INTERESNA PODROČJA VELESIL OD JALTE DO ČEŠKOSLOVAŠKE_
VELIKI BI HOTELI VLADATI
40 Ljubljana, 2. okt. 1968 Leto XVI.* Cena 1 Ndin
6C6CC/.
ZDAJ PA ZARES!
TO IN ŠE MARSIKAJ DRUGEGA BOSTE VIDELI
V NEDELJO, 6. OKTOBRA, NA CESTI MURSKA SOBOTA—MARIBOR—PTUJ. OB OSMIH ZJUTRAJ BODO KRENILI PRVI AVTOMOBILSKI VETERANI IZ MURSKE SOBOTE, OKOLI POLDNE PA BODO TUDI ZADNJI IZMED SEDEMDESET PRIJAVLJENIH NA CILJU V PTUJU.
IZKORISTITE JESENSKO NEDELJO ZA OGLED NAJVEČJEGA TEKMOVANJA STARIH AVTOMOBILOV V JUGOSLAVIJI IN SPODBUJAJTE VETERANE, DA BI SE VSI PREBILI DO CILJA
V NEDELJO TOREJ VSI NA RALLV TEDENSKE TRIBUNE
VETERAN 68
Izdaja in tiska CP »DELO« v Ljubljani — Glavni in odgovorni urednik Zoran Jerin — Uredništvo Ljubljana. Tomšičeva 3/II, p.p. 150-111, tel.: 23-522 do 23-526. Prodajni ..oddelek: Ljubljana. Šubičeva 1, telefon 20-463. Naročnina: celoletna 48 Ndin, polletna 24. četrtletna 12, mesečna 4 Ndin. Za tujino, plačana v Jugoslaviji, celoletna 96 N din. mesečna 8 N din. plačana v tujini — na KB Ljub Ijana, Šubičeva 2, št. 501-620-7-32000-10-160 — celoletna: v USA dolarjih 7,70, v britanskih funtih: 3 funte 4 šilinge, v zahodnonemških markah: 31 mark, v švedskih kronah: 40 kron, v italijanskih lirah: 4800 lir — Oglasni oddelek: Ljubljana. Šubičeva 1, telefon 21-896. Številka žiro računa SDK 501-1-167. Rokopisov ne vračamo.
\CDjM
Zobna pasta
ČISTI ČUVA IN NEGUJE VAŠE
NEVA ZAGREB
UGODNA PRILOŽNOST ZA NAKUP ■ PRALNI STROJI
CASTOR
SUPERAVTOMAT— 5 kg — UVOŽENI, ZELO UGODNA CENA: DIN 2190,00 nudimo v Trgovski hiši NAMA v kletnih prostorih in blagovnici ŠKOFJA LOKA
LJUBLJANA IN ŠKOFJA LOKA
m
SMRTNI OBJEM RIMSKE AMFORE
Znano je, da je Jugoslavija postala Meka za zbiralce starin, še bolje: za prekupčevalce s starinami. Kaj vse so že odpeljali v svojih avtomobilih čez mejo! V vaši reportaži pa sem prebral, da se je celo neki predsednik turističnega društva poskušal okoristiti s krajo rimske amfore. Mislim, da bi tujci pri nas dobili presneto malo, če jim pri tem ne bi sami izdatno pomagali.
JOŽE PRATNEKAR.
Piran
Usoda mladega zagrebškega študenta me je pretresla. Zato toliko bolj obsojam sramotno dejanje predsednika turističnega društva v Baški na Krku. Kako naj zameri mo tujcem, ki ne poznajo naših za konov, če kradejo celo tisti, ki so prvi poklicani, da bi naše bogast vo, v tem primeru rimske amfore, varovali pred tatovi in nepoklica-
nimi. Upam, da bodo v Baški znali tega predsednika odstaviti, na njegovo mesto pa postaviti bolj poštenega človeka.
ANICA ROZMAN, Zagreb
VILA BLED ODPRTA ZA JAVNOST
Vesel sem bil lepe fotoreportaže, ki ste jo natisnili ob otvoritvi vile Bled, vesel tudi vznesenih besed. Toda vprašanje je, koliko Blejcev in koliko turistov se bo tudi odločilo za ogled lepe razstave v Vili Bled. Ogled iste razstave je v ljubljanski Modemi galeriji veljal en novi dinar, na Bledu pa so vstopnice desetkrat dražje — deset novih dinarjev. Ne vem, kaj se skriva za to nezaslišano ceno, ali želja, naj ljudje ne bi hodili gledat razstave v Vili Bled ali naivni račun, da bodo z visoko vstopnino tudi veliko zaslužili. Vila Bled je zares odprta za javnost — visoka vstopnina pa jo javnosti tudi za Plra	M.	RAZDEVŠEK
Ljubljani'
KATOLIŠKA CERKEV PRAVI: NE
Sem samo ena od mnogih, k »stro protestirajo proti papežem encikliki, oziroma nazadnjaštvu 2( stoletja. Vprašujem se, kako je mo goče danes in pri tolikšnem vse splošnem napredku še propagirat’ m celo zapovedovati nekaj, o če mer naj bi odločal človek sam? če samo pomislimo, koliko se zdrav
stveni delavci povsod trudijo za preprečitev splava, koliko je bilo vložene volje, dela in denarja — pa se potem najde nekdo, ki z nekaj besedami skuša izpodbijati pridobitve civilizacije! Prepričana sem, in mislim, da tudi večina žena v civiliziranem svetu, da je načrtovanje rojstev osnovna človekova pravica. O encikliki se je že mnogo pisalo, »za« in »proti«, želim, da bi zmagala pamet in trezen preudarek.	ING. MARA KOVAČIČ
Šentvid, Ljubljana
LOVCI STRELJAJO TUDI ČEZ MEJO
Ni res, da skupščina občine Kamnik prt delni korekturi meje lovišča Kamnik ni vedela, kaj dela, ampak je meje na svojem teritoriju spremenila zaradi smotrnejše zaokrožitve lovišča Kamnik, na katerem so bile prejšnje meje, ki so delno potekale po skoraj nedostopnem terenu in so segale skoraj v središče občine Kamnik, nenaravne in na onem delu, kjer se je izvršila arondacija kmetijskih zemljišč zaradi preoranja poljskih potov, ki so prej obenem služila za meje lovišča, tudi nevidne in potrebne obnove. Prejšnje meje niso zaokroževale lovišča, niti niso bile naravne ter zato niso lomenile »naravno in zaokroženo lovsko celoto« v smislu 15. člena temelj-iega zakona o lovstvu. Prejšnja nena-"avna meja je povzročala nerazpolo-ienje med lovci obeh lovišč. Na delu lovišča Domžale, ki je po prej špj ih mejah segalo na območje občine Kamnik, se tudi niso respektirale zakonite pravice in pristojnosti občine Kamnik.
Tako se npr. ni upoštevalo določilo 13. člena republiškega zakona o lovstvu, ki določa, da potrjuje lovsko go-' spodarski načrt, če je lovišče na območju dveh ali več občin, skupščina tiste občine, na katere območju je pretežni del lovišča, v sporazumu z drugimi občinskimi skupščinami. Ravno tako se je ignorirala pravica občine Kamnik pri sklepanju pogodb glede onega dela prejšnjega lovišča sosednje občine, ki je segalo na območje občine Kamnik.
Iz teh in drugih stvarnih razlogov, ki jih je ugotovila občinska skupščina Kamnik in tudi obrazložila v pojasnilu ustanovnemu sodišču, kjer je bil stavljen predlog na ocenitev ustavnosti in zakonitosti zgoraj navedenega odloka, je bil izdan navedeni odlok, ne pa tako, kakor trdi pisec navedenega članka, da namreč občinska skupščina ni vedela, kaj dela.
PREDSEDNIK OB. SKUP. KAMNIK VINKO GOBEC
STO ŽENSK NA TRIGLAVU
Rada bi odgovorila tovarišici M. P. iz Ljubljane, ki pravi, da so bile po sliki sodeč na Triglavu največ mlade ženske. Ne strinjam se z njo. Slika vara. Tudi jaz, ki se prištevam med starejše, sem bila med udeleženkami pohoda in lahko trdim, da so se ga udeležile večinoma starejše ženske in da so bile mlade v manjšini. Prav zaradi tega se mi zdi ta akcija lepa in humana. Res je namreč, kot pravi tovarišica M. P., da si starejša ženska težko dobi spremljevalca za tako pot.	T.R.,	Mozirje
Po nedavnih češkoslovaških dogodkih je podobno kot ob vseh prejšnjih političnih in vojaških krizah ter zapletih v Evropi in drugod po svetu spet odločneje prišlo na dnevni red vprašanje delitve sveta med velesilami ali, bolje, velesilama na vplivna področja in interesne sfere. In kot tolikokrat prej se je znašel na klopi za obtožene jaltski sestanek, na katerem je velika trojica (Stalin, Roosevelt, Churchill) delila na interesne sfere srednjo Evropo, Balkan, Sredozemlje in Daljni vzhod. Celo francoski predsednik de Gaulle si ni mogel kaj, da svoje obsodbe okupacije Češkoslovaške ne bi poveza! z Jalto, v katero ni bil povabljen in jo deloma tudi zaradi tega že od nekdaj obsoja. Jalta naj bi btla za nekatere kriva vsega: razcepljene Nemčije in »nemškega vprašanja«, hladne vojne, blokovske politike, dogodkov v Grčiji, na Madžarskem, sedaj na Češkoslovaškem in celo na Bližnjem vzhodu.
Na sedmi strani našega tednika prav zaradi vse pogostnejšega omenjanja jaltskega sestanka podrobneje razčlenjujemo, kako je pravzaprav prišlo do tega sestanka, iz kakšnih računov so se rodili sporazumi, iz kakšnih razmer so nastali posamezni konkretni dogovori o mejah interesnih sfer dn kako so se potem uresničevali ti dogovori. V novejši svetovni zgodovini so jaltski sporazumi nedvomno najbolj očiten primer brezobzirne velesilske delitve sveta in mešetar-, jenja z usodami manjših narodov in držav, toda če pogledamo, do katere mere so se pravzaprav uresničili, in še bolj, če pretehtavamo njihovo današnjo veljavo, so prav jaltski sporazumi najbolj očiten primer, kako kratkotrajni so lahko taki sporazumi.
Predvsem sveta, ki so ga veliki trije delili v Jalti, danes ni več. Od velikih sta ostala samo dva, nekoč zaveznika, sedaj nasprotnika. Iz kolonialnih imperijev se je rodilo mnogo velikih in manjših, pretežno blokovsko nepovezanih držav. S tehnološkim razvojem so si velesile oskrbele sredstva totalnega medsebojnega uničevanja. Nedavni dogodki na Češkoslovaškem pa so med drugim tudi pokazali, da že ;amo razvoj sredstev množičnega ob-eščanja izključuje, če nič drugega pa saj tišino, v kateri so nekoč velesile ahko uresničevale svojo imperialistično politiko. In če so na jaltske sporazume praktično pozabili že med potsdamsko konferenco med velikimi, ker jih je razvoj dogodkov omejil na bolj ali manj prazna določila na papirju, so danes še toliko manj prisotni v politiki velesil.
Nobenega dvoma ni: Združene države Amerike in Sovjetska zveza so si ustvarile svoja bloka in svoji interesni sferi. Sedaj se z vsemi sredstvi — vse
OROŽJE KOT ARGUMENT: VSE POGOSTNEJŠE V ODNOSIH MED »VELIKIMI« IN »MALIMI«.
pogosteje tudi z orožjem — trudita, da bi obdržali celovitost teh blokov in interesnih sfer ter jih po možnosti tudi razširili. Toda tu je ravnovesje sil, ki izvira iz nakopičenega jedrskega orožja, ki velesilam ne dovoljuje medsebojnega spopada in ju sili k medsebojnemu dogovarjanju. Prav s tem pa boj za ohranjanje in širjenje interesnih sfer dobiva povsem novo obliko: gre za boj znotraj teh sfer, za boj med velesilo in državo, ki jo le-ta hoče obdržati v svoji interesni sferi ali pa
vključiti vanjo. In medtem ko se spopada med velesilami za globalne interesne sfere morata končati z dogovarjanjem, če nočeta tvegati medsebojnega uničenja, pa je v spopadih med velesilo in manjšo državo zadnje čase vse pogostejša grožnja z orožjem. Tako v Dominikam in Vietnamu kot na Češkoslovaškem. Prav v tej vse jasnejši perspektivi medsebojnega dogovarjanja med velikimi in njihovega pritiska na male pa je bistvo današnjih interesnih sfer, ki pa hkrati
pogojuje edino učinkovito obrambno orožje malih: po eni strani nevezanost na bloke, politika neuvrščenosti, po drugi strani pa zaupanje v lastno moč, samostojno zavarovanje, svoje suverenosti in neodvisnosti, brez pričakovanja problematične pomoči od zunaj. In če je bila Jugoslavija prva, ki je popolnoma negirala določila jaltskih sporazumov, je prav tako sedaj v prvi vrsti te aktivne obrambe proti prizadevanjem velesil, da bd ves svet razdelili na svoji interesni sferi.
REPORTER TT NA KRAJU DIVERZANTSKEGA ZLOČINA V BEOGRADU
V
Razrušen zid je kazal rebra in med okrušenimi zidovi, kjer je biia še včeraj garderoba, je bilo vse polno nereda. Skozi veliko, brezoblično luknjo, kjer je bilo poprej okno, je bilo videti nekaj ljudi, ki so se skrbno sklanjali ob oluščenih etenah.
Dva ali trije delavci so nosili razpokane zidake.
Nekaj metrov naokrog garderobe je bila razpeta vrv in več kot ducat miličnikov je stalo tamkaj in odganjalo radovedneže.
— Razidite se tovariši, pojdite stran!
Kakšna sreča, kakšna neverjetna sreča!
Ne danes, ne sedaj; noč poprej ko »o se nekaj pred polnoč pripodili nad Beograd temni oblaki in v pljuskih stresali dež, da je vrtinec življenja zamrl na cestah ker so ljudje stekli v zavetja napuščev, hodnikov in vež.
— železniška postaja je bila prav tu, v avli glavnega vhoda zraven garderobe polna ljudi, ki so vedrili, mi je dejal načelnik beograjske železniške postaje Slavoljub Miličevič. — O, bog, če bi mina eksplodirala tedaj... Videli ste kakšno razdejanje je napravila eksplozija. Garderoba je povsem uničena, tudi enaindvajseta postaja Milice, ki je zraven. Temelji so razpokani. Sele statiki bodo ugotovili, če bo stavbo sploh moč popraviti...
— Na koliko cenite škodo?
MISIZ RUŽDI iz Bitolja
— To je sedaj težko reči. Vsekakor pa je bo čez sto starih milijonov.
— To je bila že druga eksplozija v železniški garderobi?
— Da, toda ta je bila po mnenju očividcev, pa tudi strokovnjakov desetkrat močnejša od one, ki jo je podtaknil diverzant Ivan Jelič. Vsekakor smo se že odločili, da garderoba ne bo več na tem mestu. Prenevarno je, prestavili jo bomo na nek drug, manj prometni kraj in sploh spremenili režim.
— Kaj mislite s tem?
— Garderobno službo bo treba vsekakor organizirati drugače. Državljani, ki bodo hoteli svojo prtljago spraviti v garderobo jo bodo morali pokazati kot na carini. Zavedamo se, da je to
MILISAV STANIMIROVICmiličnik
neljubo in sitno, toda če gre za varnost ljudi, zft človeška življenja, potem pač noben ukrep ne bo smel biti odveč.
NISEM NEVAREN
Potem ko je nekaj minut čez drugo uro v garderobi glavne železniške postaje odjeknila v gluho noč eksplozija plastične mine, ki jo je podtaknila roka nečloveškega terorista, je na beograjskih ulicah zavladal moreč nemir.
Slišati je, da mina v železniški garderobi ni bila edina ...
Ljudje so postali previdnejši, oprezne j ši.
Motal sem se dan po eksploziji okrog garderobe, pa so me miličniki odganjali kot vse druge. Morda sem bil preveč vsiljiv ali pa sem tako ponesrečen tip, da me koj vzamejo na mušico. Ko sem se potikal po peronu okrog garderobe me je neznanec v temno sivi obleki potegnil za rokav.
— Tovariš, pojdite z menoj!
še predno sem se uspel spodobno razburiti je pristopil miličnik, ki me je brez smisla za nežnost prijel pod pazduho in oba sta me odpeljala v železniško poslopje. V goli pisarni je za pisalno mizo sedel miličnik z zlatim našivkom.	*
Posadili so me na stol.
— Kaj ste počeli na peronu?
Razložil sem, razkril vzroke in legitimacije. Razšli smo se prijateljsko, z opravičilom in drobno pridigo. Podvomili bi najbrž vame, če ne bi povprašal, če so zločincu že na sledi.
— Preiskava je v teku! je lakonično odvrnil miličnik. — Kaj več vam ne bi mogel povedati ne jaz, ne kdor koli drug. Težave so.
To sem vedel. Težave so.
Veliko težav še od zadnje eksplozije, ko je 13. julija eksplodirala plastična mina v kinematografu »13. oktober«. V dosledni preiskavi so tedaj zaslišali, pa tudi priprli nekaj nedolžnih državljanov, ki iščejo sedaj zadoščenje na sodniji.
Težave so. Mina je eksplodirala in pustila za seboj le razdejanje. Nobenih sledov, vsaj otipljivih ne ...
In vendar je bila sreča v nesreči.
— Bilo je strašno! je pripovedoval železniški uslužbenec Milisav Gajič. — Bil sem oddaljen od garderobe kakšnih dobrih dvajset korakov. Iz garderobe je udarila detonacija, ki me je vrgla po tleh. Vse je postalo temno in
iz garderobe se je začel valiti dim. Naokrog so ležali odprti kovčki, obleke, torbe, plašči... Vse je letelo po zraku.
— Ste vedeli kaj se je zgodilo?
— Takoj, kajti bil sem v službi ravno tedaj ko je eksplodirala prva mina. Toda sedaj je bilo neprimerno hujše, silneje. Prvi trenutki so bili grozljivi. Povsod žvenket razbitega stekla, prah, dim, kriki ranjenih ...
Siloviti eksploziji je vendarle botrovala sreča.
Bilo je sicer trinajst ljudi ranjenih, dva huje, a bilo bi lahko mnogo strašneje.
Drugi dan po eksploziji sta bila v bolnišnici še vedno miličnik Milisav Stanimirovič in delavec Misimir Ruž-di, doma iz šabca.
— Ničesar se ne spomnim, niti eksplozije, je pripovedoval miličnik Stanimirovič, ki je imel lažji pretres mož-gan, po vsem telesu pa več ran in odrgnin, medtem ko ima zaradi težje poškodbe kolena nogo v mavcu.
— Spominjam se le, da sem pomagal kolegu iskati dva potepuha, spomnim se še, da sem šel proti izhodu, potem pa »ičesar več.
V isti bolniški sobi leži tudi delavec Misimir Ruždi, ki je prav tedaj čakal na vlak. Slonel je ob garderobi in dremal.
— Eksplozije se spominjam kot v sanjah. Vem, da me je nekaj udarilo, zagrnilo ... Zbudil sem se šele v bolnišnici, čeprav se medlo spominjam, da se je že prej nekdo sklanjal nad menoj.
Ruždija sta opeka , in omet zasula, vendar so ga takoj potegnili izpod ruševin.
Zdravniki pravijo, da sta oba izven življenjske nevarnosti.
IGRA USODE
V Času eksplozije pa sta bila v garderobi tudi oba garderobna uslužbenca Stanimir Grujič in Zivojin Grčič. Prav neverjetno je, da sta bila obadva v službi tudi tisto noč ko je eksplodirala že prva mina.
— Na svojem službenem mestu-sem drugič ušel zanesljivi smrti, je mirno pripovedoval Stanimir Grujič. — Okrog pol enih ponoči sem odnesel dnevni izkupiček v glavno blagajno in sem se vrnil čez dobrih deset minut. Pričel sem urejati knjigo prejemov,
PRIZORIŠČE EKSPLOZIJE
ko se je iznenada začelo vse podirati okrog mene. Pograbil sem živojina in skupaj sva padla na tla. Omet in strop je padal po nama. toda najhujšega -naju je rešila velika polica s kovčki. To je bilo že moje tretje srečanje s smrtjo.
— Katero je bilo prvo?
— Sedemnajstega januarja 1944. leta sem z neverjetno srečo pobegnil izpred pušk nemških vojakov.
ISTE ROKE
Nobenega dvoma ni več, da je tudi ta zločin delo istih teroristov, pajdašev Ivana Jeliča in tistih, ki so nastavili mino v kinu »21. oktober«.
»Že prejšnje diverzantske akcije na železniški postaji, ter akcijo v kinematografu »21. oktober« kot tudi to zadnjo so organizirale poznane emigrantske skupine. Lahko rečem, da so na čelu teh organizacij poznane osebe, ki jih poznamo, a na osnovi naših prijav so poznane tudi policiji Zvezne nemške republike,« Je izjavil zvezni sekretar za notranje' zadeve Radovan Stijačič.
Službi državne varnosti je poznana, da deluje v inozemstvu nekaj sto emigrantskih skupin, ki planirajo diverzantske akcije v Jugoslaviji in na naša predstavništva v inozemstvu. Uslužbencem državne varnosti je uspelo iz-
vedeti, da so te diverzantske skupin« planirale lani in letos stoenainšestde-set diverzantskih akcij, od katerih so jih dvaindvajset tudi izvedli, tri v Jugoslaviji, ostale pa na naša predstavništva v tujini. Ob pravočasnem obveščanju policijskih oblasti v Franciji in Zvezni republiki Nemčiji — kjer je delovanje emigrantov najbolj živahno — pa je tamkajšnja policija priprla več diverzantov ter zaplenila precej orožja in nekoliko deset kilogramov eksploziva.
Nobena tajnost ni več, da je Beograd takorekoč zastražen.
Na glavnih vpadnicah so miličniške patrole, ki kontrolirajo skoraj vsa vozila, miličniki nadzorujejo vlake. Največja težava pri zasledovanju in preiskavi pa je v tem, ker so zločinske, emigrantske skupine uspele vključiti v svoje vrste naše državljane z veljavnimi potnimi listi, ki so na delu v tujini. Znano je, da so vse dosedanje diverzantske akcije izvedli naši državljani z jugoslovanskimi potnimi listi.
• »Pravijo, da žival ubija iz strahu,« je dejal književnik Vaško Ivanovič ob tem zločinu. »V življenju iztirjeni so še najbolj podobni živalim, toda jaz ne vem za niti eno, ki je tako umazana, grda, ki v sebi nima ničesar razen potrebe, da prelije kri in dobi za to svoje početje sramotno nagrado. Niti ene takšne živali ne poznam, čeprav so na svetu strašne zveri!«
TONE FORNEZZI
VREME
V minulih dneh je prodrl hladen zrak iznad severnega Atlantika nad zahodno in srednjo Evropo ter povzročil tudi pri nas obilne padavine. V letošnjem septembru je količina padavin za okoli 60 odstotkov večja kakor je to normalno za ta mesec.
Iznad Azorov se gradi proti Alpam področje visokega zračnega pritiska, tako da lahko v sredini tedna pričakujemo nekajdnevno razdobje suhega vremena z dopoldansko meglo po kotlinah.
							
	IV					m	
V			£	XX	☆		
J					j&J		
POGOSTNOST PADAVINSKIH IN SUHIH DNI MED 29. SEPTEMBROM IN 6. OKTOBROM PO DOL-GOLETMH OPAZOVANJIH
OGLEDALO
Kako naj tujec najde Ulico bratov Rozmanov, na primer, ki se brez vidnega prehoda nadaljuje v Maistrovi ulici, če začne iskati na tistem koncu ulice, kjer so table z napisom Maistrova ulica?
(Dljevnik 24. septembra — Zmede z imeni)
Zm«ds tudi v dokazih: Maistrova ulica se nadaljuje v Rozmanovi ulici in ne ulici bratov Rozmanov, ki je v Mostah nasproti »Saturnusa«. x
I.e napis nad vrati kljubuje času; RESURRECTURIS — »tistim, ki se hočejo vrniti«. — In na mavzoleju dvoumen napis- RESSURECTURLS — »tistim, ki se bodo vrnili«.
(Tovariš 24. septembra v reportaži Dober dan, gospa baronica)
Za RESURRECTURIS bo najbolj držala tretja varianta: »tistim, ki bodo zopet vstali«.
z
Na tekmi jugoslovanske reprezentance bo še posebno dobro igrala branilska dvojica Cvek—Jevtič. Seveda, iz patriotskih pobud.
»Dnevnik 26. septembra — Motiv)
Pri vesteh ni slabo paziti tudi na slovnične čase. Ista številka »Dnevnika« poroča na 18. strani o tekmi Jugoslavija — Finska 9.1, na kateri .je igrala branilska dvojica Cvek— Jevtič pa ne posebno dobro. x
Jeziki:	Lanski prvi beograjski
internacionalni teaterski festival (BITEF I) so zlobni jeziki beograjskega gledališkega sveta imenovali MITEF — po direktorju Miru Trai-lovlču.
(Delo 16. septembra 1966 — Pa še to)
Direktorica Mira Trailovičeva je nenadoma spremenila spol.
KAJ JE Z NAŠO KOZMETIČNO INDUSTRIJO
MILIJARDE DINARJEV ZA LEPOTO
Je že tako: vsaka ženska je rada lepa. Pa naj to stane, kolikor hoče.
Resnici na ljubo; v zadnjem času tudi moški niso dosti boljši. Prodajalci kozmetike povedo, da vse več olepševalnih sredstev prodajo tudi predstavnikom »močnega« spola.
Številke: lani so v jugoslovanskih tovarnah kozmetike izdelali že 3328 ton kozmetičnih preparatov, trgovci pa so prodali skoraj vse: 3276 ton, kar je vrglo lepih 145 milijonov
Poleg tega pa še: leta 1966 smo uvozili 260 ton kozmetičnih preparatov za 9.056,539 Ndin, v zadnjih osmih mesecih lani (za vse leto ni podatkov) pa 217 ton za 8.954,819 Ndin.
Eno k drugemu lahko izračunamo in zapišemo. Lani so Jugoslovanke za pravile za kozmetiko 170 milijonov N din ali po starem 17 milijard. Ce računamo, da je Jugoslovank približno de set milijonov, potem je vsaka izmed njih izdala lani 1700 S din za negova nje svoje lepote. Za primerjavo: Fran cozinje so lani porabile za kozmetiko približno po 10 tisoč S din, Američan ke pa še po več.
V Jugoslaviji izdelujejo kozmetične izdelke pTedvsem kemične tovar ne, redka so podjetja, ki hi izdelova la izključno lepotilna sredstva.
Kot smo že omenili, precejšnje ko ličine kozmetičnih sredstev zlasti zna nih tujih znamk — tudi uvažamo.
Zadnja leta pa opažamo še eno zelo zanimivo novost:	kozmetična
sredstva so na veliko začele izdelova ti tudi naše tovarne zdravil.
Kupci pa z izbiro v drogerijskih trgovinah v glavnem še vedno niso zadovoljni in često v tujini kupujejo lepotilna sredstva.
Vse to pa nedvomno pomeni, da z našo industrijo kozmetike ni vse ta ko v redu, kot bi človek pričakoval
Marjan Poženel, vodja plansko-ana litskega oddelka v največji jugoslovan ski tovarni kozmetike — Ilirija v Ljubljani in soavtor zanimivega ela borata o razvojnih možnostih kemične industrije v Sloveniji, meni, da ta ko kot mnoge panoge našega gospo darstva tudi industrijo kozmetike hromi preobširen proizvodni program, z drugimi besedami povedano: tovarne se ne odločijo le za en (ali nekaj) iz delkov, pač pa vse delajo vse.
SO FARMACEVTI NAREDILI »PREPIH«?
V zadnjih letih smo na našem trži šču s kozmetiko opazili precej no vih kozmetičnih izdelkov dveh slovenskih tovarn zdravil:	»Krke« iz Novega mesta in »Lek« iz Ljubljane.
Treba je priznati, da kupci radi
segajo po izdelkih obeh tovarn, saj se nekako bolj zanesejo na to, da bodo v tovarnah zdravil »že vedeli, kaj delajo, saj se spoznajo na zdravje.« Veliko povpraševanje po izdelkih orne njenih dveh tovarn — pa tudi drugih jugoslovanskih farmacevtskih in kemičnih tovarn — pa gre pripisati še nečemu:	prodajajo	namreč izdelke,
ki so narejeni po tujih licencah, naj večkrat kupljeni od svetovno znanih tovarn v tujini, torej izdelke, ki so zahtevnejšemu (vendar precej širokemu) krogu kupcev že znani, zdaj jih kupu jejo doma, ker so tu pač cenejši, ven dar pa v večini primerov enako ka kovostni kot v tujini.
Nekateri teh izdelkov so na jugo slovanskem tržišču povzročili pravi »boom«, tako da se je začelo porajati celo vprašanje, če je sploh smiselno na veliko izdelovati, propagirati in raz vijati domače kozmetične izdelke, ko je vendar na dlani, da so tuji, izdelani pri nas po licenci, v vseh primerih boljši, vsekakor pa komercialno bolj uspešni.
V teh prizadevanjih — uvajanje novih sodobnejših, po licencah znanih to varn izdelanih preparatov — se zlasti odlikujeta obe slovenski tovarni zdra vil: Lek in Krka.
KAJ PRAVIJO V »LEKU«?
Marija Lešnjak, Dušan Milanovič in Miklavž Knez iz »Leka« so povedali, da začetek izdelovanja kozmetičnih iz delkov v njihovi tovarni sega že v leto 1959. Takrat So izdelali in začeli pro dajati »Kremo 48«, zaščitno kremo za roke. Z njo so doživeli uspeh po stro kovni strani, toda velik komercialni neuspeh: krema ni bila registrirana kot zdravilo, laično pa je — kot tovarna zdravil — niso smeli propagirati. Od tistih časov do danes pa se je marši kaj spremenilo: zdaj lahko propagira jo celo »spray« za lase in »modre« ka pljice za oči.
O teh kapljicah posebej: ko so se pred kratkim pojavile v naših trgovi
nah kapljice »Stilla« za oči, so bile iz redno hitro razprodane. Kako to? Res je, da so o delovanju kapljic »Stilla« tudi očesni zdravniki napisali precej priporočljivo mnenje — priporočajo jih pri preutrujenosti oči, pri preobčutljivosti za svetlobo in druge zunanje dražljaje — vendar pa so se komercialno tako izredno izkazale povsem iz drugega razloga: tisti, ki si vbrizgne v oči kapljice »Stilla«, dobi namreč za nekaj časa modrikaste oči. Kaže, da je pri nas veliko takih — moških in žensk — ki si žele imeti modre oči-
Pa pustimo to, raje spregovorimo o pravih začetnih kozmetične proizvodnje v »Leku« in o načrtih, ki jih ima tovarna na tem področju-
»Lani smo sprejeli predlog zahod-nonemške firme Kurt Georgi in prev zeli njeno licenco za izdelovanje raz pršila za lase gabys. To je gotovo naj boljši fiksativ za mastne in suhe lase. Mimogrede: v današnjih časih hitre ga življenja ima vse več žensk mastne lase, ki so potrebni večje nege. Sploh pa je poraba sprayev za lase pri nas še zelo pičla: le 0,3 doze letno na prebivalca. V Avstriji porabijo na prebivalca dve dozi, na Švedskem osem dož, v Grčiji eno, v Švici pa 5,6 doze. Znano je, da smo zaradi prodora sprayev za lase na naše tržišče uvozili 4 do 5 milijonov doz na leto. Zakaj jih torej ne bi izdelovali doma? Načrti pa so v kratkem takšni: povezali se bo mo še s kako tujo firmo in po licenčnem odkupu začeli izdelovati še kakšen kozmetični preparat na osnovi spraya (razpršila). Sprayi so tudi drugače ze lo zanimiva novost: že razmišljamo o tem, da bi v tej obliki začeli izdelovati tudi nekatera zdravila, zlasti mazila.«
»Ali ste zaradi proizvodnje kozme tičnih preparatov zmanjšali proizvod njo farmacevtskih izdelkov?«
»Ne. Pač pa si z izdelovanjem kozmetike nabiramo izkušnje za kasnejše novosti v proizvodnji zdravil. Tu mi slimo že omenjena zdravila v obliki sprayev.«
Heda Strašek iz novomeške »Krke« je povedala:
»Pred dvema letoma smo začeli izdelovati kremo za sončenje delial. Licenco zanjo smo kupiti od firme ,Bayer’ ki je ena največjih evropskih kozmetičnih hiš. Videli smo, da kozmetika do bro ,gre’ in šli smo naprej. Po licenci švicarske firme smo začeli izdelovati šminke, ki nosijo ime Brigitte Bardot, odstranjevalce laka, sredstva za utr.je vanje nohtov in — po licenci španske firme iz Barcelone — kozmetiko za moške: vodica pred britjem, vodica oo britju, toaletna voda, lak za lase) Tudi v prihodnje bomo še razširjali oroizvodni program in uvajali nove iz delke- Pri tem nas spodbuja dejstvo, da v mnogih hišah, ki delajo kozmeti ko, nimajo strokovnjakov, mi jih pa imamo, med njimi tudi zdravnike — dermatologe.«
»Kolikšen del v proizvodnji Krke so zdravila in kolikšen kozmetika?«
»Deset odstotkov kozmetika, drugo zdravila. Farmacija je le prva, in tako
bo ostalo «
V ljubljanski Na-mi eno največjih prodajnih mest kozmetike v Sloveniji. Morda res niso največji po izbiri, nedvomno pa imajo v prodaji kozmetike ogromen promet.
»Prodamo za trideset do šestdeset milijonov na mesec,« je povedal Franci Meglič, ki je zadolžen, »za lepoto Naminih kupcev «
Potem je povedal, da je kot trgovec zadovoljen z izdelki naših kozmetičnih tovarn, zlasti z izdelki, ki jih delajo naše tovarne po licencah tujih. Po njegovem je izbira zadovoljiva.
»Osebno sem proti uvozu. Zdi se mi, da z licencami lahko dosežemo enak učinek pri nižjih cenah, kar je za naše potrošnike zelo važno. Stike ima-jno z vsemi proizvajalci, ki delajo po licencah. Moti nas le to, da imajo pri nas vsi proizvajalci precej podobne kolekcije, in mislim, da je prav temu pripisati včasih nekoliko slabšo izbiro.«
Seveda Nama ni specializirana trgovina s kozmetiko, pač pa je nedvomno trgovina, v katero gredo kupci vseh slojev, kar je za veleblagovni ce nasploh tipično. Večje drogerije — na primer Centromerkurjeva v Trubarjevi ulici v Ljubljani — imajo krog zahtevnejših kupcev, ki segajo po draž ji, uvoženi kozmetiki.
V KOZMETIČNIH TOVARNAH SO JEZNI
V Jugoslaviji imamo 18 tovarn, ki izdelujejo kozmetiko; od teh so v Sloveniji le tri, vendar so te tri tako velike, da izdelajo 39 odstotkov vse ju goslovanske proizvodnje: »Ilirija« in »Vedrog« iz Ljubljane ter »felatorog« iz Maribora.
Tehnologija proizvbdnje se ni bi stveno spremenila, celo nova veja v kozmetični industriji — proizvodnja sprayev ali aerosolov — ni prinesla novih, revolucionarnih tehnoloških po stopkov. Majhen polnilni stroj za toč no doziranje raztopine v pločevinasto dozo, Stroj za polnjenje plina in zapiranje ventila, hladilna kopel — to so sestavni deli naprav za aerosol.
»Skratka: nihče v Jugoslaviji ne de ;a ničesar takega, kar ne bi mogli delati tudi vsi drugi,« je povedal direk tor »Ilirije« Edo Turk.
Kaj je torej napeljalo tovarne zdra vil k temu, da so »posegle« v kozme tiko?
»Liberalizacija pri uvozu surovin, ki so potrebne za izdelovanje kozmetike in želja po zaslužkih,« odgovarjajo predstavniki »klasične« kozmetične industrije. Ob tem je treba zapisati, da
so na tekmece iz farmacevtskih vrst kar malo jezni.
Takole pravijo:
— Vsak naj se drži svoje panoge!
— Ni problem v tem, da delajo koz metiko, problem je v tem, kako jo delajo.
Ta trditev potrebuje pojasnila:
Tuje firme, ki so farmacevtskim tovarnam prodale licence za svoje iz delke, so iste licence ponudile prej že kozmetičnim tovarnam. Te pa so — ne v vseh primerih — ponudbe zavrnile iz naslednjih razlogov:
— Ce domača tovarna začne izdelo vati izdelek po licenci tujega partnerja in v Jugoslavijo vpelje v tujini že proslavljeno ime, je s tem popolnoma v rokah lastnika licence. Ta lahko potem postavlja pogoje, ki so ugodni le zanj.
»Potem gre lastni razvoj rakom žvižgat. Skoraj gotovo bi lahko naš letni promet povečali za milijardo, če bi se dogovorili za take aranžmaje, a zavedamo se, da so licence nevaren meč Res je, da je mogoče z njimi hitro do bro zaslužiti — perspektive pa v tem ni,« so povedali v »Iliriji«.
Kemiki in kozmetiki dodajajo še za nimivo misel: po njihovem mnenju je licenca trgovina, tisti, ki izdeluje neki proizvod po licenčnem odkupu, pa če sto le posrednik. Kako to?
»Uvozijo surovine, stroje, embalažo, reklamne pripomočke — skratka vse Tu praktično le polnijo embalažo, in temu ni mogoče reči lastna proizvodnja.«
Poleg tega na kemijskem inštitutu Borisa Kidriča in v gospodarski zbornici SRS že nekaj let razpravljajo o tem, da je našim tovarnam kozmetike čimprej potrebna specializacija. Mora le bi se dogovoriti o tem kaj bo kdo delal. Dokler pa bodo v kozmetično pa nogo še in še »skakali« iz drugih, sicer sorodnih panog, bo to nemogoče.
Kako velika je pri nas konkurenca in kako se proizvajalci kozmetike bole drug drugega, nazorno izpričuje svojevrstna previdnost: pogosto se zgodi, da tovarna, ki namerava začeti izdelovati nov kozmetični izdelek, pošlje v tujino tiskati embalažo in prospekte da konkurenca ne bi prehitro izvedela ža njen novi izdelek.
PORABA PA JE VSE VEČJA
Kl.jub opisanim bojem proizvajalcev, kljub uvozu in vse večji izbiri, p* se vedno številne ženske v tujini kupujejo kozmetiko.
Kdaj jim bodo lahko domači proizvajalci prihranili pot na tuje?
Bržkone še ne tako kmalu, če p* bodo hodili po dosedanji poti sploh nikoli.
AJi ni škoda? Zlasti zaradi tega. ker bi bile lahko naše žene in dekleta *e lepše.	EVGEN JURIČ
SVET, KI V NJEM ŽIVIMO
NAŠ DOMAČI BENDER
Ostali Benderji uspevajo v vseh dobah in v vseh družbah, vendar se zdi, da so naša tla zanje še posebej ugodna. V mislih imam Emanuela Mičko-viča-Sokola, do nedavnega glavnega in odgovornega urednika zagrebškega založniškega podjetja »Republika«.
Ta človek, ki sedaj čaka nadaljnjo usodo v italijanskih zaporih v Vidmu, je z malim začel pred leti. Tudi Ostapi Benderji potrebujejo svojo vajensko dobo. Mičkovič se je že takrat odločil, da bo njegovo področje tisk in založništvo. Zato se je zmenil z uredništvom »Arene«, da bo napisal feljton o »Handžar diviziji«. Vnaprej je vzel akontacijo 750.000 starih dinarjev. Potoval je mesec dni in prinesel povsem izmišljene podatke, zraven pa še številne račune o stroških. Razumljivo je, da so ga vrgli iz redakcije.
Krutega ravnanja tisku ni preveč zameril, pa se je zaposlil kot novinar pri tovarniškem listu »TE2-Croatia«. Tudi tu so ga vrgli čez prag, ker je — kradel žarnice in baterije.
Po vajenski dobi se je odločil, da začne na veliko. Posrečilo se mu je ustanoviti založniško podjetje »Republika«, ki naj bi izdajalo knjige iz zgodovine delavskega gibanja (!) in opravljalo propagandno dejavnost za tovarno »Jugoplastika« iz Splita (!).
V tem podjetju .je sebi namenil položaj glavnega in odgovornega urednika s 350 .jurji plače in številnimi dodatnimi dohodki. Podjetje je hitro napredovalo. Iz sprva skromnih prostorov so se preselili v veličastno zgradbo. Hkrati pa so pridno izdajali knjige iz zgodovine delavskega gibanja itd., ki so bile razprodane prej, preden so prišle iz tiskarne. Zanimivo je, da so dobivali večmilijonske honorarje za dela, kot so »Kako je nastala KP Hrvatske« ali »Tekstilci Jugoslavije v NOB« komaj pismeni ljudje. V resnici so bili ti honorarji plačilo za nezakonito trgovanje z devizami in podobnim. Strokovnjaki menijo, da je Mičkovič uspel poneveriti najmanj šestdeset milijončkov! Ce se je kateri zvestih sodelavcev znašel za rešetkami, so Mičkovič in njegovi vedeli za pota, ki so sodelavca popeljala na zlato prostost.
Živel je tako, kot se spodobi Ostapu Benderju. Samo v hotelu »Ekscelzi-or« v Dubrovniku je porabil v petnajstih dneh — 800.000 din. Telegramska čestitka ob sinovem rojstvu ga je stala samo sto tisočakov. Adaptacija stanovanja ga je stala devet milijonov. Vendar je znal	urediti tako,	da	je	račun
plačalo podjetje — kot da gre za adaptacijo poslovne stavbe,	ki	je	sploh
ni biio.
Nemogoče je na kratko naštevati dolg seznam	vseh prevar	in	ukan zagrebškega frajerja. Dejstvo je, da so ga naposled	aretirali in	da	je	uspel
s pomočjo uglednih političnih oseb pobegniti — nič manj kot z državnim mercedesom in nikamor bliže kot čez mejo. Sedaj počiva v videmskih zaporih — očitno so tuji zapori bolje opremljeni kot domači — in skuša prepričati italijanske oblasti, da je bil v Jugoslaviji nič manj kot preganjan — zaradi političnih stvari. O kriminalu ne ve ničesar.
Zanimivo je, da je zagrebški Sokol toliko časa uspeval, še bolj je zanimivo, da mu je pri begu pomagal sam — šef kabineta članov federacije v Zagrebu!	JANEZ	KAJZER
BERNARDA RAKOVEC NA LETEČEM UREDNIŠTVU V HORJULU
ZGODOVINA (IN DANDANAŠNJI) PRIJAZNE HORJULSKE FARE
IN TOLE JE HORJUL: prijazen, malce dremav kraj na obronkih Polhograjskega gričevja, nedaleč od Ljubljane
.., »Mimo Poklukarjeve vile in raznih lepih znamenj, ki kažejo navdušenje za čast Božjo, vodi pot po jako ozki dolini, »Graben« imenovani, proti Horjulu. Rodovitno, vedno namočeno polje, kaže, da tukaj ne stanuje preveč ubožno ljudstvo.
Če hoče priti g. župnik iz Horjula do zadnjih hiš svoje župnije, potrebuje na vzhodno stran dobre pol ure. Proti jugu je najbolj oddaljena Meža-nova koča in sicer pol ure, na jugoza-padni strani Gošavje in proti zahodu je do Kladničana eno uro daleč. Na severni strani je pod vrhom Velikega Grebena najbolj oddaljena Dermša-kova koča.
Divjačine ni preveč v gozdovih. Srne se drže bolj Kladnikov, Jelenjaka in južnega pogorja, kjer gozdi še niso preveč iztrebljeni. Zajcev je mnogo več. Med leti 1890 in 1896 so lovci vstrelili, oziroma vjeli 548 zajcev, 16 lisic, 4 srne, dva divja petelina, 25 jerebic, 57 kljunačev, eno vidro in 13 divjih rac. Koliko jazbecev polove kmetje, ni znano.
Njive so samo na takih mestih, ki so nad višino Lipalice (332 m). Horjul-ci imajo rodovitne njive, ker je tam svet že 342 m nad morsko gladino.
V Lipalici so že večkrat naleteli na PREMOGOVE žile. Predvsem so dobili antracit. Na Pečevju nad Grebenom so kopali nekdaj železno rudo.
Glavni potok v horjulski župniji je VELIKA VODA, tudi HORJULŠČICA ali ŠVICA (Šuica) imenovana. V močvirnato Veliko vodo ne pridejo postrvi. V nji so navadne ribe: ščuke, menki, klini in linjaki...
