IZHAJA VSAK ČETRTEK
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Valdirivo 36, telefon 60824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini
E D
N
I K
NOVI UST
Posamezna številka 1.000 lir
NAROČNINA Letna 35.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 40.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. II gr. 70% SETTIMANALE
ST. 1763
TRST - ČETRTEK 6. DECEMBRA 1990
LET. XL.
»Tu me defendas
gladio...«
»... ego Te defendam calamo« (Ti me boš branil z mečem — jaz Te bom branil s peresom). Te besede je zapisal srednjeveški filozof in menih Viljem Okham, baje leta 1328 cesarju Ludviku Bavarskemu, čigar pomoč je iskal. Bil je sprt s takratno Uradno Cerkvijo zaradi nekaterih svojih naukov. Danes se tudi včasih pojavljajo podobne situacije, ko mož Cerkve išče podpore politične oblasti za svoje namene in koristi in morda — uspehe. Samo za primer naj spomnimo na znanega italijanskega katoliškega duhovnika in teologa-polito-loga, ki v vrstah socialistične stranke in s suspenzijo »a divinis« že dolgo časa sedi v parlamentu v Strasburgu. Sicer pa ni to namen tega kratkega razmišljanja.
Nekoč je menih-filozof iskal cesarjev meč. Danes je spet prišel na dan meč — gladium, pojavili so se gladiatorji, ki pa jih ne smemo zamenjati z onimi iz starih rimskih aren v kruto zabavo ljudstvu. »Panem et circenses« — kruh in cirkuška zahava je vedno aktualna tema — čeprav v prenovljeni in aktualni organizaciji. Zadeva »Gladio« pa je v italijansko politično življenje prinesla kar veliko zmede in vprašanj, na katerega ni popolnega odgovora Sedanji predsednik republike je med prvimi o tej zadevi govoril med svojim jesenskim obiskom v Veliki Britaniji. Prišla so odkritja in demantiji, porodila so se vedno nova vprašanja: kdo je za to fantoma-tično vojaško ustanovo? Je mar NATO ali vlada? Koliko je (bilo) gladiatorjev? Ali je bilo njihovo delovanje zakonito ali ne? Še in še bi lahko postavljali podobna vpraša-nja. Odgovor nanje bi zaenkrat težko našli — vsaj popolnega in točnega verjetno ne.
Zadnje čase se je precej pisalo o vlogi te organizacije posebej v naši deželi. Prav Vzhodna meja naj bi bila med najbolj delikatnimi področji za tovrstno delovanje. Skoraj jasno je bilo z raznih mest povedano, da naj bi »Gladio« imel predvsem vlogo zaustaviti morebitno napadalno akcijo z Vzhoda. (Kako sicer ne vemo, saj bi s skoraj primitivnimi zalogami orožja, najdenih na raznih vaških pokopališčih in pod skritimi cerkvicami komaj zaustavili kak napad roparskih vitezov, kaj še le sovjetske atomske rakete ...!). In prav v raznih krajih naše dežele so prišla (dobesedno) na dan podobna mala skladišča različnega o-rožja. Tudi Nabrežina je med njimi. Pred kratkim so odkrili, da je celo znan demo-krščanski senator iz videmske pokrajine med gladiatorji ...
Naj bo tako ali drugače je jasno, da so gladiatorje izbirali predvsem med desni-
dalje na 2. strani ■
V Ljubljani odprli italijanski konzulat
»Italija dezintegraciji Jugoslavije«
»Italija se ne želi vmešavati v jugoslovanske notranje zadeve in noče deliti nasvetov, prijateljsko pa lahko vendar z vso jasnostjo pove, da ne podpira dezintegracije Jugoslavije in osamosvajanja Slovenije, ker želi, da bi vsa Jugoslavija izkoristila velike priložnosti, ki jih ponujajo novosti v Evropi. Vsekakor pa se mora odločiti Slovenija sama, Italija in ostale demokratične evropske države pa bodo njene sklepe spoštovale. V vsakem primeru si Italija želi dialoga in ponuja svojo pomoč«.
To je bilo osnovno sporočilo daljšega, prostega govora, ki ga je imel v soboto, 1. t.m., v Ljubljani italijanski zunanji minister De Michelis.
Ljubljana ima namreč od zadnje sobote italijanski generalni konzulat, ki na slovenskem ozemlju prevzema vse pristojnosti, ki jih je imel doslej italijanski generalni konzulat v Zagrebu, medtem ko se ni spremenila jurisdikcija konzulata v Kopru.
V bivši »Mačkovi vili«, na Mirju, kjer je zdaj sedež italijanskega generalnega konzula Cristianija in njegovih sodelavcev, se je v soboto zbralo veliko uglednih gostov iz Italije in Jugoslavije. Prisotni so bili tudi nekateri zastopniki obeh manjšin ob meji in sploh je dobilo vprašanje Slovencev v Italiji in Italijanov v Jugoslaviji viden poudarek.
Ob otvoritvi konzulata so spregovorili minister De Michelis, predsednik predsedstva Slovenije Kučan in jugoslovanski zunanji minister Lončar. Kasneje je bil na predsedstvu razgovor med šefom italijanske diplomacije, predsednikom Kučanom in slovenskim zunanjim ministrom Ruplom, ne pa z zveznim zunanjim ministrom Lončarjem. Na De Michelisovo željo so tiskovno konferenco odpovedali, tako da ni znano, kako je razgovor potekal. Predsednik Kučan je na konzulatu dejal, da je Slovenija na koncu poti v suverenost in samostojnost, ki se je začela med protifašističnim bojem. Suverenost Slovenije po njegovih besedah ni cilj, temveč sredstvo in način, da se Slovenci vključijo kot suverena država v nove oblike integracije Jugoslavije in Evrope kot enakopraven in torej kot zaželen člen. Lončar, ki je pozdravil v imenu jugoslovanske vlade, je zlasti poudaril pomen velikega prijateljstva in sodelovanja med sosednjima državama. De Michelisov obisk se je v nedeljo, 2. t.m., nadaljeval v Zagrebu.
Predsednik Kučan poudarja vlogo obeh manjšin
»Velikega sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo ne bi bilo, če ne bi živeli ob meji slovenska manjšina v Italiji in itali-
dalje na 2. strani ■
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti o aktualnih vprašanjih
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti je na zadnji seji obširno obravnavalo vrsto aktualnih vprašanj, ki gredo od odobritve zakona za obmejna področja v senatu in razkrivanja afere Gladio do nekaterih novosti na deželni ravni. Ssk je potrdila pozitivno oceno zakona o obmejnih področjih in člena, ki govori o pozornosti do kulturnih potreb slovenske manjšine v Italiji in italijanske manjšine v Jugoslaviji.
Tajništvo je po obravnavi položaja, ki je nastal v devinsko-nabrežinski občini, skelnilo, da zaprosi za sprejem pri notranjem ministru Scottiju. Slovenska stranka bi ga rada namreč neposredno opozorila na nevzdržnost stališč župana Locchija o dvojezičnih osebnih izkaznicah, ob tem pa bi
novega ministra seznanila z lastnimi pogledi na naš položaj in naše potrebe. Sklenjeno je bilo še, da se izvedejo nekatere druge informativne pobude.
Na seji so člani deželnega tajništva Ssk pozitivno ocenili pobude Mladinske sekcije in krajevnih sekcij številnih krajev na Tržaškem in Goriškem za seznanjenje javnosti z deželnimi načrti glede kraškega parka. Negativno pa so bili ocenjeni dosedanji poskusi konstruktivnih razprav s pristojnimi deželnimi predstavniki.
Tajništvo je oblikovalo nekatere možne popravke k zakonu o turizmu, ki ga zdaj obravnavajo v deželnem svetu. Razpravljalo pa je tudi o manjšinski problematiki v besedilu predloga za novo slovensko ustavo.
RADIO TRST A
■ NEDELJA, 9. decembra, ob: 8,00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik; 9.00 Sv. maša iz župnijsek cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenske ga tiska v Italiji; 10.00 Mladinski oder: »Kozorog« (France Bevk); 11.00 Za smeh in dobro voljo; 11.45 Vera in naš čas; 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Variete: Ulica Castaldi; 15.30 Šport in glasba; 17.00 V studili z vami: Sergej Verč; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ PONEDELJEK, 10. decembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 9.30 Doživljati rojstvo; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Slovenska lahka glasba; 12.40 Cecilijanka 1990; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Gospodarska problematika; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Otroški kotiček: »Tako ali drugače?«; 14.30 Naravoslovje malo drugače; 16.00 Ubald Vrabec: Tolminski puntarji, opera v treh dejanjih, prvo dejanje; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.40 Mladi val; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ TOREK, 11. decembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 9.30 Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih;
10.00 Poročila in pregled tiska; 12.00 Vsak je svoje starosti kovač; 12.40 Cecilijanka 1990; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.30 Glasba po željah;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Aktualnosti; 16.00 Ubald Vrabec: Tolminski puntarji, opera v treh dejanjih, drugo dejanje; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Goriške gostilne; 17.40 Mladi val; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ SREDA, 12. decembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 10.00 Poročila in pregled tiska; 12.00 Glej, kaj ješ; 12.40 Cecilijanka 1990; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.30 Na goriškem valu; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Na goriškem valu;
16.00 Mi in glasba. Ubald Vrabec: Tolminski puntarji, opera v treh dejanjih, tretje dejanje; 17.00 Po ročila in kulturna kronika; 17.10 Literarne podobe; 17.40 Mladi val; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ ČETRTEK, 13. decembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Spomini Henrika Tume; 8.40 Priljubljene melodije; 9.30 Čas trobentic in čas kostanja;
10.00 Poročila in pregled tiska; 12.40 Cecilijanka 1990; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.30 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Dvignjena zavesa; 16.00 Zbor Ateneu iz Ba-caua v Romuniji; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Jugoslavija 1941 - 1945; 17.40 Mladi val;
19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ PETEK, 14. decembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 9.30 To je življenje; 10.00 Poročila in pregled tiska; 12.40 Cecilijanka 1990; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.30 Narodnozabavna glasba; 14.03 Poročila in deželna kronika; 14.10 Otroški kotiček: »To pa si velja zapomniti!«; 14.30 Od Milj do Devina; 16.00 Antologija slovenske violinske glasbe;
17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Kulturni dogodki; 17.40 Mladi val; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ SOBOTA, 15. decembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželra kronika; 9.30 Vraže in čarovnije pri nas; 10.00 Poročila in pregled tiska; 10.10 Vokalno instrumentalna skupina Ars nova iz Varšave; 12.00 Rezija in Kanalska dolina; 12.40 Cecilijanka 1990; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; j
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Nediški zvon; 16.10 Mednarodno violinsko tekmovanje Pre-mio Rodolfo Lipizer; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Spreminjanje etnične strukture v Jugoslaviji; 18.00 Feri Lainšček: »Vrata«, radijska igra;
