Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA	Letna naročnina, Italija	Lir 35.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177	Letna inozemstvo	Lir 50.000
PODUREDNIŠTVO	Zračna pošta inozemstvo	Lir 80.000
34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 11234499
L
uh
Leto XL. - Štev. 8 (1987)
Gorica - četrtek, 25. februarja 1988 - Trst
Posamezna številka Lir 800
AH OK za raiVraMeiiC šole? Nma socialna enciklika Janeza Paula I.
V	tem mesecu februarju je poleg drugega v ospredju tudi državna šola. Zadnjo nedeljo tega meseca bodo volitve v razne šolske svete, kot jih predvidevajo državni zakoni. Starši, učno in neučno osebje, na višjih srednjih šolah tudi dijaki, bodo poklicani, da izvolijo vsak svoje predstavnike v razredne, medrazredne, okoliške, pokrajinske In še kake druge svete. Vsi ti izvoljeni organi bi morali pomagati voditi šolo od vrtcev do višjih srednjih šol, da bi te vedno bolj odgovarjale potrebam časa in družbe.
UGLED JAVNE ŠOLE PADA
Toda prav v tem času se vršijo stavke na vseh šolah tako, da šolniki bojkotirajo ocenjevanje dijakov ob koncu prvega polletja. Za soboto 28. febr. pa so združeni sindikati napovedali celodnevno stavko vsega šolskega osebja.
Šolniki stavkajo, češ da je učno osebje premalo honorirano. Vzgojitelji in njih delo, da so v družbi vse premalo cenjeni. Neka statistika res pravi, da ima šola v Italiji največje število zaposlenih in da so med državnimi uslužbenci najslabše plačani v sorazmerju z delom, ki ga opravljajo, in z izobrazbo, ki jo imajo. Neki italijanski dnevnik je zapisal: »Problema šole naš politični razred ni nikoli imel za prvenstven politični problem. Tudi to je morda krivo, da ugled šolnikov v očeh družbe pada. Politiki so menili, da rešijo problem s tem, da so množično sprejeli v stalež učno osebje brez strokovne usposobljenosti (seveda so izjeme) in tudi vedno manj zaverovano v svoj poklic, ki se je iz plemenite službe družbi, kot bi moral biti, polagoma spremenil v "poklic za silo’” za neke vrste Intelektualni proletariat, poklapan In razvrednoten« (Avvenire,
16.	febr. 198).
KONKRETNI PROBLEMI JAVNE ŠOLE
S podobnimi ugotovitvami razpravlja o naši šoli Jelka Cvelbar v zadnji Mladiki, samo da ona svoja opazovanja zabeli še z rahlo ironijo. Glede raznih šolskih svetov se vprašuje: »Politična volja nam je priborila s tujo besedo označeno pravico, da smemo starši imeti v šoli svoje mnenje. A kakšno mnenje? Vse tiste skupščine, ki se v šolski organizaciji Imenujejo tako ali drugače in ki bi morale vplivati na izboljšanje stanja po šolah, res Izpolnjujejo to, za kar so nastale? Ali se je zares zaradi te demokratizacije izboljšala kvaliteta šole?«
Cvelbarjeva prav nič ne verjame v to Izboljšanje. »Kot gnili sadeži se osipajo med šolanjem tisti, ki norm ne dosegajo in ki jih starost rešuje pred nadaljnjo ”muko” (šole).« Potem meni, da prihajajo otroci iz osnovnih šol na srednje šole premalo pripravljeni; da se na osnovni šoli gleda na programe in ne na to, kaj se otroci res naučijo, kaj znajo. Razumljivo: saj če pride inšpekcija, bo pogledala, ali so izdelani programi in ne koliko so se otroci naučili.
Pa je tu še vzgoja v šoli. Šola naj bi namreč tudi vzgajala in ne samo učila. Vzgoja po šolah postaja popolnoma neodvisna od samega učenja. »Toda ali so danes vsi šolniki sposobni tudi vzgajati in ne samo učiti?« se vprašuje. »Minili so časi učiteljic drugih mamic ali profesorjev, ki so bili to tudi zunaj šole.« Da ne bomo delali krivic, tudi danes so še takšni učitelji, učiteljice, profesorji, profesorice, toda so le neznatna manjšina.
PRIZADETI OTROCI
In še neka druga zadeva je, ki pogojuje učne in vzgojne uspehe v šoli: zadeva han-dikapiranih ali prizadetih otrok. Državni zakon predvideva, da takšni otroci obiskujejo obvezno šolo skupno z normalno razvitimi. V pomoč takim otrokom je dodana še kaka posebna učna moč. Toda ali je takšna rešitev res v pomoč takemu otroku in njegovi družini? Jelka Cvelbar takole razmišlja: »Vsi morajo Imeti pravico do šolanja. Nedvomno je res. Vsi imajo pravico do vsega, vendar ne tako, da
se bo ta pravica obrnila proti njim. Kaj pomaga, če ima huje prizadeti otrok pravico do šolanja v normalni šoli... če pa njemu ni potrebno osvajanje pisave in branja, pač pa vse kaj drugega. Kaj si bo namreč pomagal, če bo največ po devetih letih šolanja znal napisati svojo ime, če pa bi mu bolj prav prišlo osvojiti neko najosnovnejšo ročno spretnost, s katero bi se vsaj zadovoljivo vključil v svet produkcije.«
Podoba je, da se je civilna družba hotela rešiti posebne skrbi in stroškov za vzgojo in šolanje takšnih otrok ter jih je zato prepustila normalni šoli. Marsikateri šolnik mi je že tožil, kako je navadno težko z disciplino v razredu s takšnim otrokom, kako se mu mora učitelj oz. učiteljica še posebej posvečati tudi pri svojih urah ter mora pri tem zanemarjati ostale otroke, ki so v veliki večini. Zato ima prav Cvelbarjeva, ko trdi: »Tako šola hromi še tiste, ki bi mogli svoj potencial izkoristiti bolje, ko bi jim bila dana boljša kvaliteta in zavzetejše delo.«
»Tako,« zaključuje ista avtorica, »niv6 šole pada. Nekvalitetno dijaštvo se razvija v nekvalitetne poklice.«
KAKO IZBOLJŠATI KVALITETO NAŠIH ŠOL
Vse do tu omenjeno ne zadeva samo slovenske šole, marveč državno šolo v celoti. Ponekod v Italiji je še hujše, kot je slišati in brati iz dnevnih poročil. Toda za našo manjšinsko šolo so to hujši problemi, ker se na našem narodnem telesu bolj poznajo.
Ali je kje rešitev? Totalne rešitve ni, ker so naše šole vključene v državni sistem. V določeni meri pa sl lahko sami pomagamo. In sicer najprej tako, da varujemo našo šolo pred strankarsko politiko. Ne pozabimo, kako je strankarska politika OF škodovala naši šoli za časa zaveznikov in tudi kasneje. Slovenska šola naj čuva svoj demokratični in narodni značaj. Ker je slovenska, naj bo slovenska po učnem jeziku In po ljubezni do slovenstva.
Naša šola je bolj občutljivo telo kot nor. italijanska. Zato ni na mestu, da se na naših šolah toliko stavka, prillčno ln neprilično. Starši pazijo, kje se otroci več ln boljše učijo. Tudi to je kriterij, po katerem se ravnajo, ko izbirajo šolo za svoje otroke. Uspešnost šole! Tako se npr. dogaja v Gorici, da so privatne šole polne, na javnih šolah pa se demografski padec slino pozna. Slišal sem o neki slovenski materi, da je dejala: »Tudi Slovenci bi morali imeti privatne slovenske šole, kjer bi se otroci zares učili in vzgajali.« Vsi se moramo ob taki želji zamisliti, posebno še tisti, ki so neposredno odgovorni za naše šole.
PODPIRAJTE »KATOLIŠKI GLAS«! DARUJTE V NJEGOV TISKOVNI SKLAD!
Dokaj let po zadnji vojni Je slovenska šola slovela po svoji kvaliteti, potem pa je kvaliteta začela pešati, kot ugotavlja Jelka Cvelbar: »Nlv6 šole pada.« Ali ni krivda tudi na učnem osebju, ki je premalo kvalificirano? »Ko pa nihče ne zahteva od profesorjev, da opravijo tudi pedagoške študije za poučevanje.« ugotavlja ista avtorica.
Pred kratkim me je presenetilo vprašanje neke učiteljice: »Ali nam lahko daste na razpolago sobo za tečaj dikcije?« Torej so šolniki, ki sami čutijo potrebo po pedagoškem izpopolnjevanju. Da bi jih le bilo veliko!
Zaključim: Splošna kriza italijanske javne šole se čuti tudi na naših šolah, vendar lahko sami z dobro voljo in prizadevnostjo izboljšamo njeno kvaliteto, da bomo na naše šole znova lahko ponosni. Pomagaj si sam in tudi družba ti bo pomagala!
K. HUMAR
Dejavnost sv. Očeta je neizčrpna. Pri vsem svojem preobilnem dušnopastirskem delu najde še čas za sestaivo enciklik, tj. posebno slovesnih in važnih papeških dokumentov, ki obravnavajo kake splošne zadeve Cerkve in sveta. Lani je izdal encikliko Redemptoris Mater (Odrešenikova Mati), za Marijino leto, sedaj je v soboto 20. februarja poslal v svet novo encikliko, ki se začenja z besedami »Sollecitudo rei socialis« (Skrb za socialne zadeve). Enciklika pa ima uradni datum 30. decembra 1987, v desetem letu papeževanja Janeza Pavla II. Encikliko je sv. oče že prej večkrat napovedal.
Nova enciklika je izšla ob 20-letnici enciklike Pavla VI. »Populorum progressio« (Napredek narodov). Janez Pavel II. to izrecno omenja in pravi, da je nova enciklika nekako nadaljevanje in dopolnjevanje one Pavla VI. »S to encikliko želim doseči zlasti dva namena: na eni strani dati priznanje zgodovinskemu dokumentu Pavla VI. in njegovemu nauku, na drugi pa po sledovih mojih častitih prednikov na sedežu sv. Petra potrditi stalnost so-
cialnega nauka Cerkve ter njegovo obnavljanje.«
Nova enciklika je razdeljena na šest poglavij. V prvem poudarja važnost in nove poglede enciklike Populorum progressio Pavla VI. Nastala je kot praktična aplikacija socialnega nauka zadnjega koncila, kot je izražen v konstituciji Gaudium et spes (Cerkev v sodobnem svetu). Gre za pozornost na napredek razvitih in nerazvitih narodov. Toda v dvajsetih letih so nastale tako vidne spremembe razmer v svetu in tolikšne novosti, da je potrebno znova razmišljati o razvoju narodov in to ne s socialnega ali političnega vidika, mar-iveč z vidika etike in odgovornosti vseh za vse.
