LETO X. ST. 13 (448) / TRST, GORICA ČETRTEK, 14. APRILA 2005
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
ivivw.noviglas.it
novi glas je nastal z združitvijo tednikov katoliški glas in novi list n. januarja 1996
Uvodnik
Danijel Devetak
"Z okna Očetovega doma..."
Janez Pavel Veliki je še vedno živ v srcih tistih, ki ga imamo radi. Samo tako lahko razumemo, kar se je zgodilo v zadnjem tednu v Rimu in po vsem svetu. Medtem je bilo prelitega ogromno črnila, televizijske hiše z vseh celin so do onemoglosti tekmovale v tem, katera bo zadnja zapustila Trg sv. Petra. In vendar za nami ni samo eden naj večjih medijskih dogodkov v zgodovini človeštva, ampak dragocen trenutek milosti.
Dekan kardinalskega zbora in "kustos" katoliške vere Joseph Rat-zinger je med homilijo ob veličastni zadušnici povedal, da Karol Wojtyla sedaj stoji "pri oknu Očetovega doma, nas gleda in blagoslavlja". Tudi mi radi mislimo, da nas - končno rešen vseh telesnih nadlog - še naprej spremlja s svojim dobrohotnim pogledom. Ob prevzemu nove službe 22. oktobra 1978 je glasno zaklical: "Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu!" In ljudje so po več kot 26 letih njegovega pontifikata očitno dokazali, da so svoja srca odprli na stežaj. V nekaj dneh je Vatikan preplavila večmilijonska množica, kakršna se v celem letu ne zbere niti v najbolj obiskanem romarskem svetišču - Lurdu. Spontan in silovit, nezadržljiv in umirjen odziv nepreglednega morja ljudi od vsepovsod nas ne more pustiti ravnodušnih. Izreden dogodek je bila že edinstvena "parada" mogočnežev, vladarjev in oblastnikov z vseh vetrov, ki papežu žal niso vedno prisluhnili z iskrenim srcem; marsikdo je bil na pogrebu prisoten le zato, ker želi kot politik še nekaj časa obstati na mednarodni sceni... Pravi čudež pa je bila neskončna reka preprostih ljudi, ki jih ni nihče poklical ali organiziral, ki jim do 15 ur čakanja v vrsti po dolgih urah poti ni bilo prevelika žrtev, da bi se poklonili pred truplom poljskega papeža. Udeleženci največjega krščanskega romanja v zgodovini, med njimi sicer kakšen radovednež, so sprožili pravi tsunami, ki prinaša za sabo nove ugotovitve in vprašanja; govori o tem, kakšen je domet današnjih sredstev javnega obveščanja, o tem, da je svet vsak dan manjši, da so ljudje bolj kot kdajkoli prej lačni duhovnih vrednot,
da hlepijo po simbolih, si želijo poštenosti in miru; ne nazadnje tudi to: da je Kristus lahko privlačen življenjski sopotnik. Prejšnji petek se je silen veter hudomušno poigraval s stranmi evangelija na krsti iz cipresovine in s škrlatnimi oblačili kardinalov; še bolj kot sunki burje pa so visoke cerkvene dostojanstvenike šokirali - zlasti mladi - navzoči v nepregledni množici s svojim ritmičnim "navijanjem”: "Takoj naj bo svetnik!" Ljudje niso niti več molili zanj, ampak njega, saj je v njihovih očeh že svetnik. Božje ljudstvo - t.i. "vox populi" - je Wojtylo že kanoniziralo, njegov naslednik pa bo po vsej verjetnosti imel nalogo pripeljati postopek do uradne potrditve, kot se je dogajalo v prvih stoletjih krščanstva. Sam papež nas je učil, da smo vsi klicani k svetosti. Svetniki niso ljudje brez napak, ampak osebe, ki se trudijo živeti kreposti, iz katerih izvirajo vse druge: t.j. ljubezen do Boga in do človeka. Karol Wojtyla je bil v tem smislu pravi "ponti-fex", graditelj mostov ne le med ljudmi, ampak tudi med njimi in Bogom. Človeku neverjetne širine in neutrudnemu popotniku je bila domovina vsaka, tudi najrevnejša dežela našega malega planeta. V tem zmedenem svetu je kazal jasne smerokaze; ko je šlo za vrednote, obrambo najšibkejših in priznavanje dostojanstva vsakega človeka, ni poznal ne popuščanja ne trgovanja. Ustaviti ga ni mogla nobena armada ali zločinska roka še tako podle naveze tajnih služb. Ljudi je znal razumeti in združevati, ker je v mladosti sam trpel pomanjkanje, bil obenem delavec in filozof, športnik in umetnik. Na svoja ramena je kot Kristusov učenec vzel gorje 20. stoletja in prerasel v ikono trpljenja, ki vodi v skrivnost vstajenja.
Naša življenja so danes drugačna, bogatejša in lepša tudi zato, ker je zadnjih več kot 26 let stal na čelu Cerkve Janez Pavel Veliki. Njemu, ki "nas gleda z okna Očetovega doma,” gotovo ni mar, če obstajajo med kardinali nesoglasja glede tega, ali bo razglašen za blaženega že letos jeseni ali pa kasneje. Brez dvoma je vesel, da so mu vrnili obisk tisti, ki jih je iskal. Tudi mu ni mar, če so se v vatikanskih komisijah že lotili preučevati primere znanstveno nerazložljivih ozdravitev, ki jih pripisujejo njegovemu posegu oz. priprošnji. Prepričani pa smo, da z okna Očetovega doma še naprej vneto in goreče moli, da bi nam kaj ostalo od tega, kar nam je dopovedal s svojim življenjem.
Medijski poplavi na rob
V človeku je iskal Boga!
Ob vsej medijski poplavi, ki je je bila deležna papeževa smrt, se človek ne more odreči zdravemu razumu, ki govori, da je vedno treba ohraniti zdravo pravilo: "Srednja pot je zlata pot". Ob papeževem odhodu v večnost smo bili priča tudi nespodobnostim, ki nimajo primerjave v zgodovini sredstev obveščanja; navedemo le dejstvo, da se je italijanska televizija dva dni pred smrtjo svetega očeta odločila, da bo papež umrl, in smo tako na njegovo smrt čakali v neposrednem prenosu. Gledali smo okrogle mize, na katerih smo poslušali pametne in tudi tiste ljudi, ki so svetega očeta samo izrabili, da so lahko govorili o sebi. Preveč je bilo teh: "Ko sem srečal svetega očeta..., Ko me je sv. oče nagovoril..., Ko sva s svetim očetom večerjala skupaj...", da bi še lahko verjeli v iskrenost takih ljudi, ki so veličino svetega očeta izrabili samo zato, da so še "sami skušali postati veliki". Janez Pavel II. je bil velik zato, ker je ponižno služil Resnici, ker je bil v službi Besede in je za svojimi besedami stal, ker je bil moder, a preprost človek, ki je nagovarjal in zahteval dostojanstvo za vsakega človeka, ker je vsak človek "narejen po Božji podobi".
POSEBNA STEV1
Tudi v tem tednujn posvetili več strani
Tudi v posvetili svetemu očetu Janezu Pavlu II., s
številnimi
Na pogrebu svetega očeta Janeza Pavla II. se je zbral svetovni vrh
Sveti oče je vedno in dosledno zagovarjal človeka
Po zadnjih deželnih volitvah
Dom svoboščin poka po šivih
Občestvo svetovnih glavarjev se je v petek, 8. aprila, zbralo pred baziliko sv. Petra in se v spoštljivi zbranosti poklonilo spominu pokojnega Janeza Pavla II. - človeka, ki je bolj kot kdorkoli drug vztrajno in dosledno zagovarjal centralnost slehernega človeka ter neutrudljivo podčrtoval vrednote pravičnosti, odpuščanja, miru in spoštovanja med narodi.
Ob preprosti papeževi krsti so tako stali, drug ob drugem, predstavniki številnih dežel, narodov in verstev, med temi tudi drug drugemu sovražna ameriški predsednik Bush in iranski predsednik Khatami. Papežu je tako uspelo celo v poslednjem trenutku, kar doslej ni še nikomur, in sicer uvesti nekakšno svetovno premirje, osnovano na intimni potrebi vsakega posameznika - pa čeprav voditelja države ali veroizpovedi -, da se pokloni in zahvali preminulemu, ki je vse svoje življenje posvetil proglašanju vrednot ljubezni, pravičnosti, miru, odpuščanja,
dialoga in medsebojnega spoštovanja. Med uglednimi udeleženci poslednjega slovesa od Janeza Pavla II. je tako stal tudi bivši predstavnik judovske skupnosti v Italiji Toaf. Sožalje ob smrti svetega očeta je izrazil patriarh vseh Rusij Aleksij II. in z njim ruski predsednik Putin. Iz Pekinga je sožalni telegram poslalo vodstvo kitajske komunistične partije.
Iz afganistanskega gorovja je na veliko presenečenje vseh izrazilo svoje sožalje celo vodstvo pregnanih Talibanov. Ateist Castro je na svojem otoku proglasil tridnevno žalovanje...
Janez Pavel II. je s tem lepo sklenil razsvetljeni pontifikat in do konca izpolnil svoje poslanstvo, ki je bilo prežeto z voljo, da v Kristusovem imenu z dejstvi spomni ljudi in jim dokaže, da obstajajo univerzalne vrednote, ki so skupne vsemu človeštvu in torej predstavljajo tisto skupno, vsesplošno priznano osnovo, na kateri je mogoče najti izhodišče
za soglasje med narodi, in torej mir in medsebojno spoštovanje. V Svetem pismu piše, da mora seme umreti, da lahko obrodi sad. V tem duhu srce danes predano moli, da bo seme pravičnosti in miru, ki ga je pokojni papež potrpežljivo sejal v vseh teh letih, le obrodilo težko pričakovane sadove.
Erika Hrovatin
Po zgledu Ukrajine
Miren politični preobrat v Kirgizistanu
Po zgledu Ukrajine je konec minulega aprila prišlo do mirnega političnega preobrata v srednjeazijski republiki v Kirgizistanu (Kirgiziji). Kje se točno nahaja ta država, moramo pogledati na zemljevid. Gre za pretežno gorato območje, ki meji na sosednje države Tadžikistan, Kazahstan, Turkmenistan, Uzbekistan in Kitajsko. Njeno državno ozemlje meri 200 tisoč kvadratnih kilometrov, na katerem po zadnjih podatkih živi pet milijonov ljudi, ki so po narodnosti in jeziku pretežno Kirgizij-ci, katerim sledijo Rusi, Uzbeki in druge manjšine. Kar 70% prebivalstva je muslimanske vere, za "neverne" se jih izjavlja 21%, 5% pa je pravoslavne vere (predvsem Rusi). Področje Kirgizije si je sredi prejšnjega stoletja prisvojila carska Rusija in je do leta 1991 pripadalo Sovjetski zvezi kot ena izmed 15 avto-
nomnih zveznih republik. Ob razpadu Sovjetske zveze se je osamosvojila. Njeno glavno mesto se od tedaj imenuje Biškek (760 tisoč prebivalcev), pred tem pa se je imenovalo Frunze, še prej do leta 1926 pa Pišpek.
Kot v večini primerov so ob osamosvojitvi leta 1991 tudi v Kirgizistanu ostali na oblasti prejšnji sovjetski voditelji, ki niso kazali navdušenja za demokratizacijo oblastnih struktur in javnega življenja nasploh. Predsednik Askar Akajev je občutno omejil svobodo tiska in oviral nastajanje demokratične opozicije, tako da so se šele lani ustanovile prve opozicijske stranke. Letos februarja in marca so bile parlamentarne volitve, katerih verodostojnost opozicija izpodbija. Minulega 24. marca je več tisoč njenih privržencev z rumenimi zastavami in rožnatimi rutami demonstriralo pred vladno
Na dnu...
GOSPOD 51 JE VZEL SVETEGA OČETA...
/O
...NAM PA JE PUSTIL SEPLUŠKONIJA.
palačo, Belo hišo imenovano, vdrlo vanjo in jo zasedlo. Predsednik Akajev je že prej zapustil državo, premier Nikolaj Tanajev pa je odstopil. Vrhovno sodišče je nato razveljavilo rezultate parlamentarnih volitev in obnovilo zakonitost prejšnjega parlamenta, ki mu pristojnosti potečejo 14. aprila. Skratka, opozicija je dejansko prevzela oblast, ne da bi naletela na kakšen odpor. Kot zanimivost naj omenimo, da po ustavi iz leta 1991 predsednik države mora obvladati kirgizij ski jezik.
Politični preobrat v Kirgizistanu je vzbudil nekaj zaskrbljenosti v mednarodnem svetu, zlasti v Moskvi in v ZDA, da se ne bi položaj zaostril. V Kirgizistanu imata namreč Rusija in Amerika svoje oporišče od začetka mednarodnega vojaškega posega proti talibanskemu režimu v Afganistanu leta 2001. Na dogajanje v Kirgizistanu se je takoj odzvala mednarodna organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi OVSE, ki vključuje nad 50 držav, med temi Rusijo in ZDA, in ji trenutno predseduje slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel. Slednji stalno poudarja, da je organizacija OVSE pripravljena pomagati pri vzpostavljanju demokratičnih procesov v omenjeni državi. V ta namen je tja takoj poslal evropskega poslanca Lojzeta Peterleta kot svojega osebnega predstavnika, da pomaga ustvariti primerne pogoje za demokratično dogovarjanje med sprtima stranema. Naknadno se je tudi sam odpravil tja, da sam kot predsednik OVSE preveri tamkajšnje politične razmere.
Konstruktiven in pravočasen poseg organizacije OVSE je že obrodil pozitivne sadove. Odstavljeni oziroma sporni predsednik Akajev je v Moskvi, kamor se je zatekel na pritisk opozicije, podpisal izjavo o svojem odstopu in s tem omogočil, da se po mirni in zakoniti poti uredijo razmere in razpišejo nove demokratične parlamentarne volitve.
Alojz Tul
Sredstva množičnega obveščanja še vedno posvečajo veliko pozornost izidom deželnih in upravnih volitev, ki so bile v nedeljo, 3., in v ponedeljek ,4. aprila. Volilnih upravičencev je bilo nekaj nad 40 milijonov, kar pomeni, da je volilni izid verodostojen pokazatelj sedanjega političnega razpoloženja širokih množic na italijanskem polotoku. Poraženi predsednik Lacija, Francesco Storace, ki politično pripada Nacionalnemu zavezništvu (AN), a je bil kandidat celotnega Doma svoboščin, je volilni izid označil za "heka-tombo" Berlusconijevega političnega zavezništva na vsem državnem ozemlju. Da to ustreza resnici, govori dejstvo, da je leva sredina zmagala vil deželah in da je bila poražena le v Lombardiji in Venetu. Razmerje je torej 11-2 v korist leve sredine, ki je, kot vemo, od leta 2001 na vsedržavni ravni v opoziciji. Leva sredina je na teh volitvah zbrala skupno 52 % glasov, medtem ko je za Dom svoboščin glasovalo 44,9 %volivcev in volivk. Izvedenci ugotavljajo, da je v primerjavi z zadnjimi državnozborskimi volitvami - bile so leta 2001 - nekaj nad 2 milijona volivcev "presedlalo" na levo sredino, kar ni nekaj običajnega v obnašanju volivcev in volivk.
Dom svoboščin se je torej zamajal v samih temeljih. Pri tem je zanimivo, da je od vseh komponent Berlusconijevega zavezništva še največ glasov izgubila prav FI ( Forza Italia), ki je njegov glavni steber. Dom svoboščin je ohranil oblast le v Lombardiji in Venetu, medtem ko je bil gladko poražen tako v srednji kot tudi in zlasti v južni Italiji. V obeh deželah na severu države se je v primerjavi s
prejšnjimi deželnimi volitvami po številu glasov okrepila Severna liga, ki ima osem deželnih svetovalcev več kot doslej. Njen voditelj Bossi ne izključuje celo možnosti razpisa predčasnih državnozborskih volitev, vsekakor pa odločno zahteva, naj se še v tej legislaturi zakonsko uredi vprašanje devolucije, to je prenosa oblasti od središča (Rima) na posamezne dežele. To med drugim predvideva ustavna reforma, ki jo je parlament že odobril v prvem
*
branju, kateremu bi moralo še letos slediti drugo. Prav devolucija pa je po mnenju FI in UDC glavni vzrok, da je Dom svoboščin izgubil oblast v vseh deželah na Jugu. Zato obe stranki čedalje odločneje zahtevata, naj Berlusconi ne popušča zahtevam Severne lige in njenemu izsiljevanju. To je bilo tudi eno glavnih vprašanj, ki so bile predmet razprave na prvem vrhunskem zasedanju voditeljev vseh komponent Doma svoboščin. Zasedanje je bilo v sredo, 13. aprila.
Stališča svoje stranke je Berlusconi pisno posredoval zunanjemu ministru in predsedniku Nacionalnega zavezništva Finiju že prejšnji teden. V pi-
Povejmo na glas
smu priznava, da je koalicija doživela hud poraz na deželnih volitvah, obljublja korenite spremembe v dosedanjem štiriletnem načinu vladanja in napoveduje, da bo vlada posvečala več pozornosti srednjim slojem. Strinja se tudi, da mora vlada globlje proučiti vprašanje devolucije, ter hkrati sprejema predlog, naj se nanovo prouči sestava osrednje vlade. Voditelj UDC Follini, ki je tudi podpredsednik vlade, pa bi najraje videl, da bi se predčasno razpisale volitve, s čimer bi preprečili dolgo in utrujajočo volilno kampanjo, ki bi ohromila redno delovanje osrednje vlade. To pa bi znatno poslabšalo že tako slabo gospodarsko stanje v državi. Naj v tej zvezi omenimo opozorilo bruseljskih oblasti, kako grozi resna nevarnost, da proračunski primanjkljaj prekorači mejo, ki jo določajo predpisi EZ za razmerje med BDP in primanjkljajem samim. Položaj je torej kočljiv in morajo pristojne oblasti ravnati zelo odgovorno. Berlusconi je torej prejel nezaupnico ne le večine volivcev in volivk, temveč so se prvič pojavili hudi očitki znotraj samega vladajočega zavezništva, ki se dejansko nahaja na razpotju.
Kaj pa Romano Prodi in njegovi politični prijatelji v levi sredini? Prvi je izjavil, da bo nadaljeval z delom v t. i. "tovarni za izoblikovanje volilnega programa", s katerim se bo predstavil italijanskemu volilnemu zboru. Sam ne zahteva razpisa predčasnih volitev, je pa pripravljen tudi na takšen izid hude krize, v katero je zašel Berlusconijev Dom svoboščin. Slednji pa že zdaj ne uživa zaupanja večine italijanskega volilnega zbora, kar je jasno prišlo do izraza na deželnih in upravnih volitvah na začetku aprila.
Drago Legiša
Pomenljivi	znaki	g
Nedavne deželne volitve so upravičeno zelo močno odjeknile in so presenetile poražence kot tudi zmagovalce, nihče pač ni pričakoval tako čistega in nedvoumnega rezultata, pri čemer gre za en sam pomen: volilci so postavili sedanjo vladajočo večino in njenega voditelja pod velik vprašaj, potem ko se je kar nekaj časa zdelo, da nobena stvar ne more omajati zaupanja v sedanjo vodečo politiko. Na ta način se je zdel Berlusconi že večen in tako rekoč popoln. Kot da bi mu bili vnaprej odpuščeni vsi sodni pozivi, kot da bi bilo malo pomembno, da nenehno poskuša spodkopavati sodstvo, kot da je vseeno, če želi spreminjati ustavo, kot da je nevažno, da se življenjski pogoji slabšajo, in kot da se nas doma ne tiče, če je Italija ena najbolj prepričanih podpornic vojaške globalne politike. Res, zdelo se je, da je volilno telo obstalo na mrtvi točki in ne želi nič drugega kot tisto, kar se dogaja. In občutek takšnega mrtvila ni prijeten, saj poraja misel nemoči, da se ne da ničesar spremeniti. Sedanje deželne volitve pa so pokazale, da na srečo temu ni tako in da ljudje razmišljajo, ocenjujejo in se po potrebi zavzamejo za drugačne smeri od tistih, ki so trenutno v veljavi.
V odnosu na vlado desne sredine in predvsem v odnosu na njenega vseodločujočega voditelja Berlusconija ne bi bili radi pristranski, že večkrat smo na tem mestu izrazili resne pomisleke, kar se tiče njegove politike in ciljev te politike. Zato v tem trenutku raje citiramo misli lingvista, misleca in filozofa, ki
je med najbolj upoštevanimi v svetovnem merilu. Noam Avram Chomsky je ob prejemu častnega doktorata ljubljanske univerze v obsežnem intervjuju z vseh strani orisal tako zvani neoliberalizem oziroma neokon-servativizem, ki ga najvidneje predstavlja ameriški predsednik Bush, a tudi Berlusconi. Gre namreč za ostro in celo vojaško izvajanje globalizacije oziroma za zaostrovanje svetovnih razmer. Vojaški pritiski naj bi se v prihodnje povečevali in to predvsem na Iran, ki je že povsem obkoljen in se utegne odzvati tudi z jedrskim orožjem. Slej ko prej naj bi se odzvala vse bolj utesnjena Rusija, ki se ponovno pospešeno oborožuje in to predvsem z medcelinskimi izstrelki. In vse to naj bi bilo neoliberalizmu po volji, da lahko nadaljuje razširjanje svoje prisotnosti v svetu. Na notranjem prizorišču pa želi neoliberalizem pridobiti prostor na račun socialne države, ošibljenega pokojninskega in zdravstvenega sistema. Chomsky nazadnje izjavi, da je cilj neoliberalizma čimbolj razrahljati ali celo uničiti demokracijo.
Premik, ki so ga pokazale nedavne deželne volitve, torej ni majhna stvar, njegov pomen je velik, saj gre za veliko razpotje današnjega časa: zaostrovanje v imenu svobodnega trga, se pravi pridobitniške ekonomije, ali vzajemnost in dogovarjanje na svetovnem in domačem prizorišču. Italijanski volilci so problem začutili in očitno odločneje posegli v tok dogajanj.
Janez Povše
NOVI
GLAS
Pogovor/ Slavica Plahuta
Batuje v zborniku o njihovi bogati preteklosti
Povabili smo zgodovinarko Slavico Plahuta, da nam spregovori o sebi, o svojem delu in o zborniku Batuje (2005), ki je izšel pri Goriškem muzeju in ga je ona uredila. Za pogovor se ji lepo zahvaljujemo.
Gospa Plahuta, najprej iskrene čestitke za zbornik Batuj e, ki je izšel pred kratkim in o katerem bomo spregovorili v nadaljevanju. Že takoj na začetku je treba povedati, da je to le ena od publikacij, ki ste jih napisali sami ali jih uredili. Vaše delo na področju krajevne zgodovine je zelo obsežno. Kdaj in kako ste se odločili za to stroko? Zgodovini sem se zapisala že pred skoraj štirimi desetletji. Za to je bilo več razlogov. Prvi je bil osebno zanimanje za pretekle dogodke. To se je rojevalo pri domačem poslušanju zgodb, ki so mi jih pripovedovali starši in stari starši ter ob branju knjig. K navduševanju za zgodovino so prispevali tudi šolski učitelji s posredovanjem zgodovinskih tem in izkušenj. Še posebej globoko so se mi vtisnile v spomin doživete razlage profesorja Lojzeta Bizjaka na ajdovski gimnaziji. Pomembna vzpodbuda za končno odločitev za študij zgodovine pa so bila tudi arheološka izkopavanja pri sv. Juriju v mojem rojstnem kraju v Batujah, kjer so arheologi odkrili grobišče, ostanke zidov cerkve sv. Jurija in številne drobne najdbe, ki so izpričevale zgodnje-slovansko poselitev. Temeljita arheološka dela, ki jih je izvajal Goriški muzej od leta 1967 do 1970, so vzbujala veliko zanimanje prebivalcev bližnje in daljne okolice, pri delih smo pomagali tudi dijaki gimnazije. Delovna in strokovna spoznanja pri sv. Juriju so me vzpodbudila, da sem za maturitetno nalogo, ki smo jo tedaj pisali, izbrala opis zgodovine Batuj. To je bilo moje prvo delo, ki me je popeljalo v odkrivanje neznanih dogodkov in raziskovanje krajevnih zgodovinskih tem in hkrati tudi na študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1968.
Po končanem študiju na Univerzi v Ljubljani -prejeli ste tudi študentsko Prešernovo nagrado - ste se zaposlili v Goriškem muzeju v Kromberku kot kustos za novejšo zgodovino. Vseskozi ste objavljali članke in razprave v periodiki in tudi v samostojnih knjižnih izdajah. Katere bi želeli še posebej izpostaviti?
Moja pot v Goriški muzej v Kromberk je bila zelo zanimiva. Bila sem namreč štipendist ajdovske občine in predvidena za učiteljico zgodovine na ajdovski gimnaziji, kjer naj bi nadaljevala delo tedaj že ostarelega profesorja Bizjaka. Hkrati sem bila povezana tudi z Goriškim muzejem, kjer sem med študijem v poletnih mesecih opravljala študentsko delo. V času, ko sem zaključila študij zgodovine in diplomirala, je muzej razpisal delovno me-
sto kustosa za novejšo zgodovino in me na to mesto tudi povabil. Odločitev je bila zelo težka. Na eni strani me je vezala moralna in materialna obveza do Ajdovščine, po drugi pa zanimivo delo v muzeju, ki je muzejskim delavcem prinašalo vedno nova spoznanja in vzpodbude. Odločila sem se za muzej in se tu zaposlila leta 1973, obveznosti do Ajdovščine pa je prevzela občina Nova Gorica, ki je štipendijo nekaj časa vračala. Ker je moje delo segalo tudi na območje Ajdovščine, se je tamkajšnja občina vračanju kmalu odpovedala. V muzeju sem dobila dobre prijatelje, prijazne in predane sodelavce ter zelo raznoliko delo na oddelku za zgodovino NOB. Skrb za muzejsko dediščino, za strokovno rast in razvoj muzeja, njegovih zbirk in za približevanje muzejske dejavnosti in gradiva prebivalcem, nadalje strokovno delo na področju domoznanstva Goriške v njenih zgodovinskih mejah, stiki s Slovenci v zamejstvu, spoznavanje njihovih problemov in prizadevanja, da bi jim pomagali, so bili temeljne usmeritve Goriškega muzeja v sedemdesetih in osemdesetih letih. Direktor Branko Marušič, arheolog Drago Svoljšak, dokumentalist Tomaž Pavšič, etnolog Naško Križnar, umetnostni zgodovinar Marko Vuk so zaznamovali	delo
Goriškega muzeja v tem obdobju. Delo v takem ustvarjalnem okolju je omogočalo strokovno in duhovno rast celotnemu kolektivu in je prinašalo veliko zadovoljstvo. Pot do uspehov pa je bila kratka. Pri svojem delu sem obdelovala muzejsko gradivo in preučevala različne teme iz druge svetovne vojne in svoje ugotovitve predstavljala v obliki zgodovinskih razstav ali zgodovinskih člankov. Med njimi so bile teme iz zgodovine OF na Goriškem (nekdanje srednje-primorsko okrožje), partizansko šolstvo in kultura, Primorska in interniranci. V zadnjem času, predvsem v povezavi s projekti, ki nam jih je sofinancirala Evropska zveza v okviru programa PHARE, pa sem se ukvarjala tudi z drugimi temami kot npr. z zgodovino prehrane in jedi na Goriškem. Plod tega dela so številni članki, ki so izhajali v periodiki, v muzejskem zborniku Goriški letnik, v muzejskih katalogih in publikacijah ali kot samostojne knjige.
Dolga leta ste posvetili delu v Goriškem muzeju, v zadnjem obdobju tudi kot ravnateljica, so bila plodna in prav gotovo tudi zanimiva. Kaj bi nam povedali iz tega časa, ko ste s svojim delom bistveno vplivali na razvoj in napredek te ustanove? Katere pobude so bile po vašem mnenju naj-
pomembnejše?
Goriškemu muzeju sem ostala zvesta od prve zaposlitve do konca svoje delovne dobe. Najprej sem bila kustos zgodovinar, ob koncu osemdesetih let mlada raziskovalka, po opravljenem magisteriju 1991 ravnateljica, po letu 2002 pa sem kot muzejska svetnica skrbela za razvejano založniško dejavnost v muzeju in vodila uveljavljen in priljubljen
program muzejskih strokovnih srečanj s predavanji o različnih goriških temah. Vsako od teh obdobij je bilo po svoje zanimivo in je prinašalo rezultate. Poleg zgodovinskih prispevkov bi v prvem obdobju posebej izpostavila obsežno terensko delo pri zbiranju zgodovinskih zapisov o dogodkih v času pod fašizmom in med drugo svetovno vojno. Z izdatno podporo državnih financerjev smo po vaseh in občinah organizirali mrežo pričevalcev in zapisovalcev zgodovinskih tem in pisanje vaških kronik. Pri delu smo dajali poudarek opisom civilnega življenja, ljudi in dogodkov. S tem smo nadaljevali delo, ki ga je kot Topografija NOB konec petdesetih let pričel izvajati Zavod za spomeniško varstvo Nova Gorica. Zbrali smo resnično veliko zanimivih ustnih pričevanj, ki so dobra podlaga za nadaljnje raziskovanje polpretekle zgodovine. Tako smo na Goriškem že od srede prejšnjega stoletja poudarjali pomen danes moderne t.i. "Oral history", ki si ponovno utira pot v sodobnem zgodovinopisju. Metodološko podobno smo zastavili delo, ko smo v sodelovanju s Skupnostjo primorskih partizanskih učiteljev konec osemdesetih let zbirali pričevanja nekdanjih učiteljev, ki so po letu 1943 na Primorskem obnavljali v ča-
su fašizma prekinjeni slovenski pouk in slovenske kulturne prireditve ter jih primerjali z ohranjenim arhivskim gradivom. Prevladovala sta partizansko šolstvo in partizanska kulturna dejavnost. Med projekti, ki jih je podprl muzej in sem se jim dejavno posvečala med svojim delom v muzeju, mi je globoko ostala v spominu počastitev 80-letnice smrti Simona Gregorčiča leta 1986. S progra-
mom, ki ga je tik pred slovensko pomladjo izvajal naš delovni odbor, smo dejansko navdušili in duhovno povezali vse Slovence na Primorskem na obeh straneh meje. Prireditve, ki so zajele celotno pokrajino od Trsta do Trente in so odmevale tudi v Ljubljani, so dosegle vrh s svečano slovensko akademijo vgoriškem Avditoriju in mašo v kobariški cerkvi ter koncertom Ipavčevega oratorija Pusti peti mojega slavca v drežniški cerkvi.
Kot direktorica muzeja sem se po letu 1991 posvečala razvoju Goriškega muzeja, skrbi za njegov program, za standard muzejskega gradiva in za dobro počutje in napredek zaposlenih. Delo je bilo postopno in kar precej naporno, leta je zaznamovala živahna gradbena dejavnost, zlasti na gradu Kromberk in v njegovi okolici ter v novih muzejskih skladiščih, ki smo jih pridobili v Ajdovščini. Sočasno sta pod okriljem Triglavskega narodnega parka in tolminske občine nastajali dve novi muzejski središči v Trenti in Tolminu. V muzeju smo podpirali izobraževanje, zlasti postdiplomsko, pripravili smo več odmevnih razstav, prišlo je tudi do živahnega mednarodnega sodelovanja z muzeji in ustanovami na tleh bivše Jugoslavije, v Italiji, v Avstriji, na Madžarskem in drugod.
Osrednji strokovni dogodek pa je bilo praznovanje 1000-letnice prve omembe Gorice in Solkana, ki smo se mu posvetili z vso vnemo. Ob finančni pomoči Evropske zveze, slovenskega kulturnega ministrstva in novogoriške občine smo izvedli obsežen program, ki je pustil bogate strokovne rezultate na področju založništva in arheoloških raziskovanj (Sv. Valentin na Sabotinu). Pripravili smo zgodovinski audio-vizualni dokumentarni film o Goriški (Darja Skrt) ter razstavo ob jubileju. Trajni rezultat prireditev je program strokovnih predavanj in srečanj na gradu Kromberk, ki še vedno traja. Umetnostni zgodovinar Marko Vuk pa je ob jubileju uredil umetnostnozgodovinski zbornik Umetnost 20. stoletja na Goriškem in v Posočju, ki ga je izdala Goriška Mohorjeva družba. Evropska skupnost je sofinancirala tudi moj poslednji večji muzejski projekt Pustovanja na Goriškem nekoč in danes. Z muzejskima sodelavkama Ingo Brezigar in Darjo Skrt ter z zunanjimi sodelavci smo raziskali in predstavili pustne šege in prehrano ter jedi na Goriškem.
