brala iz svojih knjig o tujcih na Dunaju in o »dunajskih tujcih« - Dunajčanih, ki se doma nikoli niso počutili domače in jih je vleklo v tujino, kjer so našli svojo pravo domovino. Simpozij je zaključilo literarno branje Gabriele Petriček, ki je predstavila fragmente iz svojega nedokončanega romana. »Meine Fahrt zum Fluchtpunkt«. Pripoveduje o iskanju in rekonstrukciji identitete mlade ženske, ki je kot otrok prišla s starši po koncu praške pomladi na Dunaj.
Zanimivost ob robu je, da so se vsi udeleženci izogibali pojmoma multi- in interkultur-nost. Organizatorka prireditve, Traude Horvath, je menila, da danes nista več uporabna. Navzoči so se tudi strinjali v tem, diskusijo o identiteti vodijo predvsem intelektualni krogi. Simpozij sam je to potrdil, saj je razen referentov in organizatorjev komaj kdo našel pot v Mattersburg.
NOVOLETNA ANKETA PO KOROŠKI
»Kakšna so vaša pričakovanja«
Namesto uvoda naslednje izkušnje: ljudje raje govorijo o državi in poklicnem delu kot o zasebnosti. Težave nastanejo, ko želiš stopiti v stik s posamezniki iz socialno šibkih oz. obrobnih skupin, ker morajo »zavodi« spoštovati tajnost osebnih podatkov. Sodelujoči so seveda le delček pestre sestave osnovne populacije.
Poslanske pisarne v vseh okrajih
Družina Majdič iz Črne na Koroškem šteje štiri člane, zaznamovale pa so jih zdravstvene težave. Rajko Majdič je rudniški invalidski upokojenec, žena Karolina je gospodinja in zaradi zdravstvenih težav na kakšno službo niti računati ne more. Z mladoletnima hčerkama Bernardo (14) in Valerijo (6) živijo v enosobnem socialnem stanovanju in večjega bi si težko privoščili. Starejša hči Bernarda namesto osnovne šole obiskuje bližnji Center za usposabljanje, delo in varstvo ter bo vedno potrebna pomoči. Z denarjem morajo ravnati skrbno in med drugim se starša ne moreta sprijazniti s sistemom prostovoljnega (dodatnega!) zdravstvenega zavarovanja. Zanju je to predrago. Zdravila, ki jih bolni veliko porabijo, pa je treba še dodatno plačevati, pri nizkih dohodkih je vse to preveč. Njuna največja želja je, da bi sistem zdravstvenega zavarovanja preuredili po meri vseh in ne le bogatinov. Rajka zanima tudi dejanska poraba denarja v zdravstvu. Tja pa bi ga usmeril več od tobačnih izdelkov in od dohodkov premožnih.
Kritičen je bil do sedanje vlade, ki dopušča neodgovorno delo direktorjem, medtem ko so kazni namenjene le malim ljudem. Davčna ureditev bi morala postati progresivnejša, plače za vse v državi pa odraz rezultatov. Po zadnjih volitvah se čuti opeharjen, saj celotna Mežiška dolina ne bo imela poslanca v državnem zboru in tako ne bo mogoče vplivati na odločitve, vsak okraj pa bi moral imeti poslanske pisarne. »Če bosta prihodnje štiri leta spet takšna vlada in parlament, nam bo še slabše na vseh področjih. Z vstopom v EU pa bo katastrofa; morali se bomo podrediti, še težje bomo prodajali, tujci pa se bodo lahko zastonj vozili preko našega hrbta, zato bom glasoval proti vključitvi v EU,« je bil odločen Rajko Majdič.
S samoizobraževanjem do priložnostnih del
Plestenjak Branko, metalurški inžiner, iskalec zaposlitva brez nadomestila, Ravne na Koroškem: »Delovno razmerje sem prekinil sam, ker so me motili odnosi v delovnem okolju, saj se znanje in prizadevnost nista cenila. Ves čas se tudi dodatno izobražujem. V času brezposelnosti se tako preživljam s pogodbenim avtorskim delom na področju poučevanja računalniških programov. Sicer pa še čakam na kadrovski razpis, ki se bo zavlekel v prihodnje leto. Veliko mi pomeni stik z naravo, ki ga redno negujem z raznimi športi.
Med ljudmi zadnje čase opažam precej sprememb. Moti me močno razširjeno »jamranje« namesto konkretnih dejanj.
Ljudje, ki morajo delati za majhen denar ali »na črno«, se zadovoljijo s kritizerstvom, namesto da bi se organizirali. Poleg tega želim oz. pričakujem, da bi se znova cenili poštenje in znanje, kar naj bi se čutilo tudi iz oblastnih struktur; pa v podjetjih, ki še niso propadla. Vsi bi potrebovali pozitivno energijo, ki si jo pridobiš z različnimi aktivnostmi in druženjem z ustvarjalnimi in potrpežljivimi ljudmi. V nasprotnem se bodo ljudje obračali le k problemom in manj k rešitvam. Sam si v prihodnje obetam redno zaposlitev, kjer si bomo sodelavci zaupali.
