Izlitij» vsak četrtek; ako je ta dan praznik, dan poprej. Dopisi naj se izvolijo fran-kovati. Rokopisi se ne vračajo. Za inserate se plačuje po 20 vinarjev od garmond-vrste za vsakokrat. & Velja : za celo leto 4 krone (2gld.). Denar naj se pošilja pod napisom: Upravnlštvo ..Ilira” v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26. Naročnina naj se plačuje naprej. & Leto XIX. V Celovcu, 29. marca 1900. Štev. 13. Socijalna demokracija — židovska zavarovalnica. Kdor čita socijalno-demokratične časnike in opazuje celo gibanje socijalnih demokratov, se lahko prepriča, kakšna sleparija se uganja z delavci na socijalno-demokratični strani. Vse to gibanje v mnogem oziru ni nič druzega, kakor židovski „kšeft“, je to zavarovalnica razkošja in bogastva zidov s pomočjo zapeljanih in osleparjenih delavcev, katerim se vedno in povsod kaže na dozdevno bogastvo cerkve in duhovnikov, da bi ne videli bogastva Židov. To resnico lahko dokažemo. Soci-jalno demokracijo sta ustanovila Žida Lasalle in Marks; Marksov tovariš, Frid. Engels, bojda ni bil žid. Oba, Lasalle in Marks, sta živela od lastnega premoženja razkošno in siromak (!) Engels, ki je umrl v Londonu 1. 1895., je zapustil samo — pol milijona mark. Nočem pisati o začetku in postanku socijalno-demokratične stranke, ki je bila od začetka med-ndrodna razun angleških delavcev. Pokazati hočem samo na voditelje socijalne demokracije, ki so ali sami Židje, ali neobrezani židovski sužnji. „Soci-jalna demokracija je židovski kšeft“, tako je pisal že 1. 1873. dr. Diihring. Kamorkoli v Evropi pogledamo, povsod stojé na čelu one stranke Židje. Na shodih nemške socijalne demokracije nosi veliki zvonec milijonar žid Singer, milijonar Žid Arons — prvi prijatelj, drugi zet' mnogokratnega milijonarja Žida Bleichroderja, dalje židovska urednika Quark m Braun, židovski občani Schonlank, Stadthagen, uradenauer, Goldstein, Kohn, Schippel. Na Francoskem so na čelu rudeče stranke Židje Lafargue, Guesde, Vaillant; na Angleškem Aveling; v severni Ameriki žid Kohn, na Belgijskem Žida Anseele, na Laškem žid Barzilaj, na Španskem žid Iglesias, na Ogerskem žid Silberg, v Galiciji žid Mendel-sohn, v Avstriji Židje Adler, Ellenbogen, Ingwer, Beer, Verkauf, Austerlitz, Jakobi itd. Socijalni demokrati obsojajo premoženje le takrat, kedar ni njihovo ali pa ni židovsko. Baš generali socijalistov so veliki bogatini, kakor Adler, ebel, Singer, Vollmar. Generali pridigujejo de-avceru, da je premoženje škodljivo. In kaj je temu posledica ? — Da so socijalistični delavci tudi sami razuzdanci in živijo od danes do jutri. V družini socijalnega demokrata je revščina in uboštvo, ker navadno ves zaslužek dobi gostilničar in agitacijski fond. Žena in otroci ne dobijo ničesar. In ravno v tem tiči ona satanska židovska premetenost, da bi krščanski delavci ne imeli nikoli ničesar, da bi bili zmirom nezadovoljni, vedno plesali na kraju obupnosti, med tem ko si njih židovski voditelji polnijo žepe in se za hrbtom tej slepoti delavcev smejijo iz polnega grla. Ako bi delavci zmerno, štedljivo in krščansko živeli, prihranili bi si marsikaj denarja. A po židovskem geslu ne smejo štediti; kako bi pa potem rastel agitacijski fond, iz katerega so voditelji socijalnih demokratov tako sijajno plačani? Na svojih shodih socijalno-demokratični agitatorji nikoli ne govorijo o bogastvu Židov; kamor pridejo, zmirom na krajcar naštevajo le dohodke in premoženje cerkve. To vendar bije tudi slepemu v oči. V tem tiči cela sleparija. — Generali socijalnih demokratov so Židje, vsa obrtnija, trgovina, banke, borze, denar, vse to je v rokah Židov. Kako pa, ko bi med ljudstvom se razširila misel: čemu imajo