In zdaj k zborniku. Izšel je februarja letos, izdal ga je Goriški muzej kot 8. zvezek v zbirki Berila. Malokateri kraj se lahko ponaša s tako razgibano in bogato preteklostjo kakor Batuje, pa tudi s takšno izvedenko za krajevno zgodovino, kakršna je Slavica Plahuta. Najprej bi radi zvedeli kaj več o samih Batujah. Batuje so majhno naselje sredi Vipavske doline, ki leži prav tam, kjer se dolina razcepi v dva dela. Ta pomembna lega je omogočala zgodnjo in trajno poselitev območja. Preteklost Batuj je dokumentirana od rimskih časov dalje. Še danes so v kraju vidne sledi rimske ceste, bližnja ledina Oštarija priča o rimski taberni, srednji vek dokumentirajo bogate najdbe, izkopane pri sv. Juriju, in dediščina tamkajšnje cerkve. Na začetku tisočletja se je vas preselila na današnje mesto, novi vek se odraža v značilnostih vaške arhitekture in dediščini batujskega rojaka Sebastjana Liebenhau-sa (Lipovža). Novejše obdobje 19. in 20. stol. pa opisujejo ohranjeni zapiski. Vas so zaznamovali izjemni vaški duhovniki, zlasti Ignacij Leban in učitelji (Fran Merljak, Ivan Stepančič, Lojze Bratuž), ki so veliko pripomogli h kulturnemu dvigu kraja in k razvoju splošne omike prebivalcev. Velik pomen je imela tudi Mulitscheva fužina, ki je poleg kmetijstva tudi kasneje dajala kruh mnogim domačinom. Pred prvo svetovno vojno ustanovljeno Bralno društvo in kasnejše katoliško-prosvetno društvo, batu j s ki "Orli" in kasnejši telovadci batujskega telovadnega odseka in batujski kovači so zaznamovali kraj v prvih tride-
setih letih prejšnjega stoletja in imajo še danes velik pomen za krajevno identiteto. Prav gotovo imate kot domačinka drugačen odnos do zgodovine tega kraja in vam je bilo morda delo v zvezi z njim lažje.
Kot domačinka sem gotovo zgodovinsko dogajanje v vasi sprejemala bolj čustveno. Čutila sem tudi nekako moralno obvezo, da moram za svoj kraj storiti nekaj, "kar mi veleva stan". Kljub objektivnemu pristopu dogradiva pa sem se zavedala, da je o svojem kraju težko pisati in pripraviti izdelek, kjer se bodo zasledili vsi prebivalci. Zato sem se odločila za zbornik objavljenega in neobjavljenega gradiva o kraju, ki sem ga dopolnila z dokumentarnim fotografskim gradivom predvsem iz privatnih družinskih zbirk, s čimer sem želela omeniti in po možnosti predstaviti vsaj po enega predstavnika vsake batujske družine.
Prosimo vas še za kratek pregled vsebine, ki obsega med drugim prispevke znanih poznavalcev primorske preteklosti od Stefana Kociančiča in Simona Rutarja do Draga Svoljška in vas samih.
Zbornik sestavlja poleg uvoda še 31 različnih prispevkov, razdeljenih vil tematskih sklopov: uvod, kronika župnije, dediščina antičnega Rima, batujska srednjeveška arheološka dediščina, Batuje na začetku novega veka, šolstvom kultura, NOB, spomeniška dediščina, znamenite osebnosti, Tovarna poljedelskega orodja in ljudsko pustovanje v vasi. Mednje sem vključila članke in razprave, ki so jih pisali vodilni raziskovalci slovenske zgodovine: Štefan Kociančič, Simon Rutar, Milko Kos, Emilijan Cevc, Drago Svoljšak, Timotej Knific, Nada Osmuk, Naško Križnar in drugi. Ti prispevki so važni za zgodovino slovenskega narodnega ozemlja na zahodni meji in presegajo krajevni pomen. Obe dosedanji predstavitvi zbornika v Goriškem muzeju in v Batujah sta dokazali veliko zanimanje zanj. Prepolna batujska cerkev je dokazala tudi, da so Batuj-ci navdušeni - in po pravici - nad tako imenitno publikacijo. Prav gotovo vam je v veliko zadoščenje, da ste lahko rodnemu kraju posvetili del svojih poklicnih izkušenj in veliko dragocenega časa.
Batujci, moji krajani, so sodelovali že pri nastajanju zbornika. Z veseljem so zbirali fotografsko gradivo in me opozarjali na posamezne dogodke, za katere bi bilo škoda, da bi bili pozabljeni; vaško kulturnoprosvetno društvo pa je sodelovalo pri zbiranju finančnih sredstev. Knjigo, ki je nekak skupen rezultat muzejskih in krajevnih prizadevanj, so vaščani zelo lepo sprejeli. Številne izvode so razposlali svojcem po svetu. Dober sprejem in zadovoljstvo in hvaležnost ljudi, ki jim je delo namenjeno, so mi resnično v veliko zadoščenje.
Andrej Bratuž
■A
IKARIEV S
■ >hWtnis j uukinrp rvnU\4
7
Foto DPD
-r -jr • •	•	• -i y-J	NOVI
Kristi am m družba	glas
Pričevanje udeleženke velikega romanja v Rim
"Kot bi nas privlačila izredna sila..."
Minuli teden sem tudi sama bila del ogromne množice, ki je preplavila rimske ulice z željo, da se poslednjič poslovi od pokojnega papeža Janeza Pavla II. In ko sem tisto noč opazovala ljudi, ki so stali poleg mene, sem opazila, da je bila dejansko večina mojih "sopotnikov" prav mladih, in to takih, ki s(m)o na vlake in avtobuse stopili skoraj nepremišljeno, kot bi nas privlačila izredna sila, ki se ji ni bilo mogoče upirati.
Moji generaciji je sveti oče pomenil več kot le vrh cerkvene hierarhije. Janez Pavel II. - ki mu je s svojo predanostjo človeku kot zemeljski podobi Boga uspelo nagovoriti vsakogar - je v nas mladih pustil globoko sled. Ne samo, da je bil on edini papež, ki smo ga doživeli v času našega življenja, pač pa verjetno edini človek, ki mu je v nekem smislu uspelo spremeniti tok časa, saj se je v naših očeh z leti spreminjal od dinamičnega, mladega dedka do ljubeznivega in obenem zahtevnega očeta in učitelja. Sveti oče je bil prisoten v vseh fazah našega življenja: od otroških let, ko smo pasivno sprejemali prve svete zakramente, skozi nemirna najstniška leta, ko
smo se upirali nedojemljivim dogmam krščanskega nauka in togosti cerkvenih načel, do praga odraslih let.
V skoraj sedemindvajsetih letih pontifikata Janeza Pavla
smo se ljudje kmalu morali soočiti z dejstvom, da niti prevlada "dobrega" sistema ni narodom prinesla pričakovane sreče in blagostanja, saj je mejo med Vzhodom in Zahodom prav kmalu nadomestilo brezno med Severom in Jugom sveta, pri katerem se je
£
m
i
v#
II. je svet - in mi z njim -doživel velike spremembe. Spremenil se je večdesetletij trajajoči svetovni politični red, v katerem sta se komunistični in kapitalistični sistem nasprotovala drug drugemu pod apokaliptičnim mečem jedrske vojne. Padel je berlinski zid in za njim komunizem, kljub temu pa
vsakdo izmed nas spremenil iz "dobrega" v "krivičnega". Strah pred jedrsko vojno je nadomestil strah pred samomorilskimi napadi in napadi s kemijskim orožjem. Zadnji dve desetletji sta bili tudi priča velikemu napredku. Tehnološke inovacije zadnjih let so omogočile, da ima danes prav vsak dom po en
računalnik, ki nas v kratkem času lahko poveže z vsakim kotičkom sveta. Kdo bi si še pred desetimi leti predstavljal, da bomo nekoč vsi imeli po (vsaj) en mobilni telefon? Kdo bi mislil, da bo nekoč človek s pomočjo estetske kirurgije lahko posegel celo v videz lastnega telesa?
Nedvomno so bila to leta subtilnih in obenem epohalnih revolucij, v tem smislu pa, če je res, da smo prav mladi tisti, ki se najlažje prilagajamo spremembam, je tudi res, da so prav te okoliščine skoraj zasidrale v nas prepričanje, da konec koncev ni reči, ki bi trajala za vedno, in da je prav vse relativno.
Papeževa dolgoletna prisotnost in njegova doslednost v pričevanju sta nas dan za dnem nagovarjala prav nasprotno: da nekaj, kar se s časom ne spreminja, vendarle obstaja in da so to najgloblje in najžlahtnejše vrednote, ki so prisotne v duhu slehernega človeka in ki jih nihče ne more izruvati razen nas samih: ljubezen, spoštovanje, altruizem, sposobnost odpuščanja in prošnje po odpuščanju, ne nazadnje pa tudi hrepenenje po pravičnosti in resnici. V letih velikih sprememb je Janez Pavel II. predstavljal svetlo izjemo. Za verne in neverne je pokojni papež predstavljal moralno avtoriteto, sidro, na katero se je lahko vsakdo privezal v trenutku dvoma in tako ostal zvest najlepši plati človeške biti. Z Janezom Pavlom II. je
Pomemben družbeni poseg
Cerkev in narodne manjšine
O Janezu Pavlu Velikem je bilo v preteklih dneh povedanega in zapisanega ogromno. Cerkev je vodil v časih, ki so bili po eni strani zelo dramatični, po drugi strani pa so se naglo spreminjali. Družba in miselnost sta v nekaj desetletjih doživeli spremembe, kakršnih prej ni bilo v stoletjih. Novosti so pozitivne in negativne in občutek nemoči je večkrat velik. Sv. oče pa je znal vedno vlivati poguma in je pozival k aktivnemu pristopu do problemov. Ob spreminjanju okoliščin je opozarjal na bistvo, na
vrednote, brez katerih je bivanje nesmisel.
Njegovo vodenje Cerkve je bilo tako bogato, globoko in plodno, a tudi dolgotrajno, da bo še dolgo navdihovalo človeštvo. Marsikdo izmed nas ima tudi kak čisto svoj spomin, vezan na kak dogodek v osebnem ali občestvenem življenju, pri katerem so odigrale vlogo tudi papeževa prisotnost, odločitev, beseda. Od tod tudi velika hvaležnost.
Rajni papež je imel moder in zdrav odnos tudi do narodne pripadnosti, do materinega jezika in kulture, do narodnih, tudi manjšinskih pravic. O
njegovem gledanju na narod lahko beremo v njegovi zadnji knjigi, še prej v številnih dokumentih in govorih, njegovo domoljubje prihaja na dan tudi v njegovi duhovni oporoki.
Ko je prof. p. Viktor Papež za tržaški Krožek Virgil Šček zbral in komentiral dokumente cerkvenega učiteljstva o pravicah in dolžnostih narodnih manjšin (Katoliška Cerkev o narodnih manjšinah, Trst 2003), se je jasno pokazalo, da noben papež pred Janezom Pavlom II. ni posvetil toliko misli v govorih in dokumentih
za nas mlade umrl oče-magister, ki nam je neutrudljivo izražal svojo ljubezen in zaupanje v naše sposobnosti, ne da bi pri tem niti najmanj odstopal od lastnih prepričanj in načel. Papežu je uspelo približati mladim Kristusa v vsej sodobnosti in v vsej moči, osnovani prav na Njegovi neizmerni ljubezni do človeka. Uspelo mu je postaviti se za trajen in neomajen zgled modrega in doslednega glasnika Kristusove dediščine, tiste, ki je morda komaj danes ponovno zaživela v vsej svoji luči, in to tudi s pomočjo besed in dejanj Petrovega naslednika, "ki je prišel od daleč", ki pa je bil vsem nam tako blizu.
Za vernega človeka smrt ni tragičen dogodek, je le prehoden trenutek na poti k Bogu. Razlog za solze, ki so privrele na dan ob smrti tega velikega človeka, tiči v strahu pred prihodnostjo brez njegovega glasu, še bolj pa v strahu pred dilemo, ali bomo mi mladi, ki nas je on imel tako rad, sposobni ne le ohraniti, ampak tudi
udejanjiti njegova načela in s tem dokazati, da smo vredni njegovega zaupanja. Biti dober oče, ljubezniva mati, vesten delavec, zvest prijatelj, pošten državljan... dober Kristjan...
Ko sem po enajstih urah vstopila v baziliko sv. Petra, se počasi približevala papeževemu truplu in pri tem molila tudi v imenu tistih ljudi iz naših krajev, ki so si morda želeli v Rim, da bi pokropili svetega očeta, pa jim to ni uspelo, sem se k Janezu Pavlu II. obrnila tudi s to prošnjo:
Sveti oče! Mladi, ki ste nas poklicali, smo se odzvali na Vaš klic. Zavedamo se, da bomo postopoma postali jedro družbe, v kateri živimo, zato Vas prosimo: izprosite na nas milost, da bomo znali ohraniti v naših srcih spomin na Vaš zgled in na Vaše besede in tako bodisi v trenutkih življenjskih odločitev kot tudi v vsakdanjem življenju znali izbirati v skladu z Božjo voljo in Kristusovimi načeli.
Dragi oče, iz srca hvala Vam za vse.
Erika Hrovatin
ravno narodnim manjšinam. Njegova poslanica za mednarodni dan miru leta 1989 je sploh edini uradni dokument katoliške Cerkve doslej, ki v celoti govori o narodnih manjšinah, zato jo p. Papež šteje za nekakšno njihovo "magno charto". Zamisliti pa bi se morali ob dejstvu, da je bil ta pomembni dokument, ob katerem naj bi razmišljali in na katerega bi se lahko sklicevali, v celoti preveden in objavljen v slovenščino šele v omenjeni knjigi.
Velika škoda bi bila, če bi tudi vse sedanje lepe misli in plemenita čustva, ki nas prevzemajo ob papeževem odhodu, ostala le na površini in bi naše dobre sklepe teh globoko doživetih dni kmalu prekrile stare navade in banalne vsakdanjosti.
Ivo Jevnikar
Maša za Ubalda Vrabca v Rodiku
Nekaj lepih toplih pomladanskih dni je mrzla burja z dežjem, pomešanim s posameznimi snežinkami, odpihnila in spremenila, za ta letni čas, v neprijetno poznojesensko podobo. Takšen seje kazal nedeljski popoldan, ko so se pevci ZCPZ iz Trsta zbirali pred cerkvijo sv. Trojice v Rodiku, da bi se, skupno z domačimi cerkvenimi pevci, s spominsko mašo poklonili Ubaldu Vrabcu, nepozabnemu glasbenemu ustvarjalcu, ki počiva na rodiškem pokopališču. Pod vodstvom in ob orgelski spremljavi Edija Racetaje združeni zbor občuteno spremljal s pesmijo to daritev in s tem počastil spomin na tega, - doslednega premočrtnega, velikega Slovenca; kot ga je v svojem sklepnem nagovoru označil prof. Zorko Harej. Sv. mašo je daroval domači župnik g. Iztok Mozetič, ki je v svoji pridigi izpostavil težave človeka, ki živi v tem času potrošniške mrzlice. V hlastanju po dobrinah tega sveta: moči, denarju, oblasti, premoženju, mu zastirajo pogled na duhovnost in vero, ki odpirata nova obzorja v nesmrtnost, če živimo po evangeliju. Na koncu te daritve je spregovoril še prof. Zorko Harej, ki seje z mislijo sprehodil po živjenjski poti skladatelja Ubalda Vrabca. Če je bilo njegovo začetno obdobje ustvarjanja bolj usmerjeno v posvetno glasbeno zvrst, je po drugem Vatikanskem koncilu, ko so bili vpeljani narodni jeziki v liturgijo, doživel pravi preobrat in pričel pisati maše in nabožne skladbe. V štirih letih je napisal šest maš; kar je veliko, če pomislimo na težave, ki jih srečuje skladatelj ob takšnem delu pri usklajevanju liturgičnega besedila z glasbo. Na natečaju za izvirno božično skladbo, je leta 1967 prejel drugo nagrado, za skladbo Bila je noč na besedilo Vinka Beličiča. Leta 1980 je pripravil kantato za mešani in otroški zbor z instrumentalno spremljavo. Svoj poseg je zaključil z besedami: “Torej Ubalda Vrabca lahko prištevamo tudi kot cerkvenega skladatelja”. S tem se je zaključil spominski del srečanja v cerkvi.
Mrzel deževen popoldan se je prevesil v večer, ko so se udeleženci spominske sv. maše podali na skladateljev grob in mu občuteno zapeli dve pesmi: nabožno K tebi želim, moj Bog Stanka Premrla in njegovo Zdravico. Tako se je iztekel spominski dan na Ubalda Vrabca, ki bi letos praznoval stoletnico rojstva.
Pavel Vidau
4. VELIKONOČNA NEDELJA DOBREGA PASTIR J A-DUHOVNIH POKLICEV
Apd 2,14a. 36-41; Ps 23; 1 Pt 2,20b-25; Jn 10,1-10
Velika noč nam postopoma odkriva skrivnost Jezusovega učlovečenja, oznanjevanja nebeškega kraljestva, trpljenja, smrti in vstajenja. To je odkrivanje, razodevanje, dar Svetega Duha (Apd 2,38). Do Binkošti so apostoli negotovi v sebi; so v strahu pred Judi, javno mnenje jih še bega, kljub Jezusovim prikazovanjem in miru, ki ga on daje. Nočejo pa biti ovce, t.j. brez samozavesti in poguma. Pozabijo pa, da je Jezus z njimi do konca sveta (Mt 28,19). Zato pomeni Binkoštni dan začetek nove dobe. Začnejo umevati Pisma (Lk 24,45). Jezus se jim daje spoznati v novi luči. Ne bojijo se očitati Judom, da so križali Gospoda in Mesija (Apd 2,36), kajti pot do odpuščanja gre po poti spreobrnjenja in kesanja. Rešiti se je treba iz pokvarjenega rodu! To se doseže s krstom (Apd 2,38-40).
Jezus je ostro govoril o farizejih, ki so nasprotovali njegovemu oznanjevanju. Hoteli so namreč imeti oblast nad ljudmi. Ravnali so gospodovalno in objestno. Zato verjetno prav nje imenuje tatove in roparje, ker jih ovce, ljudstvo, niso poslušale. In doda, da tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Medtem ko Jezus človeka rešuje. Je dobri pastir, ki varno vodi ovce. Celo da življenje za svoje ovce (Jn 10,7-18).
Na današnjo nedeljo še posebej molimo k Očetu za nove duhovne poklice. Zlasti so nam potrebni duhovniki, ki naj tudi trpijo za ovce, za ljudi, saj jim je zaupal veliko odgovornost, čeprav jih pošilja kakor jagnjeta med volkove (Mt 10,16).
Duhovni poklic je lep, ker je sodelovanje s samim Bogom, ki se zaupa človeku. Kajti Bog ne naredi tega, kar mora narediti človek. Spoštuje namreč človekovo svobodo in ustvarjalnost. Človeka jemlje resno. A uči nas delati dobro in potrpežljivo prenašati bridkost. Apostol Peter dostavlja: "Saj ste bili vendar za to poklicani", kar se nam lahko čudno zdi, da je to poklic, trpeti namreč za druge. Peter utemeljuje svojo trditev, rekoč: "Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi
hodili po njegovih stopinjah (1 Pt 2,20-21). Jezus sam govori na Veliko noč učencema na poti v Emavs: "Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?" (Lk 24,26). Kajti "Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni. Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš" (1 Pt 2,20-25).
Za umevanje pastirskega poklica, o katerem govori Jezus, je potrebno poznati vlogo prerokov. Jezus razlaga učencema na poti v Emavs takole: "Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo? Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki" (Lk 24,26-27).
Preroki so imeli vedno opraviti s tatovi in roparji. Učili so, svarili, uporabljali gorjačo tako proti zverinam kakor proti tatovom in roparjem, s palico pa so vodili ovce-ljudi po pravi poti k Bogu v nebo.
Verniki pa dobro poznajo glas svojega pastirja. On hodi pred njimi. Jezus je tudi, kakor sam pravi, vrata za ovce. To ponovi: "Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil". V Kristusu je svoboden in se čuti varnega in iz-
polnjenega. "Tat pa prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje (gl. zgoraj: Jn 10,7-10). Pogreb pravkar umrlega papeža Janeza Pavla II. je razgrnil pred vsem svetom podobo dobrega pastirja. Ovce, ljudje različnih veroizpovedi in tudi ateisti so se trumoma, navajajo število več milijonov samo v Vatikanu in Rimu, prišli poklonit in zadnjikrat pozdravit tega pogumnega in izjemnega pastirja, potem ko je dotrpel v službi velikega duhovnika, trpina, moža bolečin (Iz 53,2-12), Jezusa Kristusa.
Za mladega človeka je premišljevanje o križu v duhovnem poklicu resničen vir in izvir veselja in poguma. Jezus pravi, da je "prišel, da bi imeli življenje in da bigaimeli vobilju" (Jn 10,10). Zato se lahko mirno odloči za duhovnika odnosno redovnico. Razumel bo tudi trdo Jezusovo sodbo o krivih prerokih, ko pravi: "Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale" (Jn 10,8). Molimo za svetost duhovnikov in redovnic ter redovnikov, zato da bi iskali, kakor dobri pastir Jezus, izgubljeno ovco (Lk 15,4-6). In naj ustvarjajo ljubezen, edinost, domačnost med ovcami, ljudmi in Jezusom Pastirjem (Jn 10,1-18).
NOVI
GLAS
Kristi ani in družba
14. aprila 2005
Posvet tednika Voce Isontina ob koncu proslavljanj 40-letnice obstoja
"Dati glas tistim, ki v današnjem času globalne informacije nimajo glasu!"
Mladinska pastorala goriške nadškofije
j Petje, molitev in zbranost
Bdenje "jutranjih straž" v Ogleju za svetega očeta Janeza Pavla II.
Mladinska pastorala goriške nadškofije je organizirala v četrtek, 7. t.m., doživeto bdenje v oglejski baziliki, kjer je 30. aprila 1992 potekalo nepozabno srečanje med svetim očetom ter italijanskimi, slovenskimi in furlanskimi verniki. Okrog 700 ljudi je tokrat pod vodstvom nadškofa De Antonija molilo, pelo, se v tišini zbralo ob spominu na pokojnega papeža, ki je dal s svojim obiskom pred 13 leti novega zagona deželni Cerkvi. Sam nadškof je poudaril glavne točke tedanjega obiska. Nekaj mladih - nekateri izmed njih so se večkrat udeležili raznih izvedb svetovnega dneva mladih - so prinesli živa pričevanja; med drugim so povedali, kako so z nahrbtnikih na ramenih iskali svetega očeta, našli pa so same sebe. Navzoči so lahko prisluhnili tudi himnam dosedanjih GMG in Wojtylovim besedam leta 2000 v Tor Vergati, ko je mlade imenoval "jutranje straže".
Kratke
"Ljudska religioznost v Kanalski dolini"
To je naslov zanimive razstave, ki stajo organizirali občina Naborjet in Gorska skupnost za Kanalsko dolino. Razstavo so odprli minulo soboto v prostorih Beneške palače v Naborjetu. Uvedli sojo s pozdravi župana Naborjeta Omana in predsednika Gorske skupnosti Del Negra, sledila pa je kratka predstavitev ideje o razstavi in njenem nastanku. Kuratorka razstave in hkrati uslužbenka Gorske skupnosti Lara Magri je orisala napore za zbiranje materialov ter predmetov za postavitev razstave. Bilo je zbranega veliko materiala, samo del tega pa je razstavljen v prostorih Beneške palače. Domači raziskovalec in strokovnjak Raimondo Domenig je v svojem posegu orisal večletno zbiranje in fotografiranje krščanskih znakov, prisotnih v dolini, od kapelic do križev; način postavitve le-teh v zadnjih desetletjih se bistveno spreminja; pred desetletji se je postavil križ ali znamenje, da bi se spomnili nekega dogodka ali nesreče, v zadnjih letih pa ti cvetijo npr. tudi na domačih dvoriščih. Zanimiva trditev Domeniga je, da v slovenskih vaseh doline, v Ukvah, Žabnicah in Ovčji vasi je religioznost veliko bolj prisotna kot v tistih z nemško večino. Krajši poseg je imel tudi prof. Roberto Dapit, ki je govoril o religioznosti s posebnim poudarkom o tisti, kjer so naseljeni Slovenci; pojav je bil močno prisoten v Kanalski dolini in Reziji, čeprav v drugačni obliki. V Kanalski dolini so se ljudje sklicevali na Boga in Sveto Trojico, medtem ko v Reziji na druge elemente, kot so zemlja, zrak, sonce. Veliko je bilo tudi prerokov, a zaradi posebnih in marsikdaj osebnih vsebin so šli v pozabo, razen tistih, ki jih je utegnil zapisati ali posneti Pavle Merku’. Te so ljudje uporabljali tudi za zdravljenje bolezni, namreč pred stoletji ni bilo zdravnikov in ljudje so si pomagali in verjeli v tako možnost zdravljenja. Sama razstava je zanimiva zaradi razstavljenih predmetov, posebna pozornost je dana kruhu v vsakdanjem in prazničnem življenju doline in pa opremi nočne spalnice, kjer so razstavljeni religiozni predmeti, ki so bili v rabi skoraj v vsaki hiši, od molitvene knjižnice do roženkranca.
Ogled razstave je možen vsak dan, razen ponedeljka, od 10.30 do 12. in od 15. ure do 18.30. / RB
V soboto, 16. aprila, "Familyfest" ognjiščarjev v Vidmu: ljubezen gradi mir
V soboto, 16. aprila, bo potekal po vsem svetu, od Rima do San Paola, od Manile do Bruslja, od Toronta do Krasnojarska v Sibiriji in Melbourna v Avstraliji itd. - v 120 krajih - t.i. Familyfest, mednarodno srečanje, ki ga veja gibanja ognjiščarjev, Famiglie Nuove, organizira vsakih 12 let za družine vsega sveta, vseh kultur, ras in verstev. Prireditelji želijo po eni strani poudariti, da družina doživlja hudo krizo vrednot, identitete in zmede vlog, po drugi strani pa so prav družine po vsem svetu glavni dejavnik obnovitvenih tokov same celice kot take in sploh družbe. Familyfest želi biti priložnost za srečanje družin, ki si prizadevajo za razširjanje človeških in verskih vrednot ter so lahko učinkovit in zdrav protagonist družbenega in civilnega življenja. Pobuda je že pritegnila pozornost številnih drugih gibanj in družinskih združenj, javnih civilnih in verskih (krščanskih, muslimanskih, budističnih idr.) ustanov. Familyfest je praznik tudi za neverujoče, praznik vseh družin, saj so njihove vrednote po svoji naravi univerzalne. Na sporedu bodo pričevanja krščanskih družin, pa tudi ljudi drugih verstev ali nevernih, ki se prepoznavajo v družinskih vrednotah. Pomenljiv je že logotip srečanja: ena in ista stilizirana črta ponazarja brstje s tremi listki, ki so obenem stiliziran golob. To je namreč najbolj resnično bistvo družine: prva družinska tvorba, ki se odpira, da se družba razvija v bratstvu in miru.
V naši deželi bo Familyfest potekal v velikem šotoru na trgu pred stolnico v Vidmu. Program se bo začel ob 10. uri in bo trajal do 18. ure. Zvrstili se bodo pričevanja, razprave o ključnih temah, ustvarjalni trenutki in solidarnostne akcije. Od 15. do 16.30 se bodo navzoči povezali z drugimi prireditvami po svetu in zlasti s tisto v Rimu. Vzporedno bodo potekale prireditve za otroke in mlade. Informacije: za Gorico druž. Renzo in Pia Meneguzzo (tel. 0481 809716), za Trst druž. Lucio in Rita Torelli (040 311001), za Videm druž. Ezio in Vanilla Moznich (0432 560098).
Ukmarjev pogled nad zvezde (8)
Bog nas varuj take grešne misli!
Tudi tega vzklika ni v Ukmarjevi knjigi Eshatolo-gija, ki je izšla leta 1972, leto dni po njegovi smrti. Najdemo ga le v njegovem rokopisu, napisanem pri 92 letih, v rokopisu, ki je čitljiv, pregleden, pravi lepopis, delo, ki ga danes, v dobi računalnikov, ne zmoremo več. Ob branju naslova tega prispevka boste verjetno ugibali, kaj je ta grešna misel.
Ukmar je bil zelo uravnotežena osebnost, zavestno pozitivno naravnan, do kraja optimističen, motiviran s krščanskim humanizmom, svetel lik človeka. Njegov zunanji red, na katerega je toliko dal, - zato večkrat navaja latinski pregovor: serva ordinem et
ordo servabit te, kar pomeni, drži se reda in red te bo držal pokonci -, je odsev njegove notranje harmonije, skladnosti duše in telesa. Da je starček pri 92. letih mogel pisati tako lepo, urejeno in gladko (skoraj brez popravkov), je mali čudež. Pisatelj Alojz Rebula, ki je slovnično korigiral rokopis njegovega priročnika o poslednjih rečeh, Eshatologijo, se takole spominja svojega dela: "Popravljati rokopis človeka, ki je pisal s Pravopisom na mizi, v matematični pozornosti dikcije, ki se mu je žlahtni starinski stavek zlival kakor kovina v kalup, v jedru ljudskosti, brez besede odveč - to bi se pravilo popravljati človeka, enkratnega, Ukmarja... Tako sem se omejil na kakšen besedni red, na kakšen romanizem, na kakšno srbohrvaško izposojenko, na katero bi utegnil biti hud prijatelj Ja-
nez Gradišnik. A čimbolj sem bral, tembolj sem postajal strpen tudi do tistih stilnih peg. Proti koncu sem se stežka dotikal česarkoli - bilo je škoda stila, tiste njegove levstikovske pribitnosti, tiste preporodovske miline..." (A. Rebula, Jakob Ukmar, apostol sožitja, 124). K temu dodam le to: vsakemu bi privoščil, da pride v stik z Ukmarjevim rokopisom, saj se ne bi nehal čuditi in občudovati avtorja.
Nazaj h grešni misli. Ne nanaša se na šesto božjo zapoved, na področje spolnosti, kot bi sprva lahko mislili. Glede spolnosti je bil Ukmar sila naraven, prozoren, kar dokazuje, da je bil kot človek popolnoma uresničen. Sam Bog ve kolikokrat je moral kot spovednik poslušati in posegati na to področje. Od januarja 1905 do 30. oktobra 1971 (tri dni pred smrt-
jo), je naštel 373.896 spovedi. Rekordno število za duhovnika! Kot cerkveni sodnik v Benetkah, kjer je reševal pravde iz petnajstih škofij in kjer se je srečal tudi s poznejšim papežem Janezom XXIII, kardinalom Roncallijem, je obravnaval 102 sodbi, večino od njih je obravnavalo vprašanje veljavnosti cerkvene poroke, torej spet odnosa med možem in ženo. V vseh teh spovedih in pravdah je Ukmar zrasel v uravnoteženo in modro osebo, ki o spolnosti govori zlahka, brez rdečice na obrazu, kot o nekem prelepem daru, ki ga Bog daje človeku kot razpoznavno znamenje njegove ljubezni. Kar začudimo se, ko v njegovi Eshatologiji beremo čudovito stran o spolnosti po vstajenju. "Kar je pa dobrega, lepega in žlahtnega v sedanjem človekovem stanju," piše Ukmar, "bo ostalo na nek način tudi v telesih, ki bodo vstala od smrti v nesmrtno življenje (...) Apetita po hrani
ne bo več, ker ne bo telo potrebovalo hrane. Spolnega nagona ne bo več, ker tudi smrti ne bo več. Pač pa lahko ostanejo zadevni organi, ker imajo že sami po sebi neko vrednost, kakor imata svojo vrednost oko in uho. Seveda ne moremo v tem življenju ne ume-ti ne povedati, koliko bodo ti sedanji, tako dragoceni organi spremenjeni in kako bodo v neumrljivem telesu delovali. Gotovo pa je telo učlovečenega Sina po vstajenju res moško telo in je tudi telo božje matere Marije, ki je že vstalo od smrti, pravo žensko telo" (Eshatologija 232-233).
Torej, kam meri tista grešna misel, ki nas tokrat preganja? Ne boste verjeli. Na določene trditve krščanskega izročila, ki Bogu odrekajo popolno odpuščanje in brezmejno usmiljenje. Na tisti večni ogenj, ki je tolikim ljudem v dolgih stoletjih krščanstva poganjal strah v kosti in jim zadal veliko duševnega trpljenja. Beremo Ukmarja v originalu, nepopravljenega, v rokopisu. "Kako
naj družimo božje neodpuščanje v peklu z naukom, ki ga je naš Gospod dal apostolu Petru in po svetem evangeliju nam vsem?” Petru naroča, naj odpusti ne do sedemkrat, ampak sedemdesekrat sedemkrat! "Težko je misliti, da je on, ki je učil, da je treba žalitev vedno odpustiti, žalitve, ki so bile njemu prizadete, nikdar več ne odpusti v onostranskem življenju, v peklu. Saj vendar hoče, da se vsi od njega učimo, ker je kro-tak (Mt 11,29) in ni samo učil, ampak delal in učil (Apd 1,1)" (rokopis, str. 368-369). V 135. psalmu kar sedemnajstkrat ponovimo zahvalni vzklik Bogu: "ker vekomaj traja njegovo usmiljenje"; kako naj si mislimo, da ta božja beseda ni resnična tudi v večnosti? "Mar naj jo zatajimo in naj jo ob večnem trpljenju v peklu nadomestimo s klicem: "Vekomaj traja božje maščevanje? Bog nas varuj take grešne misli!" (rokopis, str. 366).