Namesto pričakovanj sprememba ciljev
Karla Mithans Lamprecht, pedagoginja na ravenski osnovni šoli; »Pričakovanjem in željam se izogibam, ker so povezana z razočaranji in življenje jemljem takšno kot je. Tudi s cilji so tre-
nutno težave. V šolstvu nas vedno bolj omejujejo, čeprav se že pol leta veliko govori o avtonomiji in svobodi učiteljev, o celovitem razvoju otrok in o starših kot delu vzgojnega procesa. Sam zakon sicer vse to deklarira, vendar se v pravilnikih stvari postavlja zelo ozko, kar zbuja dvome. Kljub stiskam, ki jih doživljajo mladi, pa na račun strokovnega svetovalnega dela opravljam vedno več administrativnega. In ob pogledu na iznajdljivejše učence se zdi, da se bodo vendarle znašli v življenju. V razmerah pretiranega reguliranja odnosov bom pri poklicnem delu morala cilje oblikovati znova. Po štirih letih prostovoljnega terapevtskega dela na področju zlorabe drog sem si vzela predah; seveda individualnih prošenj ne odkla-
njam, a vztrajam le pri trdno odločenih. Med konjički pa sem odkrila slikanje na svilo.«
Kdor plača, naj tudi odloča
Marko Košan, umetnostni zgodovinar, Slovenj Gradec: »Menim, da nas naša politična dogajanja le preveč razburjajo, zato si želim, da bi se politika stabilizirala v sferah oblasti kot je to v normalnih demokracijah po svetu. Postane naj profesionalna dejavnost, da se bo razvila civilna družba neodvisno od dogajanj v političnih vrhovih. Zdi se mi, da se v političnih strasteh odražajo najslabše lastnosti ljudi kot sta provincialna zaplankanost in pregovorna slovenska »favšija«, kar pa ni čudno, saj je naša dežela posejana z mesteci, ki so lahko pravo gojišče malomeščanskega razmišljanja. Zaradi tega je pomembno naše vstopanje v Evropo, saj bomo s tem postali bolj svetovljanski, široki v razmišljanju. Sem pa tudi »evro-skeptik«, saj malim državam ne bo lahko najti prostora bodisi na gospodarskem, kulturnem in drugih področjih. Kar se tiče kulture, si želim predvsem nacionalne muzejsko-gledališke mreže, ki bo vzpostavila povezave med osrednjimi državnimi ustanovami in ostalimi raztre-
senimi. Zakonu o kulturi navkljub pa niso jasno določeni vzvodi za uveljavljanje zakona na področju organiziranja ustanov. Vzemimo pristojnost na raznih nivojih, npr. nekatere regionalne kulturne ustanove država v celoti plačuje iz proračuna, ustanoviteljske pristojnosti (potrjevanje programov, imenovanje direktorjev) pa opravljajo lokalne skupnosti, ki pa tem ustanovam praviloma ne namenjajo niti tolarja. Situacija je absurdna do take mere, da so spremembe nujne.
Verjamem!
Zmaga Prošt, direktorica Centra za socialno delo na Ravnah; »Verjamem, da bo v deželi kralja Matjaža zasijalo sonce vedrine, optimizma in razvoja! Da bodo Matjaževi vojščaki
našli čudežni ključ za odpiranje novih delovnih mest, da bodo v dolino pripeljali tržno uspešne ter ljudem in naravi prijazne proizvodne programe. Da bodo delodajalci svojim delavcem zagotovili redno in dostojno plačilo za vloženo delo. Da bosta država in občina poskrbeli za nemoteno, ustvarjalno delo vrtcev, šol, sociale, knjižnic, športnih in socialno-huma-nitarnih društev. Da bo dovolj denarja za pokojnine, družine z otroki in podporo tistim, ki si sami ne morejo prislužiti za preživetje. Da bodo mlade in revne družine dočakale socialna stanovanja.
Želim, da bi ljudje, še bolj kot doslej, iskali in našli v sočloveku človeka. Da bodo odprli svoja srca, si vsak dan posebej podarili prijazen pogled, nasmeh ali besedo, se spoštovali, si pomagali in se bodrili med seboj, si vlivali upanje in zaupanje, brez strahu odpirali skrite kotičke svojih duš, kjer domujeta dobrota in ljubezen. Le tako odprti, strpni in povezani med seboj bomo, Matjaževi vojaki, zavezniki in prijatelji. In potem bo zares lepo, ko nas bo grelo skupno sonce.
V letu, ki prihaja, želim vse lepo vsem ljudem dobre volje!«
Samo Save
IZ ŽENSKEGA VIDIKA
Božični
mir!
Piše dr. Štefka Vavti
Sicer smo tik pred božičem, vendar pa se v meni glede na dogajanja v preteklih tednih nikakor ne poraja tako imenovani božični mir. Kot verjetno tudi vas, me je prizadel nov val pisemskih bomb in grozilnih pisem, predvsem pa napad na redakcijske prostore Slovenskega Vestnika. Saj sem pred nekaj leti še sama sedela v prostorih, ki so zdaj upostošeni od požara... nekako bridko mi je pri srcu in ne vem, kako naj ocenim vsa ta dogajanja v najbližji okolici?
Neodvisno od tega, da so se s temi dogodki bistveno poslabšali delovni pogoji mojih redakcijskih kolegov in kolegic, se sprašujem, kako naj živimo s takšnimi grožnjami...
In kaj stoji za tem? Brezbrižni mladostniki, ki v življenju ne najdejo pravega smisla in orientacije in se zato priključijo desničarskim krogom? Sprašujem se, ali se storilci sploh zavedajo, kaj delajo, ali pa so sami žrtve, morda prav žrtve tega današnjega časa, ko vsak dirja za uspehom in denarjem, ni pa več časa za otroke, za podporo, ki jo potrebujejo doraščajoči mladostniki, morda prav tisti, ki se priključijo (ker v svojem življenju ne najdejo drugega smisla) skupinam, ki nas ogrožajo.
Veliko otrok bo našlo pod božičnim drevesom kompju-terske igre polne nasilja. S pritiskom na gumb vsak lahko pokonča na kar najbolj krut način sovražnika ali pa tistega, ki ga ima za sovražnika. Obenem pa veliko število teh otrok ne najde in nima več pravega »gnezda«, v katerem se bi lahko počutil varnega. Naša družba (in z njo tudi mi) se razvija v smer, kjer štejejo le še imetje, denar in uspeh, za dosego teh ciljev pa kaže, da je vsako sredstvo dovoljeno in upravičeno. Tako zapuščamo za seboj žrtve, vse tiste, ki so šibkejši in se za to niso znali uveljaviti.
Pogled v razne časopise ali pa na televizijski ekran pa nam kažejo sliko, ki v meni ne zbuja optimizma za bodočnost. Brezposelnost (predvem tudi mladostnikov) narašča, s tem pa tudi borba na delovnem trgu. Tisti, ki imajo vsega dovolj (delo, uspeh, denar) pa velikokrat niso pripravljeni dati vsaj drobtinico tistim, ki jih je usoda (ali pa socialni problemi) prikrajšala.
Letos pod bogato okrašenim božičnim drevesom in ob darilih ne bi želela pozabiti na vse tiste, ki potrebujejo našo pomoč, bodisi kanček ljubezni ali pa tudi finančno podporo.