19.00 Večerni radijski dnevnik.
Izdajatelj: Zadruga z o. z. »NOVI LIST« — Reg« na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157. Odgovorni urednik: dr. Drago Legiša — Tiska tiskarna Graphart Trst, ulica Rossetti 14, tel. 772151	1
Italija preti dezintegraciji lugeslavije
■ nadaljevanje iz 1. strani
janska manjišna v Jugoslaviji«, je v svojem posegu na italijanskem konzulatu v Ljubljani dejal predsednik slovenskega predsedstva Kučan. »To je bil pravi ključ, ki je odpiral vrata za sodelovanje, pri čemer je slovenska stran skrbela za zaščito in preživetje svoje manjšine. Danes ni razlogov za kako opuščanje pozitivne politike do manjšin. V novi slovenski ustavi je treba še izboljšati standard zaščite za manjšini v Sloveniji, to pa naj bi se v Italiji zgodilo tudi z odobritvijo tako dolgo pričakovanega zaščitnega zakona«.
De Michelis soglaša
Te besede so italijanskega ministra De Michelisa spodbudile, da je ob koncu treh uradnih govorov spet spregovoril in se o pravičil, da tudi sam ni obravnaval manjšinskega vprašanja. To je bila huda pomanjkljivost, je dejal in potrdil, da povsem
Tu me defendas...
■ nadaljevanje iz 1. strani
carsko usmerjenimi ljudmi (tudi če ni manjkal kak komunist). Vse to pa ima posebej na našem področju svojo specif:čno težo. Samo po sebi se namreč lahko razume, da je šlo verjetno za nacionalno in patriotsko oblikovane gladiatorje, ki so tu^i videli potencialnega nasprotnika v narodni manjšini, torej v Slovencih in njihovih organizacijah. Zato lahko ocenimo nedavni sklep predsednika vlade o razpustitvi te poltajne vojaške organizacije kot pozitivnega.
Delovanje pri belem dnevu, pod nadzorstvom za to postavljenih državnih organov in oblasti, pod kontrolo parlamenta in javnega mnenja — to so edina jamstva za ustavno in zakonito delovanie neke institucije. In če je v šestdesetih letih ali še kaj prej bil položaj bistveno drugačen in lahko tudi nevaren, pa tega danes ni več. Gladiatorji naj zato raje ostaneio v svojih arenah (sedaj sicer izpraznjenih), mi pa imejmo vso pravico do »glasnosti«, do odprte in prozorne politične igre, ki je za sedanjo evropsko družbo edino sprejemljiva in možna.
j soglaša s Kučanom in obljublja popolno zavzetost italijanske vlade. Če sta bili kdaj manjšini razlog za razlikovanja in spore, sta danes glasnici novega sodelovanja.
Delegacija Ssk zelo aktivna
Na dan odprtja italijanskega konzulata v Ljubljani, 1. decembra, je delegacija Slovenske skupnosti obiskala slovenskega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla, kasneje pa je izročila spomenici o naši problematiki zunanjima ministroma Italije Gianniju De Michelisu in Jugoslavije Bu-dimiru Lončarju.
Pri ministru Ruplu so bili deželni tajnik Ivo Jevnikar, deželni predsednik Marjan Terpin, deželni svetovalec Bojan Brezigar in predstavnika devinsko-nabrežin-ske sekcije, tajnik Antek Terčon ter načelnik svetovalske skupine Martin Brecelj.
Izhodišče za obširni razgovor o sedanjem položaju slovenske manjšine v Italiji je bilo namreč podrobno poročanje o aferi z dvojezičnimi osebnimi izkaznicami v devinsko-nabrežinski občini. Člani delegacije pa so to vprašanje vključili v splošnejšo sliko prizadevanj za narodnostne pravice. Prihaja namreč do novih zamud pri parlamentarnem postopku za odobritev zaščitnega zakona, v Furlaniji-Julijski krajini pa smo priča poskusom krčenja že uveljavljenih pravic.
Delegacija je še posebej opozorila na nevarnost načrtov deželne uprave glede ustanovitve in urejanja kraškega naravnega parka. Minister je zagotovil, da bo v mednarodnih stikih podprl težnje zamejskih Slovencev.
Deželni tajnik Jevnikar in predsednik Terpin sta imela zvečer krajša razgovora z zunanjima ministroma Italije in Jugoslavije. V spomenicah, ki sta ju izročila šefoma obeh diplomacij, se obravnavajo zgoraj omenjena vprašanja. De Michelisu je ob tem še izraženo zadovoljstvo nad odprtjem italijanskega generalnega konzulata v Ljubljani. Ker si Ssk prizadeva za prijateljstvo in sodelovanje med sosednjima državama, je še zapisano, pričakuje, da bo Italija spoštovala odločitve slovenskega naroda glede lastne državne ureditve in da bo pomagala pri reševanju gospodarskih težav Slovenije.
Zamenjava v znamenju kontinuitete
V soboto, 1. t.m., je v Vatikanu prišlo do pomembne zamenjave: v državnem tajništvu je kardinala Agostina Casarolija pri vodstvu zamenjal italijanski nadškof Angelo Sodano, ki je bil doslej vatikanski zunanji minister. Kardinal Casaroli je pred dnevi dopolnil 76. leto in je torej za dobrih 12 mesecev podaljšal svojo prisotnost na tem odgovornem mestu. Poznavalci razmer so soglasni v oceni, da je to viden izraz papeževega zaupanja in priznanja za njegovega najtesnejšega sodelavca zadnjih enajst let. Istočasno pa so to razdobje lahko tudi izkoristili, da so dopolnili pripravo njegovega naslednika. Prav tako soglasno je mnenje, da je prišlo do novega
imenovanja v znamenju kontinuitete. Mon-sinjor Angelo Sodano je namreč zrasel V šoli kardinala Casarolija. Tudi on ima za sabo diplomatsko kariero. Star je 63 let, po rodu pa je iz Piemonta.
I Kot je poudaril vatikanski glasnik, ja I z njegovim imenovanjem papež dobil sodelavca, ki ima globoko pastoralno, aka-I demsko in diplomatsko pripravo ter je dober poznavalec problemov raznih celin ia ! izvedenec za rimsko kurijo, znotraj katera deluje že 30 let.
Na mesto, ki se je z njegovim povišanjem izpraznilo, je bil imenovan 47-1etni msgr. Jean-Louis Tauran, ki je bil doslej Sodanov pomočnik.
V Ljubljani so odkrili kip Primicovi Juliji
»Ran mojih ho spomin in tvoje hvale glasil Slovencem se prihodnje čase, ko mi na zgodnjem grobu mah porase, v njem zdanje hodo bolečine spale.«
Tako je napisal France Prešeren v drugem sonetu Sonetnega venca in na ta verz smo se spomnili v ponedeljek, 3. t.m., na dan, ko se je pred 190 leti rodil ta največji slovenski pesnik, in so v Ljubljani, na Wolfovi ulici, na pročelju bivše gostilne »Pri belem volku«, ki stoji ob hiši, kjer je živela Primicova Julija, odkrili doprsno reliefno plastiko Julije, te navdihovalke Prešernove ljubezenske poezije. Iz žgane gline jo je izdelal akademski kipar Tone Demšar, eden najbolj uveljavljenih kiparjev srednje generacije na Slovenskem.
Zajčev Prešernov kip pri Tromostovju in Demšarjeva Julija se torej gledata, nova umetnina je namreč postavljena tako, da Julija gleda proti pesniku, ki jo je v svojih verzih ovekovečil.