Rotšild, Gutman, Reizes, Osterman, Holm, Taussig, Oberlànder, Perutz, May, toliko milijonov? Kaj so dohodki kakega župnika ali škofa proti dohodkom Žida in milijonarja Rot-šilda, za katerega samo na Dunaju šiva 600 oženjenih krojačev? Dà, v tem tiči velika nevarnost za Žide ; ako bi ljudstvo spoznalo njih ogromno in nepravično pridobljeno bogastvo, vtegnilo bi kmalu priti plačilo in zato ukazuje socijalnim agitatorjem: vi ne smete govoriti o Židih in njih bogastvu, ampak morate govoriti zrnirem le o bogastvu cerkve in „klerikalcev“. Tako je socijalna demokracija res nekaka zavarovalnica, da si Židje zavarujejo to, kar so si nepravično nakopičili in zato vedno mečejo lačnemu ljudstvu, katero so spravili na beraško palico, kost, nad katero se sami dozdaj še ne upajo, namreč naše cerkve in župnišča, da bi mogli potem še več sezidati — sinagog! — — Kako malo je socijalno-demokratičnim voditeljem na pravem blagru delavcev, je pokazal tudi zadnji veliki premogarski štrajk na Češkem. Voditelji so „sodruge“ gonili v štrajk z raznimi obljubami; te obljube se nikakor niso izpolnile, pač pa so delavci zašli v veliko pomanjkanje in škodo. Cele tedne niso delali, a konečno so morali odne- hati od štrajka, ne da bi jim gospodarji le malo bili vstregli v njihovih zahtevah! Delavci so deloma tudi že sami spoznali, da so jih židovski Roditelji” vodili le za nos in tako so n. pr. v Moravske Ostrovi voditelja, Žida dr. Karpeles-a in Merta, pretepli in s silo odgnali. —an. Dopisi. Iz Celovca. (Koroška hranilnica.) Tu-kajšua deželna hranilnica je imela dné 10. t. m. svoj letni zbor. Upravno premoženje iznaša 20 milijonov 348.730 gld., t. j. 381.671 gld. manj, kakor prejšnje leto. Vložilo se je lani 2,956.435 gld. Obrestij je dobila hranilnica vkup 221.186 gld., čistega dobička je bilo 138.300 gld. rezervni zaklad šteje 3,031.159 gld. Darov se je razdelilo vkup 216.180 kron. Od svojega obstanka do sedaj je hranilnica v razne namene razdelila vkup 3,487.517 kron. Ogromna večina te svóte se je obrnila za razna liberalna društva in za mesto Celovec ! Primeroma malo se je porabilo za deželo, za kmete pa takorekoč — nič! Razglasi v uradnem listu so nam žalostne priče, koliko kmetov je prišlo na boben, toženih od hranilnice. Mnogim bi se bilo lahko pomagalo z malimi svòtami, a tako vidimo, kako n. pr. hranilnica zida z denarjem, ki ga je dobila iz cele dežele, za Celovčane velikanske in razkošne godbene dvorane, kjer se bodo razveseljevali bogatini, a večini ljudstva bodo ostale zaprte! Samo lani je dala za te dvorane 100 tisoč kron! — Tudi iz tega je razvidno, kako potrebne in koristne so nam domače posojilnice! Iz Beljaka. (Tamburaši.) Dné 20. t. m. zvečer je priredil izborni tamburaški zbor bosno-hercegovski iz Seràjeva, ki potuje, povabljen k svetovni razstavi v Pariz, gredé tukaj v Tarmanovem hotelu pod vodstvom g. Step. Jeriča tamburaški koncert, gotovo prvi v Beljaku, odkar svet stoji. Slovenci in drugi tukaj bivajoči Slovani smo se z radostnim srcem zbrali k imenitnemu koncertu, pa tudi Nemcev je prišlo precejšnje število, še celò šopek ,,tajčnaceljnov“ si zapazil, ki so si nekako porogljivo napivali s svojim „heil“-om. Tamburaši, deset lepih mož in dve gospi, so bili krasno opravljeni v nàrodnej, bogato in okusno okrašenej noši. Svirali so kaj ubrano in spretno, da je občinstvo Čudna spreobrnitev. (Resnična dogodba.) Ko sem še obiskoval svojega rajnega strica, ki je lansko zimo zaspal za vselej, povedal je nam mlajšim ljudem večkrat kako dogodbo iz življenja, ki nas je mnogokrat razvedrila, še gosteje pa nas globoko pretresla. Stric se je podal leta 1864. kot prostovoljec v vojni cesarja Maksa v Mehiko. Ko je