IZJAVA
Toženec Tomaž Hudi se zavezuje, da bo pri poslovanju v Avstriji opustil navajanje podatkov v zvezi s svojimi osebnimi poooblastili in svojo dejavnostjo, ki bi lahko vodili v zmoto, in sicer »arhitekt« in/ali »Dl« in/ali »Ing« v polni ali skrajšani obliki ter da bo opustil opravljanje tistih dejavnosti, ki so po Zakonu o civilni tehniki dovoljene le zapriseženim, in sicer vse dotlej, dokler ne bo izkazal za to potrebne upravičenosti.
Majdičevi: Rajko, Valerija, Bernarda in žena Karolina iz Črne na Koroškem
PRIREDITVE
ČETRTEK, 19. 12.
ŽELEZNA KAPLA, pri Podobniku v Beli - Slov. planinsko društvo, ŠS SPD »Zarja«
19.30	Predavanje z diapozitivi: alpinist z Jezerskega Davo Karničar »S smučmi do najvišje gore sveta«
PETEK, 20. 12.
BOROVLJE, na Glavnem trgu - občina Borovlje
14.00	Kmečki trg; prodaja kmečkih pridelkov
ŠENTILJ, v farni cerkvi
18.30	Adventni koncert, sod. cerkveni zbor, farna mladina. Vaščani pojo ter Angelika in Eva Liebau
OBIRSKO, pri Župancu - Alpski klub Obir
19.00	Občni zbor Alpskega kluba Obir
SOBOTA, 21. 12.
ŽITARA VAS, Kulturni dom - KUMST
20.00	Butalci, monogroteska, nast. Marijan Hinteregger
NEDEUA, 22. 12.
ŠENTJAKOB, v farni dvorani - Društvo upokojencev
14.00	Redni občni zbor Društva upokojencev
BOROVLJE, pri Cingelcu na Trati - SPD »Borovlje«
17.00	Premiera otroške igre »Zaklad kapitana Ahaca«, nastopa domača otroška skupina; režija M. Kropiunig
ŽELEZNA KAPLA, v farni cerkvi
18.00	Adventni koncert zborov in solistov občine Železna Kapla
ČETRTEK, 26. 12.
ŠTEBEN, pred farno cerkvijo - fara Šteben
11.00	Blagoslovitev konj
ŠMIHEL, v farni dvorani - KPD Šmihel in MePZ Gorotan
14.30	Koncert mešanega pevskega zbora »Danica« iz Šentprimoža«
SELE, v farnem domu - KPD »Planina«
15.00	Premiera L. Suhodolčan: Narobe stvari v mestu Petpedi
DOBRLA VAS, v kulturnem domu - SPD »Srce«, KSŠ
16.00	Muscial Highlights, ponovitev ob 19. uri
SELE, v gostilni Malle - DSG Sele
20.00	Športni ples; igra Trio Zarja
SOBOTA, 28. 12.
ŽELEZNA KAPLA, v farni dvorani - SPD »Zarja«
19.30	Moliere: George Dandin; gostuje igralska skupina SPD »Srce«, režija Poldej Zunder
ŽITARA VAS, kulturni dom - KUMST
20.00	Kumst na ples - Hausball
VOGRČE, pri Florjanu - MePZ »Podjuna«
20.00	Ples pred Šilvestrom; igra ans. »Rosa« iz Slovenj Gradca
NEDEUA, 29. 12.
DOBRLA VAS, v kulturnem domu - SPD »Srce«
14.30	Ponovitev »George Dandin«, režija Poldej Zunder
BOROVLJE, pri Cingelcu na Trati - SPD »Borovlje«
16.00	Ponovitev igrice »Zaklad kapitana Ahaca« in božičnica, ki jo sooblikujejo učenci glas. šole oddelka Borovlje
PETEK, 3. 1.
TINJE, v Domu
19.30	Predavanje in pogovor; mag. Bojan-llija Šnabl: Evropski parlament - pomen in delovanje
ŽITARA VAS, Kulturni dom - KUMST
20.00	Mike Supancic - kabaret (nem.)
SOBOTA, 4. 1.
CELOVEC, v Domu sindikatov - SPZ
20.00	45. Slovenski ples; igrata ansambla »Štajerskih 7« in »Alpe-Adria-Sekstet«. Rezervacija miz na SPZ, tel. 0463/51 43 00-22
NEDEUA, 5. 1.
LIBUČE, v galeriji Falke
11.00	Matineja z G. Janušem (pesmi); sod. »Slovenski baročni trio«
ŠENTJAKOB, v farni cerkvi
14.30	Božični koncert Ljubljanskih madrigalistov
PONEDEUEK, 6. 1.
ŠENTPRIMOŽ, v kulturnem domu - SPD »Danica«
14.00	Novoletni koncert SPD »Danica«; sod. MePZ in otroški zbor »Danica«, Ansambel Korotan, tamburaši SPD »Šentjanž«
PETEK, 10. 1.
ŠENTJAKOB, v kulturnem domu - VŠGP
20.00	Maturantski ples višje šole za gospodarske poklice; igrajo »Die Pitschgauer« in »D. J. Oknaj«
SOBOTA, 11. 1.
ŠENTJANŽ, v k & k centru - SPD »Šentjanž«
19.30	Novoletni koncert
ŽITARA VAS, Kulturni dom - KUMST
20.00	Koncert Ljubljanskega okteta; vstop. 80 šil.
LOČILO, nad Posojilnico - SPD »Dobrač«
20.00	Dario Fo: »Burkaški misterij - Mistero buffo«; režija Sergej Verč
CELOVEC, v Domu glasbe - SPÖ
20.30	Ples SPÖ; rezervacije kart tel. 0463/57788-79
Pri Cingelcu na Trati
Zaigral bo društveni odrski naraščaj
Prvič v več kot 90-letni oz. 125- letni zgodovini Slovenskega prosvetnega društva »Borovlje« bo v nedeljo, 22. decembra 1996, ob 17. uri (petih poploldne) pri Cingelcu na Trati nastopila društvena otroška skupina z lastno igro. Pod režijo Magde Kropiunigove, mentorstvom Marjana Bevka in vodstvom Vere Wutti-Inckove bo boroveljski odrski podmladek zaigral »Zaklad kapitana Ahaca« brazilske pisatljice Marie-Clare Machada. Ponovitev igre bo skupno z božičnico v nedeljo, 29. 12. 1996, ob 16 uri, prav tako pri Cingelcu. Že danes smemo reči, da je nastop otroške igralske skupine za boroveljsko društvo velik podvig in tudi zgodovinski dogodek.