Na trgu se je ob tej priložnosti zbralo kar lepo število ljudi. Slovesnost se je začela s petjem znane podoknice »Luna sije, kladvo bije ...«, ki jo je občuteno podal APZ »France Prešeren« iz Kranja. Zbor je nato zapel še »Soldaško« in za konec »Zdravljico«. Svečani nagovor je imela gospa Alenka Žagar Slana, županja občine Ljubljana Center, ki je spregovorila v i-menu mestnih upraviteljev. Med drugim se je zahvalila neformalni skupini navdušencev, ki je naročila kiparsko delo in organizirala prireditev. Zahvalila pa se je tudi podjetjem, kulturnim ustanovam in zasebnikom iz Slovenije, raznih držav Zahodne Evrope in zamejstva, ki so mecensko podprli to zamisel Ivana Martelanca, namestnika ministra za Slovence po svetu, profesorja in člana predsedstva Sloveniie, Matjaža Kmecla in skupine drugih prijateljev, ki so si postavili za cilj ohranjeni e spominu tistih zaslužnih osebnosti in zanimivih dogodkov, ki so pomembni za ohranitev slovenske kulturne, zgodovinske in umetniške dediščine.
Po manjšem zapletu ob snemanju prta, ki je zakrival umetnino, se je Primicova Julija pokazala kot lepa in dovršena umetnina. Topel aplavz prisotnih je potrdil, da je podobno kot pesnikov »Sonetni venec«, tudi ta plastika »iz srca svojo kal pognala«.
M. T.
Podpredsednik jugoslovanske zvezne vlade Živko Pregel je pobudnik za ustanovitev nove slovenske stranke. V Cankarjevem domu v Ljubljani je bila namreč te dni ustanovljena Socialdemokratska unija Slovenije. S tem smo Slovenci dobili že tretjo socialistično stranko. Zanimivo je, da je Živko Pregel tesen sodelavec in tudi prijatelj predsednika zvezne vlade Markoviča.
Slovenska	Cerkev
V Sloveniji bo na začetku prihodnjega meseca plebiscit o samostojnosti in suverenosti slovenske države. Slovenski parlament sicer še ni (vsaj v trenutku, ko to pišemo), odobril vseh predpisov o plebiscitu, vendar je že padel sklep o razpisu tega izredno pomembnega ljudskega glasovanja.
Do tega dogodka je zavzela stališče tu di komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. Njen predsednik prof. dr. Anton Stres je objavil v ljubljanskem Delu dne 28. novembra izjavo, ki jo zaradi važnosti in tudi zaradi njene zelo jasne vsebine v celoti ponatiskujemo v našem listu.
Za »življenje v časti in dostojanstvu«
»Glede na to, da je politično vodstvo Republike Slovenije — pravi izjava — skupaj z vsemi političnimi strankami že sklenilo izvesti med državljani naše republike plebiscit, na katerem bi naši državljani izrazili svojo voljo glede samostojnosti naše republike, želi komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci najprej podpreti to zamisel, ker jo ima za povsem skladno z načeli demokracije in moralnim načelom o pravici do samoodločbe narodov.
Pri tem želi komisija poudariti, da gre za eno najpomembnejših in naj odločilne j-ših dejanj iz zgodovine našega naroda. Ma-j lokatero dejanje iz preteklosti se lahko pri-I mer ja z njim. Imeli bomo edinstveno priložnost, da vsemu svetu povemo našo zahtevo in našo pravico do samostojnosti. Ko so naši predniki skozi stoletja ohranjali naš jezik in kulturo, so nas pripravljali tudi za ta trenutek. Od izida plebiscita bo v veliki meri odvisna vsa naša bližnja, mogoče pa tudi daljna prihodnost.
Dejanje plebiscita zahteva torej skraj
skupnega s pravo razsodnostjo in zrelim | oogumom, temveč je povezana s preračun-| Ijivostjo in dobičkarstvom. To lahko izhaja iz tistega praktičnega materializma, ki se je pripravljen odpovedati osebnemu dosto-ianstvu in časti za večje gmotno udobje, ki je v tem primeru povrh še zelo negotovo. Tako početje ima komisija za skrajno škodljivo, nemoralno in demoralizatorsko. Tudi če bi na plebiscitu izglasovana samo-
■FARCO
FINE CHEMICALS
34132 TRST Ul. del Lavatoio 4 Tel. (040) 65134/5 Tx: 461012 FARCO I Fax (040) 69490
PETROLKEMIJA
KEMIJA
FARMACEVTIKA
Filiala v Gorici: Ul. Trieste 160 tel. (0481) 20769
no odgovornost. Komisija ne namerava spodbujati nobene neodgovornosti in zaletavosti. Toda prav tako odklanja vsako širjenje strahu in neodločnosti. Zastraševati so nas začeli že nekateri predstavniki zveznih ustanov, kot sta policija in armada. To ni prvič. Huje je, da se tudi v naših sredstvih javnega obveščanja že pojavljajo glasovi, ki sejejo dvom, omahljivost in zagovarjajo pretirano previdnost, ki nima nič
stojnost za določen čas zahtevala kakšno gmotno žrtev, ne sme biti nobenega dvoma, da moramo pred materialne koristi postaviti življenje v časti in dostojanstvu, žrtve pa moramo prenašati solidarno. Zato se na plebiscitu ne bomo izrekli samo za samostojnost ali proti njej, temveč si bomo s tem dejanjem pisali tudi spričevalo o narodni zavesti in pogumu«.
Ameriški predsednik Bush se mudi na obisku v Južni Ameriki. Obiskal je Brazilijo, Urugvaj in Argentino.
Vlada pripravila gradivo o plebiscitu
Slovenska vlada je pripravila gradivo v zvezi s plebiscitom o slovenski samostojnosti in suverenosti. Dokument so poslali parlamentu, ki bo ta teden odločal o zadnjih podrobnostih, kot sta datum ljudskega glasovanja in potrebna večina za veljavnost plebiscita.
V vladnem gradivu so navedeni razlogi za razpis plebiscita, ravno tako možne pozitivne posledice proglasitve samostojnosti kot tudi nevarnosti takega koraka.
Vlada izjavlja, da je pripravljena prevzeti odgovornost le za točno določen razpored osamosvajanja, ne pa za kak drugačen scenarij. Tako v gradivu govori o gospodarskem osamosvajanju, ki bi po nje-! nem mnenju omogočilo normalizacijo go-I spodarskega življenja in bi spodbudilo u-
stvarjalnost ljudi, ki je bila doslej uspavana. Slovenija, je še rečeno, je sposobna plačevati svoje dolgove v tujini. Največje tveganje pa je v reakcijah ostalih jugoslovanskih republik, drugih držav in mednarodnih finančnih ustanov. Če bi prodaja slovenskih izdelkov v ostale jugoslovanske republike padla za 50%, bi to pomenilo za 19% manjšo slovensko proizvodnjo.
V gradivu je še rečeno, da bo Slovenija še naprej spoštovala mednarodne sporazume, ki jih je podpisala Jugoslavija, kolikor zadevajo Slovenijo. Tako bo tudi zagotovila dosedanjo raven zaščite italijanski in madžarski manjšini. Občani iz drugih jugoslovanskih republik pa bi lahko dobili, če bi to želeli, slovensko državljanstvo.
Odprto pismo županu Locchiju
Slovensko kulturno društvo Igo Gruden in Športno društvo »Sokol« iz Nabrežine sta pretekli teden napisali odprto pismo županu devin-sko-nabrežinske občine. Kot znano, je župan Loc-chi pred nedavnim poslal pismo italijanskemu notranjemu ministru in izrecno izrazil željo po ukinitvi dvojezičnih izkaznic. Odbora obeh društev (odprto pismo je podpisal predsednik KD Igo Gruden Pavel Vidoni) sta izrazila globoko razočaranje nad to pobudo. Predvsem sta poudarila, da nihče, niti Locchi, ne more samonosno spreminjati določil, definiranih z mednarodnimi sporazumi. Takšno zadržanje župana je za slovensko manjšino žaljivo. Poleg tega ni res, da »velik del italijanskega prebivalstva« izrecno želi samo italijanske osebne izkaznice. Italijanski prebivalci so zaradi dvojezičnih izkaznic v zadregi, je napisal Locchi, in se počutijo drugačni samo zato, ker »naključno« živijo v devinskc-nabrežinski občini. Slovenski društvi iz Nabrežine opozarjata devinsko-nabrežinskega župana, da so Slovenci v tej občini avtohtono prebivalstvo. Kdor se naseli tja, mora pač sprejeti dejstvo, da gre za etnično mešano področje, ki ima prav zaradi tega svoje specifičnosti.
Mirno sožitje med tukaj živečima narodoma je vendarle predragoceno, zaključuje predsednik Pavel Vidoni, da bi lahko postalo predmet političnih bojev ...
DOLINSKI OBČINSKI ODBOR O DVOJEZIČNIH OSEBNIH IZKAZNICAH
Dolinski občinski odbor je na seji v četrtek, 22. t.m. — ki jo je vodil župan Pe-čenik — obravnaval tudi znano pismo na-brežinskega župana Locchija notranjemu ministru Scottiju o možnosti uvedbe tudi samo italijanskih osebnih izkaznic v okoliških občinah na Tržaškem (Devin-Nabre-žina, Dolina, Zgonik in Repentabor), kjer j se ves povojni čas izdajajo dvojezične izkaznice. Pri tem je soglasno ugotovil, da omenjene pobude ni mogoče drugače oceniti kot poskus odpraviti eno temeljnih pridobitev slovenske manjšine po propadu fašizma, katero se je slovesno obvezala o-hraniti tudi demokratična italijanska republika z Londonskim memorandumom in Osimskim sporazumom. Enako se je obvezala Jugoslavija glede pravic italijanske manjšine v občinah Buje, Piran, Izola in Koper. Zato dolinski odbor zavrača in obsoja vsak poskus krčenja že uveljavljene ravni manjšinske zaščite, kar je tudi v kričečem nasprotju s procesom evropskega zbliževanja med narodi in državami ter splošno sprejetimi evropskimi standardi manjšinske zaščite.