V	tretjem poglavju razgrne sv. oče pogled Cerkve na razmere v sedanjem svetu, dvajset let po encikliki Populorum progressio. Ugotavlja, da je svet ločen v razviti sever in nerazviti jug, potem pa še iv dva bloka: v kapitalistični Zahod in v socialistični Vzhod. »Glede obeh sistemov je nauk Cerkve kritičen, tako glede ka-
Goria znova potrjen
za vladnega predsednika
Predsednik republike Francesco Cossiga ni sprejel odstopa Giovannia Gorie in njegove vlade ter mu je naložil, naj se predstavi parlamentu. Goria je pred parlamentom dejal, da je pristal samo iz čuta dolžnosti do italijanskega ljudstva, da bo pa brezpogojno odstopil, če bo parlament znova zavrnil državno bilanco.
V	preteklem tednu je Goria dobil zaupnico tako v poslanski zbornici kot v senatu. Ta teden so se začele razprave o bilanci posameznih ministrstev. Če se res zgodi, da poslanci zavrnejo bilanco kakega ministrstva in bo Goria brezpogojno odstopil, bo v državi nastal kaos, saj bo država ostala brez proračuna. Zato je jaiv-nost radovedna, kako bodo poslanci glasovali ob tajnih glasovanjih. Prosti strelci, ki so oddali glas proti vladi, so bili predvsem iz vrst demokristjanov, kot menijo komentatorji. V tej stranki vlada namreč precejšnja razklanost, ker številne skupine vlečejo ivsaka na svojo stran.
Zbor Rdeče armade pred papežem
V	Italiji je na turneji pevski zbor Rdeče armade. V soboto 20. februarja je brez prejšnje napovedi bil sprejet v posebni avdienci pri papežu. V Vatikanu je sv. oče sprejel sovjetske vojake-godce v dvorani za avdience. Pred njim so zapeli Kalinko, rusko narodno, in pa Schubertovo Ave Mario. Ko so odpeli, jih je Janez Pavel II. nagovoril po rusko: »Vaše delo vas pogosto vodi v razne dele sveta in tako pridete v stik z novimi različnimi kulturami. Kjer se srečujejo kulture, se srečujejo tudi ljudje in s tem rastejo možnosti za medsebojno spoznavanje in spoštovanje ter prijateljstvo.« Na koncu je sv. oče ivse prisotne blagoslovil in jim želel uspeha pri njihovih nastopih. Vsakemu posebej je stisnil roko in podaril spominske svetinjice, ženskam pa rožne vence.
Skupaj z vojaki je bil pri avdienci tudi sovjetski minister za kulturo. Sprejem zbora v Vatikanu so pokazali tudi po televiziji.
zadnjo vojno; razsodba je bila, da Wald-heimu ni mogoče očitati kakih zločinov zoper človeštvo, je pa vedel za deportacije, ker mu je kot častniku nemške armade bilo znano, kaj se je dogajalo s partizani in civilnim prebivalstvom.
V zadevo se je rvpletel tudi nemški tednik Der Spiegel, ki je objavil neko brzojavko iz časa zadnje vojne, katera priča, da je Waldheim nedvomno kriv zločinov. Toda kaj kmalu se je izkazalo, da je bila brzojavka ponarejena v Beogradu in Der Spiegel je moral vse preklicati.
V ponedeljek 15. februarja se je oglasil Waldheim sam. Po avstrijski televiziji je dejal, da se ne čuti krivega in da zato ne bo odstopil.
Avstrijsko javno mnenje je s tem postalo še bolj razdeljeno med tiste, ki Wald-heima zagovarjajo, in tiste, ki njegov odstop zahtevajo kar naprej. Tisti, ki Wald-heima zagovarjajo, stoje na stališču, da je Waldheim avstrijska notranja zadeva, zato Avstrija, kot suverena država, ne sme pristati na pritiske od zunaj.
Zadeva Kurt Waldheim
že precej časa se vleče zadeva okoli Kurta VValdheima, predsednika avstrijske republike. Določeni krogi, zlasti židovski, ga dolžijo, da je med zadnjo vojno sodeloval pri deportacijah partizanov in civilnega prebivalstva na Balkanu, posebej v Jugoslaviji. Da se zadava razčisti, je hilo sestavljeno posebno mednarodno sodišče, ki je preiskalo Waldheimovo življenje med
pitalizma kot glede kolektivističnega marksizma.«
Za tem najdaljšim poglavjem preide sv. oče v naslednjem poglavju k moralnim vprašanjem resničnega človeškega razvoja, ki ne sme mimo dejstva, da je človek tudi transcendentno bitje, poklican ne samo k zemski, temveč tudi k večni sreči pri Bogu.
V	petem poglavju se ustavi ob nekaterih posebnih dejstvih sedanjega razvoja narodov; iskanje dobička in molči v gospodarstvu, malikovanje denarja, ideologij, razredni boj, tehnologija, neokolonializem nad nerazvitimi ljudstvi, industrija oboroževanja, trgovina z orožjem, atomska oborožitev, prezadolženost nerazvitih. Omenja tudi demografsko vprašanje pri nerazvitih in razvitih, pa milijone beguncev in brezposelnih. Razviti in nerazviti svet, oba sta polna številnih krivic in težkih socialnih problemov.
Ni pa vse črno, poudarja sv. oče. Raste zavest o dostojanstvu sleherne človeške osebe, zavest soodvisnosti vseh narodov, tako glede miru in vojne kot glede resničnega napredka, zavest solidarnosti med narodi in drugo. Torej je marsikaj dobrega v sedanji družbi.
Sv. oče zaključuje svoja razmišljanja s pogledom na Cerkev in njen socialni nauk, ki izhaja v celoti iz Kristusovega nauka o človeku. Tega mora Cerkev oznanjati tudi v sedanjem svetu v čim večji meri. Vendar se Cerkev ne ustavlja samo ob napredku, ki naj, kolikor mogoče, osreči človeka že v tem zemskem bivanju; marveč se zaveda, da bo človek svojo dokončno srečo dosegel v onstranstvu, kot poudarja tudi zadnji koncil: »Vrednote človeškega dostojanstva, bratskega občestva in svobode, vse te odlične sadove narave in našega truda, bomo, potem ko smo jih
iv	Gospodovem duhu in po Gospodovi zapovedi razvijali na zemlji, znova našli, toda očiščene vsakega madeža, presvetljene in preobražene. Zgodilo se bo tedaj, ko bo Kristus izročil Očetu večno in vesoljno kraljestvo« (GS 39).
Dve papeževi poslanici: Rusom in Ukrajincem
Janez Pavel II. je v baziliki sv Petra v Rimu za zaključek molitvene osmine za zedinjenje kristjanov v pridigi napovedal bližnji izid dveh poslanic.
Ena bo naslovljena na »sestro - rusko pravoslavno Cerkev s posebnim pozdravom«. Papež je izrazil željo, da bi »praznovanje tisočletnice krsta Rusije oživilo tesno vez med kristjani krščanskega Vzhoda in Zahoda, da bi se vzpostavilo vidno krščansko edinstvo, ki je tako potrebno za uspešno pokristjanjenje sveta. Edinost kristjanov Vzhoda in Zahoda je vidno znamenje božje ljubezni, delujoče v zgodovini človeštva; treba je samo brezpogojno prisluhniti božji volji«.
Druga papeževa poslanica bo naslovljena na ukrajinsko katoliško Cerkev. Papež je rekel, da se s posebnim ganotjem spominja »Cerkve, zgrajene iz živih kamnov vere njenih otrok — ukrajinske Cerkve, ki se je tudi rodila iz krsta sv. Vladimira«.
Poglobitev nauka o Cerkvi na zadnjem vatikanskem cerkvenem zboru je pokazala nove poti srečanja s krščanskim Vzhodom, s katerim bo prišlo — ne glede na težave — v bližnji bodočnosti do popolnega edinstva, nadaljuje papež.
Kortčno je sv. oče izrazil dobre želje miru in procvita ruskemu, ukrajinskemu in beloruskemu narodu ob njihovem jubileju, ko praznujejo tisočletnico svoje krščanske in evropske zgodovine.
Klic k solidarnosti
Predsednik berlinske škofovske konference kardinal Joachim Meisner je v pridigi v berlinski stolnici spomnil na »tragedijo naših bratov in sester v veri na Češkoslovaškem. To zadeva tudi nas«. Posebej je opozoril na neurejene hierarhične razmere v tej deželi, saj so trenutno od 13 škofijskih sedežev zasedeni le trije, pa še to s škofi, ki bi morali po veljavnem cerkvenem pravu že dolgo časa uživati zasluženi pokoj, saj so vsi stari nad 75 let. To leto pa je zgornja meja, ko mora škof zaprositi papeža za razrešitev nad-pastirskih dolžnosti, papež pa nato premisli stanje v škofiji in prosilcu ustreže, včasih pa tudi podaljša škofovsko službo.
Berlinski škof, ki ima svojo rezidenco v vzhodnem delu danes razdeljenega mesta, je vernike povabil, naj molijo, da bi se te razmere čimprej uredile. Kristjani moramo biti solidarni s trpečimi brati in sestrami, saj smo soodgovorni za usodo drugega.
Kardinal Meisner sam je to svojo povezanost s katoliško Cerkvijo že dokaza! z več obiski. Vernikom je tudi povedal, kako papež Janez Pavel II. v svoji novoletni poslanici močno poudarja versko svobodo kot nenadomestljiv temelj pravega miru.
Zato kardinal Meisner prosi češkoslovaške oblasti, naj dajo ljudem, kar jim pripada: namreč pravico do svobodnega izpovedovanja vere. Ta svoboda ni niti »pobožno razkošje« niti ».privilegij«, za kar bi bilo treba prositi »mogočne na zemlji«, ampak spada k temeljnim človekovim pravicam. Kdor jo krati, si nalaga krivdo na svoja ramena.
★
Bodi voljno pero v božji roki. Naj piše Bog s teboj po svoji volji. Tako bo napisano vse dobro in najboljše. (Ks. Meško)
Romarska cerkev Log pri Vipavi Bo9at„ie\kdoLd!ie
Kadar loški zvon zapoje, trumoma pred tron hiti, o Marija, ljudstvo tvoje, Tebe prosi in časti.
Tako je pred nekaj desetletji zapel pobožen vipavski pesnik. Pripomniti velja, da je dobro zadel verski utrip takratnih brumnih Vipavcev.