Podnebje je v zdravstvenem oziru dobro v horjulski fari. Včasih sicer pobero NALEZLJIVE BOLEZNI nekaj več faranov, a to se ne zgodi redno.
Za promet služita faranom DVE okrajni cesti. Prva vodi iz Vrzdenca skozi Horjul, Zaklanec in Podolnico na Dobravo. Druga okrajna cesta veže Vrhniko s Horjulom in Polhovim Gradcem. O ostalih cestah in stezah je bolje, da molčim...
Vas, ki šteje sedaj že 93 hiš, večji-del leži v ravnini. V vrsti ne stoje hiše, marveč je vsaka tako obrnjena, kakor je všeč njenemu zidavcu.1 Zato je v Horjulu toliko ulic, da tujec kar ne ve, kje je pot v farno cerkev. Skrbni vaščani so napravili cestno kazalo z napisom »Cesta v farovž«.
Pred 1. 1861 ni bilo v Horjulu rednega šolskega poduka. Podučevali so sicer goreči duhovniki ukaželjno mla-
dino v hiši št. 70, a silili niso starišev, da bi redno pošiljali v šolo otroke, šolska kronika pripoveduje, da so začeli zidati Horjulci šolsko poslopje 1. 1864. Podrli so staro mežnarijo in zidali novo poslopje, v katerem bo šolska soba in stanovanje za dva gospodarja: za učitelja in Cerkvenika.
Druga, še hujša šiba za horjulsko faro je bilo neizmerno žganjepitje in zapravljivost, ki je zavladala med njimi. Šestnajst različno velikih posestev je ugonobilo nesrečno žganje. Vsaj toliko gospodarjev je moralo prodati nekaj zemljišča in gozdove, da so prodali žganjarske dolgove. Okolu leta 1850 se je ta strupena pijača tako priljubila, da se je niso branile niti ženske. Da bi odvrnil ljudi od te škodljive pijače, je spisal kapelan Janez Volčič knjigo »ŽGANJU SLOVO! VOJSKO!« Zgledov ni bilo treba iskati po raznih časnikih, ker je v Horjulu dobil dovolj pripravnih...
Upati pa smemo, da napočijo boljši časi za Horjulce, če ostanejo zvesti svojim dobrim sklepom ...«
Zbrano iz »Zgodovine horjulske fare«. (Sestavil Jožef Kržišnik. V Ljubljani, 1898)
MATIČKOVA MAMA 0 HORJULCEV DOBRIH SKLEPIH
»... Upati pa smemo, da napočijo boljši časi za Horjulce, če ostanejo zvesti svojim dobrim sklepom ...«
»Cukajo, o ja, cukajo ga, posebno po obrobnih vaseh,« je tožila socialna delavka, ko sva z njenim fickom manevrirali po »številnih horjulskih ulicah« k Matičkovi mami. »Vina ne, žganje, kar je še hujše, se ve. Kuhajo ga iz vsega, kar jim pride pod roko. Tudi krompir ne zametavajo.«
Pa ne da bi hoteli zdaj trditi, da se Horjul od časov Jožefa Kržišnika izpred 70 let ni spremenil! No, ja, lova tod naokoli še vedno ni posebnega, s
posebnimi znamenitostmi se fara še vedno ne more ponašati, potok Švico so dokončno preimenovali v manj imenitno Šuico, ceste so še vedno takšne, da je bolje, da molčim...«
Gospod Oče vaščane še vedno tepe (koga pa ne?), šolsko poslopje iz leta 1864 še vedno stoji (in rabi svojemu namenu, le da bolj slabo), število nezakonskih otrok se še vedno povečuje (in pohujšuje ga bližina glavnega mesta) in vsaka hiša je še vedno tako obrnjena, kakor je všeč njenemu zidavcu.
Zato pa so pognale ob starih nove domačije, tu pa tam kar gosposkega videza. Pa mnogo rož premore kraj, nebeški mir in čudovito okolico. Gosposke hiše je prinesla bližina mesta pa obe novi tovarni, ki zaposlujeta Horjulce in okoličane: »podružnica« kranjske ISKRE in obrat gameljske RAŠICE.
Skratka, Horjul je prijeten, majcen kraj na obrobju Polhograjskih Dolomitov, kot nalašč za popoldanski izlet, nedeljsko lenarjenje — ali nekajdnevno dopustniško pohajkovanje.
Več časa za nabiranje vtisov, žal ni preostalo, kajti s socialno delavko sva pristali pred ugledno, starinsko domačijo, kjer prebiva ena najstarejših Horjulčank, Matičkova mama.
Pravzaprav sem želela pokramljati z naj starejšo domačinko, 97-letno če-pono-vo Frančiško. Leto, 1871 jo je v Horjulu na svet prineslo. Pa se mamka zadnje dni nekam slabo počuti, in je nisem hotela vznemirjati.
Sicer pa tudi 87 let Matičkove mame — Frančiške Vrhovec — ni od muh. Še posebno, ko sedeš k njej, vsej čili, bistri in živahni ter polni spominov.
K svojemu Matičku (Bog mu daj večni mir in pokoj) se je bila primožila leta 1910 iz bližnje Ljubgojne, ki sodi danes pravzaprav že pod Horjul.
»Kaj vse ste doživeli v teh letih, mamka?«
»O,« pravi — in se dela, kot da se ne spomni natanko, pa se pokaže, da ima najbrž boljši spomin kot jaz — »o, najprej bi menda veljalo omeniti požar.«
»Katerega?«
»Ne veste? Petega julija 1905, na sv. Urha dan, nam je skoraj ves Horjul pogorel. Ogenj je vzel 29 številk. I, kaj jih ne bi, ko so bile pa tedaj še vse hiše s slamo krite, vročina pa takšna, da ni za popisati. Tudi stara hiša mojega pokojnega Matička je go-
rela. Ravno kupil jo je bil, vselil pa se še ni. Kako da se je zgodilo? Otroci so bili, menda z nekakšnimi vžigalicami ali z žveplom. Ob petih popoldne se je začelo. Gasili so celo noč, pa ni kaj prida pomagalo.«
»Kakšen je bil kaj Horjul, ko ste se primožili sem?«
»Same kmetije so bile, pa strašansko mnogo obrtnikov. Tanajveč Šusterji, kovači, ključavničarji, mizarji ---«
»Valvasor je bil nekaj pisal o lončarstvu. Najbrž je tiste čase že izumrlo?«
»Nak, ni še,« me pogleda izpod rute z nagubanimi, bistrimi očmi. »Skledarjev (še danes se nekaj ljudi v kraju piše Lončar) je bilo še precej. Največ so delali peči pa glinaste lonce in sklede. Zadnji Skledar, Skledarjev Jaka, je delal, dobro mi je v spominu, še peči za nove kmetije, ki so jih ljudje zidali po požaru ...«
»Pa potem?«
»Potem? Potem je prišla prva vojna: Možje so šli. Zenske gmo ostale same.z otroki. Jaz z dvema...
V drugi svetovni smo zavihale rokave tudi me ... Okoliške vasi so bile požgane, Horjulu pa je bilo prizaneseno. Pa ne zavoljo tega, da bi držali križem roke, kot Sem že rekla, o, ne! Zato, ker je bil pri nas glavni štab Italijanov in bele garde.«
»Kaj sodite, Matičkova mama, kaj je pri vas poglavitna znamenitost?«
Za hipec premišlja, potem pa pravi: »Ce vprašate mene, čipkarska šola. 2e petletni otroci se uče te umetnosti. Prva učiteljica, Kati Munih iz Idrije,, jih je učila klekljat že pred vojno. ve-ste, po hribih tod naokoli, denimo, v Smrečju, klekljajo tudi moški! Zdaj uči otroke dvakrat na dan po dve uri -Ketejeva Darinka. O, včasih smo klekljali pri vsaki hiši. Zdaj je v šoli približno 20 šolskih in predšolskih otrok.«
»Pojdiva se še zadnjič zgodovino. Vam je ostalo kaj posebnega v spominu med obema vojnama?«
Nagajiv nasmešek. Potem pa: »Kon-trabanti, furmani... Več oštarij smo imeli kot danes. Trgovin je bilo kar pet, zdaj pa je le še ena, pa še tu nas okoli prinašajo. Potrebna bi bila vsaj še ena, konkurenca, kot se reče temu... Delat so naši že pred vojno hodili v Ljubljano. Ponajveč zidarji. Peš so hodili pet kilometrov daleč na Drenov grič na vlak. Pa se jih ni zmanjkalo, tudi takih, ki so jo na začetku in ob koncu tedna kar peš mah-
nili v Ljubljano. No ja, zdaj imamo avtobusne zveze, da se res ne moremo pritoževati...«
»Za drugo vojno sva se že menili. Pa danes?«
»Eh, pravzaprav nič posebnega. Nič ne vem kako novega. Najbolje bo. da še malo okoli pogledate in se z ljudmi pomenite, pa boste videli.
Tako je, mamka! Pa hvala lepa za prijazen klepet.
(SKORAJ) VSE 0 HORJULU
Območje celotne krajevne skupnosti šteje 2800 prebivalcev. Sam Horjul jih premore (krajevni možje so dol go mozgali in se prepirali) menda kakih 1000. še enkrat toliko kot vpisa nih volivcev. (Volivce so prešteli.) »Te stvari pa res nisem nikoli študiral,« je zamišljeno zavzdihnil predsednik krajevne skupnosti. Naj torej ostane pri tisočici.
Največje podjetje je »Iskra«, tovarna elektronskih merilni instrumentov, ki zaposluje približno 300 ljudi, predvsem mladih. Poprečni osebni dohodek se suče ta čas med 60 in 70 starimi tisočaki na mesec. Drugjo največje podjetje je podružnica »Rašice« z nekaj več kot 90 zaposlenimi. O Agrokombinatu ... je bolje da molčim. Nasploh pa se vozi najmanj polovica zaposlenih na delo v Ljubljano in kateri tudi na Vrhniko.
Kaj bi se ne vozili v Ljubljano, ko pa sodi kraj pod okrilje ljubljanske občine Vič-Rudnik in se ima torej lahko že skorajda za ljubljansko predmestje.
Obrt in trgovina: nič posebnega. Najhujša krajevna težava so kajpada še vedno ceste. Javna razsvetljava? »No, ja, to bi še kar šlo...« Vodovod imajo, kanalizacija pa je tudi še odprto vprašanje. Krajevni skupnosti občina odrine kolikor pač zmore. Drugo narede s samoprispevkom. Tako so, na primer, nekakšni prvaki samoprispevka za ceste do višinsbih kmetij: Dva kmeta na Samotorici sta zanjo spravila skupaj devet milijonov v lesu. Poleg ceste sta najhujši krajevni problem zdravnik in zobar. Zobna
ambulanta s popolno opremo stoji prazna, ljudje pa si hodijo zdraviti zobe, kamor kdo ve in zna. Bonaj-» več v Ljubljano. Tudi zdravnik pride le občasno, če kdo nenadoma hudo zboli, je hudo.
V Horjulu samem ni posebnih kulturnih znamenitosti. Ponosno pa so omenili bližnjo vrzdenško cerkev z menda kar 700 let starimi, znamenitimi freskami. Fara, ki je bila najprej v Vrzdencu, se. je kasneje preselila v Horjul. Omenili so še turški tabor v Zaklancu z dvema stolpičema na pol-podrtem obrambnem zidu.
Težave so s šolskimi prostori. Osnovna šola gostuje v dveh stavbah.. Stara šola je nujno potrebna popravil, preostanek šolarjev pa vedri in oblači v Prosvetnem domu. Pouk je dvoizmenski, zdaj pa jim grozi celo že tretja izmena. Kaj vse bi dali za lepo, veliko novo šolo!
Svojega kina nimajo. Približno na 14 dni jih obišče potujoči kino iz Domžal. Pa tudi če bi kino projektor imeli: »... saj bi ga ne mogli vzdrževati ...« Imajo pa lepo dvorano prosvetnega društva, kjer je s stojišči vred prostora za 360 gledalcev. Domača dramska skupina — skoraj sami mladi so v njej — pripravi vsako leto eno, dve predstavi. Nastopili so tudi že na republiški reviji amaterskih igralskih skupin na Jesenicah. Pevski zbor: »...je — in ni«, pravijo in ne povedo nič bolj določnega. Najbrž dremlje. Pohvalili pa so se z dobro založeno in še bolje obiskano knjižnico.
Šport pa zares spi: »... Partizan je pobegnil nazaj v gozdove,« so se nekam žalostno namuznili, »drugi športi pa tudi niso organizirani.« Kdo naj bi šport prebudil? Tudi v Horjulu vse bolj zmanjkuje idealistov, ki ne delajo le za denar.
Turizma doslej glede na slabe ceste niso kaj dosti gojili. Ko bo glavna cesta nared (in kdo ve, kdaj bo? k se bodo lotili tudi tega vira zaslužka. Bližina Ljubljane, idilika kraja in lepe izletniške točke jim vlivajo optimizem.
Za podatke se moramo zahvaliti: predsedniku horjulske krajevne skupnosti FRANCU GOLCU, predsedniku prosvetno-kulturnega društva FRANCU KONČANU, bivšemu predsedniku KS JANEZU RAVNOHRIBU in MATIJI KAVČIČU iz Šentjošta.
KAJ SO POVEDALI HORJULCI V GOSTIŠČU EDA PREBILA	_______
VSE BI ŠE BILO, AMPAK CESTE, CESTE!
Pet minut hoda od farne cerkve, kjer sveta Marjeta s križem v roki pobožno zre v nebo, okoli nje pa se spreletavajo angelci, stoji, odmaknjena od ceste, prijazna gostilna »Edo Prebil«. Pravzaprav se je prilepila prav do prve horjulske domačije, pa vse kaže, da ni birt nikoli praznih rok. Nekam po gosposko si je bil uredil lokal, in domačini so ponosni nanj. Tri ure je tisti petek visela nad vhodom rdeča tabla, ki je naznanjala naše leteče uredništvo — in roko na srce: nismo ostali pozabljeni. Prišli so domačini in tožili še in še.
Saj ne rečem, vse, kar so povedali, je hudo tehtno. Toda prav prilegel bi se nam bil še kakšen šaljivec, da bi se mu med jezo za hipec nasmejali. Tako pa kaže, da se v Horjulu smejati prav ne znajo. Pa bi se morali. Saj jim kaj prida slabo res ne gre. Vsem težavam navkljub, ki jih bomo vestno popisali.
KOGA SPRAVIT! V HLEVE?
»Človeka srce boli, ko gleda, kaj se dogaja s hlevi našega kmetijskega posestva,« je potožil prvi obiskovalec PETER RAZTRESEN, predsednik kra jevne organizacije SZDL Horjul: »Najprej so bili odprti. Slabo, so ugotovili, ko je bilo že vso pri kraju. Jovo na
novo — pa so jih zaprli. Načrtovali so zmogljivost za 2000 goved, zdaj so tolikšni, da bi jih spravili vanje 500 do 600.«
»Nič ne rečem, zamisel je bila po svoje dobra. Toda zdaj, ko reč stoji, se nihče noče proglasiti za gospodarja: In hlevi žalostno propadajo.«
»Zelja, napraviti vzorno posestvo, je zbledelg. Kaže, da je bitka zgubljena ... Kdo je hleve financiral? Te daj je bila to menda še poslovna zve za Ljubljana-okolica.«
CESTA DO VRZDENCA
»V fabriki smo se že menili, da bi delali tri sobote zastonj, denar pa pobrali za ureditev dveh kilometrov ce-
ste od Horjula do Vrzdenca,« je bila malone huda delavka tovarne Iskra MARIJA KOGOVŠEK. »Tudi Vrzdenci bi dali vsak po nekaj tisočakov pa še s prostovoljnim delom bi pomagali, prav gotovo! No, le pridite jo pogledat, _ to našo slavno cesto! Poleti požiraš prah, pozimi pa si, kadar so na cesti luže (in kdaj jih sploh ni?) s kolesom na pot tako rekoč ne upaš. Vsak avto, ki pripelje mimo, te namreč tako strahovito oškropi, da prideš na delovno mest oz obleko, ki je le se za v čistilnico.«
»Vprašajte, prosim, pristojne v mojem imenu? Zakaj še vedno ne ukrenejo ničesar, čeprav vidijo, da bi jim pomagali vsi, kar nas živi ondot?«
SPET CESTA — TO POT IZ ZAKLANCA NA DRENOV GRIČ
Upokojenec JOŽE JANŠA iz Lesne ga brda nam je takole potožil: »Cesta Zaklanec—Drenov grič je hudo obremenjena, pa po ves mesec cestarja še vidimo ne! Kje pa sploh so? Naj jih vendar postavijo na ceste!«
»Mislim, da bi bilo z našimi cestami mnogo bolje, ko bi občina naka-
zovala denar za popravila prek krajevnih skupnosti kar vaškim skupnostim ... O, še jih imamo — in včasih so bolj delavne od tistih višjih! Presneto boljše ceste bi si uredili, če bi imeli možnosti. Tudi o udarniškem delu smo že govorili. Toda — brez nič ni nič...«
»Pa še besedica o elektriki,« je pristavil. »Tok je v Zaklancu, Dolnicah in Lesnem Brdu tako šibak, da pred poznimi nočnimi urami s pralnimi stroji prati sploh ne moremo... Potem si naše ženske mislijo brez volje: Cernu naj se moderniziramo? Saj nam bo pod takšno elektriko vsa mašine-rija brez haska stala... Že spomladi smo vložili prošnjo na Elektro Ljub-ijana-okolica — pa še vedno ni glasu od njih. Kaj vendar mislijo?«
CESTE IN ODDALJENI KRAJI
»Občina Vič premalo pogleda v oddaljene kraje,« se je jezil bivši borec VIKTOR KORENČAN. »Če bi uredili ceste, bi se šli lahko že kdaj tudi turizem! Poglejte samo Samotorico! Leta 41 smo tam pri Jerali odprli gostilno, pod firmo, da smo se lahko sestajali, seveda. Ko bi potegnili gor pošteno cesto, stavim, da bi postala Sa-
motorica priljubljen izletniški kraj Ljubljančanov, tako kot je danes, denimo, Katarina. Domačini so ljubeznivi, da je kaj. Še brez gostilne te prijazno postrežejo, potlej bi se pa prav gotovo marsikdo odločil tudi za .uradnega’ birta.«
»Poleg tega bi občina ne smela pozabiti tudi na druge odmaknjene kraje. Toliko so nam žrtvovali v času partizanov, zdaj pa še cest nimajo ...«
ZA SPREMEMBO ŠE BESEDA O MLADINI
Ob koncu sta nas obiskala še dva od mladih:- ANTON ROZMANEC, ki dela v ljubljanskem Mercatorju, in JANEZ FILIPIČ, vajenec v mizarski zadrugi Vič.
»Mladinski aktiv moramo voditi že dobesedno s prisilno upravo, da bi se nam vse skupaj do konca ne sesulo,« sta tožila. »Klub nam bo pa tako ali tako umrl. Rada bi delala z mladino, a kaj, ko se ubijava čisto sama... Nobenega pravega zanimanja in odziva ni med mladimi. Smučarsko skakalnico postavljamo. Toda čeprav bo nesla 35 do 40 metrov daleč, bi bilo bolje reči, da jo postavljava. Kdo neki nama še pomaga? Tako, veste, člove-
ka počasi minevata volja in navdušenje. Ni res, da mladinska organizacija ugaša povsod le zato, ker ni idealistov, ki bi bili pripravljeni delati. Marsikje najbrž le so. Toda če se jim mladi ne odzovejo, bo nazadnje tudi idealizem umrl...«
SKLEPNA BESEDA: KDAJ BO GOTOVA »VELI-K A CESTA«?
Vsi, s katerimi smo se pomenkovali — in marsikoga niti omeniti nismo mogli,' je vpletel med velike in male misli vsaj enkrat tudi vprašanje: KDAJ BO GOTOVA NAŠA VELIKA CESTA, TISTA, VESTE, KI NAS VEŽE Z LJUBLJANO?
Asfaltiranje se vleče v nedogled, prav tako kot večne in dokončne obljube. Cesta od Dobrove sem je ena sama velika telovadnica, »že 'laufa,« so nas tolažili krajevni odborniki. Zlobni jeziki pa so pripomnili še, da asfaltiranje »laufa« predvsem tam, kjer stanujejo ugledni občinski možje.
Roko na srce: ne bi hoteli po nemarnem opravljati. Zapisati smo pa le morali, ko pa zapišemo vse, na kar so ljudje hudi...
PABERKI Z DOMAČEGA ROTO PAPIRJA
Tj| DELNA IZPOLNITEV VRZELI
International Heraid Tribune iz Pa-riza je objavil članek o tem, kako je mogoče živeti brez dela, in ta članek so v zadnji številki Izbora ponatisnili, saj je nedvomno tudi pri nas veliko takih, ki jih ta tema izredno zanima, V članku je navedenih nekaj prav izvirnih nasyetov in načinov, s katerimi lahko člani ameriške »Internacionalne stranke borbene mladine« — in verjetno tudi drugi, ki so v stiski — pridejo do brezplačnih obedov, oblek, vstopnic za muzeje in koncerte ...
Korel Žagar, študent brez štipendije, je omenjeni članek dvakrat natančno prebral. Ze se je hotel tretjič poglobiti vanj, ko mu je zakrulilo po želodcu. Brž je poiskal odstavek o tem, ka ko je mogoče priti do zastonjskega kosila. in je bral:
»V časopisu preberete, kdo se ta dan ženi. Nekaj ur po poročni svečanosti jo mahnite na svatbo in zanesljivo se boste dobro najedli, bržkone pa vam bodo dali 'celo kaj s seboj...«
Prebral je Delo in Dnevnik, pa v njiju ni pisalo o nobeni poroki. Pa se je kar na slepo odpravil na Magistrat, in ker je bila ravno sobota, je tam mrgolelo mladoporočencev. Pristo-
pil je k prvemu paru in povprašal:
»Kje bosta po poroki stanovala?«
»Kje neki — tam, kjer sva doslej. Vsak v svoji študentovski sobici,« je odgovoril ženin.«
»Kje bo pa poročna pojedina?«
»V Kopru. Sicer pa. zakaj sprašu-jete?«
»Anketa,« je odgovoril Korel, in niso ga več spraševali. Potem je pristopil k drugemu paru:
»Kje bosta stanovala?«
»V Nemčiji.«
»Kje bo ohcet?«
»Na Dolenjskem.«
Videl je, da se tudi tu ne bo prebil k svatbeni mizi. In stopil je k tretjemu paru:
»Stanovanje?«
»Vila v Rožni dolini, cesta . . .«
»Kje bo svatbeno kosilo?«
»Prav tam. Ce ste anketo že končali, vas povabimo ...«
»Seveda sem jo končal, jasno,« je dejal vzradoščeni Korel. In jo je kar peš ubral na omenjeni naslov. Pred hišo-je že stala vrsta avtomobilov, vrata so bila odprta na stežaj. Ponudili so mu aperitiv, potem obložene kruhke,
potem so ga povabili k mizi. Stregli so pravi natakarji, kosilo je bilo izborne, zalili so ga s tremi vrstami vina. Ko se je najedel in napil, je vstal in se poslovil od ženina
»Hvala za vse,« mu je dejal. Ženin pa se je nasmejal in pokazal na šefa natakarjev:
»Z njim se dogovorite . ..«
»Dvatisoč petsto,« je dejal natakar. Korel je onemel in molče izbrskal iz žepov vse, kar je imel, in je komaj zadostovalo.
»Take so modeme svatbe, saj od mladoporočencev ni mogoče pričakovati. da bi gostila množico ljudi,« je še slišal, ko je odhajal.
Doma je brž prebral še odstavek o tem, kako je mogoče priti do gotovine. »Kaki bolnišnici predajte svoje telo, celo ali le posamezne dele,« je pisalo. Kaj je vedel, da tudi s tem ne bo nič. saj imajo v naših bolnišnicah na voljo dovolj teles svojih uslužbencev in še teh ne morejo plačati.
»Moral bom delati,« si je dejal, čeprav je vedel, da je tudi to le delna izpopolnitev vrzeli.
EVGEN JURIČ
REZERVIRANO ZA TOFA
Mesec oktober je mesec boja proti alkoholizmu-
In da se pri nas zares borimo proti alkoholizmu z vsemi močmi, da pa še nimamo za to dovolj razpoložljivih sredstev, naj priča tole srečanje gosta — zagrizenega abstinenta — z uslužbencem iz gostinskega stroke.
— Prosim, imate limonado?
— Da, seveda. Naravno ali umetno?
— Izraelsko! odločno reče gost.
— Izraelsko? se začudi natakar. — Kakšna pa je to?
— Ne veste? kakšna je izraelska limonada? Iz izraelskih limon vendar.
— Ne, take pa nimamol
— Potem mi pa dajte oranžado.
— Izraelsko?
— Kakšna pa je tč?
— Ne veste, kakšna je izraelska oranžada? Iz izraelskih pomaranč vendar!
— Ne, izraelske ne maram. Rajši bi umetno. Ljubim umetnost-
— Umetne pa nimamo.
— Kaj šabeso, imate?
— Seveda.
— Kakšno?
— V dvodecilitrskih stekleničkah.
— Kaj pa v petlitrskih steklenicah je nimate?
— Ne, take pa je nimamo. Imamo pa ananasov sok.
— V petlitrskih konservah?
— Da, v petlitrskih konservah.
— Jaz bi pa rad ananasov sok
v poldecilitrskih konservah.
— Ne, ananasovega soka v poldecilitrskih konservah pa nimamo.
— Kaj pa češnjev sok imate?
— Da, imamo-
— Naravnega?
— Seveda, naravnega.
— Iz svežih češenj?
— Da, iz svežih češenj!
— S peclji?
— Oprostite, soka s peclji pa nimamo.
— Nimate?
— Nimamo.
— No, potem pa mi dajte en konjak.
— Francoskega ali domačega?
— Poslušajte, jaz pa res nisem zbirčen. Dajte mi konjak, kakršnega pač imate!
lili *TUDENTJE 50 z ATO DA padaj°
Slišal sem, da so na neki srednji šoli (ali visoki, kar je navsezadnje v mnogih pogledih vseeno) sprejeli letošnje študente novince z naslednjimi besedami:
»Lepo, da ste dobre volje! Toda naj vam kar precej povemo, da se tu ne boste dolgo veselili. Kar vprašajte lanski prvi letnik, pa vam bodo natančno povedali, kako so na izpitih padali in kako malo jih je zlezlo skozi!«
XXX
Taka šola, sem pomislil, je pri nas gotovo redka izjema. Prav zato sem se osebno oglasil na tej šoli m Jih vprašal, ali je res njihova poglavitna skrb, da študentje na izpitih padajo In če je, me je zanimalo, kakšna sredstva pri tem uporabljajo. Kajti danes koga vreči je težavno delo.
»Mi smo strogo demokratična, ali, kakor se temu reče po novem, samo-upravljavska ustanova,« mi je odgovoril neki uslužbenec na imenovani šoli. Po pravici vam povem, da imajo pri nas ta višji, se pravi profesorji, kaj malo besede. Ves sistem sloni na študentih.«
»Bi mi, prosim, malo podrobneje razložili ta sistem? Zanima me, ali študentje, na primer, tudi padajo na samoupravni način?«
»Vse je od njih odvisno.«
»Morebiti tako nekako: Sklenil sem, da padem — in padem. Tako? Brez volje profesorjev?«
»Večidel. Ker se profesorji pač ne utegnejo ukvarjati s temi rečmi. Več-
ji del jih je vedno na nekih specializacijah, drugi del se znanstveno izpopolnjuje, tretji del je bolan, četrtega pa sploh ni.«
»Kdo pa potem predava?«
»Ce je srečno leto, če so vse štipendije v tujini razgrabljene, ostane kak profesor ...«
»Vidim torej, da ne posvečate študentom posebne skrbi.«
»To pa ni res! Ce se kdo prijavi na izpit, je profesor vedno tako dober, da sprejme študenta tudi po desetkrat, če je treba.«
»Se pravi, da ga prej devetkrat vrže?«
»Seveda. Saj vendar uradno odgovarja za študentovo znanje.«
»Zakaj ga pa potem tako malo nauči?«
»Tega očitno ne razumete.«
»Dobro,« sem nadaljeval, »povejte mi nekaj drugega: Ali imajo ^vaši študentje kake učbenike?«
»Profesor Je tako dober, da jim vsako leto prav na začetku	navede	kakih
999 knjig, ki jih je	treba	temeljito	pre-
študirati.«
»Se pravi, vse, ki jih je sam kdaj prebral?«
»No, nekaj je tudi takih, ki jih je namesto njega prebral njegov profesor«
»Torej učbenikov nimate. Ali jih profesorji še niso utegnili napisati?«
»Ne. Se pravi,	da.«
»Kako potem?«	,
»Ce niste kak vohljač, vam že po-
vem. Sicer pa tako ali tako vsi to vedo. Uradno učbenika noben profesor še m 'napisal, pač pa obstajajo tajni osnutki učbenikov, in to v mnogih izvodih.«
! »Zakaj pa tajni?«
»Ker stane vsak 20.000 dinarjev in ker profesorji na glas zatrjujejo, da niso njihovo delo. Vsi pa vedo, da pride ta denar na koncu vedno v njihove roke in da izpit skoraj zanesljivo narediš, če si omisliš tak učbenik.«
»Vsi imajo možnosti prodajati svoje znanje, mar ne? Samo zakaj pa ni učbenik javno na prodaj?«
»Ker bi potem stal le 2000 dinarjev.«
Ko sem videl v tem nekatere posebnosti našega šolstva — ki je po svetu zlasti znano po tem, da njegove diplome nikjer nič ne veljajo — sem'skušal ugotoviti še, ali se profesorji kaj ukvarjajo z mani uspešnimi študenti zunaj svojih rednih ur.
»Hočete reči, če mečejo študente tudi v večernih urah?«
»Ne. pač pa, če manj nadarjene štu-tlente kaj dodatno učijo izven rednih predavanj?«
»O, za božjo voljo, take neumne navade pa pri nas res ni! Cernu bi le bilo to podobno?«
Nato sem možakarja vprašal, ali je tudi osebno prepričan, da ie tako prav.
»No. jaz seveda nisem tak.«
»Zakaj pa ne?« sem ga pograbil za besedo. »Ali mislite da take šc-ie, kot, je vaša, niso sodobne?«
»Jaz o tem nič ne mislim. Jaz sem tu le vratar.«
JUS TURK
V TRIDESETIH DNEH OKOLI BALKANA
Gledališki režiser Arsa Jovanovič in zdravnik Milenko Popovič, oba iz Beograda, sta si privoščila nenavadno potovanje:	v gumija-
stem čolnu sta preplula pet morij.
Z Jovanovičevimi besedami na kratko podoživimo njuno dolgo pot.
Izplula sva 8. julija ob dveh popoldne iz neobičajnega pristaniškega doka: s splava veslačev Crve-ne zvezde. Debeli dve uri sva stva ri zlagala v čoln.
Predvidevala sva. da bova z johnsonovim motorjem, ki zmore 40 konjskih moči, v štirih dneh prispela v ustje Donave. Zavleklo se ,ie na sedem. Djerd.jap z njegovimi penečimi se vrtinci, brzicami in podvodnimi skalami sva srečno preplula v nekaj dramatičnih urah. Tisto, na kar nisva računala, so bile meje.
Cele štiri ure so pretekle, preden so bili v Velikem Gradištu pritisnjeni pečati v najine »ladijske« dokumente. Potem so naju dočakali Romuni. Pa Bolgari. V Calafatu. v Romuniji, se je oborožen vojak vso noč vrtel okoli najinega čolna. Procedura z • Rusi _ je bila kar kratka. Mlad ruski vojak je še svojim očem komaj verjel, ko naju je zagledal.
Čez dva dneva se nama je obzorje nenadoma na široko odprlo, medtem ko je Donava ostajala za nama. Nebo in stotine kilometrov dolga obala sta polna ptic.
Na večer tistega dne sva se po nekem ozkem kanalu zavlekla v džunglo ogromne delte. Po sreči sva naletela na ruske ribiče, Iti so naju tako nasitili z ribami, da vsa komaj dihala. Kakšno razkošje po toliko dneh samih raviol v konzervah. To je eden izmed doživljajev, ki nama bodo ostali v najlepšem spominu.
Toda malo je verjetno, da bi od vseh nezavidljivih trenutkov, ki sva jih prestala med hudim neurjem na odprtem morju, pa neprijetnosti, ki sva jih imela po izgubi komapasa, in težave z bencinom, s katerim motor ni bil najbolj zadovoljen, pozabila noč, v kateri sva prestopila. bolgarsko-turško mejo na Črnem morju.
Približno ob sedmih zvečer sva prispela v tiho mestece na skrajnem jugu bolgarskega primorja. Samo nekaj kilometrov naprej se začenjajo turške vode, in res ne bi bilo priporočljivo ponoči prepluti me in c črte. Ves tisti dan sva plula v bolgarskih’ vodah. V Varni sva dobila izstopno dovoljenje, in mišljeno je bilo, da se, razen v nuj nem primeru, ne bova vračala na bolgarsko kopno. Prave ladje v tem primeru izplove.io obveznih dvanajst milj. do koder segajo teritorialne vode.
In tako sva na večer v določenem smislu ilegalno stopila na bolgarska tla hlizu meje s Turčijo. Morda bi se bilo izteklo mnogo bolj gladko, če bi zaplula v pristanišče in se takoj prijavila oblastem. Midva pa sva sklenila pristati ob majhni peščeni plaži nedaleč od nekega mesteca. V mraku sem pripravljal ležišče na pesku, doktor pa je urejeval čoln. Ze sva nameravala leči, ko sta svetlobna snopa dveh ogromnih reflektorjev iz bližnje bolgarske karavle zdrsnila po gladini. V tistem tre nutku so se kot iz tal pojavili pred nama dva civila in trije- miličniki. Dodobra so si ogledali najine pa pirje. Mislila sva že. da je opravljeno, ko sta na morju švignili v zrak dve raketi. Z baterijo, ki mi jo je eden izmed nenadnih obiskovalčev iztrgcl fr, rok , — JlMn**?*1. v temo, iz katere se je kmalu nato izluščil motorni čoln z oboroženo posadko, čoln so nama premetali od vrha do tal. ga pripeli na svoj čoln in odpeljali v nristanišče, naju pa v nisarni zasliševali poldrugo uro, medtem ko so čakali sporočilo iz Varne. Po njihovem sva zagrešila mednarodni pomorski prekršek, saj sva se kot »diverzanta« izkrcala na njihovo ozemlje. Ozračje je lepo dopolnjeval plakat, ki je visel prav nad mojo glavo: »Smrt vohunom in sovražnikom naše do-
movine!« Naposled je sporočilo prišlo in potrdilo najino neškodljivost.
Rano zjutraj sva jo previdno odkurila celih dvanajst milj na od-nrko morje, zakaj nisva hotela tvegati, da bi od Bolgarov po bližnjici — kar ob obali — krenile- k Turkom, ker bi se utegnilo zgoditi — kakor so naju na vse pretege opozarjali Bolgari — da bi naju iz prve turške karavle dočakali s streli.
Še istega večera sva skozi čudoviti Bospor priplula v veličastno carigrajsko pristanišče, kjer sva za dva dneva »vrgla sidro« skoraj ob boku ameriške letalonosilke šestega ladjevja. Po mirnem Marmornem morju sva dolgo plula ob evropski strani, nato sva zavila na azijsko. Zjutrai naslednjega dne sva 7anlula v tretje morie Egejsko. Postanek sva si privoščila na velikem otoku Lemnosu. Na večer sva se odnravila napre.i, zakai noč je bila mirnejša od dneva. Tudi v vsem prostranem Jonskem morju se nama najina gumiiast« lunina ni izneverila, in po tridesetih dneh. ko sva izphda iz Beograda. sva zaplula v majhen zaliv na otoku Bi-ševo, sredi Jadrana.
ILUSTROVANA POLITIKA
STEKLE LISICE PRIHAJAJO
Približno pred tednom dni je v delovno sobo dr. Milana Nikoliča, direktorja Pasteurjevega zavoda v Novem Sadu, stopil asistent z brzojavko v roki. Naslovljenec se ni preveč začudil, ko je prebiral naslednje vrstice: »Čipre.j nam sporočite, ali nam lahko pošljete 3000 ampul cepiva proti steklini. Potrebujemo ga za preprečevanje stelo line v okolici Segedina. Vnaprej hvala. Pasteurjev zavod Budimpešta.«
— Torej se je začelo, — je bolj zase kot za navzoče dejal dr. Nikolič. — Ze nekaj mesecev spremljam to zadevo, in zdaj sem prepričan, da bo širjenje stekline pri živalih v podonavskem področju najkasneje v dveh mesecih zajelo tudi naše kraje.
Dosti hudih preizkušenj je bilo v življenju dr. Nikoliča. Leta 1948, ko je prinravl.ial novo cepivo, so mu nekoč pripeljali kmetico iz okolice Pančeva, ki jo je osem dni pred tem ugriznila lisica, katero je preganjala iz kokošnjaka. S tedanjim cepivom so v sedmih dneh lahko ozdravili bolnika — če je prišel pravočasno. Dr. Nikolič je vedel, da je za mlado ženo, ki je bila noseča, prepozno. Nekaj časa je omahoval in naposled sklenil, da bo poskusil z novim cepivom iz svojega laboratorija, ki ga je dotlej uspešno preizkušal samo na živalih. Le asistenti so vedeli, koliko tvega dr. Nikolič. Bolnici le dal prvo injekcijo, po nekaj urah drugo in naslednji dan tretjo. In rdečica, ki se je vračala na njena 'ica, je oznanila niegov veliki uspeh.
Pred več kot pol stoletja^ mlademu maturantu Nikoliču še na misel ni prišlo, da bi se vpisal na medicino. Bolj sta ga zanimala pravo in ekonomija. Toda nrva svetovna vojna mu je prekrižala načrte. Sovražil je vojno, in ko je vojska začela dajati enoletne dopuste tistim, ki so želeli študirati medicino, mladi narednik ni dolgo pomišljal. V Budimpešto je odšel in tam je dočakal konec vojne. Potem ko je v Zagrebu diplomiral, .je leta 1926 začel delati v Pasteurjevem zavodu, edinem tovrstnem v državi, katerega prvi direktor je bil dr. Adolf Hempt.
— Tedaj je zdravljenje stekline trajalo 21 dni, — se spominja dr. Nikolič. Ce ni bilo uspešno, smo ga podaljšali še za teden dni. Dolgo zdravljenje in pa to. da cepivo rti bilo primerno za hiter prenos, nam je delalo velike težave. Z dr. Hemptom sva se trudila, da bi izboljšala njegove lastnosti.
Po mnogih neuspehih, po mnogih prečutih nočeh, po mnogih brezupnih noskusih je svet naposled obkrožila presenetljiva novica: v Novem Sadu so iznašli Hempt Nikoličev« cepivo, ki v sedmih dneh ozdravi steklmo.
Dr. Nikolič je leta 1930 postal
direktor proslavljenega zavoda. Svoje dotedanje znanstveno delo je strnil v knjigi »Steklina«.
Kljub velikemu uspehu dr. Nikolič ni opustil raziskovanja. V prvih letih po drugi svetovni vojni je tako dosegel svoje največje odkritje: cepivo, ki ozdravi bolezen v kratkih 24 urah. Od tedaj je njegovo cepivo rešilo 15.000 Jugoslovanov in desettisoče ljudi zunaj naših meja, saj ga je mogoče poslati v katerikoli kraj sveta. Zadnji dve leti nihče v Jugoslaviji ni umrl za steklino.
In tudi zdaj 71-letni znanstvenik ni brez skrbi. Z grenkobo v glasu izraža svoj občutek, da so po vseh uspehih pravzaprav »kaznovani«. Zmanjkuje denarja, in odvisni so sami od sebe. Zaloga cepiva bo zadostovala do konca leta, če seveda ne bo prevelikega povpraševanja. Da bi poplačal dolgove in za nadaljnje znanstveno delo bi zavod potreboval 800.000 novih dinarjev; če ga ne bo mogoče zbrati, bo moral zapreti svoja vrata.
Za najbližjo prihodnost pa dr. Nikolič opozarja: Epidemija stekline se širi iz Madžarske. Kmetje, ki opazijo, da živina zgubiva apetit, ne pije vode in rada ugriza, naj jo nemudoma izolirajo — in pokličejo yeterinarja. Lovci, ki bc-Jo ubili lisico ali kako drugo divjo žival in opazili peno ob ustih, naj jo takoj globoko zakopljejo.
ILUSTROVANA POLITIKA
STOTINA IZUMOV MARINA URŠIČA S ŠOLTE
Staro in bogato razraščena brajda obdaja kamniti dom Marina Uršiča v Grohotu na otoku Šolti. Prekoračil je že osemdeseto leto življenja, vendar v njem še vedno ne miruje ustvarjalni duh, ki je izpopolnjeval vse njegovo razgibano življenje.
Najprej kmetovalec, potem izučen obrtnik — zidar, mizar, krovec pa graditelj ladij in pomorec — se je kmalu dobro znašel v Novem svetu, kamor ga je odpeljala nemirna želja po snovanju in uresničevanju raznovsrtnih zamisli. Zaposlil se je v ladjedelnici v ameriški državi Minessoti. Po spominu je izdelal model avstrijske ladje »Erchecog Karl«, na kateri je svoj čas služil. To delo mu je odprlo pot.
Po nekaj letih pa se je nemirni Uršič odločil vrniti se v domovino. Spet se je posvetil obrtniškim delom, vendar še bolj svojim življenjskim izumom, čeprav se je dobro zavedal, da bo brez temeljitega teoretičnega znanja težko prebijal led. Prebiral je «ela o samoukih, Edisonu pa Pupinu, Tesli in drugih, o njihovih težavah in trudu, kar ga je spodbujalo v njegovem skromnem raziskovalnem delu. Eden izmed njegovih večjih ukrepov je bila univerzalna mizarska miza z desetimi praktičnimi pomagali.
Prvo večje prizna.je je doživ l, ko je beograjski patentni urad leta 1954 patentiral njegov izum dvoglavega žeblja. Na prvi pogled se to zdi malenkost, vendar je z njegovo uporabo mogoče ohraniti og-romno gradbenega lesa, žeblji sami pa se pri puljenju iz desk ne krivijo.
Nekaj predlogov je poslal upravi državnih železnic, tako načrt, po kateremu bi bilo mogoče preprečiti trčenje vlakov, pa zamisel o napra vi, ki bi odstranjevala iskre iz dimnikov lokomotiv, kar je bilo v času pogona s premogom zelo koristno. Njegov je tudi izum in novi sistem spajanja tračnic, ki naj bi ublažilo tresenje vagonov. Vendar je bila železnica gluha za vse te načrte, ki so bili nekajkrat razstavljeni doma in na tujem.
Zdaj, ko smrt tako pogosto kosi v avtomobilskih nesrečah na cesti si je Uršič, še vedno pronicavega duha, zamislil napravo, ki naj bi jo pritrdili na prednji del avtomobila, da bi v nrimeru trčenja preprečila vsaj peščevo smrt.
Na jesen življenja, Ursičevo nepretrgano iskanje greni le spoznanje, da je večina njegovih predlogov končala v zaprašenih predalih.
ARENA
EDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA	~	MBUNA	TEDENSKA	TRHLIMA	^"'A	TE DEN SK A TRIBUN A JEDENSI? A
TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA
1
PORODNIŠKI DOPUST 6 MESECEV? — AVTOCESTA JE HUD BOLNIK — 132.000 VAGONOV GROZDJA — VSAKIH 5 MINUT FICKO — NAVAL NA UNIVERZO - NEPOŠTENA REKLAMA — POTRESNO MESTO GRADBIŠČE — »KONGRES« NAVDUŠIL BEOGRAJČANE
ZDRAVSTVENA
ZAŠČITA
ŠEST MESECEV ZA PORODNICE
nim delovnim časom, porodniški dopust naj bi torej trajal skupaj šest mesecev.
Predlog novega zakona narekujejo gospodarski, zdravstveni in socialni argumenti: štiriu-rni delovni čas je v industriji zelo neekonomičen in moti normalno organizacijo dela, večina dojilj in otrok nima veliko koristi od skrajšanega delovnika, saj porabijo matere s potjo na delo in povratkom prav toliko časa kot prej. Z zdravstvenega vidika je zelo neugodno motiti dojenčkovo prehrano v tretjem mesecu njegovega življenja. Denarno nadomestilo za petmesečni popolni dopust bi znašalo prav toliko, če ne manj, kot znaša sedaj nadomestilo za 77 dni dopusta in za pet in pol meseca skrajšanega delavnika.