cesar Maksimilijan že leta 1867. tako žalostno končal, potekla je tudi Maksimilijanovim vojakom dòba, in moj stric se je podal v Severno Ameriko, kjer si je s pridnostjo in marljivostjo pridobil dokaj premoženja. Pa želel je, da bi se v domači zemlji vlegel k počitku in se je vrnil pred šestimi leti v domovino kot bogat mož. Nekoč nam je pripovedoval sledečo povest o čudni spreobrnitvi in rešitvi od gotove smrti. Ta prigodba nam jasno kaže, kako dobra odgoja v mladosti človeka tudi še v poznejšem življenju, ko je že leta in leta taval po krivih potih, pripelje nazaj k Bogu, in kako se globoko v srcu tleča iskra verskega prepričanja razplameni včasih po milosti božji v mogočen ogenj. Stric je pripovedoval: „Na Vseh svetih dan sem bil v Hamiltonu (drž. Ontario, Severna Amerika). Okolu devete ure se grem sprehajat proti veliki Marijini cerkvi. Pred cerkvijo zapazim moža prijaznega obličja, katerega sem po njegovi zu- nanjosti z gotovostjo imel za moža naše domovine, za Slovenca. Nisem se motil. Vprašam ga, kdaj se prične slovesno opravilo. Odgovori mi, da bi sam rad vedel, kajti on je tujec. Ko potlej izvem, da je še eno uro časa, povabim novega prijatelja v bližnjo gostilno. Tu mi začne Tine Golob — to je bilo ime mojega novega znanca — praviti čuda-polno dogodbo, kako je pred enim letom komaj in komaj utekel smrti, in kako je dal neveri in svojim krivim nazorom slovó. Rodila ga je koroška zemlja, mi je jel pripovedovati, in njegovi dobri stariši so ga prav vestno in krščansko odgojili. Tudi on je 1864. leta kot neizkušen mladenič vstopil v vojno cesarja Maksimilijana, in ko je slavni meksikanski cesar tako žalostno končal, se je podal v Severno Ameriko. Tu pa je začel svoje verske dolžnosti zanemarjati in sčasoma pogreznil se je do cela v brezdno never-stva. V tem položaju ostal je celih 16 let in ni zamudil nobene prilike smešiti vero, v kateri je bil vzgojen. Pred desetimi leti podal se je v južno Ameriko, si je v Argentinski državi kupil posestvo in tam otvoril trgovino. Tu je moral večkrat na konju daleč potovati. Pri tej priliki prišel je tudi nekoč, spremljan od svojega služabnika, v tisti del Kordilerskega pogorja, ki se nahaja v Boliviji. Ko sta imela že pol pota za seboj, in bila več milj oddaljena od najbližje naselbine ter se je jelo že mračiti, napravita kakor navadno pod milim nebom šotor. Ko se Golob drugo jutro prebudi, zapazi s strahom, da ga je služabnik prekanil in zapustil, ter obadva konja in vsa ostala živila vzel s seboj. Čutila, ki so se ubozega moža ob tej priliki polastila, si lažje predstavljamo, kot bi jih za- mogel jaz tu popisati. Bil je v sredi gorske puščave, brez vodnika, brez konja, brez živil, brez strehe. Ni mu nič druzega preostajalo, kot da je ostal na mestu, zaupajoč, da bo prišel kak potovalen, ki se ga bo usmilil. Na ta način je preživel prvi dan. Ko ga pa jameta večerna rosa in temota obdajati, in ko se v bližini oglasi lev z vsem svojim grozovitim rjovenjem in tulenjem, — se popotnik z žalostjo spomni tistih časov, v katerih bi bil v taki potrebi z največjim zaupanjem govoril molitve, katere ga je bila učila njegova dobra mati. In prvikrat je občutil, kako plitvi in breztolažilni so nazori neverstva. Drugi, tretji in četrti dan je minul, a ni mu prišlo nobeno človeško bitje pred oči. Ko je bil petega dné od napora in gladd že čisto onemogel, se vleže na tla, vzame uro iz žepa in začne računiti, kako dolgo mu je še živeti. In ko mu stopi bleda smrt pred lice, zginili so zadnji ostanki njegovih brezvernih zmot. Sklene obljubo, da se hoče takoj za svoje hudobije pokoriti in večer svojega življenja kot pošten kristjan preživeti, če ga Bog iz tega