Dober dan, Koroška
NEDELJA, 22. 12. 13.30 ORF 2
PONOVITVI. 23. 12.
Ponedeljek, 02.35 ORF 2 in 15.55 TV SL01
■ Pred božičnimi prazniki bomo spremljali kvartet ROŽ na veliki festival v Szekesfehervar. Predvajali bomo del reportaže, ki jo je posnela madžarska televizija MTV in smo jo časovno priredili v našem studiu. Sodoživeli bomo nastop kvarteta Rož kot zastopnika Avstrije na mednarodnem glasbenem festivalu Euromusica 96.
NEDELJA, 29. 12. 13.30 ORF 2
PONOVITVI. 30. 12.
Ponedeljek, 02.15 ORF 2 in 16.20 TV SL01
■ To je bilo leto! Mnogo se je zgodilo v tem letu 1996. Nekaj dogodkov bomo lahko podoživeli v tej zadnji televizijski oddaji tega leta. Videli bomo, da se je zgodilo mnogo veselega in zabavnega, pa tudi resnega in zaskrbljujočega v minulih 12 mesecih.
Lucija Kassl iz Štriholč -osebni praznik; Olga Trodt iz Ščedma pri Šentjakobu -osebni praznik; Štefka Am-rož iz Štebna - rojstni dan; Zofka Kordež iz Podjune -rojstni dan; Manč Močnik iz Šmihela - rojstni dan; Rozina Zanki iz Male vasi - rojstni dan; Franc Mečina z Reke pri Šentjakobu - 19. rojstni dan; Kristina Pavlič z Öbir-skega - rojstni dan; Tomi Ogris, Tomej Potočnik in Kristi Schellander iz Šentjakoba - rojstni dan; Lucija
Paul iz Lepene - 80. rojstni dan; Mici Ogris - Kovačeva s Šajde - rojstni dan; Urši Oraže - Ražarca s Kota -71. rojstni dan; Berta Kropivnik s Kota - rojstni dan; Ingo Nečemer iz Lepene - 38. rojstni dan; Han/.i Lutschounig iz Šmarjete v Rožu -81. rojstni dan; Pepi Kelich iz Sel -60. rojstni dan; Adele Gril s Plaznice - rojstni dan; Beti Piček iz Loč pri Šentilju -dvojni praznik; Rozalija Tsehernitz iz Čirkovč - 88. rojstni dan.
Radio Koroška
SLOVENSKE ODDAJE
Četrtek, 19. 12.
18.10 Rož - Podjuna - Zilja.
Petek, 20. 12.
18.10 Kulturna obzorja.
Sobota, 21. 12.
18.10 Od pesmi do pesmi -od srca do srca.
Nedelja, 22. 12.
6.08 Dobro jutro. Koroška
-	Guten Morgen, Kärnten! / Duhovna misel (prov. J. Tratar).
18.00 6 x 6 - Domače uspešnice.
Ponedeljek, 23. 12.
18.10 »Kratki stik«; Hitra pomoč najbolj učinkuje! Pater dr.
Marjan Šef zbira za družine v Sarajevu.
Torek, 24. 12.
18.10 Božične pesmi in božični nagovor krškega škofa.
Sreda, 25. 12. 97
6.08 Dobro jutro, Koroška
-	Guten Morgen, Kärnten! /Duhovna misel.
18.00 Srednjeevropski obzornik.
Četrtek, 26. 12.
18.10 Rož - Podjuna - Zilja.
Petek, 27. 12.
18.10 Kulturna obzorja.
Sobota, 28. 12.
18.10 Od pesmi do pesmi -od srca do srca.
Nedelja, 29. 12.
6.08 Dobro jutro, Koroška
-	Guten Morgen, Kärnten! / Duhovna misel
18.00	6 x6-
Domače uspešnice.
Ponedeljek, 30. 12.
18.10 To je bilo 1996 ...
Torek, 31. 12.
19.01	Silvestrovski club (Dvoj. glasbena oddaja)
Sprejemamo tudi novoletna voščila po telefonu.
Sreda, 1. 12. 97
6.08 Dobro jutro, Koroška
-	Guten Morgen, Kärnten! / Duhovna misel.
18.00 Veselo v novo leto! 21.04 Večerna.
SLOVENSKI VESTNIK
Uredništvo
Tarviser Straße 16 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija tel. 0 46 3/51 43 00-30, 33,34 in 40 faks046 3/51 43 0071.
Usmerjenost lista
seštevek mnenj izdajatelja in urednikov s posebnim poudarkom na narodnopolitičnem interesu.
Uredniki
Glavna urednica Sonja Wakounig; uredniki Jože Rovšek, Franc Wakounig, Mirko Štukelj
Izdajatelj in založnik:
Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, Tarviser Str. 16 9020 Celovec/Klagenfurt tel. 0 46 3/51 43 00, faks 0 46 3/51 43 00 71
______________Tisk	______
Založniška in tiskarska družba z o. j.
Drava, Tarviser Straße 16 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija tel. 0 46 3/50 5 66, faks 0 46 3/51 43 00 71
SLAVLJENCEM ČESTITA TUDI SLOVENSKI VESTNIK
MELVIČE, BRDO NA ZILJI
Slovo od župnika Rudija Safrana
Prejšnji petek, 13. decembra, so v Bilčovsu položili k večnemu počitku duhovnega svetnika Rudija Safrana, župnika v Mel-vičah in na Brdu pri Zilji. Pokojni se je rodil aprila 1927 v Bilčovsu in bil leta 1953 posvečen v mašnika, kaplanoval je v Dobrli vasi, administrator pa je bil v Štebnu, v Šentpavlu ter v Blačah v Ziljski dolini. Tri leta, od 1962 do 65 je bil tajnik na Dušnopastirskem uradu v Celovcu, nato je prevzel z Mel-vičami in Brdom obe fari na slovenski jezikovni meji in je bil več kot trideset let vzoren in vnet dušni pastir tamkajšnjim vernikom.