Ni dvoma, da je Log bil — verujemo, da še vedno je! — za Vipavsko dolino žarišče božje Previdnosti, po katerem se je Tolažnica žalostnih — Njej je posvečena cerkev v Logu — ukoreninila med vipavskim ljudstvom, da mu varuje zemljo, naselja, družine, blagoslavlja delo, prosi za dušno in telesno zdravje, tolaži v bridkostih in preizkušnjah.
Mogočno svetišče, v katerem domuje loška Mati božja, je vse prej kot samo podružnica ponosne fare v Vipavi; kot romarsko središče je srce celotne Vipavske. O tem nam dovolj zgovorno priča njena zgodovina.
Inventar cerkve v Logu pravi, da je cerkev »zelo starega izvora«. Ta ugotovitev seveda ne velja toliko za sedanjo stavbo, ampak bolj za prostor, na katerem so si časovno sledili — tako smemo verjeti — razni sakralni objekti.
STARO IZROČILO
Po ljudskem izročilu sega začetek svetišča v Logu že v stari vek. Vipavska dolina je bila v antični dobi eden najpomembnejših prehodov iz Panonije na Apeninski polotok. Italo-ilirska vrata, kakor imenujejo zgodovinarji ta predel, so bila prizorišča nadvse pomembne in usodne bitke v zgodovini rimskega imperija. Po mnenju antičnih zgodorvinarjev sta se na ravnici ob »Mrzli reki« (ad Frigidum) — nekje pod Planino ob Hublju ali Vipavi —
5. in 6. septembra 395 spopadli vojski rimskega krščanskega cesarja Teodozija in poganskega proticesarja Evgenija. Legenda pripoveduje, da je na mestu, kjer danes stoji Marijina cerkev, bila že v Teodozi-jevem času kapelica, v kateri naj bi cesar molil na predvečer velikega spopada. Vipavski pesnik Radoslarv Silvester opisuje v 29 kiticah ta boj, v katerem »nad trinoga neznaboga Teodozij car hiti«. Kljub sovražnikovi veliki premoči, je krščanski cesar, ki se je »bojeval bolj z molitvijo, kakor z mečem«, napadel daleč močnejšega nasprotnika in ga ugnal. K tej njegovi zmagi naj bi čudežno pripomogla burja, ki je zapihala s Teodozijeve strani in tako s svojim pišem obračala zagnana kopja in puščice nazaj v Evgenijeve vojake in jih pognala v beg.
To, da je Teodozij na mestu kapelice v Logu postavil »zalo cerkev«, ki pa je kmalu postala žrtev germanskih, hunskih in langobardskih pohodov v Italijo, je pobožna pesnikova želja, kakor tudi domneva, da naj bi pokristjanjeni Slovenci, kmalu po svojem prihodu ;v te kraje, obnovili to versko središče.
Prvič se cerkev v Logu jasno omenja
6. junija 1430, ko je župnik iz Sv. Martina pri Igu zamenjal z duhovnikom iz Šentvida pri Vipavi kapelo D. M. v Logu pri Vipavi. S tem je nedvomno dokazano, da je tu že iv 15. stoletju resnično stala cerkvica. O preprosti gotski podružnici na tem mestu pričata tudi ohranjena in v levi mali zvonik vzidana reliefa trpečega Kristusa in Marije z Detetom v naročju. Pisani viri iz 16. stoletja pričajo tudi o službovanju nadomestnega kaplana Sebastijana leta 1504 in kaplana Luka Mara leta 1505 pri Materi božji v Logu.
V TURŠKIH ČASIH
Ni povsem zanesljiva trditev, po kateri naj bi zadnji goriški grof Lenart leta 1445 podrl staro majhno cerkev in sezidal novo večjo, ter ji oskrbel duhovnika. To cerkev naj bi leta 1461 baje požgali Turki, vrli Planinci pa naj bi milostno podobo {ali kip) v prvi naglici rešili in jo prenesli na utrjeni hrib sv. Pavla nad Planino. Ker pa se je ta utrdba izkazala za preslabo, naj bi Marijino podobo kasneje shranili n bolj utrjeni Vipavski Tabor. Od tu naj bi jo vipavska dekleta, ko je nevarnost minila, prenesla v procesiji v obnovljeno oziroma popravljeno cerkev. Še do nedavna, to je tja do začetka šestdesetih let tega stoletja, je namreč obstajala navada, da so vipavska dekleta prinesla Marijin kip iz Loga po glavni cesti v Vipavo za praznik sv. Rešnjega telesa. Pri procesiji so dekleta nosila Marijin kip pred Najsvetejšim, naslednjo nedeljo so ga po isti poti ponesla ponovno v Log, kjer ima svoj prostor v majhni niši poleg prve kapele na listni strani. Oblastveni in prometni organi so to vsakoletno intimno procesijo prepovedali, še danes pred tem kipom pobožno ljudstvo bolj zaupno prosi Marijo pomoči, kakor pa pred podobo To-
lažnice žalostnih na glavnem oltarju.
Po turških časih je bilo okrog loške cerkve ponovno živahno v dobi francoskih vojn, ko so, ne enkrat, mimo korakali francoski in avstrijski vojaki. Zadnjič se je to zgodilo na rožnovensko nedeljo leta 1813. Še danes stoji pred cerkvijo podstavek, na katerem je nekoč stal kip, ki je predstavljal avstro-ogrskega huzarja. Postavljen je bil v spomin junaške smrti madžarskega huzarja Pavla Rostasa, ki je po ljudskem izročilu sam podil pred seboj po dolini kar sedem francoskih konjenikov in trideset pešcev, v Logu pa je bil ta dan iz zasede ubit. Po prvi svetovni vojni je kip huzarja izginil, odstranili so ga verjetno Italijani, ki so leta 1941 odpeljali tudi železno ograjo.
ZGODOVINSKI PODATKI
Kdaj pa je v Logu nastala cerkvena stavba, ki se je kljub kasnejšim prezidavam kot osnova ohranila v današnji čas? Dasi o njenem nastanku ne vemo mnogo, je ivendarle mogoče trditi, da je v lepem, zgodnjebaročnem slogu grajena cerkev nastala v svoji osnovi okrog leta 1620. To dokazujeta letnica 1619, vrezana v zunanji steni desnega zvonika, in letnica 1622, vklesana v zaključni steni prezbiterija. Šlo je za dvoransko cerkev s stranskima ladjama, s hodnikom ali galerijo nad njima in z dvema zvonikoma ob prezbiteriju. Zdi se, da je bila kar prva takšna romarska cerkev na Slovenskem, iz česar bi se dalo sklepati, da je bil Log v času po-tridentske duhovne prenove eden najpomembnejših romarskih krajev v tem delu Slovenije. Goldensteinova laviranka iz leta 1844 nam gavori o zunanji podobi te cerkve. (Drugič naprej - F. Kralj)
drugim,
kakor kaj uživaš sam.
Kaj vse lahko dajemo? Dobro besedo, čas, pomoč, miloščino... Dobra beseda nič ne stane, in vendar je bogat, kdor jo zna dati vsakomur, ki ga sreča, in z njo ne skopari.
Cas je zlato, zato ga ne zapravljajmo; rajši z njim bogatimo! Dajmo ga tudi drugim! Mnogo je takih revežev, ki nimajo časa, ne mož za ženo, ne starši za otroke, ne prijatelj za prijatelja. Namesto da bi bili srečni sami in da bi od svoje sreče dajali tudi drugim, jih čas samo preganja, nad njimi gospoduje in usužnjuje.
Kdor pomaga, je bogat in močan, tudi če nima drugega kakor iskreno pripravljenost, bratsko sočutje, topel čut za skupnost in dobro voljo.
Miloščina je nekoč imela v krščanskem življenju veliko vlogo, a danes je prišla na slab glas in to iz dveh razlogov. Prvič je danes človeka sram prositi za miloščino, ker se mogoče bolj kot nekoč zaveda, da ima vsakdo pravico do človeka dostojnega življenja. Drugič pa zato, ker so se včasih — in morda še danes — nekateri ljudje z miloščino hoteli pred Bogom odkupiti in to prav poceni.
Vendar so razmere po svetu še vedno take, da veliko ljudi živi in mora živeti od dobrodelnosti drugih; v deželah v razvoju, v misijonih, v cerkvenih ustanovah, po samostanih in župnijah, ob nesrečah in naravnih katastrofah.
A kakšna revščina se pokaže pri mnogih bogatih, kadar gre za to, koliko dajo za druge! Nekaterim ljudem popolnoma manjka čut za sorazmernost med tem, kar porabijo in razmečejo zase, dostikrat celo v škodo svojemu zdravju in ugledu, in med tem, kar dajo za druge.
(Iz knjige »Mozaik«1
0 melem aotumiu i Rusijo
Sv. oče je 17. januarja v Rimu govoril časnikarjem tujega tiska in vnesel jasnost glede potovanja v Rusijo ob tisočletnem jubileju pokristjanjenja: »Vse, kar se o tem piše, je zgolj utvara nekaterih dopisnikov in pisanje nekaterih časopisov... V resnici ni bilo nobenih pogovorov in nobenega uradnega povabila iz Sovjetske zveze. In tudi ko bi povabilo prišlo, bi ga jaz sprejel samo pod nekaterimi pogoji.
Moja vroča želja je obiskati Rusijo in se tam srečati s predstavniki ruske pravoslavne Cerkve. Toda poglavar katoliške Cerkve mora v prvi vrsti misliti na svoje katoliške ovčice, ki žjivijo na ozemlju SZ; če torej gre v to deželo, mora imeti možnost obiskati te vernike in se z njimi svobodno srečati: z Litvanci, Belorusi, katoličani, živečimi v Kazakstanu, in seveda z ukrajinsko katoliško Cerkvijo vzhodnega obreda, z njeno duhovščino in z njenimi verniki.
Prvi pogoj za ta obisk je priznanje zakonitega obstoja in svobodnega delovanja ukrajinske katoliške Cerkve.« (Ta je bila leta 1946 uničena: štela je 6 milijonov vernikov in Stalin je poslal v Sibirijo vse duhovnike, ki se niso hoteli odpovedati papežu.)
Že mesece je bila na delu »dezinformacija«, v kateri so Sovjeti pravi mojstri, a pozabljajo, da ima laž kratke noge: ne pride daleč... nebotičnik laži se je v trenutku zrušil in tisti, ki so te laži .širili, so besni: upali so namreč, da bodo celo papeža izrabili za svojo propagando in da bo šel v Rusijo, ne da bi stavil kake pogoje.