Občinski odbor je sklenil, da se vprašanje dvojezičnih izkaznic vključi na dnevni red že predvidene seje občinskega sveta 13. decembra.
—o—
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE David Pownall
MOJSTRSKA LEKCIJA
Režija Mario Uršič V soboto, 8. decembra, ob 20.30 — ABONMA RED F
v nedeljo, 9. decembra, ob 16. uri — ABONMA RED G
V DSI o književniku
Zadnji ponedeljkov večer v Društvu slovenskih izobražencev je bil posvečen dr. Joži Lovrenčiču, pisatelju, pesniku ter političnemu in i prosvetnemu delavcu, ki ga je povojna oblast na Slovenskem obsodila na skoraj 45-letno pozabo. O njem je spregovoril njegov vnuk, zgodovinar Andrej Vovko. Sele sedaj, ob 100-letnici njegovega rojstva, so se končno oddolžili njegovemu spominu, je uvodoma povedal predavatelj. Oktobra letos so na Sv. Gori priredili strokovni simpozij o njegovem življenjskem delu, v njegovi rojstni vasi, na Kredu, pa so mu odkrili tudi spominsko ploščo. Čeprav pa so se razmere v Sloveniji bistveno spremenile, pa so nekatera sredstva javnega obveščanja ta dogodek prezrla.
Dr. Andrej Vovko je občinstvu v Društvu slovenskih izobražencev podal krajši življenjepis ter omenil njegova najpomembnejša pesniška in prozna dela. Ob koncu prve svetovne vojne se je ta pisatelj za kratek čas začel ukvarjati tudi s politiko. Med drugim je bil zastopnik Goriške v začasnem narodnem predstavništvu v Beogradu in član Jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu.
Po drugem svetovnem spopadu ga je nova oblast, brez pravega razloga proglasila za »hlapca Italijanov«. Zanj je bilo usodno dejstvo, da je bil med nemško zasedbo ravnatelj na slovenski gimnaziji v Gorici in da je sodeloval pri u-stanovitvi učiteljišča v Tolminu. Dr. Lovrenčič
je bil zaradi tega obtožen, da je v Gorici »podpiral okupatorja, ki ni mogel najti izdajalcev med primorskimi Slovenci« in »pomagal reakciji pri njeni nameri, da odtrga Primorsko od Jugoslavije«. Dr. Lovrenčič pa je prevzel ravnateljsko mesto v Gorici izključno zato, ker je čutil dolžnost iti med svoje rojake po 25-letni ukinitvi slovenske gimnazije, delati med našo mladino, jo utrditi v narodni zavesti in navdušiti za Slovenijo in Jugoslavijo. To je novim oblastnikom tudi povedal v svoj zagovor, ki pa ni naletel na nikakršen odziv.
Njegova dela so prišla na seznam prepovedanih knjig in Joža Lovrenčič je lahko objavljal samo v nekaterih revijah ter pri Goriški in Celjski Mohorjevi družbi, večinoma pod psevdonimom. Za nekaj časa je moral celo v zapor.
Lovrenčičev vnuk Andrej Vovko je v svojem predavanju omenil tudi najpomembnejša književna dela svojega deda ter prebral nekaj njegovih poezij. Predvsem je opozoril na pesniško zbirko Deveta dežela iz leta 1917, o kateri najpomembnejši literarni zgodovinarji menijo, da pomeni začetek ekspresionizma na Slovenskem-
Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan se je vrnil z obiska v Barceloni, kjer je imel pogovore z najvišjimi predstavniki Katalonije.
Množična manifestacija kmetov iz naše dežele v Trstu
Pod geslom »Brez kmetijstva ni prihodnosti!« je bila v Trstu, v petek, 30. novembra, množična protestna manifestacija kmetov iz vse dežele Furlanije Julijske krajine. Vse tri stanovske organizacije, ki delujejo v deželnem prostoru, to so Zveza neposrednih obdelovalcev, Zveza veleposestnikov in Združenje Confcoltivatori, v okviru katere deluje Kmečka zveza, so priredile skupno protestno manifestacijo, ki je zbrala po tržaških ulicah kakih sedem tisoč ljudi. Traktorji in drugi kmetijski stroji, celo dve kravi in množica ljudi so v dolgem in pisanem sprevodu šli cd železniške postaje do Trga Unita, kjer so prisotne pozdravili tržaški župan in še A-lojz Debeliš, ki je udeležence nagovoril v imenu Kmečke zveze ter nato Dario Zidarič, predsednik Združenja rejcev, ki je za-
■ stopal vse tri organizacije in demonstrante pozdravil v imenu tržaških kmetovalcev bodisi v italijanščini kot v slovenščini.
Številni lepaki in napisi so mimoidoče opozarjali na težave, ki jih doživlja kmetijski sektor na deželni, a tudi na vsedržavni ravni. O teh problemih so spregovorili vsi trije deželni predsedniki omenjenih stanovskih organizacij, Dante Savor-gnan za Confagricoltori, grof Duglas Attems v imenu Zveze veleposestnikov in senator Paolo Micolini, predstavnik Zveze neposrednih obdelovalcev.
Kmetje so v sprevodu nato šli do Trga Oberdan, medtem pa je posebna delegacija obiskala tržaškega prefekta in predstavnike deželne vlade. Vse je seznanila s težavami in o potrebnih posegih za napredek deželnega kmetijstva.
90-letnica društva »Slovenec«
V gledališču »France Prešeren« v Bo-ljuncu je bila v nedeljo, 2. t.m., slovesnost, s katero je Prosvetno društvo »Slovenec« iz Boršta in Zabrežca proslavilo 90-letnico ustanovitve. V imenu društva »Slovenec« je prisotne nagovoril Emil Pe-taros. Kot prvi je nastopil mešani pevski zbor »Slovenec - Slavec«, ki ga od letos vodi Danijel Grbec, borštanski osnovnošolci so nato imeli zaokrožen recital. S^-dil je nastop moškega zbora »Skala« iz Ga-brij, s katerim veže društvo iz Boršta večletno sodelovanje. Pevci z Goriškega so zapeli pod vodstvom gospe Konjedic. Prije-
ten splet zabavnih prizorov so prikazali tudi otroci šole iz Pobegov, jubilejni večer pa se je končal z nastopom mešanega zbora Kulturnega društva »Ivan Cankar« iz Šentjurja ob Taboru, ki je nastopil pr d vodstvom Jožeta Kinka, in s katerim vzdržuje društvo »Slovenec« že 20-letne stike.
Številne čestitke in pozdravni nagovori so pričali o priljubljenosti in ugledu, ki ga uživa društvo »Slovenec«. Večer se je nato nadaljeval v veselem in prijateljskem vzdušju v Srenjski hiši v Borštu, kjer so j zavzeti člani društva »Slovenec« poskrbeli |za bogat prigrizek.
JADRANSKI KOLEDAR 1991 s knjižno zbirko
— JADRANSKI KOLEDAR zbornik 1991
— RIŽARNA - Taborišče pri Trstu, Ferruccio Folkel, dokumentirana pripoved
— BENEŠKA DEDINJA,
Fulvio Tomizza, roman
— VELIKA KNJIGA O OLJKI,
Vitjan Sancin, priročnik
— NAMIZNI JADRANSKI KOLEDAR ’91 Naročila in plačila za prednaročnino sprejemamo:
v TRSTU — na sedežu ZTT, Ul. Montecchi 6 in v Tržaški knjigarni, Ul. sv. Fran čiška 20, tel. 732487
v GORICI — na uredništvu Primorskega dnevnika. Ul. 24. maja 1, tel. 533382
v ČEDADU — na uredništvu Novega Matajurja, Ul. Ristori 28, tel. 731190
v SPETRU — v knjigarni Cernetig Fran-cesca, Condominio al Centro ali po telefonu na št. 727536
— po tel. od 8. do 14. ure, tel. 040-779S388
— preko raznašalcev Prim. dnevnika
— Cena zbirke samo 48.000 lir
— V prosti prodaji vrednost 120.000 lir.
Založništvo Tržaškega Tiska
Gradivo o Gladiu tudi v Vidmu
KATOLIŠKA KNJIGARNA V GORICI V teku je VELIKA BOŽIČNA RAZPRODAJA KNJIG
Argentinska vojska je odločno nastopila proti vojaški enoti, ki se je bila uprla Zakoniti oblasti. V spopadih je baje padlo 14 vojakov. Kot že svoj čas predsednik Al-fonsin je tudi sedanji predsednik Menem v krvi zadušil upor dela argentinske vojske.
Tednik goriške škofije Voce Isontina je objavil v zadnji številki (24. t.m.) članek v zvezi z afero »Gladio«, ki je še vedno v središču pozornosti italijanskih političnih krogov, čeprav postaja čedalje bolj jasno, da se tudi ta afera spreminja v predmet najrazličnejših političnih in strankarskih špekulacij. Omenjeni tednik piše, da je v knjižnici videmskega semenišča že od leta 1972 na razpolago gradivo v zvezi z organizacijo, ki je bila ustanovljena z namenom, da bi vodila gverilo v primeru sovjetske in komunistične zasedbe Italije. Slo je za tajno vojaško službo, imenovano »Stay behind« (angleški izraz za »stati v ozadju«), V Italiji se je ta služba ustanovila na osnovi sporazuma med ameriško obveščevalno službo CIA in ustrezno italijansko vojaško službo.