Pred nekaj meseci ga je med božjo službo zadela kap, od nje si ni več opomogel. Umrl je na Marijin praznik, 8. decembra letos. Pogreb pokojnega duhovnika Rudija Safrana je pokazal, kako so ga spoštovali tisti, ki so poznali njegovo delo, ter ga tudi cenili. Rudi Safran je na Zilji občutil, kaj se pravi biti duhovnik in Slovenec obenem. Kljub temu, daje bil dober kot kruh in skušal biti pravičen in ugoditi zahtevam ljudi, je bil določenim krogom trn v peti
zato, ker ni vrgel slovenščine iz cerkve in na smetišče, ampak jo je čuval kot svetinjo in neprecenljivo dragocenost ter je tudi v tem vprašanju navajal ljudi k strpnosti in medsebojnemu spoštovanju in h globoki veri v Boga in tudi v dobro v človeku. Sploh je to, kar je učil, živel sam z zgledom. Pokojni Rudi Safran je delal v prepihu na jezikovni meji in marsikaj kaže na to, da je bil za
dolgo časa poslednji župnik na Brdu in v Melvičah. Njegova smrt je v vrste slovenske duhovščine na Koroškem vrezala novo vrzel, rojaki na našem skrajnem jezikovnem ozemlju pa bojo pogrešali njegovo podporo in njegovo modro in opogumljajočo besedo. Naj pokojni melviški župnik Rudi Safran počiva v miru, vsem pa, ki ga bojo pogrešali, pa izrekamo naše sožalje!
ODLIKOVANJI
Mirko Bogataj
Pretekli teden je deželni glavar Christof Zematto podelil Mirku Bogataju, glavnemu uredniku slovenskih sporedov Avstrijske radiotelevizije veliki zlati častni znak dežele Koroške. Mirko Bogataj se je rodil leta 1942 in je bil med prvimi absolventi slovenske gimnazije v Celovcu. Lani je bil izvoljen za predsednika Evropske asociacije radiotelevizijskih ustanov malih narodov in narodnosti in za člana prezidija Evropske regionalne televizije.
Jože Partl
Prav tako pretekli teden je minister za kmetijstvo Wilhelm Molte-rer podelil Jožetu Partlu z Bistrice pri Pliberku naziv ekonomski svetnik. Kmetovalec Jože Partl seje kot občinski odbornik EL bavil predvsem z vprašanji kmetijstva in veliko prispeval v dobrobit svojega poklicnega stanu. Bil je tudi predsednik Slovenske kmečke zveze in od leta 1976 je predsednik Zveze slovenskih izseljencev. Obema odlikovancema čestita tudi uredništvo SV
Umrla Hauptmanova mama
Presunila nas je žalostna vest, daje po daljši bolezni prenehalo biti srce 60-letni Ani Bister, pd. Hauptmanovi Anici z Otoža nad Šentiljem. Mož Peter jo je za ženo pripeljal z Gorenjske z Brezij. Hitro se je vživela v naše razmere in bila zaradi prijaznosti in skromnosti nasploh priljubljena. Živela sta srečno in zadovoljno in skrbela, da je bilo na kmetiji, ki sta jo lepo vodila, vse v najboljšem redu. Ker je bila Anica zelo pridna, je še dodatno prevzela delo šivilje v Beljaku, kjer je uživala ugled zelo sposobne sodelavke. V prostem času, ni ga bilo mnogo, pa sta rada potovala in
se celo z lastnim avtom podala do daljnjega Kavkaza v Rusiji. Prav sedaj, ko sta bila oba v pokoju in ko bi lahko uživala sadove dolgoletnega dela, pa se je pojavila bolezen, ki se je končala s smrtjo Anice. In tako je Peter ostal sam. Težko si predstavljamo žalost in obup moža, kateremu je žena bila vse.
Od pokojne smo se ob veliki udeležbi žalujočih poslovili na šentiljskem pokopališču, kjer je našla svoj zadnji mir. Prijazno in prikupno Anico bomo ohranili v lepem spominu, težko prizadetemu Petru pa ob tej težki izgubi izrekamo naše sočutje in sožalje.
Umrla je Dora Jelen
V nedeljo 15. decembra, smo se poslovili od Dore Jelen, roj. Kraut. Potem ko se je skupno s svojo družino vrnila iz pregnanstva na Hesselbergu v Nemčiji, kamor je morala leta 1942, je pred petdesetimi leti prišla gospodinjit v družino svoje sestre Drage, zdravnice na Bistrici v Rožu. Mladi zdravnikovi družini je bila v veliko oporo skozi mnoga leta. Po rani sestrini smrti je še bolj
prevzela vlogo družinskega središča. Njeno življenje je zaznamovalo delo in pokončna zavest. Še v oporoki nam je to sporočila. Slovo od nje je bilo pred cerkvijo v Svečah.
Dora Jelen je bila tudi dolgoletna članica Zveze slovenskih žena in zvesta obiskovalka njenih seminarjev in prireditev.
Žalujočim sorodnikom izrekamo iskreno sožalje.
ŠPAROVČEK
SREČNO!
SPORO-
ČILO
NAZNA-
ODKRITJE
TAJNE
LOJZE
OBLAK
POLITIČNI
VODITELJ
TOPOVSKI
IZSTRELEK
PETER
NOVAK
SOLMI-
ZACIJSKI
ZLOG
DRUŽINA
GLASBIL
KRAJ NA KOČEVJEM
MAKEDONSKO MESTO OB JEZERU
MINERAL-IZRASTEK NA MAST NA KOŽI BREZ VONJA
NEPONOV-
LJIVOST
MLEČNI
IZDELEK
ŽARNICA NA PLINSKO RAZELEK-TRENJE
UČNI ALI VZGOJNI ZAVODI
LIV, LIJAK
ORIEN-
TALSKE
UTEŽNE
MERE
KRAJŠA
OBLIKA
ZAIMKA
VEDVE
RAZTOPINA ZA STROJENJE KOŽ
ČETVERO-
KOTNIK
PODELITEV
IMENA
MEDICINSKO IME ZA JAJČNIK
POLITIK VIJAK PRI GLIGOROV SADNI PREŠI
HRVAŠKO MOŠKO IME
LAMI
PODOBEN
PREŽVEKO-
VALEC
UPRAVNI
ODBOR
PRVI RAČUNALNIK
ZEMELJSKI
PLIN
ZBIRALNICA
MLEKA
LJUDSKI IZRAZ ZA ZAKOVICO
REČNA
STRUJA
VLADO
JARC
TIROLSKA
REKA
SIDRO.