Predstavnik ministrstva za zunanje zadeve Gennadij Gerasimov je grobo izjavil, da papeža nihče ni vabil v SZ in niti ga ni imel namena vabiti ter da je torej brez pomena stavljati pogoje... posebno o tako nemogočih stvareh kot je priznanje ukrajinske katoliške Cerkve in da Gorbačov ob svojem obisku v Italiji niti ne bo smatral za možno obiskati papeža.
Tudi sovjetska tiskovna agencija je pisala proti Janezu Pavlu II., češ da mu manjka objektivnosti in nepristranosti ter da je proti socializmu, medtem ko sta bila njegova predhodnika Janez XXIII. in Pavel VI. za socializem. Kaj bodo pisali sedaj, ko je izdal socialno okrožnico Sol-ticitudo rei socialis?
bodo morali še dolgo čakati. Nekdo je dobil dovoljenje, da Ano obišče, v želji, da jo opogumi. »V resnici pa se je zgodilo nasprotno: ona mi je dajala poguma: Jaz sem s Kristusom, ki je moj varuh. Prosim vas, priporočajte me Bogu in njegova volja se zgodi.« Na Zahodu so mnoge skupine molile za Ano, ponekod cele noči.
Ana je bila izpuščena, ne da bi zatajila Njega, ki je njeno življenje. Slava ji in ivečna slava Njemu, ki daje moč!
Študentski parlament na ljubljanski univerzi
Slovenska mladina je vedno bolj nemirna, žlasti akademska. Tako se je zgodilo, da so na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze akademiki sklenili, da ukinejo uradno Zvezo socialistične mladine Slovenije ter ustanovijo novo neodvisno in neuradno organizacijo; poimenovali so jo Študentski parlament. Takšno ime so ji dali, ker želijo, da bi prenehali z dosedanjim od partije dirigiranim zbiranjem mladine in se povrnili v čase, ko se je akademska mladina svobodno združevala v svoja društva in svobodno volila svoje vodstvo.
Odpor mladine je naperjen tudi zoper nekatere obvezne predmete kot so ljudska obramba in družbena samozaščita, ki se ji zdijo izguba časa.
Zanimivo bo sedaj slediti temu demokratičnemu razvoju na ljubljanski univerzi in čakati, ali se bodo Filozofski fakulteti pridružile še druge.
POSTNI ČAS BRATSTVA
Postni čas bratstva je pot, ki ima za cilj novo življenje, dar vstalega Kristusa vsem narodom v vseh časih. Opustimo zato način življenja, ki nas dolgočasi, razočara in greni ter veselo stopimo na pot, ki s Kristusom, Marijo in Cerkvijo pelje na Kalvarijo. To je pot svobode in svetovnega bratstva.
Postni čas bratstva hoče biti pot, na kateri sejemo s polnimi rokami dobra dela, da bi tako kot Marija služili upanju v življenju, ki je v vsakem človeku.
In kakšna je ta pot k novemu življenju? Skrbijo nas številne naloge, delo brez počitka in trenutna razpoloženja. Naše življenje je podobno pšenični bilki, ki jo duši trnje. Zato potrebuje prostor in čas, trenutke tišine, da se zamislimo in presodimo, kako bomo bolj odgovorno sprejemali in vršili svoje krščansko poslanstvo v službi vsega sveta. Postni čas bratstva zahteva od nas trenutke molitve, zbranosti in premišljevanja, da spoznamo dušo našega čudovitega sveta.
Drugi potrebni koraki v postnem času so trenutki, ki jih posvetimo poslušanju božje besede. Po božji besedi zadobijo smisel rojstvo in smrt, delo in ljubezen. Božja beseda nam daje upanje. Če božjo besedo, ki se je učlovečila v Jezusu, iščemo, poslušamo, sprejemamo in po njej živimo, nas ta beseda naredi resnične ljudi in prave skupnosti, ki so sposobne spoznati skrivnosti stvari in življenja.
Naš postni čas bratstva naj poleg molitve in poslušanja božje besede spremlja odpoved (post). Čemu naj se odpovedujem? Praznemu govorjenju, preobilju, udobnostim, spanju, radiu in televiziji, hrani in pijači. Odpovedi ali post morejo imeti sto oblik. Nasprotujejo sodobnemu porabništvu in egoizmu modernega življenja. Odpovedi postanejo življenjska izbira v službi Bogu ter bratom in sestram.
Odločilen korak na poti bratstva v postnem času, ki končno vodi	v novo	življe-
nje vstalega Kristusa, je Evharistija. Pri sveti maši se zgodi z nami, kot se je zgodilo na Kalvariji: z Jezusom in Marijo se izročimo Bogu, da postanemo kruh in upanje za vse narode sveta. Ta korak pa je nemogoč, če ne naredimo vseh prej naštetih, ne da bi katerega izpustili. Vsi drugi koraki so brez koristi, če nas ne peljejo k oltarju za daritev našega življenja.
Postna doba je čas preverjanja naše pristnosti in verodostojnosti. Pokažimo svojo vero z deli kakor so molitev in dobrodelnost. Izkazujmo bratstvo, pripravljenost za spravo in odprtost do bratov in sestra ter do vseh narodov sveta.
LOJZE ŠKERL
V »Katoliškem glasu« objavljeni darovi v letu 1987
Cerkve na Goriškem
Sv. Ivan v Gorici
Sovodnje
Pevma
Podgora
Š te ver jan
Jazbine
Subida
Gabrje
Vrh
Mavhinje Cerovi j e Nabrežina
Cerkve na Tržaškem
Slava junakinji Ani
Pred kratkim je prišla novica iz Rusije: Ana Četrtkova je bila izpuščena iz umobolnice, kjer je zavoljo prisilnega »zdravljenja« veliko trpela od leta 1973. In vendar bi bila lahko že tedaj takoj izpuščena: »Samo zatSji vero v Boga in te takoj izpustimo!« Ona pa je »zdravnikom« odgovarjala, da če oni od nje to pričakujejo,
Pojasnilo
Prejeli smo s prošnjo za objavo.
V članku »Slovenski oporečniki in slovensko politično izseljenstvo«, ki je bil objavljen lani v Katoliškem glasu, je bilo med drugim zapisano, da je slovenska politična emigracija ideološko silno razdrobljena.
Kdor dobro pozna slovensko politično emigracijo, mora vedeti, da je velika večina političnih emigrantov ne samo izrazito demokratično usmerjena, ampak da (s prav redkimi izjemami) soglaša v zahtevi po politični, kulturni, verski in gospodarski svobodi in slovenski državni samostojnosti tako, kakor to izraža izjava Slovenskega narodnega odbora iz leta 1985. Idejne razlike med nami so znak demokratičnega pluralizma v svobodi ter ne pomenijo razdrobljenosti v bistvenih vprašanjih in zahtevah glede naše narodne prihodnosti.
Slovenski narodni odbor že od oktobra 1944 združuje predstavnike slovenskih demokratičnih strank in predstavlja večino slovenskih političnih emigrantov, pa tudi težnje mnogih drugih rojakov.
Slovenski narodni odbor
Opčine
Bane
Ferlugi
Bazovica
Pesek
Gropada
Padriče
Trebče
Ricmanje
Domjo
Mačkolje
Tisk
Katoliški glas Pastirček Naša pot
Domovi
Katoliški dom - Gorica Župn. dvorana - Bazovica Skupnost Družina - Opčine Mar. dom Sv. Ivan - Trst Mar. dom - Rojan
Ustanove
Zavod sv. Družine - Gorica Alojzijevišče, Gorica
1.553.000
5.076.000 100.000
490.000
5.903.000
550.000
100.000
250.000
574.000
600.000
1.600.000 12.000.000
27.796.000
17.862.000
517.000
483.000 6.218.000
1.352.000
395.000
270.000
2.060.000
2.150.000
1.325.000
3.060.000
35.692.000
16.9750.000
253.000
515.000
17.743.000
6.896.000
2.138.000 235.000
3.455.000
5.880.000
18.604.000
1.910.000
140.000
Nova telovadnica - Gorica Marijanišče - Opčine Sklad Mitja Čuk
Pomoč misijonom
Slovenski misijonarji Misijonar p. Kos Lačni po svetu
Pevski zbori
Fantje izpod Grmade in dekliški zbor Devin Mirko Filej Rupa-Peč
Glasbena šola M. Filej Vesela pomlad - Opčine Sv. Jernej - Opčine
Semenišče v Vipavi Sv. gora
Enkratni darovi za razne namene
Povzetek
Cerkve na Goriškem
Cerkve na Tržaškem
Pomoč misijonom
Pevski zbori
Domovi
Ustanove
Tisk
Vipava - Sv. gora Razni nameni
20.245.000
845.000
1.158.000
1.158.000
19.147.000
1.410.000
2.598.000
23.155.000
1.320.000
740.000
350.000
450.000
160.000
1.635.000
4.655.000
2.315.000
4.133.000
6.448.000
14.350.000
27.796.000
35.692.000
23.155.000
4.655.000
18.604.000
24.298.000
17.743.000
6.448.000
14.350.000
172.741.000
Naj omenimo posebej, da se je samo ob smrti Viktorja Prašnika nabralo v razne namene nad deset milijonov lir darov. To je veliko posmrtno priznanje temu našemu javnemu delavcu!
Misijonar Janez Puhan je v svoji župniji Monambondro srečno dogradil župnijsko dvorano, ki bo služila v razne namene duhovnije. Pomagali so graditi vsi, tudi protestantje in pogani. Za dvorano so prispevali tudi naši dobrotniki. Sedaj, ko je dvorana končana, bo v njej visela tudi podoba svetogorske Matere božje, ki smo jo poslali na Madagaskar. Naj varuje tamkajšnje vernike kot varuje nas
Poromali bomo na Mirenski Grad
V	goriški nadškofiji sta duhovniški in škofijski pastoralni svet dala pobudo, naj v letošnjem Marijinem letu vsaka dekanija organizira posebno dekanijsko romanje h kaki Marijini božjepotni cerkvi. Furlanske dekanije bodo poromale nekatere v Krmin (Rosa Mystica), druge v Oglej ali v kako drugo Marijino cerkev v dekaniji. Slovenski duhovniki štandreškega in devinskega dekanata smo sklenili, da poromamo na Mirenski Grad.
Cerkev Žalostne Matere božje na Gradu je jubilejna cerkev za koprsko škofijo, kraj torej, kjer se dobijo svetoletni odpustki. Poleg tega je prav blizu Gorice in okolice in lahko dosegljiva za vse, saj vsakdo ima prepustnico ali potni list. Tudi za vernike iz Devinščine ni daleč.