/dalje Zvone Štrubelj
■|(V'\TORr: ROMANO
gvoceh
OSM KVVrORE ROMANO
Ob koncu letošnjih praznovanj štiridesetletnice obstoja našega bratskega tednika Voce Isontina, ki ga vodi g. Andrea Bellavite, izdaja pa goriška nadškofija, so si pri tedniku zamislili posvet za vse tiste, ki smo udeleženi pri sredstvih obveščanja in se prepoznavamo v krščanski veri. Prof. Arnolfo De Vittor, ki je predsednik založniškega sveta pri tedniku Voce Isontina, je hotel z zadnjim dejanjem za goriški tednik prazničnega leta pokazati, da gre pri našem delu za vsebino in ne zunanji izgled, pa čeprav se je tudi tednik Voce Isontina posodobil, da bi bolje nagovarjal bralce. Prav zato si je zamislil posvet, ki mu je dal naslov: Dati glas
tistim, ki danes glasu nimajo v času globalne informacije! Goriški nadškof msgr. Dino De Antoni, ki nas je nagovoril na samem začetku posveta, ki je bil v hotelu Internazionale v četrtek, 7. t.m., je pomenljivo dodal, da smo sodelavci sredstev obveščanja izjemno odgovorni za svoje delo in zato moramo pisati tudi o tistih, na rob družbe in dogajanja potisnjenih ljudeh, o katerih danes nihče ne piše, pa naj gre za brezposelne, matere z otroki, bolne in ostarele, prišleke in priseljence, brezdomce, na smrt bolne. Nadškof je tudi izjemno toplo pozdravil Novi glas, ki ga je imenoval "brata tednika Voce Isontina", kot je tudi izrecno omenil brezposel-
ne in imigrante, za katere smo dolžni skrbeti.
Predsednik mednarodnega inštituta ISIG prof. Alberto Gasparini, odgovorni urednik tednika La vita del popolo iz Trevisa Lorenzo Biagi, odbornica za kulturo
goriške pokrajinske uprave Roberta De-martin,
urednik revije Iniziativa Isontina g. Renzo Boscarol, prof. Arnolfo De Vittor, odgovorna urednika tednikov Voce Isontina in Novi glas Andrea Bellavite in Jurij Paljk ter vrsta drugih predstavnikov goriških sredstev obveščanja je na posvetu spregovorilo o tem, kako danes s tiskano besedo še vedno nagovarjati ljudi, kako ostati zvesti Resnici, da bi vsakodnevna resnica vsakega posameznika še našla prostor pod soncem, kako pisati in poročati tudi in predvsem o tistih ljudeh, ki v naši globalizirani in človeku odtujeni družbi nimajo nobenega ali skoraj nobenega glasu.
ZUT
6
14. aprila 2005
Kratke
Kaj bo s tablami na cesti skozi Dol?
S tem vprašanjem se deželni svetnik Mirko Špacapan ponovno pisno obrača na družbo Anas v zvezi s problemi, ki se tičejo
državne ceste št. 55. Tokrat sicer ni v ospredju problem težkega prometa, ki ostaja še vedno pereč in nerešen, temveč “izginotje” tabel, ki značijo posamezne zaselke	skozi
katere	pelje
asfaltna vijuga po Dolu. Kar nekaj časa namreč ostajajo ob cestišču le še prazni koli, ki so pred nedavnim nosili imena slovenskih zaselkov. Na ta način je obubožana vaška identiteta, ki je že itak ogrožana z različnih vidikov; dvojezični napisi so vsakomur znanitelji prisotnosti slovenske narodne skupnosti na tem prostoru in boj te narodnostne skupnosti za uveljavljanje svojih pravic je večkrat sad vztrajnih in mestoma mučnih pogajanj, truda in trmaste vztrajnosti. Tudi s turističnega vidika se izkaže dokaj revno, da se mimoidočim ne postreže tudi z izvirnimi imeni zaselkov in vasi, ta cestna arterija pa bi po Špacapanovem mnenju morala služiti in se razvijati tudi v turistične namene.
Deželni svetnik Slovenske skupnosti torej zaključuje z upanjem, da bodo pristojni organi čimprej ponovno postavili vse dvojezične napise take, kot so bili, ali drugačne.
Sfmaver: gostovanje Beneškega gledališča in druge pobude
V prejšnjih dneh je bilo v nekdanji osnovni šoli v Štmavru nadvse živo in veselo. Na povabilo domačega društva Sabotin je bilo namreč v gosteh Beneško gledališče, ki je popestrilo večer vseh udeležencev s pikro komedijo v domačem beneškem slovenskem narečju. Pred polno dvorano so se naši beneški sosedje predstavili z igro Vinka Moderndorferja Mama je umarla dvakrat, ki sojo sicer prilagodili potrebam in jeziku, v katerem nastopa gledališče že preko 25 let. V režiji zvestega spremljevalca Marijana Bevka so prinesli med udeležence kulturnega večera črni humor slovenskega avtorja ter groteskno zgodbo v obliki pripovedovanja in izpovedi o družinskih odnosih, kijih avtor forsira in privede do humorja, ki je - kot rečeno - tragikomičen. Prisotne sta pozdravila društveni tajnik Matjaž Pintar in predsednik Jordan Figelj, gostovanje dramskih skupin pa je stalnica rednega društvenega delovanja vtem obdobju.
Sicer pa pri društvu, predvsem pri mešanem in otroškem pevskem zboru, niti v tem obdobju ne mirujejo, saj se kar vrstijo nastopi, koncerti, gostovanja in izleti po naših krajih in drugod ter sooblikovanje srečanj in prireditev, kijih organizirajo na ožjem območju rajona. Med drugim v teh tednih poteka lepo uspel šiviljski tečaj za mlajše in starejše vaščanke, naslednji konec tedna pa bo domači zbor na dvodnevnem obisku in gostovanju na Štajerskem, kamor je štmavrske pevce povabil mešani pevski zbor Sv. Jakoba. / EJ
Komigo: dva večera zvrhana smeha
V četrtek, 31. marca, se je v goriškem Kulturnem domu z najboljšo slovensko komično uprizoritvijo leta 2005, predstavo Funny money z igralci Špas Teatra iz Mengša in pod režijsko taktirko Vinka Moederndorferja, začel letošnji abonmajski spored trijezičnega Festivala komičnih gledališč, Komigo, kije lani ob prvi izvedbi zabeležil zelo velik uspeh, posebno pri širši publiki. Prvo letošnje srečanje s humorjem je spremljala polna dvorana, ki ni mogla zadrževati smeha, ko so si na odru sledili komični prizori ob nenadni sreči, ki je doletela protagonista. Računovodja Henryje namreč po naključju našel v "svojem” kovčku 735.000 funtov in želel čimprej odpotovati kamor koli, da bi ga slučajno lastnik denarja ne izsledil. Njegova žena pa bi bila rada v miru praznovala rojstni dan s prijateljema. Zgodba se ob prihodu dveh inšpektorjev zelo zamota, a se, tudi zaradi prebrisanosti voznika taksija, srečno razplete. Igralci so situacijsko komiko dobro izkoristili in z vsebinsko lahkotnim tekstom zadovoljili gledalce, ki si očitno želijo tudi takih nerazmišljujočih, nezahtevnih dramskih besedil, da se v gledališču sprostijo in razbremenijo vsakodnevnih težav. Komigo je v ponedeljek, 4., in četrtek, 7. t.m., spet podaril novogoriškim gledalcem in svojim abonentom prepolno vrečo smeha s predstavo Butelj za večerjo Francisa Vebra, ki jo je izvedel Teater 55 Ljubljana v režiji znanega režiserja Branka Džuriča-Džura. Lani so gledalci Komigo to komedijo proglasili za najboljšo predstavo festivala, zato sojo prireditelji ponovno uvrstili v program kot nagradni dodatek letošnjega sporeda. Igralec Svete je bil v vlogi protagonista res enkraten in je zelo nazorno pokazal, kako nespametno je norčevati se iz bedakov, saj se kruta privoščljivost kot bumerang vrne k pošiljatelju. Naslednje srečanje s humorjem bo v petek, 15. t.m., ko bo ob 20.30 v KD nastopilo gledališče Terzo teatro iz Gorice z zabavno igro Sottobanco, seveda v italijanskem jeziku, avtorja Domenica Starnoneja v priredbi in režiji Maura Fontaninija. Tekst naperja svoje komične bodice v profesorje in njihove hibe in nerodnosti. / IK
SABLICI
SABLIČI
(comune dl DOBtRDO' Dtl lAGO) (obema DOBtRDOB)
V tednu po Veliki noči je v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici potekalo 23. Evropsko tekmovanje mladih violinistov študentov in 13. Evropsko tekmovanje mladih čelistov študentov, ki nosi ime po Alfredu in Vandi Marcosig, ustanoviteljih širokopotezne glasbene pobude, ki jo prirejata združenje Musiča senza frontiere in Kulturni center. Doslej so na njej tekmovali gojenci z območja dežel Alpe-Jadran, letos pa so se jim pridružili tudi glasbeniki iz drugih evropskih držav. Na letošnje tekmovanje se je prijavilo 120 udeležencev: 76 violinistov in 44 čelistov. Ocenjevalno komisijo so sestavljali ugledni glasbeni pedagogi in koncertisti: Giovanni Gugliel-mo (predsednik za violiniste), Alessandro Molin (umetniški vodja), Carlo Lazzari, Monika Skalar, Dominika Falger, Hel-fried Fister in Maja Dešpalj Be-govič. Komisiji za čeliste je predsedoval Pietro Bosna, člani pa so bili A. Molin, Luca Fio-rentini, Andrej Petrač, Lazar Krešimir, Antal Tichy in Wil-fried Tachezi. Tekmovanje je potekalo po starostnih kategorijah.
V nedeljo, 3. aprila, sta bila popoldne zaključni koncert in nagrajevanje zmagovalcev. Predsednik združenja Musiča senza frontiere, Rodolfo Me-deot, se je z ganjenostjo javno
OŠ 0. Župančič/Veseli cicibani
Iskriva dobrodošlica pomladi
Drugi dan pomladi, v torek, 22. marca, so oder Kulturnega doma v Gorici zajele čarobne sapice, ko so nanje stopili učenci (101!) OŠ O. Zupančič v Gorici. Polnoza-sedeni dvorani so uprizorili odrski prikaz Veseli cicibani z razigranimi verzi O. Župančiča, ki se je v pesmicah o Cicibanu tako enkratno približal otroškemu svetu, da še danes, po toliko letih, zazvenijo sveže kot ob nastanku. Šolarji so z njimi pokazali, kar so se lepega naučili v različnih delavnicah, ki so v zimskih dneh spremljale njihovo šolsko delo. To je uvodoma naglasila tudi ravnateljica Mirka Brajnik. Podčrtala je, da so otroci poleg igralskega dela s pomočjo učiteljev uresničili še scenografsko in kostumografsko zamisel, za katero je glavne smernice dala mentorica gleda-
liške delavnice Vesna Tomšič, neutrudna odrska navdušenka, polna iskrivih dramskih idej. Učenke in učence od prvega do petega razreda je postavila na oder in vsakemu odmerila primeren prostor, da se je lahko razživel v svoji vlogi. Tako so malčki iz prvega razreda, oblečeni v rumene kostume, po slovenski in italijanski napovedi sporeda šestih petošolcev, za-rajali in prikazali tipično obnašanje račk s pesmico Rac, rac, racman. Za njimi so priskakljale zelene žabice-drugošolčki in izrazile svoje veselje ob oblaku in šumu z juga, ki prinašata odrešilni dež. Žabice so poskakale za oder, ko so nanj prileteli vrabčki, ki se niso prav nič ustrašili velikega, brljavega strašila, ki ne zna pometati z metlo, in zato so mirno nadaljevali zobati sladko proso. Učenci četr-
tega razreda so po zaslugi Tomšičeve, obdarjene z bujno domišljijo, še posebno simpatično in iznajdljivo ponazorili pesmico Na kolenu; v zabavo malih in velikih gledalcev so se izmenično šli konjičev in jahal-cev, da se je od skandiranja rim kar "kadilo". Prav tako razigrano so prikazali možička-kopi-tljačka, ki nikdar ne miruje; z nogami, rokami in glavami so mimirali premikajočo se leseno lutko. Imenitni so bili tudi petošolci, ki so zaigrali pravi prizorček ob pesmici Ciciban in čebela. Delavna čebelica je spoznala, da je Ciciban fant od fare, ker ne laže, zato je odletela, ne da bi svoje bridko želo vbodla v Cicibanovo čelo. Učenci petega razreda so spretno pripovedovali tudi o pismu, ki ga je poslal zamorski kralj; le-ta je cicibanom velel, naj zaspijo.
Ko so res legli, da bi se zazibali v sladke sanje, jim je učiteljica Barbara Rustja nežno prebrala o Kanglici, ki je postala zlata. Lahkokrile vile-petošolke so tiho zrecitirale pesmico Ciciban zaspi, da ne bi prebudile "neugnanega" fantiča, ki v odraslih gledalcih vzbuja spomine na brezskrbna otroška leta.
Za konec so med velikimi marjeticami, zelo lepim, visokim kozolcem, ki je bil obenem nazoren panj, ob velikem slamnatem strašilu s srajco živahnih barv in jeans hlačami ter dognano izdelanimi čebelicami iz stiropora, zadonele iz mladih grl pod vodstvom učitelja Martina Srebrniča pesmice Ciciban zaspi, Čebelica, Sijaj, sijaj sončece in Odšla je starka zima (slednja tudi v italijanščini).
Za dramatizacijo spleta Župančičevih stihov je poskrbela Vesna Tomšič, kot tudi za režijo, koreografijo in glasbo. Pomladno hrepenenje vzbujajočo scenografsko sliko sta zasnovala domači umetnik Silvan Bevčar in tenkočutna ilustratorka Danila Komjanc. Luč in ton je upravljal Andrej Pahor.
Živahni odrski poklon cvetoči prirodi in enemu izmed velikanov slovenske moderne, Otonu Župančiču, po katerem je poimenovana njihova šola, bodo učenci ponovili meseca maja na otroški gledališki reviji v Fiu-micellu. Za ta nastop jim želimo vso srečo in čestitamo izvajalcem, učiteljem, staršem in vsem, ki so v zatišju spremljali nastajanje tega radoživega prikaza, predvsem pa Vesni Tomšič, ki se je tudi tokrat izkazala kot odlična odrska mentorica, iskreno predana dramski umetnosti, in potrpežljiva spodbuje-valka otroške ustvarjalnosti.
Iva Koršič
r f.rn	j	s
Š|!gj |fe a "M
• v-!	NOVI
Goriška	glas
i isti denti
Foto Bumbaca
Evropsko tekmovanje mladih violinistov študentov in mladih čelistov študentov
Glasbeni natečaj Marcosig širi svoja obzorja
poklonil smrti svetega očeta Janeza Pavla II. Žalost ob izgubi velikega očeta, je rekel, pa nas ne sme težiti, saj je on imel posebno rad mlade; in glasba, ki jo poustvarjajo mladi, mu je bila še posebno pri srcu. Medeot se je tudi "izkašljal" in kritično nastopil proti goriški občinski upravi, ki je letošnji prireditvi obljubila svoje pokroviteljstvo, žal pa se je umaknila. Obenem je izrazil upanje, da bo občina spet prevzela svojo vlogo.
Kot zanimivost povejmo, da so v skupnem seštevku največ nagrad in priznanj (15) prejeli mladi slovenski glasbeniki, 10
Hrvati, 8 Madžari, 7 Avstrijci in 6 Italijani. Tudi letos, kot že nekaj let, je na poseben način izstopala prisotnost deklic, ki so v študiju godal očitno bolj marljive, če že ne bolj nadarjene od dečkov. V kategoriji najmlajših violinistov je na slavnostni akademiji v prisotnosti ljubiteljev glasbe in zvestih gostov prireditve, štirih sinov zakoncev Marcosig, prejela prvo nagrado Avstrijka Chri-stina Miiller, posebno nagrado pa je kot naj mlajša udeleženka natečaja prejela Slovenka Manja Slak. V kategoriji B je bila najboljša še ena Avstrijka, Ju-
dith Fiedl; v kategoriji C je dosegel prvo mesto Hrvat Marco Graziani, v kategoriji C pa Avstrijka Chien Ching Kuo. Med najmlajšimi čelisti se je odlično izkazala Hrvatica Ana Turkalj, v kategoriji B Madžarka Dora Kokas, v kategoriji C Hrvatica Petra Kučan, v kategoriji D pa Slovenec Luka Sulič. Nagrajenci letošnjega natečaja so v naslednjih dneh zablesteli še v Ljubljani, Veroni, v Dunajski dvorani solnograškega Mozar-teuma, na konservatoriju v Celovcu in v gledališču Malibran v Benetkah.
DD
NOVI
GLAS
V Kulturnem domu v Sovodnjah in v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici
Tudi 5. revija Zlata grla je privabila izjemno število poslušalcev
Prejeli smo
Anton ali Andrej Pelicon?
Januarja leta 1763 se je v Gabrjah (po nekaterih virih v Rubijah) rodil An-i Pelicon, odličen in evropsko uveljavljen mojster v izdelovanju gosli in drugih glasbil. Umrl je 27. oktobra 1850 v Gorici. Letos bo torej minilo 155 let od njegove smrti.
Rodil se je v družini, ki je po vsej verjetnosti imela svoje korenine na Vrhu. Tu se v letu 1818 (po popisu lastnikov nepremičnin v Franciscej-skem katastru) omenja Štefan Belizon kot lastnik hiše in gospodarskega poslopja s številko 23. Krstili so ga za Antona (Antonius). Anton je bil po imenu tudi sin Anton Vincenc Jožef (1809-1861). Priimek družine so v različnih obdobjih dokaj različno zapisovali (Pilizon, Pellizon, Pelizan, Pillizon, Pelizon). Anton Pelicon se je leta 1787 v cerkvi na Travniku v Gorici poročil z Uršulo Disopra. V zakonu so se rodili trije otroci. Po ženini smrti se je Anton Pelicon leta 1799 v drugo poročil s Cecilijo Podlipnik. Imela sta štirinajst otrok. Zadnji je bil Peter (1819).
Pelicon je imel delavnico najprej v ulici sv. Antona, nato v bližini mestnega gleda-
lišča, nato v današnji Morel-lijevi ulici. Po podatkih v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu so Peli-conovi imeli delavnico tudi v Sovodnjah. Sloves Antona Pelicona kot odličnega izdelovalca gosli je segel celo v nemške dežele. Z izdelovanjem glasbil so se ukvarjali tudi nekateri od Antonovih potomcev.
O Peliconu so pisali poleg Marije Češčutove (Sovodenj-ski zbornik 1983) tudi številni italijanski zgodovinarji. Omenjen pa je tudi v nemških virih.
In prav izdelovalca glasbil Antona Pelicona smo imeli v mislih, ko smo pred petimi leti v komisiji za toponoma-stiko razpravljali o preimenovanju ulic v sovodenjski občini. Po njem naj bi bila poimenovana glavna ulica v Gabrjah.
Glavna ulica v Gabrjah pa je bila, začudo, poimenovana po Andreju Peliconu. Tako namreč piše na tablah.
Po štirih mesecih od namestitve table še zmeraj stojijo. Smo se mar zmotili v komisiji? Če to drži, potem je naloga občinske uprave, da pojasni, kdo je ta doslej "neznani" in nikjer navedeni Andrej Pelicon, ki je prevzel mesto Antona Pelicona.
Vlado Klemše
Srečanje z glasbo: Duo Šiškovič-Ferrini
Srečanja z glasbo se nadaljujejo v sredo, 20. aprila, ko
bo na odru velike dvorane Kulturnega centra Lojze Bratuž Duo Siškovič-Ferrini zaigral skladbe Jožka Jakončiča, Saše Šantla, Danila Švare ter sodobnikov Stanka Jericija, Pavleta Merkuja in Gianpao-la Corala.
Violinist Črtomir Šiškovič in pianist Luca Ferrini sta ta program že predstavila na lan-
skih Kogojevih dnevih v Kanalu ob Soči. Njihov goriški koncert bo opremila tudi nova zgoščenka, ki jo izdajata SCGV Emil Komel in Zadruga Goriška Mohorjeva. Zgoščenka prinaša prerez primorske glasbene ustvarjalnosti v 20. stoletju. Posnela jo je ekipa Radia Koper v sežanskem Kulturnem domu Srečko Kosovel. Koncert se bo začel ob 20.30.
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
vabi člane na
REDNI LETNI OBČNI ZBOR
v torek, 19. aprila 2005, ob 20.30
v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici
Obvestila
Mladi vabijo v petek, 15. aprila 2005, ob 17. uri na Vrh sv. Mihaela k sv. maši zadušnici za umrlega papeža Janeza Pavla II. SKPD Frančišek B. Sedej iz Števerjana vabi na ogled igre Stara garda v izvedbi dramskega odseka PD Štandrež v petek, 15. aprila, ob 20.30 v Sedejev dom. KRUT in Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporočata, da bo na izlet v Slovensko Istro 15. aprila odpeljal avtobus ob 7.30 iz Gorice pri gostilni Primožič, nato s postanki v Štandrežu pri spomeniku in v Sovodnjah pri lekarni in cerkvi. Župnija Zgonik ob 40-letnici dohovništva Jožeta Markuže vabi v nedeljo, 17. t.m., ob 18. uri na slovesno liturgijo po bizantinskem obredu in v starocerkveno-slovanskem jeziku v domačo cerkev v Zgoniku. Pel bo ekumenski zbor iz Gorice.
V torek, 19. aprila, bo ob 20.30 v komorni dvorani KC Lojze Bratuž redni letni občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete. Vabljeni!
PD Rupa-Peč prireja tradicionalni Praznik frtalje z bogatim kulturnim programom v Rupi 24., 25. aprila in 1. maja. Toplo vabljeni.
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško vabi člane in prijatelje na dvodnevni izlet 21. in 22. maja v Ljubljano (ogled mesta), okolico Novega mesta (Kmetijska šola GRM), v Belo krajino (Metlika-Vinska vigred) in v druge značilne kraje. Prijave do zasedbe mest na avtobusu na sedežu DSU v Križni ul. 3 ali na tel. 0481 882024 ali pri poverjenikih. Ob vpisu akontacija
40,00	evrov.
Sporočamo, daje za potovajne z Novim glasom od 17. do 24. maja na Češko, Slovaško in Moravsko po poteh sv. bratov Cirila in Metoda še nekaj razpoložljivih mest. Kdor bi se želel pridružiti, naj pohiti z vpisom na naših uredništvih v Gorici (tel. 0481 533177) in Trstu (tel. 040 365473).
Darovi
Za Novi glas: Peter Tomšič 5,00 evrov.
Za cerkev v Gabrjah: Angelo Pinello 40,00; Felice Vinotti 20,00; N.N. z Vrha 100,00 evrov. Za cerkev na Peči: mama Milka v spomin na Vido 25,00; Danica Juren Zotti 10,00 evrov.
Za cerkev v Rupi: družina Rutar
10,00	evrov.
Za MePZ Rupa-Peč: Milka Cijan v spomin na moža Ivana 25,00 evrov.
Za lačne otroke: Ema Pelicon Maraž 40,00 evrov.
Čestitke
Goriška Mohorjeva družba čestita svojemu dolgoletnemu odborniku dr. Jožku Markuži ob 40-letnici mašniškega posvečenja in mu ob tem lepem življenjskem jubileju želi še nadaljnjega Božjega blagoslova na duhovniški poti.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 15.4. do 21.4.2005)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored:
Petek, 15. aprila (v studiu Andrej Baucon): V diskoteki 103 z Andrejem:	domače	viže,
zanimivosti in obvestila. - Iz krščanskega sveta.
Ponedeljek, 18. aprila (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: moderna glasba, zanimivosti in obvestila.
Torek, 19. aprila (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 20. aprila (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Alkimija in kemija skozi stoletja. -Izbor melodij.
Četrtek, 21. aprila: (oddaja odpade zaradi prenosa košarkarske tekme)
vr>, KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
' 1
^	^	vljudno	vabi	na	niz	prireditev
MILKO BAMBIČ
1905-2005
POKLON OB STOLETNICI ROJSTVA
- Kulturni center Lojze Bratuž
TOREK, 26. APRILA 2005, OB 16. URI:
Mednarodni posvet "Kaj bo z nami čez sto let?"
Sodelujejo: F. Vecchiet, P. Maurensig, M. Kravos, S. Molesi, C. Martelli, J. Merku', J. Danev, V. Verani; moderator: Jurij Paljk
OB 18. URI: odprtje antološke razstave iz zbirk Verani in Goriškega muzeja-Grad Kromberk
- Deželni avditorij furlanske kulture
SREDA, 27. APRILA 2005, OB 11. URI:
razstava ilustracij in oblikovanja Milka Bambiča ter izdelkov
otrok osnovnih šol
- Kulturni dom
SREDA, 27. APRILA 2005, OB 18. URI: odprtje razstave Karikature in drugo...
- Galerija ARS
ČETRTEK, 28. APRILA 2005, OB 18. URI:
Hommage Bambiču, odprtje razstave Grupe U
dinski pevski zbor slov. Prosvetnega društva Danica iz Šentprimoža v Podjuni) in iz Slovenije (mladinsko otroški pevski zbor iz Lokavca	pri
Ajdovščini).
Sobotni revijalni in netekmovalni del pevske revije Zlata grla je potekal v Kulturnem domu v Sovodnjah, na nedeljskem tekmovalnem delu pa je v centru Bratuž v Gorici nastopilo osem najboljših otroških in mladinskih pevskih zborov iz	Komel iz Gorice,
zamejstva, ki so: OPZ Ladjica iz	Otroški pevski zbori so imeli za
Devina, OPZ OŠ Albina Bub-	obvezno pesem Burjo Alda Kuniča iz Milj, OPZ Kraški cvet iz	marja, medtem ko so mladin-
Trebč ter OPZ Romjan iz OŠ v	ski pevski zbori morali zapeti
Romjanu med otroškimi zbori,	Pesem primorske mladine
mladinska vokalna skupina Vrh	Zorka Hareja, vsak zbor pa je v
tekmovalnem delu zapel tri slovenske pesmi. Strokovno žirijo so letos sestavljali zborovodje in glasbeni izvedenci: Tamara Stanese, Suzana Žerjal, Mirko Ferlan in g. Franc Pohajač. Podelili so tudi nagrade: prvo mesto je
sv. Mihaela, mlajša mladinska	med otroškimi zbori na raviji
pevska skupina Vesela pomlad	Zlata grla zasedel otroški pevski
z Opčin, M1PZ Frančišek B. Se-	zbor Kraški cvet iz Trebč pri Tr-
dej iz Števerjana ter M1PZ Emil	stu, ki ga vodi sestra Karmen
Koren, na drugo mesto pa se je uvrstil otroški pevski zbor Ladjica iz Devina, ki ga vodi Olga Tavčar.
Med mladinskimi pevskimi zbori so letos podelili prvo nagrado mladinski vokalni skupini Vrh sv. Mihaela, ki jo vodi Marja Feinig Tavčar, na drugo mesto pa se je uvrstil M1PZ Emil Komel iz Gorice, ki ga vodi Damjana Čevdek Jug.
Za najboljšo spremljavo na klavirju so člani žirije tokrat nagradili pianistko Beatrice Zonta, ki je spremljala otroke iz Milj. Vseh zborov žal ne moremo našteti in tudi njihovih zborovodij ne, kot tudi ne spremljevalcev zborov in predvsem pa ne pridnih staršev naših otrok, ki so na reviji pokazali ljubezen do petja in tisto vztrajnost, ki je potrebna, če hočemo, da bomo tudi v prihodnje ohranili pevsko kulturo in zavezanost peti glasbi v naši sredi.
Prav vsem - tudi organizatorjem - naj gredo iskrene čestitke!
JUP
V nabito polni veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici se je minulo nedeljo, 10. t.m., s tekmovalnim dnevom zaključila peta pevska revija Zlata grla, ki jo prirejajo prosvetno društvo Vrh sv. Mihaela in iso-toimenski pevski zbor ter Združenje cerkvenih pevskih zborov iz Gorice.
Revija Zlata grla je tekmovalnega značaja in je namenjena predvsem širitvi zborovske kulture med najmlajšimi pevci v našem prostoru. Izjemno število obiskovalcev, ki je v soboto in nedeljo napolnilo Kulturni dom v Sovodnjah in KC Bratuž, samo priča o tem, kako pomembno je imeti take revije, na katerih lahko najmlajši pokažejo, kaj so se med letom naučili. Letos je na reviji Zlata grla, ki jo je uvedla Doriana Devetak, povezovali pa sta jo Sara in Tatjana Devetak, nastopilo
FotoJMP
16 otroških in mladinskih pevskih zborov iz zamejstva, gostujoča zbora pa sta prišla iz avstrijske Koroške (otroški in mla-
NOVI
GLAS
Cankarjev dom v Ljubljani
Ryu Murakami v Sloveniji
V okviru Festivala japonske kulture v Cankarjevem domu in ob izidu slovenskega prevoda romana SKORAJ PROSOJNA MODRINA sta prireditelj festivala in Cankarjeva založba v goste povabila japonskega pisatelja in filmskega režiserja Ryuja Mu-rakamija.
Ryu Murakami - pogosto ga zamenjujejo z njegovim prav tako znanim in v Evropi pogosto prevajanim rojakom Harukijem Murakamijem - je eden najvidnejših predstavnikov povojnih generacij japonskih pisateljev, ki je pozornost od tradicionalne, "klišejske" Japonske obrnila k problemom mladih. V romanu Skoraj prosojna modrina je pisatelj opisal Japonsko sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je že dosegla blagostanje in postala - tako Murakami na predstavitvi - dolgočasna. Konkretno govori o skupini mladih, ki - nezmožni iskrenega čustvovanja, brezvoljni in brezciljni - svoje dneve preživljajo ob drogah in
spolnosti. Zaradi neposrednega, mestoma celo surovega opisovanja je roman povzročil škandal, a hkrati postal prelomnica v
dobne japonščine. Na pogovoru, ki ga je vodil prevajalec Iztok Ilc, je posebna pozornost veljala moderni Japonski. Murakami se
sodobni japonski prozi.
Urednik zbirke Moderni klasiki, v kateri je Murakamijeva knjiga tudi izšla, Andrej Blatnik, je na predstavitvi romana v Klubu Cankarjevega doma poudaril, da je Skoraj prosojna modrina prvi slovenski knjižni prevod iz so-
je razgovoril o vprašanju pojava hikikomori, ko mladi hote prekinejo vse stike z okoljem in več let preživljajo zaprti v svojih sobah.
Srčika tega problema je brezdelje, njeno bistvo pa odsotnost vsakega smisla - mladi ljudje
nočejo ničesar početi, ker pravzaprav ne vedo, kaj naj bi... Murakami ocenjuje, da sta brezvoljnost in brezciljnost, ki sta se polastili velikega dela japonske mladine, naj večji težavi sodobne Japonske.
Samo Japonske? Morda za zdaj. Murakamijeva opažanja bi morali sprejeti kot resna opozorila v vseh deželah, ki hitijo za vodilnima tehnološkima in gospodarskima velesilama v svojih prizadevanjih - predvsem in samo -za materialno blaginjo. Vse nove trende, ki se pojavljajo na Japonskem in v ZDA, naj bo to v razmišljanju in medčloveških odnosih ali v načinu življenja, prehrani in zabavi, prej ali slej "kupimo" tudi v Evropi.
Tudi s pojavom hikikomori se bomo verjetno že kmalu srečali tudi pri nas. Toliko prej, kolikor bolj smo postali sužnji svojih služb in torej svoje delo - naj bo to še tako ustvarjalno - razumemo kot najpomembnejšo sestavino življenja, svoj smisel in cilj. Takrat bo prepozno, da bi tožili za žrtvami vsakdanje dirke za denarjem in blagostanjem, ki so praviloma tiste vrednote, za katere smo (deklarativno) prepričani, da zanje živimo, in na katere običajno prisegamo, vrednote sreče, medsebojne povezanosti in ljubezni.
DR
Galerija Artes v Novi Gorici
Razstava slikarja Klavdija Zalarja
V galeriji Artes v Novi Gorici je, od 1. do 30. aprila, na ogled razstava ajdovskega slikarja Klavdija Zalarja. Na otvoritvi je umetnik, ki je tudi pesnik, prebral nekaj svojih verzov, njegovo delo pa je predstavil umetnostni zgodovinar in likovni kritik Dejan Mehmedovič. Povedal je, da je hotel s to razstavo, ki je bila prej v Piranu, spodbuditi slikarja, da bi spet prijel za čopič, saj se je po končanem študiju posvetil restavratorstvu. Klavdij Zalar je na ljubljanski akademiji diplomiral leta 1998, za podiplom-
ski študij pa si je izbral smer restavratorstva in konzervatorst-va. Razstavljena platna so nastajala v zadnjih letih študija, v dveh obdobjih, 1997-98 in 2001-02, nekaj pa je tudi novih. Abstraktna umirjena modrina slik se ujema z besedami, ki jih je umetnik uporabil v svojih verzih. Branje poezij je bil bolj učinkovit uvod v gledanje kot katerakoli druga predstavitev in razglabljanje o slikah. Slikar sam je gledalca prijel za roko, mu odprl vrata v svoj svet, ga vodil. Nekaj zelo poetičnega in presenetljivega je v tem, da se
dajo iste stvari povedati na dva tako različna načina. Na eni strani besede, misli, na drugi samo modra barva, njene različne nianse. Čutiti je bližino morja, ki je večkrat omenjeno, njegove globine ali gladine, premika se "v valovih miru". "Miren sem", pravi avtor, šepeta. Pripoveduje o življenju, notranjem, o tišini, času, večnosti.