Konferenca za družbeno aktivnost žensk Jugoslavije je v popolnem soglasju z Zvezo sindikatov Jugoslavije predlagala nov zakon o porodniškem dopustu. Sedanji porodniški dopust traja 28 dni pred po rodom in 77 dni po njem, skupaj torej 105 dni, potem pa imajo zaposlene matere pravico do štiriumega delovnega časa do otrokovega osmega meseca. Sedaj je predlagano, naj bi novi zvezni zakon o zdravstvenem zavarovanju omogočil zapu sleni ženi, da bi v sporazumu s svojo delovno organizacijo izkoristila po porodu 154 dni (22 tednov) popolnega dopusta, po tem času pa naj bi začela delati s pol
Predlagatelj zakona vgtraja pri sporazumu med zaposleno materjo in njeno delovno organizacijo. Zentke In delovne organizacije naj bi same izbrale stari ali novi način porodniškega dopu‘- a — kot jim bo pač bolje ustrezalo.
I
BEOGRAD
DOJENČEK — Sest mesecev nenehne materine nav7.očnosti
132.000 VAGO-NOV/^GRO^DJA
Po prvih uradnih cenitvah oddelka za sadjarstvo in vinogradništvo Inštituta za zunanjo trgovino bo letos nekaj več kot 132.000 vagonov grozdja, kar je 25,000 vagonov več kot lani.
Po istih cenitvah bo 57.000 vagonov trž nega presežka, in sicer največ v Srbiji, dosti na Hrvatskem, najmanj pa v Crni gori. Samo v Sloveniji tržnih presežkov grozdj'n ne bo.
1
ZAGREB - BEOGRAD
BiwiawianMicy»
AVTOCESTA JE TEŽAK BOLNIK
Najbolj prometna ce-ta v Jugoslaviji, cesta Zagreb-Beograd, po kateri vozi na lato p-ibhžno deset milijonov vozil, Je hud bolnik. Za ozdravljenje bo morala skupnost v najkrajšem času odšteti 25 milijonov novih dinarjev. Strokovnjaki opozar
m
AVTOCESTA — Težak bolnik, za operacijo ni i/.gledov
jajo, da bo potrebna še veliko večja vsota, če ne bodo takoj rekonstruirali in popravili najbolj ogroženih delov ceste.
Toda denarja ni, podjetje za ceste bo avtocesto še naprej samo »krpalo«. Ko se ]e lani podražil bencin, je bilo obljubljeno, da bo razlika med staro in novo ceno prišla v fonde za ceste. To pa se ni zgodilo.
Hrvatski republiški sklad za ceste išče denar na najrazličnejše načine. Pravijo, da bo treba povišati ceno goriva, povišati
takse za motorna vozila, predvsem pa se zmeniti, kako razdeliti donar, namenjen za rolonstrukciijo cest — med repubi.ko in področnimi skladi za ceste. Se vedno namreč zvezi ostane velik del denarja (od carine za uvožene avtomobile na- primer), ne vrača pa se tja, kjer je bil zbran. Samo Hrvatrka, na primer, uvozi 5000 avto-mcV.cv na leto. Vso c-ino zanje zadrži
TEDEN DNI PRED RALLYJEM
TRi SREČANJA Z MLADIMI VOZNIKI STARIH AVTOMOBILOV
Obiskal sem jih v soboto, točno teden dni pred rallyjem.
Pričakoval sem, da bom videl tri stare avtomobile, ki so
pripravljeni na veliko dirko, pa sem prišel na tri mrzlična delovišča. Veterane so na veliki dan še pripravljali.
Mladi so se sukali okoli častitljivih motorjev, šasij in karoserij. Tisti mladi, ki o njim često pravimo, da niso za nobeno rabo in da ne spoštujejo starosti.
Prav ti mladi bodo tokrat pomagali starim — avtomobilom — da bodo še enkrat zmogli napor velike dirke, da se bo njihov krom in lak svetil, kot se je v najboljših letih, da bodo motorji zahrumeli z istim pogumom in prešernostjo.
Pred tetdnom dni, v soboto, sem obiskal tri udeležence našega rallyja starih avtomobilov, ki bo to soboto.
NI ŠKODA, ČE SE NASLONIŠ NA ŠKODO
V Šentjakobu pri Ljubljani živi fant, po Imenu Franc, za Grada se pa piše. Ta fant — to ti je kavelj.
Ce komu odpove motor — Franci ga popravi.
Ce se kdo zaleti in blatnik vdre — tu je Franci.
Ce je treba avto pobarvati — Franci.
Res je, da Franci vse to zna, še bolj res pa je, da Franči svojega poklica sploh ne opravlja, da raje dela in pomaga na kmetiji svojega očeta.
»Na kmetih je dela toliko, da vsega še opraviti ne moremo,« je povedal, ko smo ga. obiskali in je v modrem predpasniku in gumijastih škornjih stopil na dvorišče.
Nkjer nisem videl stare »škode«, ki jo je Franci prijavil za dirko, na dvorišču je stal le nov opel in še en star traktor . . .
»Boste dirkali s traktorjem?« sem vprašal,
»To pa ne,« je odvrnil in predlagal, da gremo škodo gledat k sosedovi hiši, k lastniku. Franci bo namreč le šofer, saj
v
tmm
JF"	•*	“	-
pIBs
FRANCI GRAD BO VOZIL ŠKODO IZ LETA 1939
ŠKOFIČ JURIJ BO VOZIL PICCOLO IZ LETA 1906
predvojna škoda ni njegova, šli smo k sosedu in na dvorišču sem takoj ločil: levo gnojišče, desno avto. Stopili smo k avtomobilu, Franci se je .naslonil na sprednji del in bal sem se, da bo nekaj počepnilo. Pa sem bil potroštan:
»Ne bo škode, če se naslonimo na škodo.«
In potem sem zapisal v beležnico:
— lastnik avtomobila je Kraljev Anton. Poklonil mu ga je brat.
— škoda je bila še lani redno registrirana, in so jo uporabljali, saj pač še ni pretirano stara, »rojena« je leta 1939.
— popravljali jo niso prav veliko, le pn kardanskem zglobu je bilo nekaj narobe.
»Ste se s to škodo že peljali?«, sem vprašal Francija.
»še ne, a sem prepričan, da se bom že prvič dobro. Sem vozil že veliko avtomobilov in vedno je šlo dobro.«
»Ste dirkač, radi vozite hitro?«
»če sem v avtu sam, potem rad.«
»Kaj veste o avtu, s katerim boste šli na rally?«
»Poznam ga že odkar pomni, še majhen sem bil, ko sem ga videl, že ves čas po vojni vozi po tem našem šentjakobskem koncu. V soboto pa bom sedel za volan jaz.«
»Guma je spustila,« sem mu povedal.
»Bomo pa zaflikali,« je odvrnil.
JURE BO VOZIL PICCOLA
Na naših rallyjih je že tradicionalno najstarejši avtomobil Piccolo iz leta 1906, last tehniškega muzeja. Prejšnja leta ga je vozil vrli mehanik Silvo Andrejka, letos pa bo za njegov volan sedel mladi, komaj 20 letni študent arhitekture Jurij Škofič.
»Ali ste se lotili popravljanja avtomobi lov prav zaradi tega, da bi kasneje ne bili brezposelni?« sem vprašal Jurija, ki je le tos bruc.
»Ne razumem vašega vprašanja,« je odgovoril
»Arhitekti težko najdejo zaposlitev in prav je, da se pravočasno nauče še kakšnega drugega dela,« sem pojasnil.
»Zal, drži,« je priznal in dodal, da on že kar dobro opravlja mehaničarska dela.
Sicer je pa Jurij že kaka tri leta vnet ljubitelj starih avtomobilov in motorjev in med drugim celo srečen in ponosen lastnik motorja znamke Harley iz leta 1931.
»Kako to, da vam je tehniški muzej Slovenije letos odstopil za nastop na rallyju celo svoj najstarejši avto?«
Zaradi tega, ker smo se dogovorili, da bom s svojimi prijatelji avtomobil temeljito popravil: Moje delo .bo zastonj, povrnili mi bodo le stroške za material. Z dvema prijateljema stari avtomobil popravljamo že tri mesece, na stotine ur smo nare-
ANDREJ MEHLE BO VOZIL TATRO IZ LETA 1931
Vse foto: Evgen Jurič
dili. Razdrli smo ga do zadnjega vijaka, vse dotrajano popravili ali celo zamenjali in stari avto bo zdaj — ko bo še prepleskan — kot nov.«
»Računate na to, da bo zmogel tekmo valno progo?«
»Seveda jo bo, celo dobro se bo plasiral.«
STARI AVTOMOBILI SO NJEGOVO VESELJE
Andrej Mehle iz Ljubljane je tudi dobil avtomobil s katerim bo tekmoval v muzeju tehničnih starin v Bistrici pri Vrhniki. Tatra s katero bo tekmoval je bila narejena že leta 1931.'
»Ta avto sploh še ni za v muzej, brez večjih popravil gre lahko na cesto,« je dejal Andrej.
»Lahko. Ampak za njim mora voziti cisterna z bencinom. Na sto .kilometrov »požre« vsaj trideset litrov bencina,« je Andreja dopolnil prijatelj, ki mu pomaga pri »generalni« popravki.
»Res,-če človek te dni (sobota, 28. sept) pogleda tatro, se mu \zdi, da je nemogoče, da bo to razstavljeno vozilo že čez slab teden nared za veliko dirko veteranov.
»Pa bo gotovo. Tak avto bo, da ga bodo vsi gledali, lepši bo kot bi bil nov,« pravi Andrej, že mesec dni dan na dan dela in popravlja in mu je verjeti, da bo zadnja popravila zmogel v naslednjih dneh.
»Sicer pa motorja ni bilo treba kdo ve kaj veliko popravljati,« je priznal, dodal pa, da je bilo kljub temu veliko reči potrebnih popravila. Stari avtomobili pa so
PO SLEDI MALEGA OGLASA
NAIVNA GOLJUFIJA
»SPOZNAJTE PRAVOČASNO resnični značaj svojega ljubezenskega par-nerja. Naročite knjigo (24 slik) po povzetju (17 dni) pri INFORMA, Ljubljana, pp. 223«.
Ta oglas se je v zadnjem času pojavljal med malimi oglasi Tedenske tri bune. Oglas smo objavljali v dobri veri, da navedbe v njem ustrezajo resnici.
Nekaj bralcev, ki so knjigo, priporočeno v oglasu, tudi naročili, pa nas jt opozorilo, da se čutijo ogoljufane, študent Florjan Bergant nam, na primer, piše: »Ta oglas je goljufija. Ne mislim nikogar kritizirati, niti uredništva, ki objavlja take oglase, samo bralce bi rad opozoril, naj na tak način ne zapravljajo svojega denarja«
Anton Jenko iz Izole je med drugim zapisal: »Prepričan sem bil, da je dala ta oglas kaka državna knjižna založba in da je strokovna in podučna knjiga Ker sem bil nad brošurico zelo razo earan, sem jo poslal po pošti nazaj Vendar se je pošiljka vrnila s pripisom ,ne sprejme’. Pisal sem pismo, toda tudi pismo se je vrnilo s pripisom .odpotovala v Švico nazaj’. Prosim, da zadevo raziščete.«
Tudi v uredništvu menimo, da je oglas goljufija, vendar hudo naivna goljufija. Oglas da slutiti drugačno knjigo, opremljeno s številnimi slikami, spretno pa prikrije, da gre samo za skromno, skoraj 48 strani obsegajočo brošurico z naslovom »Psihologija lju bavi i grafologija«, ki je izšla že leta 1941 (!) v Zagrebu z oznako založnika. Naklada Pavao Šegula. Zagreb, Maru ševečka 7. Brošurico je napisal sedaj že davno pokojni prof. Aleksander Mu-
žinič, grafolog. V njej razlaga značaje ljudi samo po grafoiogiji, to je po pisavah. V oglasu posebej omenjene slike so samo primeri pisav, vzetih iz pisem, katera so bralci predvojnega zagrebškega Jutamjega lista pošiljali grafologu.
Menimo, da je oglas goljufiv iz več razlogov:
1. V njem ni nikjer posebej navedeno, da gre za sedemindvajset let staro brošuro, zato ima bralec vtis, da gre za pravkar izšlo knjigo. Nepoučeni bralec tudi meni, da je INFORMA kaka založba, še posebej, ker je pripisan poštni predal. Omenjeni predal ima v resnici v najemu gospodarski bilten INFORMATOR.
2. Cena 17 novih dinarjev je za takšno brošurico hudo pretirana.
3. Razpečevalci brošurice bi morali zavrnjene pošiljke sprejeti, ne pa da so si pomagali tako, kot nam poroča bralec iz Izole.
Poiskali smo Pavleta Šegulo, ljub tjanskega dopisnika INFORMATORJA, ki ima ključe omenjenega poštnega predala in katerega ime je v knjigi na tisnjeno tudi kot ime založnika. Pavle Šegula je povedal, da je knjigo založil še pred vojno, potem pa so ostale na nekem zagrebškem podstrešju. Dejal je: »Jaz pri vsej tej zadevi nimam ničesar. Investitor prodaje je moja sna ha Ruth Sehnebelli. Posodil sem le poštni predal. V času njene odsotnost) sem odgovoril vsem naročnikom knjige, ki so urgirali. Povem vam, da se vse skupaj ni splačalo. Prodanih je bilo le 23 knjig «
Tudi v uredništvu menimo, da se ni splačalo — goljufati naše bralce.
J. K.
Andrejevo veselje in mu sploh' ni žal ur in žuljev, ki jih je »vzela« tatra.
»Vseh popravil in del pa ne bi zmogel sa.m, kot tudi prijatelj Jurij Škofič pri Pic-colu ne. Mislim, da mo-rava ob tej priložnosti pohvaliti nekatera podjetja, ki nam gredo pri popravilu starih voz zelo na roko. Ta podjetja so Teol, ki je dal delavce za varjenje in naredil nekatere nove dele za motor Piccola, Saturnus, ki je prevzel kromanje in Avtocomerce, ki bo poskrbel za pleskanje,« je še povedal Andrej Mehle.
»Imate tudi svoj avto, morda celo starega?«
S študentovskimi dohodki je to skoraj nemogoče, prepričan pa sem, da mi bo uspelo tudi to, da bom imel svoj avto in da bo čim starejši.«
»Vas je sobotnega rallyja kaj strah?«
»Mislim, da bi bilo bolje, če bi se rally bal mene.«
EVGEN JURIČ
PO NAŠI DEŽELI NEKOČ IN DANES
• JAKO LEPO OGLEŠTAN VRT
Kdor koli Podbrezje s prejšnjimi časi primerja, ta bo rekel, da tudi Podbrežani nočejo zaspanci ostati; tudi njih geslo je »naprej!« Veliko je zdaj lepega polja, kjer so bili pred malo leti pusti s trnjem zaraščeni pašniki. Tudi za sadjgrejo in čbelorejo jim je mar. Posebna hvala pa gre marljivemu gospodarju Alešu Pavlinu, ker ima še posebno skrb do sadjereje, česar se vsak mimogrede lahko prepriča, ako opazuje njegov ob cesti ležeči vrt, ki je jako lepo ogleštan. Naj omenim v pohvalo gospodarja Pavlina tudi to, da je narediti dal na svoje stroške prav lepo in veliko znamenje blizo 300 goldinarjev 'vredno.
NOVICE, 1868
PRED 50 LETI
• LJUDJE S STRAHOM PRIČAKUJEJO ZIMO
Zadnje deževje nam je prineslo zelo hladno vreme in tudi delne povodnji. Ljubljanica je tako narastla, da je tekla- voda čez zaivor-nice. Temperatura je v splošnem tako padla, da je bilo treba že skoraj zimske obleke. Saj pa tudi ni čudno. Ko so se včeraj (3. oktobra) megle nekoliko razšle, smo zagledali, da ima Krim belo odejo. Upati je sicer, da dobimo še lepe jesenske dneve, toda prebivalstvo, ki nima še ničesar za zimo pripravljenega, že sedaj obupava in s strahom pričakuje temne bodočnosti!	Slovenec,	1918
PRED 20 LETI
• POGOJNA PRODAJA JEDILNEGA OLJA
Zvezni minister za trgovino in preskrbo je izdal odločbo, po kateri imajo kmetje-pridelovalci in kmečke obdelovalne zadruge ter vse druge osebe, ki prodajajo državi bučne pečke po vezanih cenah pravico do nakupa jedilnega olja in oljnih pogač po nižjih enotnih cenah. Za prodanih 100 kg bučnih pešk brez luščine lahko kupijo 8 kg jedilnega olja in 15 kg oljnih pogač, za prodanih 100 kg bučnih pešk z lu-ščino pa 5,5 kg jedilnega olja in 15 kg oljnih pogač. Z boni, ki jih prejmejo za prodane bučne peške pa lahko kupijo tudi drugo industrijsko blago, ki se prodaja v vezani trgovini po nižjih enotnih cenah.
Slovenski poročevalec, 1948
PREDNOSTI ZA VASE
TEDENSKA TRIBUNA TFD^M^a t; ^ TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA
zveza. Sedaj so se odločili, da bodo od zveze zahtevali polovico tega denarja. Tako bi na Hrvatskem zagotovili za rekonstrukcijo cest: 35 milijonov novih dinarjev. V nasprotnem primeru bo generalna rekonstrukcija avtoceste, ki bi veljala sedaj 1,7 milijarde novih dinarjev, odložena v nedogled.
K
AVTOMOBILI
VSAKIH 5 MINUT FICKO
V tovarni avtomobilov »Crvena zasta- j va« v Kragujevcu montirajo sto novih I strojev. 2e v prihodnjem letu namerava- j jo izdelati 80.000 avtomobilov. Vsake štiri i minute in dvajset sekund naj bi s teko- j čega traku pripeljal nov fičko, vsakih de I set minut in 45 sekund pa — zastava ! 1300. Samo avtomobilov teh dveh tipov naj | bi leta 1969 izdelali 70.000.
Na jugoslovanskih cestah vozi sedaj I Približno 200.000 avtomobilov, ki so zagledali beli dan v kragu-jevski tovarni. Zanje skrbi 90 zastavi,nih servisov. Do leta 1970 to) kragujevska tovarna zagotovila še 60 novih servisov.
Proizvodnja 80.000 avtomobilov pa je samo prva faza povečanja zmogljivosti.
V Kragujevcu bi namreč radi v prihodnje izdelali 140.000 vozil na leto. Njihovi strokovnjaki so izračunali, da domače tr-
PRIŠTINA
NAVAL NA UNIVERZO
Tri prištinske fakultete in dve višji šoli so doslej vpisale več kot 2500 novih študentov. Predvidevali so, da bo brucev veliko manj, največ kakih’dva tisoč. Prav gotovo pa je, da se bo število novincev še povzpelo kar na tri tisoč novih štu-den-
FIČKO — V Kragujevcu vsake štiri minute nova zastava 750
žišče vsako leto potrebuje približiio 120.000 avtomobilov. V »Crveni zastavi« pravijo, da si bodo prizadevali zadostiti vsaj 75 do 80 odstotkom domačih potreb. Za sedaj je položaj še drugačen. Lani smo nam reč Jugoslovani uvozili več avtomobilov kot pa smo jih naredili sami.
tov, ker sprejemni izpiti še niso končani. Na enajst oddelkov filozofske fakulteta v Prištini se je vpisalo skoraj 900 rednih študentov, veliko pa je tudi zanimanje za študij na pravno-ekonomski fakulteti. Veliko študentov se je na novo vpisalo na tri višje pedagoške šole v Prištini, Prizrenu in Džakovici pa tudi na višjo kmetijsko šolo.
Več kot/ polovica na novo vpisanih študentov je albanske narodnosti, kar je dosti več kot v prejšnjih letih.
B
VALJEVO
PRIŠTINA — Mladi hočejo študirati
NEPOŠTENA REKLAMA
Reklame za potrošniške izdelke je pri nas vedno več, pa tudi njena kakovost se hitro izboljšuje. Samo lani je gospodarska propaganda stala toliko kot poprej v desetih letih skupaj. V boju za tržišče pa reklama dobiva oblike, ki na tržišču niso dovoljeni.
Tovama pralnih praškov je lani na veliko objavljala reklamno raco, češ da proizvaja dve tretjini vseh detergentov. V teh dneh se je pojavila reklama, ki je šla v nepoštenosti še naprej: valjevski »Elind« v tisku objavlja oglase, v katerih propagira ogrevanje z elektriko, proti čemur ne bi imel nihče ničesar, če ne bi »Elind« v isti sapi skrajno omalovažujoče pisal o drugih vrstah ogrevanja. V raklami namreč zatrjujejo, da je treba dolgo čakati na premog, potem ga dobi še vsega mokrega, drugič spet ne delajo dvigala itd. tudi o kurilnem olju se v tej reklami ne piše bolje: pozimi ga ni, težko ga je prinašati domov, vsako jutro je treba nalivati nafto!
Četudi bi bilo vse to res (pa ni, ker se proizvajalci premoga in gospodinjskega olja zelo trudijo, da bi pridobili čim-več potrošnikov), je od »Elinda« nepošteno, da v svoji reklami poleg vsega drugega z velikimi in mastnimi črkami zatrjuje: »V času nižje tarife ne bo prišlo do podražitve električne energije!«
V svetu, ki je prebolel porodne težave reklame, bi se lahko zgodilo, da bi kdo takšen oglas ponudil, ne bi se pa zgodilo, da bi bil tudi natisnjen. Premogovniki, rafinerije in proizvajalci peči so se sporazumeli o pravilih igre na tem področju. Ali pri nas lahko nekdo v imenu delavcev, ki izdelujejo električne peči, vabi potrošnike, naj ne kupujejo baje neugodnih proizvodov rudarjev?
B
DEBAR
POTRESNO MESTO —
Debar je optimistično pričakal jesen. Družine, ki jih je prizadel lanski potres, se bodo preselile v obnovljene stavbe. V mestu so popravili več kot 700 objektov. Petindevetdeset odstotkov prošenj za posojilo so rešili ugodno. Skupno 15,177.800 novih dinarjev posojila za popravila, z enoodstotnimi obrestmi in z rokom vnašanja od 5 do 15 let, je dobilo 1300 občanov.
Gradijo tudi novo naselje. Občinska skupščina je izdala zasebnikom več kot 160 lokacijskih dovoljenj, odobrili pa so jim posojila od 50.000 do 60.000 novih dinarjev z 1,25-odstotnimi obrestmi in od-pačilom v tridesetih letih.
Nekatera gradbena podjetja niso v dogovorjenem roku končala del. Montažna
******
TRIKRAT
aro
LOS IO N
IN BRITJE BO UŽITEK
CASTOR
POVEČANA PROIZVODNJA
ZNIŽANE GENE
Superavtomatski pralni stroj
CASTOR
selecta
• 17 operacij
• vgrajen kalorifer
• zajamčeno 100% sušenje
CENA 105.000.- Lit. in 1.398,- Ndin
Posebno opozorilo: Čisto pranje brez smukanja, trganja in guljenja perila
• Dobavni rok takoj
• Garancija 1 leto
• Servis in rezervni deli zagotovljeni
CELJE, AVTO CELJE, LJUBLJAN-SKA 11, telefon 21-80
MARIBOR, GRAJSKA 7, telefon LJUBLJANA 22-654 Celovška 32 KOPER, TRGOAVTO, JLA 25, tel. 313-062 telefon 21-620
NAJNOVEJŠE RAZMERJE SIL NA BLIŽNJEM VZHODU
Prav zadnje tedne se napetost na Bližnjem vzhodu spet nevarno povečuje, in tudi najprevidnejši opazovalci ne izključujejo možnosti novega spopada. Vzroke za zaostrovanje napetosti je iskati na obeh straneh. Izrael zaostruje položaj z zasledovanjem palestinskih komandosov in povračilnimi akcijami proti državam, iz katerih po njegovem mneju prihajajo. V ZAR, kjer prevladuje mnenje, da so s sovjetsko pomočjo že dovolj oborožili armado, da je sposobna kljubovati Izraelcem in jih z orožjem prisiliti k umiku z osvojenih ozemelj, pa je pritisk javnosti, ki zahteva vojno, vse hujši.
IZRAEL
TEL AVI V
SAUDSKA ARABIJA
0B0R02ENE SILE ARMADA skupaj mož
PEHOTNIH BRIGAD oklopnih transporterjev topov 0K10PNIH BRIGAD tankov PADALSKIH BRIGAD
LETALSTVO skupaj mo2
bombnikov lovcev
transportnih letal helikopterjev ta boj sposobnih letal
MORNARICA skupaj moZ
rušilcev podmornic torpedovk patrolnih ladij izkrcevalnih ladij minolovcev___________
MU3 9M
TEŽKO BUJENJE IZ ŠTIRIDESETLETNE VSILJENE DREMAVICE_
PORTUGALSKA PO SALAZARJU
Ko smo pretekli teden v »Tedenski tribuni« govorili o Sa-lazarjevi nesreči in Portugalski brez njega, smo zapisali, da so Portugalci - pri tem smo mislili Salazarjeve pristaše in nasprotnike in tudi vse Portugalce nasploh -zaradi diktatorjevega nenadnega odhoda po hipni vrtoglavici hitro ostali brez sape. Potem, kar zadnje čase po-
ročajo iz Portugalske, bi morali stavek nekoliko popraviti: Portugalci kratko malo sploh niso zajeli kaj več sape. Štiri desetletja čudne diktature so opravila svoje, in po poročilih tujih dopisnikov se Portugalci kratko malo ne morejo zbuditi iz dremavice in otopelosti, v katero jih je nasilno zazibal Salazar.
Če se je Ludvik XIV. že precej motil, ko je ponosno izjavljal »Država sem jaz!«, so se tisti Salazarjevi sodelavci, ki so menili »Država je on!«, veliko manj, pa čeprav smo v dvajsetem stoletju in čeprav previdni Salazar nikdar ni izjavil česa takega. Zakaj v teh dobrih štirih desetletjih, odkar je imel v rokah tudi državno oblast, še posebno od leta 1932 naprej, ko je postal večni predsednik vlade, je nekdanji profesor ekonomije na sloviti portugalski univerzi Coimbri vodil deželo z osemsto leti državnotvome tradicije kot absolutistični trgovčič branjarijo, polno pomočnikov in vajencev.
s
talazar je bil predsednik vlade, se pravi tudi po portugalski, večkrat njegovim potrebam prikrojeni ustavi vsaj deloma odgovoren tudi skupščini in predsedniku republike. Pa ni skupščine nikdar spraševal za mnenje, s svojim volilnim telesom (na Portugalskem ni'splošne volilne pravice) pa je vse do sedanjega predsednika republike admirala America Thomasa, ki je bil izvoljen nekoliko proti njegovi volji, imenoval za šefa države samo svoje najzvestejše ali pa sebi najmanj nevarne. Celo sej vlade praktično ni skliceval. Vse državne posle je opravljal na posamičnih sestankih s svojimi najzvestejšimi sodelavci za vi-sokirp dolgočasnim obzidjem svoje rezidence v Lizboni. »Človek se ne more soogledovati z množicami in hkrati vladati,« je nekoč izjavil, in zato so ga množice le redko videle. Celo po državi ni preveč rad potoval, po tujini pa sploh ne. Desetletja je raje v temačnosti svojih soban s trdno roko koval državo, kakršno si je zamislil v mladosti.
Mož, kateremu je uspela najdaljša osebna vladavina v Evropi v tem stoletju, naj bi kot sin oskrbnika velike kmetije v bogati portugalski pokrajini. Santa Comba Dao postal duhovnik. Šolal se je v jezuitskem seminarju, toda potem se ie nenadoma navdušil za pravo. Leta 1917 je diplomiral na univerzi Coimbra, dobro leto kasneje pa je na isti univerzi že dobil stolico za ekonomske in finančne vede. Kot katoliški poslanec se je že leta 1921 znašel v portugalski skupščini, toda kmalu je tudi ogorčeno zapustil skupščinske klopi: odhod naj bi bil protest proti tedanii politični anarhiji na Portugalskem, še bolj pa posledica užaljenosti, ker nihče ni hotel resneje
prisluhniti njegovim načrtom za gospodarsko reformo.
Vsaj nekaj gre priznati Salazarju: njegovo ogorčenje je bilo upravičeno. Portugalska, ki kar ni znala preboleti razpada svojega kolonialnega imperija, se je v prvih desetletjih tega stoletja znašla v pravem političnem in gospodarskem kaosu. V šestnajstih letih se je izmenjalo 45 vlad, nekatere so živele le nekaj dni, iz kolonij nakopičeno bogastvo je noro kopnelo in povzročalo vse večjo inflacijo, vsaj po vplivu močno vojaštvo je majalo temelje državnih institucij, porajajoča se industrija je rovarila proti veleposesti, veleposestniki so izžemali kmete, dimenzijam kolonialnega imperija prikrojeno uradništvo je bilo razred zase. Salazar je imel svoje ideje, kako vse to urediti, toda potreboval je absolutno oblast. Zato tudi ni hotel sprejeti resorja gospodarskega ministrstva, ki mu ga je ponudilo vojaštvo po uspelem državnem udaru leta 1926. V nekakšnem užaljenem umiku je čakal, dokler najprej res ni dobil vseh pooblastil, in potem so mu leta 1932 tudi v celoti zaupali vodenje države.
podpiral Franca, v drugi svetovni vojni je kljub portugalski nevtralnosti najprej odkrito simpatiziral z osnimi silami, toda ko je spoznal, kdo bo vojno izgubil, je hitro ponudil Britanecm in Američanom oporišča na Azorskih otokih.
Z diktatorskimi metodami se je lotil tudi gospodarske reforme. Z nadvse konservativno ekonomsko politiko, kakršni bi težko našli primere v sodobnem svetu, je kot skopuški gospodar začel zdraviti portugalsko gospodarstvo. In prav na tem področju so posledice štirih desetletij Salazarje-vega vladanja najhujše.
v
e
P
* ii
ri krojenju svoje Portugalske se je Salazar pridno zgledoval pri Mussolinijevi Italiji. Tako je nastala korporativna država, v kateri vlada »elita«, kot najbolj eliten v eliti pa Salazar z najbolj trdo reko. Opirajoč se na armado, cerkev in svojo tajno policijo. P. I. D. E. je z diktatorskimi metodami pospravil s politično razcepljenostjo in vaškim parlamentarizmom, hkrati pa tudi z vsako količkaj naprednejšo misijo. Odkrito se je spogledoval s fašizmom že od leta 1930, med špansko državljansko vojno je
A
KREMA
eprav je Saiaza rrju uspelo zbrati za več kot milijardo dvesto milijonov dolarjev zlatih in dolarskih rezerv in čeprav velja escudo za.eno najtrdnejših valut v Evropi, je dandanes Portugalska najrevnejša država na evropskem zahodu. Zaradi Salazarjeve-ga gospodarjenja se je država znašla v položaju ki bi ga lahko .popravila šele v prihodnjih desetletjih. Za nekatere veje industrije (večinoma je v rokah tujega' kapitala) sicer velja, da je proizvodnja rasla v zadnjih letih po 10 odstotkov na leto, toda na splošno je stopnja letnega gospodarskega razvoja le triodstotna, poljedelstva — Portugalska je še vedno pretežno kmetijska država — pa samo enoodstotna. Portugalcev je v domovini dobrih 9 milijonov, skoraj toliko j-ih je tudi v tujini, ker doma ni dela. Poprečen dohodek na prebivalca je 400 dolarjev na leto, več kot 40 odstotkov prebivalstva pa je nezaposlenega. Gospodarski in tehnološki jez med Portugalsko‘in industrijskim svetom je vsako leto hujši. Hkrati pa sedaj vojaški proračun pospravi že skoraj polovico državnega denarja. Zakaj Salazar se je krčevito oklepal tudi tistega, kar je še ostalo od nekdanjega portugalskega kolonialnega imperija. Nekaj časa je bilo to povsem razumljivo, saj so bile kolonije, ki so sedaj uradno sestavni del matične Portugalske, dolgo edini vir bogastva za sicer revno državo. In prav po zaslugi kolonialne trgovine se je tudi nakopičilo toliko zlata v portugalski državni blagajni. Toda se daj mora za vezi kolonij z matično državo skrbeti že skoraj 150.000 vojakov, in boji v Angoli, Mozambiku, Portugalski Gvineji že sedaj zahtevajo več denarja in ljudi, kot jih Portugaska premore.
Očitno je torej, da so v tem varljivem redu in miru, ki ga je državi
podaril Salazar, že dolgo vsi pogoji, da bi znova prišlo do eksplozije. Toda eksplozije ni celo sedaj, ko se je zgodilo tisto, kar bi jo moralo povzro-, čitl. Portugalska se tudi brez Salazar-ja ne more zbuditi. Posledice štirih desetletij diktature so za sedaj še prehude. V državi skorajda več ne vedo za človekove svoboščine in državljanske pravice. Za disciplino tiska skrbi že od leta 1926 temeljita cenzura. Tajna policija ima dolge sezname vse »nevarne« literature, in tako celo dela tako nerevolucionarnega pisatelja, kot je bil Claudel, ne morejo prestopiti meje. Avtomatični šestmesečni pripor je najučinkovitejše sredstvo za tišanje vsakršne kritike in preganjanje dvomov o pravilnosti državne politike. Mario Soares, odvetnik in nekoliko starejši kritik Salazarjeve politike, se je kar trinajstkrat znašel v priporu, pred nedavnim pa so ga brez sodbe odpeljali v taborišče na otoku Sao Tome. Odvetnik Luis Antonio Francisco je pred kratkim umrl po desetih dnevih mučenja na sedežu tajne policije P. I. D. E. Računajo, da je sedaj v tujini vsaj 150.000 Portugalcev, ki so zbežali zaradi političnih vzrokov. Odkar je tajni policiji uspelo z ovaduhi pred štirimi leti celo v CK ilegalne komunistične partije in potem v eni noči zapreti kar 500 vodilnih komunistov, je ostala edina resnično sposobna opozicijska stranka brez vodstva, ohromljena za dolgo. Edinega nevarnejšega nasprotnika salazarskega režima generala Delgada je P. I. D. E. kratko malo umorila. Nekaj opozicijskih strank, seveda ilegalnih, je teror tako preplašil, da se praktično ne upajo več misliti na oborožen upor. Na boj pripravljeni posamezniki pa so preveč razdrobljeni.
T
aka je približno i Portugalska danes, ko se je za njenim krmilom znašel dvainšestdesetletni Marcello Cae-tano, profesor prava in dolgoletni Sa-lazarjev sodelavec. Zanj pravijo, da je nekoliko naprednejši kot Salazar, pa ravno dovolj konservativen, da bo vojska še zadovoljna z njim. Za Portugalsko torej še ni nastopil čas tistih sprememb, ki bi jo lahko zbudile. Armada, deloma tudi Cerkev, vsekakor pa P. I. D. E. in tehnokratska skupina, ki vodi državne posle, naj bi skrbno pazile, da se še dolgo ne bi. Toda je že tako, da se prav iz takih dremavic človek pogosto najbolj sunkovito zbudi. Portugalci se bodo morali slej ko prej.	M.	P.
TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA '“NSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDE \ TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA
stavba za osnovno šolo še ni končana, in i pouk se še ni mogel začeti. Tudi gimna- { zija še ni popravljena, tako da gimnazijci še niso sedeli v šolski klopi. V pretek lem mesecu so postavili temelje novega kulturnega doma, odprli pa so tudi novo zgrajeno tovarno mavca. Debar je torej ! še vedno gradbišče in to bo bržkone ostal tudi v prihodnjem letu.
GLEDALIŠČE
ski študentovski nemiri.
Z beograjskim odzivom je bil zadovoljen tudi Primož Kozak, ki je za tamkajšnji tisk povedal: »Dragoceno je, ker je gledališkemu festivalu posvečena tolikšna pozornost. Mislim, da lahko vsak kulturni delavec zavida sredini, ki premore takšno občinstvo. Veseli me, da neko kulturno dogajanje zbuja tolikšno zanimanje javnosti. Gledališče dokazuje svoj socialni status na zelo visoki ravni.«
»KONGRES«
NAVDUŠIL
Na beograj-kem festivalu BITEF je go stovala tudi Drama iz Ljubljane z delom Primoža Kozaka »Kongres«. Beograjsko občinstvo je Kozakova drama zelo nav dušila, saj so nekateri celo menili, da so slovenskega pisatelja navdihnil beograj-
PRIMOŽ KOZAK — Beograjčani navdušeni nad »Kongresom«
V Beogradu je Primož Kozak tudi povedal, da piše novo dramo:
»Nova drama je v nekem smislu nadaljevanje, razširitev Kongresa. Končal jo bom do konca leta. Toda rajši bom govoril o njej, ko bo končana. . Mislim, da ima ta tip gledališča, s katerim se ukvarjam — aktualistični, dokumentarni — ve iiko pristašev po svetu.«
Po vsej verjetnosti bo novo dramo uprizorilo beograjsko gledališče Atelje 212
MLADI TALENTI
NOVA REVIJA
Štirje mladi literarni talenti — Marja ' na Sajovic, Uroš Kalčič, Ferdo Sekulič in Jure Detela, vsi dijaki in študentje v Ljubljani, so menili, da v druščini slovenskih literarnih revij zeva vrzel, ki bi jo lahko uspešno izpolnili. Hkrati so se odločili prevzeti uredniško breme nove revije, ki so ji dali pomenljiv naslov »Oblika 68« Sklenili so uresničiti težavno zamisel: povezati vse mlade slovenske literate in jim omogočiti, da se prek te revije uveljavijo v slovenski kulturni javnosti. K sodelo- j vanju vabijo mlade pisce Iz vse Slovenile in jih prosijo, naj pošljejo svoje prispev ke na naslov: Družbeni center Ajdovščina j v Ljubljani, Kidričeva 11,
Zavzetost štirih mladih literarnih en | tuziastov je tako velika, da bodo novo re |
vijo vsaj v začetku tudi sami finansirali Revija bo ciklostirana, razmnoževanje in papir bosta stala 600 novih dinarjev. Vsak do izmed urednikov bo torej prispeval iz svojega žepa po 150 novih dinarjev.
■
NARODNO BLAGO
STARE PUŠKE ČEZ MEJO
Starejši italijanski turist, ki je letoval v Dubrovniku, je neke nedelje s svojim opel kadetom zašel v Konavle. V družbi gostoljubnih domačinov se je zelo zanimal za konavelske narodne noše. Za eno izmed njih, tkano s svilo, je nemudoma ponudil 4000 novih dinarjev. Gospodar Vuko je komaj uspel pojasniti, da so to obleko nosili pri poroki njegov praded, ded, oče in on sam. zato je ne bi prodal j niti za suho zlato.
Vsi pa starm ne hranijo tako kot gospodar Vuko. V Konavlah živi 7000 pre bivalcev, vendar nimajo več l^ot petnajst j kompletnih narodnih noš. V 2upi in" v dalmatinski Bukovici je zavest dosti slab Sa. LJudle prodajajo noše tudi za tisoč novih dinarjev. Neko -taro nsrddno nošo ; 'z okolice Primoštena, ki so Jo desp^etjs hranili v Izrez' ani skrinji, so letos pro dali Švica kem i zakonskemu, paru za bo rih 600 novih dinarjev. Strokovnjaki p-n vijo, da Je bilo v zadnjih petih letih v Da' maetji prodanih najmanj dvesto narodnih
noš, ki so se preselile v tujino. Tujci odkupujejo vse: narodne noše, umetniško Izrezljane gusle, stare pištole in puške, meče in ikone. Poleg tujcev prihajajo tu di kupci iz Ljubljane, Kopra, Zagreba, Sarajeva in Beograda. Predstavljajo se za amaterske kolekcionarje. To v resnici tudi so, le da tuji gostje njihove kolekcije po vsakem obisku hudo osiromašijo.
Muzejski delavci opozarjajo, da je treba čimprej kaj storiti, jutri bo lahko že prepozno.
FILM
KANDIDAT ZA OSKARJA
Filmska delovna skupnost, se je odločila, da film režiserja Zi-vojina -Pavloviča »Ko bom mrtev in bel« pošlje na tekmo vanje za oskarja, ki ga bodo podelili marca prihodnje leto. Film Je dobil nagrado v Karlovyh Varyh. Na tem festivalu so ga se posebej pohvalili člani ameriške film ske delegacije. Prav te pohvale so zelo vplivale na odločitev Filmsko delovne skup nosti. Njen glavni organizator Perkovič je j povedal, da bo ta film kandidiral še za i ,;no nagrado, in sicer za »Zlati globus«, ki ga neodvisno od oskarja dodeljuje ame riško Združenje novinarjev in kritikov
MEDICINA
VSE DALJŠA STAROST___________________
Človeško življenje je vedno daljše, ved no več je starih ljudi. Leta 1948 je v'Jugoslaviji živelo 888.000 ljudi, starejših od 65 let, leta 1953 — približno milijon, leta 1961	1,200.000. Dr. Mihajlo Nikolič, ki
dela v Higienskem inštitutu medicinske fakultete v Beogradu, je napravil raziskavo med 200 osebami, starejšimi od 60 let. Pri delu mu Je pomagala ekipa specialistov, med njimi so bili tudi psihologi. Na men raziskave je bil dognati, kako živijo stari ljudje v domovih za onemogle in ka -to njihovi vrstniki, ki žive zunaj takšnih t .nov.
2. OKTOBER 19S8 • TEDENSKA TRIBUMA • STRAN 7
SESTANEK „VELIKE TROJICE" FEBRUARJA 1945 V JALTI
mam
TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TpiBUF*	~?!BUNA
Mimogrede so lahko opazili, da žive v domovih precej starejši ljudje, kot pa so njihovi vrstniki v mestnih naseljih. Poleg tega Je v domovih več uslužbencev, gospodinj in ljudi, ki so se ukvarjali s svobod niml poklici, zelo malo pa je ostarelih delavcev. Strokovnjaki razlagajo to ugotovitev s trditvijo, da »v manj izobraženih družinah več pozornosti posvečajo ohranitvi patriarhalnih odnosov« in da takšne družine bolij kot uslužbenske prevzemajo nase moralno obvezo, da skrbe za starce.
Ugotovili so, da v domove odhajajo večinoma stari ljudje brez zakonskega tovariša; takšnih je menda 91) odstotkov, in osemnajst odstotkov od teh sploh nikoli ni sklenilo zakonske zveze.
Večina starih ljudi, ki žive v domovih, pravi dr. Nikolič, je izjavila, da Je bila bolj zadovoljna s prejšnjim življenjem kot s sedanjim. Starci, ki žive v naseljih pri svojih družinah, pa so izjavili, da so zadovoljni tudi s sedanjim načinom življenja.
Nasprotno pa so starci v domovih bolj zdravi	In tudi bolje	ohranjeni kot njiho-
vi vrstniki v naseljih
Dr.	Nikolič meni,	da bi moral;	zelo povečati	število postelj	v domovih	za one-
mogle, razen tega pa bi si morali prizadevati,’ da domovi ne bi bili izolirani. Morali bi ustanavljati tudi klube za stare ljudi,	v katerih bi	se se..tajali	tako ti
iz domov kot starci, ki žive zunnj njih Takšni klubi imajo v tujini zanimive na slove, na primer »Zlata leta«, »Se vedno ni prepozno«, »Tri četrt stoletia«, »Srečna ura« itd.
Ekipa dr. Nikoliča bo sedaj napravila podobno raziskavo med starci na vasi, potem pa bo obe raziskavi primerjala.
NESREČA
TV JE OPOZARJALA
Petdeset ljudi je z visečega mosta blizu
Titograda padlo v Moračo. Po vsej verjetnosti je na mostu popustila stara jeklena žica. Pet ljudi je umrlo, štiriindvajset ljudi pa je bilo hudo ranjenih, vendar nihče ni več v smrtni nevarnosti.
Zanimivo je, da je televizija že lani, 17 januarja, v posebni reportaži opozarjala na dotrajalost mosta in na nevarnost sa ljudi. Titograjski tisk je v zadnjih letih že nekajkrat pisal o istem. Navkljub vsem javnim opozorilom ni nihče ukrenil ničesar.
Sedaj, po hudi nesreči, se v Titogradu prerekajo, kdo'naj bi imel most na skrbi. Uprava za poti trdi, da je to občina, občina pa vali krivdo na Upravo za poti. Sedaj v Titogradu opozarjajo, da je dvanajst kilometrov od mesta še en most, ki ni prav nič trdnejši. Ce ne bodo takoj kaj ukrenili, se utegne huda nesreča ponoviti.
movanja, dve napravi pa je tudi sam izdelal. Vsi njegovi načrti so bili sprejeti, in že jih izdelujejo v mehiških tovarnami.