Zato je na dekanijskem srečanju 18. februarja bilo določeno, da poromamo na Mirenski Grad v nedeljo 13. marca popoldne. Ob 16. uri bo tam koncelebrirana maša, ki jo bo vodil g. nadškof. Med mašo bo ljudsko petje. Pred in med mašo bo priložnost za sv. spoved. Iz Gorice bo peljal poseben avtobus, po župnijah pa naj vsaka župnija zase organizira udeležbo pri romanju, da nas bo na Gradu čimveč.
Naj opozorimo še, da bo zadnjo nedeljo maja skupno romanje goriške in koprske škofije na Sv. goro. Udeležila se ga bosta oba škofa. Tudi to romanje bo popoldne. In še nekaj: ko bo sv. oče v prihodnjem juniju obiskal baziliko sv. Eme na Koroškem, bomo organizirali poseben avtobus za to srečanje.
Prešeren in Slomšek v Bazovici
Obnovljena župnijska dvorana v Bazovici je v polnem razmahu svojega delovanja. Ob iztekanju obletnice Prešernove smrti je bil v nedeljo 7. febr. na sporedu »Naš praznik« in v ta naslov vključena oba zgodovinska moža: Prešeren in Slomšek.
Prof. Nada Pertot je najprej povabila, da »po Prešernovo dvignemo kozarce in nazdravimo vsem, ki so poleg teh dveh mož ohranjali iz roda v rod našo besedo, krepili in oblikovali našo kulturo in narodno zavest«. Zatem je osvežila spomin, kako nas ljubezen do Slomška, Prešerna in drugih velikih mož veže k vztrajni zvestobi do naše govorjene in pisane besede, da nas ne vsrka večinski element.
Ker pa je kultura vzgojni proces, ki se nikoli ne zaključi, je vzpodbujala k večji zavzetosti za bogato narodno književnost in tisk. Seveda ni vseeno, za kakšno čtivo se kdo odloča, ali za plitvo in poneumljajoče, ali za bolj zahtevno, ki ni brez napora, a kulturno oplaja. Slomšek: »Če hočemo, naj bi slovenska beseda slovela, jo najprej sami spoštujmo.« To pa povsod: v družbi in družini, pri zabavi in na sprehodu je pred drugimi ne skrivajmo. In zopet Slomšek: »Človeški jezik je talent, ki nam ga je Gospod nebes in zemlje izročil, da bi z njim storili mnogo dobrega.« To se pravd: v globoko zasidrani identiteti, ki je pognala iz trdnih narodnih korenin, je mogoča tudi široka odprtost za vsako pošteno drugačnost. Ekonomska blaginja ne odvezuje od dolžnosti, da si je vsak na jasnem o osnovnih življenjskih nalogah; brez truda, brez ponosa in samozavesti, ne moremo lebdeti nekje v zraku. Svoboda, ki jo uživamo, nas nenehno postavlja pred odločilne izbire, kulturne in etične. V tem primeru bi bilo zares jalovo delo pripisovati neuspehe krizi sedanjega časa ali razmeram. In ko s strahom ugotavljamo, kako se stalno krči tkivo našega naroda, bi se morali odkrito vprašati, v koliki meri je moj vsakdanji kruh televizija, lažne ideologije, blišč posvetnega hrupa, življenjski standard, ki počasi izpodjedajo naš notranji svet. Če bi kdo podvomil o resničnosti takih vplivov, mu Slomšek odgovarja: »Kdor se iz naukov norce brije, sam sebi končno vrat zavije.« Prevelika je bila cena, da bi lahkomiselno zapravljali, za kar so mladi ljudje prav na bazoviški zemlji dali svoje življenje. Citat iz Cankarja: »Povejte, prijatelji modri, kdo narodu pravi je kralj, kdor vlada telesu — ali kdor duhu življenje je dal?«
Končno pa, kaj bi rekla naša velika mo-
ža, ko bi se po tolikih lepih naukih ne oglasila njima na čast tudi slovenska pesem. Zbor Slomšek je pod vodstvom Andreja Pegana zapel: Otroci pesniku Prešernu (Šorli-Harej), dve Slomškovi: Svetlo sonce, Oj zlati čas ter moderno Mali rak. Osnovnošolci iz Bazovice in Peska so zapeli Prešernovo Zdravljico in Slomškovo Veselja dom, na harmoniko jih je spremljal A. Pegan. Samostojno je še sodeloval šolski zbor iz Gropade s pesmijo Domovina naša je svobodna v priredbi V. Mihelčiča.
Učenci združenih razredov osnovne šole so dodali še Prešernov recital Krst pri Savici in Cankarjevo Domovina, vmes pa še pehar Slomškovih izrekov. Proslavo je zaključil zbor Skala iz Gropade pod vodstvom Anastazije Purič.
Ob koncu je članica verskega občestva iz Bazovice izrazila g. župniku Marijanu Živicu besede zahvale za trud, ki ga je vložil za obnovitev dvorane, in mu podala šopek cvetja z željo, da bi se v obnovljeni dvorani še srečali. - F. V.
Sožalje
ZCPZ se s hvaležnostjo spominja dolgoletnega vnetega pevca Ignacija Ote in izraža iskreno sožalje sinovoma Slavku in Ignaciju, hčeri Elviri ter ostalim sorodnikom.
Solidarnost s prof. Pahorjem
Deželno tajništvo SSk je na svoji seji
17.	februarja v Nabrežini ocenilo obsodbo prof. Sama Pahorja kot udarec po vsej manjšini in po naših prizadevanjih za enakopravnost slovenščine.
Temeljno vprašanje vse afere je namreč prepoved slovenščine v poštnem prometu, in sicer na podlagi okrožnic in notranjih pravilnikov, ki nikakor ne morejo razveljaviti obveznih in ustavnih dolžnosti, ki jih ima italijanska država do slovenske manjšine. SSk bo prek prijateljskih parlamentarcev iz strank narodnih manjšin opozorila pristojne oblasti na to kričeče protislovje. Sam javni tožilec je med razpravo v Trstu poudaril, da bi morali parlament in upravne oblasti enkrat rešiti dolgoletna odprta vprašanja naše skupnosti. Kričeče je bilo tudi dejstvo, da je sodni zbor zelo pravilno priznal prof. Pahorju pravico, da govori v materinščini, kar je v skladu z razsodbo ustavnega sodišča št. 28 iz leta 1982, v bistvu pa mu ni priznal pravice, da se slovenščine poslužuje na pošti!
SSk je prof. Samu Pahorju ponovno izrazila solidarnost, vsi, ki so bili prisotni na seji, pa so tudi prispevali v sklad za kritje stroškov v zvezi s procesom.
Deželno tajništvo SSk je izrazilo občudovanje nad zavestjo in odločnostjo mladine v Trstu in Gorici ter ostale slovenske javnosti, ki je pokazala, da so nam temeljne narodnostne zahteve svete. Mladinski sekciji je izreklo priznanje za angažiranost ob procesu, ko je po tržaških ulicah razdelilo med ljudi tisoč dvojezičnih letakov o pravicah slovenščine.
V	nadaljevanju seje je deželno tajništvo pozitivno ocenilo nedavni obisk vodstva SZDL Slovenije pri SSk in razpravljalo o aktualni narodni in splošni politični problematiki, tudi v luči bližnjih volitev. Deželni tajnik Ivo Jevnikar je poročal o stikih s parlamentarci manjšinskih strank v Rimu glede vložitve zakonskega predloga SSk o globalni zaščiti.
Učenci zadnjih treh razredov osnovnih šol »Oton Župančič« v ul. Brolo ter »Fran Erjavec« iz Štandreža so imeli na sedežu pokrajinske uprave srečanje z odbornikom za šolstvo dr. M. Špacapanom. Pod strokovnim vodstvom so obiskali tudi pokrajinsko razstavo ptic ter se nato zbrali v sejni dvorani, kjer jim je odbornik spregovoril o nalogah in funkcijah province
Duhovno srečanje za može
V	Domu duhovnih vaj »Le Beatitudini« je tržaška Duhovska zveza priredila na prvo postno nedeljo duhovno srečanje za može in starejše fante. Srečanje je vodil jezuit Miha žužek iz Ljubljane.
Dopoldne sta bila na vrsti dva nagovora na temo »Mož v Cerkvi«. Po skupnem kosilu je bilo na sporedu še spokorno bogoslužje s priložnostjo za spoved ter pogovor in maša s sklepno pridigo.
Opčine
Večer slovenske pesmi prireja mešani zbor »Sv. Jernej« ob Prešernovem dnevu in prazniku slovenske kulture v Finžgar-jevem domu v soboto 27. febr. ob 20. uri. Sodelujejo: mešani zbor Mačkolje (vodi Ignacij Duh), Jelka Cvelbar s priložnostnim govorom, DPS Vesela pomlad; mladi izvajalci, ki vam bodo podali tri vesele Prešernove ljubezenske pesmi (pripravila Lučka Susič); Ljuba Berce Košuta z dvema samospevoma ob klavirski spremljavi Andreja Pegana; mešani zbor »Sv. Jernej«. Povezuje Andrej štekar. - Vabljeni!
Prosek
Ob 10-letnici Levstikove smrti. V soboto, 6. febr. nas je srednja šola »Fran Levstik« prijetno presenetila. V domačem Kulturnem domu na Proseku smo z zanimanjem sledili proslavi ob 100-letnici smrti Frana Levstika, po katerem je šola poimenovana.
Osrednja slovesnost je bila namenjena Levstikovemu delu. Najprej so nam dijaki oddeljenih razredov iz Sv. Križa prikazali otroško igrico »Kdo je napravil Vidku srajčico«. Z mladostnim zagonom so se vživeli v vloge omenjene mladinske igre in pokazali tudi dobršno odrsko spretnost in sposobnost.
Dijaki srednje šole na Proseku so prav tako korajžno segli po Martinu Krpanu in mojstrsko podali zgodbo o tem slovenskem junaku. Sporočilo Levstikovega u-stvarjanja pa je obogatil še Miroslav Košuta, ki je zamejske Slovence primerjal Levstiku, saj smo bodisi mi kot Levstik pogosto tarča hudih družbenih krivic.
S pevskim nastopom sta pobudo srednje šole počastila oba domača pevska zbora, ženski zbor Prosek-Kontovel in moški zbor V. Mirk. Iskrena zahvala bogatemu programu pa je ob zaključku izzvenela iz besed ravnatelja prof. Humberta Ma-mola, ki je poudaril važnost rasti slovenske šole na našem majhnem zamejskem prostoru. - M. C.