V Furlaniji pa je po pisanju goriškega tednika obstajala od leta 1946 vojaška tajna organizacija O., ki jo je vodil general Olivieri in ki se je upirala »zahtevam po priključitvi Vzhodne Furlanije Jugoslaviji, kar so podpirali tudi komunisti«. Ta organizacija, katere jedro so predstavljali partizani nekdanje enote Osoppo Friuli, je po dveh mesecih od ustanovitve štela nad dva tisoč pripadnikov. Celotno operacijo je j bilo treba voditi — je dejal general Olivieri — v strogi tajnosti, vendar so bili vrhovi italijanske vojske o celotni zadevi seznanjeni. Septembra leta 1947 je ta tajna vojaška organizacija imela 4.484 mož. Njeno delovanje se je nadaljevalo v naslednjih letih, ko je postala organizacija prava vojaška sila pod neposrednim poveljstvom glavnega stana italijanske vojske. Njena glavna naloga je bila zbirati informacije, o vsakem pomembnejšem dogodku pa je bilo treba sestaviti ustrezno poročilo; takih poročil je 160. Njen zaton je začel po znanem sporu med Italijo in Jugoslavijo jeseni leta 1953, ko je tedanji italijanski ministrski predsednik Pella poslal na I vzhodno italijansko državno mejo vojaške
enote. Naslednje leto je prišlo do londonskega sporazuma med Italijo in Jugoslavijo, tajna organizacija pa je začela postajati nepomembna v vojaškem pogledu, čeprav je še dalje opravljala informativno službo. Leta 1956 je bila organizacija razpuščena, tedaj pa je prišlo — kot smo o-menili — do dogovora med ameriško CIO in ustreznimi italijanskimi službami ter je bila ustanovljena nova služba »Gladio«, ki
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV GORICA vabi na MALO CECILIJANKO, ki bo v Katoliškem domu v Gorici, 8. decembra 1990, ob 16. uri.
Nastopili bodo otroški in mladinski zbori iz Štandreža, Števerjana, Rupe-Peči, Ple-šivega, Gorice, Doberdoba, Podgore, Trsta, Stmavra, Devina in zbora srednje šole »I. Trinko« iz Gorice in Doberdoba.
Še o parku na Krasu
V prostorih Goethejevega inštituta v| Trstu so pred dnevi predstavili video-film o zaščiti kraških naravnih znamenitosti. Video-film je izdelala tržaška sekcija naravovarstvene ustanove WWF. To je bila priložnost za obsežnejšo razpravo o nujni Zaščiti kraškega teritorija pred posegi, ki so ga v bližnji preteklosti že močno prizadeli. Prevladovali pa so naravovarstveni vidiki, saj se je ob dokaj skromni vsebinski ravni video-filma tudi v razpravi le bialokdo dvignil nad ljubiteljsko raven.
Poleg organizatorjev so na okrogli mizi govorili ravnatelj parka v Abrucih Tassi, tržaška astronomka Hack, veteran slovenskih preučevalcev Krasa France Habe ter Danjel Rojšek z Zavoda za varstvo Paravne kulturne dediščine v Novi Gorici. Slovenska predstavnika sta orisala predvsem napore na jugoslovanski strani Krasa za ustanovitev kraškega parka, medtem ko je italijanska stran prišla na dan s pobudo za ustanovitev mednarodnega zaščitenega področja na Krasu.
V razpravo je v drugem delu večera posegel tudi zgoniški župan Miloš Budin, ki je poudaril, da je do te problematike nujen globalen pristop; opozoril je na nevarnost, da se zdaj zaščiti eno področje, da bi mirneje uničili ostalo. Budin je opozoril na kulturne vidike pokrajine ter dejal, da je Kras danes tako lep in privlačen zaradi ravnotežja, ki ga je z naravo znal vzpostaviti kraški človek. Dodal je, da Slovenci zavračajo možnost, da bi prepustih tujim ustanovam upravljanje načrtovanih kraških parkov.
POMOČ POPLAVLJENCEM
Za pomoč poplavljencein v Sloveniji so na tekoči račun Slovenske skupnosti prispevali:
Milena Andree 150.000 lir, Neda in Martin Jevnikar 100.000 lir, Nadja in Ivo Jevnikar 100 tisoč lir, Olga Valetič 25.000, Sergij Mahnič 50 tisoč lir, družina Brecelj 200.000, Dario Tul 50 tisoč lir, družina Zlobec 200.000, Albert Vodopivec 50.000, Danilo Zahar 60.000, Ana Stefančič
100.000	lir.
je kasneje prešla v celoti pod poveljstvo Atlantske zveze.
Goriški tednik pristavlja, da je del pripadnikov organizacije O prešla h Gladiu, med njimi znani benečanski alpinski častnik Aldo Specogna, ki ga naši Benečani dobro poznajo.
Pripominjamo, da so pripadniki organizacije O. celo vrsto let terorizirali tiste Benečane, ki so hoteli biti narodno zavedni, ki so svoje otroke pošiljali v slovenske šole na Tržaškem in nato na Goriškem in ki so odgovorni za hudo šikaniranje ter preganjanje slovenskih duhovnikov v Benečiji. Vsekakor bi bilo nujno globlje proučiti gradivo, o katerem goriški škofijski tednik pravi, da ga hranijo v knjižnici videmskega semenišča.
Katoliška knjigarna in Založništvo tržaškega tiska vabita na predstavitev nove knjige dr. Rafka Dolharja
»NA NAŠI KOŽI«
ki bo v petek, 7. t.m., ob 18. uri v prostorih Katoliške knjigarne v Gorici. O novi knjigi bosta spregovorila dr. Mirko Špacapan in urednik založbe Marko Kravos.
ČESTITAMO!
Časnikar ljubljanskega Dela in nekdanji jugoslovanski konzul v Trstu Lojze Kante je zmagovalec prve mednarodne časnikarske nagrade Alpe-Jadran. Letos so jo prvič podelili. Ustanovljena pa je bila za pospeševanje medsebojnega razumevanja, za zbliževanje in sodelovanje prebivalcev vse delovne skupnosti.
Kante je nagrado prejel za članek »Opozorilo matičnim narodom«. Nagrajena sta bila še urednik zunanjepolitičnega uredništva lista »Kleine Zeitung« iz Gradca Hans Winkler in Roberta Meneghini od agencije ANSA.
Izročitev nagrad bo v drugi polovici januarja prihodnjega leta v povezavi z okroglo mizo predstavnikov sredstev množičnega obveščanja delovne skupnosti Alpe-Jadran.
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA
Nova premiera v SSG Mojstrska lekcija, zalita z vodko in prijetno glasbo
»Mojstrska lekcija« sodobnega angleškega dra- si stojita nasproti dvojici: Stalin in Zdanov — matika Davida Pownalla, ki naj bi se na odrskih Prokofjev in Šostakovič, ki ustvarjata igro in deskah odigrala kot komedija; vsebuje sicer ko- j protiigro. V prvem delu dominira Stalin, v dru-mične primesi in zasuke, vendar bolj v duhu ' gem pa se vedno bolj uveljavlja tudi lik nečlo-angleškega hladnega humorja, saj med publiko veškega in razosebljenega Zdanova, ki je le nje-vzbuja smeh le občasno, in še to s stisnjenimi i gov oproda, togi izvrševalec ukazov. Velik v svo-zobmi. V tržaški uprizoritvi te sodobne uspeš- ji človeški majhnosti je v dvojici le Stalin, za nice so komični elementi premalo izpostavljeni, ! prijatelje Josif, medtem ko je Zdanov, prijatelj-da bi lahko govorili o komediji. V igri se res j sko Andrej, slepo orodje v diktatorjevih rokah, točijo kozarčki vodke, ki naj bi ublažili resnob- lutka v rokah oblasti.
nost situacije ter omehčali doslednost glasbenih genijev Prokofjeva in Soštakoviča, ki morata
Na sliki: Vladimir Jurc, Adrijan Rustja, Anton Petje in Tone Gogala
prenašati in požirati oblastnost Stalina in Zdanova.
Toda bolj kot za komedijo, gre za dramo, dramo osebnosti, ki se usodno spopadajo in srečujejo v dveurni mojstrski lekciji, v boju za monolitnost uradne umetnosti, ki skuša pregaziti in asimilirati vrhunsko ustvarjalno sposobnost obeh glasbenih mojstrov. Igra se stopnjema vse bolj preveša v farso, v groteskno diktatorjevo — Stalinovo »igro« z ljudmi, s človeškimi dušami, z njihovimi najintimnejšimi čustvi. Smeh se od
časa do časa prikrade na gledalčeve ustnice, a takoj zamre. Kajti tema je še kako resna: jedro dramskega dogajanja je namreč spopad med ob lastjo, totalitarnim režimom, ki z vsemi razpoložljivimi sredstvi vsiljuje edino, obvezujočo resnico, in med ustvarjalno svobodo umetnika, glasbenika (ali pisatelja).