"Roka se dotika platna.
Nežno,
skoraj v molitvi.
Počasi,
rahlo,
V ritmu srca."
Besede živijo s sliko, so napisane v njej. Barva na platnu je na pol prozorna opna v umetnikovo intimnost, njegovo doživljanje sveta, ki postane gledalčevo. Tudi nanj se preseli občutek blage umirjenosti, po-
duhovljenosti, skozi minimalne variacije tonov. Zaradi popolne odsotnosti figure ima barva glavno vlogo, ves čustveni naboj. Oko, ki je navajeno na prepoznavne oblike, išče asociacije s teksturo različnih površin, vode, kamna,... ko to ne bi bilo potrebno. Abstraktna slika je preprosto abstraktna.
Pozornost naj bo namenjena njeni ploskvi, njeni obliki, formatu, nanosu. Slikar si je izbral kvadrat, različnih velikosti, ki tudi dinamizira postavitev. Poleg tega je potrebna dobra osvetlitev, da je lahko vidna vsaka variacija barve. Barvo, ki jo je Klavdij Zalar nanašal na platno, obdelano z voskom, da bi dosegel želen učinek.
Slike so tu. Treba se jim je samo prepustiti.
Katarina Brešan
Odmev
Potvarjeni Kosovel
Seznanili ste nas 17. marca, da Kosovelova knjiga Ikarjev sen pobira prodajne rekorde. Pred letom smo bili v Primorskem dnevniku v treh sestavkih seznanjeni o napakah, ki so v tej Kosovelovi knjigi - INTEGRALI. Vsi priznavamo, da so INTEGRALI umetniško delo. Nihče ne oporeka študijskemu besedilu dr. Antona Ocvirka, še manj oblikovanju g. Jožeta Brumna. Vendar: če je to tretja izdaja, ne more pisati v knjigi, da je to druga izdaja. To je napaka Cankarjeve založbe. "O tem, ali naj se faksimilirana izdaja kakorkoli spreminja, seveda ne gre izgubljati besed", je pisal Zdravko Duša - urednik Cankarjeve založbe v Primorskem dnevniku 6. 3. 3003. Kaj je s tem hotel povedati? Vsaka faksimilirana izdaja je podlaga za vsako naslednjo izdajo, pa naj bo to lirika ali proza. Prav tako ni upravičena ugotovitev, kot piše g. Zdravko Duša, da je zadnjo besedo imelo avtorsko pravo. Vsekakor na besedilu, ki ga je napisal dr. Ocvirk, da! Ne pa
na besedilo pesnika Srečka Kosovela. Nenormalo zveni, da so se dediči (dedič) strinjali (strinjal), da se ponovno postreže bralcem s ponarejenim besedilom pesnika Srečka Kosovela. To jim vendar ni v čast, ampak
v krepko sramoto!
Spomin mi poroma v šolska leta, ko smo velik del Integralov morali znati na pamet in jih zato še znamo! Zbodel me je stavek na strani 163, kjer piše: "Srce - Trstje bolno". Tu se ne
gre za trstje ali dračje! V spominu mi je besedilo kako smo ga svojčas recitirali: "Srce - Trst je bolno!" še vedno mi je živo v spominu učna ura slovenščine, ko nam je profesorica razložila pomen, zakaj srce in zakaj Trst!
Druga nevšečnost je na str. 277: "Kličem z belega balkona!" Prav ta verz je neprijeten, saj so ga napisali nad vhodom v Kosovelovo knjižnico v Sežani. Po prenovitvi knjižnice sem se oglasil pri ge. ravnateljici in povedal, da v tistem času, ko sem trgal hlače po šolah, smo recitirali: "Jesen z belega balkona!" in ji tudi odrecitiral po spominu nekaj verzov... Tako spremenjen verz je krepka klofuta ne samo za pesnika Srečka Kosovela, ampak tudi za vse, ki v tej knjižnici delajo, saj ponižuje osebje knjižnice, kot tudi za vse, ki v to knjižnico zahajamo! Osebje te knjižnice nam je vedno na voljo, vedno nam ustrežejo, pripravijo potrebno gradivo, so z nami izredno vljudni, za vso uslužnost pa dobijo tak kulturni cmok! To je za vse prava sramota in tudi krivica!
Obiskovalci Kosovelove knjižnice si ne moremo dopustiti takega maličeja pesnikovega besedila. Prav tako je naslov knjige sporen. Na zadnji strani platnic vidimo, da je Kosovel napisal Ikarjev sen in ne Ika-rov sen. Sam sem v knjigi odkril kar 25 potvorb ali manipulacij, medtem ko jih je Jolka Milič odkrila celo 32. Oskubljene so tudi nekatere fotografije, ki so objavljene v knjigi in smo jih od prej poznali. Iz njih so "rezane" določene osebe. Zakaj to? Vsem, ki nam je nekaj do Kosovela, želimo slišati kaj misli stroka, ki se do sedaj o vsem tem še ni izrekla. Kaj neki čaka?
Istočasno se sprašujem, kako bi v Kranju reagirali, če bi na Prešernovi proslavi recitirali: "Vremena Kranjcem bodo se zbistrila." Namesto: Vremena Kranjcem bodo se zjasnila. Ali v Kobaridu: Brhka si bistra hči planin, namesto Krasna si bistra hči planin...
Slovenci tokrat kupujemo Kosovelovo šlamparijo in ne žlahtnega Kosovela, takšnega, kot bi ga morali posredovati zanamcem. Seveda vsi molčimo in vsak si svoje misli, knjiga pa lepo gre v promet in s tem nekdo krepko služi, na račun naivnih in nepoučenih bralcev, na škodo in v sramoto slovenski kulturi.
Ambrož Kodelja
Kratke
V tolminskem muzeju predstavitev Rezije, njenih prebivalcev in običajev
V tolminskem muzeju so v mesecu marcu uspešno predstavili Rezijo, to je najzahodnejši del slovenskega etničnega ozemlja, njene prebivalce in tamkajšnje običaje. Zanimivo in aktualno je bilo predavanje Milana Grega, soavtorja obsežne fotomonografije o Reziji, ki je predstavil svoja srečanja s tem prostorom in z Rezijani. V tolminski muzej so prišli tudi brusači iz Rezije, ki so izvajali praktičen prikaz svoje tradicionalne obrti. Obiskovalci so si ogledali brušenje nožev in Škarij in v pogovoru z brusači izvedeli marsikaj zanimivega o njihovem življenju in o omenjeni obrti.
V tolminskem muzeju bo sicer do 31. marca odprta gostujoča razstava predmetov iz muzeja brusačev v Solbici v Reziji.
Pomembna pridobitev Goriške knjižnice Franceta Bevlca
Goriška knjižnica Franceta Bevka v Novi Gorici, ki s sposojanjem knjig in z drugimi oblikami in načini svoje dejavnosti opravlja zelo pomembno vlogo v kulturi, je 15. marca še obogatila svoje poslanstvo. Uporabljati je namreč začela nov bibliobus, s katerim bodo vozili knjige bralcem na razmeroma velikem območju petih občin ustanoviteljic knjižnice. Petina krajev, ki jih bo novo vozilo obiskovalo, leži na nadmorski višini nad 400 metrov. Številni so na občutljivem in v preteklosti zapostavljenem obmejnem območju z Italijo.
Nov bibliobus je četrto vozilo Goriške knjižnice Franceta Bevka. V njem so združili dosedanje izkušnje in spoznanja matične in drugih potujočih knjižnic v Sloveniji, pa tudi v tujini. Goriška knjižnica je skratka oblikovala in naročila sodobno vozilo, s katerim bodo lahko izpolnjevali tradicionalno poslanstvo, to je dostop do knjižničnega gradiva za ljudi z zemljepisno oddaljenih območij. V bibliobusu bo omogočen dostop do interneta; vozilo je opremljeno s fotokopirnim strojem, na ekranu prikazujejo informacije in oddaje za otroke. Vozilo je izdelano iz primestnega avtobusa znamke Iveco. Dolgo je 10,61, visoko 3,48 m, široko 2,55 m. Izdelalo gaje podjetje Dumida iz Maribora. Na skoraj 70 metrih knjižnih polic bo uporabnikom na voljo več kot 3.500 enot knjižničnega gradiva. Knjige ponujajo tudi vrtcem, osnovnim šolam, tovarnam, domovom za starejše občane in skupnostim za odvajanje od zasvojenosti z mamili. Nakup in oprema bibliobusa sta stala okoli 81 milijonov tolarjev. Sredstva so prispevale Mestna občina Nova Gorica, občine Brda, Kanal ob Soči, Miren-Kostanjevica in Šempeter-Vrtojba ter ministrstvo za kulturo Slovenije.
Nov bibliobus bo po prvem maju s knjigami začel oskrbovati tudi bralce, ljubitelje slovenske besede in jezika, v slovenskih krajih in vaseh v Italiji.
Razstava v Kulturnem domu v Gorici
MMM art 2005
Domačija Klinec v Medani je v sodelovanju z briškimi vinarji že drugič v letošnjem letu gostila u-metnike, ki so se udeležili a-prilskega delavnega srečanja. Kolonija, namenjena predvsem kiparjem, se je odvijala od srede, 6., do sobote, 9. aprila. Zaključila se je z razstavo v Kulturnem domu v Gorici, kjer so predstavljena samo izbrana dela, saj je bilo število udeležencev kar veliko. Zbralo se je 26 avtorjev in, kot je na otvoritvi razstave povedal galerist Dragan Abram, so se srečanja udeležili vsi povabljeni, nihče ni odpovedal. Zahvalil se je tudi domačiji, ki že deseto leto zapored prireja kolonije, in njihovemu pobudniku Etku Tutti. Na razstavi, ki jo prireja Kulturni dom v sodelovanju z galerijo Artes iz Nove Gorice, so predstavljena tudi dela, slike iz letošnje prve februarske kolonije. O umetnikih je na otvoritvi spregovorila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. Razstavo je zaradi njene obsežnosti in raznolikosti poimenovala likovno manifestacijo, saj je na njej predstavljenih kar 51 avtorjev. Kot je značilno za te kolonije, je zasedba mednarodna: Slovenija, Hrvaška, Italija, Avstrija in Španija. Kritičarka je poudarila pomembnost takih srečanj. Njihovi začetki segajo v 19. stoletje, ko so se umetniki dobivali in odhajali slikat ven iz mesta, ven iz ateljeja, v naravo, en plain air. Iz tega se je razvila nova smer, pleneristično slikarstvo. Pri nas so se na primer, pred približno sto leti, slovenski impresionisti zbirali blizu Škofje Loke. Čeprav je danes bolj malo pleneristov, so taka
druženja pomembna tudi za sodobne umetnike. Predstavljajo jim ustvarjalni izziv, primerjajo se med seboj, vzpostavljajo nove vezi, strokovne in prijateljske. Omenila je stavek, ki ji ga je povedal Janez Le-nassi o svojem počutju na taki koloniji. Dejal je, da, ko spremlja ustvarjalnost kolegov, se mu zdi, kot da bi sam izdeloval toliko plastik, kolikor je sodelujočih. Vsak sledi tudi delu svojih kolegov, vsi so soudeleženi v tem skupnem dialogu, preizkusu.
Kljub selekciji je predstavljena zanimiva skupina del in kaže na naklonjenost umetnikov do teh srečanj. Vsak ohranja svojo značilno likovno govorico, svoj izrazni način, vendar ostaja odprt za nove impulze. Tudi za tridimenzionalne, kiparske objekte je značilna uporaba najrazličnejših nekonvencionalnih materialov, ki zaživijo pod ustvarjalčevimi rokami. Obiskovalci razstave so poleg ogleda lahko tudi preizkusili tri stole arhitekta Janeza Suhadolca, iz njegovega obširnega opusa iz Šmarnega.
Anamarija Stibilj Šajn je tudi izrazila upanje, da se bodo umetniki še naprej tako dobivali, saj se motijo tisti, ki mislijo, da se da živeti brez umetnosti. V našem času jo potrebujejo ustvarjalci za svoje izražanje, a tudi mi za osebno plemenitost. Novi mediji ne bodo mogli uničiti klasičnih likovnih ustvarjalnih sredstev, ker na tem področju ni bilo še vse povedano.
Po otvoritvi so bili vsi povabljeni na domačijo Klinec na pogostitev in družabni večer.
KB
NOVI
14. aprila 2005
ION or F
i f'\	^	^	.*Vi	.<%	^s.
Veleposlanikova leta v Vatikanu
Iz spominov na Janeza Pavla II.
Dr. Karel Bonutti, rojen v Bukovici v spodnji Vipavski dolini, je od prvih povojnih let živel z družino v Clevelandu v ZDA, kjer je bil univerzitetni profesor in vsestranski kulturni delavec. Od leta 1998 do 2002 je bil veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu. Za naš list je napisal nekaj svojih spominov na to obdobje in na samega sv. očeta.
Ponedeljek 7. septembra 1998 mi bo ostal v neizbrisnem spominu. To je bil dan, ki ga je določilo vatikansko Državno tajništvo za predajo akreditivov svetemu očetu. Četudi sem prispel v Rim že v drugi polovici junija, je bil zaradi počitnic sprejem pri svetem očetu odložen do septembra. V papeževi poletni rezidenci Castelgandolfo nas je sprejel nadškof James Harvey, prefekt papeževega dvora. V spremstvu švicarske garde in dvornikov me je s soprogo in družino spremljal do papeževe pisarne. Vsi člani družine so počakali v predsobi. Srečanje s papežem v njegovi osebni pisarni ob prisotnosti njegovega zvestega tajnika škofa Dziwisza je bilo prisrčno. Po izročitvi akreditivov
sva se usedla k pisalni mizi. Papež se je zanimal za splošno stanje v Sloveniji, kako se razvija demokratizacija. Spomnil se je nekaterih vladnih predstavnikov, ki jih je srečal v Vatikanu in nato še v Sloveniji. Njegove oči pa so se kar zasvetile, ko je omenil srečanje z mladino v Postojni. Tudi kapela s sliko Marije Pomagaj v baziliki na Brezjah mu je bila zelo prisotna. Kar je smatral za edinstveno in ganljivo, so bile pete litanije Matere Božje. Rekel je, da takšnega petja še ni slišal. Obisk v Sloveniji mu je dal občutek, da je vera v Sloveniji kljub 50-letnemu enoumju in verskemu zatiranju še močno ukoreninjena. Ko sva se dotaknila svetovnih vprašanj, sem se predrznil izraziti prepričanje, da bodo njegovi napori za združitev vzhodnega krščanstva z zahodnim uspeli, ker obe verski skupnosti, katoliška in pravoslavna, z enako gorečnostjo častita Devico Marijo. Ko smo končali z razgovorom - morda petnajst minut -, so povabili v pisarno ostale člane družine, da jih predstavim svetemu očetu. Vse je obdaroval in blagoslovil. Ko sem predstavil Borisa, enega od sinov, se je papež na-
smehnil in dodal: "O Boris Jelcin ". Od tedaj je sin Boris ponosen na svoje ime. Kljub sproščenosti pri sprejemu se je že takrat čutilo, da papeževo zdravje peša. Že takrat je rabil palico.
Prav tako nepozaben je papežev direkten poseg pri odločanju njegovega drugega obiska Slovenije s slovesno proglasitvijo za blaženega škofa Antona M. Slomška. Kljub temu da so njegovi najožji sodelavci nekako že odločili, da bo slovesna proglasitev v Rimu, na Trgu sv. Pe-
tra, se je zaradi složnega nastopa Slovenske škofovske konference in slovenske vlade ter možnosti, da se zaradi bližine Rima in Maribora slovesnost da opraviti v enem dnevu, sveti oče osebno odločil v prid slovenskih želja. Ko smo se po slovesnosti vračali iz Maribora s sedanjim nadškofom in nuncijem Ivanom Jurkovičem, sva bila povabljena, da papeža spremljava na letalu. Bil je izredno zadovoljen nad obiskom, saj ga je pričakalo okrog
200.000	Slovencev, ki so izka-
zali vdanost Cerkvi in njemu osebno.
Pripravljali smo tudi papežev tretji obisk v Sloveniji. Zamisel je prišla od ruskega veleposl-nika pri Svetem sedežu Vitalija Litvina, ki je svetoval, da bi se moskovski patriarh Aleksej in sveti oče srečala v drugi državi, predno bi prišlo do uradnega obiska v Moskvi in nato v Rimu. Zamisel je bila sprejemljiva obema. Letališče Brnik, srečanje pa v Brezjanskem samostanu. Na žalost se je Sveti sedež, nič sluteč, ravno takrat odločil, da spremeni cerkvena območja v Rusiji iz administrativnih regij vredne škofije. Ruski patriarhat pa je sprejel odločitev kot širjenje katoliškega prozelitiz-ma na ruskem pravoslavnem ozemlju, zato je sedaj srečanje odloženo za nedoločen čas. Kljub temu da je sveti oče izkazal izjemno naklonjenost do našega malega slovenskega naroda, sta slovenska vlada in Državni zbor z veliko težavo urejevala pravne odnose s Svetim sedežem. Apostolska obiska svetega očeta v Sloveniji, sta bila namreč verskega značaja, pravne zadeve pa niso bile urejene. Do podpisa sporazuma o pravnih zadevah je prišlo po nekajletnih razpravah in tri leta po parafiranju. To je svetega očeta močno prizadelo in v osebnih razgovorih v Državnem tajništvu niso zakrivali razočaranja.
Kot prvo, tako tudi zadnje, poslovilno srečanje s svetim očetom, pusti slehernemu velepo-
slaniku neizbrisne spomine. Avdienca je bila 24. junija 2002. V štirih letih je papeževo zdravje močno opešalo. Kljub temu bi njegove dnevne obveznosti težko opravljal najbolj izkušen in zdrav državnik. Srečanje je bilo najavljeno ob 11.30. Navadno sta za poslovilno avdienco povabljena le veleposlanik in soproga. V našem primeru pa so povabili vso družino z vnuki: bilo nas je 18. Četudi je bilo znano, da se je sveti oče ravno tiste dni počutil zelo slabo, je takoj, ko sva s soprogo stopila v njegovo osebno pisarno, s pomočjo osebnega tajnika vstal in se nama želel približati. S tem je hotel izkazati spoštovanje do države, ki sem jo predstavljal. Tokrat je bil razgovor bolj kratek. Še vedno je kazal zanimanje za Slovenijo, imenoval nekaj slovenskih predstavnikov, se zanimal za njihovo delovanje in za moje nadaljnje delo. Spet je omenil Postojno in Brezje. Nato je sprejel ostale v družini. Vsakega je obdaroval in blagoslovil. Vsi navzoči smo čutili bolečino v njegovih gibih, ko je dvigal roke in govoril, saj je imel robec v eni roki in tajnik je bil stalno ob strani.
Biti veleposlanik pri Svetem sedežu je velika čast, katere je deležnih le malo ljudi. Biti veleposlanik v času Janeza Pavla II. pa dar, ki ga kot katoličan sprejmeš od Boga s polno zavestjo tvoje malenkosti, da si le orodje v Božjih rokah.
Karel Bonutti
Jasna in po meri človeka misel sv. očeta o delu in gospodarstvu
Papeževa ekonomska misel
JI" anez Pavel II. je bil zelo raz-| gledana oseba in se je za-I nimal za najrazličnejša po-ročja, tudi za ekonomijo. Nekateri vidni ekonomisti se spominjajo, da je leta 1990 potekal v Vatikanu svetovni ekonomski kongres. Med zasedanjem so se vsi sodelujoči zbrali pri kosilu. Med kosilom se je z njimi pogovarjal in jih spraševal o najbolj aktualnih gospodarskih temah. Pravijo, da je vse zbrane močno presenetil, saj bi se lahko v znanju ekonomije kosal z marsikaterim izmed prisotnih. Svoje bogato znanje je nato uporabli pri pisanju svojih enciklik in nagovorov. Ekonomskih problemov se je lotil večkrat in to tako v svojih enciklikah kot tudi v raznih govorih in posegih, v katerih obravnava številna socialna in ekonomska vprašanja od globalizacije pa do odgovornosti, ki jo imajo bogate države v odnosu do revnejših držav.
V celoti pa so gospodarstvu posvečene tri enciklike, in sicer Laborem exercens, ki je bila objavljena leta 1981, Sollici-tudo rei socialis iz leta 1988 in Centesimus annus iz leta 1991, ki se navezuje na encikliko Rerum novarum papeža Leona 13. Izmed treh je najpomembnejša prav zadnja, ki v bistvu povzema prejšnji dve in obravnava številna vprašanja. Ta enciklika je tudi vabilo k dialogu, da bi verujoči in neverujoči skupaj reševali številna odprta vprašanja. Dela na tem področju je namreč še veliko, saj je že papež Pavel VI. trdil, da človek ve, kje se začne njegovo delo, nikoli pa ne ve, kje se konča.
V center svoje ekonomske misli je papež Janez Pavel II. postavil človeka in njegovo do-
stojanstvo. Človek je namreč nosilec pravic in dolžnosti, ne samo zato, ker opravlja določeno delo, pač pa že zgolj zato, ker je človek. Zato pa ne moremo človeka obravnavati kot neko surovino, npr. blago ali surovo nafto. Človek je nosilec razvoja. Ravno zaradi tega je človek center gospodarskega sistema, ki se vrti okoli tega bistvenega osebka. Ekonomski sistem je namreč nastal zaradi človeka in ne obratno. Poleg te temeljne trditve, da je človek center gospodarskega sistema, pa omenja še tri bistvene elemente svoje gospodarske teorije, in sicer: svoboda človeka pri vseh gospodarskih dejavnostih, zasebna lastnina in gospodarska iniciativa ter odgovornost posameznika pri gospodarskem raz-
voju, kjer igra ravno človek glavno vlogo.
Pokojni papež Janez Pavel II. se je lotil tudi pomena podjetja in kapitalizma. Podjetje je v bistvu znak popolne gospodarske svobode, ki jo uživa neka oseba. Človek lahko z ustanovitvijo svojega podjetja izraža svojo gospodarsko svobodo. Tako tudi dobiček ni nekaj negativnega, pač pa upravičena nagrada za tistega, ki je v podjetje vložil svoj kapital, znanje in kreativnost. Po mnenju Janeza Pavla
II.	kapitalizem v svoji zasnovi ni nekaj negativnega, pač pa označuje nek temeljni gospodarski sistem, ki pozitivno učinkuje na podjetja in na zasebno lastnino. S tem pa naj bi se povečala čut odgovornosti pri izkoriščanju obstoječih
proizvodnih faktorjev in človekova kreativnost. V tem pogledu pa bi bilo verjetno bolje, je v svoji encikliki navedel Janez Pavel II., če bi namesto besede kapitalizem, ki ima nekoliko negativen prizvok, uporabljali oznako gospodarstvo podjetij ali še bolj enostavno svobodna ekonomija.
V encikliki Centesimus annus je Janez Pavel II. poudaril pomen svobodnega trgovanja, saj naj bi se na tak način najbolj učinkovito porazdelila razpoložljiva sredstva in naj bi najbolje zadovoljevali potrebe posameznikov in skupnosti. V vsakem primeru pa obstajajo dobrine, ki jih ni mogoče ne kupiti in niti ne prodati, kot npr. svoboda, pravično sodstvo ipd.
V ekonomski teoriji ločimo štiri gospodarske subjekte: družine, podjetja, državo in ostali svet. Ravno zaradi tega je Janez Pavel II. posvetil ve-
liko pozornost državi v gospodarskem sistemu. V zdravem gospodarskem sistemu je nujno potrebno, daje državna uprava urejena. Če v državi manjka varnost, vlada podkupovanje javne oblasti in če dopušča nezakonito delovanje, se gospodarstvo ne more pravilno in uravnoteženo razviti. Država mora zato jamčiti osebno varnost in spoštovanje zakonov, kar je predpogoj za gospodarski razvoj.
Janez Pavel II. se je v enem izmed svojih nagovorov lotil tudi problemov globalizaicje. Med drugim je izjavil, da globalizacija sama po sebi ni ne pozitivna niti negativna, pač pa je njen učinek odvisen od človeka, ki globalizacijo izvaja. Gospodarstveniki bi morali svoje programe izvajati tako, da so le-ti v službi človeka, da povečujejo solidarnost med ljudmi in da se povečuje skupno dobro.
Mara Petaros
io i4.aprilazoo5	Karol Wojtvla 1920-2005	glas	glas	Karol	Woityla	1920-2005	11
Vtisi... vtisi... vtisi., vtisi... vtisi... vtisi... vtisi... vtisi... vtisi... vtisi... vtisi... vtisi... vtisi... vtisi... vtisi... vtisi... vtisi... vtisi... vtisi.
Ko sva se s kolegom sprehajala vzdolž ulice Conciliazione, sva po prehodu, namenjenem novinarjem in pripadnikom organizacijskega kadra, srečala vatikanista tretje vsedržavne televizijske mreže RAI Alda Mario Valle, ki je rade volje pristal na krajši razgovor.
Ali je večno mesto pričakovalo tako veliko množico romarjev? "Nihče si ni pričakoval prihoda tako številčne množice vernikov. Res pa je tudi, da je Janez Pavel II. obiskal toliko celin in ljubil toliko ljudi, da smo v teh dneh priča povratnemu objemu s strani vseh teh, ki dan in noč čakajo v vrsti. To ni nikakršna vrsta fanatizma, saj so ljudje, predvsem Poljaki, želeli izkazati poslednjo zahvalo svojemu ljubljenemu papežu." Kaže, da je organizacija zdržala naval tolikšnega števila vernikov: "Res je. Vsi, ki so bili soudeleženi pri tako pomembnem dogodku, niso izgubili nadzora." Kako bo novi Kristusov vikar vodil Cerkev v naslednjih letih? "Težko se je izraziti po tako dolgem papeževanju." Kakšnega papeža pa bi si vi želeli? "Rad bi imel takega naslednika Janeza Pavla II., ki bi izhajal
iz dežel t.i. tretjega sveta. Čas je dozorel, da bi končno postal novi vodja Cerkve kardinal iz Afrike ali Južne Amerike: tak mož, ki bi znal nagovarjati revne in rotil bogatejše k doslednejši zvestobi do dolžnosti, ki jih razviti svet ima do manj srečnih področij". Kaj pa kardinal in pec-tore: ali bomo izvedeli za njegovo ime? "Nikoli! Janez Pavel II. je to skrivnost ponesel s seboj v grob. Govor je o kitajskem ali vietnamskem škofu; osebno ne verjamem, da bi to lahko bil Wojtylov osebni tajnik Dziwisz: šlo bi za neokusno potezo."
Papeževa smrt je bil gotovo dogodek, ki je tudi z medijskega gledišča povzročil globoko zanimanje svetovnih medijev. Dovolj je bilo zreti na Trg sv. Petra, na katerem je bil pred tiskovnim uradom Svetega sedeža postavljen dvonadstropni oder, ki je gostil številne svetovne televizijske trupe. Tovrstne skupine so imele poleg nepremičnih studiov še celo vrsto mobilnih ekip, ki so zbirale mnenja in vtise ljudi, ki so urejeno sledili dolgi vrsti. Potem ko je novinarka ame-
riške CNN vljudno odklonila pogovor z nama, češ da ji "delovna pogodba tega ne dovoljuje", sva se odločila za drugo kolegico, ki je ravno tako poročala za ameriško televizijo, sicer manj poznano HDNevvs. Ker sta si bila zorna kota ameriškega predsednika Busha in svetega očeta glede iraške vojne popolnoma različna, sva temnopolto novinarko indijskih potez vprašala, kako si Američani razlagajo Bushev prihod v Rim za papežev pogreb. Ali nista bili stališči svetega očeta in ameriškega predsednika glede iraškega posega različni? "Gotovo so v ZDA ljudje, ki vojne ne podpirajo; po drugi strani pa je v Ameriki veliko državljanov, ki podpirajo politiko administracije, saj ste jasno dojeli, da je Bush na volitvah tesno zmagal. Rekla bi, da je ameriško javno mnenje glede iraške vojne razpolovljeno. Ljudem ni še jasno, katero gledišče podpreti". Kaj pa je javno mnenje menilo o Janezu Pavlu II.? "Gotovo je bil zelo popularen in priljubljen papež z dokaj konservativnimi ideali: kar se tega tiče, so papeževe ideje skoraj v celoti soupadale z Bushevimi; seveda moramo iz
tega konteksta izvzeti iraško vprašanje."
Poljaka v noši:
Wojteka in Jolanto Kopinski je podobno kot ostale sonarodnjake papeževa smrt globoko pretresla. Še se spominjata svetega očeta, kako jih je ob dnevu mladih v Denverju nagovarjal. V Rim sta dospela v torek, čakala sta v vrsti celih 15 ur in neprespano se pred papeževim truplom prekrižala.
Željko Tomaševič iz Zagreba:
V Rim sem dospel v sredo zvečer in na vrsto čakal čez noč. Član sem župe Majke Božje Lourdske. O papežu menim, da je bil največja oseba, ki sem jo kdaj spoznal. Bil je pravi angel božje dobrote. Vedno bom imel v spominu zarisan njegov obisk na Hrvaškem.
Matic iz Kranja:
Obiskujem šentvidsko škofijsko gimnazijo v Ljubljani. Od 5. ure zjutraj smo v vrsti. V Rim nas je prišla kar številna skupina, okrog 80 mladih.
na
tisti
dan v
Rimu...
in
na
tisto
tišino
Vatikan / Dr. Toplak, veleposlanik RS pri Svetem sedežu
"Odšel je človek prihodnosti!
Pogovor s papeževimi rojaki
Na Poljskem se je življenje ustavilo
Neizbrisen spomin
Občutki, s katerimi sva se s kolegom odpravila do večnega mesta, so bili diametralno nasprotni od tistih, s katerimi sva se iz Vatikana vračala v nočnih urah v četrtek minulega tedna. Najino romanje v Rim je trajalo le nekaj ur, te pa so bile kar dovolj, da se je najina začetna čaša, prepolna skrbi, napolnila s svežino pomladne radosti. 'Izpeljala sva misijo', sva si nato ponavljala na vlaku - sicer vedno s predznakom spoštljivosti do svetega očeta -, ki je v hladni italijanski noči ponesel zopet na dom dva zamejca, ki jima bo tisti dan ostal v mislih vekomaj neizbrisan.
Težko bi si bila mislila, ko sva komaj prispela na rimsko postajo Tiburtina, da bo nama tako zlahka uspelo
stopiti v baziliko sv. Petra že nekaj ur po prihodu, ovekovečiti številne trenutke z neštetimi fotografijami, doživeti v neposrednem stiku z ostalimi romarji ta moment, intervjuvati slovenskega veleposlanika pri Svetem sedežu, številne vernike in dolgoletne vatikaniste, dobiti akreditacijo za tiskovno dvorano ter... skratka neposredno doživeti kanček obdobja, ki bo za vedno ostalo zapisano v zgodovinskih knjigah.
Čustva, ki so se tistega dne kaotično kopičila, so se razpletala komaj v poznejših dneh in strnila v kristaliziran razmislek le po pogovoru z drugim prijateljem.
Res ni težko po tej rimski izkušnji začrtati zrcalno obratni paralelizem med zemeljskim doživljanjem
Jezusa Kristusa in končno življenjsko usodo njegovega zadnjega namestnika, papeža Janeza Pavla II.: če je bil Odrešenik ljubljen od peščice izbranih, je papeža ljubil ves svet; če je Kristusa Boga sovražila glavnina tedanje Svete zemlje, je papežu bila nenaklonjena le malokatera človeška duša.
Ko bi se sleherni zazrl v Trg sv. Petra in uprl pogled vzdolž ul. Conciliazione, prepolno vernikov, ter tehtal solze neštetih, ki so se po poslednjem pozdravu svetemu očetu zbirali ob molitvi pri številnih stranskih oltarjih osrednje svetovne cerkve, bi gotovo dojel, da je Kristusovo žrtvovanje na križu privedlo do končne zmage dobrega nad zlim, krščanskega čuta ljubezni nad sovraštvom.
IG
v baziliki sv. Petra
Tišina v baziliki sv. Petra je bila kot tista v dvorani Apostolske palače (Sala Clementina), ko so svetemu očetu predložili mikrofon, da bi pozdravil udeležence vsedržavnega občnega zbora federacije katoliških tednikov. Bilo je v začetku decembra lani, v Clementini, torej prav v tisti dvorani, kjer je sveti oče ležal na parah pred prenosom v baziliko.
Bolnega, sključenega, obsojenega na mučenje Parkinsonovih neukrotljivih gibov, a v očeh mladega in
pronicljivega pogleda so ga na prenosnem stolu pripeljali na avdienco s časnikarji. Začel je nagovor, komaj je artikuliral pozdravne besede, kot po ustaljeni potrebi pa je jasen poseg o vlogi katoliških časnikarjev v današnji družbi nadaljeval njegov tajnik. Pol ure je bilo takoj mimo, ostal pa je spomin betežnega človeka iskrivih oči, ki pričajo in nagovarjajo.