Po njegovi zamisli bodo narejeni nosilci za disk, kopja, kladiva in palice, transporter za vračanje krogle, montažna tla za pokrivanje trave na tistem mestu, kjer delajo sodniki, montažna ograja za pregraditev uradnih prostorov, škatle za označevanje skokov v daljino, pa tudi oznake za zadetke pri metih, za dolžine svetovnih in olimpijskih rekordov.
Poleg tega je Rade Pajurkovič konstruiral in poslal v Mehiko merilce za skoke
v višino in za skoke s palico z električno signalizacijo. Sodniki lahko zelo hitro, ne da bi se vzpenjali na lestve, izmerijo višino. Ze pri najmanjšem dotiku letvice se na aluminijastem stebru zasveti lučka, ki označuje višino skoka.
Rade Pajurkovič živi in dela v Sarajevu.
Potem ko se je poslovil od atletske steze, se je ves posvetil izumom. Nekatere njegove naprave so uporabljali že na' balkanskih igrah v Carigradu, uporabljajo pa jih tudi mnogokje v Jugoslaviji.
OLIMPIADA
MADE IN YUGOSLAVIA
Neki Jugoslovan je dobil veliko priznanje prej, preden so se začela tekmo vanja na olimpiadi v Mehiki. Strojni tehnik Rade Pajurkovič, bivši atletski rekor- . der Bosne in Hercegovine, je konstruiral ■ štirinajst različnih naprav za atletska tek- ! MOST CE/ MORAČO — TV je pravočasno opozarjala •
SOLIDARNOST
TAKO SO
Misel na sestanek velike trojice, na katerem naj bi delili svet ali pa vsaj del Evrope, je dobila konkretnejšo podobo zadnje dni maja 1944. - se pravi, slaba dva tedna pred zavezniškim izkrcanjem v Normandiji. Britanski prvi minister Churchill je tedaj naročil svojemu ambasadorju v Moskvi, naj previdno »otipa« Stalina in Molotova, kaj menita o zavezniškem sporazumu, s katerim naj bi razdelili osrednjo in jugovzhodno Evropo ter nekatere druge dele sveta na ustrezna interesna področja.
Če nič drugega, je Churchill prav dobro vedel, da njegovega ambasadorja v Moskvi v Kremlju ne bodo dočakala gluha ušesa. Stalin je namreč že dobri dve leti pred tem dal vedeti Londonu, da bo podprl vse britanske zahteve za oporišči in vplivnimi področji v zahodni Evropi in Sredozemlju, če bi London — in pod njegovim vplivom tudi Washington — priznal Sovjetski zvezi priključitev baltiških držav (Litva, Latvija, Estonska), dela okuphane Finske in pa vzhodno Poljsko in Besarabijo. Toda takrat se Londonu ni nič kaj preveč mudilo sklepati tako velikih kupčij. Leta 1944 pa je bil položaj na fronti bistveno drugačen. Rdeča armada se je hitro bližala Romuniji in Bolgariji in očitno je bilo, da bo že v kratkem okupirala obe državi. In tako si je Churchill mislil, da bi s ponudbo o priznanju stanja, ki naj bi nastalo s sovjetsko okupacijo teh dveh držav, izsilil od Sovjetske zveze nekakšen dogovor o usodi drugih balkanskih držav — predvsem popolno svobodo akcije v Grčiji — in Sredozemlja nasploh. Churchillu je šlo še posebno za Grčijo, zakaj grozilo je, da bo ob nemškem porazu prišla država pod nadzor partizanskih enot. Veliko mu je bilo tudi do vpliva v Jugoslaviji, toda tu se je tisto, kar je bilo za Churchilla grožnja, praktično že uresničilo: revolucije ni bilo več moč ustaviti, in zato je skušal Churchill dobiti od SZ vsaj nekakšen kompromisni dogovor.
AMERIČANI NASPROTUJEJO
Ko je nekaj dni p/ prvem »proučevanju« razpoloženja v Moskvi, britanski ambasador v Washingtonu lord Halifax obvestil Američane o britanski pcbudi, ni naletel na ravno največje razumevanje. Predsednik Roosevelt, še bolj. pa njegov zunanji minister Cordell Hull, internaciona-list v tradicionalnem Wilsonovem smislu, sta se namreč tedaj ogrevala za »one world«, enotni svet, enakopravno povezan med seboj, v katerem naj bi vsak narod, velik in majhen imel svojo enakopravno besedo. Tako se jim je upirala že misel, da bi Evropo delili na vplivna področja. In ko je Churchill pol leta kasneje izrabi! sporazum s Stalinom in z množično vojaško intervencijo v Grčiji preprečil komunističnim partizanskim oddelkom prihod na oblast, sta ameriško zunanje ministrstvo in skoraj ves tisk ostro obsodila zaveznikov ukrep. Toda v resnici je šlo bolj zn načela brez prave teže, kot za trdno odlo čenost. Kot je Churchill nekoč povsem jasno povedal Washingtonu:	ko Sovjet
ska zveza in Velika Britanija branita tisto, za kar menita, da je zanje življenj skega pomena. »Samo sledijo zgledu ameriške politike v Latinski Ameriki«. In kev Washington kljub svojemu glasnemu in-ternacionalizmu in prizadevanjem, da bi združene narode spremenil v jedro bodoče svetovne vlade, ni pokazal niti najmanjše volje, da bi izjavil, kako »Monroeva doktrina« o izključnem vplivu ZDA na ameriškem kontinentu ne velja več,' je bilo jasno, da njegovo načelno stališče glede Evrope, Sredozemlja, Bližnjega in Srednjega vzhoda lahko ostane samo načelno stališče. To pa še toliko bolj, ker je bila tiste čase ameriška pozornost še skoraj popolnoma obrnjena na Pacifik in ker hkrati tudi nekateri Rooseveltovi najbližji sodelavci nikakor niso nasprotovali takim delitvam na vplivna področja, pod pogojem, da tudi ZDA ne ostanejo praznih rok.
In končno je bil tu še en vzrok, ki je Američanom vezal roke, tako da niso mogli odločneje nastopiti proti prvim bri-tansko-sovjetskim sporazumom:	če naj
bi bile politične akcije proti delitvi osvobojenega sveta med glavne. zmagovalce nad- nacizmom učinkovite, bi morala VVashington in London spremeniti ali pa vsaj nekoliko korigirati svoja stališča o
prihodnosti zahodne Evrope. .Se pravi d.i di morala tudi Sovjetski zvezi priznati pravico prisotnosti in nadzora na tistih ozemljih, ki so jih osvobodile Eisenhotverjeve armade, če naj jim Sovjetska zveza prizna tako pravico na ozemlju, ki so ga osvobajale njene armade. To pa je bilo nekaj, kar zahodnim zaveznikom še na misel ni prišlo. Da je tako, je bilo še najbolj očitno ob italijanski kapitulaciji. Čeprav je Moskva uradno zahtevala mesto v »tripartitni politično-vo jaški komisiji«, sta ameriški predsednik in britanski prvi minister samo posredno obvestila Moskvo o svojih odločitvah. In ko je potem Stalin v svojem pismu pribil, da so »Združene države Amerike in Velika Btitanija sklenila z Italijo sporazum o kapitulaciji, Sov jetsko zvezo pa so samo obveščali o rezu: tatih sporazuma kot kakega tretjega ne prizadetega opazovalca« in potem še pristavil »hočem vam povedati, da takšnih razmer ne bo več moč dolgo prenašati«, so mu zahodni zavezniki odgovorili samo, da lahko pošlje v Eisenhovverjev glavni stan svojega častnika za zvezo, ki naj bi bila v stiku z dvostransko komisijo. Končno so potem Sovjetski zvezi dali samo mesto v precej nepomembni »Medzavezni-ški posvetovalni komisiji«
CHURCHILLOVI
NAČRTI
Ko je bilo tako vse bolj očitno, da si bodo tri največje države zmagovalke tako ali drugače skušale razdeliti s sporazumom ali pa kar enostransko prisvojiti vplivna področja na svetu in še poseb no v Evropi, je povsem razumljivo, da je Churchill tudi z vojaškimi akcijami sku šal pospešiti dogodke in obrniti tako de litev v svojo korist (ali pa vsaj v kori.s. zahodnih zaveznikov). Čeprav je v svojih spominih potem to zanikal, je sedaj do kazano, da je že od začetka leta 1943 skušal prepričati Američane, da je treba kar najbolj pohiteti z okupacijo Italije in potem iz nje prodirati proti vzhodu, ali pa — po njegovem je bilo to še bolje — izkrcati se v Jugoslaviji. Ta načrt, k: ga je Churchill utemeljeval na zunaj samo z vojaškimi vzroki (udariti Nemcem za hrbs., izrabiti partizansko' pomoč v Jugoslaviji) in pa celo z zavezniškimi obveznostmi do SZ (armade zahodnih zaveznikov in sov-jetske armade, ki bi po zavezniškem iz-ircanju v Normandiji pravzaprav prodirala. v različne smeri, bi se lahko v pri-^meru izkrcanja v Jugoslaviji veliko hitreje združile), je prikrival konkretne Churchillove račune: čete zahodnih zaveznikov naj bi prodrle kar najglobje r.a Balkanski polotok in potem od tod v osrednjo Evropo, tako da bi bile v trenutku, ko bo treba s SZ sesti za zeleno mizo, prisotne na kar naj večjem delu nekoč okupiranih ozemelj.
Ko je zaradi ameriške odločnosti, da zberejo vse svoje moči za izkrcanje v Franciji propadel ta britanski načrt (podobno kot je v začetku leta 1945 propadel Churchillov načrt, naj bi zahodne oklepne enote kar najhitreje prodirale proti Dunaju, Pragi in Berlinu), Churchillu ni preostalo drugega, ko da se sporazume z Moskvo. Velesile naj bi se pač po tradicionalnih načelih dogovarjanja med velikimi domenile o svojih vplivnih področi’li
TEKMA S ČASOM
Toda dogovoriti se je bilo treba kai najhitreje, je menil Churchill. Ce bi pravočasno prišlo do sporazuma, bi se mogo če Sovjetska zveza zadovoljila samo z vplivom v Bolgariji in Romuniji. London pa bi tako,dobil proste roke v Grčiji m verjetno ohranil tudi vpliv na Madžarskem ne pa samo na Češkoslovaškem in Polj-
skem. Povsem jasno je namreč bilo, da bo v delitvah odločal predvsem, če ne že samo, položaj na fronti. To se je najbolje pokazalo v začetku septembra 1944 na Bolgarskem. Ko so se nemške čete umaknile proti severu, je sofjijska vlada navezala stike z zavezniki. Ponujala je kapitulacijo, zagotovila, da je ukazala svojim četam naj razorože nemške čete na bolgarskem ozemlju, in se obvezala, da bo ohranila popolno nevtralnost. Tak potek dogodkov je sicer kar najbolj ustrezal Churchillu, zato pa seveda toliko manj Stalinu. Tako je Moskva pribila, da je zagotovilo bolgarske nevtralnosti »popolnoma nezadovoljivo«, in sovjetske divizije, ki so bile že globoko na Romunskem, so dobile ukaz, naj korakajo proti Sofiji In Bolgarija se je znašla znotraj ozemlja, ki so ga osvobajale ali okupirale sovjetske čete.
KAJ JE »PRIJATELJSKO«?
Ko sta se potem Salin in Churchill se šla v Moskvi 9. oktobra 1944, sta na ko ščku papirja, ki je ležal na konferenčni nizi, samo pismeno potrdila tisto, kar je že bilo bolj ali manj vojaško doseženo in s čemer sta se že tiho pomirila: ne da bi točneje določila, kaj pravzaprav mislita z vplivom, izraženim v odstotkih, sta se sporazumela, da dobi Sovjetska zveza 90 odstotkov nadzora v Romuniji, 75 odstotkov v Bolgariji, na Madžarskem in v Jugoslaviji naj bi bilo razmerje pol—pol (50 odstotkov za SZ, 50 za zahodne zaveznike), v Grčiji pa naj bi dobili 90 odstotkov nadzora zahodni zavezniki, še pravi predvsem Velika Britanija.
Ko si je zagotovil tisto, kar se mu je zdelo najpomembnejše (sovjetsko nevme-š.avanje v Grčiji) in ko si je z okupira-njem Italije zagotovil tudi da ta država nikakor ne bo prišla pod tuj vpliv, je skušal Churchill z diplomatskimi akcijami in z oznanjanjem načel demokratičnosti vojne proti nacizmu kar najbolj omejiti spreminjanje dežel, ki jih je sovjetska armada že osvobodila ali pa za katere je kazalo, da bo vanje še prišla, v sovjetske protektorate in jih tako obdržati v svojem vplivnem področju.
Amer čani in Angleži so sicer priznali iovjetski zvezi, da ima »pravico imeti na svojih -raolah prijateljske vlade«, toda poem so skušali kar najbolj megleno opredeliti ta pojem prijateljstva (»gre naj za levičarske vi? de, pripravljene za globoke gospodarske ih socialne reforme, toda ki ne bi s totalitarnimi metodami izpeljale te reforme«, je menilo ameriško zunanje ministrstvo), hkrati pa sta se trudili, da bi nekako prepričali Sovjetsko zvezo, da od svoje popolne prisotnosti v Vzhodni 1' h niti ne more imeti bistvene koristi.
DE GAULLE NASPROTUJE
In prav iz tega računanja, da bi po diplomatsko dobili od Stalina tisto, kar jim s samim bojem proti nacističnim četam ne bo uspelo, in hkrati iz ameriške želje, da bi Sovjetska zveza končno le posegla v vojno proti Japonski, se je rodita misel o srečanju v Jalti. In čeprav je bil Stalin še t»ko trdno odločen, da države, v katere so prodirale sovjetske čete spremeni v nekakšen varnostni oklep okrog Sovjetske zveze in da bodo torej tam Moskvi bolj ali manj vdane vlade, si je kar precej želel, da bi vse to lahko opravil z angl (ameriški m privoljenjem. Kot je menil George Kennan leta 1944: »Sovjetski zvezi ne bo lahko ohraniti oblast, ki si jo je zagotovila nad narodi osrednje in vzhodne Evrope, brez moralne in materialne pomoči Zahoda.«
Približno s takimi nasprotujočimi se računi in rameni, so se trije veliki, po daljšem izbiranju kraja sestanka, odpravili na Krim.
še preden se je trojica sestala, je general de Gaulle glasno povedal, da nasprotuje takemu sestanku. Motivi, ki so šefa začasne francoske vlade pripeljali do tega, da se je še enkrat uprl zaveznikom so precej zapleteni, hkrati pa enostavni. Šlo je za Francijo, za njen »rang« med zahodnimi zavezniki. Ko sta se Churchill in de Gaulle sestala med 10. in 13. novembrom
1944.	v Parizu, je francoski vodja pred-
190 ZAJECARK IN 2 FRIZERJA
Brivsko—frizerska zadruga v Zaječaru Ima 35 članov, 12 frizerjev in 23 brivcev'. Brivci poslujejo z izgubo, ki jim jo pokrivajo frizerji. Frizerji, ki jih je manj, si želijo ločeno blagajno. Ker pa je brivcev več, jih na sestankih vedno pregla-■ ujej o. Med brivci in frizerji že dolgo tJi :iha vojna. Frizerji so naposled zagrozili z ustavnim sodiščem Srbije. Brivci pa so :dgovorili z represalijami. Edina dva moka v frizerskem salonu (preostalih deset o ženrkel sta bila premeščena na delo "•	•	oba	je	to pomenilo ma-
lagal sporazum London-Fariz, poglabljanje tradicionalne »srčne antante«, tako da bi, kot je rekel de Gaulle,« naši stari drža vi, obe oslabeli v vojni, imeli dovolj močan glas, da jima bosta morali prisluhniti Sovjetska zveza in ZDA, in dovolj teže, da se ne bo zgodilo nič, kar tudi oni ne bosta privolili in odločili«. Churchill se strinja, toda meni, da vse to lahko veliko laže dosežeta, če bi skušali prepričati zaveznike, ne pa jim kljubovati. Hkrati pa se mu zdi, da vsaj v tistem trenutku nov sporazum s Francijo ne bi bistveno okrepil položaja Velike Britanije. Odločena, da varuje svoje koristi, po svoje pa mogoče tudi koristi Evrope, Velika Britanija torej hoče ohraniti svoje mesto med veliko trojico. »Prisotna naj bi bila povsod, sodelovala pri vseh odločitvah, ničesar ne bi dala za nič in sprejemala naj bi obresti ...«
Prav zato, ker ni bil povabljen v Jalto, de Gaulle tudi danes ne more pozabiti jaltskih odločitev. Takrat je bilo samo še huje. Za sam problem delitve vplivnih področij v Evropi pa mu je bilo gotovo tudi že tedaj popolnoma jasno, da ne Francija ne Velika Britanija, ne obe skupaj ne moreta bistveno spremeniti poteka dogodkov. Zlasti še, ker sedaj ni več šlo za to, da bi z raznimi koncesijami ali pa celo s pritiskom dobili od Sovjetske zveze tak sporazum, ki bi bolj ustrezal Zahodu, ampak samo za to, da bi kar najdraže prodali svojo »privolitev« (Churchill uporablja prav ta izraz) in tako za načelnimi izjavami in diplomatskimi akcijami vsaj nekoliko spremenili stanje, k: je vse bolj dobivalo podobo dokončnega.
Da je tako, se je de Gaulle najbolje prepričal med svojim obiskom v
Uradno sporočilo o raz""......
.."-t-risali §eie 0b gtirili zjutraj, ko je de Gaulle že zagrozil, da bo , coskim gostom je Moskva jasno po.... la, da takih sporočil ona pravzaprav niti ne potrebuje oziroma da so zanjo vsekakor veliko manj pomembna kot za sopodpisnike.
Ko so bili francosko-sovjetski razgovori najbolj napeti, se je Stalin skorajda požvižgal nanje: sprehajal se je po Kremlju, se šalil in nazdravljal znanim in neznanim. Hkrati pa je od de Gaulla v zameno z.a sporazum o prijateljstvu, ki ga ni prav nič veljal, zahteval priznanje »Lu-blinskega komiteja« (začasne poljske pro-komunistične vlade, Francija pa je priznavala emigrantsko vlado v Londonu). De Gaulle se je upiral tej zahtevi, toda hkrati se je zavedal: ». . nisem se upiral, ker bi si domišljal, da ima moje upiranje kak stvaren pomen. Nismo imeli sredstev, da bi preprečili Rusom uresničiti njihove načrte, po drugi strani pa sem že slutil, da jim bodo tudi Američani in Angleži pustih, da store, kar hočejo ...« In dejstvo je bilo, da so bile razmere že take, da tudi Washington in London nista mogla kaj veliko.
Zahodna voditelja sta prišla na Krim z letalom v soboto 3. februarja 1945 okrog poldneva. Dan pred tem sta se Roosevelt in Churchill sestala na Malti. Čeprav je bil Roosevelt med plovbo z ladjo iz ZDA zelo utrujen, pogosto kar odsoten, je bilo vzdušje v taboru zahodnih zaveznikov vedro, polno samozavesti in zaupanja.
Roosevelt se je v Jalti nastanil v cesar skl palači Livadia, Churchill pa v vili princa Voroncova. Stalin je prišel šele naslednji dan; uradni pogovori pa naj bi se za čeli 4. januarja od 5. popoldne v veliki plesni dvorani palače Livadia, tako da se bolnemu ameriškemu predsedniku ne bi bilo treba preveč gibati.
OSEM DNI POGOVOROV
Poleg proučitve pološrJa na frontah in razvoja vojaških dogodkov, so v osmih dneh razgovorov, razpravljali v Jalti o naslednjih temah: ustanovitev Organizacije združenih narodov, ureditev nemškega vprašanja, sovjetska udeležba v vojni proti Japonski, prihodnost osvobojene Evro pe in še posebej poljsko vprašanje.
Ob prvi točki je šlo za spopad nasprotujočih si interesov ZDA in SZ. Združene države Amerike so hotele za vsako ceno ustanoviti organizacijo združenih narodov, Sovjetska zveza pa se z.a tako orga nizaoijo, v kateri naj bi bila po njenem mnenju izolirana, seveda ni preveč navduševala. Najbolj se je zataknilo pri vlogi in
CHURCHILL IN STALIN NA JALTI: VELIKO BARANTANJE
načinu delovanja Varnostnega sveta. Američani so menili, da velesila, ki je neposredno zapletena v kako zadevo, o kateri razpravlja Varnostni svet, ne bi smela imeti pravice veta. Sovjetska zveza pa je menila, da mora biti pravica veta neomejena in da lahko veto celo že takoj na začetku prepreči katerokoli razpravo v Varnostnem svetu. Končalo se je s kompromisom: Sovjetska zveza dobi v Generalni kupščini tri mesta (Sovjetska zveza, Belorusija in Ukrajina), z vetom pa lahko velesila prepreči glasovanje, ne morč pa prepovedati razprave.
Pri nemškem vprašanju je šlo za razkosanje Nemčije in za reparacije. Pomembnejši del nemškega vprašanja je bil pravzaprav že rešen: 14. novembra 1944 je Posvetovalna evropska komisija dokončno potrdila januarske dogovore o ustreznih okupacijskih cenah. Poraženo državo naj bi razdelili na pet državnih teritorijev. Reparacije je Stalin ocenil na 20 milijard dolarjev, polovico od tega naj bi do bila Sovjetska zveza. Toda ni bilo dokonft nega sklepa.
DELITEV DALJNEGA VZHODA
Roosevelt in Stalin sta se posebej menila o sovjetski udeležbi v vojni proti Japonski. Da bi razumeli ta del razgovorov in tudi ameriško popustljivost v delitvi Dalj nega Vzhoda, je treba vedeti, da so februarja 1945. Američani še vse kaj drugače gledali na vojno na Pacifiku kot šest mesecev kasneje, čeprav so ZDA že pripravljale jedrsko orožje, še nihče ni znal točno povedati, kdaj in kako bo eksplodirala prva atomska bomba. In brez odpiranja »druge fronte« s sovjetskimi divizijami (naj bi jih bilo vsaj 60, je menil general MacArthur) bi se vojna z Japonsko po računih ameriškega generalnega štaba zavlekla vsaj še eno leto in zahtevala samo v ameriških vrstah pol milijona či-ive ških žrtev.
Zaradi tega je bilo toliko bolj pomembno dobiti od Sovjetske zveze zagotovilo, da bo odprla drugo fronto kar najhitreje, se pravi najkasneje v treh mesecih po kapitulaciji Nemčije, in Roosevelt 'je bil pripravljen kar drago plačati tako zagotovilo. Sovjetska zveza naj bi dobila vse tisto, kar je izgubila v rusko-japonski vojni leta 1905 (se ppavi: južno polovico Sa-hahna, pomorsko oporišče Port Arthur v najem, internacionalizacijo Dairena. izkoriščanje osrednje kitajske in mandžurske železnice) razen tega pa še Kurilske otoke in priznanje neodivisnosti Zunanje Mongolije. Ker so Američani vse to priznali SZ brez posvetovanja s Kitajci, ni čudno, da na Vzhodu pogosto ocenjujejo ta del jaltskih sporazumov kot nekakšen »vzhodni Miinchen«.
Toda dve tretjini vseh jaltskih razgovorov in sedem od osmih sej je bilo posv
cemh vprašanjem »osvobojene Evrope« še posebno Poljske.
VZHODNE MEJE
Rezultati so bili pravzaprav skromni. Poljska: vprašanje zahodne meje je ostalo odprto, na vzhodu pa naj bi se Sovjetska zveza pomaknila na malenkostno popravljeno »Curzonovo črto« (določeno v Brest Litovsku med carsko Nemčijo in Sovjetsko zvezo ob koncu prve svetovne vojne); za vlado iz Lublina, ki se je medtem že preselila v Varšavo, pa so odločili, da jo bodo razširili z »demokratskimi voditelji« iz londonske vlade in še s tistimi, ki so bili že v državi. Ta razširjena začasna vlada naj bi kar najhitreje pripravila »popolnoma svobodne volitve na podlagi splošne volivne pravice in tajnega glasovanja«. Ko je Roosevelt hotel zvedeti od Stalina, kaj lahko pomeni »kar najhitreje«, mu je le-ta odgovoril: »V enem mesecu«.
In ker je Stalin tudi potrdil »deklaracijo o osvobojeni Evropi«, v kateri so se tri zmagovalke pbvezale, da bodo pomagale bivšim okupiranim državam »ustvariti demokratične inštitucije po svoji izbiri«, ni čudnega če je bil bolni Roosevelt — ki je bil mogoče tudi drugače nekoliko preveč naiven in lahkoveren za vodjo tako velike države vsaj na področju zunanje politike — ves navdušen in prepričan, da mu je uspelo — kot je izjavil njegov najbližji svetovalec Harry Hopkins — »dobiti prvi veliko bitko za mir«.
Churchill je bil nekoliko manj navdušen, saj se je zavedal, da sam jaltski sporazum pomeni kaj malo in da bo vse odvisno od »duha, s katerim bodo uresničena določita sporazuma«. Toda tudi on se ni imel kaj pritoževati: dobil je proste roke v Grčiji, zadržal Sovjetsko zvezo zunaj Sredozemlja in v primerni razdalji od Bližnjega vzhoda, kar je' bila v britanskih velesilskih časih za Otok veliko pomembnejše od dvomljivih zagotovil za vplivna področja v osrednji Evropi.
Stalin, ki zaradi nezadržnega prodiranja sovjetskih armad proti srcu Nemčije tako in tako ni imel kaj izgubiti, pa si je lahko čestital, da je za svoje širjenje v osrednjo Evropo in deloma tudi na Balkan dobil bolj ali manj tiho privolitev zahodnih zaveznikov. Vsekakor pa se je zavedal, da so določila sporazuma dovolj meglena, da bo lahko ukrepal tako kot bo hotel in mogel. In tako, je tudi storil že v naslednjih mesecih. Jaltski sporazum, s katerim so zahodni zavezniki skušali dobiti tudi od sovjetskega deleža osvojenih in osvobojenih ozemelj del zase, je praktično nehal veljati že čez nekaj 'mesecev, ko si je Sovjetska zveza vzela celo več, kot je sprva sama mislila. Tako so jaltski sporazumi v resnici ostali samo pismeni dokument o tem, kako velesile s pozicij sile skušajo trgovati z usodo manjših narodov.
NAJSTAREJŠA
BOsXsiARKA™™
Etr.jiiu»nuiLj»mutJi^ai—m—
Najstarejši prebivalec v vasi Nikoliči, blizu Novega Dcjrana pri Djevdjeliji, je j Stojana A. Stojčeva, ki je praznovala že stopetnajsti rojstni dan. Bržkone je Stojčeva tudi najstarejša Jugoslovanka. Do sedaj še ni bila pri zdravniku. Se vedno opravlja vsa dela v hiši. Tudi v najhujši zimi hodi bosa.
KATHERINE HEPBURN: dvakrat na vrhu filmske slave, ponovno zažarela na filmskem nebu v dveh filmih in musicalu.
P
| red leti sem na neki zabavi na West Coastu opazil nena vadno oblečeno žensko: na sebi je imela rjavo rumene hlače, obuta je bila v teniške copate, okoli las pa si je kot pajčolan ovila belo ruto. »Zdra vo,« je rekla. »Vi pišete romane. Ali bi radi pili kavo? Stavim, da po noči ne morete spati. Jaz sem Katha-rine Hepburn,« je še dodala — popolnoma po nepotrebnem. »Vem,« sem odgovoril. Pogledala me je. »Če ste končali, lahko pometete teraso ali kaj podobnega. Poskusite biti korist ni,« mi je svetovala.
Ko sem kasneje še nekajkrat zašel na West Coast, sem ugotovil, da je Kate — v pretežni večini za druge ljudi — počenjala mnogo stvari. Njen kameleonski talent ji je omogočal, da se
je iz zemljiške posrednice prelevila v
zdravnico in nato spet v kuharico — v karkoli se je pač morala, če je hotela pomagati tistim, ki so jo potre-ovali. »Zenske, ki žrtvujejo za druge, me navdajajo z melanholijo,« mi je nekoč zaupala. »Moja mati, ki je bila angel v človeški podobi, mi je večkrat rekla: .Delaj tisto, kar je tebi všeč; tako boš vedela, da je vsaj eno človeško bitje zadovoljno.«
Kate je za nekaj časa popolnoma opustila filmanje. — Kuhanje in pospravljanje sta jo bolj zanimala. To je bil, po njenih besedah, edini raz log za to, da je igranju naredila ko nec. Vprašal sem jo, kaj ji je nadomestilo kariero. »Svoje življenje imam,« mi je nepotrpežljivo pojasnila. »Kaj pa imajo drugi ljudje?«
Katino prijateljstvo so si pridobili Spencer Tracy, Georg Cukor, ki je bil njen režiser v več kot enem filmu,
Chester Erskine, ki je bil režiser Tra
cyjevega debuta na Broadwayu, Er skinova žena Sally in še mnogi drugi. Kate ima mnogo prijateljev. Verjetno zaradi tega, ker sta ji lojalnost in spoštovanje zasebnosti vodili v življenju, ki se ji je v tistih časih začenjalo vsak dan ob devetih dopoldne na teniškem igrišču hotela Beverly Hills. Popoldneve je preživljala na obiskih pri prijateljih ali na dolgih sprehodih s svojim nezaupljivim nemškim ovčarjem Lobom, seveda, če ni bilo nikogar, ki bi mu bilo treba skuhati juho ali ga spremiti na letališče. Kate je neskončno potrpežljiva z dobrimi starimi prijatelji, kot je bil Spencer Tracy, in niti najmanj potrpežljiva s smrtniki, ki trpijo za nespečnostjo in podobnimi nadlogami. »Z vami je narobe samo to,« me je poučila, »da premalo igrate tenis « (Te nisa sploh ne igram ) »če bi vsak dan igrali tenis,« je rekla, »bi dobro spa !i.« Povedal sem ji, da mi tenis ne ugaja. »2e dobro,« je pripomnila. »Potem pač ne boste spali.«
Vsak dan približno ob pol petih popoldne je Kate izginila domov. Med potjo je zavila v trgovino in nakupila, kar je potrebovala za večerjo, ki jo je kuhala Tracyju in pogosto tudi drugim prijateljem. Vsak teden so ji ponujali scenarije, ki jih je vztrajno zavračala. Od leta 1959 do leta 1967 je posnela samo »Dolgega dne potova nje v noč«.
Kmalu po smrti Spencerja Trac.v-ja pa je Kate ponovno začela misliti na filmske vloge in brati scenarije. Nekaj mesecev kasneje je film »Uga ni, kdo pride na večerjo« doživel izreden uspeh. Ko pa so ga snemali, za Kate ni pomenil jamstva, da ji bodo še kdaj ponudili kaj več kot drobno karakterno vlogo. Med neprijetnimi besedami, ki so v Hollywoodu v rabi za označevanje filmskih igralcev, je beseda »rentabilen« nedvomno naj neprijetnejša. Rentabilen je tisti igralec, čigar ime producentu omogoči, da glede na pričakovani uspeh filma sploh dobi dovolj sredtev za snemanje določenega filma. Druga najbolj zoprna beseda je »podoba«, ki je okrajšava za »podoba igralca, kot jo vidi publika« in ki naj bi — po vsej verjetnosti — pomenila igralčevo »osebnost«. Večina hollywoodskih stu diov uporablja za vrednotenje igralcev elektronske možgane, česar producen tu ne pove pritisk na gumb z napi som »rentabilnost«, bo prav gotovo izvedel, če bo pritisnil na gumb z oznako »podoba«.- Predstavljam si, da bi iz stroja priletel listek z zlatim napi som Shirley Temple, če bi pritisnil na oba gumba hkrati. Naj se sliši še ta ko nenavadno, je vendarle res, da se v elektronskih možganih skriva simbol resnice.
Elektronski možgani so Katino »podobo« označili za plemenito, kar je položaj še bolj zamotalo. Gledalci
ne »kupujejo« plemenitih igralcev 1
Kupujejo njihovo naSprdtje. Shakespeare, Romeo in Julija so zanje stara šara. »Ali bo občinstvo sprejelo Kate?« je bilo vprašanje leta 1967.
Poglejmo si nekaj dejstev. Peter 0’Toole se je sam potrudil v Los Angeles vprašat Kate, ali bi bila pripravljena igrati Eleanor Akvitansko v filmu »Lev pozimi«. — Coco Chanel je izjavila, da samo Kate lahko prevzame glavno vlogo v musicalu. ki ima za osnovo njeno biografijo. »Za ; nima me, ali znam peti,« je k ponud- ’ bi menila Kate. Poskusila je. Roger Edens ji je pomagal čez začetne težave, Kate pa je pridno vadila na popoldanskih sprehodih po gozdu. Delala je po osem ur na dan. »če verjamete ali ne: dva tedna po filmu .Bojna himna rmuVke’ «em začela snemati. »Privadil sem se njenemu obrazu«, — mi je povedala neuničljiva igralka.
Kmalu nato so Kate ponudili glavno vlogo v »Nori ženski iz Chaillo-t?« Jeana Giraudouxa. Potem ko je privolila, so tudi drugi igralci, ki so Katini stari prijatelji, bodisi njeni občudovalci, podpisali pogodbe za vloge, ki jih nedvomno ne bi sprejeli, če v filmu naslovne vloge ne bi igrala Kate.
Ugotovitev, da je Kate večja zvezda kot sploh kdaj poprej, je torej na dlani.
FILM PROTI KAJENJU
V ZDA je znani televizijski igralec William Talman posnel dokumentarec, ki traja samo nekaj minut, je pa pomemben, ker ga je Talman posnel tik pred svojo smrtjo, ko se je zavedal svoje strašne bolezni.
Williama Talmana poznajo televizijski gledalci po vlogi javnega tožilca v televizijski nadaljevanki »Perry Mason«. Umrl je pred kratkim, v triinpetdesetem letu, za rakom na pljučih. V svojem filmu proti kajenju nam Talman, ki je leta in leta pokadil po tri zavojčke cigaret na dan, predstavi svojo družino, ženo in otroke doma v Kaliforniji.
V filmskem sporočilu se Talman obrača naravnost na gledalce: »Ni me skrbelo, ko sem na sodišču izgubljal pravniške boje z Masonom. Sedaj pa bojujem drugačen boj, ki ga ne želim izgubiti. Če ga izgubim, izgubim ženo in otroke, ki ste jih pravkar videli. Imam raka na pljučih.«
Talman nadaljuje: »Poslušajte mo] nasvet, nasvet človeka, ki je kadil leta in leta.-če še niste kadili — nikar ne začnite. Če kadite — takoj prenehajte! Ne igrajte se z življenjem.«
Film je bil posnet v produkciji ameriškega združenja za rak. V kratkem ga bodo prikazali po ameriški televiziji. William Talman je umrl takoj potem, ko je bil film posnet.
j” emac
"• ; ' * - • ' TVORNICA AMBALAZE I KOMPLEKSNIH AMBALAZNIH MATERIJALA
TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKi TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUN)
TRETJI VZPON FILMSKE IGRALKE
NEUNIČLJIVA KATHERINE
pgpsppi
dobrodošla v 'garderobni
.omari*
►
►
►
za
potovanja
• TEKSTIL, KI JE OBLEKEL POL EVROPE
• TEKSTIL ZA VSAK ČAS IN SLEHERNO PRILOŽNOST
INDUSTRIJA VOLNENIH IZDELKOV
pjšo plačo, delo ki ga že leta in leta nista opravljala, in izgubo stalnih strank.
Ko se je po Zaječaru zvedelo, da sta frizerja Sveta In Ljuba čez noč postala brivca, se je ženstvo začelo hudo razburjati. Sto Zaječark je podpisalo protestno pismo, v katerem so zagorzile, da ne bodo več obiskovale frizerskega salona, če premeščena frizerja, ki sta svoj posel opravljala zelo kvalitetno, nemudoma ne vrnejo v frizerski salon.
Ob energičnem ženskem protestu so brivci klonili. Če bi frizerski salon izgubil svoje stranke, potem bi bil zaman boj za »skupno blagajno«. Obema frizerskima nojstroma so dovolili, da spet, delata v frizerskem salonu pod pogojem, »da se ne pritožita ustavnemu sodišču Srbije, da v prihodnje ne zahtevata nikakršnih samoupravnih pravic, ampak da delata tisto, kar se jima ukaže, da vrneta dovolilnici za nadurno delo in se mu odrečeta.«
Zaječarski brivci, ki jih je po številu več kot frizerjev, so dali tako vedeti, da niso izgubili tihe vojne.
KRIMINAL
NAIVNI IZSILJEVALEC
Milica Belulovič, ki ima svoj frizerski salon v središču Reke, je dobila pismo neznanega človeka z naslednjo vsebino: »Zahtevam od vas 100.000 starih dinarjev!
' V nasprotnem primeru je v nevarnosti va še življenje in življenje vsega osebja! Do govorite se med seboj in čimprej zberite denar. Vse yas zelo dobro poznam. V pri meru, da bi me hoteli -prevarati, bo mo-ie maščevanje strašno, čaka vas tragična smrt!«
Milica BelulovtiJ je s soprogom odšla FRIZFRSKI SALON — V Za,ječar,ju	na milico, kjer so ji svetovali, nal poča
boj med frizerji in brivci •	I	ka	na	nadaljnja	izsiljevalčeva	sporočila.
I »Upam, da ste se naposled zmenili,« je ! napisal neznanec. »Ukazujem vam. da ta : koj'pošljete v zagrebški Večemji list, v I sobotno izdajo, oglas. V oglasu napišite:
I
MILICA BKLULOVIČ — tev izsiljevalca
Skorajda žr-
,Pripravljeni smo plačati določeno vsoto., Šifra štijlum ’ čakam na oglas. Če ga ne objavite, je po vas!«
Zakonca sta bila preplašena. Po nasvetu organov javne varnosti sta oglas poslala, vendar je prispel prepozno, da bi bil lahko objavljen še isto soboto. 2e v ponedeljek je prišlo novo pismo:
»Niste izpolnili ukaza! čas je, da naredim svoje. Spomnite se, kako je v beograjskem kinematografu eksplodirala plastična mina! Spomnite se, kako so bili poškodovani tisti ljudje! Toda usmilil se vas bom. čakal bom še en teden!«
Milica Belulovič ni več mogla spati. Bila je na robu živčnega zloma. Ko je bil oglas naposled objavljen, je izsiljevalec poslal reški naslov, na katerega naj bi po j pošti poslala denar.
Poštna uslužbenka je bila opozorjena, , naj denarja nikar ne odpošlje na naslov, I ampak naj pošlje običajno službeno ob | vestilo. iz katerega bo razvidno, da poštar naslovljenca ni našel doma.
Naivni izsiljevalec je nasedel. Prišel Je na pošto, dvignil denar in odšel, ne da bi vedel, da ga zasledujejo budne oči or ganov javne varnosti.
Izsiljevalec .ie bil Ante Aliič. dvaindvat setletni krojač, ki 'e že dalj risi brez zaooslitve mudi na Rek- Po daljšem ok levan.iu je preiskovalnemu sodniku priz nal: »Potreboval sem denar!«
5M.TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSI TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA T SKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDEN
■ ►■•»»•nvnn iniuuiin i LULIT
A TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSK . DENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TED RIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA T
UNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRI6U 'ENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDt NA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUN DENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TED A TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA DENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TED 'NA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBU TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA T NA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUN
lsjualmat:* iti i	i	a»i q	ki	m i: J l: i11 ’r*wnri
COMBEJU NAMENJENA PROSTOST SOLA REVOLUCIONARJEV PRETE PENI NOVINARJI - VESELJE NE GRE V EC V DENAR - ALT JE DOVOLJENO PRIČO PRT PR ITI	TRATENJE DENAP
JA NAJBOLJ STRUPENO PFRO NADE SOCIALNIH DEMOKRATOV
ALŽIRIJA
COMBEJU NAME-NJENA PROSTOST
Kongoška vlada (Kinshasa) js sporočila vladi v Alžiru, da nima nič proti, če bodo čombeja izpustili in izgnali iz Afrike, potem ko je 15 mesecev obsedel v zaporu.
Kongoški predsednik Mobutu se je povezal z alžirskimi politiki in osebno pogovarjal s premierom Bumedienom. Jasno mu je bilo, da bodo Alžiroi čombeja iz pustili, s čimer se baje strinja tudi Organizacija afriške enotnosti. Temno poglavje iz novejše afriške zgodovine naj bi sc končalo z miroljubno odločitvijo v ko-
******
OBIŠČITE OBRATE
HOTELA SLON
Hotel - Restavracije -
Kavarn* - Slaščičarna Bar - Bife
tedenska tribuna tedenska tribuna tedenska tribuna tedenska tribuna tedenska tribuna tedenska tribuna tedenska tribuna tedenska tribuna tedenska tribuna tedenska tribuna tedenska TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA
SVET NAIVNIH SLIKARJEV: ANTON PLEMELJ
2. OKTOBER 1968 ® TEDENSKA TRIBUNA • STRAN 9
\
GLOSA
NAJMANJ
NEVLJUDNOST
ANTON PLEMELJ: Barski striptis (olje)
DRUGA STRAN MEDALJE
PISATEU NI EZDNI DELAVEC
V. dnevnem tisku smo že večkrat 'brali. da pisatelji niso zadovoljni s svojim položajem v samoupravni združbi. Običajno menijo, da so z založbami v nekakšnem mezdnem odnosu, kar je vsebinsko in formalno seveda popoln nesmisel, vendar je iz njihovih negodovanj mogoče razbrati. da bi si želeli drugačen odnos, odnos, ki bi bolj ustrezal njihovi »dejanski« vlogi pri poslovanju založniških podjetij. Zadnji je o tem pisal vaš list, ko je citiral iz-lavo Toneta Svetine, da »pisatelj v naši družbi ni tudi samoupravljalec, temveč je ostal edini mezdni delavec, ki o svojem delu ne more odločati do njegove končne realizacije.
Oglejmo si položaj pisatelja v naših "ozmerah. Pri nas se odnos med založbo m piscem formira svobodno, s pogodbo. Avtor ni prisiljen predložiti dela založbi, konuretno določeni založbi sploh ne, lahko pa ga izda v samozaložbi. Tako v pravnem pogledu. V eksistenčnem smislu tudi ni prisiljen prodajati svoje delovne sile založbam. Saj piše iz kultuniih pobud (idejnih, umetniških itd.), ne pa zaradi denarja. Kajti kdor koli bi se pri nas odločil, če upoštevamo samo ta aspekt, da bo Uvel od pisanja, se je odločil za bolj ali manj naglo hiranje, skratka obsodil se je na uničenje. Res je, da nekateri pisci živijo od svojega umetniškega dela, toda to šele potem, ko so napisali mnogo knjig, knjig, ki jih prevajajo ali se kako drugače izjemno uveljavijo. Takšni pisatelji so pri nas izjema. Živeti od pisanja je torej pri nas privilegij redkih, ne pa pravica vseh pismenih. Pretežna večina pisateljev si kruh služi z drugim delom. Mezdni delavci pa bi postali šele, če bi stopili v de lovni odnos kot pisatelji in bi' pisali po službeni dolžnosti kot na primer novinarji.
Prav tako je zmotno mnenje, da založniški delavci živijo od pisateljevega dela. To lahko trdi samo tisti, ki si ni še nikoli ogledal poslovanja naših založb. Knjige v
naših razmerah ne prinašajo dobička, če pokrijejo lastne stroške, je to že uspeh. Ge pa izjemoma katera knjiga le prinese dobiček, je ta v primeri z deficitom, ki ga ustvarjajo številne druge publikacije tako-rekoč kaplja v morje. Založbe živijo od svoje komercialne dejavnosti (papir, tiskovine, pisarniški material, itd.) in z dohodki od te dejavnosti tudi podpirajo svojo kulturno dejavnost, za kar se pri nas izdajanje knjig še vedno šteje.
Iz vsega tega pa seveda še ne sledi, da je položaj pisateljev v naši družbi urejen in da so pisatelji dovolj zastopani pri upravljanju ustanov, ki imajo opraviti z njihovim delom. Kot je znano, založniško politiko krojijo družbeni in samoupravni organi. V založniških svetih so povsod zastopani tudi pisci, nisem pa še zasledil, da bi se zavzemali za kakšne konkretne premike v založniški politiki. Pisatelji so v odnosu do založb predvsem nezadovoljni s svojim materialnim statusom. Pri tem pozabljajo, da so nezadovoljne tudi založbe in knjižnice, pa tudi kupci knjig. Potemtakem bi bilo njihovo angažiranje potrebno ne le pri založbah, temveč tudi v knjižnicah in v vseh družbenih in državnih organih, ki oblikujejo materialni in sploh družbeni položaj naše kulture. Ta pa, kot je tudi znano, ni v zavid’jivem položaju.