položaja reši. .Njegova prošnja je bila uslišana. Proti večeru ga najde prijazni Indijanec, mu da okrepčil ter ostane pri njem, dokler ne prideta do varnega mesta. To je bila dogodba mojega rojaka. Vestno je držal svojo obljubo in postal vesten in pošten katoličan. Istega dné sva skupaj sedela v cerkvi v isti klopi, in ko sem opazoval njegovo obnašanje, sem bil o resnici njegove prigodbe popolnoma prepričan.” — S temi besedami je stric končal. Frančišek Ostrošenski. kar strmelo tej še ne slišani godbi. Nekaj komadov so tudi peli, krasno peli s spremstvom tamburic, seveda brvatske (srbske) pesmi, n. pr. „Liepa naša domovina" in druge. Radovali smo se prav izvrstno, poslušaje to nàrodno jugoslovansko godbo v — Beljaku. Prav navdušeno se je ploskalo umetnikom, ki bodo v Parizu brez dvombe napravili na Francoze in druge slušatelje kar najboljši utis in dosegli sijajen uspeh, ki ga od srca želimo sobratom svojim! Iz Beljaka. (R a z n o.) Tukajšnja hranilnica razdeli letos 5915 gld. podpor. Največ dobijo seveda beljaška društva, nekaj pa tudi razne podružnice kmetijske družbe v okolici. — Od 20. do 24. marca je bilo tukaj novačenje. Od 807 fantov, ki so prišli pred komisijo, so jih obdržali 226. — Luteranci rogovilijo za svojo stvar pri nas z „družbin-skimi večeri1', pri katerih ima glavno besedo iz Prusije (!) došli pastor Heinzelman. Tako se dela pod krinko nove vere zoper — Avstrijo! Iz Velikovca. (Bolezni. — Električna železnica.) Kakor sem že poročal, so v prvih dveh mesecih t. 1. otroci tukaj močno bolehali na ošpicah. V Št. Rupertu sta dva majhna otroka na ošpicah umrla in sicer, redko naključje, oba v eni in isti hiši in skoraj na isti dan. Igrala sta poprej zdrava skupaj, zdaj se pa kot angeljčka ra-dujeta v nebesih. Zdaj je pa nas obiskala huda teta influenca, na kateri je zelo mnogo ljudij obolelo. Tudi umrlo je letos tukaj že mnogo ljudij, namreč v mestni župniji 7, v Št. Rupertski fari pa že 17 oseb. — Neki Kurt Bauer, inženir na Dunaju, razposlal je na občine naše okolice dopis, v katerem jih vabi, naj mu pomagajo pokriti stroške proračuna, katerega namerava napraviti za gradbo električne cestne železnice iz Sinčevasi čez Velikovec in Vovbre do Grebinja. Ovi dobri gospod gotovo naše kraje samo po zemljevidu pozna, sicer, ko bi videl naše velike klance, katere bi električna železnica le s silno veliko električno močjo mogla premagati, bi se tega dela nikdar ne lotil. Kako bi pa gospod Bauer cestno železnico po tako ozki vovberški cesti izvršil, je nam celo uganka. Iz te moke že ne bo kruha. Iz Pliberka. (Požar.) Dné 15. marca je pogorelo pri p. d. Krofu v Podkraju. Kako je ogenj nastal, se ne vé. Zgorela je hiša in gospodarsko poslopje. Zavarovan je bil za 700 gld. Iz Dholice. (Bolezen.) Vsled influence so tukaj umrli štirje možje, med njimi p. d. Hanž, velik dobrotnik podružnice sv. Jerneja na Gori. Videlo se je, da je influenca moške bolj nevarno napadla, kakor ženske. Le malo hiš je, v katerih bi ne bila enega ali pa celo več stresla in v postelj vrgla. Zdaj nas je, hvala Bogu, zapustila. — Do praznika sv. Jožefa je bilo v tej župniji 17 krstov, 18 pogrebov in 8 porok. Iz Št. Jakoba pri cesti. (Detomor.) V petek dné 23. marca našli so šolarji v šolo gredé pri Po-keričah v snegu zakopano mrtvo dete. Otrok je bil, kakor so ljudje spoznali, kakih par mesecev zmrznjen v snegu ležal, in še le zdaj, ko je sneg skopnel, so ga našli. Dete je kakih 8 ali 14 dnij staro, kakor se je na njem bilo videti, in je bilo gotovo živo zakopano v sneg, ki se je bil okoli malega života precej raztalil, tako da je bilo v njem prostorno postlano. Odkod neki je, se tukaj zastonj ugiba, iz soseščine ni ; ali ga je kaka nesrečna mati prinesla iz mesta, ali pa ga je vrgla od sebe kaka vlačuga, to se bo morebiti dalo s časom dognati. Da bi dekleta bila popred bolj pametna, koliko nesreče bi izostalo! Iz Ločila. (Zima. — Nov studenec. — Dvojna smrt.) Letošnja zima se je v začetku, t. j. sredi decembra, z velikim snegom in hudim mrazom močno z rilcem zarila; v sredi zime, t.j. v januarju in februarju, bilo je bolj mehko, torej lahkoprenesljivo vreme; a zdaj ob koncu zime pa z dežjem, snegom in mrazom zopet močno z repom vije. — Kakor se je v „Miru“ že v januarju omenilo, izkopal je tu nek kmet 19 metrov globok studenec, za katerega je večjo polovico stroškov plačal njegov dobri brat, Anton Wutti, c. in kr. stotnik v p. Pri kopanju tega studenca — ki je na nov način izkopan — se ni potrebovalo ne lesa ne kamenja, ampak okrogla stena v studencu se je že doligredé med kopanjem sproti napravila z močno malto iz cementa in šodra. Zdaj imamo tu, hvala Bogu, dosti zdrave pitne vode ! A nikjer ni vina brez pelina. Prigodile sta se tudi dve nesreči. Dné 5. februarja bil je studenec že 16 metrov globok. Ta dan je v studencu kopal ter v plehnasto posodo prst in šoder basal Janez Ogris; enkrat pa ni dobro pogledal, kako je posodo na vrv pripel. Ko sta Franc Petek in Jakob Reichman napolnjeno posodo z vrvjo gori potegovala, se je skoraj 16 metrov visoko potegnjena odpela, ter tako nesrečno padla na Janeza Ogrisa, da ga je na glavi, desni roki in na rebrih tako hudo poškodovala, da smo ga le celo težko spravili iz studenca, ter prepeljali v beljaško bolnišnico, kjer je po 17 dnevnem trpljenju umrl. N. p. v m. ! — Dné 5. marca je po dolgej in težkej bolezni, previdena s sv. zakramenti za umirajoče, umrla od vseh ljubljena, 78 let stara Pajovceva mati, Marija Wutti. Bila je pridna in skrbljiva gospodinja, 45 let vdova, ter bolnikom, zlasti ubogim, celo usmiljena Samaritanka. Zato ostane pri vseh, ki so jo poznali, v blagem spominu. N. p. v m. ! Iz Prevalj. Kakor po drugih krajih, tako tudi pri nas ljudje močno bolehajo in tudi mrjò. Od novega leta se jih je že štirideset preselilo v večnost. Med otroci se je pojavilo nekaj slučajev oslovskega kašlja, vsled česar so šole za en teden zaprli. Ker sem ravno pri šoli, naj omenim, da so nekateri naših učiteljev prav čudni možje, ki svojega brezverskega mišljenja prav nič ne prikrivajo, marveč ga še celo v šoli pred otroci na prav pohujšljiv način kažejo. Vsled tega je krajni šolski svet prav upravičeno opozoril enega učitelja na njegovo nedopustljivo obnašanje. A opomin se ni vzel na znanje, zato se je stvar izročila okrajnemu šolskemu svetu v Velikovcu; in res gospod okrajni glavar in okrajni šolski nadzornik sta prišla v šolo preiskovat. Kako bo stvar izpadla, ne vemo. A iz čistih pedagogičnih ozirov je dotični g. učitelj na svojem dosedanjem mestu nemogoč; če se namreč otroci zaslišijo zoper svojega učitelja in tako rekoč proti njemu kakor tožniki nastopijo, tedaj je pač proč z „rešpektom“ otrok pred učiteljem. A ker se je na Koroškem že dostikrat kaj po zdravi pameti nemogočega dogodilo, tako tudi v tem slučaju ne vemo, kaj bo! O konečnem izidu bomo poročali. Iz Št. Ruperta pri Velikovcu, (f Sestra Oti-lija Sekolec.) Naša „Ndrodna šola" žaluje zopet nad izgubo preblage sestre-učiteljice. Dné 12. t. m. je namreč v materni redovni hiši v Mariboru preminula č. šolska sestra Otilija Sekolec, ki je od otvoritve dozdaj deklice naše šole poučevala v ženskih ročnih delih. Rodila se je ranjka sestra Otilija dné 4. aprila 1874 v Hotunji, župnija Ponikva na Spodnjem Štajerskem, tedaj je bila ožja rojakinja nam Slovencem nepozabnega knezoškofa Antona Martina Slomšeka. Poleg