Umirjeno, zbrano, s hvaležnostjo in prepričanjem, da je odšel zadnji velikan nove dobe, ki je učil z zgledom in besedo, se je množica ljudi
vila po mračni baziliki do Berninijevega baldahina. Ob njem velikonočna sveča in evangelij.
Sejalec je legel k večnemu počitku. Še zadnjič je nagovoril množico in tokrat v tišini. Le nekaj sekund mimohoda in zadnji požirek žive vode: kleče pred posmrtnimi ostanki, od utrujenosti sede zbrani, pa stoje z rožnim vencem v roki in pogledom, uprtim v spokojno tišino, kot bi še zadnjič iskali papeževe oči srca. In smo jih našli.
MR
Na nenapovedan obisk in krajši pogovor za Novi glas se je slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu dr. Ludvik Toplak radovoljno in prijazno odzval, pa čeprav je bil njegov dan pred papeževim pogrebom že prezaseden. V veleposlaništvu na ulici della Conciliazione je stalno brnel telefon, pa tudi delovni obiski so se vrstili kot na tekočem traku. Pogovor z dr. Toplakom, ki je nastopil veleposlaniško službo v Vatikanu leta 2002, pred tem pa je bil rektor Mariborske univerze, je stekel v uradu, ki daje okno na ulico della Conciliazione, od koder je bilo jasno slišati ubrano petje in molitev.
Kako spremlja Vaše veleposlaništvo dogajanje ob smrti Janeza Pavla II.?
Mislim, da delimo čustva z drugimi veleposlaništvi in drugimi narodi v Evropi in vsemi drugimi narodi sveta. Kako pa ste Vi osebno doživljali ta trenutek?
Jaz sem ga doživljal -tako rekoč- kot desettisoči drugih tu na Trgu sv. Petra, ki so
zadnje dni pod oknom Apostolske palače molili, premišljevali in peli. Posebej me je prevzela tišina večdeset-tisoč mladih, ki so zadnje večere zrli v luč nad Vatikanom. Tudi tu sem s svojimi kolegi ambasadorji več noči spremljal druge ljudi, posebej
pa zadnji večer, ko je ugasnila luč in ko je vatikanski vikar msgr. Leonardo Sandri objavil, da je sveti oče Janez Pavel II. zvečer ob 21.37 odšel v hišo Gospodovo. Menim, da sta vedrina in zagon mladine danes najboljši dokaz, da je odšel človek prihodnosti, ki je navdajal in še navdaja mlade vsega sveta.
Prav gotovo hranite na pokojnega papeža kak prijeten oseben spomin...
Res je. Bil sem zelo ponosen, da je leta 1996, ko je bil ob prvem obisku v Sloveniji, na povabilo Univerze v Mariboru, katere sem bil takrat rektor, blagoslovil obnovitvena dela univerze. Leta 1999 pa je prav ob 140. obletnici ustanovitve Visoke bogoslovne šole v Mariboru povzdignil na oltar svetovne cerkve začetnika visokega šolstva v Mariboru škofa Slomška in ga proglasil za blaženega.
Poklon slovenskih državnikov na pogrebu Janeza Pavla II. (v delegaciji, ki jo je vodil predsednik RS dr. Janez Drnovšek, so bili še predsednik vlade Janez Janša, zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in minister za okolje in prostor dr. Janez Podobnik) je bil prav gotovo tudi poklon papežu, ki je veliko storil za Slovenijo.
Slovenski politiki so že zadnje dni veliko poudarjali prav njegove velike zasluge pri podpori Sloveniji za mednarodno priznanje državnosti, pri podpori Republike Slovenije za evroatlantske integracije in tudi pri vsestranski promociji in prepoznavnosti Republike Slovenije v svetu.
Kako in kdaj pa bodo stekli prvi stiki z novim papežem? Verjamem, da bo kmalu po izvolitvi novega papeža sledil protokol, kakor je v tradiciji Svetega sedeža, in prav gotovo se tukaj ne more kaj dosti prehitevati. To je ustaljeni protokol, da ne rečem ritual, in ga praviloma tudi vsi spoštujejo. Iskrena hvala za pogovor.
Iwa, Karolina in Bartek so trije študentje iz Poljske, ki že nekaj mesecev študirajo v Trstu s programom Erasmus. Bartek, ki je med drugim sodelavec poljskega radia, sledi lekcijam fakultete političnih ved, ostali dve sopotnici pa sta vpisani na fakulteto literarnih ved.
Srečali smo se na tržaški postaji in skupaj odpotovali v večno mesto. Dolga pot je bila vendar priložnost, da se z njimi pogovorimo in izvemo, s kakšnimi očutki je poljski narod spremljal odhod njihovega in našega svetega očeta.
"Že takoj potem, ko se je zdravstveno stanje papeža poslabšalo, smo se Poljaki znatno bolj zedinili in to predvsem v molitvi. Lahko bi povedali", je obrazložil Bartek, "da se je običajno življenje v naši državi kratkomalo ustavilo: sklenile so se lekcije na univerzah, šole so zaprle svoja vrata, kinodvorane in gledališča so prenehala s svojim delovanjem: skratka, bil je za vse nas pravi šok!" "Predvsem za nas mlade, ki smo ga iz srca ljubili", je dodala Karolina. "Takoj po žalostni vesti, da nas je papa' (tako namreč Poljaki izgovarjamo besedo papež) zapustil, so mladi v Krakovu po študentskih domovih prižgali luči tako, ta so od daleč te stavbe odžarevale v obliki križa. Naši sovrstniki v znak posebnega žalovanja ne nosijo črnih oblačil, ampak bele obleke".
"Kot so nam povedali naši sorodniki na domu, smo bili priča pravemu kolektivnemu žalovanju, ki se je izkazalo na različnih nivojih: novica njegove smrti se je širila preko SMS-ov, e-mailov", je povedal Bartek. Karolina pa: "Pretreslo me je, ko sem zrla v internetne portale poljskih ustanov, ki so imele zaslon zasnovan le iz dveh barv: bele in črne". "Lu-blinova univerza, na kateri je še takratni Wojtyla učil, želi danes prevzeti njegovo ime", je dodal mladenič.
Kako ste kot Poljaki doživljali papeževo bolezen? Karolina: "Papeževa podoba je v zadnjih letih povzročala med nami veliko bolečine. Vse skozi pa
smo vedeli, da so bile njegove besede veliko bolj pomembne od njegovega telesnega stanja". "Moč njegovih posegov ni bila nič manjša niti v bolezni; vlival nam je vedno upanja in kreposti”, se je oglasila Iwa. "Njegove besede, to, kar je počenjal, njegov optimi-
število Poljakov objelo Kristusa". Dekleti sta nato obrazložili, da je smrt Janeza Pavla II. Poljake pretresla do tolikšne mere, da so se npr. v Krakovu zločini znatno zmanjšali: "Če smo našega papeža dobro poslušali, se bo morda pri nas odslej marsikaj spremenilo",
zem so ves čas spodbujale med nami milino in vedrost", je dodala Karolina. "Njegove oči so skozi vzbujale optimizem, tudi v obdobju bolezni", je povedalo še dekle. Bartek pa: "Na Poljskem so vsi mnenja, da nas je ta papež učil, kako se moramo vesti tudi v bolečini: pokončno držo je treba ohraniti tudi takrat, ko se približujemo smrti".
Slišal sem, da so na neki tv oddaji govorili, da so verniki na Poljskem veliko bolj polnili cerkve konec 70. let kot pa danes. Ali to drži? Tako Karolina: "Rekla bi ravno obratno: veliko mladih se je veri približalo". Iwa: "Naš papež je pripomogel k temu, da je znatno
so obrazložili sopotniki. Pogovor je stekel tudi o položaju, ki je za časa železne zavese moril, a nikoli dokončno zamoril ("kot je to značilno za Čehe") verskega čustva Poljakov. "Kar je takratni škof, nato pa kradinal Wojtyla pisal, se je med množico vernih širilo preko podtalnih, tajnih kanalov", je povedala Karolina, katere mama je bila soudeležena pri razmnoževanju tega materiala. Bartek pa: "Ko je po izvolitvi papež poudarjal pomen človekovih pravic, je bilo nam Poljakom jasno, da so bile njegove besede nam namenjene." Papež je bil skratka tisti, ki je svoj narod ščitil iz Vatikana. Kakšne lastnosti pa upajo, da bo imel novi sveti oče? "Gotovo bomo priča novi usmeritvi cerkvene ustanove", je poudarila Karolina. "Novi papež bo imel pred seboj zahtevno nalogo, saj je moralna zapuščina preminulega izredno pomembna in težka”, je povedala Iwa in dodala, da ni važno, kdo bo imenovan za novega naslednika apostola Petra, "glavno pa je, da bo tudi obdržal odprtost do drugih kultur". "Škoda bi bilo, ko bi drugače storili korak nazaj," je sklenil Bartek.
Strani 10-11 sta pripravila Matjaž Rustja in Igor Gregori
14. aprila 2005
Karol Woitvla 1920-2005
NOVI
GLAS
Misli o velikem papežu
likega človeka.
Marko Tavčar
Imel sem srečo, da sem se večkrat od blizu srečal s papežem Janezom Pavlom II.: od doživetja njegove izvolitve na trgu sv. Petra, nekajkratnega somaševanja v njegovi privatni kapeli, srečevanja ob teoloških kongresih in obisku Slovenika 22. novembra 1990, do slovesa spet pri baziliki sv. Petra v soboto ponoči in v torek, 5. t.m. ponoči v baziliki sami. Nepozabni trenutki srečanj s človekom, ki je hkrati združeval vzvišeno popolno predanost Bogu in svojemu poslanstvu z izredno človeško bližino in dobrohotnostjo, kot jo lahko izraža le oče! Janez Pavel II. je bil eden največjih ljudi našega časa in eden največjih papežev v zgodovini Cerkve. Niso brezpredmetni glasovi z mnogih strani, da bi ga vse Božje ljudstvo enodušno takoj proglasilo za "svetega". Morda bi bilo mogoče jedro njegove osebnosti in pomena njegovega dela zaobjeti takole: papež Janez Pavel II. je iz najglobljih korenin krščanske vere v Jezusa Kristusa in Troedinega Boga črpal neizmerno spoštovanje in ljubezen do vsakega človeka in vsakega naroda ter nezlomljivo upanje in zaupanje v graditev nove dobe evangeljske civilizacije dialoga, sodelovanja, ljubezni in miru med vsemi ljudmi dobre volje ne glede na raso, politično prepričanje ali versko pripadnost. Z vso svojo osebnostjo in prizadevanjem se je trajno zapisal v zgodovino človeštva.
Jožko Pirc
Kaj naj povem o papežu... v teh dneh so drugi, veliko bolj razgledani in učeni ljudje po časopisih in v neskončnih televizijskih povezavah razčlenili najrazličnejše vidike te izredne osebnosti, ki je v sebi združevala izrazito večplastnost in vrsto darov. Ko si mu prisluhnil, si takoj zaslutil, da je to človek globoke duhovnosti in trdne vere, resnega študijskega pristopa, a tudi mističnega zanosa. Iz njega sta izžarevali izredna volja in moč, tako da se je izkazal tudi kot človek akcije in velikih komunikacijskih sposobnosti, predvsem pa si v njem vedno zaznal pristnost in naravnost ter veliko zvestobo samemu sebi in temu, v kar je verjel, da je prav in dobro. Zanj bi res lahko rekli, da je bil pravi revolucionarni duh. Človek, ki ne sledi splošnemu mnenju ali ustaljenim protokolom, ampak zna v zvestobi tradicionalnim vrednotam in oblikam prisluhniti svoji vesti,
svojemu notranjemu glasu in mogoče včasih tudi intuitivno izbrati pot, ki je drugačna, ki preseneti, ki se ne drži kalupov in predpisov. Edino tako si lahko razlagamo, da je znal nagovarjati tako vernike kot neverujoče, da mu veličino priznavajo tudi pripadniki drugih verstev in zato je v svojem skoraj 27 let dolgem pontifikatu privabljal neverjetne množice. Vsakdo mu je namreč moral priznati izredno duhovno moč in doslednost v zagovarjanju občih človeških vrednot, kot so mir, spoštovanje življenja v vseh njegovih oblikah, spoštovanje človekovih pravic in svobode, skrb za socialno pravičnost in odpravo lakote v svetu. V tem, kako je znal nagovarjati mlade, ni potrebno posebej govorih, saj so mu bili ob strani tudi v dneh, ko je bil bolan in je umiral in te dni, ko se pripravljajo na njegov pogreb. Mirno lahko zato rečemo, da je bil obdarjen z izredno karizmo. Bil je mož hudih življenjskih preizkušenj, kot otrok je izgubil mamo, doživel je nacizem in preganjanje Judov na Poljskem, doživel je prihod komunizma in komunistično preganjanje, doživel je bolezen in z Marijino pomočjo, kot je sam dejal, preživel atentat. V teh zadnjih letih in mesecih pa je znal dostojanstveno in vendar naravno sprejemati vse hujše omejitve in zdravstvene težave zaradi bolezni. Tudi v tem je pokazal, da je dosleden s samim seboj in da, če je pisal in govoril o tem, da je treba človeka spoštovati v celoti, zdravega in bolnega, to tudi živi. Celo jezilo ga je, da ne more na Veliko noč nagovoriti množice, ki se je zbrala pod njegovim oknom na trgu pred svetim Petrom. Nekateri mu očitajo, da bi se temu lahko izognil in da ni bilo dobro kazati trpečega in nemočnega papeža. Mislim pa, da je bil tudi v tem rajni papež dosleden in ni hotel nič drugega kot do konca izpolnjevati svojo službo pastirja narodov ter izpričevati svojo vero. Tudi s svojim molkom je "molče trobental" svoj Čredo. Vsa priznanja za razne krivde, ki so jih zagrešili cerkveni ljudje, vsi pozivi k spravi, vsa dejanja približevanja in iskanja sožitja z drugimi verstvi, so dejanja, ki potrjujejo njegovo veliko moralno moč. Mi, kot Slovenci, ki ži-
vimo izven meja svoje matične domovine, smo mu hvaležni, da nas je med svojimi obiski v naših krajih, v Trstu, Gorici in Vidmu, posebej obravnaval in nas spodbujal v zvestobi narodnim in duhovnim vrednotam, ki jih je očitno razumel in
doživljal kot pravične in pravilne. Podobno se je izrazil tudi med obema obiskoma, ki ju je opravil v Sloveniji, da ne omenimo vloge, ki jo je imel pri tem, da je Vatikan kot prvi priznal suverenost novonastale republike Slovenije in s tem pospešil mednarodno priznanje naše domovine.
Tudi zato ga imamo radi.
Vesel sem, da sem lahko osebno sledil in doživljal ta novi papeški slog, ki je prevetril Vatikan in bo gotovo še dolgo zaznamoval delovanje Cerkve. Upam, da bomo znali tudi v naših župnijskih skupnostih in v osebnem življenju slediti zgledu tega ve-
Vstali Gospod Jezus je danes, 2. aprila 2005, na predvečer nedelje Božjega usmiljenja, v velikonočnem času k sebi poklical zvestega služabnika svetega oče-
ta papeža Janeza Pavla II. (1920-2005). Njegova smrt nas žalosti, toda v veri in zaupanju Bogu izražamo veliko hvaležnost, da nam ga je v svoji Previdnosti, s katero vodi Cerkev, dal v odločilnih časih preteklega stoletja. Janez Pavel II. je bil eden največjih papežev v zgodovini Cerkve. Njegove besede, številna pisma in okrožnice ter pastoralna potovanja so nas usmerjala k pristnemu evangeljskemu nauku in uresničevanju II. vatikanskega koncila (1962-1965) ter h krščanskemu življenju in pričevanju, njegov zgled pastirske požrtvovalnosti, trdnega zaupanja in neomajne vere pa nas je
potrjeval v veri in zvestobi Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi. Škofje v Cerkvi na Slovenskem smo papežu Janezu Pavlu II. še posebno hvaležni za številne izraze ljubeče skrbi in očetovske naklonjenosti do slovenskega naroda in Cerkve. Med prvimi državniki na svetu je priznal slovensko državno samostojnost, dvakrat pa nas je tudi osebno obiskal. Med prvim obiskom je mladim zaupal: "Papež 'ma vas rad!" in nas vse spodbudil z ljudskim rekom: "Korajža velja!". Zavzel se je za to, da je lahko razglasil blaženega Antona Martina Slomška za nebeškega vzornika katoliške vere na Slovenskem in ljubezni do naroda in Cerkve. Globoko hvaležnost mu bomo najbolje pokazali s tem, da si bomo njegove spodbude vzeli k srcu in da bomo v naslednjih dneh v gorečih molitvah prosili Gospoda, naj mu nakloni bogato plačilo, pokojnega pa, naj odslej prosi za nas pri Bogu, da bo Cerkev pri nas in v svetu v njegovem duhu zvesta svojemu poslanstvu.
dr. Franc Kramberger, predsednik SŠK in
ostali slovenski škofje
Ob smrti svetega očeta Janeza Pavla II. sočustvujemo z vsemi katoličani in z vsemi ljudmi dobre volje po svetu, ki jih je papeževa smrt prizadela. Njegov pontifikat je bil tretji najdaljši v zgodovini Cerkve (26 let). Bogu se zanj zahvaljujemo in za delo, ki ga je opravil v Katoliški Cerkvi in za blagor vsega sveta. Prosimo Gospoda, naj ga popelje v večno svetlobo in naj uživa večno srečo z Devico Marijo in svetniki, saj jih je prav on toliko razglasil za svetnike.
Sv. očetu Janezu Pavlu II. smo mi še posebej hvaležni za njegov delež pri mednarodnem priznanju samostojnosti Slovenije in za njegova dva pastoralna obiska.
Papež Janez Pavel II. je imenoval za škofe 13 škofov Slovencev: vseh 11 slovenskih in 2 zunaj Slovenije.
Papež Janez Pavel II je bil eden največjih papežev moderne dobe. To je bil papež notranje prenove Cerkve, dialoga z drugimi Cerkvami in krščanskimi skupnostmi, z drugimi verstvi in sploh z ljudmi drugačnega pre-
pričanja. Kot usmiljeni Samarijan se je sklanjal k narodom v njihovi stiski zaradi vojne, revščine, zaostalosti ter kršenja človekovih pravic in drugih krivic.
Svojo hvaležnost papežu Janezu Pavlu II. bomo najlepše izkazali s tem, da sprejmemo in se ravnamo po tem, kar nas je učil.
V stolnici in po vsej škofiji bodo zanj zvonjenje, maše zadušnice, govori in molitve za njegov večni mir in pokoj.
Papež Janez Pavel II. je bil velik papež.
msgr. Metod Pirih, koprski škof
Koliko lepih misli so izrazili o papežu preprosti ljudje in vidne osebnosti! Res smo lahko zadovoljni, da je postal svet tako dober in ceni vse nauke, ki jih je Janez Pavel II. vztrajno delil. Koliko lepih besed toliko dni zaporedoma!
Toda pri papežu so besedam sledila dejanja, sam je dajal dober zgled, ko je delal določene izbire in pri svojem poslanstvu vztrajal do konca. Zdaj je treba, da tako ravnamo vsi. Preprosti ljudje in mladina, prihodnost sveta, so sprejeli papeževo sporočilo in upati je, da ga bodo dolgo nosili v srcu. Enako mora narediti, kdor je na vodilnih mestih in ima odgovornost za usodo posameznih ljudi, narodov in sveta. Sem lahko stvaren s tremi primeri? Makroprimer: kako je mogoče odobravati papeževo sporočilo miru in istočasno napovedovati preventivno vojno raznim državam in v njej sodelovati? Mikroprimer: pritrjevati njegovemu prizadevanju za pravičnost in bratstvo med ljudmi in istočasno kratiti npr. Slovencem v Trstu (ali Čedadu in še kje) pravice, ki jim pripadajo po božji in človeški postavi (beri zakonu 38/2001)? Paradoks par excellence (ker prihaja iz vatikanske "volilne kampanje"): kako je mogoče širiti nauk o človekovem dostojanstvu in enakosti vseh ljudi in istočasno izjavljati, da bi moral novi papež zdaj biti Italijan, vsekakor pa ne črnec!? Če bi tega sam ne slišal po televiziji, bi ne verjel, da je mogel kdo kaj takega izreči. Evangelij na krsti Janeza Pavla II. je veter zaprl, tako da je ostala prva platnica zgoraj: kot da je pripravljen za novo branje. A tokrat v tej luči: bodočnost bo svetla, če med lepimi besedami in dejanji ne bo več razlike.
Janko Ban
Spomini na vseslovensko romanje k svetemu očetu v Rim
"Pozdravljam vas kot pripadnike plemenitega naroda!
\rr
11 T"\ozdravljam vas kot \-Jpripadnike pleme-A nitega naroda, naroda, ki je vreden vsega spoštovanja in ljubezni", s temi besedami je Janez Pavel drugi nagovoril 5000 slovenskih romarjev, ki so ga 18.oktobra 1979 obiskali v Rimu. Kako zelo nas je imel rad, priča dejstvo, da se je že v prvem letu svojega papeže-vanja kar dvakrat srečal s Slovenci. Septembra 1979 so prvega papeža, ki je z nami govoril v slovenščini, obiskali v Castel-gandolfu verniki tržaške škofije, med katerimi je bilo nad 500 Slovencev. Mesec dni kasneje in le dva dni po prvi obletnici izvolitve Janeza Pavla II., je Trg sv. Petra preplavila slovenska beseda, v vseh svojih oblikah in narečjih od gorenjske do štajerske, od koroške do notranjske, od primorske do dolenjske, od prekmurske do belokranjske, od briške do go-
riške in vipavske, od kraške do brežanske govorice.
Ob vzklikih "živio papež" in prepevanju Marijinih pesmi je 5000 slovenskih vernikov čakalo v avdienčni dvorani Pavla VI. na težko pričakovano srečanje s svetim očetom. Točno ob 13.00 je v dvorani završalo, ko smo zagledali svetega očeta, ki se je zaustavil med verniki, se rokoval, delil blagoslove. Za nekaj več kot sto metrov dolgo pot od vhoda pa do stopnišča pod monumentalno skulpturo Vstajenja je potreboval 14 minut. Vsem, čeprav je bilo to materialno nemogoče, je želel stisniti roko. Dlje se je zaustavil pri narodnih nošah v prvih vrstah, nato očetovski pozdrav in blagoslov vsem. Množica pa je medtem že intonirala ponarodelo poljsko cerkveno pesem, papežu v pozdrav. Ljubljanski metropolit Pogačnik, ki je vodil romarje, je papežu sporočil,
da je "po vzgledu svetih bratov Cirila in Metoda ostal slovenski narod skozi stoletja zvest Kristusu in Cerkvi. Jasno priča o tem njegova večkrat razburkana zgodovina, ko je moral narod marsikaj pretrpeti zaradi svoje zvestobe Kristusu in Cerkvi." Romarji, ki so Pogačnikov pozdrav podkrepili s ploskanjem, so na mah utihnili, ko je sveti oče stopil k mikrofonu in dejal "z iskrenim veseljem in hvaležnostjo sprejemam vas, Slovence, ki ste te dni prišli v Rim na narodno romanje z vašimi škofi na čelu. Dobro vem, da ste Slovenci med prvimi slovanskimi narodi prejeli krščansko vero, pred več kot 12 stoletji. Za ta neprecenljivi dar pokristjanjenja, ki je postalo vir tako izrednih sadov, se vedno z vami zahvaljujem Bogu. Želim obenem izraziti priznanje in pohvalo vašemu narodu za nepretrgano zvestobo apostolskemu
sedežu v Rimu, ki je ostala neokrnjena v stoletjih kljub vsem preizkušnjam, ki ste jih morali prestati. Bodrim vas, da z neomajnim zaupanjem vztrajate na isti poti živega in neustrašnega evangeljskega pričevanja. Moj pogled se obrača tudi na bodočnost vašega cerkvenega občestva, zato ostaja moja beseda goreč poziv, da vedno bolj poživite dar svetega krsta. Skrbite tudi, da bo imela slo-
venska cerkev vedno dovolj gorečih duhovnikov." In še je papež govoril o temeljni vlogi družine in krščanski vzgoji otrok. Spomnil pa se je tudi 25-letnice obstoja medškofijskega tednika DRUŽINA, ki ga je urejeval vipavski rojak dr. Drago Klemenčič. "Srčno želim, da bi to glasilo tudi v prihodnosti svobodno opravljalo svoje predragoceno vzgojno in informativno versko poslanstvo. Slo-
venski katoličano bodo tako imeli ustrezno sredstvo, da se vedno bolj zavestno vključijo v življenje vesoljne Cerkve. Vam vsem najprisrčnejše želim, tako Cerkvi v Sloveniji in vsemu slovenskemu narodu vedno večjega napredka s pomočjo vsemogočnega Boga in našega Gospoda Jezusa Kristusa ter pod materinskim varstvom Božje Matere kraljice Slovencev. Vsak dan naj vas spremlja moj posebni apostolski blagoslov, ki ga iz srca podeljujem vam in vsem, ki so vam dragi."
Po teh besedah je v dvorani završalo, ploskanja ni hotelo biti konec. Medtem ko so svetemu očetu ponesli darove iz najrazličnejših krajev Slovenije, je iz 5000 grl mogočno zazvenela "Marija skoz življenje", papeževo oko se je orosilo, toda v istem hipu se je mimo protokola pomešal med ljudi, stisnil več sto rok, podelil romarjem rožni venec ali podobico, blagoslovil otroke, se zaustavil v kratkem razgovoru z duhovniki in laiki, nakar se je vidno ganjen ločil od nas vseh, ki smo prisostvovali temu enkratnemu dogodku.
Saša Rudolf
NOVI
GLAS
Kratke
Petje v jezikih dežele
V nedeljo, 8. maja, bo ob 15. uri v Avditoriju Concordia pordenonske pokrajine potekal peti natečaj Večjezičnega petja. Natečaj je namenjen vsem mladim, ki so stari od 10 do 15 let, in tistim, ki imajo od 16 do 25 let: ti bodo izkazali svoje adute v sekciji lahke glasbe. Mladi od 15. do 25. leta pa bodo lahko nastopili v razdelku Lepega petja. Pordenonski natečaj želi sprožiti v mlajših generacijah ljubezen do petja, hoče podpreti njihovo vnemo in si prizadeva, da bi mladi po tej poti tudi nadaljevali. Poleg umetne in strokovne plati posameznega nastopajočega bo komisija posebno pozorna na njegovo izrazno moč, na jezikovno kakovost, ne nazadnje pa na njegovo pozornost pri izbiri takega glasbenega odlomka, ki najbolje izraža njegovo osebnost. Kandidati bodo lahko izvajali le pesmi v originalnem jezikovnem kodu, slednji pa mora izrecno odražati večjezično stvarnost naše dežele: natečaj je tako namenjen le pevcem, ki se bodo predstavili s stihi v furlankem, italijanskem, slovenskem ali nemškem jeziku. Slehernega solista bo lahko spremljala njegova skupina ali pianist, ki si ga bo lahko vsak pevec svobodno izbral; možna bo tudi uporaba glasbene kulise na Cdju ali kaseti. Vsak nastopajoči mora do 30. aprila 2005 poslati dvojno kopijo partiture, ki mora obenem obsegati tako izvirnik besedila kot notni zapis pesmi. Za dodatne informacije lahko pišete na spletni poštni naslov: alliancefrancaise-pn@libero.it
Štirje goriški zbori v Ilirski Bistrici
V nedeljo, 10. aprila, je bila v Ilirski Bistrici v Kulturnem domu na Vidmu revija Primorska poje, na kateri se je predstavilo osem zborov. Kar polovica jih je bilo iz Gorice, in sicer: Vokalna skupina Musicum (mentor Matjaž Šček), Moška pevska skupina Akord iz Podgore (Mirko Špacapan), Mešani pevski zbor Podgora (Mirko Špacapan) in Mešani pevski zbor Štandrež (David Bandelli). Goriške pevske skupine so se lepo pripravile na to revijo in dovršeno izvedle svoj program. Poleg goriških sta se predstavila še dva zamejska zbora Slovenski lovski Doberdob (Janko Simoneta) in Mešani pevski zbor Jacobus Gallus iz Trsta (Matjaž Šček). Koncerta se je udeležilo lepo število poslušalcev, ki so nastopajoče zbore lepo sprejeli in nagradili z dolgimi aplavzi. Primorska poje se bo nadaljevala na Goriškem v petek, 15. aprila, ob 20.30 v Štarancanu, kjer bodo nastopile pevske skupine s folklornim programom.
7. in 8. aprila v Kobaridu in Bovcu
Slovenistično srečanje pod Krnom
V dneh 7. in 8. aprila 2005 so bili v Kobaridu in Bovcu letošnji že 16. Primorski slovenistični dnevi. Vsako leto jih prirejajo vsa tri primorska slavistična društva: Nova Gorica, Koper in Trst-Gorica-Videm. Strokovnega srečanja, ki je bilo posvečeno primorskim literarnim zgodovinarjem in na poseben način Antonu Ocvirku, se je
8.	t.m. udeležilo lepo število slavistov iz primorskega prostora in iz osrednje Slovenije, predvsem iz Ljubljane. Od tam je prišla večja skupina študentov prvega letnika na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete.
V svojem pozdravu se je predsednica Meddruštvenega odbora Marija Mercina (na sliki) med drugim spomnila pred kratkim preminulega prof. Janka Ježa, ki je bil nekaj časa lektor slovenščine na rimski univerzi, nato šolnik in ravnatelj na slovenskih višjih srednjih šolah v Trstu in je avtor italijanske izdaje Brižin-skih spomenikov. Udeležence sta nato pozdravila Božica Spo-lad Žuber, predsednica novogoriškega Slavističnega društva, organizatorja letošnjih Primorskih slovenističnih dnevov, in kobariški župan Pavel Gregorčič. Spored se je začel s poročilom
Marije Mercina o pomenu PSD v povezovanju literarne vede in šolske prakse. Nato je Marija Pirjevec prikazala delo Lojzke Bratuž ob njenem življenjskem jubileju. Zoltan Jan (na sliki) in Branko Marušič sta govorila o li-
terarni zgodovini na Primorskem, prvi o njenih mejah, drugo o njenih začetkih. Ksenija Černigoj je predstavila Avgusta Žigona, Barbara Ivančič Janeza Dolenca, Vida Medved Udovič je
Mladi iz tržaške škofije so se poklonili svetemu očetu
Ti si nas poklical in mi smo prišli k tebi, dragi papež!
Odkar je svet pretresla vest, da je papež Janez Pavel II.umrl, se v Rim zgrinja na tisoče romarjev in vsi povejo isto: da so ga prišli zadnjič pozdravit in da se mu hočejo še zadnjič zahvaliti za vse, kar je dobrega naredil. Prejšnji teden se je reka teh ljudi vila okoli Sv. Petra, da bi utegnila priti do njegove krste v Petrovi katedrali.
Tudi skupina mladih iz tržaške škofije se je odpravila na pot v Rim, da bi zadnjič pozdravila dragega papeža. Pod vodstvom duhovnika Pavla Iannacco-neja, ki je v naši škofiji odgovoren za mladinsko pastoralo,
in v spremstvu še dveh mladih tržaških duhovnikov, g. Cri-stiana in g. Andrea, se je v torek, 5. aprila, ob 14. uri zbralo na tržaški železniški postaji osemdeset ljudi, v večini mladih, in šlo na pot. Med njimi smo bili tudi nekateri Slovenci iz Trsta.
Naš vlak je prišel na cilj ob 23.30. Takoj smo šli do mesta, kjer se je začela vrsta ljudi, ki so čakali, da bi prišli pred papeža. Tudi mi smo se postavili v vrsto in začeli naše "romanje". Vodila nas je želja, da bi prišli do tistega človeka, ki je vedno "romal", da bi prišel med ljudi, da bi dosegel vse in
dal vsakemu novo upanje, spodbudo za naprej in mu skušal utreti boljšo prihodnost. Zdaj smo bili mi na vrsti, da pridemo do njega, v znak hvaležnosti, v znak, da smo razumeli njegovo sporočilo in to sporočilo sprejeli kot center v našem življenju.
