Nekaj besed o čitanji. ^azlično se je že o raznih predmetih pisalo in tudi o čitanji se je že niarsikaj reklo. Vender sem se nanienil še nekaj besed spregovoriti o tem prcdmetu. Ne nameravam pa razpravljati, kako naj se čita in tudi ne, kaj naj se čita, temveč moj nanien je pokazati, v katerem icdu naj se čitajo posamezne berilne vaje. Če pogledamo kako slovunsko berilo, n. pr. nPrvo berilo in prva slovnica", katero sta sestavila gg. A. Razinger in A. Žumer, vidimo vse berilne vaje razdoljene v več skupin ali oddelkov, kar je za slupni pregled jako potrebno. Berilne vaje so tudi tako razvrščene, da je mogoče s pomofjo prejšnje vedno preiti k sledeči, kar je za vsakega učitelja jako ugodno. In ravno radi tega mnogi učitelji posamezne berilne vaje v tem redu obravnavajo, kakor so v knjigi. Tudi jaz sem nekaj časa tako delal. Toda prišel sein do spoznanja, da to ni umestno. Če beremo vse vaje v tistem redu, kakor so v knjigi, pridemo dostikrat do kake vaje, ki prav nič ni za tisti čas prikladna, v kakerem jo obravnavamo. Nekatero bi bilo treba brati že preje, drugo bi trebalo preložiti na poznejši čas. To lahko spoznaino, če pogledamo zopet v prej omenjeno knjigo, kjer najdemo n. pr. vajo nPraznik sv. Rešnjega telesa", katera pride, ako vse po vrsti beremo. okoli srede meseca prosinca na vrsto, pri tem, ko sv. cerkev obhaja ta praznik navadno koncem meseca velikega travna ali pa začetkom rožnika. Ali bi ne bilo torej bolj umestno, to vajo takrat, ko pridemo do nje, izpustiti in jo šele pred praznikom sv. Rešnjega telesa obravnavati? Ali poglejmo n. pr. vajo ,,Veseli pastir". To bi obravnavali proti koncu prosinca, ko bi šli po vrsti. Toda kdo pase takrat, ko vse še sneg pokriva? Ali ni boljše to vajo prestaviti na tisti čas, ko začno šolski otroci živino na pašo goniti. In berilna vaja nPastirji pri jaslicah" je že skoro na konci knjige, torej bi prišla meseca rožnika ali celo malega srpana na vrsto. Zakaj bi se pa ta preje, ravno pred božičnimi prazniki, ne obriivnavala? Tako bi lahko navedel še mnogo vaj, toda naj ti troji vzgledi zadostujejo, ker je že vsakdo iz teh lahko spoznal, kaj da bočem reči. Imam pa tudi še drug razlog, zakaj seni proti vrstnemu branju posameznih vaj. Dostikrat se zgodi, da, ko začne učitelj otroke pripravljati na kako berilno vajo in komaj par besed spregovori, že sežejo mnogi učenci po knjige, začno po njih prelistovati in iskati ter še drugim kazati, kaj in kje da bodo brali. S tem je pa koj nered v šoli in učitelj mora take že opominjati. In zakaj je tako? Učenci že naprej vedo, da bodo brali tistoberilno vajo, katera pride, za ravno že obrav-navano. Ko bi pa učitelj berilnih vaj ne obravnaval v tisteni redu, kakor so v knjigi, bi nmoge s tem indirektno primoral, pustiti knjige pod klopjo, dokler jim ne ukaže,jih vzeti. Nekateri drugi učenci pa že prej doma bevo nekaj vaj naprej, seveda le toliko, da vedo po vrhu vsebino. Ko pa poteni učitelj piipoveduje isto, oinenjeni učenci nekoliko časa pazijo, potem pa se kinalu naveličajo že znano reč poslušati, začno se igrati, šepetati in s tein še druge motiti. Ko bi pa učitelj danes to vajo obravnaval, ki je spredaj v knjigi, jutri zopet drugo, ki je kje zadaj, bi učenci gotovo pazili, ker bi jiin skoraj gotovo še ne bilo znano, kar bi jim učitelj prepovedal. Mnoge učence pa, ki vedo že pred, kaj bodo v prihodnji uri brali, nauče doma roditelji ali pa kdo drugi brati t. j. ne brati, ampak na pamet jih nauče dotično vajo, menec, da je dobro, naj že ume njih otrok res brati ali ne, da zna le v šoli lepo v knjigo gledati in na pamet brati. Večkrat se prigodi, da tak ufcenec prav gladko bere, ko pa v renici komaj dobro črke razloči. Tudi to bi učitelj labko s tem zaprečil, ako bi ne obravnaval vseh vaj v tisti vrsti, kakor so v knjigi. Taki so torej moji nazori o vrstnem obravnavanji berilnih vaj in upam, da mi jib bodo mnogi potnlili. Jožof Novak - Dobrara.