Kljub vsemu, kar se je v zadnjih letih zgodilo, pa upam trditi, da naše založbe niso podlegle komercialnim kriterijem in ludi odnos družbe do pisatelja ima še vedno ideološke temelje. Dokaz temu so šte Vilne nagrade, namenjene pisateljem. Nagrade pa podeljujejo tud+ založbe same. V kulturne namene odvajajo sredstva, pridobljena v pogojih blagovno denarnega (socialističnega) gospodarstva. Tako je tudi pisatelj Tone Svetina prejel Kajuhovo nagrado, ki jo iz lastnih skladov vsako leto podeljuje zavod Borec.
VLADIMIR KAVČIČ
Pred čateško šolo je stal črn mercedes (z rdečo registrsko tablico), ob mercedesu je stal ustrezno mogočen možakar, ob njem skromen šofer.
Mož si je ogledoval leseno skulpturo pred šolo, šolarja, ki ga je pred Teti, ko je prišel na Čatež, izrezljal slikar-naivec Viktor Magvar.
»Nekdo je prišel moje slike gledat,« mi je rekel Viktor, in spešila sva proti avtu.
»Kdo izmed vaju je Magyar?« je vprašal možakar v pozdrav.
Viktor se je predstavil in gosta povabil v hišo, kjer so se v naslednjih petnajstih minutah odigrali mučni prizori in slišali še bolj mučni dialogi.
xxx
»Jaz sem znan kolekcionar, petsto slik imam,« je rekel možakar in se oziral po sobi. Ko je zagledal Tisnikar-jevo sliko, je pokimal: »Imam,« in ko je videl Viktorjeve slike, je vprašal:
»Imate tega kaj več? Kje?«
šli smo v atelje. Orjak se je sprehodil mimo slik na stenah, v rokah ^ pa je držal katalog s kostanjeviške razstave naivnih. Potem se je ustavil:
»Tole bom vzel,« je pokazal na steno.
»To sem obljubil novo ustanovljeni galeriji naivcev v Trebnjem,« je rekel Viktor.
Nejevoljno ga je nenavadni kupec pogledal in znova stopil vzdolž stene s slikami. Potem se je spet odločil:
»Tole...«
»Tudi te ne. In tistele tudi ne. Razen teh treh pa vam je na voljo vse,« je dejal Viktor in pojasnil, da sta sliki pač že obljubljeni.
Orjak je bil vse bolj nejevoljen.
»Zakaj ne delate na lesonit! Te debele deske, na katere slikate, mi niso všeč. Bolje bi bilo na lesonit...«
Viktor ni rekel nič, možak pa:
»Nekaj bom vzel, vse slovenske naivce imam že v kolekciji, le vas še ne. Kakšne so cene?«
Viktor je stopil k slikam, ki so možaka najbolj zanimale, in povedal:
»šestdeset tisoč, sedemdeset...«
»Ne. Dam vam trideset, najprej sem hotel reči celo dvajset,« je pribil možak. Potem je povedal še, da je za tako ceno dobil slike drugih naivnih slikarjev.
»Nič ne bo,« je bil odločen Viktor, zdaj že užaljen in možak je — še bolj užaljen — odšel.
XXX
Ob tem se mi poraja nekaj vprašanj:
— So tisti, ki se izdajajo za kolek-cionarje, res kolekcionarji?
— Niso morda preprodajalci?
— S kakšno pravico vdirajo v slikarske ateljeje in postavljajo cene, kakršne so njim samim všeč?
— So to ljubitelji umetnosti?
Na zadnje vprašanje se mi vsiljuje tudi odgovor: da hočejo s preprodajo slik mastno zaslužiti.
Ob tem pa sem vesel, da slovenski slikar j i-naivci le niso — naivni.
EVGEN JURIČ
In » prepričajte o naših prvovrstnih specialitetah ter solidni postrežbi
Na izložbenem oknu Prešernovega muzeja v Kranju visi lepak
z napisom: »Anton Plemelj. Surrealistično slikarstvo«. V klet-
nem prostoru intimne kranjske galerije je razstavljenih šest njegovih slik. S štirih slik pogledujejo razkošne barve in oblike rož, s pete slike ruševine, s šeste in zadnje pa tihožitje z municijo in orožjem. Ta vsebinska porazdelitev na lepoto in grozo bolje ko vse drugo govori o avtorju teh slik — Antonu Plemlju.
Kranjska razstavica je njegova prva predstavitev slovenski javnosti, če izvza. memo dve sliki, ki ju je poslal na razstavo Svet naivnih v Gorjupovi galeriji v Kostanjevici. Vredno si je torej pobliže ogledati, kaj nam prinaša novo slikarsko ime.
Petinštiridesetletni Anton Plemelj je začel uresničevati svoje slikarske želje šele v zrelih letih. Poklic in okoliščine mu poprej niso v polni meri dopuščale slikarskega dela. Doma je iz Sela pri Bledu, še
mladenič je odšel v partizane in od blizu okusil grozoto vojne. Po vojni se je posvetil vojaškemu poklicu in dosegel čin majorja. Pred dvema letoma pa je bil upokojen. Večino oficirskih let je preživel v Beogradu. Tam se je pred dvanajstimi leti vpisal v slikarsko skupino in večkrat skupaj s kolegi tudi razstavljal, na Reki pa je pripravil samostojno razstavo. Po upokojitvi se je z družino preselil v Ljubljano, v šiško. Z zavestjo, da je veliko zamudil, je začel delati po šestnajst ur na
ANTON PLEMELJ: Slika mora biti lepa, pa naj bo na njej cvetje ali orožje
Po dveh letih slikanja od jutra do večera je začutil svojo izoliranost. Ni poznal nikogar, s komer bi se lahko porazgovo-ril o svojem delu, o pravilnosti svoje poti. Zato mu je bilo zelo dobrodošlo vabilo na tabor naivnih slikarjev v Trebnje. Tam je našel kolege, s katerimi je lahko izmenjal izkušnje. Povezanost slikarjev sorodne smeri se mu je zdela tako pomembna, da je bil eden glavnih pobudnikov društva naivnih slikarjev, katerega temelji so bili položeni v Trebnjem in ki bo še letos zaživelo.
Današnji čas je zelo naklonjen delom naivnih slikarjev, domači, zlasti pa tuji kupoi odnašajo slike tako rekoč s slikarskih stojal. Morda je temu vzrok tudi zaprtost sodobnih likovnih smeri in nerazumevanje širokih plasti zanjo. Antonu Plemlju za sedaj še ne odnašajo slik, na katerih se ne bi posušile barve. Vsega skupaj je doslej, in to prav v zadnjem času, prodal le pet slik. Za platno, stekla in okvire pa je samo v zadnjih dveh letih potrošil vsoto, ki že ogroža družinski proračun. Navsezadnje pa je Anton Plemelj navkljub zreli moški dobi še mlad slikar, saj smo za njegovo ime in za njegove slike zvedeli tako rekoč šele letos.
J. K.
dan. Stanovanje je hitro postalo tudi atelje in galerija. Številna platna in stekla je treba znati tudi žrtvovati.
Zanimiv je slikarski princip Antona Plemlja: »Slika mora biti leipa, pa naj bo na njej cvetje ali orožje.«
In res Anton Plemelj slika predvsem lepe slike: pokrajinska tihožitja, pravljične vizije, z njegovih platen se ponujajo bohotna ženska telesa. Platna premorejo dosti folklornega in ljudskega, kar živahni Blejec v svoji dolgoletni vojaški karieri ni mogel pozabiti.
Vojna in vojaška doba pa sta mu kljub temu vtisnili močan pečat, številna tihožitja so sestavljena samo iz streliva in orožja, granat, patronov, bomb in min. To so’ nekakšni protestni šopki, ki opozarjajo na nesmiselnost vojne in na njeno stalno prisotnost.	(
Slikarjev umetniški protest se še odločneje kaže na njegovih satiričnih platnih, ki s svojo pošastnostjo spominjajo na Henrika Smrekarja, uperjene pa so proti vojni in moči sodobnega orožja.
Dve raznoliki skupini motivov sestavljata slikarski svet Antona Plemlja. Obe sta po svoje zanimivi. Njegove poteze so čiste, prav takšne pa so tudi barve. Zdi se, da je slikar močnejši takrat, kadar slika »lepe« slike, kadar izraža s čopičem veselje do barvitosti in oblik kot na »filozofskih« slikah.
M,*.'- ~ »VT
ŠOLA REVOLUCIONARJEV
Na Kubi imajo delovna taborišča in vežbališča, kjer predavajo o revolucionar Konec alžirske ječe | ni ideologiji.	_____________________
osebna čuvaja. Z reaktivcem so hkrati z njim pripotovali tudi nekateri njegovi prijatelji. Pregovorili so Combeja, naj z njimi obišče sosednjo Ibizo. Na povratku pa je angleški pilot David Taylor sporočil po radiu, da mora leteti v Alžir, ker so mu zagrozili s smrtjo. Ugrabitev je organiziral neki Bodenan, dvainštiridesetletni Fran J coz, ki je veljal za Combejevega prijatelja.
Bližala se je sedma obletnica kongoš-ke neodvisnosti: zdelo se je, da bodo Al-žirci svoji prijateljski državi izročili Com beja. Mobutu je poslal v Alžir letalo, da bi prepeljali ujetnika. Govorili so o »afriškem Nirnbergu«. Combe naj bi z glavo plačal svoj krvavi dolg kongoškemu ljudstvu. Vendar se je obrnilo drugače Beli plačanci komandanta Schramma so v opomin Mobutuju napadli Stanleyville in Bukavu. Od tedaj je preteklo petnajst -mesecev. Z mnogih strani so pritiskali grozili in posredovali, da bi rešili »črnega , kvislinga«.
Kaže, da se bo Combe, ki ga ščiti mogočna »Union miniere«, v tretjič izvleael s celo glavo.
16
KUBA ___________________________
tist plačanca belgijskih neokolonialistov, katanškega secesionista in Lumumbinega ubijalca.
Combe Je bil svoj čas nepomirljiv nasprotnik sedanjega predsednika Mobutuja. Po osamosvojitvi belgijske kolonije se je boril za odcepitev bogate Katange. Belgijska družba »Union miniere« ter evropski ■n ameriški velekapitalisti so odrinili v Kongo toliko milijard, da je Combe, s pomočjo belih plačancev, postal predsednik vlade in po svoje vodil kongoško republiko celih 15 mesecev. Oktobra 1965 je Mo-utu prevzel oblast. Combe je zbežal in v odsotnosti so ga obsodili na smrt. Svetovljansko je živel v Evropi, 30. junija la-ni Pa so ga ugrabili in odpeljali v Alžir.
Zgodilo se Je takole: Iz Madrida je pri-Potoval na počitnice v Palmo ha Majorki, km general Franco mu je priskrbel dva
KUBA — vseučiteljišče za revolucionarje
Tujci nimajo dostopa v taborišča, najmanj možnosti pa imajo novinarji, ki morajo prositi za posebno dovoljenje ministrstva za zunanje zadeve, vendar je postopek za izdajo namerno tako dolgotrajen, da prosilcem poteče dovoljenje za bivanje na Kubi. Tuji udeleženci niso posebno z .ovorni o svojih izkušnjah v taboriščih. Le redki povedo, da študirajo tam ide o.ogijo Castrovega gibanja, da gradijo kmečka naselja in da sodelujejo pri žetvi sladkornega trsta. Glasove o tem, da v taboriščih poučujejo tehniko odporniške i ga gibanja in gradnjo mestnih barikad, j kubanske oblasti odločno zanikajo.
Pravijo, da je v najbolj znanem taborišču, v Cayabajosu, ki leži približno sto kilometrov jugozahodno od Havane, v vsaki izmeni po 300 študentov. Med njimi je tri četrtine Francozov, drugi so Vietnamci, Afričani, Skandinavci, redki so Italijani, Severnoamerikanci pa bele orane. Nikogar ni iz Sovjetske zveze ali vzhodnoevropskih dežel.
Nekateri opazovalci menijo, da so za obstoj taborišč možni trije utemeljeni razlogi — ki jih sicer Kuba uradno zanika — in sicer, da je padel Che Guevara, kar je zavrlo proces »oboroženega izvoza« Castrove revolucije, da kubansko gospodarsko življenje nazaduje, in končno, da si je-Castro postavil za cilj pridelati leta 1970 deset milijonov ton sladkorja.
Drugače povedano: Castro vzgaja bodoče revolucionarje z vseh koncev sveta, hkrati pa je to predana in izredno cenena delovna sila, ki mu pomaga dvigati življenjsko raven Kubancev.
■
ZDA
PRETEPENI NOVINARJI
»Dobrodošli, novinarji!« je pisalo v brošuri, ki so jo izdali ob demokratski konvenciji ^ v Chicagu. Dobrohotnost je bila le kratkotrajna. Brž ko so se začele množične demonstracije proti vietnamski vojni, so jih »varuhi miru« začeli krepko na-
lagati tudi novinarjem, ki "So po službeni dolžnosti sledili povorkam.
Varuhi reda in zakona so vihteli palice prav pod nebotičniki, kjer imajo svoje sedeže štirje veliki mestni dnevniki. »Tisk, tisk!« so se branili napadeni. Toda zdi se, da je ta beseda še bolj podžigala policaje.
Pod udarci so se znašli med drugimi: direktor »Playboya« Hug Hefner, uvodničar Max Lerner, humorist Jules Feifer. Posebno nezaželeni so bili fotografi. Števen Northrup, eden izmed najboljših fotograf »Washington Posta«, jih je dvakrat dobil isti večer. Fotograf Paul Sequ-eira pripoveduje, kako so ga dodatno nabili, ko je pokazal svojo novinarsko iz-kaznicč. Ima, poleg bušk, tudi zlomljeno desnico.
Politični veljaki v Chicagu pravijo, da policija meče časnikarje v isti koš s »Hip-pyji«, ki jih bodo že naučili kozjih molitvic. Tisku očitajo, da je razbobnal o demonstracijah proti vojni, ki bi jih oblasti lahko zatrle brez tolikšnega hrupa, in razpihnili, tako da zdaj po vsem svetu govorijo o »chicaški bitki«.
Policijski tiskovni urad je zapisal: »Demonstranti so prekucuhi, ki hočejo poteptati našo družbeno ureditev. — Tisk pa jim daje potuho, ko opisuje njihova junaštva v časopisju in jih prikazuje po televiziji.«
»V starih dobrih časih nas je policija spoštovala in kaj takega se ne bi moglo zgoditi. Vrniti bi se morali v dobre stare čase,« je potožil neki novinar.
ZDA
VESOLJE NE GRE VEČ V DENAR
Tl" "II	r~~	ii	i	II	i	mn—
James Webb, uslužbenec NASA je poslal svojo ostavko predseniku Johnsonu. .Jadnjič bo stopil v svojo pisarno 7. oktobra, ni svoj 62. rojstni dan. Štiri dni poz-
JAMES VVEBB — Vietnam je zanimivejši
KB
POSEBNE UGODNOSTI ZA LASTNIKE DEVIZNIH RAČUNOV; PRI KREDITNI BANKI IN HRANILNICI LJUBLJANA
Kreditna "banka in hranilnica Ljubljana ima v Jugoslaviji najbolj razširjeno .. mrežo poslovnih enot in napeč 1 zbranih sredstev prebivalstva.
•	jdMk-	P Svojim varčevalcem nudi nove
in ugodne varčevalne oblike
(stanovanjsko varčevanje, kmetijsko varčevanje ipd ). Uspeh teh prizadevanj za varčevalce dokazuje v zadnjem času -■»	povečanje	deviznih	in dinarskih
!■» dt hranilnih vloS, ki presegajo pj^kvsa pričakovanja.
v:-'8 I jk.
Kreditna banka in hranilnicaALjuhijana
daje lastnikom ’ deviznih računov' tudi izredno ugodne' obrestne mere v devizah in priznava dodatne t narske obresti, in sicer:
brez odpovednega roka 6,25 % letno (4 % v devizah in 2,25 °/o v dinarjih) z odpovednim rokom nad 1 leto 7 °/o v devizah in 1 % v dinarjih) z odpovednim rokom nad 2 leti 8 °/o v devizah in 2 % v dinarjih)
DOBROIMETJE NA DEVIZNEM RAČUNU JE MOGOČE NEOMEJENO UPORABITI ZA NAKAZILA DOMA ALI V TUJINO, TAKO V ČASU BIVANJA V TUJINI, KOT TUDI PO VRNITVI V DOMOVINO. TUDI ZA POTOVANJA V TUJINO JE MOGOČE NEOMEJENO ŠTEVILO DVIGOV
W>>VNT
ZA VPLAČANE ZNESKE NA DEVIZNEM RAČUNU.^
IN ZA NJIHOVO PROSTO UPORABO JAČMT DRŽAVA.
Kreditna banka t in hranilnica.Ljubljana)
poslovno sodeluje z.vsemi' milnicami v Avstriji in Nemčiji.1 Devizni račun vam odpremo ) že na pismeno zahtevo.)
NALOŽENA DEVIZNA SREDSTVA SO VAM NA RAZPOLAGO V VSEH TUJIH VALUTAH.
PO VAŠEM NALOGU OPRAVIMO VSE DENARNE POSLE DOMA IN V TUJINI.
VSE USLUGE NA DEVIZNEM RAČUNU SO BREZPLAČNE.
jr, ; vs
C . re..vs.\
mi
tali
svojim dragim v tujini!
ZAUPAJTE SVOJE POSLE POSLOVNIM ENOTAM1 KREDITNE BANKE IN HRANILNICE
LJUBLJANAk^ii
Vaše zaupanje nagrajujemo z ekspeditivnim in tajnim poslovanjem in z najvišjimi obrestnimi merami.,:
OSREDNJA POSLOVNA ENOTA, LJUBLJANA, Šubičeva 2
PODRUŽNICE:
Beograd. Cika L.juhina 8/1
Novi Sad, Grčko&kolska 2
Mestna hranilnica ljubljanska
Domžale
Kamnik
Kočevje
Trbovlje
Predstavništvo Miinchen
EKSPOZITURE:
V Ljubljani: Bežigrad — Moste — Stara Ljubljana — Siska — Vič Izven Ljubljane: Črnomelj — Gro» su pije — Hrastnik — Litija — Logatec — Medvode — Rakek — Ribnica — Vrhnika — Zagorje
V AP Vojvodini: Bački Petrovac— Beočin — Srbobran — Temerin — Titel — žabalj.
Prosim za otvoritev deviznega računa za nakazilo mojih prihrankov
(Ime in priimek)
Nalog za otvoritev deviznega računa
(izpiske iz dev. računa mi pošiljajte na naslov) Za razpolaganje z deviznim računom prijavljam podpis.
(datum)
Izoolnjeni nalog pošljite na uredništvo TT Ljubljana, Tomšičeva 3, p. predal 150. S tem je vse urejeno.
Vseh prvih tisoč naročnikov deviznega računa sprejema 4 mesece zastonj TT na navedeni gornji naslov. Naročnino poravna Kreditna banka in hranilnica Ljubljana.
Ako navedete vaš točni naslov lahko že nakažete
devizna sredstva na novo odprti devizni račun številka 501-620-7-709-3210
OLIMPIJSKI UPI NAŠIH ROKOBORCEV IN BOKSARJEV_
POMEMBEN DELEŽ ŽREBA
Razen v atletiki, plavanju gimnastiki, vaterpolu in košarki -panogah torej, ki smo jih že predstavili našim bralcem, imajo jugoslovanski olimpijci v Mehiki možnosti za osvojitev kolajn še tudi v dveh disciplinah borilnih športov — rokoborbi in boksu. In čeprav je boks po abecedi pred rokoborbo, je upov več v slednji ...
Jugoslovanska rokoborba nima samo večje tradicije, marveč je bila doslej neprimerno uspešnejša v olimpijski areni kot naš boks. Rokoborci se niti iz Rima 1960 niti iz Tokia 1964 niso vrnili praznih rok. Ena srebrna 1960 ter po ena zlata in bronasta 1964 — tak je bil njihov izkupiček, medtem ko boksarji v Rimu niso dosegli nobenih pomembnejših zmag, v Tokiu pa sploh niso bili zastopani.
PREDNK3ST ROKOBORCEV IN BOKSARJEV
Pri ocenjevanju uspehov rokoborcev in boksarjev pa ne gre pozabiti, da imajo napram večini drugih športnikov veliko prednost. Tekmovalna pravila namreč predvidevajo, da v vsaki kategoriji rokoborbe ali boksa lahko vsaka država pošlje v boj le po enega zastopnika, medtem ko .je pri atletiki na primer maksimalno število 3, pri gimnastiki pa celo 6. Povsem primerljivi plasmaji v različnih športih zatorej niso in tega se je pri ocenjevanju uspehov tudi treba zavedati.
In še druga značilnost teh športov: velik delež pri uvrstitvah ima žreb. Posamezne pare namreč žrebajo ne glede na dosedanje rezultate, tako. da lahko sreča pri žrebu pomeni nekaj mest boljši, smola pa mnogo mest slabši plasma.
ROKOBORCI — NAŠ ADUT
Rokoborska ekipa, ki zastopa Jugoslavijo na letošnjih igrah, je številnejša kot je bila kdajkoli poprej. Odločitev jugoslovanskega komiteja, ki je potrdil izbor 9-ftlansko ekipo, pa je bila všekakor pravilna. Več borcev — več možnosti za visok plastna, je namreč resnica, saj v naši ekipi ni nobenega tekmovalca, ki v mednarodni konkurenci ne hi imel izkušenj in
tudi doslej že uspehov. Od Branislava Simiča, ki bo v Mehiki branil »zlato« — pa do obeh makedonskih borcev prostega sloga, ki sta na letošnjem evropskem prvenstvu v Skopju osvojila četrti mestu — vsi naši tekmovalci imajo možnost uvrstitve med najboljše, čeprav si kolajne seveda lahko realno obetajo samo nekateri, predvsem vsi iz starejše garde, izmed mladih pa Nenadič.
Jugoslovanskim rokoborcem bo to že sedmi olimpijski nastop. Prvič so se pomerili v znamenju petih krogov v Parizu 1924, nato pa so nastopili še v Berlinu 1936, od Helsinkov 1952 dalje pa so bili na vsaki olimpijski tekmi. Vukov je bil trikrat olimpijec, Horvat in Martinovič bo sta v Mehiki tretjič tekmovala na igrah, Simič pa bo celo med redkimi borci, ki bodo že četrtič udeleženci olimpijskega turnirja.
zabni tehničar Pavle Sov!,jamski, kar pa je bilo tudi vse, kar je dosegel v atirnpij-skem ringu.
Tudi pri boksarjih je letošnja ekipa številnejša in bo Jugoslavija zastopana kar v polovici kategorij. Vujin — izmed izkušenih, in Parlov — izmed mladih, ima ta po boksarskem znanju največ možnosti za-uspeh, sicer pa utegne biti opazen tudi »težki« Miloš, če bi mu le bil naklonjen žreb in pa zaradi okoliščine, ker j« v najtežji kategoriji praviloma prijavljenih najmanj tekmpvalcev.
EVGEN BERGANT
KAJ LAHKO
DOSEŽEJO
BOKSARJI?
Boksarji SFRJ imajo mnogo manj olimpijskih izkušenj. Doslej so sodelovali na igrah samo dvakrat — leta 1952 v Helsinkih in 8 let pozneje v Rimu — prvič s 3 in drugič s 4 tekmovalci. Obakrat smo zabeležili uspeh samo v težki kategoriji, ko sta se Tomo Krizmanič (1952) in Obrad Sretenovič (1960) z dvema zmagama uvrstila v četrtfinale. Do bronaste kolajne (v boksu podeljujejo v vsaki kategoriji po 2 bronasti kolajni — obema poraženima polfinalistoma, boja za 3. mesto pa ni) je obema Jugoslovanoma manjkal en sam uspeh. Krizmaniča je zaustavil S ved Johansson, kasnejši svetovni prvak med profesionalci, ki pa so mu zaradi ne-borbenosti v helsinškem olimpijskem finalu celo odvzeli srebrno kolajno, Srete novic pa je bil nemočen proti Južnoafričanu Backerju, ki je našega tekmovalca premagal s k. o. Sicer pa je prvi olimpijski boj uspešno prestal le še naš nepo-
NAJBOLJSIM PLAKETE BRANKA ZIHERLA
VRH0VŠEK IN URBANČIČEVA
Pred nami je obračun za dva meseca — avgust in september — v naši stalni rubriki »najboljšim slo venskim športnikom in športnicam spominske plakete športnika in borca Branka Ziherla«, športni novinarji, ki na tem enoletnem tekmovanju »TT« ocenjujejo najlepše dosežke slovenskih športnikov in športnic na domačih in tujih tekmovanjih, so se odločili takole:
0 AVGUST: Dani Vrhovšek (PK Ljubljana) — plavanje, 4 točke in Marjana Lubej (AD Kladivar) —atletika, 2 točki.
# SEPTEMBER: Nataša Urbančič (AD Kladivar) — atletika, 4točke, Bruno Parm* (ŽŠK Maribor) — šah in Dani Vrhovšek (PK Ljubljana) — plavanje, po 1 točko.
Točke so dobili doslej: atlet Žun-tar (KI) 4, hokejist Felc (Je) ln smučarski skakalec Pečar (Je) po
1 v decembru, namiznoteniški igralec Korpa (Ol), alpska smučarka Ankele (Tr) in hokejist Felc (Je) po 2 v januarju, smučarski skakalec Zajc (Je) po 6 v februarju in marcu, namiznoteniški igralec Vec-ko (Ol) 6 v aprilu, atlet Milek (Tr) 4 in motorist—dirkač J. Štefe (Ka)
2 v maju, kegljač Steržaj (Br) 6 v juniju, atletinja Lubej (KI) 4 in kolesar Valenčič (Ro) 2 v juliju.
ZASTOPALI NAS BODO V MEHIKI
BOKSARJI
Peter MILOŠ, rojen U. 4. 1941, član Partizana (Beograd). Po poklicu geo det. Visok 188 cm, težak 92 kg. Nastopa v težki kategoriji.
Jovan PA.IKOVIC, 28. 2. 194«, član BK Radnički iz Beograda. Precizni mehanik. 165 cm, 57 kg. Peresna kategorija.
Mate PARLOV, 16. 11. 1948, član BK Pula. Rijak. 184 cm, 75 kg. Srednja kategorija
Ljubinko VESELINOVIČ, 17, 9 1948. član BK Radnički (Beograd). Avtomehanik, 172 cm, 63,5 kg. Polvelterska kategorija.
Zvonko VUJIN, 28. 6. 1943, član Banata iz Zrenjanina. študent. 167 cm, 62 kilogramov. Lahka kategorija Osvojil srebrno kolajno na EP 1967 v Rimu in zlato na mediteranskih igrah 1967 v Tunisu.
ROKOBORCI
Karlo COVIC, 9. 8. 1945, član Spar-taka (Subotica). Kovinostrugar. Ban-tamska kategorija, grško-rimski slog
Sreten DAMJANOVIČ, 10. 11. 1946, Spartak (Subotica). Delavec. Peresno-lahka kategorija, grško-rimski slog.
Borče DIMOVSKI, 18. 3. 1943. Vardar (Skopje). Monter. Mušja kategorija. prosti slog.
Stevan HORVAT, 7. 10. 1932. Partizan (Beograd). Uslužbenec Lahka kategorija, grško-rimski slog. Dvakrat svetovni prvak, na Ol 1960 četrti, na Ol 1964 peti. Dobil mednarodno nagrado »Fair-plav« za leto 1967.
Boško MARINKO, 11. 8 1939. Spartak (Subotica). Mizar. Mušja kategorija, grško-rimski slog. Drugi na EP 196«, zmagovalec predolimpijske tekme 1967 v Ciudad Mesiču.
Branko MARTINOVIČ, 29. 11. 1937 Željezničar (Beograd), študent. Pere-snolahka kategorija grško rimskega sloga. Na Ol 1960 dobil srebrno, na Ol 1964 v Tokiu pa bronasto kolajno.
Milan NENADIČ, 12. 8 1943. Član RK »Gavrilovič (Petrinja). Mesar. Velterska kategorija, grško-rimski slog. Na zadnjem EP osvojil srebrno kolaj no.
Branislav SIMIČ. 21. 3. 1935 Prole-ter (Zrenjanin). Profesor geografije Srednja kategorija grško-rimskega sio-ga. Olimpijski zmagovalec v Tokiu, na Ol 1956 in 1960 ni končal tekmovanja zaradi poškodb.
Simeon ŠUTEV, 21	11	1942. Član
Balkaneca* iz Štipa. Profesor telesne vzgoje. Bantamska kategorija prostega sloga.
tcii
TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA
neje bo poletela prvič v vesolje kabina
Apollo.
Kljub temu ne bd, če bi ostal, preživel na delovnem mestu zmage republikancev. Webb ni bil znanstvenik, ampak uradnik in politik. Vso svojo kariero je bil zav zet demokrat. Leta 1961 ga je predsednik Kennedy imenoval za glavo ameriške komisije za raziskavo vesolja.
Vendar pa njegov odstop nima samo političnega ozadja.
Zadnjih osem let je Webb s svojo nadarjenostjo profesionalnega advokata oblegal Kongres in razne institucije. Njegovo osebno posredovanje je močno povečalo dotacije za vesoljske namene. Postal je predstavnik zmagoslavne astronavtike.
Vendar zadnji dve leti ni več šlo vse tako gladko. Webb je zaman rabil vse svoje zmožnosti prepričanja in dokazovanja. Dotacije so se stalno manjšale. Blizu šest milijard leta 1965. 4 milijarde letos, drugo leto-pa verjetno samo tri.
Vesoljske raziskave so morale dati prednost vietnamski vojni.
■
ZDA
ALI JE DOVOLJENO PRIČO PRIPRETI
Brezposelni buldožerist Charles Quit-man Stephens, star 57 let, ne bi bil za nikogar posebno zanimiv, razen morda po lastnosti, da rad pogleda v kozarec. Toda
SHARLES STEPHENS — Priča, ki se ne boji zarotnikov
nekaj se mu je pripetilo: četrtega aprila letos je skoei okno svoje sobe videl kako se je skokoma spuščal po stopnicah človek, ki je pravkar ustrelil Martina Lut-hera Kinga
Črnega pastorja so smrtno zadeli na balkonu nekega motela v Memphisu, od daljenega kakih 100 metrov od Stephen-sovega stanovanja Po mnenju policije je ubijalec streljal skozi okno iste hiše. ker je dobrovoljček kmalu po streljanju, vi del bežečega zločinca in ga nekaj dni ka
sneje prepoznal na sliki Jamesa Earla Ra ya. Raya so čez čas aretirali v Angliji in ga obtožili za umor črnskega voditelja
Mali človek Charles Stephens je v hipu postal slaven. Slava pa mu ni koristila Policija je bila zaskrbljena zaradi možnosti, da bi kdo hotel odstraniti nadležno pričo v zadevi, ki je odjeknila po vsem svetu. Stephens je bil pod stalnim nad zorom in se je smel gibati le v sprem stvu agentov., Rad je hodil okoli, policiji pa ni bilo do nepotrebnih sprehodov in so ga zato na osnovi posebnih zakonov zaprli Kavcijo za izpustitev so določili na deset tisoč dolarjev. Revež se je čutil prizadetega in si je poiskal pravno pomoč pri ad vokatih Gipsonu in Friedrnanu iz Memphi sa. Potrebna Je bila obširna študija zakonodaje v zvezni državi Tennessee. I-zka zalo se je, da so v redkih primerih zaprli priče v interesu sodnega postopka. Ven dar se je to dogajalo le, če je sodišče upravičeno sumilo, da bo priča zbežala, se skrila ali se pustila podkupiti. V tern primeru ni bilo tako, saj je Stephens ra de volje privolil, da bo nastopil na sod ni obravnavi, ki se bo začela novembra letos.
Prve dni septembra so Stephensa iz pustili in sedaj stanuje v Memphisu pod skrbno policijsko zaščito. Advokata Gip san m Friedman menita, da je zakono daja o postopku s pričami precej poma njkljiva in da bi jo kazalo izpopolniti. Ni izključeno, da bodo njihovo mnenje upoštevali.
ZDA
TRATENJE DENARJA
V Združenih državah imajo danes 1054 medcelinskih raket z atomsko glavo: 54 titanov, 650 minutemanov I in 350 minutema-nov II. V sedemdesetih letih bodo ta strah vzbujajoči smrtonosni arzenal modernizirali, Imajo že nove rekete: minu-teman III in poseidon.
Prva ima tri stopnje in pogon na trdo gorivo. Meri čez 18 metrov v dolžino in ima premer 183 centimetrov. Težka je 34
tisoč kilogramov. S hitrostjo 24 tisoč kilometrov na uro lahko poleti več 11 tisoč kilometrov daleč. Napravili bodo 1200 ta kih raket. Dvesto jih je namenjenih za poskušnje in za rezervne dele. Raketa ima prav posebne lastnosti. Ko tretja stopnja že ugasne, lahko glava še vedno spremeni smer poleta in postane skorajda nedosegljiva za protiraketno obrambo. Raketa je opremljena z napravo, imeno vano Mark 12, ki omogoča, da termonu-klearni naboji dosežejo cilje, medsebojno oddaljene na stotine kilometrov. Raziskave za Mark 12 so stale pet milijard novih dinarjev. Za izboljšave v pogonu rakete so porabili milijardo dolarjev.
Poseidon je dvostopenjska raketa na trdo gorivo. Visok je 10 metrov, s preme rom 188 centimetrov in težak 29 ton. Za menjal bo raketo polaris na podmornicah in bo, enako kot novi minuteman. lahko nosil sedem ali celo več nabojev. Odvrgel Jih bo postopoma na različne, v naprej določene cilje in si samodejno izbiral pot
Izdelava poseidonov bo stala več kot 31 milijard novih dinarjev; k temu je prišteti še 44 milijard za preureditev nosilnih podmornic. Do leta 1975 bodo predelali 31 podmornic. Vsaka bo nosila 16 poseidonov Fantastična sarabanda z milijardami ■;e nadaljuje. Johnson je že določil mili iardo dolarjev za raziskave na področju protiraketne obrambe. Za realizacijo načr tov pa bodo potrebne nadal.jne tri ali št: ri milijarde.
ZSSR
MINUTEMAN III tavanje denarja
— Ponovno razme-
NAJBOLJ STRUPENO PERO
Obračunal je s filozofom Marcuseom in z New York Timesom, z Mao Ce Tun gom in z NATO, s Cohn-Benditom in z britansko enciklopedijo. Njegov podpis je v Pravdi najbolj čislan, njegovo pero pa najbolj strupeno v Sovjetski zvezi. »Ju rij Čukov je večji marksist od Manca in večji leninist od, Lenina.« Tako ga je označil neki novinar.
Jurij čukov je mojster za pravo bese do na pravem mestu in ob pravem času Po sestanku v Cerni in naslednjem v Bra tislavi, se je prisrčno norčeval iz onih. onstran »zavese«, ki so bojda pričakovali razdor v socialističnem taboru. Štiri dni kasneje je udrihal po češkoslovaških re formistih in »protirevolucionarjih«. Po za sedbi Češkoslovaške je govoril o »obram bi miru« in članku z naslovom »Resnica bo zmagala«.
Kje dobi Čukov navdih za svojo Pr0' zo? Je član vrhovnega sovjeta, tesno je po vezan z večino članov politbiroja in J* intimni prijatelj Mihajla Suslova, uradnega teoretika današnje ideološke usmer jenosti Sovjet <ke zveze. Po pisanju Jurija čukova, lah: i poznavalci izluščijo, kaj mi-
******
NOVA GORICA
MEHKEJŠI + TRPEŽNEJŠI
ZVIJEZDA
MARGARINA
ZDRAVA ,
OKUSNA.
KALORIČNA.
VITAMINIZIRANA
JOGI nudi vedno nekaj več... če rečeš »Vzmetnica JOGI«, je kakor bi v isti sapi rekel »trajna«. Pa ne le to ... je tudi mehkejša, trpežnejša, bolj higienična. Vse te lastnosti pripomorejo da je vzmetnica JOGI edinstvena v Jugoslaviji. Če se želite odlično odpočiti, tedaj morate izbrati JOGI vzmetnico, ki vam vedno nudi nekaj več.
TODA
BOLJ
S 0 D 0 B N CT IN PR AKTI EMBALIRANO
l#KO AfOč
SADJE Z OVSENIMI KOSMIČI!
i banani ali 2 ananasova kolo barčka. X jedilnih žlic kosmi čev, 2 do 4 žlice sladkorja, pol litra mleka, nastrgana čo kolada
Banani ali ananas zrežemo na koščke, primešamo jim ovsene kosmiče, sladkor in mleko Pustimo stati 5 minut Napitek nalijemo nato v kom potne skodelice in potresemo > nastrgano čokolado
tv?«?#
izpolnite in poSljite na: MEBLO - NOVA GORICA
OBIŠČITE OBRATE
HOTELA SLON
POŠLJITE Ml BREZPLAČNO
O VZMETNICAH
Hotel - Restavracij* -
Kaverna - Slaščičarna Bar — Bife
IME IN PRIIMEK
NASLOV
In sa prepričajte o naših prvovrstnih »pecialitetah ter solidni postrežbi
tl
MV>vVta,
*•>».«
TOPLJENI SIR ZA MAZANjE
MEULOTHUS CERULLEA
vaša
kuhinja
kuhinja
TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNATEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA
take KRLANIMK — K zmagi je pontagaia mtauina
| tijski liniji obračuna z liberalnimi intelek-I tualci.
Jurij Žitkov je danes najvplivnejši sov-! jetski novinar. Tuji dopisniki so redno njegovi gostje. Je uglajen in prijazen so-! govornik. Živi na isti nogi kot sovjetsk državniki in najvišji partijski voditelji. Ima luksuzno stanovanje v Moskvi, dačo na deželi in hišico na Cmem morju. Na | izbiro so mu trije avtomobili, eden s šo-| ferjem.
No, zgodi se, da se tudi Zukov zmoti. Domislica o nameri Zahoda, da zasede Cehoslovaško, je njegova. »To je histeričen Izpad,« so izjavili v Moskvi tujim diplomatom: Jurija Da so poslali na dopust.
■
ŠVEDSKA
NADE SOCIALNIH DEMOKRATOV
se omejevali le na vprašanja, ki so trenutno aktualna za Švede: brezposelnost, davki in pomanjkanje stanovanj.
Očitki opozicije:	40.000 brezposelnih
Švedov, kar je 1,2 odstotka celotnega prebivalstva, prevelika obdavčenja, razdeljevanje novih stanovanj pa ,je preveč v rokah administracije in ustanov.
Kaže, da so prav mladi ljudje odločilno prispevali k volilni zmagi. Letos so namreč znižali leto za dosego pravic polnoletnosti
od 21 let na dvajset, število volivcev se je povečalo za 400 tisoč. Mladina verjame socialdemokratom, da so zares na poti do »novih ciljev« družbene pravičnosti, k ate re glasnik je Tage Erlander.
Ljudje z nizkimi dohodki dobivajo podpore, ki so večje, kot znašajo njihovi davki. Vlada je za brezposelne ustanovila — poleg neposredne pomoči — banko za investicije, ki financira s privatno industrijo, ustanavljanje novih podjetij.
s katerim bi lahko poplačali eno samo uničeno ali ukradeno umetnino,« je izjavil tim-berto Baldini, direktor restavratorskega oddelka v Firencah, ki spremlja freske na njihovi poti po svetu z restavratorjema Leonettom Tintorijem in Dinom Dinijem.
Preden so freske spravili na ladjo, so jih tako zavarovali, da jih pravzaprav ni mogoče poškodovati. Na srečo so freske manj občutljive od del na platnu ali lesu, vendar so jih spravili v velike zaboje, prevlečene s poliestrsko smolo, med vsako fresko je blazina iz poliestra, prožnega in prozornega materiala, ki blaži udarce in tresljaje in omogoča kroženje zraka v zaboju. Zoper vlago so umetnine zavarovali z vrečkami silicija.
Do začetka leta 1900 je bilo odstranjevanje fresk z zidu zapleteno in tvegano: morali so pač izbiti ali izklesati tisti del stene ali stropa, kjer je bila freska. Danes uporabljajo dva načina, ki sta zanesljivejša in hitrejša. V obeh primerih premažejo fresko s posebnim živalskim klejem, na katerega pritisnejo več plasti platna. Na klej se prime samo barva in tenka plast ometa, tako odstranjeno fresko na platnu potem še okrepijo z novim ometom iz apna ter trdno napno na poliestrski ali steklen okvir.
Nekaj fresk, ki zdaj potujejo po svetu, je bilo teže odstraniti, zakaj med povodni jo novembra 1966 so bile hudo poškodovane. V vodi so bile tudi 24 ur, tako da se je zid napojil, ko pa se je sušil, so iz njega udarile velike količine soli, tako da
* at at at at *
Socialnodemokratska stranka švedske je na vladi že od leta 1933 in na zadnjih volitvah je spet zmagala. Se več, njen delež se je tokrat povečal od 47,3 odstotka pri prejšnjih volitvah na 50.1.
Tage Erlander, ministrski predsednik že 22 let, je, kot kažejo volitve, po svoje doumel položaj. Zadnji dan pred volitvami je pred delavci v Goteborgu izrekel naslednjo misel: razredi ne izginjajo, vendar si pod delavskim razredom ni treba več predstavljati stare slike proletariata.
Tudi v politični kampanji ni bilo slišati razprav o ideologijah. V razpravah so
FRESKE NA DOLGI POTI
j Za peit milijard lir so zavarovali 63 | fresk in osnutkov za freske, ki so jih pred dnevi vkrcali v Neaplju na ladjo »Cristoforo Colombo«. Freske iz 12. do 16. stoletja, ki ; so bile nekoč v muzejih in cerkvah Firenc, i Arezza, Siene in Pistoie, so velika potujo-; ča razstava »The great age of fresco«, ki bo | | obiskala New York, Amsterdam in Lon-I don. »Pet milijard ni nič, zakaj ni denarja. !
JURI ZUKOV — Tri hiše, tri avtomobile, šoCer...
shjo in kaj nameravajo storiti sovjetski t voditelji!
Jurij Zukov je sin oktobrske revoluci- J je. Star je 60 let. Končal je tehniko v Moskvi, a je kmalu presedlal na novinarstvo. Leta 1947 ga je pravC}a poslala v Pariz keg svojega dopisnika. Po desetih letih je bil imenovan na mesto vladnega podsekretarja za kulturne, stike s tujino. Ponovno
.je vrpil k Pravdi z, nalogo, da po par-
Poleg tega je bilo do sedaj še veliko storjenega za prekvalifikacijo delavcev. Tudi tretji očitek opozicije vladni stranki ni bilo težko vreči na osnovi tistega, kar lahko Švedi vidijo novega okoli sebe: gradnjo popolnoma novih mest, zgrajenih po urbanističnih metodah švedskih arhitektov.
■
Za dalajlamo velja, da je utelešenje umrlega dalajlame in da je potemtakem tudi utelešenje Bude. Tako verujejo Tibetanci, ki jih je bilo po zadnjem uradnem štetju (1937. leta) 3,722.011. Ko si je LR Kitajska priključila dotlej avtonomni Tibet, se je vrhovni verski in zato tudi posvetni poglavar umaknil v Indijo. Italijanska novinarka Oriana
Fallaci ga je poiskala v Kašmiru, kjer živi zadnja leta, in ga intervjuvala. Objavljamo nekatere najbolj zanimive dele tega razgovora kot svojevrsten dokument o daljni deželi, pa tudi o mislih, ki so še vedno bolj kot žive v velikem in najgosteje naseljenem delu našega sveta in ki imajo že zaradi tega svoj pomen in težo.
ITALIJANSKA NOVINARKA JE INTERVJUVALA DALAJLAMO
GOVORI ZADNJI ŽIVI BUDA
je barva odpadala kot prah. Zaradi soli niso mogli fresk namazati s klejem, da bi jih potegnili s sten. Zato je profesor s ke mijske univerze v Firencah svetoval tribu-tilfosfat, ki prevzema sol vase. Skoda je bila potem zelo majhna, freske pa so rešili pred uničujočo gobavostjo.
■
KINETIČNA UMETNOST
ČUDEŽ V LENINGRADU
»Zgodil se je čudež!« Pravi Lev Nusberg predsednik skupine kinetičnih umetnikov »Gibanje« iz Moskve. Uspelo ji je, da po dre tako imenovan »stari zid, ki ga je postavil socialistični realizem«. Umetnost, ro jena v’ Parizu pred kakimi dvajsetimi leti, je dobila sedaj tudi v SZ osebno izkaz nico: kinetična umetnost, vez med zna mostjo ter umetnostjo in njunimi metodami.