KOTVA
GOVORNIK,
PRIDIGAR
DRŽAVA NA B. VZHODU
PISATELJICA
PEROCI
VULKAN NA SICILIJI
OLGA
JARC
PONIKALNICA NA KOČEVSJEM
HUMORIST
BUCHWALD
DOLGORE-PA PAPIGA
KRAJ PRI LJUBLJANI
EDWIN ' ROBINSON
SENO
DRUGE
KOŠNJE
GRŠKI BOG VETROV
DEL
GRLA
DUH,
AROMA
SESTAVIL
JOŽE
PETELIN
IME AMER. SKLADATELJA COPLANDA
ŽELEZOV
OKSID
SLOVENSKI VESTNIK





: \- ' ;
SPORT
ŠENTVID - NOGOMET V DVORANI
Moštvi SAK razočarali
dila Kleine Zeitung je letos sodelovalo 26 moštev iz cele Koroške. Za veliko presenečenje so poskrbeli novinci -moštvo K & K Weinkeller iz Lendorfa, ki je osvojilo prvo mesto in Assinger/Rož ki je postalo drugo.
SAK je nastopil v Šentvidu z dvema moštvoma: Posojilnica Bank in turistična agencija Sommeregger. Obe moštvi, ki sta se dobro pripravili na tekmovanje, sta v predrundi v soboto dosegli kvalifikacijo za nastop najboljših šestnajst moštev.
V nedeljo popoldne pa je ekipa z Lippuschem Co doživela hud poraz v srečanju proti Shell Fabsits iz Mostiča in gladko podlegla z 0:7. Moštvo Somme-regger je po podaljšku premagalo favorita iz predrunde Gösser Team Lienz s 2:1. V četrt finalu so nastopili proti močni ekipi Impexa/Bankrott iz Velikovca in podlegli z 0:3. S tem
Igralci Posojilnice (v temnih dresih) so bili v osminskem finalu brez Šanse
so bile sanje po uvrstitvi vsaj enega moštva v polfinale ali v finale mimo. Na turnirju je bilo videti nekaj zelo napetih tekem, skupno je bilo 66 srečanj in tudi številna publika je bila kar zadovoljna in skrbela za dobro razpoloženje v dvorani.
Izidi tekem moštev SAK PREDRUNDA
GH Huditz - Sommeregger 3:4 Sommeregger -Zechnerwirt 2:1 GH Adele - Sommeregger 2:5 Bankrott - Sommeregger 4:2 Cafe Greti - Posojilnica	0:1
Posojilnica - GH Puck	2:2
Cafe Monika - Posojilnica	2:3
Team Lienz - Posojilnica	2:0
OSMINSKI FINALE
Lienz - Sommeregger 1:2 Posojilnica - Shell Fabsits 0:7
ČETRTINSKI FINALE Bankrott - Sommeregger 3:0
M.Š.
SKAKANJE
SD Zahomc - prvo tekmovanje najmlajšega naraščaja
Po odpovedi tekmovanja na 75 metrski skakalnici je domače športno društvo uspešno izvedlo tekmovanje na 20 in 35-
SMUČANJE
Točke za Unika
Pretekli teden so se smučarji preselili z Mokrin na južno Tirolsko, v Obereggen, kjer sta bili na sporedu super veleslalom in veleslalom. Konkurenca je bila izredno močna, nastopili so smučarji iz Avstrije, Italije, Slovenije, Francije in Švice.
Na zadnji tekmi osnovnega kola prvenstva v 1. zvezni ligi so Dobljani odigrali najboljšo tekmo v tej sezoni. Srečanje je bilo napeto in na visoki ravni, igralci so dali vse od sebe, zmagal pa je močnejši Enns s 3:1. Dobljani pa so napovedali protest pri ÖVV, ker je menda pri igri pomagal sam trener
metrski skakalnici, ki je štelo za industrijski pokal. Na startu je bilo približno 30 skakalcev iz domačih in sosednih društev,
Zmagal je Avstrijec Eberhart, ki se nahaj v dobri formi in ima dobre možnosti, da se povrne v A - kader. Danijel je po dobri vožnji osvojil 10. mesto in s tem tudi točke za evropski pokal. Dan navrh, v veleslalomu, je Užnik v prvem teku napravil hudo napako in se uvrstil kot drugi najboljši Avstrijec na 29. mesto.
Ennsa, kar pa ne bi smel, ker je bil zaradi prekrška izključen.
Za konec tedna pa bodo Dobljani nastopili v pokalni tekmi proti celovškemu Hypo VBK.
1.	Donaukraft	15	15	0	45:3	30
2.	Salzburg	15	13	2	41:12	26
3.	Enns	15	11	4	33:15	22
4.	Dob	15	10	5	26:29	20
SV Beljak, SZ Vrba in ŠD Zahomc, ki so se pomerili v treh starostnih skupinah. M. Š.
REZULTATI:
OTROCI I
1.	Mathias Jonach (SV Beljak), 193,8 (18/18 m)
2.	Patrick Reichmann (SZ Vrba), 150,2(14/15)
3.	Doris Jarnig (ŠD Zahomc), 146,8(14/14,5)
OTROCI II
1.	Martin Kuglitsch (ŠD Zahomc), 218,5(20/20)
2.	Thomas Morgenstern (SV Beljak), 209,4(19/19)
3.	Marko Godec (ŠD Zahomc), 204,6 (18/19)
ŠOLARJI I
1.	Philip Höher (SV Beljak), 251,0 (32,5/32,5)
2.	Martin Kuglitsch (SD Zahomc), 237,0(31,5/32,5)
3.	Gerald Nageler (SV Beljak), 235,0(32/31,5)
ODBOJKA
Najboljša tekma Dobljanov
Ulov leta '96
Ulov leta 1996 je uspel navdušenemu ribiču, blagajniku Kluba koroških ribičev Janku Otto-vvitzu: v Dravi pri Podgorjah je 29. julija ob 17.15 ujel 17,8 kilograma težko in 1,23 metra dolgo ščuko. Uspešnemu ribiču, ki je iz vode potegnil eno največjih rib v svojem življenju, ter vsem ostalim članom slovenskih ribiških družin - na Koroškem obstaja poleg Kluba koroških ribičev še Podjunski ribiški klub - želimo tudi za leto 1997 »Dpber prijem«.
