Občani o sebi in o diugih
Pred 50-timi leti sem bil skojevec
Prijatelji in znanci so mi svetovali, naj obiščem ene-ga od odlikovancev, ki jih je predtsednik republike Tito odlikoval lansko leto 29. no-vembra. Odločil sem se za Gabrijela Gašperšiča iz Za-dvora, 64-letnega upokojenca pivavarne Union, predvojne-ga komunista in povojnega družbanopolitičnega   delavca.
Gabrijel Gašperšič
»Aii je to vaše prvo odli-kovanje, s katerim ste bili odlikovani?«
»Ne, bil se že večkrat od-likovan, za družbenopoiitič-no dejavnost po vojni pa sem prejel red dela III. stopnje.«
»Kako gledate na to odli-kovanje?«
»To je bilo lepo preseme-čenje, posebno še zato, ker sem dobil tudi javno priz-nanje za delo, katerega sem apravljal in ves čas tudi imel za edino pravilnega.«
»Kdaj ste stopili prvič na pot, ki vam je prinesla to priznanje?«
»Skoro takoj po prvi sve-tovni vojni, saj sem bil že leta 1923 sprejet v SKOJ. To dejanje je vzniknilo pod vpJAvom povratnikov, ki so sodelavali v oktobr&ki revo luciji in ob prepovedi KPJ. Lahko rečem, da je temu koraku botroval že razum, saj so bile razmere take, da je fant pri 17. letih moral mdslitd precej več, kot npr. mladina danes.«
»Zanima me, kako ste leta do vojne preživljali in v čem se je odražala vaša dejavnost v javnosti?«
»Ker nismo mogli nastopa-tii pod imenom KP, smo mo-rali naše delovanje širiti na prikrit način. Tako smo leta
1927 ustanovili DPD Svobo-da v Zadvoru, v kateri smo bili prav člani KP in SKOJ nijeni ustanovni člani in jaz celo blagajniik. Pfek tega društva smo Širili ideje marksizma in delavstvu utr-jevali zavest na raznih pre-davanjih.«
»In v kakšni pripravljeno sti so čland KP in SKOJ ter samo društvo pričakali leto 1941?«
»Leta 1941 je bilo važno, da je bilo društvo številčno in organizacijsko močno; ker pa je bilo tudi pod neposred-nim vplivom KP, so člani kapitulacijo Jugoslavije spre-jeli realno, ne kapitulantsko ali da bi nasedali sovražni propagandi. Ostali smo orga-nizaoijsko povezani in kot taki onotoo stopili tja, ka-mor nas je poklicala parti-ja.«
»Kaj pa vaša pot med vojno?«
»Kapitulacijo sem dočakal kot delavec v tovarni Union in bil takoj zadolžen za zbi-ranje orožja na terenu in v tovarnii. Po nalogu partije pa sem moral ostati v tovar-ni kot sekretar do moje are-tacije leta 1943. Preostali čas do konca vojne pa sem bil v raznih taboriščih v Avstriji.«
»In vaše delo po vojmi?«
»Po vojnii so se stvari pre-cej obrniile, toda delovanju na javnem področju se ni-sem mogel odreči, saj je družba še bolj potrebovala Ijudi z zaupanjem, ker je velika večina najboljših or-gainizatorjev padla v NOB. Tako sem opravljal več funk-cij na terenu, predvsem pa v   tovarni.«
»Ste zadovoljni z ždvljenj-sko potjo, katero ste preho-diili kot proletarec dn druž-benopolitični   delavec?«
»Sem zadovoljen, ker vi-dim, da je moja pot rodila sadove, da sem na stara leta preskrbljen, da imajo ljudje več od žrvljenja, kot se narti je obetalo y moji mladosti. Žal pa mi je vseh tistih, ki so padli ali omagali na tej poti. Mislim, da danes pre-malo cenimo žrtve, ki so bi-le potrebne za to, kar ima-mo.«