Pobude tržaških skavtov
Pokrajinsko vodstvo SZSO-TS je imelo svojo redno mesečno sejo v petek 12. febr. Tokrat je bila na dnevnem redu predvsem analiza bodočega delovanja. Iz bogatega koledarja naslednjih mesecev bi radi opozorili javnost na tri pobude, ki bodo vsekakor zanimive ne le za naše člane, temveč tudi za našo širšo skupnost.
»22. februar je znan med skavti in skavtinjami po svetu kot Thinking Dav, pri nas pa kot Dan spomina. Spominjamo se našega ustanovitelja Baden Powella in njegove žene Olave, ki sta se oba rodila na ta dan, Baden Potvell leta 1857, žena pa leta 1889.« Tako piše Beli Jastreb v uvod-
niku zadnje številke skavtskega glasila Jambor. In če je skavtizem svetovno gibanje, je torej prav in umestno, da skušajo ob taki priložnosti razni izrazi iste ideje dobiti nek skupni jezik. Ta naj pripomore k premostitvi ovir in ločitvenih malenkosti, vendar v polni zavesti, da mora pri tem vsakdo ohraniti svojo identiteto. Tako so skavtske organizacije, ki delujejo v Trstu (Agesci, Cngei, Fse, Amis, As-soraider in Szso), tudi letos izrazile ta svoja hotenja v soboto, 20. febr., s posebnim pohodom po ulicah tržaškega mesta in sicer od Sv. Justa do trga Unitč z začetkom ob 18. uri. Glavni pobudnik in organizator je bil tudi letos Cngei.
V četrtek 25. febr. pa bo na pobudo klana roverjev in popotnic na glavnem sedežu SZSO-Ts, ul. Risorta 3 srečanje, na katerem bo zdravnica dr. Alenka Kušar iz Ljubljane predavala o »Katoliški spolni etiki«. Na predavanje, ki se začne ob 19. uri, pa so vabljeni ne le člani organizacije, marveč tudi ostala mladina, ki se za tako važna vprašanja zanima.
In še o eni zanimivi pobudi je sklepalo pokrajinsko vodstvo SZSO-TS. Za mesec maj je napovedano srečanje z znanim kubanskim mimikom, ki živi in dela v Sloveniji, Andresom Valdesom. Zamisel, da bi ga povabili med nas, se je porodila ob opazovanju naših tabornih ognjev in drugih podobnih srečanj, ko naj bi v raznih vodih ali šestoricah prišla do izraza sposobnost izražanja v najrazličnejših oblikah: v domišljiji, besedi ali gibih.
Srečanje s tem umetnikom ne bo le predstava, temveč tudi nekakšen mini-te-čaj za prvi pristop k tej obliki izražanja. S tem hoče pokrajinsko vodstvo spodbuditi vse naše voditelje ter mlajše člane k bolj pozornemu in domišljijsko bogatejšemu oblikovanju tistih sposobnosti, ki so nujno potrebne za prijetno razpoloženje ob tabornih ognjih, kakršno nam morejo dati le kakovostne točke.
■
Soditi druge je prazno delo; dostikrat se človek lahko moti in greši; če pa sam sebe sodiš in presojaš, boš to vedno s pridom delal. (Tomaž Kempčan) Iz Zambije
V našo dejavnost spadajo tudi bolnišnice poleg šol. Tako so že začeli graditi novo bolnišnico v Nangomi. Gradbena deda vodi p. Stanko Rozman, načrte pa je napravil arhitekt domačin Egidij Nzima Problem je voda. Zato so izkopali vodnjak, odkoder črpajo vodo za potrebe gradnje. V načrtu imajo še izkopanje dveh arteških studencev in gradnjo dveh jezov.
Postojanka slovenskih misijonarjev je v Muimbtvi. Tam je več let misijonaril p. Radko Rudež, ki je bil lani prestavljen na novo postojanko Itesha Teshi; na njegovo mesto je prišel p. Rozman. Ta poroča, da je v delu njihove župnije velika suša. Že pet let ni bilo pravega dežja, zato je lakota že pni hiši. »Ljudem skušamo pomagati,« pravi. »Ko gremo na pastoralni obisk, peljemo s sabo vrečo moke, koruzne seveda. Hrana je tako zvonec, ki privabi tudi tiste ljudi, ki ne pridejo nikoli v cerkev. Odvisno je pa od nas in od molitev misijonskega zaledja, če bomo iz njih napravili tudi kristjane.«
Pa še nekaj: Misijonar v Zambiji Zdravko Kravos je povedal, kako je leta 1946 nosil Firštovega fantka na ramah od Ra-štela v Gorici do Kostanjevice (Kapele). Za mamo je bil pretežak. Zdravko je odšel po svetu, tisti fantek je pa zrast d, postal jezuit in je sedaj provincial slovenskih jezuitov Lojze Bratina.
      milimi             milil   ................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................
Pogovor s škofom
dr. Stanislavom Leničem
v.
t
Ne bi mogel reči, kar omenjate na tretjem mestu, da je vse to nekako vodilo v tisto veliko tragiko, zgrešeno zaprisego slovenskih domobrancev aprila 1944 hitlerjevski Nemčiji. O tem bi morali govoriti drugi, ki bolj poznajo vse ozadje tega, kako je ta zadeva potekala. Vem, da je bilo takrat domobranstvo, ko so bili tukaj še Nemci, nekako vklenjeno in skoro ni imelo izhoda, kam naj bi se rešilo. Čeprav so jih komunisti vabili, naj se pridružijo NOB, je seveda po temnih izkušnjah vedno prevladoval strah: kaj se bo z nami zgodilo, če se priključimo; najbrž bomo polagoma bolj ali manj vsi likvidirani. Na drugi strani so bili pa Nemci. Zato, vidite, so bili domobranci v težkem položaju. Nemci so fantom grozili — prav tako tudi našim bogoslovcem — ali greste k organizaciji Tot na prisilno delo ali pa greste k domobrancem. Mnogi fantje so se odločali za domobranstvo in so bili tako nekako svobodni.
Vodstvo domobranstva je bilo daleč
proč od Rožmana, on na domobranstvo direktno ni imel vpliva, kakor mislijo nekateri oziroma ga hočejo postaviti za nekakega poglavarja domobranstva. Šef domobranstva je bil general Rupnik. Rožman se je umikal na vse načine.
Z nemške strani je prihajal vedno večji pritisk, da bodo morali domobranci položiti prisego, sicer bodo z njimi ravnali kot s tistimi, ki so sovražniki Nemčije. Bog ve, kaj bi se takrat z njimi zgodilo, če tega ne bi naredili. O tem so bila, kakor vem, dolga in dolga posvetovanja, kaj naj naredijo. Začeli so sestavljati t. i. prisego, jo popravljali, jo najbrž večkrat prinesli tudi Rožmanu na vpogled. V prisegi so domobranci predvsem poudarili, da se bodo borili proti komunizmu, ne pa toliko sodelovali z Nemci in Hitlerjem.
Rožman pa se je do zadnjega upiral in rekel, da ne bo šel zraven na stadion k tej domobranski prisegi. Ko so prihajali vedno novi pritiski od raznih osebnosti, ki so imele vpliv v domobranstvu, so ga končno pregovorili, in on jim je rekel samo to: Jaz ne bom zraven pri prisegi. Tej veliki skupini domobrancev bom sicer maševal, potem pa bom odšel. In spominjam se, kako je res bilo. Ko je Rožman res
odmaševal tisto mašo, mi je naročil: Hitro pospravite in avto naj bo pripravljen, da bomo takoj po maši odšli. In tako vem, da smo mi prej odšli, preden se je ta prisega izvršila ali vsaj prišla do konca. Torej Rožman je hotel biti nekako odmaknjen od aktivnega sodelovanja pri prisegi sami, čeprav seveda lahko rečemo tudi, da je to, da se je vdal in šel maševat, nehote povečalo pomen prisege pri fantih samih.
Menite, da je bil dr. Gregorij Rožman svojemu človeškemu in škofovskemu položaju med vojno in revolucijo dorasla ali tragično nedorasla osebnost, in koliko je v njegovi osebni tragiki tudi splošne tragike?
Gotovo moramo najprej reči, da je bila za Rožmana tragika že to, da je bil postavljen v tisti čas, ko so trije okupatorji zasedli slovensko zemljo, komunisti pa so ravno v tistem času hoteli izvesti socialno revolucijo z izgovorom osvoboditve naroda. Samo po sebi je ta velika tragika objektivna, saj je čas, v katerega je bil postavljen Rožman, eden najbolj odločilnih časov v zgodovini našega naroda.
O tem, ali je bil Rožman dorasel temu položaju ali pa je bil tragično nedorasla osebnost, bi se dalo veliko govoriti. Go-
vorili smo že o njegovem značaju, o njegovi mehkobi, o njegovi dobroti, usmiljenju, ljubezni do vseh trpečih. Ta stran je prevladovala v njegovem značaju, ko bi se bilo treba odločno postaviti na stališče, kakršno bi takrat OF od njega želela. Zato lahko bolje rečemo, da je bil pač žrtev teh tragičnih razmer, morda tudi nekoliko žrtev svojega značaja, da ni imel poguma reči drugačno besedo, ko bi jo morda kdo drug rekel. Imel je res pregled nad vsem, kar se je takrat pri nas dogajalo, ne samo v ljubljanski škofiji, ampak tudi v mariborski, saj je imel neprestano poročila od mariborskega škofa, bil je z njim povezan, hodil zaradi njega tudi v Rim, izposloval mnoge podpore tudi za Maribor in za bogoslovce, da so šli študirat v Rim. To, da mu je bil ta položaj nekako navzoč, potem pa vedno nova poročila o tem umoru, o drugem umoru, o tem umoru duhovnika, ki ga je dobro poznal in vedel za njegove zasluge, Itd. — vse to je naredilo iz njega, bi lahko rekli, malo neodločno osebnost, ki je morda v odločilnih trenutkih, bi kdo rekel, odpovedala. Lahko bi se bil umikal, lahko bi bil drugače ravnal, lahko bi bil, kot sem rekel že prej, interniran nekje
v	Italiji in bi se ob koncu vojne kot zmagovalec oziroma kot junak vrnil v Ljubljano.
Splošno lahko rečem: meni je osebno najbrž tudi zato tako težko, ker sem ga tako dobro poznal, ker sem iz dneva v dan gledal to njegovo trpljenje... Nekoč mi je tudi sam — ko sva šla k visokemu komisarju z listo, seznamom pritožb in prošenj, za koga vse bo interveniral in prosil, da ga izpustijo iz zapora, iz internacije itd. — ko se je ustavil sredi Zvezde, rekel: »Gospod tajnik, poslušajte me. Po vojni me bodo morda obsojali, da sem bil kolaboracionist, da sem sodeloval z okupatorjem, toda nihče ne ve tega, kar čutim v svoji notranjosti, kakšen odpor do okupatorja čutim, ko stopim pred njega, toda ponižam se samo zato, da bi reševal ljudi.« To, glejte, je bila nekakšna deviza vsega njegovega življenja in delovanja med okupacijo in zaradi tega je prišlo tudi do trenutkov, ko bi morda kdo rekel, zakaj ni takrat drugače ravnal, zakaj se ni postavil bolj junaško, zakaj ni odklonil sodelovanja pri prisegi domobrancev oziroma pri maševanju domobrancem pred prisego.