Okoli nas je bilo že polno ljudi iz cele Italije, drugih narodnosti in veliko Poljakov. Vrsta se je premikala zelo počasi. Ljudje so peli in ploskali papežu, molili in se pogovarjali. Vladalo je čudno vzdušje miru in veselja, na prvi pogled neumestno za tako situacijo, bratske povezanosti, da gremo vsi na isto pot. Molitev rožnega venca je bila stalen sopotnik na tej poti, se prepletala s koraki, šla je iz ene skupine na drugo kot odmev. Če je kdo spredaj začel moliti, so mu drugi odgovarjali, če je kdo začel peti, je druga skupina delala odmev in odgovarjala tisti pesmi, tako da so bile molitve, pesmi, veseli vzkliki papežu in ploskanje spremljevalci na celi poti. Proti jutru se je trudno-st poznala na vseh, nihče ni imel več moči se pogovarjati ali peti, marsikdo je skušal vsaj malo počivati, se ulegel kar na tla ali se usedel, ko se vrsta ni premikala za več časa. Ko smo bili že precej obupani in smo začeli dvomiti, da bomo utegnili priti do konca, ker se je govorilo, da manjka še 5 ur ali več, je kdo spredaj začel ploskati v čast papežu in takrat se je cela množica prebudila. Ploskanje se je razširilo naprej in smo pozabili na obup ter šli naprej. Ko je bilo najbolj vlažno in mrzlo in je bila vrsta ustavljena, zgodaj zjutraj, smo si nekateri dali moč in začeli peti. Takoj so se tudi drugi zdramili, se nam nasmehnili in se nam pridružili. Skušali smo biti "stražarji jutra", kot je papež imenoval nas mlade. Zgodaj zjutraj smo videli eno
slovensko zastavo pred sabo, ki se je komaj postavila v vrsto. Nje, ki so komaj začeli vrsto, je čakala še dolga pot, ki smo jo mi prehodili ponoči. Okoli 9. ure zjutraj smo bili na začetku ul. della Conciliazio-ne, kjer je bilo polno časnikarjev, fotografov in snemalcev. Na Trgu sv. Petra smo bili ob 11. uri, ob 12. uri pa smo vstopili v baziliko. Doživetja tistih trenutkov so bila močna, neopisljiva. Počutila sem se kot romar sredi reke drugih romarjev, ki smo končno prišli na pomemben cilj. Čutila sem, kako nam je tista bazilika, ki je videla celo zgodovino ljudi in Cerkve, odprla svoje roke in nas materinsko sprejela v svoje naročje. V tistem stopanju v vrsti proti krsti sem občutila, kako smo res vsi ljudje bratje, ker živimo na isti zemlji, ker hrepenimo vsi za podobnimi stvarmi; kako smo vsi eno, povezani z istim duhom in kako je bil tisti človek tam spredaj res naš "stari očka", ki je znal povezovati vse, ki nas je imel rad in nas imel v svojem srcu.
Ob odhodu iz bazilike se je veliko mladih zaustavilo še za nekaj časa v tistem opogumljajočem objemu bazilike sveta. Ob koncu dolge poti, ko smo dospeli do cilja po resnih dvomih, da se nam bo posreči-
lo, in ob končnem pogledu na umrlega papeža je molitev kar sama privrela na dan. Mladi so sedeli na tleh ali ob kakem stranskem oltarju v tihi molitvi, se objemali v joku, cele skupine mladih so skupaj molile, skoraj vsak je pustil v baziliki kakšen listič, osebno pisemce za papeža. Ta sporočila so se kopičila ob stranskih oltarjih in tudi zunaj cerkve.
Kar se tiče varnostne in medicinske službe, je bilo dobro poskrbljeno, ker smo imeli pogoste postojanke ob poti in med celo potjo so nam zastonj delili vodo.
Popoldne smo bili tako utrujeni, da smo šli v rimske vrtove Ville Borghese in si tam malo odpočili. Ob 19.30 smo imeli sv. mašo, se zahvalili Bogu za tako doživetje, potem pa smo šli na vlak in nazaj domov. V četrtek, 7. aprila, ko smo zjutraj dospeli v Trst na železniško postajo, smo bili uničeni, a polni luči in veselja. Šli smo se poklonit umrlemu papežu, a smo v resnici doživeli velikonočno veselje vstalega Kristusa.
Marsikdo nas sprašuje, zakaj smo šli, in je v resnici težko razložiti, kaj te žene, da greš v Rim za tako priložnost, da si 12 ur v vrsti, (za nekatere je bilo teh ur še več), ne spiš celo noč in nisi turist. Vsi, ki smo
šli, smo občutili željo, da bi bili tam, prisotni, da bi papeža zadnjič pozdravili, se mu z našo prisotnostjo zadnjič zahvalili za vse, kar je naredil na tem svetu, a ne samo velikih reči, ki jih je bil zmožen premakniti, spremeniti; tudi malih sprememb v nas samih. Njegova beseda je bila jasna, včasih stroga, včasih mehka in opogumljajoča, kot je pač beseda vsakega dobrega očeta. Mi mladi smo ga imeli za nešega drugega očeta. Znal se je dotakniti vsakega človeka, zato ga vsi čutijo tako blizu, kot če bi bil osebni prijatelj ali sorodnik. Vsi ljudje, še posebno mladi, ki so zasedli Rim v teh dneh, ki so še zbrani pri Sv. Petru in povsod po svetu na srečanjih in molitvah ter molijo, pojejo, plešejo, so dokaz, da je Janez Pavel II. znal govoriti človeku v srce, da je bil preprost in pristen, kljub teži pa-pežke službe. Po njegovi smrti se val veselja in pozitivnih sprememb, ki jih je povzročil s svojo domiselnostjo in veliko vero v Boga in v človeka, ne konča, a se komaj začenja. Bili smo deležni velike božje milosti, z njim na čelu Cerkve. Sedaj smo mi na vrsti, da uresničimo vizijo, ki jo je imel z nami, sodobnimi ženami in možmi dobre volje.
Raffaella Petronio
ZADRUZNA KRAŠKA BANKA
ZADRUŽNA KRAŠKA BANKA OBVEŠČA CENJENE ČLANE, DA BO REDNI OBČNI ZBOR, V DRUGEM SKLICANJU V NEDELJO, 17. APRILA 2005, S PRIČETKOM OB 09.15, V ŠPORTNO-KULTURNEM CENTRU VZGONIKU, S SLEDEČIM DNEVNIM REDOM:
1) Poročilo Upravnega odbora, prikaz in obrazložitev obračuna z dne 31.12.2004
2) Poročilo Nadzornega odbora
3) Razprava in odobritev Obračuna, poročil in predloga o razdelitvi dobička iz leta 2004
4) Določitev sejnin in honorarja Nadzornikom
5) Izvolitev treh članov Upravnega odbora, celotnega Nadzornega odbora in Razsodišča
Če se kdo ne more udeležiti občnega zbora, prosimo, da pooblasti izključno drugega člana.
Za vstop v dvorano je obvezno vabilo.
govorila o primorskih avtorjih v osnovnošolskih berilih, Lojzka Bratuž o Martinu Jevnikarju, Boris A. Novak se je spominjal Dušana Pirjevca. Odpadli so trije napovedani referati (o Linu Legiši, Karlu Štreklju ter Dušanu Pirjevcu in evropski misli).
Popoldanski del je bil v celoti posvečen Antonu Ocvirku. O njem so govorili Janko Kos, Lado Kralj,
Tone Smolej, Majda Stanovnik, Tatjana Rojc, Denis Poniž in Nada Dukič. V poznem popoldnevu so na Žagi pri Bovcu odkrili spominsko ploščo Antonu Ocvirku na njegovi rojstni hiši. Po pozdravu bovškega župana Danijela Krivca je znanstvenikovo delo ovrednotil Janez Vrečko, predstojnik že omenjenega Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo. Spregovorila sta še Miran Hladnik, predsednik Slavističnega društva Slovenije, in akademik Ciril Zlobec. Sledil je kulturni program z učenci osnovne šole in mešanim pevskim zborom iz Žage. Zvečer je bilo v Bovcu od-
prtje razstave "Anton Ocvirk 1907-1980". Ob tej priložnosti je govoril akademik Janko Kos.
Primorski slovenistični dnevi so se začeli že 7. aprila zvečer, ko je bil v Kobaridu v dvorani Doma Andreja Manfrede literarni večer s Cirilom Zlobcem in Sašo Vugo. Poleg pesnika in pisatelja, ki sta se rodila na Primorskem, so sodelovali učenci kobariške osnovne šole. Oba književnika sta sledila tudi strokovno-znan-stvenemu srečanju.
Primorski slovenistični dnevi 2005 so bili vsebinsko bogati in zelo dobro organizirani.
Andrej Bratuž
NOVI
GLAS
Kongres dolinske sekcije SSk
Za konkretno izvajanje dvojezičnosti!
Okrogla miza
Skupno zastopstvo: za zdaj ostaja še mitološko obarvana ideja
Društvo slovenskih izobražencev in Slovenski klub
Sekcija Slovenske skupnosti v dolinski občini je imela minulo sredo, 6. aprila, svoj kongres. Potekal je v mali dvorani občinskega gledališča Prešeren v Boljuncu ob dobri udeležbi članov in somišljenikov, med katerimi je bilo opaziti tudi lepo število mladih. Vodenje kongresa so udeleženci poverili Aldu Stefančiču.
predstavniki SSk v občinskem svetu aktivno sodelujejo pri reševanju vseh drugih problemov, s katerimi se mora spopadati občinska uprava. Velik uspeh sedanje in tudi prejšnje občinske uprave je vsekakor podpis sporazuma med Občino in srenjo Boljunec v zvezi s srenj-skim premoženjem. Tajnik Mahnič je izrazil tudi zadovoljstvo
Menda bo ostalo skupno zastopstvo zamejskih Slovencev v prihodnje še naprej pojem, ki sodi raje v neotipljivo sfero mita kot pa dejanske uresničljive politične volje. Tako bi lahko opredelili izsledek torkove okrogle mize z naslovom Skupno zastopstvo Slovencev v Italiji-Med mitom in uresničitvijo, ki sta ga priredila Slovenski klub in Društvo slovenskih izobražencev.
Gregorčičeva dvorana na Frančiškovi ulici je bila res polna, prisotni so bili predstavniki tako javnega kot političniga življenja, nekateri izmed teh so sedeli za predavalno mizo in bili neposredno soudeleženi pri debati, ki jo je vodil pokrajinski predsednik SKGZ za Tržaško Igor Gabrovec. Uvodoma sta spregovorila predsednika SSO in SKGZ, Sergij Pahor in Rudi Pavšič. V prvi vrsti sta poudarila predlog krovnih organizacij o takem predstavništvu, ki bi bilo nekakšen "mini parlament" slovenske manjšine, polovico katerega bi sestavljali pripadniki organizacij civilne družbe, polovico pa izvoljeni politični predstavniki, ki so izraz manjšine. Mini parlament naj bi določal ravnanje ob bistvenih vprašanjih in bi izvolil tudi ožje izvršno telo, ki bi izvajalo sprejete smernice. Pri tem, je bilo rečeno, se je treba vprašati, ali obstaja realna pripravljenost sedeti za isto mizo in se dogovarjati o bistvenih vprašanjih. Deželni poslanec SKP prenove v parlamentu F-Jk Igor Cancia-ni je dejal, da bi se tako predstavništvo lahko ukvarjalo z izvajanjem zaščitnega zakona,
skrbelo naj bi za odnose s Slovenijo in Italijo, pa tudi za rast in razvoj manjšine. Vprašal se je, kaj o tem misli tista družba, ki ni ne civilna in niti politična, ki bi morala izvoliti to predstav-
ništvo. Po njegovem mnenju bi tako predstavništvo nujno potrebovalo nekaj podpredstav-ništev, ki bi se ukvarjala s problemi na pokrajinski ravni.
Po mnenju načelnika slovenske komponente pri stranki LD Ravla Kodriča je manjšina živ in zanimiv organizem, pri oblikovanju skupnega zastopstva pa morata priti do izraza tako civilna družba kot politika. Kodrič je postavil t.i. pogoj inkluzivno-sti, se pravi, da se ne sme postavljati pregrad, ki utesnjujejo. Stojan Spetič iz SIK je izrazil prepričanje, da manjšina mora vedeti, zakaj potrebuje skupno predstavništvo. To mora biti organ, ki bo sposoben usklajevati napore za življenje v normalnih razmerah ter za to, da manjšina
dobi svojo vlogo. Poleg tega Slovenci v Italiji potrebujejo predstavništvo tudi zato, ker levosredinska koalicija v Italiji, v kateri se prepoznava večina pripadnikov manjšine, ni vedno in
povsod angažirana za manjšinske pravice. Spetič se je zavzel za model predstavništva, ki bi veljal za prvo prehodno fazo: to naj bi bila skupščina izvoljenih političnih predstavnikov in predstavnikov vseh aktivnih organizacij civilne družbe. Skupščina naj predebatira temeljna vprašanja in izvoli predstavniški organ, ki naj vodi in usmerja dejavnost. To zastopstvo naj potem določi jasna pravila, da se v naslednji fazi uresniči zamisel o skupnem predstavništvu manjšine.
Deželni tajnik SSk Damijan Ter-pin je izrazil bojazen, da se različne komponente v manjšini niso poenotile iz zgodovinskih razlogov oz. zaradi političnih delitev, ki izhajajo iz zgodovi-
ne. Tudi dejstvo, da ima manjšina dve krovni organizaciji, je odraz te razklanosti. V nadaljevanju je menil, da v manjšini obstajajo tri institucionalne organizacije: poleg krovnih organizacij SKGZ in SSO je tu namreč še stranka SSk, ki je edina slovenska politična organizacija, izjemno zakoreninjena na teritoriju. Kar se tiče Slovencev v drugih italijanskih strankah, ima po njegovih besedah statutarno avtonomno komponento le stranka Levih demokratov. Po Terpino-vem mnenju je treba biti realistični in najti rešitev v okviru politične bipolarnosti, ki izvira iz zgodovine. Znižati je treba ambicije in preveriti, ali obstaja politična volja za korak naprej. V razpravo sta posegla tudi državni sekretar in vodja urada za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu pri slovenski vladi Franc Pukšič in predsednik komisije DZ za Slovence v zamejstvu in po svetu Janez Kramberger. Kot je povedal Pukšič, Slovenija želi, da v manjšini poteka razprava v tej smeri, ne bo pa dala navodil oz. svetovala modelov o organiziranosti manjšine. Postavil je vprašanje, kaj narediti, da se asimilacija ne bo širila in uničevala manjšine, pri čemer je poudaril pomen usklajene skupne strategije, volitve pa so po njegovem mnenju najbolj demokratično sredstvo. Kramberger pa je dejal, da je skupno zastopstvo manjšine potrebno za dobro slovenstva.
Srečanja sta se udeležila tudi slovenski generalni konzul v Trstu Jože Šušmelj in konzul Zorko Pelikan.
Foto Kroma
Obletnica tržaškega katoliškega tednika
Vita nuova praznuje petinosemdeset let
Kulturni dom
Pesniški večer
Aleksij Pregare: z besedo inpomlad jo v srcu
Čeprav so v nedeljo minulega konca tedna neprijazni ostanki zime še zadnjič pokazali svoje zobe, se za ricmanjskega pesnika Aleksij a Pregarca pomlad vendar približuje s hitrimi koraki. Tako je namreč gost predzadnjega pesniškega večera v Kulturnem domu tolmačil živo barvo svojih oblačil, ko ga je povezovalec večera, Janko Petrovec, vprašal, zakaj toliko oranžnega. Pisanost Pregarčeve postave nedvomno priča o živosti njegovega pesniškega ustvarjanja.
osnovan na pesniških ciklih Gornji Ključ in Privid ljubezni ter Stigmate; tega sta zaznamovala tudi izvirna glasbena podlaga kantate Razpršeno cvetje, ki jo je sestavil mojster Adi Da-nev, in posnetek uglasbitve ciklusa Stigmate, za katero je poskrbela skupina Gallus consort. Pogovor med Petrovcem in gostom, ki je kot običajno potekal v sproščenem vzdušju rahločutno naravnane osvetljave, se je sukal okrog raznih vprašanj, ki so zadevala pesnikovo domačo vas in odnos matice do sinov,
A. Novak
Sekcijski tajnik Sergij Mahnič je podal izčrpen prikaz razmer in problemov, s katerimi se je morala sekcija soočati v zadnjem triletnem obdobju. Pri tem je poudaril veliko zavzetost stranke za ponovno izvolitev predstavnika Slovenske skupnosti v deželni svet. Veliko naporov je vložila v priprave lanskih občinskih volitev. Sekcija se je namreč od vsega začetka zavzemala za koalicijo levosredinskih strank in skupno listo, a do tega žal ni prišlo. Zato so morale posamezne stranke nastopati z lastno listo. SSk je nastopila v povezavi z Marjetico. Pogajanja za skupnega županskega kandidata so bila dolga in mučna, je dejal Mahnič. Končno je bila osvojena kandidatura podžupanje Premolinove. Sekcija je tudi tvorno sodelovala pri oblikovanju novega občinskega statuta, ki določa enakopravno rabo slovenskega jezika v delovanju občinskih organov in na krajevnem območju nasploh. Za dosledno in konkretno uveljavljanje dvojezičnosti sta na občini v službi dva prevajalca. Izvoljeni
nad pristopom v sekcijo nekaj novih mladih sil, kar je jamstvo za uspešno nadaljevanje narodnoobrambnega dela v korist tako ožje krajevne kot širše naše skupnosti.
Udeležence kongresa sta pozdravila in nagovorila pokrajinski tajnik Peter Močnik in deželni tajnik stranke Damijan Terpin. Poseg je imela tudi županja Ful-vija Premolin, ki je prikazala predvsem temeljne smernice delovanja občinske uprave. Udeleženci so se z enominutnim molkom spomnili preminulega člana, večkratnega kandidata in člana sekcij skega odbora Maria Zaharja.
Kongres je na koncu izvolil sedem delegatov za pokrajinski kongres stranke, ki bo predvidoma 14. maja, ter nov, delno pomlajen sekcijski odbor trinajstih članov (Sergij Mahnič, Ful-vija Premolin, Branko Slavec, Al-do Stefančič, Tomaž Petaros, Tanja Bajt, Aljoša Novak, Marko Šavron, Rado Štrajn, Albert Tul, Niko Tul, Števo Zahar, Zorko Jurjevič).
Nova številka tržaške revije
Mladika v znamenju Velike noči
Med bralce je prišla druga, dvojna številka tržaškega mesečnika Mladika. Uvodno misel o velikonočnem praznovanju je pripravil mladi goriški duhovnik pater Mirko Pelicon. Mladi jezuit razmišlja o izkustvu velikonočnega vstajenja, ki je temeljno za krščansko vero, in v njem dobi svoj smisel tudi človeško trpljenje.
Na naslednjih straneh revije predstavlja Martin Silvester mladega hrvaškega pesnika Radovana Tomljaniča. Mladika s to številko začenja obljavljati prispevke, ki so bili nagrajeni ali priporočeni na njenem literarnem natečaju za prozo in poezijo. Na vrsti je delo prvonagrajenke, in sicer novela Darke Zvonar Predan V imenu očeta. Sledi petindvajseti del romana v nadaljevanjih čarodejke z naslovom Snega za mačji skok. Vsak po eno poezijo sta še prispevala zvesta sodelavca Mladike, misijonar Vladimir Kos in Pavel Vidau.
V rubriki Spomini na očeta opisuje Peter Merku’ prve povojne stike, ki jih je njegova družina imela s prijatelji, živečimi v Avstriji. V rubriki Iz arhivov in predalov predstavi Ivo Jevnikar delovanje Eda Brajnika -Štefana, ki je leta 1943 prevzel v Centralni komisiji Varnostno-obveščevalne službe vodstvo službe za vso Slovenijo. Irena Žerjal podaja svoje vtise s Prešernove proslave, ki jo je priredil zavod Žiga Zois v Trstu. Nakar sledi še Antena, ki prinaša veliko novic iz zamejstva in zdomstva. Ob ocenah knjig dobimo še poročilo o delovanju Knjižnice Dušana Černeta v letu 2004.
Dobršen del mladinske priloge Rastje namenjen aktualnim razmišljanjem o polpretekli zgodovini. Zanimiva je anketa o nepoznavanju zgodovine in zgodovinskem revizionizmu, ki stajo sodelavki Rasti izvedli med mladimi študenti na tržaški in ljubljanski univerzi. V Rasti so še intervju s tržaškim zgodovinarjem dr. Gorazdom Bajcem, literarni prispevki in razmišljanje ob svetovni uspešnici, knjigi Dana Browna Da Vincijeva šifra.
mladika
RaZN1KE!
fk
Foto Kroma
Petinosemdeset let je res dolgo življenjsko razdobje tudi za kak časopis. Tržaški katoliški tednik Vita nuova, ki je začel izhajati daljnega leta 1920, želi ta svoj rojstni dan proslaviti na res poseben in pester način. Tržaški časopis, s katerim deli naš tednik slično impaginacijo, je, podobno kot naš, začel pred časom izhajati v barvah; kot je poudarila odgovorna urednica Vite nuove, Fabiana Martini, bo časopis v prihodnje podkrepil svojo vsebino, obenem pa bo nositelj pomembnih stranskih kulturnih manifestacij, ki bodo posvečene likom treh duhovnikov.
Tovrstne pobude so se pričele že ta teden, saj so minulo sredo v dvorani salezijancev premierno predvajali bosanski film Don, ki govori o življenju bosanskega duhovnika Anta Lediča. Pri tem prvem načrtu sta soudeleženi tu-
di tržaška Karitas in Fundacija Lucchetta, Ota, D' Angelo, Hrovatin. Prihodnji ponedeljek pa bodo v kinodvorani Cinecity vrteli film Alla luce del sole režiserja Roberta Faenze, ki se je s tem dol-gometražnikom oddolžil spominu krepostnega palermskega duhovnika Giuseppeja Puglisija: v zgodovini sodobne Italije bo njegovo ime vekomaj povezano s hrabrim bojem proti organiziranemu mafijskemu kriminalu. V četrtek, 5. maja, pa bo tržaški škof Evgen Ravignani predstavil monografijo o vatikanskem latinistu Giuseppeju Del Tonu, ki je svoje znanje latinskega jezika ponudil kar šestim papežem.
Naj še povemo, da so se pri tedniku še odločili za postopno digitalizacijo arhiva časopisa: prva tranša tovrstnega postopka bo segala le do vrnitve Trsta italijanski državi.
Foto Kroma
Gotovo je prvi del večera, pri katerem je bil neposredno soudeležen tudi književnik kot recitator svojih pesnitev, potekal ravno na tej literarni relaciji. Začetni del srečanja je bil torej
ki živijo v zamejstvu in drugod po svetu. Gotovo ni manjkalo poudarka na Pregarčevi ljubezni do gledaliških desk, ki jih je gost večera vzljubil še pred pisano besedo.
NOVI	r-T-.	v	v
GLAS
Sklad Mitja luk
Poimenovanje razstavišča
Znanstveni park
1 Obisk komisarja Potočnika
Potrebno je sodelovati na več ravneh
i
V petek minulega tedna se je na Tržaškem mudil evropski komisar Janez Potočnik, ki je pri evropski komisiji predsednika Barrosa zadolžen za resor znanosti in raziskovanja. Potočnik se je v popoldanskih urah mudil v tržaškem znanstvenem parku, kjer je med drugim obiskal sinhrotron Elettra in druge laboratorije, ki so v parku nameščeni. Komisar je bil nato osrednji gost okrogle mize z naslovom Gradnja območja zna-
naja pomeni rast. Predsednica središča Maria Cristina Pedic-chioje v svojem posegu opozorila na veliko število zaposlenih znanstvenikov na Tržaškem in na mednarodno povezavo tovrstnega centra, s posebnim ozirom na plodnost stikov na evropskem nivoju. Posegel je tudi predsednik družbe Sinhrotron Trst Carlo Rizzuto, ki je občinstvu in gostom predstavil številne načrte, ki jih na tem robu uresničujejo; obenem je poudaril dejansko uporabnost tega
Foto Kroma
znanja tudi na gospodarskem področju. Predsednik deželne vlade Riccardo Illy je predlagal, naj tržaški znanstveni park postane eden izmed sedežev Evropskega centra za tehnologijo. Potočnik pa je Illyjeve želje takoj ohladil, saj je danes ideja
nim besedilom. Veselila se je tudi, da se Magajnovi posnetki vračajo celotnemu mestu in ne samo enemu delu. Besedo je nazadnje prevzel še odgovorni urednik Primorskega dnevnika, Bojan Brezigar, ki je dejal, da je bil dnevnik pravzaprav življenje Maria Magajne, Mario Magajna pa življenje Primorskega dnevnika. Dalje je potrdil, da spada razstava Obrazi življenja v okvir praznovanj 60-letnice izhajanja edinega slovenskega dnevnika v Italiji, s katero so se na Primorskem želeli oddolžiti svojim bralcem ter Magajni samemu, ki je s podobo poročal o dogajanju v naših krajih od leta '46 do '93. Magajnov fotografski arhiv, ki šteje 300.000 posnetkov, hrani zgodovinski odsek NŠK, v palači Costanzi pa so razstavljeni predvsem nekdanji poklici, vaški obredi in praznovanja, ki so urejali življenje naših ljudi v poznih '40, '50 in še '60 letih. Vsako fotografijo spremlja še avtorjev komentar.
Razstavo Obrazi življenja si je mogoče ogledati vsak dan od 10. do 13. ure ter od 17. do 20. ure.
AL
o tovrstnem evropskem znanstvenem središču šele v zarodni obliki. Tržaška znanstvena scena pa je vsekakor evropskega komisarja prepričala. Treba jo še naprej razvijati, predvsem v luči evropskega in čezmejnega sodelovanja.
Obvestila
Pevovodje oz. predstavniki pevskih zborov iz Tržaške, Goriške in Benečije so vabljeni na skupno sejo za pripravo deželne proslave ob 60-letnici osvoboditve (proslava bo v nedeljo, 15. maja, v Briščikih pri Trstu). Seja bo na sedežu Fantov izpod Grmade v Devinu v petek, 15. aprila, ob 18. uri. Na seji bo predstavljen spored dvanajstih pesmi, kijih bo pel priložnostni združeni zbor pod vodstvom Hermana Antoniča. Na proslavi, ki jo prirejata SKGZ in SSO, bo sodelovala tudi proseška godba. Vsi slovenski zbori so vabljeni k udeležbi.
Društvo Cello&Music Devin-Nabrežina in Cerkveni pevski zbor Mavhinje vabita na koncert citrašev iz Brežic, dobitnikov zlate medalje leta 2005 v Sloveniji. Koncert bo v nedeljo, 17. aprila 2005, ob 17. uri v
Naš župnik Bogomil Brecelj je letos prav v velikonočnem času praz-novel 55 letnico mašniškega posvečenja. Vsem ja znana njegova trnjeva pot, ko se je v tedaj hudih časih odločil, da svoje življenje posveti Božjemu križu. Tokrat je slovesno mašo daroval po velikonočnih praznikih, ker je obletnica sovpadala z velikim petkom. Z njim so maševali sobratje:	Viljem
Žerjal, Giorgio Giannini, Viktor Godnič in devinski dekan Jožko Markuža. Na koru so cerkvene pevke s slovenskim, italijanskim in latinskim petjem spremljale slovesno bogoslužje ob tokrat res polni cerkvi. Dekan dr. Markuža se je med pridigo zahvalil slavljencu za vse, kar je v svojem dolgoletnem dušnopastirstvu dobrega opravil, sam domači župnik pa se je iskreno zahvalil vsem dobrotnikom, ki so mu vsa ta leta stali ob strani; njim se je tudi oddolžil s sliko dobrotnikov na spominski razglednici. Župnikova obletnica pa ni preprečila, da se ne bi že 25-krat spomnili velikonočnih skrivnosti s tradicionalno razstavo pirhov ter z istočasno razstavo slikovnih umetnin goriškega rojaka Andreja Kosiča. Ta razstava bi zaslužila natančnejšo oceno, saj smo lahko občudovali nad 500 umetniško pobarvanih pirhov iz cele Evrope, ki
cerkvi sv. Nikolaja v Mavhinjah. Klub prijateljstva vabi v četrtek, 21. aprila, ob 16.uri v Peterlinovo dvorano v ul. Donizetti 3 na srečanje s prof. Xenio Levak Budal, ki nam bo predvajala zanimive diapozitive s svojih potovanj po Boliviji in Peruju.
Darovi
Ob obletnici smrti pokojnega moža Milana Grgiča daruje žena Delka 20,00 evrov za cerkev v Gropadi.
V spomin na svoje starše Štefana in Marijo Slama daruje Magda 1.500,00 evrov za lačne otroke po svetu (denar je namenjen patru Saksidi).
Ob drugi obletnici smrti pokojne Ane Zupančič se je spominja teta Eda z družino in daruje 20,00 evrov za cerkev v Bazovici.
so jih izdelali tako otroci, šolarji, dijaki kot priznani umetniki. Ta skupek pirhov so na steni krasili akvareli goriškega umetnika, ki bi si zaslužili, da bi jih lahko posebej občudovali na samostojhni razstavi.
Vsekakor gre neutrudnemu gospodu Breclju iskrena zahvala za ves trud, ki ga vlaga v versko in narodnostno vzgojo domačih vernikov. Želeti bi bilo, da bi ta njegov trud obrodil obilne sadove in bi vsaj domačo mladino pripeljal do starih tradicij, vezanih na našo vero.
Antek
Kratke
Obisk nadškofa msgr. Alojza Urana
Slovensko pastoralno središče v Trstu obvešča, da bo v okviru praznovanj 150-letnice posvetitve cerkve in 150-letnice ustanovitve župnije sv. Jakoba apostola v soboto, 16. aprila, prišel na obisk ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran. Najprej se bo srečal z verniki in predstavniki raznih organzaciji v prostorih Marijinega doma v ul. Risorta ob 17. uri. Ob 19.30 pa bo slovesno maševanje v cerkvi sv. Jakoba.
Pokopališče pri Sv. Ani / Poslednji pozdrav Clauaiu Tonelu
Življenjski tragični razplet Claudia Tonela seje zaključil v soboto minulega tedna, ko je njegova krsta stala tik ob ženini na skupni pogrebni svečanosti. Tržaški politik, dolgoletni vodja najprej KPI, nato pa v zadnjih letih Levih demokratov (stranke, iz katere je sicer odstopil zaradi idejne nekompatibilnosti z njeno politično usmeritvijo), si je pred nedavnim sodil zaradi nevzdržne bolečine, ki mu je strla srce po izgubi ljubljene žene Anite. Le nekaj dni po ženini smrti (umrla je zaradi raka) so v barkovljanskem portiču dobili truplo tržaškega politika, kije bil tudi sam hudo bolan. Vsem je bilo takoj jasno, da ni šlo za naključno nesrečo: tržaški dnevnik II Piccolo je dan zatem objavil poslovilno Tonelovo pismo.
Na pokopališču pri Sv. Ani so zakonca poslednjič pozdravili številni prijatelji in politiki. Prisotna sta bila tudi predsednik deželnega sveta Tesini in vodja deželne vlade llly: Tonel je bil pred leti tudi podpredsednik deželnega sveta F-Jk.
Lepo bogoslužje v Nabrežini
55-letnica duhovništva Bogomila Breclja
Milko Bambič, genij, prijatelj in bohem
Ko bo odslej govor o razstavni dvorani Sklada Mitja Čuk na Opčinah, ji bomo enostavno rekli le Bam-bičeva dvorana. V petek minulega tedna je bilo namreč v prostorih Sklada na Proseški	ulici
nadvse slovesno, predvsem	pa
prijetno vzdušje, saj so se odgovorni pri organizaciji, ki skrbi v prvi vrsti za osebe s posebnimi potrebami, odločili, da na poseben način počastijo spomin na nepozabnega prijatelja, tržaškega vsestranskega kulturnega delavca, predvsem pa likovnega ustvarjalca Milka Bambiča.
Prireditelji slovesnega poimenovanja razstavišča so večer osnovali na podlagi sinteze treh umetnostnih zvrsti, se pravi na glasbene, književne in gotovo likovne rasežnosti. Rdeča nit, ki je vseskozi povezovala posamezne trenutke, pa je nenehno spominjala na večplastno podobo priljubljenega
'bohemskega' Svetoivančana. Letos namreč obhajamo stoletnico rojstva moža, "ki je bil zavzet za prizadevanje Sklada, ki se strne v geslo: Pomagajmo otrokom!", je poudarila pred-
deža, v katerem smo danes", je še dodala predsednica, ki se je v uvodu svojega govora spomnila tudi pokojnega svetega očeta in poudarila njegovo mladostno gledališko nadarjenost.
V nabito polni dvorani, v kateri so bili prisotni številni javni in politični delavci kot tudi drugi prijatelji Sklada, so se tako na
sednica Sklada Stanka Čuk. Spomnila je prisotne, kako so z Bambičem in z drugimi tedanjimi zamejskimi likovniki priredili "najprej razstavo in nato dražbo, iz katere je Sklad črpal prva sredstva za odkup se-
stenah ponujale zabavne Bam-bičeve karikature, portreti in reklamne grafike, knjižne ter stripne ilustracije. Nekaj materiala je v lasti openskega Sklada, nekaj pa je v dvorano romalo iz osebnih zbirk. O svetoi-
vanskem umetniku so spregovorili pesnik Marko Kravos, ki se je Bambiča spomnil z osebnega gledišča in podčrtal predvsem njegovo bohemsko privrženost življenjski izkušnji, mag. Jasna Merku', ki se je podala v pregled njegovega likovnega ustvarjanja od začetkov, ko je takoj vzljubil portret, do poznih umetniških intuicij, potem ko je svojo zakladnico leta in leta polnil z ilustracijami revij in učbenikov, s slikarstvom, celo vrsto izumov, umetnostno kritičnimi posegi in tankočutno sa-tiriko, in kritik dr. Sergio Mole-si, ki je občinstvo popeljal v specifiko te zadnje openske razstave, ki bo odprta do 29.4. 2005, od 10. do 12.ure in od 17. do 19. ure; ob nedeljah in praznikih od 10. do 12. ure. Književni utrinek je bil prepuščen recita-torki Meti Starc, ki je prisotnim ponudila nekaj pesmi goriške pesnice Ljubke Šorli, mlade izvajalke kvarteta flavt Glasbene matice iz Trsta pa so poskrbele za glasbeni utrinek.