»Čudež« Leva Nusberga? Dobil je dovoljenje za vstop v vsemogočni »sindikat umet niiov §Z«. s tem pa precejšnjo svobodo pri ustvarjanju in tudi precejšnje dotacije.
Ob petdeseti obletnici oktobrske revolucije so lahko Leningrajčani gledali prve tri stvaritve skupine »Gibanje«. Tri veli kanske stvaritve so se gibale, prelivale v fantastičnih barvah in zvenele v elektron ski glasbi. Njihova imena:
Kozmos, Kemija. Fizika.
FILM
»MLEČNA CESTA«
Na poljski poti blizu Etampesa hodita v cunje oblečena človeka in-s podpirata s palico. Mlajši je Laurent Terzieff, dragi, z brado, pa Paul Frankeur. Romarja sta, e avtostopom potujeta k svetemu Jakobu v Kompostelje. Kamera in reflektorji so že pripravljeni za snemanje prvega prizora novega Bunuelovega filma »Mlečna cesta«. Samo režiserja še čakajo. Vsa ekipa je slabe volje, saj so morali vstati zelo zgodaj. Cez pet minut se obrazi zjasnijo: avtor »Andaluškega psa« se je pripeljal s svojim renaultom 16. Vsi se zberejo okrog njega. Nejevolja je pozabljena. Bunuel se smehlja, za vsakogar najde prijazno besedo. Tajnica mu vsili dežni plašč, maskerka mu na plešasto glavo posadi baretko, ki jo materinska garderoberka potisnila nekoliko vstran. Bunuel je star 68 let. Ni eden tistih, ki klofutajo glavne igralke in zmerjajo’ delavce in statiste. Ekipa ga obožuje In spoštuje vse njegove navade: nihče mu ne sme odnesti termovke s kavo, ki je tako močna, da bi lahko zbudila vso turško četo. Predvsem pa vedo, da nima smisla vabiti ga na ogled posnetega materiala. »Ves film imam v glavi, prizor za prizorom, in mi ni potrebno preverjati, kar sem že posnel.«
Pa vendar snema enega najbolj drznih filmov vseh časov.
BUNUEL — Režiser, ki ima ves film v glavi
Pravkar snemajo prizor, ko romarja (Terzieff in Frankeur) srečata zelo elegantnega moškega s klobukom in rdečo pele rino. Prosita ga vbogajme. Mož s pelerino | ju vpraša, če imata kaj denarja. Terieff
odkima in ne dobi nič, Frankeur pa poka že nekaj drobiža, in mož s pelerino mu da petdeset frankov, »da bo imel več«.
Ta prizor je povzet po evangeliju sv. Matevža, Bunuel pa svoj film imenuje »zgodba o teoloških doživljajih«. V filmu bo videti Jezusa v Nazaretu, apostole, markiza de Sada, poroko v Kani, križanje neke nune, jezuite, janzeniste, Marije Magdalene v" avtomobilu, natakarja, ki se pogovarjata o obstoju boga. Tudi čas je v filmu povsem pomešan: brez prehoda nas iz Judeje popelje v 20. stoletje, prizora škandala sledi prizor cerkvene prisege. Teksti so vzeti iz Svetega pisma, starega in novega testamenta in raznih teoloških del.
V fotografovem triumphu že od jutra čaka šibko mlado dekle s pšeničnimi lasmi in modrimi očmi, da jo bo Bunuel opazil. Karin Lafabrie je 42. kandidatka za vlogo device Marije. 41 igralk je že oblek lo modro obleko Brezmadežne, toda Ka rin ima največ možnosti, da dobi vloge. Sam Jezus Kristus, ki ga igra Bernard Verly, jo je priporočil direktorju proizvodnje. Mlada Karin je nekoliko zbegana, saj jo je neprijetno presenetil že prvi prizor: v Jožefovi mizarski delavnici v Nazaretu sedi Jezus, pred seboj ima skledo vode to brusi britev. Nato vzame čopič in se začne militi, Marija pa se obme proti njemu in reče: »Ne brij se, bolj Čeden si * brado.«
IDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRJELNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA ™ENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSM
S, VnSA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TABUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TMBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA
Prva umetnina, ki predstavlja vesolje, v divjem vrtenju pošilja svetlobhe znak« v nebo. »Kemija«, visoka deset metrov, ponazarja kristal diamanta in dela vtis — z dvesto živo vijoličastimi žarnicami — kot da vre. Tri orbite »Fizike«, visoke štiri oziroma osem metrov, vsaka v drugačni barvi, predstavljajo strukturo atoma in valovanje snovi.
»Petnajst milijard nevronov čaka, hlepi v naših možganih, da bi jih nahranili z resnicami. Do sedaj smo jim nudili le .sli-
ke’. Treba jim je več. Ti nevroni so človekova rezerva za neznane stvari, »pravi Lev Nusberg.
Te »neznane« stvari postavljajo Leva Nusberg in njegovo skupino ob bok drugim kinetistom, ki so raztreseni po svetu in vendar delajo vsi z enim samim namenom, ki ga je verjetno najbolje opisal jedrski fizik R. Oppenheimer: skupaj, znanstveniki in umetniki, vsi se morajo boriti na fronti med znanim in neznanim.
»KOZMOS« — Znanost alibi za sanjarjenje
podoben debelemu prašiču. Giblje se m diha kot prašič. Vendar je inteligenten, prisrčen in simpatičen prašič. Hočem reči, da bi lahko postal prijatelj Hruščova, ne pa prijatelj Ču En Laja. Srečal sem samo še enega tako neprijetnega komunista: Bulganina. Zaradi ljudi' njegove vrste je bilo moje potovanje na Kitajsko tako težko.
RAD BI VODIL
VESOLJSKO
LADJO
Oriana Fallaci:	Kaj	pa mislite
o Američanih?
Dalajlama: Ne poznam jih od bli-, zu kot Kitajce in Ruse. Le malo sem jih srečal. V celoti se mi politično zdijo zelo konservativni. V politiki ne izvajajo svoje odkritosti in sodobnosti. Mogoče bi moral v Ameriko, da bi bolje presojal o njih. Amerika je povsod, celo pri nas, kjer se oblačimo kot pred tišoč leti. Amerika je podobna komarju: venomer vam brenči okoli, vas vznemirja, vas pika. Amerike ni mogoče ignorirati. Toda Amerika me ne zanima samo z ideološkega stališča. Hočem reči, da mi ne daje veliko idejno globokega. Zanimajo me njena tehnologija, stroji, potovanje nh Luno. Mislim na Luno, pa nimam v mislih Rusije, temveč Ameriko. Ne vem, kaj bi dal, da bi lahko potoval na Luno. Pa ne zato, da bi pristal na Luni, temveč da bi užival, ko bi vodil vesoljsko ladjo. Rad imam stroje. Če bi si lahko izbral poklic, bi bil tehnik. Ali pa mehanik. To sem si želel še kot otrok.
Oriana Fallaci: Nenavadno. Kdaj pa se je to začelo? Zakaj?
Dalajlama: Mislim, da se je začelo z avtomobilčkom. Ko sem bil majhen, sem dobival darila z vsega sveta. Nekega dne sem dobil avtomobilček. Tega se najbolj spominjam. Ko sem ga zagledal, sploh nisem vedel, kaj je in za kaj se rabi. Toda čutil sem, da je nekaj lepega. Sam se je premikal. Razstavil sem ga, potem pa spet sestavil. To je bilo kot v pravljici. Potem sem dobil letalo pa električni vlak. Potem zapestno uro. Potem sem v Lasi odkril tri prave avtomobile, ki so bili darilo mojemu predniku. Ni se vozil z . njimi. Bili so zarjaveli: dva baby austina iz leta 1927 in dodge iz leta 1931. Z nekim mladeničem, ki je v Indiji vozil avto, sva se lotila dela in popravila dodge. Potem sva popravila tudi austiria. Zame je bilo razburljivo kot razprava o dialektiki. Mladenič me je naučil šofirati. Užival sem, ko sem prvič pognal motor in se je avtomobil premaknil. Toda najlepša stvar zame je bila elektrika. Imeli smo električni generator. Pogosto se je pokvaril, in mislili so, da po nesreči. Toda tega sem bil kriv jaz ker sem ga razstavljal. Bil bi velik mehanik ali elektrikar, če bi bila moja usoda drugačna.
NE BOJIM SE SMRTI
Oriana FaUaci: Zdi se mi, da vas to žalosti. Ali ste žalostni, ker ste kralj v izgnanstvu, papež brez prestola, menih?
DALAJLAMA pred hišo, v kateri živi, odkar je ušel iz Tibeta: moderen, pa vendar...
Dalajlama: Ne. Ne morem si misliti, da bi živel drugače, razen če bi bil mehanik. Moje življenje je bilo vnaprej začrtano, tako da se mu tudi hote ne bi mogel izogniti. Res je, da si te uso.de nisem izbral sam, da mi je bila naložena, ko sem imel dve leti. Vendar zaradi tega nisem žalosten. Večkrat sem se poskusil spomniti, kako sem bil razpoložen, ko so me odpeljali od matere in iz doma. Toda v mojih spominih ni jez in zamere. Ko sem nekoliko odrastel, v meni ni bilo več otroške zamerljivosti, zakaj že dolgo sem bil menih. Bil sem zadovoljen, da sem menih, še zdaj sem zadovoljen, zakaj meniško življenje zame ni žrtev. Res je, da mi nalaga omejitve, toda v zameno mi daje mir du-hk, ki ga drugi nimajo in ki ga zaman iščejo. Varuje me. pred strahom, na primer pred strahom pred smrtjo. Ljudje se tako boje smrti. Jaz pa ne, ker vem, da je smrt samo prenos iz enega telesa v drugo. V mojem prejšnjem telesu...
KITAJCI SO PODRLI NAŠE TEMPLJE
Oriana Fallaci: Ali res mislite, da ste utelešenje prejšnjega dalajlame?
Dalajlama: Veste, človek verjame ali pa ne verjame v utelešenje. Dokazati ga ni mogoče, ker je versko dejanje. V meni je takšna vera. Vem, da
je to videti kot anahronizem, ker sem moderen človek in ker kot takšen ne bi smel verovati v utelešenje. Toda v to verujem kot v nekaj neuničljivega, kot v življenje ali smrt, se pravi ne kot v skrivnost. Glede na vse to vam lahko zaupam nekaj presenetljivega: pravzaprav ne verjamem, da sem utelešenje trinajstega dalajlame. Ni nujno, da bi bilo tako. Mogoče sem utelešenje kateregakoli lame, mogoče kmeta. Mar je to pomembno? Mar ni vseeno? Ali verujemo v demokracijo ali ne?
Oriana Fallaci: še zadnje vprašanje, prosim. Ko boste umrli, kako bodo izbrali vašega naslednika? Mar bo v današnjem Tibetu mogoče, da bodo iskali otroka, ki se bo rodil na dan vaše smrti, da bodo iskali novega živečega Budo?
Dalajlama: Bržkone ne bo mogoče. Kitajci so podrli naše templje, pobili naše menihe, prepovedali našo religijo: celo uporaba lenega venca je prepovedana. Menihi, ki so pobegnili, so v Indiji, v Nepalu, v Sikimu. Če bi se vrnili, jim mladina nove generacije ne bi več verjela. Ko bom umrl, me ne bo nihče mogel iskati v drugem telesu. No, problem ni tako pereč, saj imam komaj triintrideset let in nameravam še dolgo ostati v sedanjem telesu. Ko pa bo problem nastal, potem pa le počasi... Pra/v mogoče je, da sem zadnji dalajlama. To ne bo tragedija za nikogar. Prepričani bodite, da nihče na svetu ne bo jokal. Pa tudi trpel ne bo.
Pred triintridesetimi leti je bilo v Tibetu leto vodne ptice, in trinajsti dalajlama je umrl. Novi dalajlama naj bi bil utelešenje trinajstega, rodil naj bi se na dan njegove smrti, rodil naj bi se tam, kamor naj bi omahnila njegova glava, glava pokojnika, posajenega na prestol. Njegova glava je pokazala smer: severovzhod. Menihi so se napotili v tisto smer. Po dveh letih potovanja so prišli v Amdo, kjer stoji samostan Karma Rolfai Dor-je. V bližnji hišici so prosili za gostoljubje. Bili so lepo sprejeti. Med otroki, ki so se igrali v hiši, so zagledali dveletnega dečka. Starost je bila prava. Pokazali so mu dva enaka rožna venca, dva enaka bobna in dve enaki palici. Po eden izmed predmetov je nekoč pripadal trinajstemu dalajlami. Deček Kondun je izbral pravi rožni venec, pravi boben in pravo palico. Postal naj bi štirinajsti dalajlama. Kitajskim oblastem na tistem področju so morali menihi plačati odkupnino za Konduna, odpeljali so ga v Potalo ter ga štirinajstega dne prvega meseca v letu železnega zmaja ustoličili za štirinajstega dalajlamo.
NEKATERI KADIJO, DRUGI SO NEKADILCI
Od nekdaj je bil Tibet Kitajski trn v peti: osvojili so ga, ga s pogodbo prepustili, ga spet osvojili itd. Tudi deček Kondun, ki je z desetimi leti študiral zvezdoslovje, poezijo, glasbo, sanskrt, umetnost zdravljenja, metafiziko in psihologijo religije, je bil v nevarnosti, da ga Kitajci ugrabijo in ubijejo. Devet let je vladal Tibetu, bil je celo v Pekingu, kjer se je pogovarjal z Maom, študiral je Marxa in angleščino. Leta 1959, v letu vodenega tigra, je imel dvaindvajset let, naredil je »izpit« iz metafizike. Tedaj so Tibet na šestih mestih napadli Kitajci. Dalajlama, njegovi sorodniki in nekaj menihov so se preoblekli v uniforme ter zbežali v Indijo, kjer je Pan-dlt Nehru obljubil tibetanskemu poglavarju zavetje. Odtlej dalajlama živi v hiši na gori Daramšala, le enkrat je bil na Japonskem in enkrat v Siamu: obakrat na kongresu vegetarijancev, študira, moli, premišljuje, bere National Geographic Magazine, Time in Newsweek ter posluša radio.
Oriana Fallaci: Ali bi hoteli vladati v Tibetu, ki je zdaj skorajda komunistična dežela, če bi se vrnili tja?
Dalajlama: Seveda. Kakšen voditelj pa bi bil, če bi se upiral razvoju? Nekateri radi kadijo, drugi pa so nekadilci. Mladi Tibetanci so zrasli s
komunistično ideologijo. Komunizem kot takšen me ne skrbi. Zlo postane Sele tedaj, kadar služi imperializmu, kot na primer kitajski komunizem. Kitajska je zmerom hotela osvojiti Tibet. Zato bi Tibetance opozarjal na to, da so lahko komunisti, da pa ne smejo pozabiti, da so Tibetanci in predvsem Tibetanci.
Oriana Fallaci: Takšnega odgovora nisem pričakovala.
Dalajlama: Drugačnega ne morem dati. Sem človek svojega časa, ne pa fosil. Zaljubljen sem v vse revolucionarne ideje, zmerom sem bil naklonjen novostim. Kitajski komunizem izdeluje nuklearno orožje, to pa je slabo. Zavojevati hoče svet, to pa je slabo, čeprav je kitajski komunizem sovražnik Tibeta, je dosegel nekaj uspehov. Nekoč v Tibetu ni bilo demokracije. Deželi pa je zato lahko vladal deček, ki je prišel iz revne ali bogate hiše. To je bila edina izjema. Ne bom pozabil, da sem kmečki sin.
Oriana Fallaci: Kako to, ko pa ste bili od majhnega zaprti v Potali?
Dalajlama: Tega sem se zavedal, zakaj bil sem otrok in mlad modrec. Dalajlamo vzgajajo tako, da se spozna z modrostjo. Tako sem spoznal tudi vse drugo. Nekoristni zakladi so se kopičili v templjih in kleteh Pota-le ter hišah bogatinov, moji ljudje pa so komaj živeli, kef so jih odirali pobiralci davkov. V mislih sem imel družbeno* reformo, še preden so nas napadli Kitajci. Dobro reformo, ne pa slab posnetek kitajske družbene revolucije. Za nas so Kitajci od nekdaj samo osvajalci, ne pa prinašalci dobrih idej. Ko sem imel šestnajst let, sem začel uvajati reforme. Devet let sem se bojeval s Kitajci in pojasnjeval, da hočemo po svoji, ne pa po pekinški poti. Toda hoteli so, naj bi Tibet postal njihova kolonija. Tako sem povedal tudi Mao Ce Tungu. Mislfm, da me je razumel. Toda njegovim generalom ni bilo do razširitve marksi stične vere, marveč do oblasti. Proti temu je leta 1959 izbruhnil upor. Ljudski upor, ne pa meščanski upor. Svet tega ne ve, kajti svet se ni nikdar zanimal za Tibet .drugače kot za njegove zaklade, procesije in dalajlame. Svet tudi danes ne ve, da bi se Tibet uprl komunistični Kitajski, če bi prišla priložnost. Bilo bi tako kot v nekaterih deželah vzhodne Evrope, kot, na primer, na češkoslovaškem.
POTEM SVA SE SPOREKLA Z MAOM
Oriana Fallaci: Kakšno je vaše stališče do komunizma?
Dalajlama: Zdi.se mi zanimiv, recimo napol zanimiv. V številnih deželah pa je kapitalizem prinesel nedvomen napredek, velik korak k enakosti. V mislih imam Ameriko. Tekmovanje na ekonomskem področju je nujno, tega pa v komunizmu ni.
Oriana Fallaci: Kaj mislite o Mao Ce Tungu?
Dalajlama: Ko sem po okupaciji Tibeta potoval na Kitajsko, sem se večkrat pogovarjal z njim. Marsikaj mi je razkril. Priznati moram, da o dogajanju zunaj moje dežele nisem veliko vedel. V Laso prihajajo novice z zamudo, in moji zaščitniki so zvedeli za izbruh druge svetovne vojne, ko je vojna že lep čas trajala. V pogovoru z Maom sem lahko primerjal budizem in komunizem. Po mojem gre budizem ideološko nekoliko dlje od komunizma. Tako komunizem kot budizem zatrjujeta, da vse ureja materialna realnost. Materialna realnost pa je nastala z ustvaritvijo človeka, s človekovim fizičnim delom. V tem se komunizem in budizem ujemata. Potem pa gre budizem naprej. Budizem trdi, da človek ustvarja realnost z razumom, budizem utemeljuje obstoj razuma: to je princip, in princip je bog. Pri tem sva se sporekla z Maom. Jaz sem govoril: vse je res in prav, toda človek ni bog, bog pa je človek. On pa je govoril: ni.
Oriana Fallaci: Kaj bi še lahko povedali o Mau?
Dalajlama: Po srečanju z njim ne morete biti navdušeni. Na zunaj ga ne bi mogel kaj dobro opisati: zmerom je nosil tisto uniformo. Težko je dihal. Ni bil zdrav. Nenehno je kadil, tudi kadar je govoril. Govoril je počasi, tehtal je vsako besedo. Nikdar ni rekel neumnosti. Nekaj žalostnega je bilo v njem, nekaj čudnega. Nekoč je prišel k meni in mi nenadoma rekel, da je budizem dobra religija, čeprav je samo princip. Potem pa je nenadoma odšel, kot je prišel.
Oriana Fallaci: Ne gledate nanj kot na sovražnika, kajne?
Dalajlama: Ne. Če govorim kot budist, potem sploh ne morem sprejeti besede sovražnik. Kot Tibetanec pa lahko rečem, da je mogoče, da so današnji sovražniki jutrišnji prijatelji.
Oriana Fallaci: Na Kitajskem ste spoznali tudi druge komuniste. Kakšen vtis so naredili na vas?
Daljlama: Ču En La j, na primer, mi ni bil všeč. Preveč zvit je. To sem spoznal po njegovem pogledu: njegove oči se venomer sučejo, venomer nekaj iščejo. Njegova inteligenca je velikanska, vendar izprijena. Hruščov se mi je zdel boljši. Na videz je Hruščov
;
S«-* s
Carina in ostali / stroški
H.463,20
so so- dva ležalne ca, prevlečena z Se-avorni sistem; spre-ura m več manjših
iteeve 18; Zagreb. Varšavska. 4; trstja Tomislava 1: Novi Sed: 3 9: Skopja. Grče Nikolove 29
Ferrdtmio Maribor parti-
MALI OGLASI
IGEJLJB SB HATJČITE meanarotlni Jezik SSPEEAUTO po naši ilustrirani metodi. Eazpisujemo sto nagrad. Brea* ■nlaSna pojasnila. Bsperantsko druS-tvo, Ljubljana, p.p. 401.
SZ ŽELITE KHJIGO BAJE KAHIŽAJA "Ha Golem otoku”, pošljite z navadno poštno nakaznico 4 HD na naslov "Sfinga", Zagrel), Gunduliševa 12.
PLETILKI STROJ, nov, znamke SIKAC, ugodno prodam. Informacije po telefonu 311-032 do 8,3o zjutraj,
ŠIVILJA ŽEHSKEGA PERILA Išče prazno ali opremljeno solo, po možnosti blizu središča mesta. Ponudbe v ogl. odd. Bela pod šifro "Skromna in poštena".
PRODAM HI-HAT znamke triron z ZIEDJAH činelami (premer 33 cm) in veliko činelo (premer 56 cm) češke izdelave. Jure Reya, Wolfova 8, Ljubljana, tel. 24-774.
fcoj. hlačam v dinarjih. V polter pridejo le nova vozila. Ponudbe y ogl. odd. Dela pod "ii - Aai-break".
GOSPODINJSKO POMOČNICO epred-memo s prvim novembrom. Ponudbe Jr ogl. .odd. Dela pod "II- kuhe»de'ln dva otroka".	^
SOBO S POSEBNIM VHODOM takoj najamem. Miren, precej odsoten.komercialist. Ponudbe v ogl. odd. Dela pod "TT - opremljeno ali na"*
KAKRŠNOKOLI GARAŽO v bližini Prul ali na začetku Polen jake ceste najamem. Ponudbe po- telefonu. 24-04-5 v ogl. odd. Dela pod "II—gara—
Zaradi bolj preprostega poslovanja sprejemamo male oglase samo po pošti. Se pran, če želite objaviti v Tedenski tribuni mali oglas, nam v ovojnici pošljite besedilo, bi ga želite objaviti, s čekovno položnico pa denar. Na obeh mora biti vaš točen naslov. Da boste vedeli sami izračunati, koliko vas stane oglas, si podrobno preberite naslednje vrstice.
Cena je najmanj 1000 dinarjev za vsak oglas, ki nima več kot 20 besed vključno z na* slovom, cena za oglas od 21 do 35 besed pa je 2000 dinarjev. Malih oglasov z več kot 35 besedami ne objavljamo. V primeru, da bi radi namesto svojega naslova objavili šifro, je cena oglasa za 500 dinarjev višja, se pravi 1500 dinarjev za oglas do 20 besed in 2500 dinarjev za oglas z več kot 20 besedami. Kdor želi dobiti odgovore na svoje oglase pod šifro po pošti, mora za stroške dostave plačati še naslednjih 500 dinarjev.
In zdaj vas zanima, kako boste poslali denar. Nakažete nam ga lahko le s splošno položnico, na hrbtni strani pa tam, kjer piše »sporočilo lastniku računa«, napišete »Oglas za TT«. Na čelni strani morate vpisati številko računa 501-1-167, pod naziv računa pa ČP »Delo«, Ljubljana, Tomšičeva 3. Za tuje naročnike oglasov velja druga številka, denar pa morate nakazati na KB Ljubljana 501-620-7-32000-10-160, na	naziv	računa ČP	»Delo«,
Ljubljana, Tomšičeva 3, in z obvezno navedbo »Oglas za TT«.
Najbrž smo za začetek povedali dovolj; če je karkoli nejasno, povprašajte po telefonu s potrdilom o vplačilu v oglasnem oddelku ČP »Delo«, v Ljubljani, Šubičeva 1, če pa želite dobiti odgovore po pošti, jih lahko pošljemo teden dni po objavi oglasa.
Oglas objavimo, če prispe denar najpozneje do četrtka, se	pravi	6	dni pred	izidom
nove številke. Po tem usmerjajte vsa vaša naročila malih oglasov.
Zanima vas še, kako boste dobili odgovore na vaše oglase. Odgovore lahko dvignete na našo ljubljansko številko 23*522, interna 24.
NOVOST: AUDI 60 L PS 65
Elastičen motor Bogata oprema Udobna vožnja Pet sedežev Navaden bencin
TR?RnM^ TpTniwQ^ tp?rEmma T^niSa tI?rEmmJ tJSISSa	A^rnnbic^A	TRIBUNA	TEDENSKA	TRIBUNA	TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA
TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA
KNJIŽEVNOST
AMERIŠKI ANTIROMAN
Američan Steve Katz je v literaturi neznano ime. Napisal je sicer že tri knjige, & Pa niso požele uspeha — natančneje izkazale so se za prave polomije. Pisatelj , je star 33 let, je oženjen in ima tri otroke, V Študentskih letih je potoval po Evropi.
Njegova četrta knjiga ima naslov. »Pret-Mirovanje Petra Princa«. S tremi »t« v pretiravanju. Po njegovih besedah je to opis lastne osebnosti, z vsem, kar mu je zna-n°. m z vsem, kar mu pomeni življenje.
Vendar knjiga ni knjiga. To je neknjiga, neroman, kot bi ga lahko imenovali po ^dbji literarni modi, Formalno, knjigi ni oporekata, le da je kvadrataste oblike. Vsebinsko pa je polna presenečenj in posebnosti. Zgodba je brez repa in glave in h* vsaki strani kam uhaja. Posamezne vrstice se končajo tu ali tam. Včasih se na “ti strani vzporedno odvijata dve različni zgodbi. Nekje so znaki ali besede tiskani nad vrsticami; drugje občudujemo razne Statične umetnije. Slik pa je malo. Petnajst strani je prekrižanih, češ, da ni tre-pregloboko vrtati v avtorjevo osebnost.
Založnik predstavlja knjigo kot bralčevo Pustolovščino in pustolovščino junaka. Pe-<HivJwrince sel3° in nas vpelje v dogo-'sčine, kjer ni podzavestnih zadržkov in naJ trt poglobile bralčeve nazore o živ-
vilo stoletja — penicilin, prvi antibiotik, leta 1949 so ameriški znanstveniki pridobili iz gnilobnih bakterij in kvasovk antibiotik, ki učinek penicilina deloma še prekaša — teramicin, zdravilo za skorej vse infekcij-ske bolezni, ki jih povzročajo bakterije.
Od takrat kulture plesni oskrbujejo zdravnike z orožjem za vojni pohod, ki naj bi zdesetkal število povzročiteljev najrazličnejših bolezni.
Ni še dolgo, kar se je kemikom prvič posrečilo, da so eno izmed bioloških zdravil umetno izdelali v laboratoriju. Pred dnevi je profesor kemije Hans Muxfeldt na zasedanju kemikov v Atlantic Cityju poročal o uspeli sintezi teramicina, ki so jo udeleženci zasedanja proglasili za »zgodo-vinski dosežek«.
Teramicin — kemijska oznaka: oksitetra-ciiklin — je ob koncu štiridesetih let odkrila skupina kemikov iz raziskovalnega laboratorija ameriškega koncema Pfizer, gele leta 1952 pa je drugi skupini kemikov, ki jo je vodil harvardski profesor in Nobelov nagrajenec Robert B. Woodward, uspelo razvozlati kemijsko sestavo zdravilne substance. Prof. Woodward je kemijsko zgradbo molekule teramicina označil za »vražje zamotano« in prerokoval, da bo »komaj mogoče izdelati sintetični teramicin.«
Malodane nemogoče je sedaj uspelo profesorju Muxfeldtu iz univerze v Ithaci v ameriški zvezni državi New York. Profesor, ki se je v ZDA doselil leta 1S61, je že tri leta pred tem, ko je bil zaposlen še na tehniški visoki šoli v Braunschweigu, za-
******
SKROTOVIČENA TRIDESETMETRSKA CEV SKRBI. DA NI NAD LETALIŠČEM V Nantucketu (ZDA) nikdar preveč oblakov ali megle: skozi cev namreč brizgajo v zrak kemične spojine, ki hitro razjasne nebo nad letališčem.
TUDI TO JE POKLIC: MADŽARSKI BEGUNEC JOE GERLACH, KI SEDAJ ŽIVI V ZDA, vsak dan nekajkrat skoči z dvajset metrov visokega stolpa na tričetrt metra debelo blazino iz penaste gume. Seveda, zaposlen je v cirkusu.
♦
BESEDNI MARATON: NEMŠKI PISATELJ KURT NEU-burger, star 65 let, je pred dnevi v 25 urah nepretrganega branja prebral v nekem berlinskem klubu vseh petsto strani svojega novega romana. Ves čas je imel nekaj radovednih poslušalcev, toda nihče ni zdržal branja od začetka do konca.
Zato je treba iznajti nov način boja proti škodljivemu mrčesu, če nočemo, da bomo s kemičnimi sredstvi praznovali Pirovo zmago. Na mednarodnem kongresu o odnosih med insekti in rastlinami, ki je bil pred nedavnim v Santa Barbari v Kaliforniji, so spet zatrdili, da bi zmago v boju proti škodljivemu mrčesu dosegli le tako, če bi lahko posegli v reproduktivni ciklus insektov, če bi jih lahko sterilizirali. Izkazalo se je, da je to mogoče.
Kot je znano, so v življenju žuželk posamezna obdobja: jajčece — ličinka — buba — odrasla žuželka. Ličinka izdeluje hormon, Imenovan tudi mladostni hormon, ki jo »zadržuje« v stadiu ličinke, dokler ni pripravljena, da se zabubi in se pozneje razvije v odraslo žuželko. L. 1966 je Lynn M. Rid-diford, zdaj profesor na harvardski univerzi, odkril, da že samo dotik mladostnega hormona z jajčecem insektov za zmerom zaustavi njegov nadaljni razvoj. Na kongresu v Santa Barbari je češkoslovaški znanstvenik Karel Slama povedal, da je sestavil snov, ki je podobna mladostnemu hormonu, njena »jajcemorna« moč pa je tisočkrat večja od naravnega mladostnega hormona.
Samci, ki jih je Karel Slama »okužil« s snovjo svojega izuma, so postali docela sterilni. Toda to še ni vse: samci so med parjenjem prenesli sterilno snov na samice, tako, da so legle sterilna jajčeca. Tudi to še ni vse: tako okužene samice so prenesle neplodnost tudi na zdrave samce.
Ideja, da bi zatrli reprodukcijo insek-
tov s sterilizacijo samcev, ni nova. Leta 1950 se je Edward F. Knipling, direktor oddelka za entomološke raziskave pri ameriškem ministrstvu za kmetijstvo, tako lotil vrste muhe (Cochliomia hominivorax), v katere žuželka se zajeda v najobčutljivejše dele telesa domačih živali in divjačine.
Knipling je v laboratoriju steriliziral veliko množico samcev z žarki gama, potem pa so jih odnesli na področja, kjer so ličinke prav posebej nadlegovale živali. Sterilni samci so se sparili s samicami, da so legla samo sterilna jajca. Rezultati so bili odlični, toda entomologi niso bili povsem zadovoljni, zakaj stelirizirani samoi niso kazali velikega nagnjenja do drugega spola, pa tudi njihova življenjska doba se je skrajšala. Poleg tega samica ni prenašala sterilnosti, tako da je bila po parjenju z drugim zdravim samcem, spet plodna.
, Slamova metoda to preprečuje: ko se samica združi s sterilnim samcem, je njene plodnosti konec, sterilnost prenaša na druge, ne pomaga pa niti, če se spari z zdravim samcem.
ANTIBIOTIKI
SINTETIČNI OKSI-TETRACIKLIN
Pred štiridesetimi leti je britanski biolog Alexander Fleming izločil iz plesni Pe-nicillium notatum snov, ki je postala zdra-
♦
ZA AMERIŠKEGA REPUBLIKANSKEGA POLITIKA, po poklicu šerifa, Johna Winthropa ne bi mogli reči, da je imel najbolj pozorne poslušalce, ko se je v nekem bostonskem parku odločil, da bo med hipiji propagira) za svojo stranko in njenega predsedniškega kandidat] Nixona.
DOLŽNOST JE DOLŽNOST, PA ČEPRAV VODA SEŽE tudi čez pas. Tako je med nedavno povodnijo v Veliki Britaniji menil prometnik v Beckenhamu. Prometa sicer ni bilo, toda na svojem križišču je bil kar koristen ljudem, kf*so reševali iz hiš, kar so pač mogli.
♦
TORBICE TUDI ZA MO-ške: predvsem za redoljubne in pa za tiste, ki se navdušujejo za modne norosti. Predlaga jil\ nekaj italijanskih modnih krea-torjev. Po fotografijah sodeč, akcija uspeva.
Ijenju in njegovo domišljijo. Avtor pa pristavlja: »Hotel sem napisati knjigo, ki je ne samo beremo od strani do strani, ampak jo tudi gledamo.«
Steve Katz pravi, da je protagonist mozaika Američanov, ki jih je srečal na potepanju po svetu. Norčuje se iz sebe in bralca, ki išče v knjigi običajno zgodbo. Že na začetku piše: »Dovolj! Katz, slepar si! Napisal si nesmisel. Začetek ni obetajoč. Zakaj ne slediš smernicam. Ne smeš pisati, ker ti pade v glavo. Peter Prince
epidemija
Ce bo človeštvo še naprej v tolikšni meri uporabljajo kemična sredstva za uničevanje žuželk, bo res imelo mir pred1 neprijetnim mrčesom, obenem še utegne porušiti ravnovesje življenja in navsezadnje ogroziti tudi svoj obstoj. Preiskave so pokazale, da je v nekaterih morjih že toliko insekticidov, da je v nevarnosti tudi plankton, od katerega je v veliki meri odvisen ciklus prehranjevanja v morju. Poleg tega insekticidi nimajo pravega učinka, ker se razvijajo nove vrste mrčesa, ki se za insekticide sploh ne menijo.
STEVE KATZ — Antiavtor
INSEKTICIDI
Peter Prinep Peter Prince. Kje je zgodi Kako boš napisal roman, ki ga bralec bo zalučal stran?«
KMAm
[fltl Hh-J—U »•««»
KVALITETNO
VSESTRANSKO
UPORABNO
IN POCENI
TE0INBKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA ™JIWNA	TTrRri?l!SJATT?f»NM^
TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA
»PITI ALI NE PITI?,*
V ZDA SO ŽE PRIPRAVLJENI OKLEPI ZA PRVE VITEZE VESOLJA
Pred nedavnim je iz oporišča ameriške agencije za polete v vesolje (NASA) v Houstonu (Teksas) priletel eden izmed 55 ameriških vesoljcev. Njegovo letalo je pristalo v Do-verju (Delavvare), potem pa so ga z avtomobilom odpeljali do podjetja ILC Industries, podjetja, ki je podobno toliko drugim in ki ne bi bilo nič posebnega, ko ne bi pred vhodom stražil oborožen policaj. Brez dovoljenja NASA ni mogoče vstopiti v ILC Industries.
IZ »VESOLJSKE« KROJACNICE: obleka kot vesoljska ladja brez pogona.
TO NI VPRAŠANJE CE GRE ZA
PIVO
Vesoljca'so prijazno sprejeli, potem pa so mu prinesli obleko, v kakršnih naj bi se ameriški astronavti sprehajali po Lunini površini. Ve9oljec je pomeril obleko, in bila mu je všeč: le na levi rami mu je nekoliko »vlekla«. Zmenili so se ža zadnjo poskuštijo na slednjega dne, in vesoljec se je vrnil domov v New Jersey.
Zato torej stoji oborožen policaj pred vhodom: ILC Industries je »kro-jačnica« načrta Apollo, ameriškega načrta za osvojitev Lune. tte le hftjskflv nostnejša, marveč tudi najdražja kto-jaška delavnica na svetu. »Prav nič skromen he bom,« je rekel podpredsednik družbe Leonard Shepatd. ki je pooblaščen za naročila NASA, »če povem, da so naše vesoljske obleke, ki so industrijsko izdelane, najdražia oblačila na svetu.« Vesoljske obleke namreč stanejo od 100.000 do 200000 dolarjev.
MILIJONE ZA VE* SOLJSKI OKLEP
Računi so zelo zapleteni. Podjetje, ki je od NASA dobilo naročilo za izdelavo več kot 100 oblek, ima nrkaj več obveznosti kot samo »krojaške«. »Vzemimo ža primer enainpetdeseto obleko,« pravi Shepard. »Delo in ma terial staneta 75.000 do 80.000 dolarjev. Toda NASA zahteva od nas, da tudi naredimo načrt za obleko, da obleke nenehno spreminjamo, da jih odpošiljamo da priskrbimo nadomestne dele in da imamo zanje servisno službo. Potemtakem se cena precej zviša « Ko likor toliko natančno vrednost je mogoče dobiti, če delimo število naročenih oblek z denarjem, ki ga je NASA nakazala ILC Industries: gre za kakih 22 milijonov dolarjev in nekaj več kot 100 oblek.
Do konca julija letos so bile vesoljske obleke načrta Apollo skriv nost. Potem pa so jih v Dovrtt ražsta vili, tako da sl jih Je javnost lahko ogledala: na tiskovni konferenci. Ob redni mojster na tej nenavadni modhi reviji je bil Walter Cunhingham, eden izmed redkih civilnih vesoljcev, ki bo 11 oktobra poletel v vesolje ob prvi izstrelitvi iz načrta Apollo skupaj z le talskim majorjem Donnom Eiselom in mornariškim-kapetanom Walterjem
Schirrom. Nova vesoljska obleka teh ta približno 25 kilogramov in je torej 10 kilogramov’ težja od prejšnje, ki jo je tudi odobrila NASA
»Nekaj težja je od srednjeveškega oklepa,« je v šali dejal Cunhingham. Ko so ga vprašali, ali se tako oblečen
sploh lahko giblje, je odgovoril: »Prav tako kot vsakdo, ki ima na sebi 25-ki-logramsko obleko. Vendar sem se precej uril.« Nove obleke so tehnološko čudo in so »sešite« po tako zahtevnih standardih, da bi se še švicarskim urarjem naježili lasje- V pogodbi piše, da je ena okvara dovoljena le na vsakih
100.000	ur uporabe. 2lato vsako obleko 300-krat pregledajo, med izdelovanjem, ki traja 33 dni. »Krojačnica« je v tako imenovani beli dvorani s stalno tem-".?«3bira in vlažnostjo ter zvišanim atmosferskim pritiskom, da delčki pra-MU ne bi mogli skozi Špranje ali skozi vrata.
NEGORLJIVE ASTRONAVTSKE KOŽE
Vesoljska obleka je sestavljena iz treh oblkčil. »Perilo«, ki je v dotiku s kožo ih jo tako varuje pred manj nežnejšima deloma obleke, je iz lahkega najlona, srednja obleka je nekakšna zdačna koftibra. narejena iz dveh gumijastih plasti, ki sta opremljeni s prezračevalnim sistemom in prevlečeni z ni* bonom na zunanji strani. V vesoljski ladji takšna zračna komora zagotavlja Stalen pritisk, Če bi se pokvarile naprave za naravnavanje zračnega pritiska. Tretja »vesoljčeva koža« je najbolj zapletena. Tisti član posadke, ki bo med poletom na Luno ostal v kap stili, bo imel ražmeroma lahko zunanjo »kožo« iz treh plasti negorljivih Steklenih vlaken, na nogah pa posebne čevlje, ki se »prilepijo« na pod kap sule, ko je breztežnost popolna. Druga dva vesoljca, ki bosta stopila na Lunino površino, bosta imela zunanje oblačilo iž 17 plasti iž sintetične snovi (plast iž steklenih vlaken beta, 15 plasti iz alumihizirane plastike in bete ter notranja plast iz najlona). Bunk el ja ff-eDe »kože« je varovati vesoljca pred mikrorrteteoriti ter pred velikimi skoki V temperaturi na Luni: od minus 15tl do plUs 130 stopinj Celzija.
Steklena vlakna beta se stopijo pri 850 stopinjah Celzija, vendar pa ne gorilo. Slago iz takšnega vlakna je leske tajoče se, gladko ih mehko, poglavitna tehnična novost pid izdelavi vesoljskih oblek. Vesoljci, ki so zgoreli v kaosu 11 med poskusi načrta Apollo (OrlS-som, White ih Chaffee), so imeli oble ke iz vlaken, ki so se topila pri 315 sto pinjah Celzija in ki so se vnela ob stiku s plamenom. Pod vlaknom beta pa lahko držite prižgan plinski vžigalnik, dokler hočete, pa se ne bo vhelo Na blagu bo le rjav madež.
NEKOČ ŽENSKO PERILO
Nova vesoljska obleka ni več obleka, marveč pravcata vesoljska ladja brez pogona. Vesoljec je v njej popolnoma samostojen, neodvisen od kapsule- Vesoljci, ki bodo stopili na Lunino površino, namreč ne bodo imeli nobe ne »popkovine«, cevi, ki so povezovale astronavta z rezervoarji kisika v vesoljski ladji med prvimi sprehodi po vsCmlrju. Žato pa bodo nosili »nahrbtnik« s kisikom in hladilno napravo, povezano s prezračevalnim sistemom v srednjem oblačiih uniforme. Čevlji, rokavice in čelada So pritrjeni na obleko tako, da sestavljajo celoto z njo.
ILC Industries je šele nekaj mesecev samostojna delniška družba. Prej je bila podružnica velikega industrijskega kompleksa, ki je po naročilih vlade izdeloval žensko perilo, perilo za dojenčke, rokavice za gospodinje, po tapljaške kape, cuclje in zobne ščet ke. ILC Industrie izdeluje poleg vesoljskih oblek tudi najlonsko ih vinilsko blago, ki ne prepušča zraka, čelade za motoriste in policaje,'.poltbnške Voja ške čolne, ki jih je mogoče zložiti na skorajda žepno velikost, ukvarja pa sfe tudi z načrti za potapljaške obleke, v katerih naj bi hodili po morskem dnu v velikih globinah. Načrt Aoollo obse ga skoraj 50 odstotkov vseh dejavnosti ter zaposluje 400 tehnikov in delavcev.
Vzidevek »krojačnica« pride človeku na misel sam od sebe, sicer pa je precej drugače: v ILC Industries delfcta samo dva krojača. Njuna naloga je, da vesoljcem jemljeta mere: vsaka obleka je narejena po meri, m le dva izmed 55 ameriških astronavtov sta tako podobno grajena, da bi lahko zame njala vesoljski obleki. V podjetju dela tudi nekaj šivilj: te na stroj šivajo dele obleke, ki 90 prozorni, tako da dopuščajo prenos toplote. Vendar pa za te šivilje hi potrebna obrtna šola. Tri •tedne jih namreč urijo, da se privadijo visokim tehnološkim standardom. Drugo delo opravijo inžehirji in teh niki.
Izdelovanje vesoljskih oblek ni ne krojaško ne čisto tehnološko opravilo. Izdelujejo tehnično Opremo Za ljudi, ki so pripravljeni tvegati življenje. Zato denarna vprašanja in čas niso pomembni. Rokavice, na primer, morajo biti popolne, zato imajo v ILC Indu stries odlitke rok vseh 55 vesoljcev, levic ih desnic.
Preden so težo oblek določili na 25 kilogramov, so dolgo natančno rkčuna li, vendar ne toliko, da bi kar se da
razbremenili vesoljce, temveč zato, kar ladjica, ki bo pristala na Lunini površini, ne bo imela velike moči. Njefii motorji bodo lahko ob vrnitvi z Lune na Zemljo nosili le majhno težo.
URA PO 250.000 DOLARJEV
Vesoljska obleka navsezadnje ni obleka. Za astronavte, ki bodo šli nk Luno, bo celih osem dni dom in bistveno sredstvo, s katerim bodo ostali M vi. V' vesoljski obleki se mora človek gibati, delati in opravljati normalne telesne potrebe. Zato so tehniki v obleko namestili tudi vrečko, imenovano VVaste Disposal Unit (WDU), lahko pa bi ji rekli kar WC.