V bistvu gre za vedno aktualni problem vseh avtoritarnih, nedemokratičnih družb in sistemov, ki nasilno in objestno vgrajujejo v svoje »prenovitvene« načrte ob ekonomski in socialni reformi tudi kulturno. Problem je star: pojavlja se tako v propadajočem rimskem cesarstvu blaznega Nerona, ki ob goreči podobi Večnega mesta misli le na svojo epsko pesnitev o zavzetju Troje, kot v obdobju ždanovizma in stalinizma, ko — tako nam ga predstavlja Pownall — ne predvidljivi Stalin hladnokrvno prezre novico o rudarski tragediji, ki je terjala na stotine žrtev, ker je ves zaverovan v snovanje glasbene stvaritve, ki naj bi nastajala v pisarni po njegovih samovoljnih direktivah in pod taktirko kulturne ga ministra Zdanova.
»Mojstrska lekcija« je igra značajev, čeprav ne značajska komedija. Pred publiko se zvrstijo zgodovinske figure, ki jim je dramatik vdahnil tisto človeško preprostost, ki je navadno prikrita očem slepih oboževalcev velikih mož. Tako
Oblast — Josif — je bog, oče naroda, človek, ki naj bi bil potegnil iz blata na milijone bednih ljudi, ki pa jih je pravzaprav tudi kakih 20 milijonov spravil v blato, pod rušo. Despot ki se v drami hvali s tem, da so ga primerjali Hitlerju, se giblje med dvema poloma, je trezen in blazen obenem, razkriva dva nasprotujoča si obraza: v njem živita doktor Jeckyll in mister Hyde.
Zdaj se kaže jeckyllovsko dober, razumevajoč, raznežen ob spominih na zgodnje otroštvo, ki ga je bil preživel v semenišču, med menihi, pretirano čustven, da plane celo v jok; zdaj pa
šanj, ne pričakuje odgovorov, vse je nekako že vnaprej začrtano in jasno.
Glasbena velikana, ki naj bi bila deležna mojstrske lekcije, presegata vsakršno zideologi-zirano glasbeno načrtovanje, četudi se skušata prilagoditi situaciji. Bolehni in fizično onemogli Prokofjev, ki ga je občutljivo zaigral Vladimir Jurc, izpade človeško boleče, a kot velikan duha. Ob njem stoji na videz manj samozavestni Soštakovič, prefinjen, subtilen glasbenik, ki ga je Rustja podal zelo prisrčno in s človeško toplino poudaril zlasti njegovo nagnjenost k otožnosti in melanholiji.
Iz dramskega dogajanja je razvidno, da je vsak umetnostni dosežek, vsakršna agitka, ki se podreja režimskemu diktatu, lahko le zmazek, obsojen na propad. Prava umetnina se lahko porodi le iz čistega, neobremenjenega čutenja, iz ustvarjalčevega pristnega osebnega vzgiba. Mojstrska lekcija predvsem za samega Stalina, ki spozna neproduktivnost svojih prizadevanj in nazadnje v nekakšni družinsko intimni atmosferi mirno zaspi.
Mojstrska, a vsekakor predolga lekcija. Drugi del, ki so ga sicer popestrili glasbeni vložki, se je nekam zavlekel, saj je dramska napetost prezgodaj popustila. Igra pa je zaživela prav z glasbo: zvrstili so se tako odlomki iz ruske narodne pesmi kot jazzovski fragmenti, pa spet čudoviti akordi nesmrtnih glasbenih umetnin kot tudi bombastični toni, ki jih zmore samo »uradna« glasba. Aleksander Rojc in Vesna Zuppin’ ki je za kulisami izvajala klavirske odlomke, sta prispevala svoje. Prav tako je uspešno uskladil
razkrije svoj drugi, hydovski obraz — brutalen divji, avtoritaren, saj ne dopušča ne osebne ne scensko zamisel z zasnovo dela Marjan Kravos-intelektualne svobode svojim sogovornikom. O- j Crn, strogo opremljen kabinet s pisarniško rni-sebnost Josifa Visarionoviča je Petje oblikoval s 20, klavirjem, naslanjačema, z gramofonom ter pronicljivo pozornostjo ter je mojstrsko obvla- zbirko plošč učinkuje zelo uglajeno.
doval vse razpone njegove razpoloženjske lestvice, od solzavega sentimentalizma do zverinske razčlovečenosti.
Ob njem je Gogala prepričljivo zaigral granitnega Zdanova, »inženirja duš«, neomajnega, togega uresničevalca oblastniških programov. Njegova drža je hlapčevska, ne dopušča vpra-
Režiser Mario Uršič je imel vsekakor nelahko delo: takoj za Hlapci, ki tematizirajo problem oblasti tako žgoče in večplastno, postaviti na o-der delo pri nas neznanega avtorja, ki je svoje dramatsko sporočilo oblikoval izključno s štiri®* moškimi vlogami, je dokaj zahtevna naloga.
dalje na 8. strani ®
»Znamenje« o aktualnih vprašanjih
V Ljubljani je izšla dvojna številka kulturno verske revije Znamenje, ki izhaja dvomesečno. Njen glavni in odgovorni urednik je škof Veko-, slav Grmič.
| Uvodni članek avtorja Wernerja Prosta ima naslov: »Upanje in beda socializma«. Pisec na-! tančno analizira marksistični nauk in ga primerna s prakso, ki se je uveljavila v vzhodnem delu | Evrope. Avtor se sprašuje, v kolikšni meri so | bile socialistične diktature v skladu z Marksovi-mi idejami. Je šlo za golo naključje ali hudobno manipulacijo oblastnih politikov znotraj in sovražnikov zunaj, ali pa je vendarle v samem konceptu socializma težka konstrukcijska napaka, ki takšnih rezultatov vsaj ni izključila, se sprašuje avtor. Prost nadalje analizira Leninovo obdobje in čas Stalinove strahovlade. Prost obenem piše, da se je marksistična teorija izkazala za ekonomsko neučinkovito. Kar naprej ponavljajoče se napovedi, da bodo z novim petletnim programom dokončno prehiteli zahod, so bile v najboljšem primeru posrečene realne satire.
Vekoslav Grmič je za to številko revije napisal raziskavo o tem, kako je pokojni krščanski filozof Janez Ušeničnik razumel umetnost, predvsem literaturo. Odgovorni urednik revije piše, da je Ušeničnik ocenjeval umetniško vrednost literarnih del pretežno z versko moralnega vidi- j
ka. Zaradi tega so bile njegove kritike pogosto enostranske. Kljub temu pa, zaključuje rnsgr-Grmič, so Ušeničnikove misli o umetniškem h-stvarjanju in kritičnem presojanju literarnih del dragocene in so v preteklosti veliko prispevale k razjasnitvi pojmov na tem področju.
Zanimiv je tudi prispevek Jožeta Bazjeka 0 anketi, ki je bila pred štirimi leti izvedena v dvanajstih evropskih državah. Sociologi so zeleh raziskati, kaj pomeni danes mladim mir, anketirali pa so okrog 5.000 višješolcev. Izkazalo se je’ da se mladina danes zavzema predvsem za nenasilje. Kar zadeva vprašanje nacionalizma, Pa je mogoče opaziti precejšnjo razliko med višje-šolci iz Slovenije in mladimi iz ostalih evropskih držav. Za slovensko mladino je namreč nacionalizem eden izmed vzrokov za vojno, medtem ko so pripadniki drugih držav v to le delno pre' pričani.
Evropska mladina se je obenem skoraj soglasno izrekla za popolno razorožitev. Izrazil3 je tudi prepričanje, da je za trajen mir potrebn0 ukiniti meje in države. Anketiranci so obene® predlagali, naj bi v šolo uvedli vzgojo za r®r in so se skoraj soglasno izrekli proti atomski vojni. Zanimiv je še podatek, da evropska mla' dina ni bila posebno prepričana v pravičnost osvobodilne vojne.
Občni zbor Slavističnega društva
Pretekli teden. 30. novembra, je bil v Gregorčičevi dvorani v Trstu občni zbor Slavističnega društva iz Trsta, Gorice in Vidma. To je bil tretji občni zbor po obnovitvi društva, v katerega so včlanjeni profesorji slovenščine, lektorji, prevajalci in vsi tisti, ki se poklicno u-kvarjajo s slovenskim jezikom.
Predsedniško poročilo sta podala bivši predsednik Janez Povše in Majda Kaučič-Baša, ki je aprila meseca prevzela njegovo mesto. Povše je Predvsem poudaril, da je najpomembnejša naloga Slavističnega društva krepitev slovenskega jezika. Jezik je namreč prvi in najgloblji temelj naše narodnostne identitete. Bivši predsednik društva se je dotaknil tudi vprašanja slovenskih šol.
Poročilu tajnice in blagajničarke ter živahni diskusiji med udeleženci občnega zbora je sledilo glasovanje. V novi odbor so bili izvoljeni: Lučka Abram, Lojzka Bratuž, Marija Češčut, Loredana Gec, Majda Kaučič-Baša, Marija Klinc Cenda, Olga Lupine, Boris Pangerc, Janez Povše, Vera Tuta, Andreja Duhovnik Antoni in 2iva Gruden. Imenovani so bili še trije člani nadzornega odbora: Nada Pertot, Lelja Rehar Sancin >n Slava Starc Križman.
O političnem delovanju Cerkve (anketa »Sodobnosti«)
SLOVAR PRAVNEGA IN EKONOMSKEGA JEZIKA
1. del (nemško-slovenski) avtorjev P. Apovni-ka in L. Karničarja je že v prodaji. Mohorjeva založba ima za Koroško in Slovenijo ekskluzivno Pravico prodaje, ki jo je dobila od Založbe Manz.