Slika: Ivko Ferm
Ve<sele božične praznike in srečno novo leto želi vsem svojim članom, kupcem in prijateljem
ZADRUGA
TiSinci
PLIBERK
s poslovalnicama v ŠMIHELU
inŽVABEKU

ŠAHOVSKI OREH ŠTEV. 58
Rozman - Kovač / Bilčovs 1994
Za aktivno igro na daminem krilu je črni žrtvoval kmeta na polju d5, ki ga
m
a b c d e f g h
je zasedel beli lovec. Tudi drugo vrsto ima beli dobro zavarovano, tako da črnemu. ki je na potezi, ni lahko odkriti nadaljevanja, ki bi ga vodilo k prednosti. Toda pozicija skriva možnost, ki črnemu omogoča pot do zmage!
Rešitev štev. 57
S pravim topovskim izstrelkom - potezo l.Te7!! je beli zrušil črno pozicijo! Prav nenavadne poteze so značilne pri spregledavščinah v partijah, za katere niso imuni tudi najboljši šahisti. Dr. Vidmarje spoznal, da na l...De7: sledi 2.dd5+ z matom, na jemanje bele trdnjave z lovcem ali skakačem sledi 2.Df7 mat. Črni seje zato vdal!
1997
JANUAR				FEBRUAR				MAREC				APRIL				MAJ				JUNIJ		
1	Sr	Novo leto		1	So	Ignac		1	So	Albin		1	To	Hugo		1	Če	Praznik delal 8		1	Ne	Fortunat
2	Če	Makarij 4		2	Ne	Svečnica		2	Ne Janja 4			2	Sr	Frančišek		2	Pe	Boris		2	Po	Erazem
3	Pe	Genovefa	1	3	Po	Blaž		3	Po	Marin		3	Ce	Ljuba	14	3	So	Filip i. Jakob		3	To	Pavla
4	So	Angela		4	To	Andrej		4	To	Kazimir		4	Pe	Izidor		4	Ne Florijan			4	Sr	Franc
5	Ne	Simeon		5	Sr	Agata		5	Sr	Gerda		5	So	Vinko		5	Po	Angela		5	Če Valerija • 231	
6	Po Sv. 3 kralii			6	Ce	Rotija	6	6	Ce	Nika	10	6	Ne Viljem			6	To	Janez •		6	Pe	Norbert
7	To	Zdravko		7	Pe	Egidij •		7	Pe	Tomaž		7	Po	Darko •		7	Sr	Stanko		7	So	Robert
8	Sr	Severin		8	So	Janez		8	So	Dan žena		8	To	Albert		8	Ce	Vnebohod	19	8	Ne	Medard
9	Če Julijana •		2	9	Ne	Polona		9	Ne	Frančiška •		9	Sr	Tomaž		9	Pe	Gregor		9	Po	Primož
10	Pe	Gregor		10	Po	Viljem		10	Po	Viktor		10	Ce	Mehtilda	15	10	So	Izidor		10	To	Marjeta
11	So	Pavlin		11	To	Pust		11	To	Krištof		11	Pe	Stanko		11	Ne	Materin, dan		11	Sr	Srečko
12	Ne Tatjana			12	Sr	Pepelnica		12	Sr	Gregor		12	So Julij			12	Po	Pankracij		12	Če	Janez	24
13	Po	Veronika		13	Če Greaorii		7	13	Ce	Kristina	11	13	Ne	Ida		13	To	Servacij		13	Pe	Anton 1
14	To	Srečko		14	Pe	Zdravko >		14	Pe	Matilda		14	Po	Justin »		14	Sr	Bonifacij »		14	So	Vasilij
15	Sr	Pavel >		15	So	Jurka		15	So	Klemen		15	To	Helena		15	Ce	Zofka	20	15	Ne	Vid
16	Če	Marcel	3	16	Ne Julijana			16	Ne Hilarij »			16	Sr	Bernarda		16	Pe	Janez		16	Po	Beno
17	Pe	Anton		17	Po	Silvin		17	Po	Jerica		17	Ce	Rudi	16	17	So	Jošt		17	To	Dolfe
18	So	Marjetka		18	To	Simeon		18	To	Ciril		18	Pe	Konrad		18	Ne	Binkošti		18	Sr	Marko
19	Ne	Marij		19	Sr	Konrad		19	Sr	Jožef		19	So	Leon		; 19	Po	Binkoštni	pon.	19	Če Julijana	251	
20	Po	Boštjan		20	Če	Leon	8	20	Če	Srečko	12	20	Ne	Neža		20	To	Bernard		20	Pe	Silverij O
21	To	Neža		21	Pe	Irena		21	Pe	Benedikt		21	Po	Simeon		! 21	Sr	Feliks		21	So	Alojz
22	Sr	Vincenc		22	So	Marjeta O		22	So	Vasilij		22	To	Leonida O		22	Če	Milan O	21	22	Ne	Ahac
23	Če	Rajko O	4	23	Ne	Marta		23	Ne Cvetna nedelja			i 23	Sr	Vojko		23	Pe Željko			23	Po	Ženo
24	Pe	Felicijan		24	Po	Matija		24	Po	Katarina O		24	Če Jurij		17	24	So	Suzana		24	To	Janez
25	So	Darko		25	To	Sergij		25	To	Minka		25	Pe	Marko		25	Ne	Urban		25	Sr	Hinko
26	Ne	Pavla		26	Sr	Aleksander		26	Sr	Emanuel		26	So	Marcel		26	Po	Zdenko		26	Če Stojan	261	
27	Po~	Janez		27	Ce Gabrijel		9	27	Če	Rupert	13	27	Ne	Jaroslav		27	To	Avguštin		27	Pe	Ema4
28	To	Peter		28	Pe	Leander		28	Pe	Janez		28	Po	Pavel		28	Sr	Viljem	22	28	So	Hotimir
29	Sr	Valerij						29	So	Ciril		29	To	Peter		29	Če	Rešnje telo 4		29	Ne	Peter i. Pavel
30	Če	Martina	5					30	Ne	Velika noč		30	Sr	Katarina 4		30	Pe	Ivana		30	Po	Emilja