Bržkone le malokateri krojač tako pozorno ravna s svojimi strankami, kot to počno v ILC Industries. Neki vesoljec je prosil, naj mu prestavijo žep za neki instrument. Drugi je prosil, naj zmanjšajo obseg ventila na kontrolo pritiska na rokavu, zakaj sicer bi se teže premikal. Dostikrat pa imajo vesoljci pripombe tudi na kroj. V ILC Industries res predvsem mislijo na tehnične zahteve, vendar pa so tudi prepričani, da morajo biti obleke vesoljcem všeč: »Pravijo nam, da bi bili radi videti lepi, ko se bodo pojavili na televiziji, in skušamo jim ugoditi.«
Trije vesoljci, ki bodo 11. oktobra letos v kapsuli vesoljske ladje Apollo 7 krožili okoli Zemlje (približno 10 dni), imajo svoje vesoljske obleke že v Houstonu. Vsak ima tri: ehtp za UrjPhje, dve Za polet. NASA je naročila po dve Obleki Za polet, ker ne mara, da bi bila izstrelitev preložena v zadnjem trenutku zaradi kakšne napake v obleki: vsaka ura zamude namreč stane 250 000 dolarjev. Rezervni trio (če eden izmed vesoljcev ne more »Ha pot«, zamenjajo vso skupino) ima samo šest oblek: po dve na vsakogar. Za vsak polet v načrtu Apollo mora biti pripravljeno 15 oblek, garderoba, ki je Vredna skoraj tri milijarde starih dinarjev.
Ko bodo opravili vrsto tako imenovanih poskusnih poletov in če bo šlo vse po sreči, bo ekipa v kapsuli Apollo 12 stopila leta 1989 na LUhiho površino. Dotlej bo ILC Industries poslala v Houston vse vesoljske obleke: vse bodo prikupne, vse bodo narejene po meri, vse bodo imele na rami prišito ameriško Zastavo, vse bodo teh nološko popolne, praktične, hkrati pa tudi tako krojene, da se bodo vesoljni lahko samozavestno postavili pred televizijske kamere.
Letenje po morski gladini je edinstveno doživetje
OBLEKA
200
MILIJONOV
Sindikalne podružnice ustanove
la vaš kolektiv organiziramo izlete š hidrogliserjem:
• Dvodnevni izlet
UUBUANA-FOREČ-RIMINI-SAN MARINO
ift n4Mt ~ c#rra l6o din na oščbn
prArt** L*jtib!jvlna— PtirŠČ—Ljtib)ižna in 94« Marino—ftirtiifii; vofrnja s hmtogltsčrjerti FfcteS—fUmini—-Poreč; polpeneion r Rimlhijii; ogled San Marina).
• Enodnevni izlet LJUBLJANA-BENETKE
iA nA*»t =* <*ti* St) klil na osABo (Aftobusni ptmir. I,jiibl|4n«-K^psr—Ljuftljstm VoShj« s hidroglisšrjem; ogled Benetk).
• BO ŽELJI
M MMrikbH drtifi rtJIAdjlj pri t«n je cer* 1200 din ?a mn v	dA rofcnjii tr4ja v <ybe smeri najmanj 3 ure
INFORMACIJE:
telefon: Ljubljana 24-841
čel e pripravljalnimi deli za dolgotrajno »inteeo.	,
JCtk oanovo za sintezo molekule teraini-errna J« prof. Muafeldt uporabil spojino, ki jO vsebuje lupina laških orehov, to je jugib«. I* juglona, ki ga je v šestnajstih zaporednih kemijskih reakcijskih stopnjah počasi Spreminjal, je prof. Mmcfeldt dobil sintetični teramiclh, ki se niti po kemijski zgradbi niti po učinkovitosti ne razlikuje od naravnega.
ftnttM teramicina je »pretežno akademski dosežek«, saj za sedaj medicina ne potrebuje sintetičnega teramicina, ki je znatno dražji Ofl naravnega. Kljub temu pa bo — je prepričan prof. Muzfeldt — postopek v prihodnost! dobil tudi praktični pomen. Tako ttt, na primer, za boj proti bakterijam, ki so odporne proti običajnim anttDMdlkOm, uporabljali sintetične antibiotike e nekoliko spremenjeno molekularno strukturo. Poleg tega pa Muafeldtova sinteze teramicina Odpira možnosti za izdelavo ndrtivll »po meri«, to Je zdravil, ki bi učinkovala proti točnč določenemu povzročitelju boleeni, na primer protj takemu, ki je doele) kljuboval vsem adrsvucm.
■
MEDICINA
tresla mrzlica in po cele noči ni niti zatisnil očesa, še hujša pa je bila bolečina v mišicah in sklepih, v trebuhu in gomolja stih izpuščajih po koži. Niti morfij nesrečnežu ni več pomagal. Nato pa je dr. Jacob Sheskih, zdravnik z univerzitetne bolnišnice v Jeruzalemu bolniku predpisal zdravilo, ki ga dotlej še ni dobil noben bolnik z isto boleznijo. Sledil je dramatičen preobrat: bolečine so popustile, temperatura je padla,
TALIDOMID PRO-Tl GOBAVOSTI
Dvajset mesecev so ši zdravniki zaman izide vali Olajšati bolnikovo trpljenje. Pa-mta, šeetinttirideiietletnega Izraelca, j«
bolnik je mirno zaspal in izpuščaji so že čez nekaj dni začeli izginjati.
Bolnik je bil gobav, čudežno zdravilo pa je bil talidomid, najvažnejša sestavina zna nega uspavalnega kontergana. To se je zgodilo novembra 1984» tri leta potem, ko so kontergan zaradi suma, da je povzročil najvefijo farmacevtsko katastrofo moderne medicine, umaknili iz prometa. V letih, ko je bil kontergan na zatožni klopi, so zdravniki s talidomidom zdravili na stotine go baveev v najmanj dvanajstih deželah Arne rike, Azije in Evrope.
Po podatkih svetovne zdravstvene orga nizaclje je na svetu najmanj enajst milijonov gobavcev. Clobavost povzročajo bakle rije, ki s k oži kožo prodrejo v šivčne končiče. Leto dni ali več, včasih tudi deset let, po infekciji se začno na koži pojavlja ti izpuščaji in gobavi gomolji. Kronični potek pa pogosto prekinjajo akutni napadi bolezni, ki so zelo boleči in nevarni.
* Zdravniki poznajo že od leta 1941 dalje zdravila, ki zdravstveno stanje bolnikov občutno izboljšajo. Zelo znano zdravilo proti gobavosti je sulfonskl preparat DOS, k! preprečuje Sirjenje gobavosti z bolnih na zdrave ljudi. Žal pa ima nevaren stranski učinek: pospešuje akutni izbruh bolezni. Proti gobavosti sami — deloma so učinkovita kortlkosteroidi, vendar imajo tudi ti stranske učinke.
S talidomidom pa Je drugače: učinkuje skopaj vedno, točneje v 91,H odstotka primerov. Ima sicer nekaj stranskih učinkov, med katerimi so najpogostnejši otekanje rok in nog, zaspanost, omotičnost, izpu-
ščaji na koži in suha usta, vendar nobeden izmed njih ni toliko nevaren ali neprijeten, da bi bilo zaradi njega treba prekiniti z zdravljenjem.
PLAVANJE
AMERIČANI FAVORITI NA 10
Iz Colorado Springa poročajo o zadnjem avetovnom rekordu pred odhodom ameri ških plavalcev na olimpijske igre: 4:2R,1 za štafeto 4>:100 mešano za ženske. S tem je še bolj potrjena absolutna premoč ameriških plavalcev na olimpijadi v Mehiki; predvidevajo, da bodo dobili 62 kolanj od skupno 72 odličij za posameznike in vseh 5 za Stefetno plavanje.
Tako izrazita premoč neke državne re
AMERIŠKI PLAVALCI — V Mehiklabsolutni favoriti
prezentance je bila očitna le na olimpijadi v Melbournu leta 195R; takrat so,Avstralci zmagali v mnogih disciplinah, med drugim v vseh tekmah v prostem slogu — plavanju na 100 metrov prosto ga moške in ženske pa so dobili prav vse kolajne, od zlatih do bronastih.
Olimpijskemu plavalnemu programu so letos dodali še U tekmovanj za posameznike, tako da jih bo skupno 29:15 moških in
ženskih. -
Od teh je za štafetne tekme namenjenih petnajst. V štafetah lahko nastopa v posameznih disciplinah samo po ena ekipa lz
vsake dežele. Udeležencem i* ZDA bo torej na voljo pet. kolajn, ki pa bodo po vsej ver jetnosti zlate. Kaj si lahko obetajo drugi plavalci? Redki imajo nekaj možnosti: Mehikanec Echevarria na 1500 m prrosto, Kanadčan Hutton na 400 prosto, Nemec Mat ther hrbtno, Kanadčanka Tanner hrbtno ženske, Nizozemka Ada Kok metuljček, Ru sinja Pro-umenšikova prsno in komaj še kdo.
KHKJ4KIN — Talidomid je rešitev
KAMIKAZE PRED CILJEM: med oktobrom 1944 in avgustom 1955 je padlo 4615 japonskih pilotov
GOVORE PREŽIVELI KAM1KAZE — GOVORE PREŽIVELI JAPONSKI PILOTI SMRTI ¥
Zgodba o kamikazih je morda najbolj tragična zgodba druge svetovne vojne. Zgodba, ob kateri se dandanašnji človek sprašuje: zakaj je pet tisoč ljudi, pet tisoč mladeničev med oktobrom 1944 in avgustom 1945 naredilo samomor za svet, ki naj bi ne bil isti ne na strani zmagovalcev ne na strani poraženih?
Današnja mladina vmorda ne ve, kdo so biH kamikazi. Beseda pomeni »božji veter«: legenda pravi, da je bo^ji veter leta 1281 potopil in razkropil ladjevje Ku-blai Kana in tako preprečil zasedbo Japonske. Kajnikazi naj bi kot nov božji veter rešili deželo vzhajajočega sonca pred ameriškimi napadalci leta 1945'. Zaradi te legende je pomrlo pet ti-soč mladih ljudi katerih spomin danes častijo v tokijski ko stnici Jasukum. Stari so bili poprečno dvaindvajset let. Njihov poveljnik admiral Oniši, izumitelj samomorilskega zračnega napada, je ukazal: »Bogovi ste in nobe ne posvetne želje nimate!« Napadalne oddelke so ustanovili 20. oktobra 1944.. 25. oktobra ob 10.45 dopoldne je prvi karni-kaze usmeril svoje letalo na ameriško letalonosilko vzhodno od Filipinov in jo potopil. Potem so kamikazi deset mesecev vzletavali z oporišč v Manili in na For mozi, še prej pa so dobili prva in poslednja naročila. Domov so pisati: »Naj bo naša smrt hitra, kot da bi se razbilo steklo.« Njihova pesem je bila: »Ce odidem v morje, bodo valovi vrnili moje truplo. Ce me dolžnost pokliče v gore, bo moja mrliška odeja želena trata. Da bi rešil cesarja, ne bom umrl v domači hiši.« Ime novali so jih tudi »leteče krizanteme« Zadnji kamikazi so se ubili 15. avgusta
1945.	Cesar je po radiu sicer oznanil kapitulacijo Japonske, toda zadja eskadrilja ni ubogala ukaza boga na zemlji. V Tokiu je oče kamikazov admiral Oniši naredil harakiri in zapustil sporočilo: »S smrtjo želim zatreti svojo nesposobnost, da bi dosegel zmago.«
Prav tedaj je nekdo hudo trpel, kei njegova eskadrilja ni smela več vzleteti. Ta človek se je bojeval v vseh bitkah za rešitev cesarja in na koncu je hotel narediti samomor — prav tako v bitki. Njegovo ime: Tacuja Otava. Nepričakova ni mir mu je onemogočil zadnje junaško dejanje.
VSAKO LETO SE ZBEREJO
V kostnici Jasukum se vsako leto zberejo nekdanji kamikazi, tisti, ki niso uteg nili poleteti v smrt. Kraj je slovesen. Te mna zemlja okoli kostnice simbolično
prikazuje pet tisoč kamikazov, katerih kosti so se porazgubile po vodah Tihega oceana. Nad vhodom je napis: »Tukaj počivajo tisti, ki so izpolnili najvišjo žrtev za svojo deželo«. Ljudje v kostnici so sorodniki kamikazov. V prvi vrsti so nekdanji kamikazi. Govorniki stopajo na oder, poljubljajo zastavo in vzklikajo:	»Ban-
eai!« Toda novinarja Guida Geroso zanima neka.j drugega: zakaj je v kostnico prišel tudi Tacuja Otava.
.Zakaj Otava'.’
Zato, ker štirih let življenja ni mogoče izključiti, štirih let: od Pearl Harbou-ra do vdaje Japonske.
Ste bili pri Pearl Harbouru?
Bil sem na letalonosilki Sorija kot le falski oficir. Tako zelo smo si želeli trenutka napada, da smo v taborišču na otočju Kijušu ponoreli od veselja, ko je pri šel ukaz. Vzletel sem med prvimi. Nisem se bal, bil sem mlad in niti za hip se ne bi obotavljal dati življenje za cesarja.
Ste bili srečni po zmagi? Ste po zmagi pili na zdravje Mikada?
Ne, nismo pili. Tega nismo Storili, ker je pomrlo preveč naših tovarišev. Nismo mogli ne piti ne jesti.
Torej niste proslavili zmage?
Proslavili smo jo tedaj, ko je na krov stopil naš poveljnik admiral Jamamoto in izročil vsakomur pergamentni list. Na njem je pisalo: »Ploskam vam, možje moji«. Samo to. In bili smo ponosni, ker smo uničili največje ameriško oporišče na Tihem oceanu in ker nas je voditelj pohvalil.
Bojevali ste se že leta 1942, ko so vse japonske zastave vihrale v vetru?
Da, bojeval sem se. Zmerom smo zmagali. Videti je bilo, kot da nas je poljubila boginja vojne. Bogovi ste, so nam govorili, in verjeli smo. Ocean je postal japonski. Od Midwaya smo bili prepričani, da nas nihče na svetu ne more zaustaviti.
Ste bili v bitki pri Midwayu, prvem japonskem porazu?
Da. To je bila zadnja pomembna po morska bitka, v kateri sem sodeloval. Po tem je bila letalonosilka Hirju, na kateri sem bil, potopljena. Komaj sem se rešil in dolge ure sem plaval v mrzli vodi, preden so me našli. Poslali so me v opo-
rišče Jokoska poučevat pilote. Začenjali smo razumeti, da je vojna obupna. Američani so imeli radarje, mi pa ne. Američani so imeli letala in pilote, mi pa ne. Tedaj je nekdo odkril, da bi le samomorilski napadi lahko kljubovali premoči ZDA.
TUKAJ STE, DA BI SE NAUČILI UMRETI
Kdaj ste prvič slišali za kamikaze?
Oktobra 1944 v oporišču na otočju Kijušu. Tam je bilo šeststo mladih pilotov, in rekli so nam, da se lahko prostovoljno odločimo za smrt, še prej pa hudo prizadenemo sovražnika in rešimo domovino pred porazom. General nam je prebral besede, ki jih je neki pruski poveljnik izrekel vojakom: »Izbrali ste si naj lepši poklic na svetu. Pred vašimi očmi je najvišji cilj. Naučili vas bomo, da boste prišli do njega. Tukaj št e, da bi se naučili j tistega, kar je v našem življenju najpomembnejše. Tukaj ste, da bi se naučili umreti.«
Pa ste res hoteli umreti, Otava? In vaši tovariši tudi? Mar ni noro in zločin sko vzeti si življenje, ko ima človek dvaj set let?
Ne, če se tako približa svojemu idea tu. Navdihoval na^ je duh, ki je gonilo na še vere. Vedeli smo, da nas bo duša pre živela, da je naša domovina božanska. Na letala smo zapisali pregovor: »V primer: z izpolnitvijo dolžnosti je življenje lahko kot pero.«
Kaj niste mislili na ženo in otroke?
Ves čas sem mislil nanje. Toda mislil sem tudi na to, kakšen sijajen zgled jim lahko dam, če umrem kot kamikaze. Nam kamikazom se je mudilo umreti. Hoteli smo se čimprej žrtvovati, ker smo se neskončno bali smrti. Nenadna in hitra smrt je najlepša. 2enam, materam, očetom, in sestram smo pisali: »Upam, da razumeš, da moram biti kamikaze, ker tako zahteva čast Japonske in moža. Skušaj se navdahniti s pomenom smrti.«
Ali se vam danes, ko otroci kamikazov plešejo in se veselijo, ali se vam danes
zdi, da je bilo tisto pravično, da je bila žrtev vaših tovarišev smiselna?
Mislim, da je bila. Res tako mislim. Ne morete razumeti, toda pravično je bilo tako umreta. Kamikaze so rešili Japonsko. Ohranili so ji čast. Umrli so, da bi Japonska živela.
Zakaj tudi vi niste umrli?
13. avgusta 1945 sem bil neznansko ve-sel. Imenovan sem bil za poveljnika eskadrilje kamikazov. Čez nekaj dni naj bi poletel na zadnjo nalogo v letalu, ki ne bi imelo goriva za vrnitev in 'v katerem bi bila petstokilogramska bomba. Potem je prišel najbolj žalosten dan: 15. avgust. Opoldne je govoril cesar. Njegov glas je bil čuden, bolesten. Nismo ga bili vajeni poslušati. Cesarja smo imeli za boga, in bogovi ne govorijo smrtnikom. Ce sar je rekel, da se Japonska ne more več bojevati, da bi bila žrtev še hujša, če bi se bojevala naprej. Svoje sile da naj zbe remo za zgraditev novih vasi in mest, ne pa za boj.
Kaj ste potem storili?
Z vlakom sem se odpeljal v Tokio. Ves čas sem se bojeval, od, bitke do bitke, potem pa je bilo vsega konec. To so bi! dnevi, ko si Japonci nismo upali pogledat: v oči. Bil sem šestindvajsetleten mlade nič, oženjen in oče enega otroka (zdaj imam tri), izgubil sem vojno in ideale. Ko sem prišel domov, je sin zakričal: »Očka nisi mrtev!« Bito me je sram kot tatu
Kaj pa ste zdaj?
Pilotski inštruktor na letališču Aneda v Tokiu. In podpredsednik združenja nek danj-ih pilotov, ki ima po vsem Japonskem pet tisoč članoy.
Ali nomeni nekdanji pilot tudi nekda nji kamikaze?
Tudi.
SOMRAK BOGOV
Kenzo Takašima je v civilni obleki nekam žalosten. Dosti postavnejši je v uniformi izpred dvajsetih let. Njegov brat Soji je umrl kot kamikaze. Kenzo je ostal živ kot Otava: odleteti bi moral v smrt, ko je prišla novica o kapitulaciji. Njegov brat je imel sedemnajst let, ko je končal kot kamikaze. Kenzo je tedaj imel dvajset let: bilo je leta 1944.
Kaj je rekel brat, preden je vzletel?
Dal mi je svojo oporoko. Bila je nenavadno preprosta. Zahvaljeval se je staršem, ker so ga lepo vzgojili. Pisal je, da je ponosen, ker sme umreti za Japonsko.
Kaj mislite o njem?
Da je junak. Nevoščljiv sem mu, ker je imel več sreče kot jaz.
Kaj res mislite, da je imela njegova smrt kakšen smisel?
Umreti za domovino je zmerom smiselno. žrtev je bila koristna. V taborišču kamikazov je bilo nenavadno navdušenje. Prosili smo generale, naj nas čimprej pošljejo na samomorilske naloge. Z bratom sva skušala ponarediti seznam, da bi bila na vrsti pred drugimi piloti. Molila sva da bi drugi piloti zboleli. Ko sem uvidel, da se bo Japonska predala, preden bom izpolnil dolžnost, sem hotel ukrasti letalo, pobegniti, leteti daleč in strmoglaviti na kakšno ameriško ladjo. Skušal sem priti v enoto admirala Ugakija.
Kaj pa je stnril Ugaki?
Poveljeval je enoti, v katerih je bilo ' orecej moj-ih prijateljev. 15. avgusta je slišal cesarjev poziv, poklical je pribočnika in ukazal: »Enota bo s, tremi bombnik’ napadla ameriško ladjevje pri Okinavi. Napad bo vodil osebno poveljujoči admiral.« Do zadnjega je upal, da bo cesar uka zal poslednjo, obupno bitko pred koncem vojne: somrak bogov. V obupu je storil tisto, česar Japonec nikoli ne stori: prekršil je povelje. Sklical je svoje vojake, stopil prednje v uniformi brez činov, le samurajski meč je imel, meč, ki mu ga je dal veliki Jamamoto. Tedaj je zagleda! na stezi enajst letal in poleg njih dvaindvajset pilotov. Zaklical je: »Kaj nisem ukazal, da bomo napadli samo s tremi letali?« Predenj je stopil mlad oficir in rekel:- »Kako naj bi ostali tukaj in gledali, kako nam umira poveljnik?« Admiral se je ganjeno nasmehnil in ukazal, naj vzletijo vsi. Ta žalostni zračni pohod je zadnja slavna stran iz zgodovine moderne Japonske.
SIN
SE SPOMINJA
Kacutoši Takase je san kamikaza. Star je štiriindvajset let. Pred štiriindvajsetimi leti so se mladeniči »božjega vetra« žrtvo-
vali v strahotnem samomoru. Pred štiriindvajsetimi leti se je rodil ta mladenič.
Kdaj je umrl tvoj oče?
24. avgusta 1944 pri zalivu Leyte na Filipinih. Zažgal je ameriško ladjo.
In kdaj si se rodil?
Mesec dni kasneje.
Kda j si zvedel, da je oče mrtev?
Ko sem začel hoditi v srednjo šolo. Povedala mi je mati. Rekla mi je, da je oče umrl, da bi poveličal domovino.
Zakaj si prišel-'Semkaj na shod kamikazov?
Ker tukaj srečam očetove prijatelje, ki mi govore o njem. Z njim so živeli na Filipinih, v Indokini, na Formozi, Iz njihovih pripovedi vem, da je bil oče zelo miren in skromen človek. Govoril je malo in veliko je mislil na mojo mater. Samo enkrat je bil pred drugimi: na letalonosilki je imel najdaljšo brado in zmagal je na tekmovanju bradačev.
Ali je pred smrtjo pisal domov?
Da, moji materi. Pisal je:	»žalosten
om, ker se bo otrok kmalu rodil, mene pa ne bo več, da bi ga varoval, želim si, da bi bil fant in da bi se naučil ljubiti očeta, ki ga ne bo nikdar pozna!.« Ko sem bil majhen, sem hotel biti pilot kot- oče.. Potem sem se premislil in zdaj sem telegrafist na tokijski pošti.
Se je tvoja mati drugič omožila?
Ne, ostala je zvesta očetovemu spominu. Vsako nedeljo greva v kostnico Ja-sukuni, enkrat na leto pa v očetov rojstni kraj Tojama. Ponosen sem na očeta, ker je storil svojo dolžnost.
Bi raje videl, da bi bil še živ in pri tebi?
Takšna vprašanja so neumestna. Ni mogoče preprečiti tistega, kar se je zgodilo. Seveda bi rad videl, da bi bil živ, da bi imel očeta kot drugi otroci. Toda tega ni mogoče spremeniti.
Misliš, da je s smrtjo koristil domovini?
Koristil? Tako pravijo vsi. Seveda je koristno umreti za Japonsko. Toda sem proti vojni. Mislim, da je vojna najhujše na svetu. Prepričan sem, da je tudi oče na dnu srca sovražil vojno.
GUIDO GEROSA, LEUROPEO
TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA IT ' ‘ -KA TRIBUNA
GOLJUFIJE	______
DOMINiUM — MOLZNA KRAVA
1 I1 k in'ifHUi IKIHl1 MfcJLiHI I IWH Mil'PW M
»Direktorji so molzli podjetje kot kravo,« se je razburil brazilski finančni minister Antonio Delfini Neto in imenoval državno prisilno upravo za koncern »Domini-um« iz Sao Paula, največje podjetje za predelavo kave v Latinski Ameriki, ki ga je vodstvo pognalo v stečaj.
Lani poletj je brazilski nacionalni in- ; štit-ut za kavo odobril petim velikim izvoz- i rukom kave subvencije za povečanje izvoza I v ZDA. Povpraševanje po delnicah podjetij za predelavo kave je izredno naraslo, kar so znali direktorji koncema »Domini-um« dobro izkoristiti. Z obetajočim poslovnim poročilom, v katerem je navedel, da so' že v preteklem poslovnem letu povečali svoj izvoz za 500 odstotkov in napovedal, da bo dobiček znašal dve tretjini prometa, ki je znašal — preračunano v nove dinarje — 250 milijonov, je glavni direktor koncerna, Vincente de Paula Ri-beiro, ki je delničarjem vrh vsega obljubil še 42 odstotne dvidende, naredil iz »Dominuma« pravo vabo.
Lepe obljube pa so bile samo krinka za velikopotezno prevaro. Klika iz okolice glavnega, direktorja, h kateri šteje sedem članov družine Ribeiro in nekaj upokojenih ; visokih oficirjev, si je na račun podjetja j ustvarjala 'zasebno premoženje.
Osnova za njihove goljufije je bilo po- j večanje kapitala, ki so ga potrdili delni- j
| čarji. V skladu s tem dovoljenjem je »Do-minium« imel pravico prodati 40 milijonov novih delnic, toda Ribeiro in njegovi prijatelji so jih prodali več^kot 62 milijonov ter razliko spravili v svoje žepe. Naslednja velika poteza se je podjetnim direktorjem posrečila julija lani. Za — preračunano v nove dinarje — 37 milijonov so, kot zasebniki, kupili enega največjih brazilskih obratov za mletje kave, »Moinho Ingles«. Mesec dni kasneje so obrat za okroglo 125 milijonov prodali lastnemu podjetju. Razliko so si razdelili med seboj. Znali pa so zaslužiti še drugače. Najeli so si zasebne kredite, za katere je jamčil in jih tudi plačal koncem, ter z navideznimi izdatki povečali upravne stroške v enem letu za 600 odstotkov.
Konec lanskega leta je Vincente Ribeiro
45.000	delničarjem sporočil, da bodo obljubljene 42 odstotne dividende »žal« odpadle. Maja letos je »Dominuim« prenehal s poslovanjem in direktorji so z obžalovanjem priznali, da »obveznosti ne bodo mogli izpolniti«.
JETNIKI ....................^
UMOrtl — DOMO-SEN POSEL
Nekoč ni nikogar zanimalo, kako so živeli, in nihče ni hotel vedeti, kaj mislijo. Dandanes pa morilci na zanikrni ’“4~'
3B&	A HSfo
iviURALA
MOŠKI — GEJŠA
Prebivalci zahodne poloble, ki niso nikdar povsem razumeli pomena gejše, so zdaj v veliko večjih težavah: na Japonskem so se Pojavili moški, ki opravljajo ta poklic. Nočna lokala Club Tokyo in Nihgt Tokyo sta namreč uvedla za gostje družbo mladeničev lepe zunanjosti v brezhibnih temnih oblekah, ki jih je mogoče najeti za pogovor in ples. Pristojbina je skromna: 3000 starih dinarjev. Direktor nočnega lokala Club Tokyo Motoki Inue pravi, da so s tem ho teli doseči »spolno enakopravnost v deželi kjer je moški edini gospodar in lahko po čne, kar se mu zljubi.«
Interesentke za moške gejše sprejema razumevajoč »referent«, ki se najprej pozanima, kakšni moški so jim všeč, potem pa J* seznani z najustreznejšim. Stalni go-
polila z viskijem. Druga je v podobnem primeru izvedla »protestni strip tease«.
Tokijske gejše moškega spola so fantje dvajsetih let najrazličnejšega izvora, pred sprejemom v službo pa morajo podpisati pogodbo, v kateri tudi piše, da si ne smejo nikdar razpeti suknjiča ali plesati v ritmu, ki bi bil počasnejši od ritma skladbe, ki jo igra orkester. Riuji Kamio, eden najbolj iskanih »gejš« v Clubu Tokyo, pravi, da življenje ni zmerom rožnato, zakaj gostje so muhaste. Težave so tudi v tem, ker Night Club prepoveduje ples »lice ob licu« in kaznuje »gejšo« z desetimi dnevi delopusta, če poljubi gostjo. Utegne ga tudi odpustiti zaradi »nespodobnega vedenja«.
Dogajanje zunaj lokala je druga stvar. Nekateri izmed 155 moških gejš živ: io v razkošnih apartmajih v najuglednejših predelih Tokia. Eden med njimi se vsak ve čer vozi na delo v mustangu, ki stane na Japonskem najmanj 12 milijonov starih d: narjev. No, zaslužiti je mogoče tudi milijon starih dinarjev na mesec, če delajo več, kot je potrebno (od 18. do 23.30 ure).
V nasprotju s pravili je tudi, če mladenič ob koncu zabave (po 23.30 uri) odide z lokala z gostjo pod pazduho. Tedaj je pač izgubil službo Takole pravi Motoki Inue: »Ce kdo odide, si ne belimo las, zakaj fantov za gejše lahko dobimo, kolikor le hočemo.«
 	P
IZBIRA:	po	želji
stji takšen uvod ni potreben, marveč se kar sama nameri k mizi, za katero sedi njen izbranec. Takole pravi štiridesetletna žena tokijskega dopisnika Nevvsvveeka; »Mož igra golf, mene in otroka pa pušča doma. Včasih ostane doma, jaz pa lahko grem na ples s kakšnim mladeničem.« In neka druga: »Moj mož? Prepričana sem, da
se klati po barih in išče dekleta. Jaz pa mu tukaj vračam milo za drago.«
Po navadi gre vse brez posebnih težav, včasih pa gostje pokažejo tisto, čemur pravi Motoki Inue »nenavadna navezanost na kaašnega izmed naših fantov«. Tako je neka gospa zasačila svojega ljubljenca v družbi neke druge ženske, pa jo je namudoma
WILLIAM YUL
EKSKLUZIVNI LOKALI
V zadnjem času se v gostinstvu dogaja nekaj prav nenavadnih stvari. Ena izmed njih je zatemnitev, druga, nič manj pogosta, pa spotikanje.
Zatemnitev, ki se je pojavila pred leti v ekskluzivnih lokalih, se je sedaj z veliko naglico razširila tudi v ekspresne restavracije, kjer naj bi vam postregli z zrezkom in cmoki v nekaj minutah. Po vsej deželi so lastniki restavracij z vrtoglavo naglico zamenjali običajne svetilke z dvainpolvatnimi plamenčki sveč.
Nova oprema teh lokalov je delo istega dekoraterja. Navdušen nad angleškimi zapori ali gostilnami, je napolnil prostore s črnimi slikami. Potem je po stenah obesil še stare meče, kopja, sekire, helebarde in kositraste plošče. Edini vir svetlobe v tako opremljeni sobi so temno rdeči namizni prti. Svetloba, ki jo sevajo, spominja na umirajoče sonce za Drakulovimi hribi v Transilvaniji.
V takšno restavracijo pridete pripravljeni, da hitro pojeste zrezek in cmoke. Cmo oblečena oseba bledega obraza vas pod kopji, meči, helebardami, sekirami in kositrastimi ploščami popelje k črni mizi in nato se razblini v senci.
Potem se prikaže iz teme drug obraz. Nekdo, ki je izgubil čut za orientacijo? Sploh ne! To je natakar, ki čaka, da naročite pijačo. Toda to je velika napaka! Danes v večini restavracij prezirajo vzdržnost do pijače, ker želijo čimveč zaslužiti. Vsakdo ki noče piti, pade pri natakarju v nemilost. Ta hitro izgine, verjetno zato, da vas uvrsti na spisek ljudi, ki bodo v jedi dobili smrtonosen strup. In vi čakate, čakate in čakate. če čakate dovolj dolgo, se natakar morda čez eno uro vrne z jedilnim listom. Nazadnje spoznate, da bi bilo bolje, če bi bili naročili pijačo.
Seveda postanejo mnogi jezni, ko jih tako ignorirajo, in začno iskati glavnega natakarja. Toda to je slaba misel! Pred kratkim se je hotel gospod B. J. Button iz Cincinatija po dolgem čakanju pritožiti. 2eno je pustil pri mizi in se odpravil iskat glavnega natakarja. V temi je zgrešil pravo smer in se zaletel v zid. Sekira, v katero je zadel, je padla s stene natančno na njegovo nogo in mu odrezala dva prsta.
Natakar, ki je videl krvave madeže, je domneval, da hoče Dutton ukrasti namizni prt, in je začel kričati: »Ustavite tatu!« Duttona je nekdo, ki je tudi čakal na meso 55 minut, ker ni naročil
pijače, zamenjal z glavnim natakarjem in ga jezno krepko mahnil z veliko kositrno ploščo.
Duttonova žena medtem ni ničesar vedela o moževih zagatah. Neki drug gost, ki je v senci zgrešil svojo mizo. pri kateri je bil pustil tajnico, je sedel na Duttonovo mesto. Gospa Dutton, ki je domnevala, da se je vrnil mož — bilo je pretemno, da bi kaj videla, je bila začudena nad nenadno veliko moževo pozornostjo. Ko ji je začel šepetati: »Pojdi na svoje mesto,« pa je postala radovedna.
»Si to ti, B. J.?!« je vprašala.
»Ni to Elvira?« je odgovoril tuj glas.
Potem je gospa Dutton zakričala: »Kaj ste storili z mojim možem?«
»Draga, jaz sem tu čez!« je zaklical gospod Dutton. »Poglej moje prste!«
Takrat je že prišel glavni natakar z žepno svetilko in zakonca Dutton zaradi nereda, ki sta ga povzročila, prosil, naj zapustita lokal.
Tistim, ki še niste obedovali v tak- ' šni restavraciji, svetujemo, da — tudi če niste žejni — naročite »krvavo • mary«. In ko boste pijačo izlili na mi- | zo, tega sploh ne bodo opazili.
ART BUCHWALD
INFORMATIVNA ODDAJA
Vsakič, ko človek pomisli, da so televizijski programi dosegli najnižjo možno točko, se venomer pojavi nov
program, ki gledalca vnovič spravi k razmišljanju o tem, ali tak program lahko pade še globlje. Zadnjo iznajdbo televizije bi lahko imenovali »show z žaljivim intervjujem«: gre za predstavo, pri kateri vodja oddaje porabi dve uri ali pa tudi tri zato, da žali svojega gosta. Joe Pyne je vsekakor mojster te stroke, ima pa, na žalost, mnogo posnemalcev.
Če imate srečo, da živite v kraju, kjer televizija ne oddaja predstav te vrste, vam lahko ustvarim približen vtis o njih kar v naslednjih vrsticah.
Vodja oddaje: »Gost naše današnje oddaje Razširite svoje znanje je profesor Kawowski. S čim se ukvarjate, profesor?«
Profesor: »Trenutno pripravljam študijo o populacijski eksploziji na svetu, o naglem naraščanju zemeljskega prebivalstva.«
Vodja oddaje: »Ne, to je pa res najbolj trapasta stvar, kar sem jih slišal. Kako pa ste sploh prišli do tega, da ste postali profesor?«
Profesor: »Študiral sem na harvardski univerzi in na inštitutu za tehnologijo v Massachusettsu ter se ukvarjal z raziskovalnim delom v Stanfordu.«
Vodja oddaje: »Na naših programih smo se srečali že s kopico cepcev, vi pa ste gotovo naj hujši med njimi. Povejte nam kaj o populacijski eksploziji!«
Profesor: »Zadeva postaja zelo resna. Do leta 1990 bo prišlo do strahovite krize, ki bo zajela vse človeštvo.«
Vodja oddaje: »Govorite kot pfavi idiot. Kdo pa vam daje denar za raziskave — mar Sovjetska zveza?«
Profesor: »Lahko nadaljujem?«
Vodja oddaje: »Seveda! Takšnega cepca kot ste vi, še lep čas ne bomo dobili pred kamero.«
Profesor: »Jedro problema je v tem, da število prebivalstva narašča hitreje kot proizvodnja hrane.«
Vodja oddaje: »Prav! Kaj pa vi menite o tistih podivjanih študentih, ki delajo zgago na berkeleyski univerzi?«
Profesor: »Prosim?«
Vodja oddaje: »Vi ste profesor. Zakaj se ne potrudite in ne zadržite teh cepcev, ki študirajo na univerzah, na vajetih?«
Profesor: »S tem vprašanjem se ne ukvarjam.«
Vodja oddaje: »Seveda ne. Tako ste se zgubili v tisti svoji bedni statiki, da ne veste nič o ,tem, kaj se do-
gaja po svetu. Veste, kaj bi ukrenil jaz, če bi bil profesor in če bi mulci ušli z vajeti?«
Profesor: »Kaj?«
Vodja oddaje: »Postrelil bi Jih. Vedno imam pri sebi revolver, in če naletim na mulca, ki mi gre na živce, samo potegnem revolver in mu ga namerim med oči. Bi radi videli moj revolver?«
Profesor: »Mislil sem, da bova razpravljala o populacijski eksploziji.«
Vodja oddaje: »Vi intelektualci mi greste res na živce. Prav nič me ne zanima populacijska eksplozija na svetu in prepričan sem, da tudi gledalcev našega programa ne zanima. Sploh pa mi je žal, da smo vas povabili na to oddajo.«
Profesor:	»Prav,	z veseljem se
umaknem.«
FELIKS
DERECKI
Iz službe sem se vračal zelo slabe volje. Imel sem izredno slab dan, direktor mi je napravil sceno in mi zagrozil z odpovedjo. Med potjo domov sem nosil v prsih vulkan. Da bi dal duška slabi volji, sem začel žolčno premišljevati o svoji ženi.
Ko sem prišel domov, se ni na nič odzvala, čeprav sem si popackal obleko in se polil z juho.
— Mar je to kosilo?! — sem kričal, odrinil krožnik, čeprav sem umiral od lakote. — Hraniš me s pomijami! Tega imam dovolj!
Brez besed je počistila prt. Nekaj časa sem hodil po stanovanju, dokler se slednjič nisem pred njo ustavil.
— Kdaj boš slednjič že začela skrbeti zase? — sem bevsknil.
—- Druge žene hodijo k frizerju, v kozmetične salone.
— Za to mi primanjkuje časa in denarja, — je odgovorila in nadaljevala delo.
Zazdelo se mi je, da sem jo vznejevoljil. Želel sem si. da bi jo naredil živčno, da bi izbruhnila, zakaj v sebi
Vodja oddaje (dvigne revolver): »To pa ne, dokler ne pride čas za reklamni film. Kako naj bi, po vašem mnenju, rešili problem populacijske eksplozije?«
Profesor: »S strogo kontrolo rojstev.«
Vodja oddaje: »Mar vas ni prav nič sram?«
Profesor: »Kaj pa mislite s tem?«
Vodja oddaje: »Izrekli ste besedi .kontrola rojstev’ na družinski oddaji. Z veseljem bi vas počil po nosu, če ne bi prišel čas za reklamno oddajo. Dragi gledalci, ostanite pri svojih televizijskih sprejemnikih in sledite nadaljevanju te informativne oddaje, ki sili k razmišljanju in ki neustrašno in povsem brez ovinkarjenja obravnava najbolj protislovne teme našega časa.«
MOJA ZENA
sem nosil lavo besed in slabe volje. A iz te moke ni bilo kruha: bila je mirna kot steklo, le veke so ji za spoznanje hitreje utripale in oči je imela malo bolj vlažne.
Strepetala je, ko sem razkačen prijel za stol, in mi poslala tisti svoj nežni pogled, za katerega je dobro vedela, da zaradi njega vedno postanem strasten.
— Povej že kaj! — sem se zadrl. — Ne stoj kot kakšna mumija!
— Pusti me na miru, — Je tiho rekla.
— Ti nikoli nočeš vedeti za moje skrbi, za vse naj odgovarjam sam, vse naj zgrmi na moja pleča! Ti si želiš samo mir in nič več!
Znova je z ljubezenskim pogledom uničila moje besede. Zelo dobro sem vedel, da ji ne bom prišel do živegp. Sedel sem v naslonjač in se zamislil nad najinim skupnim življenjem.
Eno je bilo gotovo: od prvih začetkov najinega skupnega življenja je bilo ozračje v najinem domu neznosno. To je bilo treba radikalno prekiniti.
Sklenil sem, da se bom ločil.
ZALOŽBA MLADINSKA KNJIGA
U K i \s lu
£*%••? - sa> G
v>—' •' »	A
£,*• »*•	c	;	-	•
»	—»c..*.
*
ZGODOVINA
SODOBNA ILUSTRIRANA ENCI KLOPEDIJ A 8 KNJIG
naročniška cena zbirke 720 din
SOOVVjSN A IH Sl KI K A \ \ i V I k tori I >l| - j
IZŠLE BODO ŠE:
GEOGRAFIJA, TEHNIKA, JEZIK IN KOMUNIKACIJE
NAROČILNICA TT-1
Ime in priimek .....................................................
zaposleni a) pri ...:...............................................
natančen naslov...................,.................................
nepreklicno naročam SODOBNO ILUSTRIRANO ENCIKLOPEDIJO v 8 knjigah.
Naročniško ceno 720 din bom plačaKa) v 20 zaporednih mesečnih obrokih po 36 din na tekoči račun: Mladinska knjiga, Ljubljana 501-1-30/1.
Datum ..................  ,........ Podpis	.........................
NAROČNIŠKA CENA ZBIRKE JE 720 DIN. POSAMEZNA KNJIGA JE pRAŽJA IN STANE 120 DIN. ZBIRKO LAHKO ŠE NAROČITE V VSEH KNJIGARNAH, PRI ZASTOPNIKIH IN POVERJENIKIH ZALOŽBE ALI PRI ODDELKU ZA DIREKTNO PRODAJO ZALOŽBE MLADINSKA KNJIGA, TITOVA 3, LJUBLJANA S PRILOŽENO NAROČILNICO.
VSE ZA AVTO
* AVTORADJO
Hlaupunkt Hea In Becker Schaub Lorenz
Te sprejemnike montiramo v avtomobile
Velika izbira sprejemnikov od 995 ash
Preobleke za sedeže v vseh barvah in kvalitetah
Preproge v lepih barvah in različnih kakovostih
žepni 6-trnnsistorski radijski sprejemniki od 130 ash dalje
— Vsi sprejemniki so opremljeni s torbicami, slušalkami in baterijami
Brivske aparate Phillips Have, Braun in Remington
Potrošnike postrežemo v slovenščini
Ing. FRANZ PERGLER
Gradec,
Karlauerstrasse 5
PREDNOSTI ZA VASE f»ERILO
TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA TEDENSKA TRIBUNA
nični papir pišejo svoje spomine, ki v večini primerov postanejo bestsellerji.
Komaj izginejo za vrati jetnišnic, imajo znani morilci že koristi od svoje slave, kajti podjetni založniki se začenjajo taSoj I potegovati za izključne pravice za objavo j njihovih spominov. Umori so se že zdavnaj ! prelevili	v posel in	že zdavnaj so zločinci	j
začeli pisati svoje	spomine sami, ali	pa
jih dali pisati drugim.
Caryl	Chesman,	"ki so ga obsodili	na	j
smrt leta 1948, je za rešetkami napisal | štiri knjige, med njimi tudi svetovni best-seller »Celica smrti«. Z denarjem, ki ga je dobil za svoje pisateljevanje, je dvanajst ! let financiral boj proti izvršitvi svoje j smrtno kazni. Usmrtili so ga leta 1960. I Chessmanovi bralci, in ne le oni, so za man protestirali.
Drugi kriminalci, ki niso nadarjeni za j pisanje, zaupajo svoja na pol priznanja iz- J kušenim romanopiscem in novinarjem, ki j jih dopolnijo z lastnimi opažanji in mnenji
ter intervjuji s pričami.
Tako je na primer Truman Capote < »Zajtrk pri Tiffanyju«) povzel izpovedi morilcev Perryja	Smitha in	Ricarda Hiekocka,	ki
sta postrelila štiričlansko družino in jih I dopolnil s podatki, ki jih Je zbral v me l stecu Garden City. Rezultat je bil bestsel-ler »Hladnokrvno«, ki je avtorja stal 100.006 dolarjev »honorarja« za njegova leta 1965 usmrčenega junaka, prinesel pa mu je ne kajkrat več dobička.
»Samo« 25.000 dolarjev je plačal za spo- i mine domnevnega Kingovega morilca Ja-
mesa Earla Raya reporter William Huie, ki si Je pridobil slavo že s poročilom o umoru treh borcev za državljanjsike pravice črncev v ameriški zvezni državi Mississippi jumja 196-1. Uvod h Huiejevi knjigi »Tri življenja za Misissippi« je napisal — dr. Martin Luther Kng.
James Earl Ray Je za Huieja po spominu napisal že dve nadaljevanji po 10.000 besed, sledilo pa jima bo še 300.000 besed. Rayeve zapiske in Huiejeva vprašanja »tihotapi« s tihim privoljenjem kaznilni-1 ške uprave iz in v jetnišnico Rayev odvetnik Arthur Hanes, kajti »junak« in pisec se za sedaj še ne smeta pogovarjati med štirimi očmi, ker okrožni sodnik ne dovoli, da »bi kdorkoli ogrožal redni potek sod nega postopka«. Sele takrat, ko bo porota, ki bo odločala o Rayevi krivdi, zaprisežena, bo Huie smel obiskati Raya. Se pred začetkom razprave, ki bo novembra, pa bo ilustrirana revija »Look« objavila dve nadaljevanji Rayevih spominov.