IgoiGregori
Foto Kroma
Palača Costanzi
Fotografska razstava Maria Magajne
Obrazi življenja
Maria Magajno je Slovenski etnografski muzej v Ljubljani že pred petimi leti počastil s postavitvijo fotografske razstave v sami slovenski prestolnici.
Letos se je priljubljenemu mojstru fotografije oddolžil tudi Trst, slovenski in italijanski, ki je v palači Costanzi, torej v neposredni bližini občinske palače, ponovil ljubljansko razstavo z naslovom Obrazi življenja. Na tržaški otvoritvi, v četrtek, 7. t.m., ki se je je udeležil avtor sam ter več Magajnovih prijateljev, nekdanjih sodelavcev, uglednih gostov in ljubiteljev njegove umetnosti, je ravnatelj Narodne in študijske knjižnice, Milan Pahor, povedal, da imajo za uresničitev tržaške razstave največ zaslug poleg omenjenega muzeja prav NŠK, Primorski dnevnik ter odborništvo za kulturo mestne občine. V imenu občinske uprave je avtorja in njegovo umetniško delo pozdravil podžupan in odbornik za
kulturo Pariš Lippi, ki je priznal, da je razstava dolžen poklon velikemu tržaškemu umet-
niku. Predsednik NŠK, Viljem Černo, pa je poudaril, da so Ma-gajnove fotografije izseki tržaške, kraške, a tudi beneške preteklosti, v katerih je Magajni
uspelo posneti dušo naših krajev.
Direktorica Slovenskega etnografskega muzeja iz Ljubljane, Inja Smerdel, se je spomnila tudi bistvenega doprinosa etnologinj Daše Hribar (Slovenski etnografski muzej) in Martine Repinc(NŠK-
Inštitut za etnologijo), ki sta pripravili izbor 50 črnobelih fotografij, trojezični katalog, ki žal ni doživel ponovnega ponatisa, pa opremili z navdihnje-
14. aprila 2005
Koroška / Beneška
NOVI
GLAS
Haider ustanavlja svojo stranko
Razkol v svobodnjaški stranki
Haiderjeva
svobodnjaška stranka je doživela tisto, kar so sicer politični analisti slutili kot mogoče, in sicer povečano vlogo Jorga Haiderja na političnem prizorišču. Zanimiv in nepričakovan pa je način, kako je do tega prišlo. Namesto prevzema strankinega vodstva se je Haider odločil, da ustanovi novo gibanje, in sicer Zvezo za bodočnost Avstrije.
Prehod v novo fazo najbolj jasno do sedaj simbolizira barva novega gibanja, in sicer oranžna. Bolj kot na kako drugo politično stranko na Zahodu spominja ta barva na barvo ukrajinskih uličnih shodov in protestov. Podzavestno je morda to tudi zavestna izbira, s katero skušajo podčrtati novost in opozicijski značaj gibanja. Haider je v izjavah za tisk doslej poudarjal predvsem le dejstvo, da se hoče novo gibanje ograditi od vseh ideologij in izmov, ki so se razvili v Evropi od konca devetnajstega stoletja dalje. Postavljanje stranke na nove neideološke temelje spominja
po drugi strani na nastanek gibanja Naprej Italija oziroma na neideološko in protirimsko usmerjeno Severno Ligo. Pogosta potovanja in stiki z italijanskim političnim vrhom sta morda navdihnili nastanek tega novega avstrijskega gibanja.
Sicer pa
ustanovitev Zveze za bodočnost Avstrije ni presenetila samo strankarskih vrhov
svobodnjaške stranke, ampak je postavila pod hud udar tudi samo nadaljevanje vladne koalicije med svobodnjaki in ljudsko
stranko. Kaže, da bo tudi tokrat avstrijski kancler Schiissel znal obdržati trdno vajeti v svojih rokah. Tudi v preteklosti se je na pomembnih ministrskih
mestih, ki so pripadali svobodnjaškemu koalicijskemu partnerju, prišlo do številnih kadrovskih
zamenjav, koalicija kot taka pa je preživela.
Svobodnjaška stranka in Haiderjevo gibanje bi danes v primeru predčasnih volitev težko prestopila prag
avstrijskega parlamenta, saj se je stranka povsem razdrobila ne samo na vrhu, ampak tudi po posameznih deželah. Izjema je morda Koroška, kjer opazovalci pričakujejo, da se bo Haiderjevo gibanje najprej in najmočneje pozicioniralo v političnem prostoru, in to kljub razhajanjem znotraj svobodnjaške stranke tudi na samem Koroškem.
Poleg političnega grozi sedaj svobodnjaški stranki še ekonomski stečaj. Politična usoda obeh strank bo odvisna ne nazadnje tudi od razpletov v zvezi z delitvijo premoženja ali bolje rečeno z deležem dolgov, ki si ga bosta morali deliti.
Slovenci na Koroškem previdno spremljajo razplet dogodkov v vrstah svobodnjaške stranke,a vendar še z določeno zadržanostjo. Samo Enotna lista je izrazila zaskrbljenost, da bi polarizacija desne politične opcije na Koroškem lahko pomenila še dodatno radikalizacijo vprašanj, ki so povezana s slovensko narodno skupnostjo na Koroškem.
Peter Rustja
Nova številka revije za Slovence v svetu
Predstavitev mesečnika Slovenija.svet - april, 2005
Aprilska številka Slovenije.svet se začenja z etno loškim zapisom o veliko nočnih običajih in zanimivostih v slovenskih pokrajinah. Od butaric, ki so lahko zelo različne glede na regijski izvor, do velikonočne pojedine, kjer ne smejo manjkati šunka, potica in seveda pirhi, reme-nice, remenke ali pisanice. Le redki tudi vedo, da izvira beseda pirh iz besede piros, ki v madžarščini pomeni rdečo barvo, v grščini ogenj, v češčini pa postati rdeč. V prekmurščini to barvo označuje beseda rumen, od tod izraz remenke.
Ob odmevni razstavi o naseljevanju Slovencev v Argentini v Slovenskem etnološkem muzeju ni mogel manjkati tudi zapis na to temo. Prvi Slovenci so v Argentino odšli že v drugi polovici 19. stoletja, najmočnejši priseljenski val pa je bil med obema vojnama, ko je v Argentino odšlo kar 25.000 Slovencev, med njimi največ Primor-
cev. Nazadnje, konec druge svetovne vojne, se je v Argentino odselilo še okoli 5.000 političnih
fm
beguncev, ki so še tako blizu matični domovini, da se tja še najlažje vračajo. Razstava predstavlja zgodovinska ozadja iz-
seljevenja, kulturno dejavnost Slovencev v Argentini, vlogo cerkve, vidnejše osebnosti v slovenskih skupnosti ter mlado generacijo, ki pa v sebi že združuje obe kulturi: slovensko in argentinsko.
Veliko mlajša je slovenska skupnost v Nemčiji, ki je nastala na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja in doživlja v teh letih svojo prvo veliko krizo. Aktivna generacija namreč počasi odhaja v pokoj in razmišlja o vračanju v domovino, njihovi otroci pa so že povečini dodobra vpeti v večinski prostor in želijo tam najpogosteje tudi ostati. Kako naj se slovenska društva pripravijo na odhod prve generacije izseljencev in zagotovijo nadaljevanje svojega kulturnega in jezikovnega poslanstva, so vprašanja, ki prihajajo na površje predvsem ob okroglih obletnicah, kakršno so slavili marca v Stuttgartu. 35 let neprekinjenega delovanja je pogosto prava priložnost za oceno dela in načrte.
Bolj osebni so portreti slikarke Mirjam Gremes iz Združenih držav Amerike, ki se je udeležila zimskega tečaja za učitelje, pa Le-slie Blefari iz avstralskega Syd-
neyja, ki odpira prvo turistično agencijo, usmerjeno v trženje Slovenije, medtem ko je Violeta Ruparčič iz Združenih držav s svojo agencijo v Sloveniji že dolgo dobro poznana. Nekaj posebnega je tudi zapis s srečanja z Vido Vidmar v Braziliji, ki jo je na eni svojih premnogih poti obiskal novinar Marjan Šrimpf. Vida Vidmar vodi terapevtski center, ki je brez posebnega oglaševanja poznan daleč naokoli in kamor se zatekajo pomoči potrebni celo iz Slovenije. Če gre verjeti zapisanemu, že sam kraj blagodejno vpliva na še takega skeptika, največ zaslug za dobro počutje pa ima karizmatična Vida.
Sicer pa je v aprilski številki Slovenije pika svet še veliko zanimivega in informativnega branja, od reportaže z Babnega polja oz. slovenske Sibirije, kot se je območja prijelo ime zaradi izjemno nizkih zimskih temperatur, do portreta Mire Sardoč iz Trsta, ki je za svoj prispevek Slovenskemu stalnemu gledališču v Trstu prejela priznanje predsednika Janeza Drnovška. Med rubrikami tudi tokrat zanimivosti iz morja in gora, knjižne novosti, glasbeni hiti in pa seveda kresničke s križanko.
Prijetno branje vsem in na svidenje čez mesec dni.
Inštitut za narodnostna vprašanja
Novi izdaji revije za narodnostna vprašanja
Inštitut za narodnostna vprašanja (INV), ki deluje kot samostojna znanstvena ustanova s sedežem v Ljubljani, je na novinarski konferenci predstavil dve novi izdaji, 44. in 45. številko revije Razprave in gradivo. Medtem ko 44. številka prinaša prispevke avtorjev, ki so se ukvarjali zlasti s položajem manjšin v Evropski uniji in položajem slovenske manjšine v sosednjih državah, je v tematski 45. številki predstavljen del raziskovalnih rezultatov nacionalnega projekta z naslovom Procesi etničnega razlikovanja v Sloveniji: soočenje percepcij. Nosilka projekta je bila Irena Šumi. Ključni namen projekta je bil kritično ovrednotiti etnične problematike po letu 1991. Kot posebno aktivni žarišči je raziskava obsegala problematiko t.i. novih manjšin v Sloveniji. Gre za predvsem pripadnike etnično oz-namovane skupnosti iz drugih držav nekdanj e Jugoslavij e ter problematiko stika z ilegalnimi pre-bežniki, begunci in prosilci za azil. Po ugotovitvah nosilke projekta Irene Šumi so s terenskim delom v izbranih "žariščih produkcije etničnega razlikovanja" hoteli razkrivati njene dejanske procese in lokacije.
Šumijeva tako postavlja na glavo splošno sprejete stereotipe in teze o avtohtonosti, "čistih" Slovencih in številčnosti "tujcev". V tisti javnosti, ki jo večinoma ustvarjajo mediji, se po mnenju Šumijeve znova in znova ustvarja paranoiden vtis, da je slovenska identiteta ogrožena, slovenstvo pa da izumira, s čimer se vzdržujejo obča kse-nofobnost in samoumevni rasiz-mi. Avtorica opozarja, da sta v Sloveniji obče poznana dva "aksioma", da je manjšinska problematika optimalno in zgledno rešena, celo nad evropskimi standardi, in da je Slovenija v okviru EU celo nenavadno etnično homogena država, vendar pa ni nikakor nujno, da
tako zaznava situacijo v Sloveniji tudi njen povprečni prebivalec. Šumijeva nadalje navaja, da se po popisu iz leta 2002 332.673 osebe (oz. nekaj manj kot 17 odstotkov) niso enoznačno ali prvenstveno izrekle za Slovence, od teh pa je kar 186.998 takih, ki so ali narodnostno neopredeljeni ali pa je njihova narodnostna pripadnost opisana kot "neznana". Relevantnost podatkov glede nacionalne "čistosti" pa problematizira še z enim vidikom - utemeljeno namreč lahko ugibamo, da bi danes v Sloveniji težko našli peščico posameznikov, katerih predniške linije v zadnjih štirih generacijah ne vključujejo posameznikov, ki so izvirali iz krajev zunaj Slovenije in ki so govorili neslovenske materne jezike. Primer takšne zapletene situacije je v reviji opisala Duška Kneževič Hočevar o študiji prebivalcev doline Kolpe na slovensko-hrvaški meji.
V eni sami družini se lahko celo bratje in sestre radikalno razlikujejo v svoji samoizjavljeni narodnostni pripadnosti.
Primerljiva situacija je v Kanalski dolini, kjer se domačini lahko v eni sami družini izrekajo za Nemce, Slovence in Italijane. "Avtohtonost" pri tem nima kon-cizne vsebine in je lahko prikladno premakljiva, kar je nazorno pokazala Kneževič Hočevarjeva pri proučevanju potomcev uskokov v Beli krajini. Alenka Janko Spreizer pa je proučevala socialno konstrukcijo ozemeljskega razmejevanja identitet med "avtohtonimi" in t.i. neavtohtonimi Romi. INV je naslednik Manjšinskega inštituta. V obdobju med leti 1948 in 1956 je inštitut deloval v okviru Univerze v Ljubljani, od tedaj pa je samostojna znanstvena ustanova. Leta 1992 je INV postal eden prvih javnih raziskovalnih zavodov.
(STA)
Kratke
Srečanje glasbenih šol
V petek, 15. aprila, bosta Glasbena matica in Glasbena šola Tomaža Holmarja v Kanalski dolini, ki deluje pod okriljem S.k.s. Planika, gostila srečanje glasbenih šol Gorenjske in zamejstva. Srečanje se bo pričelo ob 17. uri in bo potekalo v Beneški palači v Naborjetu. Letošnje srečanje je 31. po vrsti in na njem bodo sodelovale poleg domače glasbene šole, poimenovane po Tomažu Holmarju, še Glasbena šola Celovec in vseh pet gorenjskih glasbenih šol, jeseniška, radovljiška, kranjska, tržiska in škofjeloška. Srečanje je postalo tradicionalno in je vsako leto v organizaciji ene od omenjenih šol.
Na srečanju ponavadi nastopajo najboljši gojenci šol, istočasno pa je tudi trenutek obračuna dosežkov in uspehov ter druženja glasbenikov. Glasbena šola Tomaža Holmarja se bo na srečanju predstavila z gojenci klavirja in kitare.
Pokrovitelji prireditve so Občina Trbiž, Občina Naborjet-Ovčja vas ter Gorska skupnost za Huminsko, Železno in Kanalsko dolino.
Rudi Bartaloth
Pričevanje
Moji spomini na fašizem
Ob dnevu spomina, ko je italijanski minister Fini tako poudarjal enostranske krivice, so se tudi v moji duši zbudili spomini na tista leta, ko sem še bila otrok in je po naših slovenskih tleh udarjala zelo krivična težka fašistična oblast.
V svojem življenju sem marsikaj doživela, videla in občutila na lastni koži, na koži svojih sorodnikov, prijateljev in znancev. Seveda se moja zgodba začenja pri mojih starših, oba Primorca, zavedna Slovenca. Rodila sta se v času Avstro-Ogrskega cesarstva in se šolala v dvojezičnih slo-vensko-nemških šolah. Leta 1917 je bil moj oče avstrijski vojak na Tirolskem, kjer ga je tu-
di zasul plaz snega. Ko ga je rešil njegov prijatelj sovaščan, tako da je z rokami kopal v snegu, so ju oblasti odpeljale v bolnišnico in nato domov v Vipavo, kjer je njegova mama imela gostilno. V Vipavi je bil moj oče tajnik či-talnega društva in je tudi pel v domačem zboru. Vedno se spominjam, ko je še v kasnejših letih, ko sem še bila otrok, najraje zapel:	"Buči, buči, morje
Adrijansko, nekdaj bilo si Slovansko, ko po tebi hrastov brod vodil je slovanski rod. ”
Ko pa so takrat leta 1922 že bili Italijani v naših krajih, so v Vipavi zažgali sedež čitalnega društva in vse člane zaprli, tudi mojega očeta. To je bila prva zamera in odpor proti fašizmu.
Pravil je, da je bila / -1	\	Avstrija urejena drža-
(1	)	va, spoštovala vse
V	/	državljane in vsaka
manjšina je imela svoje pravice.
Leta 1924 je živel v Ajdovščini, kjer sta zrna terjo vodila gostilno “pri Bratinu" in kar lepo napredovala. Poročil seje z mojo mamo Frančiško, doma iz Vrhpolja, in leta 1928, se je rodil prvi sin, to je moj brat.
Začeli pa so se slabi časi za Slovence. Fašisti so pritiskali na vse obrtnike, trgovce, uradnike in na kmete, naj se vpišejo v "fa-scio"; mojemu očetu so grozili, da mu vzamejo licenco.
To sploh ni bilo sprejemljivo, zato se je odločil, da se odseli. Kam? Seveda v kraljevino Jugoslavijo, kjer je še vladal kralj Aleksander Karadžordževič. Tam je že v Ljubljani živela z družino mamina sestra. Njen
ta in postala “ljubljanska srajca". Kot so mi starši pripovedovali, jih tudi Kranjci niso ravno lepo gledali in večkrat sta bila deležna kakšne psovke na račun Primorcev.
Jaz pa sem rasla v lepem brezskrbnem otroškem svetu. Zima je bila čudovita, ko je sneg vse prekril s čarobno belo odejo, mi smo se pa sankali v Tivoliju in drsali po ledu na Iliriji. Rada sem hodila v šolo in se še spominjam svojih učiteljic do IV. razreda osnovne šole. Bili smo veseli, živeli smo kot v
mož pa je pomagal mojemu bljano, kjer je moj oče kupil raju, ki ga je pa žal bilo kmalu očetu, da sta našla primerno hišo z gostilno "pri Zvezdi" v konec.
hišo z gostilno. Tako se je moja Šiški pod Belvijem. Tam na	/dalje
družina leta 1929preselila vLju- Aljaževi 1 sem zagledala lučsve-	Magda	Pahor
NOVI
GLAS
Odmevi po papeževi smrti v Sloveniji
Janez Pavel II. priprošnjik Slovencev pri Bogu
V Sloveniji še nikoli v preteklosti cerkve niso bile tako polne vernikov kot v obdobju poslabšanja bolezni, smrti in žalovanja za papežem Janezom Pavlom II. Maš zadušnic in drugih obredov se je udeležilo tudi veliko število nevernih, to je laikov, celo ljudi, ki radi poudarjajo svoje skrajno levo ideološko in politično prepričanje. Toda zdaj so svoje predsodke očitno podredili globljemu spoznanju, da je bil papež Wojtyla sicer vrhovni poglavar katoliške cerkve, ob tem pa osebnost izjemnih duhovnih razsežnosti in znanja, pa trdnih načel, skromnosti in neizmerne dobrote, ki si zasluži spoštovanje vseh ljudi dobre volje. Slovenci pa mu bodo zmerom še posebno hvaležni za njegov prispevek k osamosvojitvi Slovenije.
Javna občila v Sloveniji, časniki, revije in druge publikacije ter radijske in TV postaje so ob smrti papeža poleg sprotnih informacij o dogajanjih objavili tudi mnogo pričevanj o njegovi osebnosti in o tem, da je bil pozoren do težav ali zaskrbljenosti vsakega človeka, s katerim se je srečal ali prišel z njim v stik. Lojze Peterle, prvi predsednik slovenske vlade in poznejši zunanji minister, se spominja, da je po srečanju s svetim očetom avgusta leta 1991 v Castel Gandolfu papež pospešil postopek priznavanja Slovenije. Državnemu tajništvu Svetega sedeža je naročil, naj prizna Slovenijo, kar se je 13. januarja leta 1992 tudi zgodilo. Peterle poudarja, "da je imelo omenjeno izredno pomembno dejanje posledice v svetovnem merilu." Tudi predsednik Slovenije dr.
Janez Drnovšek je večkrat poudaril vlogo svetega očeta pri osamosvojitvi Slovenije, nazadnje v pogovoru s
časnikarji med pogrebom papeža v Vatikanu. Predsednik vlade Janez Janša zelo ceni skrb svetega očeta za slovenski jezik, ki ga je govoril med obema obiskoma v Sloveniji. Pisatelj in akademik Alojz Rebula iz Trsta pravi, "da mora biti vsak Slovenec papežu hvaležen tudi zato, da se je
nekajkrat v letu z okna vatikanske palače poleg drugih jezikov oglasila tudi slovenščina. To je jezik, ki ga "sabotinski" Tito, sin slovenske matere, v javnosti nikoli ni uporabil." Dr. Alojzij Šuštar, upokojeni ljubljanski nadškof in slovenski metropolit, je na vprašanje Francija Petriča, odgovornega urednika slovenskega katoliškega tednika Družina, kateri so po njegovem mnenju največji dosežki delovanja pokojnega papeža, odgovoril: "Najbrž je bilo v zgodovini malo papežev, ki bi dosegli toliko stvari, ne samo zaradi potovanj, ampak tudi zaradi učenja, pisem, razglasitve blaženih in svetnikov, ter imenovanja škofov. Ali bo zgodovina dala papežu naslov "veliki", kot ga imajo nekateri drugi pomembni papeži (Leon Veliki, Gregor Veliki), pa je odvisno od božje Previdnosti."
Za pokojnega papeža se
začenja polnost življenja v Bogu
Upokojeni diplomat Štefan Cigoj iz Nove Gorice je bil med leti 1985 in 1989 jugoslovanski veleposlanik v Vatikanu in v tistem obdobju se je nekajkrat srečal s svetim očetom. Po izročitvi poverilnega pisma se je z njim pogovarjal v papeževi zasebni
knjižnici. V oddaji na TV Primorka se je pogovora takole spominjal. "Prvo vprašanje, od kod prihajam, mi je že dalo dovolj poguma, da sem začel sproščeno odgovarjati. Moje "slovanstvo" je v njem vzbudilo razmišljanje o zgodovinskih podobnostih poljskega in slovenskega naroda. Odvrnil je, da so tudi Slovenci imeli to nesrečo, da so jih iz zemljevida hoteli izbrisati močnejši narodi. Takoj sem pomislil, da se s tem dokazuje trditev, ki sem jo dotlej velikokrat slišal, da je papež po srcu velik Slovan in da se mu do predstavnikov slovanskih narodov odpre srce v posebnem odnosu." Ko sta govorila o zločinih fašizma zoper slovenski narod, je Cigoj omenil primer Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti umorili. "Papež zadeve ni poznal, zato nekoliko zamerim tistim, ki so bili prej večkrat v stiku s svetim očetom, pa mu te zgodbe niso povedali. Usoda pevovodje, kulturnega delav-
ca in slovenskega mučenca iz Gorice ga je vidno pretresla in prosil me je, naj mu povem, kako je Lojze Bratuž umrl. Ko je to izvedel, ga je omenjeni primer vidno pretresel, ganil."
Papeževo osebnost in vrline njegovega delovanja sta v pogovorih na TV Primorka ob njegovi smrti razčlenila tudi prejšnja veleposlanika Slovenije pri Svetem sedežu dr. Štefan Falež in Karel Bonutti. Prefekt Franc Rode, ki je bil tudi ljubljanski nadškof in slovenski metropolit, je menil, "da ne smemo pozabiti, da je pokojni papež ostro nastopal tudi proti neoliberalizmu, ki poglablja družbene razlike med bogatimi in revnimi. Opozarjal je, da s padcem marksizma še zdaleč niso rešeni vsi socialni problemi." Ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran je v nagovoru pri sveti maši v ljubljanski stolnici
3.	t.m. tudi dejal, "da kristjani verujemo, da se naše življenje s smrtjo ne uniči, ampak se spremeni, začenja se polnost življenja v Bogu. Naša žalost zaradi smrti papeža se zato spreminja v veselje, saj nam je sveti oče dal zgled krščanskega življenja za naš čas in bo odslej tudi priprošnjik Slovencev in našega naroda pri Bogu."
Ljubljanski časnik Dnevnik je napravil anketo med bralci o tem, kako ocenjujejo pokojnega papeža in kakšen naj bi bil naslednji papež. Več kot dve tretjini vprašanih, 69,2%, je ocenilo, da je bil papež Wojtyla zelo pozitivna osebnost, 30,1% sodelujočih pa je menilo, da je bil pozitivna osebnost. Kar 46,4% anketirancev je ocenilo, da je imel sveti oče odločilno vlogo pri mednarodnem priznanju Slovenije. Na vprašanje, kakšen naj bi bil naslednji papež oz. kakšnega papeža si želijo, je 70,8% anketirancev odgovorilo, "da si želijo takega, kot je bil Janez Pavel II. Po želji 54,5% sodelujočih v anketi časnika Dnevnik naj bi bil naslednji papež iz Evrope, vendar "ne iz Italije".
Marijan Diobež
SNG Nova Gorica
Aprilska ponudba predstav s presenečenjem
Zvesti abonenti SNG Nova Gorica bodo morda malce razočarani, ko bodo vzeli v roke program predstav v aprilu. V jeseni napovedane premierne uprizoritve Inštrukcija Eugena Ionesca v koprodukciji z gledališčem Teatrul National Craiova iz Romunije za zdaj ne bo, toda vodstvo SNG je poskrbelo, da ne bodo obiskovalci novogoriškega gledališča prikrajšani za izvirni, enkratni humor utemeljitelja gledališča absurda E. Ionesca. V sredo, 13., četrtek, 14., petek, 15., in soboto, 16. t.m., bo v SNG v abonmajskem programu gostovalo Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana, v zasedbi Ivan Godnič, Janja Majzelj, in Maruša Geymayer-Oblak, z Ionescovo
komično dramo Učna ura v režiji Vita Tauferja. Od postavitve, v lanskem marcu, je predstava prejela že dve nagradi: na festivalu Dnevi satire je bil deležen nagrade zlati smeh igralec Ivan Godnič za vlogo Profesorja, na festivalu Zlati lev v Umagu je odrska postavitev prejela nagrado žirije za predstavo v celoti. Poleg tega zanimivega gostovanja se obeta še presenečenje: še eno imenitno srečanje z Ionescom. Izvrstni igralski sekstet, Janez Starina, Ivo Barišič, Radoš Bolčina, Iztok Mlakar, Stane Leban in Peter Musevski, bodo v torek, 19. t.m., (matineja 20. t.m. bo namenjena šoli), ponovno odigrali Plešasto pevko v Tauferjevi režiji ob 10-letnici te legendarne novogo-
riške odrske postavitve, ki je s svojo nadrobno razčlenitvijo absurdnih situacij in nenadkriljivo igralsko interpretacijo obžarila, pozabavala in prisilila k razmišljanju na stotine gledalcev doma in na gostovanjih po svetu.
Mesec april so novogoriški gledališčniki začeli na gostovanju: 1. t.m. so bili v Izoli z delom Maratonci tečejo častni krog Dušana Kovačeviča v režiji Dejana Mijača, 2. t.m. pa v Kulturnem domu v Desklah z Volponom Bena Jonsona v Tauferjevi režiji. Z njim so 13. t.m. gostovali v SMG v Ljubljani, kjer so 14. odigrali Beckettovo delo Čakajoč Godota v isti režiji. 21. t.m. bodo v gosteh v Krškem z Maratonci, ki so svoj srhljivi humor posredovali novogoriškim dijakom
12.	t.m., večernim gledalcem pa ga bodo 25. t.m. Otroci so uživali ob Župančičevih Mehurčkih 5. t.m.
Gozzijev Zeleni ptiček (režija
S.	Unkovski) je svoje čarobne zmožnosti pokazal v sredo, 6. t.m., zjutraj šolarjem, zvečer odraslim, ki so si ga lahko ogledali tudi v petek, 8., in soboto, 9. t.m. Na sporedu bo še v soboto, 30. t.m. V soboto, 9., je v Mestni galeriji Nova Gorica gostovala Milena Zupančič z monodramo D. Jovanoviča Gospa, naj z vami bom odkrit do kraja. Fišerjevo delo Medtem v režiji Janusza Kice o vrnitvi preživelih iz nacističnih koncentracijskih taborišč na Poljskem, prežeto s filozofskimi razmišljanji in z izseki iz klasične mitologije, so si šolarji ogledali 7. t.m. Ljubiteljem šaljivo-resnih balad je igralec Iztok Mlakar postregel s svojimi glasbenimi "štorijami" v intimnem krogu Mestne galerije v ponedeljek,
4.	t.m., torek, 5., in ponedeljek, 11. Zabaval jih bo še v ponedeljek, 18., sredo, 20., petek, 22., in ponedeljek, 25. t.m.
ne
Kratke
Proslava v Ajdovščini kot manifestacija občine in slovenskih borcev
V slovenskih časnikih, radijskih in TV postajah in tudi med zgodovinarji potekajo razprave o tem, kakšna sta bila vloga in pomen vlade, ki je bila 5. maja leta 1945 ustnovljena v
Ajdovščini. Medtem ko se je uveljavilo spoznanje, da to ni bila prva slovenska narodna vlada, kot sta ves čas bivše skupne države zatrjevala politika in zgodovinopisje, ima sedanja vlada o svoji predhodnici iz 5. maja leta 1945 velike politične pridržke. Tako imenovana ajdovska vlada naj bi zgolj izvajala politiko komunističnega režima in oblasti, ki sta bila po vojni vzpostavljena tudi v Sloveniji. Zato naj bi bila tedanja vlada pod predsedstvom Borisa Kidriča tudi soodgovorna za poboje in druge zločine, storjene v obdobju po drugi svetovni vojni. Takšno mnenje o vladi, ustanovljeni 5. maja 1945, je v pogovoru na državni TV 4. aprila ponovil tudi predsednik vlade Janez Janša. Dejal je, da se proslave v Ajdovščini ne bo udeležil, kot se je ni udeležil tudi noben drug predsednik vlade v samostojni Sloveniji. Menil pa je, da proslavljanje raznih obletnic in dogodkov iz polpretekle zgodovine Slovenije ne bi smelo poglabljati sporov in delitev med ljudmi, ki izhajajo iz preteklosti. V Ajdovščini vlado ocenjujejo drugače. Predvsem naj bi simbolizirala konec vladavine in zatiranja primorskega ljudstva, ki ju je izvajal fašizem. Pomenila pa naj bi tudi upanja in pričakovanja za začetek novega, boljšega in lepšega življenja v skupni domovini in državi Sloveniji.
V Ajdovščini bodo 5. maj, ki je tudi njihov občinski praznik, počastili s slavnostno sejo občinskega sveta, ki bo potekala v obnovljeni dvorani vlade, ustanovljene nekaj dni pred koncem druge svetovne vojne. Po zasedanju pa bodo prebivalci Ajdovščine, zlasti pa borci iz vse Primorske in tudi iz drugih območij v Sloveniji, priredili veliko zborovanje oz. manifestacijo na prostem. Napovedujejo udeležbo več tisoč ljudi.
Prostovoljno namesto obveznega članstva v Gospodarski zbornici Slovenije?
V slovenski vladi, med gospodarstveniki in poslovneži, potekajo razprave in razmišljanja o spremembi značaja in vloge Gospodarske zbornice. Kaže, da bodo v njenem položaju (statusu) kmalu izvedli pomembne spremembe. Sedaj je članstvo v zbornici obvezno, članarine pa visoke, s čimer preveč obremenjujejo zlasti manjša podjetja oz. samostojne podjetnike. V vodstvih sindikatov tudi opozarjajo, da Gospodarska zbornica s sedanjo vlogo in statusom ne bi smela sodelovati v pogajanjih z drugimi partnerji o plačni politiki v Sloveniji. Na splošno Gospodarsko zbornico sedaj označujejo za paradržavno organizacijo, ki v sedanji obliki ni potrebna.
V vladi že pripravljajo predlog novega zakona o Gospodarski zbornici, kjer naj bi tudi odpravili obvezno članstvo, uvedli pa prostovoljnega.
V Sloveniji razveljavili okrog 144.000 lažjih prekrškov
V Sloveniji je 6. t.m. začel veljati zakon o razveljavitvi oz. odpravi lažjih prekrškov, storjenih do konca leta 2004. Okrajna sodišča bodo tako razbremenili za okrog 144.000 zadev. Ustavili so nekatere postopke o lažjih prekršitvah zakonov in drugih predpisov, odpustili pa tudi določene kazni zapora, saj novi zakon o prekrških ne določa več zapora kot nadomestne kazni za neplačano denarno kazen. Razveljavitev med drugim ne bo veljala za tiste kazni, za katere je bil predpisan odvzem vozniškega dovoljenja ali pet do sedem kazenskih točk v cestnem prometu. Na slovenskih sodiščih imajo nasploh zelo veliko število nerešenih zadev. Novi pravosodni minister Lovro Šturm sprejema nekatere nujne ukrepe, da bi se število takih zadev znižalo, ker bi sicer lahko mnoge med njimi zastarale.
Občni zbor organizacije TIGR
9. redni občni zbor Društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske bo v soboto, 16. aprila 2005., ob
10. uri v prostorih dvorane mestnega sveta Mestne občine Nova Gorica.