31	Pe	Janez 4						Lil	Po	Velikon.pon.4						31	So	Angela				
JULIJ				AVGUST				SEPTEMBER					OKTOBER		NOVEMBER			DECEMBER		
1	To	Bogoslav		1	Pe	Peter		1	Po	Tilen		1	Sr	Julija •	1	So	Vsi sveti	1	Po	Marian
2	Sr	Marija		2	So	Štefan		2	To	Štefan •		2	Ce Bogumil 40		2	Ne	Verne duše	LJ 2	To	Bibijana
3	Če	Tomaž	27	3	Ne Lidija •		J	3	Sr	Dora		3	Pe Terezija		3	Po	Silva	3	Sr	Franc
4	Pe	Urh •		4	Po	Dominik		4	Če	Rozalija	36	4	So	Frančišek	4	To	Karel	4	Če	Barbara 49
5	So	Ciril, Metod		5	To	Ožbalt		5	Pe	Lovrenc		5	Ne	Marcel	5	Sr	Elizabeta	5	Pe	Sava
6	Ne	Bogomil		6	Sr	Ljubo		6	So	Zaharija		6	Po	Vera	6	Če	Lenart	45	6	So	Miklavž
7	Po	Vilibald		7	Če	Kajetan	32	7	Ne	Regina		7	To	Marko	7	Pe	Engelbert >	7	Ne	Ambrož 4
8	To	Evgen		8	Pe	Miran		8	Po	Marija		8	Sr	Brigita	8	So	Bogomir	r 8	Po	Brezm. spoč.
9	Sr	Veronika		9	So	Jaroslav		9	To	Peter		9	Če	Abraham > 41	9	Ne	Teodor	9	To	Valerija
10	Če	Ljuba	28	10	Ne	Lovrenc 1		10	Sr	Nikolaj >		10	Pe	Daniel	10	Po	Andrej	10	Sr	Smiljan
11	Pe	Olga		11	Po	Suzana		11	Če	Erna	37	11	So	Milan	11	To	Martin	11	Če	Danijel	50
12	So	Mohor ►		12	To	Klara		12	Pe	Gvido		12	Ne	Maks	12	Sr	Emil	12	Pe	Aljoša
13	Ne	Henrik			13	Sr	Lilijana		13	So	Filip		13	Po	Edvard	13	Če	Stanislav	46	13	So	Lucija
14	Po	Kamil		14	Če	Demetrij	33	14	Ne	Rastko		14	To	Veselko	14	Pe	Nikolaj O	14	Ne	Dušan O
15	To	Vladimir		15	Pe	M. vnebovz.		15	Po	Nikodem		15	Sr	Terezija	15	So	Leopold	f 15	Po	Kristina
16	Sr	Marija		16	So	Rok		16	To	Ljudmila O		16	Če Jadviga O 42		16	Ne	Jerica	16	To	Albina
17	Če	Aleš	29	17	Ne	Pavel		17	Sr	Lambert		17	Pe	Marjeta	17	Po	Gregor	17	Sr	Lazar
18	Pe	Miroslav		18	Po	Helena D		18	Če	Irena	38	18	So	Luka	18	To	Odo n	18	Če	Teo	51
19	So	Vincenc		19	To	Ludvik		19	Pe	Suzana		19	Ne	Etbin	19	Sr	Elizabeta	19	Pe	Urban
20	Ne	Marjeta O		20	Sr	Bernard		20	So	Svetlana		20	Po	Irena	20	Če	Srečko	47	20	So	Evgen
21	Po	Danilo		21	Če	Ivana	34	I 21	Ne	Matevž		j 21	To	Urška	21	Pe	Marija	21	Ne	Tomaž4
22	To	Majda		22	Pe	Timotej		i 22	Po	Mavricij		22	Sr	Kordula	22	So	Cecilija 4	| 22	Po	Mitja
23	Sr	Branislav		23	So	Filip		23	To	Helena 4		23	Če	Severin 4 43	23	Ne	Klemen	23	To	Viktorija
24	Če	Kristina	30	24	Ne Jernej			24	Sr	Nada		24	Pe	Rafael	24	Po	Janez	24	Sr	Adam i. Eva
25	Pe	Jakob		25	Po	Ludvik 4		' 25	Če	Zlata	39	25	So	Darja	25	To	Katarina	25	Če	Božič	52
26	So	Ana 4		26	To	Viktor		26	Pe	Damjan		26	Ne	Nac. praznik	26	Sr	Konrad	26	Pe Stefan	
27	Ne Sergij			27	Sr	Monika		27	So	Vincenc		27	Po	Sabina	27	Če Virgil		48	27	So	Janez
28	Po	Zmago		28	Če Avguštin		35	28	Ne	Venčeslav		28	To	Simeon	28	Pe	Jakob	28	Ne	Ned. otroci
29	To	Marta		29	Pe	Janez		| 29	Po	Mihael		29	Sr	Narcis	29	So	Radivoj	f 29	Po	Tomaž •
30	Sr	Julita		! 30	So	Roza		30	To	Sonja		30	Če	Alfonz	44	30	Ne Andrej •		30	To	David
31	Če	Ignac	31	31	Ne	Rajko						31	Pe	Volbenk •						| 31	Sr	Silvester
SLOVENSKI VESTNIK
^fesel božič
in srečno novo leto
r£:v* ‘	*
1997!
Vam želijo
i*
■X *
k \’iÄ^r
POSOJILN1CA-BANK
mm
® POSOJILMCA-BANK
■La.- <	^ ■	, * H ZVEZA BANK C? ZADRUGA-markef


Moja knjiga - tvoja knjiga:
Jani Oswald
Achillesverse
Kein Heldenepos
J?
80 str., ATS 197,-
Andrej Kokot
Pastirjevi rajmi
144 str., ATS 197,-
Janko Messner
KADAR NAM DRAVA NAZAJ POTEČE
DRAMSKA BESEDILA 1973-1995
DRAVA
224 str., ATS 270,-
Paul Parin
Karakul
Sedem zgodb in en fakGimile
216 str., ATS 263,-
Janko Messner
GEDICHTE
PESMI
CANTI
i_Andrej Klokot
Ko zori spomin
r|TUty\
■
<fi
. Kr
^ %)»/a# Ht«U~
‘C *"*■
144 str., ATS 198,-
Wörterbuch
O
Slovar
672 str., ATS 394,-
DRAVA - Naša knjiga
paulitschgasse 5-7, 9020 klagenfurt/celovec, fon 55464, fax 55464-20