Najnovejša številka kulturne revije Sodobnost, ki je izšla pred kratkim v Ljubljani, je tokrat v celoti posvečena razmišljanju o političnem delovanju Cerkve v današnjem času. Vprašanja za to zanimivo in aktualno anketo je sestavil glavni in odgovorni urednik revije, pisatelj Ciril Zlobec. Vabilu so se odzvali številni predstavniki cerkvene hierarhije, vsi slovenski škofje, najbolj znani teoretiki cerkvenega življenja in teološke misli, pa tudi sociologi in vsi tisti laiki, ki se strokovno ukvarjajo s Cerkvijo kot družbenim in političnim fenomenom.
Namen te ankete, piše uvodoma odgovorni urednik, je izključno v želji, da bi se dokopali do kar najbolj zanesljive podobe o pomembnem delu našega skupnega življenja v sedanjem obdobju, ki je na ravni razpoloženja misli in družbenega dogajanja eno najbolj vznemirljivih v naši zgodovini in ta trenutek prav gotovo polno vrenja, pričakovanja, iluzij in tudi razočaranj. Ciril Zlobec je za anketirance sestavil trinajst vprašanj, ki pa niso bila obvezujoča; vsakdo je lahko odgovoril le na tista, ki so mu najbolj ustrezala. Glavni urednik Sodobnosti je dal udeležencem ankete v razmislek nekaj splošnih vprašanj o stanju Cerkve danes, o upravičenosti njenega političnega delovanja, o potrebi po »reevan-gelizaciji« Evrope, o ločitvi Cerkve od države, o klerikalizmu in o tem, kako si zamišljajo navzočnost Cerkve v današnji družbi
Ljubljanski nadškof in slovenski metropolit j dr. Alojzij Šuštar je v svojem zapisu predvsem j
poudaril, da krščanstvo ni nobena ideologija, ampak osebna vera v božje razodetje. Zaradi tega so primerjave s katerokoli ideologijo popolnoma neustrezne. Opozoril je tudi, da se Cerkev ne vrača v politiko z nobeno stranko, niti s krščanskodemokratsko, ampak le z evangelijem, z etičnimi načeli in s cerkvenim socialnim naukom. S tem se torej vrača v javno življenje, ne pa s politiko v strankarskem pomenu besede. Kristjani so lahko v kateri koli stranki in tam aktivno delujejo. O tem naj odločajo po svoji vesti iz osebnega prepričanja. Poleg tega je dr. Šuštar še zapisal, da se mu zdi ločitev Cerkve in države edina pravilna rešitev. V Jugoslaviji, trdi še ljubljanski nadškof, je ta ločitev že obstajala, hkrati pa je vladni aparat Cerkev zelo omejeval in kontroliral. Dejansko lahko rečemo, da je živela od milosti partije, zaključuje dr. Šuštar.
Zelo podobnega mnenja so bili vsi ostali udeleženci ankete. Tako meni na primer mariborski škof dr. Franc Kramberger, koprski škof mag. Metod Pirih, teologa Drago Klemenčič in Franc Rode, filozof Anton Stres in drugi. Publicist Peter Kovačič-Peršin med drugim opozarja, da stoji danes slovenska Cerkev pred razpotjem. Če se bo odločila za aktivno delovanje v družbenem, kulturnem in političnem življenju, pa čeprav posredno preko sebi »ljube« stranke, se bo odtujila izvirnemu krščanskemu nauku. S tem pa bi izgubila težko pridobljeno moralno verodostojnost.
France Bevk HUDA URA
iv.
Mohor se je vrnil razburjen domov. Ko je stopil v izbo, mu ni bilo treba šele prisluškovati, če je mati v zdiču. Brega-rica nikoli ni legla, dokler se ni vrnil s svojih nočnih poti. Sedela je ob peči in molila. In mislila nanj. Včasih je sedel pri kakem sosedu, se pogovarjal ali igral na harmoniko. Drugič je izginil, ko da ga je Zemlja požrla. Kod hodi? Slutila je, kaj iina na srcu, a mu ni omenila niti besede ... Mohor ji je spočetka vsakokrat posebej zabičeval, naj ga ne očakuje. Ni ga ubogala. Pozneje se je temu privadil in molčal.
»Bog, da si le prišel!«
Materin glas je bil mil, rahlo očitajoč, da ga je zabolelo. Trepetal je. Sel je po izbi, mati ga je spremljala z očmi, molek ji je zarožljal na peč. Skozi okna je padalo le toliko svetlobe, da je videla njegovo tenjo. Srce ji je zastalo v prsih, ko je nameril naravnost v steno. Toda okre-nil se je tik pred njo in šel nazaj do vrat.
Prižgala je luč. Čemu? V njegove zenice ni prodrl niti najmanjši žarek. Pa o-ha je bila vendar mirnejša zaradi tega. Lahko ga je vsaj gledala. Sedla je na klop in si položila roke v naročje.
»Prej sem ti pozabila povedati... Mla-, kar te prosi, če bi prišel jutri zvečer s harmoniko k njim. Posečke bodo imeli.« »Kaj?« se je zdrznil.
Ponovila mu je. Nič ni rekel, znova ie hodil po izbi. Tako rada bi bila govorila
z njim. Ne, hotela bi, da bi on govoril z njo. Da bi ji povedal, kako mu je hudo. In ona bi ga tolažila. Saj je slutila, kako mu je v srcu. Toda on nikoli ni tožil z besedo, tudi prve čase ne. Če je ona tožila namesto njega, je postal razdražljiv, skoraj besen.
»Moj Bog,« je zašepetala.
Mohor je meril izbo. Sedem korakov do stene, sedem korakov do vrat. Kakor da je v ječi. Čutil je materine poglede, lovil njene misli. Včasih je uganil njene občutke, da se je kar zagrozila nad njim. »Mati božja, kako pa to veš?« In se ji ie grenko nasmehnil. Tisti nasmeh je povedal več, kot bi mogle razodeti besede.
Misli so se mu odtrgale od matere, hodile so svoja pota. Nikoli se ni tako trdovratno potapljal vanje kot tisto noč. Da ga je mati pričakala, mu je bilo celo ljubo. Dobro mu je delo, da je imel ob sebi živo dušo. Še nikoli se ni čutil tako do dna nesrečnega in osamljenega. Zalka! Od vroče želje, da bi jo videl tako jasno kot takrat, ko ji je pisal zadnje pismo, mu je gorelo v prsih. Kot takrat, ko mu je ona dala ob slovesu zadnii šonek. In kot v dneh, ko je še brezskrben deček skakal po livadah in pasel živino. Tema. Sama strašna tema ...
Deček, ki pase živino... Spomina na mladost se je oklenil kot dete nove igrače. Nasmeh mu ie zaigral med brki. Pa čim bolj je prebiral spomine, tem bolj mu je ugašal ... Piščalke, na katere je piskal
od jutra do večera. Orglice, njegova največja radost, ki mu jih je nato pohodila krava. Junček, ki si ga je prisvajal, a so mu ga prodali. Rasel je, oči so mu postajale vsevdilj svetlejše, pile so življenje. V Zalko se je zagledal, ko še ni bil fant, a ona še skoraj otrok. Tovariši so ga dražili, da ima »ženo«, od sramu se je razjezil, da je dolgo ni več pogledal. Pa mu je nekoč sama od sebe darovala novo razglednico, nič posebnega, v njem so se zopet prebudila pritajena čustva. Nekoliko zajetno, a gibko telo, zveneč smeh, vroče oči in nagajive besede — če jo je le pogledal, mu je šel vroč val po telesu. Osramotila ga je pred drugimi, a on ji ni zameril. Ni ji mogel zameriti. Ali ni bila predivja? Ali ni bila metuljček? Vse na njej je imelo poseben čar. Nikoli si nista povedala, da se imata rada. Le ko je moral nedorasel v vojsko, so jima govorile solze na trepalnicah. Po pismih je slutil, da ni več tista kot je bila. Moj Bog, saj v nerodne besede ni mogoče položiti ne smehov in ne nogledov. Le zaka j so bila ni ena pisma vedno redkejša? Imel je občutek, da jo izgublja. Z vsem srcem si je želel domov, a prav takrat je moral s četami dalje, dalje.
»Ali bi kaj jedel, Mohor?«
»Ne,« je naglo odsekal.
Čemu ga moti? Pred njim je leža]o bo-iišče. Na tiste dneve ni rad mislil. BiH so črni ko noč, ki ga je zdaj obdajala. Še v spominu so mu ostali le odlomki. Sivo nebo, pršeči dež, blato, blato. Goreče hiše, okleščena debla, krik in kri. V grozi, ki ga ie zasipala, je pozabil na dom in na Zalko. Črna noč, ki so jo razsvetljevale le rakete. Udarec pod čelo, da je izgubil zavest.
Razmišljaš kje preživeti Silvestrov večer? Ne veš, kje naj se zberejo tvoji otroci in mladina? Za vas vse bo poskrbel
ODBOR GORIŠKIH STARŠEV
v različnih prostorih Katoliškega doma: telovadnica, mala dvorana, atrij. Kmalu bodo na razpolago osebna vabila. Večer bomo preživeli med znanci in prijatelji, prostora bo dovolj za vse, cena nadvse konkurenčna, srečolov... Računamo na tvojo prisotnost. Obvesti še prijatelje in znance. Tvoje zaupanje bo nagrajeno tudi z dobro postrežbo in zagotovljeno zabavo.
Informacije in vabila v Katoliški knjigarni v Gorici.