(Se nadaljuje)
Radijski razgouor s tržaškim škofom
o ljudskem misijonu u Trstu v letu 1989
Zakaj spet »ljudski misijon«? Mar ni ta oblika misijona že zastarela in spada v pretekle čase?
To obliko misijona lahko razložimo in opravičimo iz dveh razlogov: iz nujne potrebe nove evangalizacije in iz načina, oziroma metodike, ki jo imamo namen uporabljati pri tem našem misijonu. Danes se kaže potreba oznanjevanja evangelija, kot bi bilo to prvič. Cela vrsta kulturnih in socialnih dejavnikov so napravili iz vere tradioijo, iz krščanske morale je ostalo le nekaj ostankov dobre volje in Cerkev je postala socialna manjšina.
Potrebna je zato vsesplošna dobra volja, da pregledamo temelje našega krsta, ki ga skoraj vsi naši otroci prejemajo, ter krščanstva, s katerim se še vedno istoveti velik del našega ljudstva.
Način misijona, ki smo ga izbrali, vsebuje vse te komponente: rabili bomo ravno nasprotno metodo od dosedanje. Se mar delijo zakramenti tam, kjer ni vere? Potrebno bo spet dati vero kot podlago zakramentom in življenju. Ljudstvo ne prihaja več v cerkev, potreben bo obisk »po domovih, da se z ljudmi srečamo. To je, kar nameravamo storiti.
Kako bo mogoče stopiti v domove in obiskati vse družine?
To bo največja in najbolj problematična naloga. Načrt je pripravljen. Župnije prosimo, da bi nam pomagale, da bi načrt postal res izvedljiv: pripravijo naj tloris svojih župnij in kjer bo potrebno zlasti v mestu in v najbolj obljudenih župnijah, razdelitev župnij v razna okrožja, po zmožnosti ene ali dveh oseb. Vsako okrožje bo dodeljeno prostovoljcem, ki bodo hodili od vrat do vrat ter oznanjali misijon. Ti prostovoljci bodo deloma prišli od zunaj — redovnice in laiki —, večino pa bomo morali najti med nami.
Razumljivo je, da to nikakor ni dokončna rešitev, vendarle bi to morala biti prva pripravljalna setev. Temu bo šele sledil pravi misijon. Prav zaradi tega smo izbrali način »krajev srečanja«. To bodo privatna stanovanja, javni prostori, razna zbirališča, kjer se bodo vršila srečanja za evan-gelizacijo. Potrudili se bomo, kar se bo dalo, v upanju, da bomo takih prostorov čim več našli. Ni izključeno, da nam bodo marsikatera vrata ostala zaprta, da nas ne bodo sprejeli. Kljub temu smo odprti vsem, namen imamo se srečata z vsemi. Uspehe bomo videli ob koncu.
Se vam ne zdi, da bodo uspehi že vnaprej ohromljeni, če se boste omejili le na župnije?
Župnija je skupni temelj in prek nje ne moremo, ampak pravi prostor našega zanimanja je teritorij, kjer bodo organizirana srečanja za bolnišnice, za kraje dela, za šole, za vojašnice itd. Poleg tega bodo v dneh misijona dane možnosti srečanja raznih stanov: mladine, staršev, odraslih...
Kje nameravate dobiti primerno in potrebno Število duhovnikov?
Dobili smo že pristanek mnogih misijonarjev. Sto italijanskih in slovenskih redovnikov in redovnic. Iščemo še vedno druge. Koraki, ki smo jih opravili, so kar obetajoči in nam dajejo veliko upanja, da bomo dosegli število 250 pridigarjev: enega na 1000 prebivalcev. Poleg tega bo na voljo tudi naših 140 duhovnikov in 80 redovnih duhovnikov, ki delujejo v škofiji. Vse to nam daje upanje, da bomo mogli doseči in zbrati veliko več oseb, kot jih zbiramo pri naši navadni pastorali.
Kako si zamišljate ustroj celotne organizacije?
Smo že na delu. Ustanovljen je bil škofijski odbor s petimi predstavniki iz vsakega dekanata' (dekan, redovnik, redovnica, laični moški in laična ženska). Odbor opravlja svoje delo s tajništvom, ki ima svoj sedež na škofiji ter z raznimi komisijami: liturgično za kraje srečanja, za obveščevalna sredstva, za razne stanove in za zbiranje finančnih sredstev. Začeli smo z molitveno akcijo, dotiskali smo brošuro »Molitev za misijon«, ki jo bomo čim bolj na široko razdelili.
Med obiskom družin ob blagoslovu hiš bodo duhovniki razdelili moje posebno vabilo, ki v strnjeni obliki prikazuje način in potrebo misijona ter vabi k sodelovanju.
Tiskali bomo lepake in jih nalepili na vsa primerna mesta. Posluževali se bomo tiska, radia in televizije.
Ne preostaja drugega kot želeti dobro in uspešno delo!
Do misijona manjka še eno leto, o misijonu se govori že tri leta. Začetek bo v postu prihodnjega leta: od 12. do 26. januarja za italijanske vernike, od 26. februarja do 12. marca za Slovence. Celotna
škofija bo o tem obveščena s primerno tiskovno konferenco. Delamo za Boga in za njegovo kraljestvo. Gospod nam bo gotovo dal skupno moč, poguma, vztrajnosti ter tudi sadove.
Marijino leto je kar najbolj primarna priprava za ljudski misijon. Papež nam prikazuje Marijo kot romarico vere, ki gre pred nami ter spremlja božje ljudstvo. Z Marijo, ki nas vodi in vabi za seboj, smemo upatd na blagoslovljeno in plodovito pot.
Sv. Ema na Kernškem
Duhovska zveza v Trstu se je letos odločila za enodnevno skupno romanje v ponedeljek 25. aprila k Sv. Emi na Krki na Koroškem. Pred 700 leti je bila Ema razglašena za blaženo in pred 50 leti za svetnico.
Sv. Ema se je rodila verjetno leta 983 na gradu Pilštajn v bližini Celja. V letih doraščanja so jo starši poslali na nemški dvor, da se priuči uglajenemu vedenju in si izpopolni izobrazbo. Takratni cesar Henrik II. je bil njen sorodnik. Poročila se je z Viljemom, mejnim grofom v Savinjski marki. Grof je imel velika dedna posestva na Koroškem, ob Savi pri Krškem, zahodno od Sotle in še Mirno in Mokronog.
Družinska sreča sv. Eme je ‘bila kratkotrajna. Imela je dva sina. Umrl ji je mož in oba sinova sta umrla nasilne smrti. Po moževi smrti je dala sezidati več cerkva, tako v Vidmu pri Krškem in v Šentrupertu na Dolenjskem.
V rokah sv. Eme so se leta 1036 združila velikanska posestva. Ema je kos za kosom premišljeno obrnila v korist ljudstva in Cerkve. Največji delež svojega premoženja je namenila za dve redovni ustanovi: za benediktinsko opatijo v Admontu in za benediktinke na Krki. Gradnjo tega samostana je vodila in nadzirala sama. Tudi sama je oblekla redovno obleko, redovnih obljub pa ni naredila. Ni točno znano, kdaj je umrla. Navajajo datum 29. junija 1045. Njen grob je v veličastni cerkvi na Krki.
Leta 1070 ie samostan benediktink prenehal obstajati. Na predlog salzburškega nadškofa je papež ustanovil novo škofijo s sedežem na Krki. Krška škofija ima od leta 1786 svoj sedež v Celovcu, svoje meje pa je raztegnila čez vso koroško deželo. Škofija pa nosi še vedno svoje uradno ime po kraju svoje ustanovitve: Krška škofija.
Na Krki bo v juniju letos veliko srečanje s papežem in romarji iz treh dežel: Koroške, Slovenije in Furlanije. - S. Z.
APOSTOLSTVO SV. CIRILA IN METODA - GORICA ob tisočletnem jubileju ruske pravoslavne Cerkve vabi na
EKUMENSKO PROSLAVO v nedeljo 28. februarja ob 16. uri v Katoliškem domu v Gorici.
Spored:
— Nastop ekumenskega zbora iz Trsta
— »Tisočletnica pokristjanjenja Rusije«
(dr. Jože Markuža)
— Diapozitivi in življenje ruske Cerkve
Z GORIŠKEGA
»Boštjan in Boštjana« v goriškem Avditoriju
Že spet popolna novost v goriškem Avditoriju s komično opero, ki jo je društvo R. Lipizer predstavilo v okviru nedeljskih koncertov. Mozartovo delo je priklicalo veliko občinstva, ki se je takoj vžiivelo v veselo vzdušje, ki ga je ustvaril mladi Amadeus s svojimi notami, v izvedbi Opera Giocosa iz Furlanije-Julijske krajine pod taktirko Severina Zannerinija. Dobri so bili tudi izvajalci: sopran Daniela Ferletta, tenor Luca Dordolo in bas Aleksander Svab.
»Boštjan in Boštjana« je ena treh oper, ki jih je salzburški skladatelj spisal, ko mu je bilo 12 let. Teme so enostavne in čiste, arije sproščene dn neposredne, prava umetnina. V ponedeljek 15. febr. so opero ponovili za 1300 dijakov goriških slovenskih in italijanskih šol. - L. Q.
Širite „ Katoliški glas“
Družinska sreča
SKPD »F. B. Sedej«, mešani pevski zbor »F. B. Sedej« in župnijska skupnost iz Števerjana čestitajo predsedniku Markotu Terčiču in ženi Nadji ob rojstvu hčerke Sare.
Čestitke
Družino Nadje in Markota Terčiča je razveselil prihod prvorojenke Sare. Staršema iskreno čestitamo, Tnali Sari pa želimo vse najboljše. Pevci zbora L. Bratuž.
Sožalje
Člani društva »M. Filej« iz Gorice izrekajo toplo sožalje odbornici Lojzki Pelicon ob izgubi drage mame Ivanke Lenščak.
Postni govori na radiu Trst A
Torek 1. marca ob 16,45: Četrta postaja: Jezus sreča svojo Mater. Na poti skozi življenje nisi nikdar sam.