Predlaganje naslednji dnevni red:
1. Pozdrav gostom, 2. Izvolitev delovnega predsedstva, 3. Podelitev društvenih priznanj, 4. Sprejem poslovnika o delu občnega zbora, 5. Razprava in sprejem dopolnil pravil društva,
6.	Poročilo predsednika in tajnika društva, 7. Poročilo nadzornega odbora, 8. Odmor za kavo, 9. Razprava na poročila, 10. Razrešitev upravnega odbora in volitve novega,
11. Program aktivnosti društva, 12. Zaključki zbora. V kulturnem programu bosta sodelovala: Rosana Peršolja -sopranistka, Andrej Plesničar - harmonika.
Vabljeni vsi člani Društva, sorodniki tigrovskih družin, predstavniki Združenja ZB , Veteranske organizacije in druga domoljubna društva, sredstva javnega obveščanja!
18
14. aprila 2005
Primorska / Gospodarstvo
NOVI
GLAS
V Kmetijski zadrugi Vipava
Zaskrbljeni kljub dobremu poslovanju v letu 2004
Vodstvo Kmetijske zadruge Vipava, ki šteje 889 članov in sodeluje s še dodatnimi 1600 pridelovalci v Vipavski dolini, je v sredo (6.4.) v Vipavskem hramu predstavilo rezultate poslovanja v letu 2004. Zadruga je "pridelala" za 1,5 milijarde tolarjev čistih prihodkov od prodaje, čisti dobiček pa je znašal 6,3 milijonov tolarjev. Kljub dobrim rezultatom, ki so predvsem posledica odlične letine v sadovnjakih in vinogradih, kjer se v minulem letu niso ukvarjali s posledicami pozebe, suše ali toče, so predstavniki Kmetijske zadruge Vipava potarnali nad razmerami na področju kmetijstva, kjer postajajo tržne zakonitosti neizprosne in vse težje dosegljive, kmetje pa se iz dneva v dan srečujejo z vedno novimi predpisi in poplavo raznih formularjev, ki predstavljajo za nestrokovnjake s tega področja pravo papirnato vojno.
Kot je uvodoma povedal direktor Kmetijske zadruge Vipava Branko Tomažič, je na dobre rezultate najbolj vplival povečan odkup grozdja in breskev za Fructal, v ostalih panogah pa so se še vedno močno poznale posledice suše v letu 2003. Za potrebe Fructala je KZ Vipava v letu 2004 od kmetov odkupila več kot 3200 ton breskev, kar je za 20 odstotkov več od pogodbene količine oziroma skoraj 2000 ton več kot v izredno slabem letu 2003.
Zaradi novonastale situacije v Fructalu je ajdovsko podjetje v decembru 2004 prekinilo dolgoročno petletno pogodbo za
odkup breskev in predlagalo, da se pogodbe po potrebi sklepajo za vsako leto posebej. Po opravljenih pogovorih naj bi Fructal v letošnjem letu od članov Kmetijske zadruge odkupil od 2000 do 2500 ton breskev, predstavniki zadruge pa so na novinarski konferenci izrazili zaskrbljenost, ker so breskve že začele cveteti, pogodb pa še ni. Sicer pa se strinjajo, da je treba tudi pri breskvah pogodbe urediti na podoben način kot pri grozdju, saj je do zdaj prihajalo do zapletov, ker so pridelovalci ob dobrih letinah več breskev prodali na trg in manj Fructalu, ob slabih pa ravno obratno. Do zapletov pa je prihajalo tudi zato, ker so nekateri kmetje Fructalu prodajali več, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi, tako da so bile pogodbene količine zbrane, še preden so prišli na vrsto za oddajo vsi pridelovalci, ki so podpisali pogodbe za odkup.
V zvezi z breskvami so na novinarski konferenci izrazili tudi prepričanje, da bodo spremenjeni pogoji odkupa breskev za predelavo vplivali na preusmeritev v pridelavo breskev za konzum oziroma trg, kar v zadrugi podpirajo. Predstavili so tudi dogovore o prodaji svežih breskev letnika 2005 trgovcem v Istri in na avstrijsko Koroško.
V zadrugi so bili zadovoljni tudi z odkupom grozdja, ki se je s slabih 4,7 milijonov kilogramov v letu 2003 povečal na običajnih 7,1 milijonov kilogramov v minulem letu. Na področju pridelave ostalega sadja in zelenjave pa je prišlo zaradi
izredno ugodnih vremenskih razmer na trgu do ogromne količine tovrstnega blaga, tako da je zadruga dosegala precej nižjo prodajno ceno in nižjo maržo. Kot posledica hude suše v letu 2003 se je v letu 2004 nadaljevalo padanje odkupljenih količin mleka. V letu 2004 so ga odkupili 3,9 milijonov litrov, kar je za 12 odstotkov manj kot v letu 2003. Vzrok za to sta predvsem pomanjkanje in slaba kvaliteta krme. V letošnjem letu v zadrugi pričakujejo, da se bo upadanje odkupa mleka umirilo. Tudi na področju odkupa živine so zabeležili slabše rezultate kot v letu 2003, Tomažič pa je poudaril, da odkup živine upada že zadnjih nekaj let, ter dodal, da je treba vzroke za to iskati v pomanjkanju krme in nerentabil-nosti, ki je posledica nizkih odkupnih cen in dolgih plačilnih rokov.
Ob zaključku novinarske konference je bil direktor Kmetijske zadruge Vipava kritičen do kmetijske politike, ki je v Sloveniji "bolj bruseljska od Bruslja", pri čemer je mislil predvsem na stroge predpise in standarde, ki jih naši kmetje morajo upoštevati, njihovi konkurenti v nekaterih bolj razvitih evropskih državah pa ne. "Vse preveč časa in denarja gre za urejanje dokumentacije in izpolnjevanje številnih formularjev, namesto za delo," je še povedal Tomažič in izrazil prepričanje, da pri neposrednih plačilih kmetom država razmišlja bolj v smeri, kako ne dati, kot pa, kako pomagati.
Nace Novak
Slovenski turizem na razpotju
Meden: Pričakovanja za poletno
sezono so optimistična
Svetovni trendi se po ocenah Slovenske turistične organizacije (STO) kažejo tudi v Sloveniji. Število prihodov tujih gostov namreč narašča hitreje od števila nočitev, kar je po eni strani posledica povečevanja števila krajših oddihov (več prihodov), po drugi pa krajšega bivanja na enem mestu (manj nočitev). Po besedah generalnega direktorja STO Bojana Medena so pričakovanja za letošnjo poletno sezono optimistična, vendar je za ocene še prezgodaj. "Letos so velikonočni prazniki približno mesec dni prej kot lani,” je za STA povedal Meden in dodal, da je kljub temu moč pričakovati približno enako oz. nekoliko boljšo zasedenost turističnih zmogljivosti.
Po ocenah STO je med velikonočnimi prazniki v slovenskih turističnih središčih približno enako ali nekoliko višje število gostov kot med lanskimi. Po Medenovih navedbah so najbolj zasedena slovenska naravna zdravilišča, kjer po njihovih ocenah prenočuje za tri odstotke več gostov kot med lanskimi velikonočnimi prazniki, dobro pa so zasedene tudi zmogljivosti na obali, zlasti v Portorožu. Pričakovanja in ocene poletne sezone so po njegovih besedah optimistične, vendar bodo o njih lahko konkretneje govorili v prihodnjih mesecih.
V Sloveniji se povečuje obisk individualnih gostov, največ
gostov pa v teh dneh pričakujejo iz Italije ter deloma iz Velike Britanije in Nemčije, je povedal Meden. "Skupna značilnost teh praznikov je, da je - ne le v Sloveniji, temveč tudi v svetu - opazen trend krajšanja bivanja," je še izpostavil generalni direktor STO. Glede na to, da so bili letos velikonočni prazniki sorazmerno zgodaj, je ocena glavne sezone težja, je ocenil Meden. Vendar je ob tem poudaril, da slovenski turizem po zadnjih podatkih z največjih turističnih prireditev kaže pozitivno rast, zlasti na evropskih trgih. "Konkretneje je trenutno težko govoriti, ker tudi v Sloveniji vedno bolj prevladujejo individualni gosti, ki se pozno odločajo za cilj svojega potovanja.
Poleg tega pa tudi za slovenski turizem ni vedno najpomembnejše število gostov oz. število nočitev; pomembno je predvsem, da se povečuje izkupiček turistične dejavnosti," je poudaril Meden.
Po podatkih Banke Slovenije se je turistični devizni priliv v lanskih prvih 11 mesecih v primerjavi z enakim obdobjem leta 2003 povečal za deset odstotkov na 1,217 milijarde evrov. Leta 2003 je bila stopnja rasti turističnega deviznega priliva štiriodstotna, leta 2002 dvoodstotna, leta 2001 pa sedemodstotna. Lansko povečanje je predvsem posledica rast priliva v turističnih podjetjih (za
16 odstotkov) in v igralnicah (za deset odstotkov).
Lani se je število gostov, ki so prišli v Slovenijo iz tujine, po podatkih STO, povečalo za devet odstotkov na nekaj manj kot 1,5 milijona prihodov. Skupen obisk se je v primerjavi z letom prej povečal za štiri odstotke na 2,3 milijona turistov. Tudi število prenočitev tujih gostov se je povečalo, in sicer za štiri odstotke na 4,3 milijona nočitev.
Število prenočitev domačih gostov pa se je zmanjšalo za tri odstotke.
Med tujci so prevladovali italijanski gostje, pri katerih se je obseg prenočitev povečal za osem odstotkov, obseg prihodov pa za devet odstotkov. Prenočitev nemških gostov je bilo pet odstotkov manj kot lani, je pa STO zabeležila štiri odstotke več njihovih prihodov. Avstrijski turisti so ustvarili enako število nočitev kot leto prej, povečalo pa se je število prihodov, in sicer za dva odstotka. Rahel padec so zabeležili tudi pri hrvaških gostih; prihodkov in nočitev je bilo manj za dva odstotka.
Svetovni turizem je lani po predhodnih podatkih Svetovne turistične organizacije (WTO) zabeležil rekordno dobre rezultate. V svetu so lani zabeležili 760 milijonov mednarodnih turističnih prihodov, kar predstavlja desetodstotno in rekordno rast vse od leta 1984, so še navedli v STO.
(STA)
Dežela Furlanija-Julijska krajina
V pripravi nov zakon za pomoč brezposelnim
Upravitelji dežele Furla-nije-Julijske krajine se zavedajo, da je število brezposelnih v naši deželi precej visoko in da z leti narašča. Posebno težavna je ponovno vključitev v svet dela za ženske, za brezposelne, ki imajo več kot 45 let, in za mlade pod 29. letom starosti, ki iščejo prvo zaposlitev.
Zakon, ki ga pripravlja deželna uprava kot dopolnilo k reformi delovnega tržišča, ki so jo v Italiji uvedli z reformo Biagi in ki naj bi stopil v veljavo konec aprila, skuša poseči na vseh omenjenih področjih in uvaja novo Agencijo za delo ter podeljuje pokrajinskim centrom za zaposlovanje številne naloge. Novi zakon pa skuša reševati še druge probleme od zaposlovanja žensk in oseb, ki so starejše od 45 let, do ustanovitve posebne spletne mreže za mednarodno mobilnost uslužbencev, pogodbe za vajeništvo in raznih socialnih blažilcev. Ti socialni blažilci naj bi v glavnem pomagali osebam, ki imajo delovne pogodbe za projektno delo za določen čas. Ker se zavedajo, da imajo te osebe veliko težav v vsakdanjem
življenju, npr. pri najemanju posojil, predvideva zakon tudi posebne dogovore z bančnimi ustanovami. Poleg tega pa se deželni upravitelji zavedajo, kako pomembno je ostati aktiv-
ni tudi v zrelejših letih, zato se zavzemajo za mešane oblike pokojnine, kjer bi upokojenec delal z omejenim delovnim urnikom, delno pa bi užival zasluženo pokojnino.
Do konca tega meseca naj bi v naši deželi stopil v veljavo nov zakon, ki uvaja Agencijo za delo. To je poseben javnopravni organ s svojo premoženjsko avtonomijo, ki bo imel v glavnem nalogo, da stalno preverja stanje na tržišču dela v naši deželi in da nudi tehnično pomoč. Agen-
cija za delo bo deželna ustanova, ki bo tudi analizirala gibanja v svetu zaposlenih in predvsem v svetu brezposelnih. Vsako leto pa bo morala izdelati posebno poročilo o stanju na tržišču dela. Osebje, ki bo za to zadolženo, bo moralo tudi skrbeti za povezavo z državno borzo delovnih mest in za spletno delovno tržišče. Zakon pa se ne ozira samo na brezposelne in na pomoč pri iskanju delovnega mesta, pač pa nudi pomoč tudi podjetjem, saj predvideva posebne prispevke za tista podjetja, ki bodo povečala število zaposlenih ali pa ki bodo zaposlila osebe, ki imajo več kot 45 let, ali osebe, ki so že dalj časa brezposelne.
Ideje in želje, ki jih zakon prinaša, so zelo dobre in potrebne. Kako bodo ti ukrepi učinkoviti, pa bomo videli, ko bodo zakon odobrili in bo končno stopil v veljavo.
Mara Petaros
Avče v Soški dolini
Pripravljalna dela za gradnjo prve slovenske črpalne hidroelektrarne
Gradnja prve slovenske črpalne hidroelektrarne Avče, ki se je začela že lani septembra, se letos pospešeno nadaljuje. Trenutno se intenzivno izvajajo pripravljalna dela, s katerimi bo ajdovska družba Primorje uredila dostopne ceste in gradbiščne platoje z vso potrebno infrastrukturo za nadaljnjo gradnjo, so sporočili iz družbe Soške Elektrarne Nova Gorica (SENG), ki skupaj s krovno družbo Holding slovenske elektrarne na robu Banjške planote pospešeno gradi prvo črpalno hidroelektrarno v Sloveniji. Po načrtih naj bi bila črpalna hidroelektrarna Avče zgrajena do leta
2008, investicija pa je težka 85 milijonov tolarjev.
"Že od začetka leta potekajo razpisni postopki za zbiranje ponudb za oddajo vseh letošnjih najpomembnejših del, od katerih velja omeniti predvsem ponudbe za dobavo in montažo turbine in generatorja ter glavna gradbena dela," je povedal direktor družbe SENG Vladimir Gabrijelčič in dodal, da pričakujejo začetek gradnje po letošnjem juniju, do konca letošnjega leta pa pričakujejo tudi podpise pogodb o dobavi in montaži cevovoda in hidromehanske ter ostale elektro opreme.
Gabrijelčič je povedal še, da bo
črpalna hidroelektrarna Avče na leto proizvedla 426 gigavatnih ur električne energije, poudaril pa je predvsem to, da bo energijo proizvajala takrat, ko bodo potrebe v elektro sistemu največje. Črpalna hidroelektrarna namreč deluje tako, da v času nizke cene elektrike črpa vodo v višje ležečo akumulacijo, ob konicah pa obratuje in proizvaja energijo. Po Gabrijelčičevih besedah bo poleg ekonomske računice, ki bazira na razliki med najnižjo in najvišjo ceno energije, črpalna hidroelektrarna Avče pomembna tudi zato, ker bo omogočala boljše obratovanje celotnega sistema.
Nace Novak
Stanje in gibanja na trgu nepremičnin v Sloveniji
Največ kupujejo Italijani in Angleži
Tržišče nepremičnin je v Sloveniji odprto in prosto, predvsem za pov-praševalce oz. kupce iz držav članic EU. Pojavljajo se prvi interesenti, ki pa so včasih razočarani, ker so zmotno pričakovali, da so pri nas cene zgradb, stanovanj in drugih nepremičnin še zmeraj nizke, to je nižje kot v drugih deželah evropske povezave.
Po podatkih državne davčne uprave je število vloženih zahtev za pridobitev nepremičnin v Sloveniji iz držav članic EU, okoli 200. S strani državljanov iz držav, ki niso članice povezave, pa je 15 zahtev. Prednjačijo Italijani in Angleži, ki si želijo predvsem nakupov na
Primorskem ter v nekaterih predelih na Štajerskem in v Prekmurju. Kar zadeva Italijane, le-ti zlasti povprašujejo po počitniških objektih v Slovenski Istri in na Krasu, kjer jih zanimajo hiše, potrebne popravila oz. obnove.
Na Gorenjskem, zlasti na Bledu in v Bohinju, se tujci najbolj zanimajo za luksuzne objekte, zgrajene pred drugo svetovno vojno, ali celo pred prvo svetovno vojno, ko je bila arhitektura na slovenskih tleh na višku. Lokacije Kranjske Gore s smučarsko ponudbo privlačijo predvsem angleške in irske kupce, ki si želijo aktivnega počitnikovanja v slovenskih gorah. Stroški
prebivanja pri nas so še zmerom nižji kot pri Otočanih doma. Med možnimi kupci je tudi veliko slovenskih državljanov, ki so v mešanih zakonskih zvezah s tujci.
Kar zadeva cene, so po mnenju sredstev javnega obveščanja v Italiji, v Sloveniji za okoli 30% nižje kot pri njih. Cene hiš na Krasu se gibljejo med 25 in 40 milijoni tolarjev, za staro hišo, ki je potrebna korenite obnove, pa je treba odšteti od 10 do 20 milijonov tolarjev.
S sprostitvijo trga nepremičnin pa se je povečalo tudi zanimanje premožnejših Slovencev za nakup hiše, počitniškega objekta ali parcele v tujini. Gre za zanimive lokacije na Madžarskem, v Franciji in Italiji, največ nakupov pa je na Hrvaškem. Nekatere hiše v Italiji naj bi stale od 250.000 evrov dalje, kar je povsem primerljivo s slovensko ponudbo.
M.
NOVI
GLAS
Naš sodelavec in prijatelj je dopolnil 70 let
Okrogli jubilej istrskega publicista Milana Gregoriča
Osma številka Pastirčka
V omamnem objemu pomladi
Na enem izmed istrskih večerov pred kratkim v Ankaranu, ki so ga popestrili s svojimi literarnimi deli istrski literarni ustvarjalci Ines Cergolj Pešorda, Marjan Tomšič in Edelman Jurinčič, so se prisotni s skromno pozornostjo oddolžili istrskemu publicistu Milanu Gregoriču ob njegovem okroglem jubileju (70 let). Ob tej priložnosti je jubilant v svojem priložnostnem nagovoru navrgel nekaj misli, ki osvetljujejo tako njegovo prehojeno pot v zadnjih desetletjih kot tudi razmere, znotraj katerih je živel in deloval in ki so, po presoji uredništva, zanimive tudi za bralce našega časopisa, s katerim Gregorič sodeluje od njegovega nastanka..
Dejal je:
"Najprej se moram zahvaliti za pozornost, ki pa me spravlja v zadrego, saj se v soju reflektorjev in zvoku fanfar ne počutim ravno dobro.
Ambient, kjer sem jaz resnično doma, so tihi prostori koprske knjižnice, delovna soba in okolje mojega doma na Kolombarju, z mojimi dragimi vred, in vsakršnimi prijetnimi delovišči, kjer si bistrim um, lovim zamajano ravnotežje in zbiram novih moči. Ob premlevanju na ta in naše druge večere ter druščino, ki se na njih zbira, sem se v mislih pogosto vračal nazaj na našo skupno prehojeno pot in podoživljal njena različna obdobja z občutki vred in motivi, ki so me pri tem vodili. Zelo pogosto sem se povračal zlasti v 70. leta, ko smo, vsak na svoj način, znova odkrivali v krivično pozabo potisnjenega istrskega duhovnika in pesnika Alojza Kocjančiča in njegove šavrinske pesmi, ter preko njega mi vsi tudi trčili skupaj. Takrat v naši deželi še ni bila pomlad, vendar smo jo nekateri že čutili
v zraku. Nekaj se nam je podiralo pod nogami in pri iskanju novega smo se samodejno vračali k viru, kjer so stvari bolj čiste. In tam smo trčili na njega, ki nas je nevsiljivo vabil:
Pridi brat,
da odkrijem ti svoj zaklad, da ti povem, kako sem mlad, kako razkošno sem bogat.
Vsa ta raznovrstna srečanja z njim so nas duhovno povezala in kot čudežni otroci smo nato začeli naše dolgo popotovanje po Slovenski Istri z njegovimi pesmimi v rokah in srcih. Popotovanje, ki traja še danes... Sledila je slovenska politična pomlad, ki nas je nezadržno potegnila v svoj vrtinec, saj človek ne bi bil živo bitje, če se ne bi dejavno odzval na dražljaje okolja. Tako je bilo treba začeti deliti energije na več koncev. To je bil čas, ko smo (tudi v tesnem sodelovanju z italijansko skupnostjo) ustanavljali celice civilne
družbe (Skupino 88, Kulturni klub Istra idr.) ter organizirali odmevne in množično obiskane javne tribune, kjer so začeli padati tabuji, kjer je vzklila nova rast in so bila srca polna pričakovanj. Sproženi val nas je nesel naprej. Prišel je čas ustanavljanja demokratičnih strank, pa prve svobodne volitve, ko smo podnevi
načrtovali, zvečer zborovali in ponoči lepili plakate. Kakšno navdušenje, koliko emocij in koliko upanja! Nato je prišel veliki pok stare države, trenutek negotovosti in groze, in, brez hujših posledic, tudi nastanek novega. Ob truplu razpadajoče države pa so tedaj začeli oprezati mrhovinarji in ne bi bil otrok meje, če ne bi pri tem ostro zarezal z ušesi. Nad našo zahodno mejo, Istro in našo koprsko oazo sožitja so se začeli zbirati temni oblaki. Naš primorski samoobrambni instinkt se je zganil in čez noč je bila tu nova fronta, ki je tudi začela požirati moje energije. Nastajati so začeli najprej kratki in potem vse daljši teksti, ki jih ni hotelo biti konca, in so bili potem kronani s tremi knjigami. Ustanavljati smo začeli nove celice civilne družbe, po zgledu naših očetov, to pot samoobrambne. Npr. društvo Tigr, ki je potegnilo iz pozabe desetletja odrinjeno primorsko domoljubje, ga rehabilitiralo, mu posvetilo na desetine pomnikov, z veličastnim spomenikom-muzejem na Velikem Cerju, objavilo ducat knjig, izdalo svoje glasilo in s
svojim delovanjem zdramilo tudi širše slovenske domoljube.
Ko se je potem velika zgodba o razpadu Jugoslavije končala in je bila velika nevarnost mimo, sem se že rahlo utrujen pripravljal, da se ugnezdim v svoj Kolombar, izklopim vse telefonske žice in se lotim velikega kupa knjig, ki se mi je nakladal vsa ta leta, in nisem mogel priti do njih. Računi ca pa se ni izšla, saj smo ravnokar doživeli novo, hudo psihološko agresijo, ki nas je prizadela in vznemirila do dna duše. Spet je bilo treba usločiti hrbet in se vpreči v že izpreženi voz. Razpolagajoč s podrobnimi informacijami, kakšna nova presenečenja nam naši ljubeznivi zahodni sosedje pripravljajo, smo začeli že jeseni 2004 z obsežno mobilizacijo vseh, ki kaj štejejo v Sloveniji, in jim v naprej na krožniku servirali briljantne analize naših prijateljev iz Trsta o tem, kaj se nam obeta. Razposlali smo na stotine zajetnih kuvert na vse mogoče naslove: poslancem DZ, pristojnim oblastnim organom in službam, SSK, Slovenski matici, Društvu slovenskih pisateljev, uredništvom elektronskih in pisnih medijev, uglednim posameznikom idr. Imeli smo tudi na desetine stikov na tej in oni strani meje, usklajevali aktivnosti itn. In ko smo potem opazovali, kako se je zdramila in dvignila vsa Slovenija, nam je bilo lepo pri srcu, saj smo se spet čutili povezane v širše občestvo, v prijetnem spoznanju, da smo k temu prispevali svoj delež tudi mi...
Zelo lepo mi je bilo prehoditi z vami vso to pot, zlasti z ožjim krogom kolegov, s katerimi me vežejo vse močnejša tovarištva. Pri čemer pa ne morem mimo tihe bolečine, da ni več med nami našega dragega Karla Kocjančiča, ki je za vso to stvar dobesedno izgorel. Naj vam vsem Bog da še veliko moči za nove strmine in neprehojene poti in zlasti miru, da bi počeli predvsem to, kar si želimo, in ne samo tega, kar moramo. V neki svoji lepi knjigi je Dr. France Avčin zapisal: Mož mora: ustvariti dom, zasaditi drevo, narediti sina in napisati knjigo. Jaz bi k temu odločno dodal: in predvsem opraviti svojo dolžnost."
Na straneh aprilske, osme številke dragega prijatelja Pastirčka se je v pisanih barvah razbohotila pomlad, ki se, žal, v resnici še nekoliko obotavlja razkazovati svoje rožnate čare, ker je priroda še ukleščena v kar mrzel zrak. Pastirček pa se že veselo podi po tratah in išče gnezdeca ptic, kot pravi pesmica Zlate Volarič, ki opisuje, kako bo lastovica v svoj dom zložila jajčeca, jih grela, da bo dobila mladičke, in bo vse veselo do jeseni, ko bodo odleteli na jug, a se v spomladi povrnili. Vojan T.
Arhar je pesmico posvetil trobenticam; primerja jih kupu zlatnikov.
Vila Cirila in škrat Kosmat zavzeto okopavata in zalivata vrt, da bodo na njem zrasle najrazličnejše povrtnine, ki bodo lepo ozelenele, ko jih bodo risarske ročice Pastirčkovih bralcev odele v primerne barve. Poleg tega bodo marljivi risarji bistrih oči pobarvali pobarvanko, da se bo prikazala skrita sličica. Mimogrede bodo dopolnili še svetopisemsko pobarvanko o Adamu, ki je jedel sadež s prepovedanega drevesa, rubriko Ko bom velik, bom... in do-polnjevanko Jure in njegov zavetnik, ki nam spregovori o sv. Juriju, čigar god praznujemo 24. aprila.
K prvoaprilskim šalam sodi pesmica Ptica nevidna avtorice Sa-re. V njej zvezdice kihajo, / luna smrči, / ogenj zamrznil je, / voda gori. / Ježek pripelje lisico na ples...Šegave stihe lepo krasi Janinina ilustracija. Pastirček je svoje zanimanje za zdravilne rastline osredotočil na koprivo, ki raste po grobljah, ob poteh, v bližini gnojišč in hlevov. Če jo utrgamo, nas rada opeče s svojimi krhkimi laski. Uporabljamo jo lahko za pripravo jedi, pa tudi v medicini. V prvih pomladnih dneh kuža Pazi teka po sadovnjaku in opazuje mlada drevesa v cvetju. Dalj časa se je zazrl v cvetočo breskev, katere vabeče, mesna-
te plodove tako rad je njegov mali gospodar Mirko. Domovina tega sadja je Kitajska. Tam so breskev gojili že 1000 let pred Kr. Daljši pomladni dnevi so strica Maksa in njegova nečaka zvabili na izlet v Vileni-co, najstarejšo jamo v Evropi, in v Lipico občudovat čistokrvne konje in tudi Galerijo Avgusta Černigoja, v kateri je shranjenih več kot 1400 umetnikovih del.
Pomlad je popolnoma prevzela tudi našega Packa, ki zelo rad gleda skozi okno - še najraje med poukom! -prebujajočo se naravo. Njegovi vrstniki pa so zelo pridni, ker so kot vselej s prikupnimi pisemci, pesmicami in risbicami napolnili središčne strani tokratne številke. S svojim zapisom Jaslice Evropske unije si je Marco Peric, petošolec OŠ P. Voranc iz Doberdoba, prislužil naslov Pastirčkov časnikar meseca. Čestitke! Strastnim bralcem je Barbara Rustja namenila knjigo Frana Levstika Kdo je napravil Vidku srajčko in z njo tesno povezano križanko in izpolnjevanko. Mlade športnice si bodo ogledale, kaj je potrebno za kotalkanje, ljubitelji pravljičnih zgodbic pa se bodo razveselili nadaljevanke Dogodivščine Metle Pike, ki je zbežala čarovnici in sama odletela v svet..., zelo zveste sodelavke Pastirčka Marize Perat.
Rubrika Zanimivosti od tu... in tam...se zgraža nad uničevalnim posegom človeka v tako čudovito ustvarjeno naravno okolje, v katerem je ogromno vrst živali in rastlin. Prav za te tisočere lepote se moramo venomer zahvaljevati Bogu, ki nam je odmeril štiri letne čase s krasotami pomladi, kot nas lepo opominja urednikov uvod.
V aprilski številki so še rubrika Kar lepo po vrsti za preverjanje svetopisemskega znanja, kotiček za razvedrilo in bistre oči, hudomušna pesmica Berte Golob Oklepaj je objemaj in svojevrstno glasbilo, pojoče čimele.
Iva Koršič
*
Foto JMP
NOVI
GLAS
Glavni urednik Andrej Bratuž - Odgovorni urednik Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it
Tisk: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l.,
Viale della Navigazione Interna, 40 - 35129 Padova PD, tel. 049 8073263 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it
Letna naročnina: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
Oglaševanje: Oglaševalska agencija Tmedia, Korzo Verdi 51 - Gorica, ul. Montecchi 6-Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it
ifiHll) ^ov' 9^as ie ^an Združenja periodičnega tiska
v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v italiji FISC tišk—^
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
To številko smo poslali v tisk v torek, 12. aprila, ob 14. uri.
Človek Je Pristal Na Luni? Da, Da, Nedvomno..
Zakaj se Kitajci tako radi smejejo?
"Made in Italy". Pravijo, da je v krizi. Fiat je že dalj časa le še zombie, ki ga umetno vzdržujejo pri življenju z od-slavljanjem delavcev in strateškimi potezami na trgu, v katere vstopajo in izstopajo tuji partnerji. Ljubezenska zgodba med turinsko avtomobilsko hišo in ameriškim General motors je bila s tega zornega kota pravi prototip sodobnih ljubezni: trajala je kratko obdobje borih petih let (od 13. marca 2000) in se sklenila z izredno visoko denarno odškodnino.
To pa ni največja tragedija t.i.made in Italy. Pred kratkim se je zgodilo še nekaj hujšega. Ferrari ne zmaguje več!!! Na pomoč. Kaj se je zgodilo? Bi bilo treba iskrega konjička iz Maranella nahraniti z dopingom? Jean Todt bi moral v tem primeru najeti Juventusovega društvenega zdravnika. Uspeh je zagotovljen. Družina Agnelli, lepo vas prosim, posredujte! Tragedije nad tragedijami. Do katastrofe ne manjka dosti. Si predstavljate, da bi po zaslugi
prostega trga ter še bolj prostega pretoka blaga, kapitala in storitev špageti in pica ne bili več zaščitni italijanski specialiteti, ampak tipični evropski kulinarični dobroti, s katerima bi se bahal kak Nemec ali Anglež? Ali pa, da bi Armani in Valentino postala francoska državljana?
Made in Italy je v krizi. Ekonomija tudi. To je priznal sam premier, ko je v drugi polovici marca spregovoril malim podjetnikom v Bariju. Čeprav je v isti sapi dodal, da se sam ne čuti nič kaj (gospodarsko) potlačenega in da je nasprotno (tako kot bi morali biti tudi vsi podjetniki) navdušen nad novimi obzorji. Ja, nič čudnega: dobri stari Berlusconi, ki že vseskozi poskuša postaviti na laž več kot 2000 let staro aristote-lovsko logiko, po kateri sta si
izjava in njeno zanikanje nujno nasprotujoči. Ampak, saj smo tega vajeni!
Statistični podatki, ki jih je izračunal ISTAT, so na dlani: rast BDP za leto 2004 znaša 1,1%, rast proizvodnje italijanske industrije pa le 0,7%. Pod vsemi pričakovanji, celo pod tistimi, ki jih je izrazila italijanska vlada in financminister Siniscalco. In da ne bo pomote. S temi težavami se ne ubada samo Italija. Tudi Chirac in Schroeder sta se že večkrat opekla, ker sta se v prejšnjih letih poigravala s svetim ognjem skupne evropske veleekonomije.
Kako naj si zdaj pomagamo? Z nekoliko ponesrečeno prispodobo, ki sem jo ujel v slovenskih medijih, lahko rečemo, da je stanje resno, ker nas oblega strašna rumena pošast. Pa ne mislim tukaj na simpatičnega
Kitajca, ki je v soseski odprl novo kitajsko restavracijo in ki nas ob sprehajanju mimo njegove gostilne v Ljubljani nagovori z "Dobel dan", v Trstu pa z "Buon giolno". Gre v prvi vrsti za blago, na katerem se skriva čarobni napis "Made in China": slednjemu niso konkurenčni niti pri nas živeči Kitajčki, čeprav se ti vedno tako prijazno posmejejo.
Začrtana smer ekonomske globalizacije je vsekakor ta, tako da je ihtenje in žuganje proti "rumeni pošasti" brezpredmetno. Evropski veleumi so zato sedli k mizi in skupaj modrovali. In spremenili so Pakt stabilnosti (temeljni ekonomski dokument EU), ki je odslej bolj elastičen in fleksibilen. Državam dopušča manjše prekrške v upanju, da bo to pomagalo ponovnemu vzponu evroekonomije.
O tem je še prerano govoriti. Morda pa bo potem Ferrariju ponovno uspelo zmagovati brez pomoči Juventusovega zdravnika.
Andrej Čemic
20 14. aprila 2005	Karol	Woitvla	1920-2005
NOVI
GLAS