VELIKA BRITANIJA NI VEČ OTOK
Konec prejšnjega tedna sta si 50 metrov pod morsko gladino in 22 kilometrov od angleške obale v tunelu pod Rokav-skim prelivom simbolično stisnila roko britanski in francoski delavec. Nekaj sekund pred tem je tanka opna, ki je še ločevala delavce britanske strani od tistih na francoski strani, padla pod udarci pnevmatičnih kladiv. Potrebna so bila štiri leta dela, da je prišlo do tega trenutka.
Luknja, ki se je stvorila v zadnji pregradi med Evropo in Veliko Britanijo, je imela le kakih 30 centimetrov premera. Skoznjo sta si delavca podala roke in nato izmenjala državni zastavi. Skušala sta tudi priti na drugo stran, vendar je bila luknja premajhna. Zato so se na obeh straneh z novimi silami lotili dela in jo kmalu razširili na meter v širino in na meter 80 v višino. S tem so bile mere že ugodnejše in v ospredje sta stopila tudi francoski in
britanski minister za prevozništvo, da sta si izmenjala čestitke. Zaradi prostorske u-tesnjenosti je bilo ta dan na obeh straneh na delu skupno kakih 30 delavcev, ki so jih določili z žrebom. Slovesni dogodek so primerno počastili s francoskim šampanjcem.
NOVA PREMIERA V SSG MOJSTRSKA LEKCIJA, ZALITA Z VODKO IN PRIJETNO GLASBO ■ nadaljevanje s 6. strani
Nazadnje se mi ob uvrstitvi tega dela v letošnji repertoar vsiljuje vprašanje. Morda bo že res, da spremenjene politične razmere na evropskem Vzhodu kar silijo v izbiro del s podobno tematiko, toda, ali ne bi bila »Mojstrska lekcija« ' nujnejša, naprednejša in učinkovitejša pred kakim letom? Brez dvoma pa bi bilo tedaj težje stopiti s takim delom pred širšo publiko.
M. S.
NOBENE IZJAVE O MEDJUGORJU
Jugoslovanski škofje za sedaj ne bodo objavili nobene izjave o Medjugorju. Tako je sporočil vatikanski radio, ki je objavil krajše tiskovno sporočilo ob koncu izrednega zasedanja Jugoslovanske škofovske konference, ki je bila 27. in 28. novembra v Zagrebu. Na njem so pod predsedstvom kardinala Franja Kuhariča preučili dogajanje v Medjugorju.
PREDSEDNIK PETERLE
ZAPUSTIL BOLNIŠNICO
Predsednik slovenske vlade Lojze Peterle je v soboto, 1. t.m., zapustil bolnišnico Petra Držaja v Ljubljani, kjer je bil operiran zaradi akutnega vnetja slepiča-Operacija je dobro uspela, pacient pa bo | okreval v dveh tednih.	,
Predsednik republike Cossiga je izjavil, da je bila organizacija Gladio povsem za-konita in da je ponosen, da je sodeloval pr' njeni ustanovitvi. O njenih morebitnih odklonih naj sklepata — je dejal — sodstvo in parlament.
Slovenija in Hrvaška zahtevata odstop jugoslovanskega zveznega obrambnega mi nistra Kadijeviča, ki je bil pred dnevi zagrozil s posegom vojske proti osamosvo jitvi zgoraj omenjenih republik.
V svetovni javnosti vlada zanimanje za razplet zalivske krize. Varnostni svet je odobril resolucijo, ki postavlja iraškemu diktatorju ultimat za umik iz Kuwaita- * Rok bo potekel 15. januarja.
Saj takrat sploh ni čutil bolečine. Prebujal se je počasi kakor v strahotne, boleče sanje. V glavi ga je rezalo, levo oko mu je bilo v plamenih. Zavedal se je, da še živi. In da je tema. Tema, tema, tema. Noč? Ali še vedno leži na bojišču? Pod njim rjuhe, na njem odeja, okoli njega toplota peči. In koraki in tuji glasovi. Zakaj vsi ti ljudje hodijo in govorijo v temi? Glava mu je bila obvezana, pasove je čutil tudi čez oči. Ne, saj ni čudno ... Ko so ga preobvezovali. moj Bog, ga je obšla podmolkla slutnia. »Čujte, kako je z menoj?« Nič. Tuji glasovi. »Slišite, ljudje božji!« Kdo bi ga razumel? Pristopila je neka strežnica Rdečega križa, Poljakinja, mu narahlo položila roko na čelo. Eno oko je ranjeno, izgubljeno; drugo ni ranjeno, a vendar ... Moj Bog! Moj Bog! Tuje dekle ga je poljubilo, mu pustilo solzo na licu. Mohor je znal nekaj poljskih besed, ostalo sta mu povedala poljub in solza. Bila sta glasnejša kot krik. Ne, saj ni zavpil, ni planil s postelje. Bil je ves otrpel. Še misli so mu bile otrple. In občutki. Še groza ga ni bilo. Polagoma je legala nanj. Tema je bila kot velika, globoka resnica, v katero je strmel vse dni. Te resnice ni bilo mogoče izbrisati. Jokal je v svoji notranjosti. Ali ne bi bil rajši umrl? Ne, takrat ne. Tudi pozneje še ne. Še si je mnogokaj obetal od življenja. Sredi teme je stala Zalka in obletavala njegove misli. Ne bo mu več le ljubica ali žena, on je dete. Napisali so mu pismo, njen odgovor je bil hladen izraz sočutja, brez topline. In brez tolažbe. Kakor da je pisala mrliču. Nato se ni več oglasila. Saj ni verjel, da ga je zavrgla. Ko ga bo zagledala, se mu bo vrgla v naročje.
»Ali gori luč?« se je nenadoma ustavil.
»Gori.«
Čudno. Ne cvili v stenju, ne diši po smrdljivcu. Ali ga varajo čuti?
Dan, ko je tresoč še stal pred Zalko. Prvič si je zaželel, da bi se zgodil čudež in bi nenadoma spregledal. Tema. Zalka mu je mrzlo stisnila roko, ta stiskljaj mu je šel do srca. V njenem glasu je bilo prav toliko sočutja kot pri drugih. Le nekaj topline zaradi spomina na tiste šopke, ki mu jih je kdaj dala ... Tisto življenje mu je bilo težje, kot si je sprva mislil. Moj Bog,! pa so ga sosedje skoraj zavidali za invalidnino, kakor da je slepota zanj sreča. Edi-: no, kar bi mu lahko olajšalo dneve, se mu je za vedno izmaknilo. Za vedno? Da, v to je verjel. In vendar Zalke ni mogel pozabiti. V nočeh je mislil nanjo. Doživljal je v duhu, kar ni mogel doživljati v resnici. V urah, ko ga je vleklo v njeno bližino, je trpel, a jo je opravičeval v srcu ... Tisti večer je legla nanj mračna senca in mu ko skala obtežila dušo.
Hodil je vedno nagleje. Bilo mu je, kot da se zamotava v niti. Znova je obstal. V občutkih, kakor da se pogreza, se mu je zdelo, da ga varajo vsi čuti.
»Saj ne gori luč.«
»Gori,« se je materi prepričevalno zatresel glas. »Tu na mizi stoji. Ti je ne moreš videti.«
Obrnil se je molče, napravil štiri korake, a tedaj je zadel v steno s tako silo, da je zaječal. Obstal je, kot da se je grozno začudil. To se mu že dolgo ni zgodilo. Še nikoli ni bil tako strašno slep ... Pesti so se mu skrčile, mrtve oči so mu begale po izbi.
»Tako ne morem živeti,« je kriknil.
Mati se je strahotno zavzela.
»Moj Bog, Mohor,« se je dvignila in stopila do njega. Bilo je prvič, da je slišala take besede iz njegovih ust. Tako nesrečen in vznemirjen še nikoli ni bil. »Kaj ti je? Pojdi v posteljo!« ga je prijela za roko Zajokala bi bila. »Moj Bog, ali se izplača?« se ji je zdelo, da ga nenadoma razume.
»Pustite me,« se je otresel njene roke.
Mati je obstala nepremična. Tudi Mohor se ni ganil. Treznil se je. Nemir se mu je polegel. Vsaj za trenutek. Kje je mati, ki je tako tiha? Ali jo je užalil? Iztegnil je roko in otipal njeno glavo.	*
»Spat pojdem,« je rekel vdano ko dete. Roka mu je omahnila ob telesu. »Lezite tudi vi, mati!«
Bregarica se je borila z jokom. Naj le gre v posteljo, ona bo že ... Odšel je, na^ šel vrata, stopnice, nič več ga niso varali čuti. Mati je zaprla vrata. Nato je sedla, vrgla glavo na roke, na mizo so ji tekle solze. Jokala je pridušeno, da bi je Mohor ne slišal.
IV.
Nastalo je zgodnje poletno jutro. Petelinje petje se je razlegalo po vsem bregu-Tine se je prebudil v šupi, ki je stala za kočo, prislonjena k steni. Zaspane oči so mu pomežiknile v medlo svetlobo, ki je silila skozi špranje med deskami. Zarja? Daše prav medla, a vendar zarja. V sadovnjaku in v gozdu, ki se je raztezal za njim. so se oglašale ptice. Udje so mu bili leni. ^ glava težka, še bi spal. Toda spomnil se je, da bo danes pri Mlakarju tudi Zalka-Ta zavest je bila močnejša kot želja p° počitku.	(Dalje)