poučevanja v ročnih delih je imela ranjka sestra tudi imenitno nalogo, nadzorovati gojenke dekliškega vzgojišča. Kašlje-vala je č. sestra že vsa leta, dasi je prav zdrava izgledala. Pred božičem pa se je stara pljučna bolezen tako močno pojavila, da se je ranjka sestra morala preseliti v Maribor. Nazadnje se ji je pri nosu in ustih kri udrla iu tako je sklenila svoje življenje stara še-le 26 let. Č. sestra Otilija je bila izvrstna sestra in prav Slomšekovega duha. „Nàrodna šola" bo jej ohranila hvaležen spomin. Za njeni dušni blagor se je opravilo dné 21. t. m. v tukajšnji župnijski cerkvi mrtvaško opravilo in sv. maša, pri kateri so bili otroci naše „Nàrodne šole" navzoči. Naj blaga sestra v miru počiva! Iz Strajevasi. (Nesreča.) Dné 13. marca je šel 16 letni Andrej Kraut, sin p. d. Vasinarja v Dražicah v gozd po drva. Na strmini prišel je pod sani, ki so ga vrgle na neko drevo. Fant se je poškodoval tako močno, da je še isti večer umrl N. p. v m. ! Iz Škofič. (Nesreče pri konjih.) V teku enega meseca smo pri nas imeli več nesreč pri konjih. Hvaču je poginilo leto staro žrebe na nahodu v grlo (čevžih). Vranu in Vidrihu sta poginila žrebeta pri porodu, Krištofu velika kobila, ki je bila vredna kakih 250 gld. Kaj jej je bilo? Peljali so jo k cesarskemu žrebcu (celjaku), ta jo je ranil, ali preveč zdelal, ali pa se je prehladila pri spuščanju; ko pride domu, začne puščati kri, in v par dneh je bila mrtva. Iz Škofič. (Podružnica kmetijske družbe.) Ob slabem vremenu smo imeli dné 18. marca zborovanje v tukajšnji šoli, da bi se tudi v naši občini ustanovila podružnica c. kr. kmetijske družbe. Iz Celovca sta prišla g. Šumi in g. Pri slan, da bi nas v domačem jeziku poučila o namenu in koristi kmetijske družbe. Pristopilo je nas 35 kmetov. Za predsednika nove podružnice smo izvolili gosp. Lampelna v Dolih, za namestnika g. Majerhoferja p. d. Kranjca, blagajničar je g. A. Siedler p. d. Šorn. Iz Št. Vida v podjunski dolini. (Pogreb.) Dné 15. marca 1.1. smo pokopali v Št. Vidu Mojco Ribeželj, posestnico Bačkove hiše v Rikarjivasi. Bila je rajna res blaga, pobožna duša. S pobožno vero je služila svojemu Zveličarju, zvesto po njej živela in jo povsod očitno v djanju kazala. To pričajo velike dobrote, ki jih je delila. Bog je rajno obdaril s časnim premoženjem, katero je vedno le na dobro obračala. Kolikokrat se je pokazala kaka potreba pri cerkvi, ali je bil kdo v denarnih zadregah, je imela vedno radodarno srce in odprte roke. Leta 1885. so se napravili pri farni cerkvi novi zvonovi, rajna Bačkinja je bila takrat med drugimi zvonom botra ter darovala poldrugi stotak v ta namen. Leta 1896. smo napravili vse tri nove altarje. Rajna Ribeželj je stranski aitar, posvečen materi božji, z zneskom 500 gld. sama plačala, in še pred smrtjo je darovala za farno cerkev zopet skoraj 500 gld. Na grobu rajne dobrotnice je ža- lovalo tudi veliko mladih deklet, katerim je bila rajna krstna ali birmska botra. Sama neomožena in brez otrok, stara je bila 56 let, ljubila in skrbela je tem več za zapuščene, uboge sirote. Dvema sirotama je priskrbela kraj in življenje v nunskem samostanu „Dobrega Pastirja" v Harbachu pri Celovcu. Pri pogrebu bilo je ogromno ljudstva, ki je prišlo od vseh krajev skazovat ranjki Mariji Ribeželj svojo hvaležnost, spoštovanje in ljubezen. N. p. v m. ! Iz Vrbe. (Pogreb.) Dné 6. marca smo pokopali starega Loknerja. Kako je bil znan, spoštovan in priljubljen pri ljudeh, je pričala velika množica ljudij, ki so se udeležili njegovega pogreba. Toliko ljudij že leta in leta ni bilo pri kakem pogrebu. Sprevod je vodil sin rajnega, g. Davorin Šmidt, župnik v Tigrčah, kateremu sta pri opravilih