Petek 4. marca ob 16,45: Peta postaja. Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nositi. Vsi smo poklicani.
Koristna publikacija
Med številnimi publikacijami, ki jih izdaja tiskovni urad naše dežele je vredno omeniti poseben vodnik za spodbude in olajšave v industriji.
Zaradi ugodne zemljepisne lege je Furla-nija-Julijska krajina neke vrste naravni most med Sredozemljem ter srednjo, severno in vzhodno Evropo. Zato njena obmejna lega ne pomeni pregrade, marveč sredstvo za povezavo z ostalim evropskim prostorom. Statut o avtonomiji daje naši deželi neposredne pristojnosti in primarno zakonodajno oblast med drugim tudi v industriji. Zato deželna uprava dopolnjuje državne predpise glede novih proizvajalnih pobud.
V skladu s tem delujejo številne ustanove, ki podpirajo kreditiranje novih pobud in komercializacijo izdelkov. Med raznimi ugodnostmi naj omenimo prispevke za naložbe in raziskave, denarna posojila, davčne olajšave, delniško udeležbo deželne finančne družbe, spodbude pri zaposlovanju, številne storitvene možnosti in infrastrukture.
Ignaciju Oti v spomin
V soboto 20. februarja nas je v 80. letu starosti zapustil naš dragi povec Ignacij Ota. Cerkveni zbor in župnijska skupnost v Dolini se ga hvaležno spominjata zaradi njegove vneme in zvestobe cerkvenemu petju in občestvu.
Zahvala
Udeleženci predstavitve igre Atilija Kralja se toplo zahvaljujejo amaterskemu odru »Jaka Stoka« s Proseka-Kontovela za odlično podano igro, ki je navdušila vse gledalce in privabila toliko smeha. Voščimo jim, da bi jo še igrali zlasti na Goriškem, kjer ni bila še izvajana.
OBVESTILA
Nabirka za naše vzgojne zavode. Ker je
prihodnja nedelja, 28. febr., obenem kvatr-na nedelja v postu, so nabirke pri slovenskih službah božjih na Goriškem in Tržaškem namenjene našim vzgojnim zavodom, Zavodu sv. Družine in Alojzijevišču na Goriškem ter Marijanišču na Opčinah.
Občinska uprava v Sovodnjah namerava začasno zaposliti kuharja-kuharico (z zadolžitvijo čiščenja) v otroškem vrtcu Izbira kandidata bo na podlagi preizkuš nje. Interesenti naj do 12. ure 27. t. m predložijo prošnjo na kolkovanem papirju naslovljeno na župana. V prošnji naj na vedejo osnovne podatke in dosedanje delovne izkušnje. Zahteva se obvezna šolska izobrazba. Kandidati morajo bitd vpisani v seznam brezposelnih pri uradu za zaposlovanje. Predvideni rok začasne zaposlitve je od 14. marca in največ do 30. junija 1988.
Natečaj. Tržaška pokrajina razpisuje natečaj za tri vodstvena mesta 1. kategorije v upravnem sektorju. Natečaj je rezerviran za nameščence v krajevnih ustanovah z najmanj pet službenih let; polovica mest je pridržanih tistim, ki so že v službi pri pokrajinski upravi, čas za vložitev prošnje je do 5. aprila letos. Prošnjo je treba nasloviti na tržaško pokrajinsko u-pravo. Informacije: Pokrajinska uprava, ul. Geppa 21, Trst.
DAROVI
Za Katoliški glas: N. N. družbenica 100.000; Joseph Kogoj 21.000 lir.
Za katolišik tisk: druž. Cijak namesto cvetja na grob Davida Kalca 25.000; Valerija Čuk, Trebče v spomin na Karla Kalca
10.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N. družbenica
1.000.000; N. N. 100.000; N. N. 100.000; N. N. 50.000 lir.
Za obnovitev cerkve v Sovodnjah: razni
400.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: N. N., Gorica 100.000; druž. Pavletič, Rupa v spomin na V. Prašnika 50.000 lir.
V spomin Viktorja Prašnika: N. N. za slov. misijonarje 200.000, za telovadnico
100.000, za Sv. goro 200.000, za Katoliški glas 500.000 (skupno 1.000.000) lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: druž. Darko Gorjan v spomin V. Prašnika 50.000 lir. Za novo telovadnico v Gorici: N. N., Peč
50.000 lir.
Za Sv. goro: A. Čopič, Gorica 100.000 lir. Za popravila knjižnice v samostanu Vipavski Križ: A. Čopič 100.000 lir.
Za lačne po svetu: Aleš Doktorič 15.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: Gregor in Rožica v spomin na pok. teto Drago Pertot 50.000; v isti namen N. N. 70.000; Caharija 30.000; Zandomeni 60.000; Carmela M. 50.000; Ve-nier 10.000; Caharija 5.000; Gabrovec 10.000; ob blagoslovu hiš v Kamnolomih za cerkvico 2.450.000 lir.
Za cerkev sv. Jerneja na Opčinah: druž. Sirico-Šuman v spomin Venčeslava Vrabca 50.000, Nadja Dolenc za popravilo orgel 10.000; Slavko in Livija namesto cvetja na grob Davida Kalca 15.000; Alma in Aleksij Pertot 50.000; Zora Milič-Hrovatin namesto cvetja na grob Rafaela Škerlavaj 20.000; Pavel Škerlavaj v spomin strica Rafaela 110.000; Irene Sosič-Garavello 20.000; Karla Smotlak v spomin moža Marija 10.000 lir.
Za Sklad Mitja Čuk: Valerija Čuk, Trebče namesto cvetja na grob Davida Kalca
10.000 lir.
Za Marijanišče na Opčinah: N. N. 200.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Banah: Marija Ban namesto cvetja na grob Ivanke Per-sinovič 10.000; Pavel Vidau namesto cvetja na grob Ivanke Persinovič 10.000; Santina Persinovič v spomin na mamo Ivanko 50.000; druž. Križmanoič v spomin na Ivanko Persinovič 10.000; Ernest in Anita Malalan v spomin na strica Ivana 30.000; Gabrijela Ban v spomin na Heleno Leva in Ivanko Persinovič 30.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Ferlugih: Mila Borjan 20.000; Borjan, Gec, F. Ferluga in B. Cavdcchioli v spomin na Ivanko 45.000; Renato Brišček v spomin sina Edija 10.000 lir.
Za obnovo fresk v cerkvi v Bazovici:
Antonija Guštin 50.000; Zorka Kalc v spomin nečaka Davida 25.000; Franc in Karlina Mahnič v spomin vnuka Davida 50.000; Marija Marc v spomin Davida Kalca 25.000; Marija Fonda-Ravalico 50.000; Ida Glažer 10.000; ob krstu Aleksandre Grgič 75,000 lir.
Za obnovo dvorane v Bazovici: N. N. 100.000; Marija Medveš v spomin sina Andreja 40.000; Dora Živic v spomin na obletnico očeta Ivana 200.000 lir.
Za cerkev v Gropadi: Zorka Kalc v spomin nečaka Davida 25.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Miinn
Spored od 28. febr. do 5. marca 1988 Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.15 Mladinski oder: »Stric Sliksldk«. 11.00 Kabaret. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 14.10 Nediški zvon. 15.00 Šport in prenosi z naših prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Primorski emigranti...
8.40 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 V svetu mladih. 14.10 Otroški kotiček: Glasbeni vrtiljak. 15.00 A. Rebula: »Senčni ples«. 15.30 V svetu mladih. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Nediški zvon. 8.45 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Od prehrane do potrošništva.
15.00 A. Rebula: »Senčni ples«. 15.30 Od prehrane do potrošništva. 16.45 Postni govor. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 M. žižrnond: »Besedovanje besed«. Radijska igra.
Sreda: 8.10 Oddaja iz Kanalske doline.
8.40 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Ženska in naš danes. 13.20 Moški zbor L. Perosi iz Fiumicella.
14.10 Od Milj do Devina. 15.00 Tolstoj: »Vojna in mir«. 15.15 Ženska in naš danes.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Tenorist Jurij Reja. 18.00 Literarne podobe.
Četrtek: 8.10 Od Milj do Devina. 8.40 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Svet, v katerem živimo. 14.10 Na goriškem valu. 15.00 Tolstoj: »Vojna in mir«. 15.15 Svet, v katerem živimo. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Spomind na Alberta Rejca.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 9.00 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Umetnost in kultura. 13.20 Mešani zbor »Coro da camera udinese«.
14.10 Otroški kotiček: Rišite z nami! 15.00 Tolstoj: »Vojna in mir«. 15.15 Umetnost in kultura. 16.45 Postni govor. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 8.40 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Človek in okolje. 14.10 Oddaja iz Rezije. 15.00 Drugi program. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kabaret.
Šport;
ODBOJKA
Ekipa C2. 01ympia se pomika vedno bolj proti vrhu lestvice. Po sobotni zmagi s 3:2 proti Rozzolu v Trstu se sedaj nahaja skupaj z moštvoma Bor in Sacile na tretjem mestu z 20 točkami; na drugem mestu sta Montalba in Fincantderi z 22 točkami; vodeči Vivil ima 28 točk.
Po slabi igri v prvih dveh nizih so olympijci zaigrali kot prerojeni in so v naslednjih treh nizih popolnoma pregazili nasprotnika.
Prihodnja tekma bo doma proti Tor-riani.
Prva divizija moški. V tekmi proti Gasilcem iz Gorice, ki so jo sicer izgubili z 2:3, so fantje pokazali lep napredek. Če ne bi zaradi lastnih napak v končnici (slab sprejem dn šibka obramba) zapravili drugi set, bi zmagali s 3 : 0. V 4. nizu so že izgubljali z 2 : 8, pa so izenačili pri 11 : 11, nato pa spet popustili.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 18 % IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Za Sv. goro: N. N. 50.000; N. N. 200.000
lir.
Za misijon p. V. Kosa: Tončka Sosič 25.000 lir.
Za lačne po svetu: Pavla Klanjšček, Gorica 50.000 lir.
Za lačne: N. N. družbenica 1.000.000 lir.
Svojo bogato življenjsko pot, ki ga jc vodila po hrvaški in slovenski Istri, je v 83. letu življenja končal naš dragi brat in duhovnik
LEOPOLD JURCA
stolni prošt v Kopru
Pogrebni obred z evharistično daritvijo je bil v koprski stolnici v sredo 24. februarja ob 15,30, nakar so ga položili k počitku na koprskem pokopališču.
Sestre Vilma, Ana in Ivanka z družinami, sorodniki in Danica
Opčine - Benetke - Melbourne, 24. februarja 1988