pomagovala dvorski g. župnik in logovaški g. provizor. Pokojniku naj sveti večna luč! Iz Vrbe. (Umetni mlin.) Pred nekaterimi leti je kupil Muškatov mlin v Vrbi, mlinar po imenu Steiner, daleč okoli dobro znan, priden in delaven mož. Ta je mlin predelal in razširil, dà, popolnoma predrugačil, tako da se vsak, kdor pride v mlin, čudi, s kako obrtniško umetnostjo se tam dela. Ker mlinar lani zaradi pomanjkanja vode ni mogel vstreči vsem, ki so k njemu žito pripeljali v mlin, napravil si je nov stroj, katerega goni bencin (Bencinmotor) in to mu omogoči zmleti v kratkem vso mlajo, da bi mu je še toliko pripeljali. Kdor pride v Vrbo in se za to zanima, naj si ogleda ta umetni mlin. Prijazni posestnik vsakega rad sprejme in mu z veseljem vse razkaže. Iz Železne Kaple. („Sudmark“.) Dné 17. t. m. je imelo tukajšnje društvo za ponemčevanje slovenskih kmetov svoj letni občni zbor. Društvo je imelo 69 udov in 289 kron dohodkov. Podpor, t. j. Judeževih grošev, je razdelilo že 550 gld., in sicer nekemu posestniku posojilo 157 gld. in darilo 143 gld. in nekemu obrtniku posojilo 250 gld. Za šolske otroke je društvo dalo nekaj obleke. Škoda, da poročilo ne pové, kdo je sprejel one Judeževe groše! To bi bilo za nas posebej zanimivo, da bi vedeli, kam teče denar „Sudmarke“. V odboru sedi poleg znanih tukajšnjih vročekrvnih „Nemcev“ tudi c. kr. sodnijski kanclist Šimen H a s c h e i, in na čelu je c. kr. notar V. Schwarzl. Za „c. kr." gospoda se tako mesto v izzivalnem društvu menda prav posebej podà. Slovenski kmetje pa iz tega lahko znova spoznajo, kakšni „prijatelji“ so jim „nemški“ (kdo se ne smeje !) Kaplčani. Slovenski kmetje jim nosijo svoje težko zaslužene beliče, a za to pa „purgarji“ s „c. kr." gospodi ustanavljajo društva, ki imajo edino le namen, pognati slovenskega kmeta z rodne zemlje. Ifllll Novlčar, Ifllll Na Koroškem. (Deželni zbor.) Deželni zbori so se zbrali ta teden h zasedanju. Koroški deželni zbor se je znova zbral dné 26. marca. Seja je bila zelo kratka. Več poslancev je prosilo za krajši odpust. — Posl. B ar tl m a (za kmetske občine Beljak-Paternijon) je odložil poslanstvo. — Posl. G ho n je predlagal v zadevi novih železnic, naj se čim preje izdelajo. — Došlo je mnogo raznih prošenj. — Volijo se trije odseki. Izmed slovenskih poslancev je samo gosp. Muri izvoljen v gospodarski odsek. Tudi posl. Jan. Hub er ni izvoljen v noben odsek. (Dvoboj med dijaki!) O vodju celovškega učiteljišča, g. Knapič-u in njegovi soprogi smo že večkrat bili prisiljeni pisati! Kakor sta že večkrat nastopila v javnosti, kaže, da vodja Knapič pač ne sodi na mesto, na katerem je sedaj! Danes nam je zabelježiti zopet nov slučaj. Dné 18. t. m. je „K. Z." poročala, da se je Knapičev sin, ki obiskuje celovško gimnazijo, dvobojeval z nekim sošolcem in to na vrtu c. kr. učiteljišča! — G. Knapič je temu poročilu kajpak hitro oporekal, češ, da je vse bilo le „igrača“, pri kateri je bila celo njegova soproga navzoča ! No, to so prav lepe razmere, ko se „pobi“ iz gimnazije „igrajo“ s sabljami, da so celo ranjeni! In to je bilo, kakor čujemo, tudi v tem slučaju. Fanta sta se pretepla tako, da je Knapičev „nasprotnik" bil ranjen. Kakor se zatrjuje, je bil med njima pravi dvoboj. In da bi se taka „igrača“ kaj posebej podala za sina c. kr. ravnatelja, dvomimo. Tudi potem ni lepša ali primernejša, če jo „nadzoruje“ ravnateljeva soproga! — Pravijo, da se je o vsem uvedla preiskava! Zadnji čas je, da se stvari, o katerih po Celovcu čivkajo že vrabci po strehah, od merodajne strani temeljito preiščejo in da se nezdravim razmeram enkrat naredi konec ! — Vprašali bi tudi še, kaj bi neki bilo, ko bi se opisani slučaj zgodil od slovenskih dijakov? Razne skušnje nas učijo, da se takrat postopa vse — drugače! (Buren shod.) Splošna delavska bolniška blagajna v Celovcu je imela dné 25. marca svoj občni zbor, pri katerem je celo — tekla kri. Ta blagajna je v socijaldemokratičnih rokah. Pri občnem zboru so se „neodyisni“ socijalisti uprli odboru in nastal je tak šum, da je vladni zastopnik moral shod razpustiti. Nekega delavca so nabili tako, da je obležal. — Blagajna šteje 11.566 udov, kateri so donesli 218.535 kron. Bolnim udom se je izplačalo 118.757 kron. (V delegacijah) bo našo deželo zopet zastopal posl. Lemisch. Njegov namestnik je posl. Hin-terhuber. Nemški radikalci so hoteli v delegacije spraviti posl. Wolfa, da bi tudi tam razgrajal, kakor je delal v državnem zboru. Ker pa drugod ni mogoče, hoteli so ga izvoliti naši koroški nemški poslanci! To nakano so sicer zopet opustili, a vendar je za naše razmere preznačilno, da, za kar zastopniki drugih dežel niso sposobni, hočejo storiti nemški poslanci Koroške! — Slovenci imajo v delegacijah samo enega zastopnika, poslanca V e n-cajza. Njegov namestnik je posl. dr. Krek. (Duhorske zadere.) Priljubljena pobožnost h sv. Glavi se obhaja tudi letos zelo slovesno v mestni farni cerkvi sv. lija. Pridiguje jezuvit č. o. Volbert. Letos mine 151 let, odkar se je pobožnost vpeljala. — V celovškem uršulinskem samostanu je umrla č. m. Kajetana Piebach, stara 64 let. N. p. v m. ! (Drobiž.) Razdružilo se je krščansko-socijalno politično društvo „Avstrija“ v Celovcu. — Pogorela je dné 12. t. m. zjutraj hiša in skedenj Janeza Hribarja p. d. Simeleja v Podsinji vasi. Škode je 1500 kron. — Običajna javna tombola v Celovcu bode letos dné 1. aprila, v slučaju slabega vremena pa osem dnij pozneje. — Zveza koroških učiteljev ima svoj letošnji občni zbor dné 16. in 17. aprila v Velikovcu. — Pri Auenhofu ob Vrbskem jezeru hočejo sezidati več hiš in tam napraviti večje letovišče. — Mlekarnice so ustanovili v Po-gorijah pri Beljaku in v Rižah v ziljski dolini. — Pri Št. Vidu so dné 22. marca za poskušnjo streljali zoper točo. Poskušnja se je bajé dobro obnesla. Po drugih slovenskih deželah. (Spravna pogajanja za Istro) so se vršil: minuli teden v Trstu med slovenskimi in laškim zastopniki. Slovenski odposlanci so predložili La hom svoje zahteve, katere so Lahi vsprejeli n: znanje ter izjavili, da bodo po dogovoru v svojen klubu nanje pismeno odgovorili. (Demonstracija proti prof. dr. Friseh a xi P^t^ni teden so priredili nemški burši ni graškem vseučilišču tri dni zaporedoma hrupne de^ monstracije zoper profesorja dr. Prischaufa, zabra^ niti so njegova predavanja ter ga zasledovali p< ulici do stanovanja. Rektor ter senat sploh, ki ji tako brž pri roki pri vsakem neredu, se ni ganil temveč je pokazal, da privošči poštenemu moži divjo gonjo nerazsodnih nacijonalnih mladeničev Vse te neprijetnosti mora prestati Frischauf sami za to, ker ne zaničuje Slovencev. Kaj, ko bi m na enak način zagodli raznim nemškutarjem in radikalcem, ki živijo med nami od našega kruha! lo bi bil krik o surovosti in podivjanosti! (L slovensko slikarsko in kiparsko raz stavo) priredi meseca septembra «Slovensko umetniško društvo v Ljubljani4'. Razstava bo v mestnem domu. (Bogata, nbožica) je umrla pred kratkim v Irstu. Ista je bila 831etna Ana Commelli, ki je živela skrajno siromašno ter najbrže same revščine in gladù umrla. Po smrti pa so našli v njeni omari nad 56.000 kron. (Osebne novice.) Umrl je v Tolminu gosp. iv. Premrov pl. Premerstein, vpokojeni c. kr. notar in veleposestnik, star 90 let. Pokojnik si je stekel velikih zaslug za probujo in enakopravnost gonških Slovencev. N. p. v m. ! — C. g. Jožef a-r ’ ,