Kdaj bodo izšli spomini Kennedyjeve- j
ga morilca Sirhana, je še negotovo. Sena- j torjev atentator sicer že ima svojega živ-Ijenjepisca, novinarja Roberta Blaira Kai- ! serja, vendar pa noče povedati skoraj ni- j česar, dokler »sodne razprave o atentatu : na Roberta Kenndyja ne bo prenašala televizija«. Televizjski prenos obravnav po kalifornijskih zakonih ni dovoljen in zato se je moral Robert Blaire Kaiser zadovoljiti z lastnimi ugotovitvami in z 273 strani obsegajočim zapisnikom izpovedi prič atentata.
MORALA
KAKOR V SREDNJEM VEKU
• Kdor se v nizozemski vasi Staphorst pregreši proti zdravi javni morali, se mora na gnojnem vozu peljati skozi vse naselje in mirno prenašati, da ga sosedje obmetavajo z gnilimi jajci in paradižniki.
Vožnja na vozu pa je le ena, resda, naj-ostrejša, izmed ljudskih kazni, s katerimi !
10.000	vaščanov izganja iz svoje vasi hudiča. Strahu božjega uči svoje ovčice pa- i stor Dorsman, katerega slika visi v sko- j raj vseh hišah v Staphorstu. V njegovih pridigah je slišati več o peklu kot o nebesih, kajti pekel sta za strogega pastor- ! ja modemi svet in modemi način življenja. '
Prebivalci Staphorsta se vozijo s kole si, vendar nikoli v nedeljo, »ker se Kri stus nikoli ni vozil s kolesom«. V Staphor stu sovražijo fotografe, »ker se Kristus ni koli ni dal fotografirati«. Prvo motorno ko silnico v vasi so lastniku razbili ogorčeni sosedje, »ker mora človek zaslužiti svoj kruh v potu svojega obraza«. Radio je za starim šegam predane vaščane še vedno sumljiva stvar, televizijski sprejemnik pa imenujejo »hudičevo škatlo«. Namizni tenis in »Človek, ne jezi se« sta pregrešni igri. Za bogu dopadljive veljajo v Staphorstu že od nekdaj samo do konca izpeljane ljubezenske igre, ki so v skladu z zapovedjo »Bodite plodni in množite se!« Osemdeset od-
Gaierijo so uredili v zasebnem stanova nju. Slike, razobešene po stenah, so zares prodajali. Vendar je lastnica, petinštiridesetletna Angela Albano, zaslužila največ s soudeležbo pri nagradah, ki so jih kupljiva dekleta dobivala od obiskovalcev — ljubiteljev živih aktov.
Podjetna Angela je za zapahi, obtožena, da je dovoljevala in se gmotno okoriščala s prostitucijo pod svojo streho.
MINI KRONIKA
Zsa Zsa Gabor je imela pred nedavnim težave s portugalskimi hotelirji. V hotelu »Palacio« so odklonili njen ček, preiskali njeno prtljago in našli dve hotelski brisači. Igralka je na to užaljeno pripomnita: »Ce bi hotela krasti brisače, bi jih prt Con-radu Hiltonu (drugi izmed petih mož Zse j Zse Gabor), ki ima tristo hotelov.« Zvezda j je po prepiru v hotelu pohitela na ameri-| ško poslaništvo v Lisbonl, da bi tam vnovčila svoj ček, vendar je zamudna !*■ j talo, zaradi česar je morala prenočiti v ho-1 telu »Ritz«. Ko so tudi tam odklonili njen [ ček, je receptorju prisolila zaušnico — češ. i da je žalil Ameriko.
H ■
ZMENKI V GALERIJI
.Čuvarji javne morale v Palermu so ogorčeni. Ugotovili so, da je	bila umet-
i	niška razstava dobro prikrit	bordel.	Po
FOTOGRAFIRANJE PREPOVEDANO j	dolgotrajnih poizvedbah so tudi	zalotili	ne-
— Pa	tudi	kolesa, ob	nedeljah	'	ki parček v kočljivem položaju.
stotkov deklet iz Staphorsta se poroči šele takrat, ko je njihova plodnost dokazana. Dokazovanje olajšujejo »okna za snubce«, za katerimi spe za •možitev godna dekleta. Naprednejši vaški fantje pa zadnje čase raje uporabljajo krajšo pot skozi hišna vrata, ali pa opravijo testiranje kar na vaških travnikih. Ce posledice izostanejo, se dekletu posmehuje vsa vas, razočarani
snubec pa pred njena vrata nagrmadi kup trhlega lesa.
Najmilejša vaška kazen je »sramotni obok« iz vejevja in lestev. Tak obok so vaščani postavili pred hišo štiriindvajsetletnega dekleta, ki se je hotelo poročiti z de-vetinštiridesetletnim vdovcem: razlika v starosti je bila po moralnih določilih Staphorsta pregrešno velika.
Ce sramotni obok ne pomaga, vaščani poostrijo kazen: z vozmi zatrpajo dvori-j šče grešnika.
Zupan Haverkamp, ki se je boril proti srednjeveškim običajem v vasi, je nekoč hotel na silo odpeljati vozove z nekega dvorišča. Na »delo« je poslal vse štiri stap-horstske policiste in poklical na pomoč tudi može postave iz sosednjih vasi. Aretirati ! je dal petindvajset vaščanov, ki so se policistom upirali in — izgubil mesto župana. Njegov naslednik Nawijn ljubi tradicije in Staphortu ne bo delal težav.
PROSTITUCIJA
J? » N
£0	73
cr T3
0 V)
0
0 0
gi8
0 P
sg ž.
P c/a
» 0
[/) N
c/> 0 c* o «•
DR 0
» 73
E £
*d a g
N
TQ t— 0 P 0
o' m 2.
■ E
* 3 ?
<	«:	<
N	<	„
SL	o	3
»	‘	<t>
55 5
P 0< -
P TQ
<
Z
z
D
O
Z
O
to
to
H-
I—
<
1
&
s jz ce JZ P3 ^ 7: O
® G 'O
Jg 8
EMI;
C
P rt 73 N «
1 i
M 'C
a s
p p
x 0
.p p
73 S o
0 0
b£ M
p p
Cf)	M M
S?
75 7!
• s a
73 p
73« 0
3 0
0	73
73« <
0^0
P Q<
p cr -c
r- o 5°
_ G. *-i
°* SP m
p N P
§ I
3 <
73	73<
■ S
0 .«?
*—■ 73 P -1
B- I
2'I-S 8-
O
s£.
P 0
cr 73<
»> JQ 3 0 3
CTQ 0
P
8* 8-R §
^ 11 o **
- s I
0^3
ast
a “ ®s
“ t) tfS -0 8»
3 01
95 <* n
it
O rt
E
g-
?r 3
m c_1.
* S
0 o
a 5
tj
0
e*-
p
p
p
p
**
o
3
o«
3
o
a
►i
a
p
C_4.
TJ
p
**
o
0'
tj
»-j
5'
0K
g P
1° O -1
c §
M S'
p 3
< < 3
0 S
<
p
0
3
1 p
3
C—4.
i
0
N H »
0 5 w 3—0
«2 i
3. ri p p s* fftJ 3 *"*
2- IB o «
0
a
TJ
|
C
o 0«
0 »rt	g;
3 O	p
0 ■< N 0 O
3’
8
3 0
a o p ** 3
3 X
I
p
**
0
a & p p
o«
3 >0
P
z$? s 'S 2
-	g'
0 'S- 0
£T	N
§ g. P
O«
TJ 3 P so a *r-
73 P 0
{_4i <
3
g' g
tre
1 ”•
I §
0 P
S * c
is
Ui
»—4
73 g bC
S S **
S £
o p a *
2 §
■a a
Z p, . p
1£ is p S >
t*
a 0
G
O
^ P r3 G O P Jč 3? P > G rt
ta
p a u
p a S -
M p N G rt >0 «- O
■Sl
I-
c S
m
55
0
1
N
P
G
rt
TJ
rt
>
S e
rt o
3 E
s s s g
a
p
N -r* ► rt § P
O
g
P
Z
rt
bc
&
C
> >!C
3 P
g g
rt p
a <»
O J*
d) bC
P 75
P M
* £
>N P
O >
73	73
rt N
P o
N 73
oc o
P <U
g S
a) ca
D 0)
ca 01
H S -r
2 Z O.
2
-5
Z
K
—
u
»a
Z
*<
>
K
3
<
c
IN
co
KJ
r/ trt
g' a s
ž s s
01 CL
K K
rr rt
(tl TO
01 o-
?
0 'O
P o«
0 P
p 0
7> p
o"
."G rt
J-4
■“ s
O* ca
rt
t4
M
rt
P
E
> X
p X!
rt
N3 rt
M
a j
.3 =a C
p t-
•—1 >0 rt
P
Jsi
■A
O
E
rt
:o
p
>
rt
C
rt
^ .E
rt
-N P
•—« (-4
a
>% c .55, ^ c p p
iS a 2 oil
bC
O 32 C £
o .„
■3 •“
r ® .• J2 E
i!s
'S rt R
O G P
-d E ® t> o ^ o
p
•r-, 73
G
>
rt
I
> .v
s
a p
.^4 P
n *3
73
rt
'p
' -t->
o
3;
c c
3
b/5 ,n
a S
^ c
rt
>
rt
t-4
a
o
73
‘p
c
O
p
c
u
O
S _i
73
p o
S S S
Sit
O c«
C P P
P « « 33
P
E p
N ^ rt
y 2
P
*N
rt
N
3
I
'p
.^4 ja
!? 0 a _
! > • 2 -4-< rt
c **
rt o
Jr G
>o
11 P .G
-*-1	1.
o u jz p
p _ JZ
p 2
“ s
E i S c
P
'c ^
p
E S
— p
o 1/5
a-
« ’N
S"
-2 rt P
.2 I n
E*^ u.
.	73
O
lu ® o
. C c * ~ 2 rt •§ f
J<1 0 > O •-« N
P
>
P
E o
p zz 73 3
_< p p
2 p -r“
T3 >n rt O a .S -73
OOP
_ XJ
sl
>N
S O
a
p r
C od
a
73 o •n
c r
rt
rt
i *
SL 2
o * X 75
•N
G
P
£
a
o
M
P
>
P
M
S
P
>N
S s
■2, -2 o
p
E"E
* g s
l!a 12 s
a ^ ^
p
• r-, P
C
•^4 ,t/3
E-g
ca ■* G ZZ
c
i1 >
2 rt
&-« M
•“ O
-	73
a
c
1
a
£
3'
y*
o
jz
E
p
c
p
rt
d c«
E c
p
II«
C m ^
.SS o
G ^ G rt
E *
P G
73 g
o -P cf
G »_
0 rt
1 o
m «
I
rt
a
o
€
p
iž
S fp
'•—>
a 6 rt .2
s s
£ o
o * 3 o c .2 &c a
C ca C
I —
a
3
h
•r~i
| a
3 73
N P •n
.0 u
u ca £ •“
E ”S
u ja
rt
3 i i? a
cu
E
S
Is
2
P
3 E ®
" c a ®
.a €
sa
g a
S s
rt p
G -*» M w
M
3*1
s. s 5 ^
a a
c 3
•SL m c
% &
i |
c £ s I
> c
s g
1 5
C G O
a o
G4 rt
•^7 o > p
t s
ta
a p
.t e
p o
a s s
s a
■g *
g c
-u X)
rt E
■° s ® . « ca
- ’S _o O
P .-H
■“ rt
► N
l-S
P SJ
75 •’■«
?1
s .c
a s
rt
a g
£ Sl
I«
»CA
a
p
c
š a
p
o _ > p 73 >-< 75
s p
S| g
o b ~ G
CO
>	rt
.s INI
tn	rt	rt	p
-	»-	,G	t*
Atf	P	X
73 73 b/3
ž >■
is rt © a
73
P rt
55.„
& 3* s
« -E •-
g 5j .g
I ^1
S 3 *
P
rt O >73
> C
35 ‘P -S, U -3
a ‘G? rt »o
rt
S i?'
o
E
o
p
(-4
rt
I
a
ž« g
Na •	1/5
> >
O rt
bc c S O E
j c ^ a rS c3 G 5D
s %
g 2 g
n
sl1
•¥ ;« o
D 10 i C N £ ca S
N O C rt
0 c 133
E £
m .bi
>73
P •f"a P w
■|—>	p
rt P .Z"
•o -g 3
. K O
.2 s -.a
E 2 rt
Xi u*
v o x
O rt "p
P
« ca
O bc
•571
IS sp ■s 'z
S S
a §
S S a &<
*: ® .5
03 ai - -C
S &
> rt
rt S c £
r° S
P-.
0)
E c E
I	B
a	-s,	i
„	t	o
■*-*	.^4
;§ t4
1
P P
•g s s >
E £
<D 01 ^
■$ g O rt
2 S ;a £
I %I I
s as
B
G
rt
73
i>
!
rt
p
•»“>
P
73
rt
E
o
p
G
S
p“
0 p
c/i 3
7)
O« 0
0 T3
71« p
0 P
73 CTQ
ar 0
II
1
li
n
u
'i
P >N
rt Tj
J£ >N
p a ^
G »n
p p
rt TJ
p p
rt >73
p rt
ft
i
i
O rt
E z
rt
'v
- * « > rt C ®
W M rH
l|ll
>73 —
72 £ .£
C rt
O
>
O
bc
p
S1
rt
>
1
4- Cfl J
O C P ^ •M G rt .S
d II fe
t a ° ®
rv C
a a a«
N >73
O
M
o
u
<2 c
T5 ,2 C rt
G .3
23 rt
II
rt P
^ >N O P a
^ rt > T3
a
.. r—i
® s
to
2 < 2, -* B 3 g-
$ g
N 3 P
I
7T N
W <t>
*• a= p
8
o a
S »
C/J Q
7> (D
CD P
O CD Q<
P o<
7> CD
cd m
P tj
CD N
»S ??
tj c/j
<S c*
(D 73
N P
5 9 a 73
90 0)
03 73
1? C rS
G 'C E a
I*
a3-
a
•3 c
!o ‘
3
P •"-» , •—> O G
^ n ;
rt
^ O
n a
S ©
rt >
> 'A
5 S a c
p
S
a
v
S
o
tj
©
•'—> . ’V3 •
>
.s
rt"		0	£
G		G	© 73
;8	O	rt 0/j	©
-4-0	rt •'—>	t-i -4-> 73	© c
	to 3	2	8
rt rt	O ©	s ■§	
G »Sl O m	rt bi)	S	rt 73 a
S •*
© ca
rt rt
G 9
rt
h/d rt
O C
N M
1.
0) 0)
73 c
d) a/
rt bL
9 a
rt j* £ £
•fr ■“ o c >
O 2 m
y
os
£ 3
S S:
N r/j
G
S-
G
3
<
S •
O*
CD
C/J CD G.
3
O
O
C_4.
3
O
0TQ P	TJ CD	3
c-t-	TJ	©
g, CD	3 c	u. CD
TJ P	3	
	5‘	< TJ
*čd‘	0-1. p	CD ero
trf" -J	3	P
© 3 8.	C TJ	3 *-* CD <
P^	P	S
O	S	CD F
0		
0*	<	C/J<
G	p"	CD
CD E*	B* 3 0	D* p
CD
*§ 52
03
G.
» 3
M <°
*r <
K- £
*-T
P
G
cr
c/j
t3 CD C/3
'-*• 3 2 P g 3 3 S o G. o< CD
^ w *-•
3 CD 3 -CD 7-r* N<
< %a 2. ° -o
l°f
rt ct- <—■>• . 3 P
3 cd er o 3
O 3
a
G
S'
g
g
s;
p
o
5’
CD f
a a
-•*S a c 2. < er »g p CD o g < 3
2- & p
O M
g S.
P C/J C. <5 P
3
3 Ck
< c: (_■. ►—< G*
M 53
3 o 3 3
S ^
<3 £
5' 3
P G
cd' a 3 P o
c«
5* £
CD
c/j »9
c/J c/j
P. CD
CD CD
N CD
35 C/J
* £
G ‘N
73 >73
D ©
= I?
P 73
c« >73
© tj
0) rt
■S 3 ® I
o tž
••—j ‘r-i
13 E
(-4
s 3
73 S rt .p*
^ G
O
rt o
■2, d
rt *3»
z? c
> g k*
rt rt
N g»
3 ‘o >
c 73
p
3
.3 ©	-G,	55
O Oh G
rt
S
rt E
© 73 >
73
.	>73
>N rt
c 'S
š s
N
as
M
S Cii
3 rt O, -*
S o
oj
l/l u>
c S
rt
•sse s?
rt
rt S
!s
5«
sl
d) ■r_>
s -s
c s
Irt
P
3 rt
>o o.
"E O G<
0)
a)
P
1	s
^ p rt w
3 o > ^
2	.g ■S «
rt
•2 G
.3
S .
©	03
© rt
KJ> far
- P
'II
& P*
>h ©
~ G N _ © G
t* •-«
-P rt
■Sl
. ©
■° € © G
>© 73
. P rt **
T, O
rt G © © G? P
[> O >n G
S >
>
125
1 ~ o £ rt
73
O •*-»
G
rt
, N rt
rQ 3
rt
M
©
G
C
rt
§
O
J*
>
rt
u
■g
rt
1
M
n« g
2 rt O
p *E *©
>n 2 ,g
'73 c ^
E rt '■§
© bfl 73 rt _
O G
£ © 73
5 £ 2 +> o ^
^ ^ p
S 12 SL S
Ul
73
rt
I«
bJD ctj
G 3
rt
J*
ža
,3
0
1
■4-S
•G
©
§
rG
©
'c
©
©
U
£
3
“3
U
O
£
rt v;
10 d
18 ^ g M
> 3
" 2
.2
>0.
o
£ . © 'Z3 >>
E
73
0 rt G
©
^ 03 O 73
O E
bi)
S Pa p< ©
f-t
p X
s *
$ c S *
> 1/5
G »H X)
O
S >
g s
<L .£
-1 a 2
0 8
•—» HJ
G5 73 O 'C .a P,
>S 5
C rt o >
^ ;s
■ -. rt
o N
* .£ -4-3
^ 0
S ■§
73
0
1 >
>0
rt ©
3
1 -4—S
73
©
O
s i
.J3 ^
£ ■§ N
b» 0 ^ Pa
E
| -2.
£ § rt
c %
O g
rt 73
N ©
M ^ rt -4-3
E g
•32
■4-3
O © T3 G © © © O
A?
© *G
« o
»H ■*—»
-*-> rt
> rt	^rt	Ti	rt
N	bi	rt	
	s-.	t-.	O
rt	> rt	-*-» 73	r-t
3 G	N		rt G
© >	Z* U	I	© 3
-H	£	•n '©	3
tH E	73 ©	£ ©	
3	73	N	
>
rt
»-•
&
N
S
c
K)
Os
P TJ	<	CD	5'
3 •-1	S CD	?r 0	3 <		
C—i.	P		CD <	•.
CD	TJ	0	rt
71	CD	TJ	
rt	3	CD	
P			
TJ«	G	CD	
G P	3	g	
d	rt p	3	
ero	£T.	rt	
s. ©	3	P	
2‘ CD
7J< o<
G* O
& a 2 ®
ECdZ
CD 3
CD CfQ
7J. 71
7? P
CD
?r cd
CD oj
7J< CD
yj bi
73 CD
■D TJ
3 o< O CD G* 3
o< crq
p ©
<
CD
TJ ,
CD
© c &
3 >r p
P O G
p ©
© ©
© bfi
rt 73
rt ©
•N ©
o G
p -s ■*
73	73
- SS
73 rt
© 73
rt ^
9 S
73
©
G _ w -S rt
bo rt rt
rt n
© rt
•n p
rt w
73 rt
73 ec
S
s> 0	73 rt	7) O	-4-> rt •*-»	3 E
G	>	’G	rt	0
	©	© ■*->	3	m
N	•73		>	73
	O	G	rt	v-
g 7)	G< D	>	O	rt S
S		rt s	E © 73	
? £
sr cn
P CD
CD N«
D* »Q
TJ TJ
© (D
P T)
3 P
I
C/Q CD
N. M
a a
P CD
M
.2- 3 ig
~ CL C-. P M* 3
c S.9 Xi
S < s s
i.
TJ TJ
CD. cd
3 P
CD P
•g M
Eiž §
© >©
S> S
S A *
■g f
rt M M
a .0
bfl 3	rG ©	S	Pa rt O,	0 73	G	9!	rt C	Si	E p	E	O > rt	C s
3 N	rt 3	0 UJ	i	> rt t-.	O N	> ^2	© •-*» Z	£ O 73	rt 9	S	M 4-1	c r
	8		e 1	Pa 8	S	1		© »©			i □	> ec
3 S K
73 CD
a ‘S:
* S
cn r*
CD CD
73<
CD <J
N P
n p
ry ep
n crq
& 3 3 3
CD
g
P 7)
71 C/3
N< 73
P _ >-i CD
7) CD
M d
o' £ 3
n 73
D CD
c* — 'S 5 o ?
S1
ff ° *
*d
p o
n> os
N< Q<
P T3
P N P
CL < CD
N< W
3 ^ 2. CfQ C- P P 73
7) ?D
CC 03
03 73
0) >o
P 4C
N M
>o
68 — > .SL 8>
_l *f-5 >o
a O
g «
S"8 t
^ C3/
bo c« us' -3C, «5
•g c “ c ^ « ■S S n
ftZ2 73	.	03
^ * N S
lis
P bfl
G P
tl
ca a
p ‘j3
o ca
_ >N 73 p
E S
ca 73
p x ca
7 -
ca p
73 >o
ca o
p p
p _ a >
73 ca
3 g 5 a « h
p p
P 73
x « « ” •§ 3
73 73
P 73
P P
73 73
p ca
bfj
P 73
ca ca
73 1/3
P « S
S.fc S
P 4<
ca p t
ca n
N N
sO
N 1/3 *o p ?r o ^ o a
Po
P 73
o< P
N P
t>< r*
73 N« P
cd a
P, CD
D CD
o< P
CD CD
« P
CD 2
P CD
N 73<
N. (D
P CD
S- «. S
73	73
CD CD
N m
CD P
P g	g
CTQ 73	P
§1?
CD 0<
O p
73 73
p CD
3 ~ P N *0 73< CD O < £
CTQ 0<
P cd
P O G ^
P
m 'r> C - ca
So a ■s
p
o
o--| > ca 73 n
rt c
S s
C G O
a o a
p
•A ca
rt 73
C
rt
» a
>o rt T2 >
O S
* E
P
€5
J*
g
73
o o
43 55
rt’'0 G p
O
3 4-9 * w p s
03
N .-5
S ^
C >73
O
G *-o
s's
rt o
> >o 73 cfl
>Q O 3 44
* O
T3
O
JD
	•’—5	
rt	id	
4*}	O	
	73	
O	>	
a o	O*	p"
73	d	
P 4*	s	o ti
O	p	p
ti	>N	o
P	rt	>
d		73
■o>	S	^rt
rt d	p •"—J	"rt •'—■>
	>o o d	3
•’“5 P		rt ti O
d	'o	a
N ti	a	d
'd		rt
	73	o
p	P	a
73	*P ■+J	p
>		3
S	4: c	•m o
03
bo
p
C
rt
3
73
44
P
73
>P
C
S
P
E
P
>o
P
G
o
a
« c
•*J o
73 a
3 a
ca ••—> d d * ca £ 3 o
rt o
r—I •*—S
S K
<U 2ž A!
gš
la
• rt
+_> >o
73 >73
ca ca
t. ti
rt
73 fi
‘C P •
TS rt
o a
d rt c
S S 2
o a
J5 bo i0
S •§ ? D. £
a o d
p
o
a
S >
o
a
o
a
d	ca
N
>
Š. £ s S
p
1/3	ca
—	d
rt	ca
U	73	o
3	’£	p
bo	,Q	N
°	rt	Jr
o-	N	S
4_< a o
44 d
6« 3
a ^ ž1
:ii § *
» 5 J3
is »3
o 2 a jj o c >
o .
3 O c :s, C.
- > 5 c S E
« a c«
>P
a sl
-S O o c
| ■§ “ £ H > JO
>N rt
p ca
ca
■s* Z
N rt rt ^3
M 73 rt
P ,G
a >o
rt
P T5
N tu
O P
>73 P
fH O	E p	rt E-	d
E	4-3	•d	>d
rt 73	E	4-> r—	
	o	E	rt
£	73	c/, 0	73
p ? 73	a o p	.S E	'p T5 d.
a	73	p ti	>
o	£	0	E
	ca	E	p
T3			73
rt >	'Sd	p d	> rt
ca	■ -4		ti
d	•S	d	a
o		i 4—>	E
a	E		»o
	p •>—»	p	'o
	d	73	^2
rt
s
o
§
d
d
>o
s
p
73
rt
M
rt
■s
>
0
a
c “
g g
? E •a
_ rt
1 -s
g c
N o p rd
Z to «
o
a
o
to
to
to
5' 3 en
>-t CT>
CD N
.a
P CD
N P
73< 73 CD CD
73< CD
N< CD
jq P
►3 ^
CD P
P N
< p
2 w
J3 03
» » C a P o-
|£| ° s a
?r 18 3
§ <-. o
^ §■
CD CD V
P P P
§0% ►1	73
O P
£- I C
R-ra I
a
3
o
O N< CD
CD U
<~t-
P
P
d
CTQ
I
I
!> »5 H’ g S g.
»
g a
S | o 3 >-1 -
§ £ 3 o
a- 55
r s-
§•5
3 g" S £
K P
W *
»S
o
TO
0
01
71
i
o’
S’
I
71
CD
t_.
CD
d
a
. p
cr
i
i
t_.
d
o*
W
S
a
p
3
CD
c_>.
d
o"
p
s
3
P
O cc	P ■•—> O >	P ■8 bfi	rt* ‘E
Vi	73	O	
O >	rt	E c	»c N rt
0 bo	7) p	G	t,
P ti a	4*i P	P	d P ro
73	73	>	p
rt hn
P
P 73
>73	7)
rt rt
>o rt
73 >7)
rt P
P3 a
rt rt
73 T3
N p
P rt
-G C
S > s
73
rt rt E
P N
p rt
rt ca
rt p
p b/3 O
o
d g o
rt ca
N p
Q 73
a •—>. ti .p o p o
z o S
o o K
N‘ C
.El.
O- V*
* w
P N [D
P 73
p 71
CD p CD
M- d D
X
P CD
r. a
0q 73
CD P
P K
a p
r k
Q< W
X 7T
N N
a s-
^ 73
g §
(D P
45
d
'C
V
N
O
S
N
4d
0 T5
a
1 >
S
o
bc
s
rt
d
rt
d
•Sž
"H
rt
f-i
Lh
o
p •*—» o
T5
P
ti
O
a
p
d
73 N
P &J3
73 P
5 $
p 4d
h j) oj
rt rt
p P
rt id
p N
g .
P P
£ i1 >s d
rt p
73
rt c rt
>73 »O
Ig
S N «
p rt :
n P
p p
73 ca
'	2.' a
tU! a O — P 3
II
C 3-'g
S <£• <
* * «2
b | i 11 s & <s ^
£ M H
!* a
S|g h
a> rt
a rt
Sle
a «, -g p s? 3
!» ?
I.
§•£
33 P
!*r o
llasi£
E. 95 s? « F < 50
’5
P CD
I
d =•
p 3 O
£<5 3
/	-ff
S
1
9
i
A
3
.a
I
3
A
I
Jo
s a
J £
a «n
S ?
© 73
© rt
cd ©
©	75
«5
O C a
cx © c
>N c«
® g *s ©
’8 5 | £
,Q 'g « -r?
rt
8 § Us Us
©
• r-, j-
<11 ©
:.-l
© "3
1 •« |
N © >£
2 S >
O ©
> KJ
O rt
511 N U
o n a a ° d
M	rO
s S 0
'd .- N
5 73
AJ
a
o ••—>
c
•H
•'—>
P
‘c 3 * g
9
C 3 .c o ©
£ 5
II
.*—» I 2
w a! O tj
g s
p. 3
S ~w
“ M bi)
O
S ©
o
N S
E	© >	© 73	© 73	© •>—s	O	
© 2>	•*—» C	S	g >©	E	p >3 ©	
i? a		©	••—j	rt	€	
75 rt	8	rt X>	rt Us	*© 'S	73	
H Z		a		CO		
		■S	I		S3	g -d
al
> ^ rt a
•n
2
Ctl
© bo
~s 3
AS a »s
u< x3
-*u>
s s
> o 5 S
o £ •* £
S
rt J
3 © «1
2* .s c
08
* •$,
-C
Ih
a «6
O rd
© «
•n
© ©
a
© ©
E M ©
3 £ d 'g o .g ^ c ^
C t/i 't
* 3 s
73
.s I
■g*
bi -a
si c
« —
> •’—>
73
3 3
S 8
I
to
00
pr S ©’ S 3 ero
O
rt-
2, » a 5
2I>E
g | 2 s
3 *■ o 2. ® g' E S-
= ? 2
I : I
o- * c
3
3
P
3
2
rt
xr
p
a
p
3
rt
3
o
*■*
a
o
p
pr
3
a a
PT rt
fSEmsil
£	2.	~	<2.	”	tj	<
Cf rt 75 ^ rt «-;•
Illilsl^
S-- o.	.-•	s.	JJ	<	P
i iti;
■ ?-! !sl !
$ 3
po<a3. cg.sg
o 51ž =■■= £» ° & a s ■» 2. g. g |.s
Og&a. fcBKcS; •3 - 2 * 3’ S -g K '
-1 a
f Q 1111 I g
a
rt rt P © g, P
« p *.
|£° p &£T
S e
a os
95 3
o E 3 c o g P e- 2-
2: & S
*—■	TJ
P O, H
i |l
il!
s :l
*■ - -£-• e w
8 w. o
£ * SS
E V, . .
K
til
3 5 F
I? g. £. s ^ 3 o-
C ® M;
-i a »
si sr « *■ 2 a
Z
P
S 2 g
is a ^
(J B
S J
. tfl
•E c .2. - s
~■ •-> w
_ O
© p5d 7) ,D
a e :s
js1
O « O
^3	>
■° .s • ©	>
o z:
«g a
5» -3 03
rt ufi '
Miš
03 rj ^ ^
11 s s
*7)	*	^5
3 a sQ
S ^
,•5 c c
O *r« ©
o . w - © "© rt ^ 'o
^	73	©	O
©	© >© Us
Is3»
? i&HS
fl tl o o * «
bc •—» S TJ
- 7:5 S5 .2 a N
bo
S os *
” « y
c <«
S E J
© c/5 08 75 ^ i9 73 ^
ali"!
.a s
o t £ 2 rt E
73
73 3
ii
8. a
O
* 3! A 5
O .
S 3!
“ * £s g
rt ^3 •:
73 CO
r* *3 rt
1*3 s
3 rt
os g N
Sf . j< S S 2
ž?|
S ^
© rt
73 ^
_ 0)
I ž
“Ufl S -a -a
rt rt
rt
*o
rt C
©3 .O
oo o
pC
rt
Us
rt
*o
c
I
pC
ho
E
•d
a
rt
'B
rt
a
H
S
u
c
a g'
*« u
rt
7)
e l .
^ m 3
rt .0
rt © bo w rt ,-.
§.g a
a .•< w H
5 £ 9
•s §
it
OD .®
73
©
« O > rt
p^
5| S
■o ■£ 5 « o * a"
p
rt
3{4
15 2 ^
e a © 5 ©
p« .©
- . o © © x a £ rt
O ^ rt
73
© g >
© Us
S c g. £ £ c o B si
|
C ©
P 2 .53 rt i.
p m r *" 05
p
C ec •E C S3' 3
<D a
«g
p'° *
,s* i
. os S iS p “
‘en C- ©
rt
t:
O
'C
Q.
rt
rt
■•—1
rt
T3
73
S
rt
•d
o”
t
>
0
1
bo
2 ©
d
Us
rt
Tj
r,
©
>
a
© .o
Us
©
E
©
*</
3
TJ
©
C ©
a p bo C
si _
3 .©
A 8
(D ^ 73 O
3?
TI *'
S ' r? .•5 • t
o
r.
^ t' c a
t- m
is
g
a 81 »
*as
tu
© ^
•S rt
© ^ § E
o £
73 b
d
pD
s
S
a «
!I
I i
73 5
o
o >
73 m
o •*
S 3 ** c
N g
O 5
il
5 ©
jO
© c
•r-> ed
nt ^ rt
©. 5
ši
JI
KtSSSL.
LONDONSKA prodajalna lepakov
i'	t	:
KAJ PRAVIJO ŽENSKE:
»PLUS” JE PLUS ZA STROJNO PRANJE
LABliD - Zagreb
NOTRANJA OPREMA
»Pl,US« — NOVOBIO — SREDSTVO 7A STROJNO PRANJE
»PLUS« jamči:
VISOKO MOC PRANJA + BELINO + SVEŽINO + UGODEN VONJ + PRAKTIČNO EMBALAŽO
IDEALEN ZAKONSKI MOŽ
LEPAKI TUDI V STANOVANJU
Priznajte, da se marsikdaj ustavite na cesti in si podrobneje ogledate reklamni na turistične prireditve in podobno
oziroma pestrih barvP0r0čila’ ki	Zaradi	d°br8 ko^ozicije Prednost take dekoracije je, da je cenena, da jo lahko v kratkem času zame-
in **«?. SSiSS* ».r,nl poudarek mdi n. st„i dume?	g" %£$»* SSS^St^
b“H T><10poln11	««	p0	mesto	založnikih indh. V Si£»S&u* vse M? Z12&J2
5S.£”hL5ieSiPia*,TS'o:“»“h^eaSt" SHtfSS#	pr°d*,*i0 — tepate
MALvLJ
le plas
za strojno pranje! /
M H ffl « £■ n
*
Rezultat ankete je za moški svet, ki si svoje stvari ni popolnoma gotov, več kot pomirjajoč. Izkazalo se je namreč, da ženske v »zadevi zakonski mož« nimajo samo najrazličnejših okusov, ampak so pripravljene zatisniti eno oko, če srečni izbranec ne ustreza njihovemu idea.u do zadnje podrobnosti. Edino, v čemer so si bile edine prav vse anketiranke, je bilo pravzaprav goreče zanimanje za — anketo.
\ •
NEKAJ NEDOLOČLJIVEGA
Presenetljivo je, da pri nežnem spolu lep videz —- v klasičnem pomenu, besede — moškega sploh ni zaželen. Večina žensk meni, da so izrazito čedni moški »domišljavi in nečimrni« ali »neprimerni za življenje v dvoje«. »Razen tega mi je ljubše,« je pripomnila mlada žena, »da ljudje rečejo ,Kaj neki najde na njem?', kot da bi rekli ,Le kaj on vidi na njej?'«
Neka poročena anketiranka je popolnoma stvarno izjavila, da jf je z leti po-sta-o jasno, da se ji zdi privlačnih več tipov moških. »Ce bi si pri mojih letih morala še enkrat poiskati moža,« je rekla, »bi se mi verjetno zdel privlačen vsak | meški, ki bi se zanimal zame. Pri štiri-| desetih letih ženska nima več velike iz-j bire.« Tudi precej mlajših žena se je o I Njegovi zunanjosti izrazila dokaj nedo-I ločno. »Pravzaprav mi ni mar, kakšen ■ je videti On,« je povedala ena izmed njih.
I »Pomembno se mi zdi le, da so čedne zu-I nanjosti moji otroci.«
Zanimivo je tudi to, da se je le malo žensk poročilo s tipom moškega, za kakršnega so se navduševale v m.ajših .letih. Zena, ki je že dvanajst let poročena z 1,70 metra velikim, nekoliko debelušnim filmskim producentom, pravi: »Ko sem bila še dekle, so mi bili všeč samo visoki, plavolasi fantje v debelih puloverjih z visokim ovratnikom. Ko sem spoznala Feliksa, je zame predstavljal neke vrste eksotično privlačnost.«
Precej žena trdi celo, da privlačnost moškega ne temelji na njegovi zunanjosti, ampak na nečem nedoločljivem v njegovem vedenju, na nečem, kar je za robati moški razum preveč subtilno, kar pa vsaka ženska opazi že na prvi pogled. »To je neke vrste hladnost, iz katere je mogoče sklepati, da pod trdo zunanjostjo tiči več, kot bi si človek sprva mislil. Takšni moški niso nikoli dolgočasni, tudi če so se jim lasje že nekoliko zredčili.«
NE BOGASTVO,
AMPAK
»MOŽNOSTI«
Nobena izmed neporočenih anketirank bogastva ne šteje med poboje za dobrega moža. Nekatere so mnenja, da je mnogo bolje, če mladi mož sploh ni premožen. »Tako zabavno je,« je menilo mlado dekle, »če možu lahko pomagaš navzgor, če imaš občutek, da nekaj gradiš v dvoje.« Nekaj pa jih je, ki celo trdijo, da bi podedovano premoženje ženitnemu kandidatu štele v slabo. »Človek dozori samo, če se mora boriti z življenjskimi težavami. Moški, ki nikoli ni imel težav, bo vedno ostal otrok.«
še bolj presenetljivo je, da se zdi tudi poročenim ženam polna denarnica prav tako malo pomembna kot neporočenim. »Na ženske sposobnost zaslužiti mnogo denarja, ne napravlja niti prib.ižno tolikšnega vtisa, kot bi moški radi,« je izjavila izbrano oblečena gospa.
Seveda pa so bile vse neporočene ženske, tudi tištb," ki nameravajo po poroki ostati v službi, mnenja, da mora biti moški sposoben prehraniti svojo ženo. Mož je lahko reven, imeti pa mora dobre možnosti. Precej jih je poudarilo, da mora biti mož strastno navezan na svoj poklic in »biti vsaj v začetku pripravljen delati tudi po osemnajst ur na dan«. Moški, ki so v poklicu razočarani ali malodušni, so brezupni primeri, ki za poroko sploh ne pridejo v poštev.
<■
DOBER OČE
Večina žena se na moralnem in duhovnem področju na splošno strinja s svojimi možmi, vendar pa je bilo iz različnih. odgovorov in mnenj moč posneti neizgovorjeno pričakovanje, da morata v dobrem zakonu mož in žena prinesti v hišo različne duhovne vrednote. Simpatična mamica več otrok je povedala: »Pogosto se ukvarjam z etičnimi, moralnimi in religioznimi vprašanji, ker se mi zde pomembna za bit ženske. Mož je tako rekoč druga stran medalje: v zakon mora prinesti iniciativo, sposobnost odločanja ter veselje do tveganja in dogodivščin.«
Pretežna večina žena je priznala, da je zanje pri izbiri življenjskega tovariša odločilno to, ali »kandidat obeta postati dober oče. Zaradi tega se precej deklet ne poroči z oboževalci, s katerimi sicer zelo rade hodijo na zabave. Mati treh otrok je omenjeno stališče utemeljila takole:
»Moški, kot je, na primer , Sean Connery, je sicer očarljiv, vendar pa verjetno ne bi hote. vstati ob dveh zjutraj, da bi poskrbel za bolnega otroka.« Druga izmed anketirank, ki je poročena že enajst let, je povedala: »Ernest ni bil vznemirljiv moški, bil pa je dostojen in dostojni ljudje so zelo na redko posejani. Vedela sem, da bo skrbel zame in za otroke. To mi je takrat zadoščalo — in mi zadošča še danes.«
DELITEV OBLASTI
Zenske so si s sociologi popolnoma edine v tem, da je danes težko razmejiti vlogo žene in vlogo moža, česar pa si večina niti ne želi. Ena izmed anketirank je splošno mnenje izrazila takole: »Moški, ki trdi, da je pomivanje posode ženski posel, se mi ne zdi pravi moški.«
Dober soprog mora znati previjati otroka in sam pospravljati svojo kramo. Može, ki se izmikajo gospodinjskemu delu, ženske odklanjajo, zlasti še tiste, ki se ne zadovoljijo s tem, da ženi odklonijo pomoč pri gospodinjstvu, ampak se še neprestano pritožujejo nad neredom.
Čeprav ženske vloge moža in žene niso znale,ali hotele točno definirati, pa so med za zakon potrebnimi lastnostmi moža na prvo mesto postavile moškost. Precej jih je povedalo skoraj dobesedno tole: »Biti dober mož pomeni isto, kot biti dober moški...«. Pri tem je pod »dober moški« treba razumeti bitje, ki zaupa vase in v svoje sposobnosti ter je zanesljiv zaščitnik svoje žene in otrok.
Prav vse ženske brez izjeme pa od bo-bodočih ali sedanjih mož zahtevajo eno lastnost — inteligenco. Vsaka si želi moža, ki bi bil pametnejši od nje. Razlag za to željo je več, najustreznejša pa je verjetno ta, da je duhovna nadmoč osnova za oblast. Kajti večina žena je še vedno prepričana, da je najnaravnejša tista ureditev, v kateri ima moški več oblasti od ženske.
Ali je stopnjo nadoblasti moža mogoče točno opredeliti? Nekaj žena je možem odmerilo »51 odstotkov glasov«, druge pa so odkrito priznale: »Možu se želim podrediti — kot vsaka ženska.« Zelo pogostna je bi.a tudi pohvalna izjava: »Moj mož ve, kako mora ravnati z menoj.« Podobna, samo nekoliko konkretnejša, je tudi naslednja pohvala: »Moj mož točno ve, kdaj mi je res do česa in kdaj mu ugovarjam samo iz trme.«
Večina žensk se želi poročiti iz globoke, romantične ljubezni. Mlado dekle
je o čustvih, ki jo vežejo na njenega zaročenca, povedalo tole: »Vem, da se vse življenje ne moreva držati za roke in drug drugemu zaljubljeno gledati v oči. Prepričana pa sem, da se vsaka strast z leti prelije v umirjenejša čustva, ki jih ne ostane malo.«
Mnogo žena se ne strinja z moškim mnenjem, da »je spalnica alfa in omega .jubezni,« vse pa so si edine v tem, da mora biti mož nežen in ognjevit ljubimec. Priznavajo pa tudi to, da je v naravi zakona pogojeno to, da romantika medenih tednov ne traja dolgo. Ko se rodijo otroci, je — po mnenju nekaterih — določena ohladitev čustev neizogibna.
ZAKON IZ LJUBEZNI
Kljub temu pa bi dober mož moral vsaj poskusiti ohraniti kanček romantike, na primer tako, da ženi pokaže svojo ljubezen tudi takrat, kadar ni najboljše volje, da ji tu in tam pripravi zajtrk ali pove kompliment. Ena izmed žena je povedala: »Saj si ne želim javnih ljubezenskih izjav. Pričakujem pa, da z menoj ne bo ravnal, kot da sem dim.«
Po mnenju večine je moški lahko dober soprog, kljub temu da včasih pogleda tudi za drugimi ženskami: »Ce tega niko-i ne bi storil, z njegovo moškostjo verjetno nekaj ne bi bilo v redu.« Skratka: dober mož »sme pogledati drugo žensko in jo občudovati, seveda pa ne bolj od svoje žene«.
Na vprašanje: »Ali ste se poročili z moškim, ki ste ga najbolj ljubili?« je več anketirank odgovorilo nikalno kot pritrdilno. Večina pa je izjavila, da ima svojega moža rada. »Včasih sem bila prepričana, da se bom poročila z moškim, na katerega me bo vezala skorajda magična vez. Saj veste: človek spozna v družbi nekoga, s katerim se od vsega začetka popolnoma razume. To se mi je primerilo nekajkrat. Pri mojem sedanjem možu pa je bilo drugače. Med nama ni bi.o nobene magične vezi, ampak samo simpatije ki je sčasoma prerastla v ljubezen — v’ ljubezen, ki je še sedaj iz dneva v dan večja.«
Vse ženske, s katerimi je govoril Sam Blum, so bile mnenja, da je za dober zakon bistvena določena mera obojestranskega nagnjenja, zaupanja in razumevanja. In kakšen naj bi torej bil idealni zakonski mož? Moški, pri katerem se ženska, ne da bi vedela, zakaj, počuti doma.
(DAS BESTE)
Mož, ki jim njihovega zakona boljše polovice od časa do časa rade predavajo o njihovih kvalifikacijah za zakonsko življenje nasploh in posebej, verjetno ni malo. Nedvomno pa je mnogo manj takih, ki jim gre kritika njihovih žena toliko do živega, da hočejo stvari priti do dna. Mednje spada Sam Blum, avtor pričujoče »študije o zakonskem možu«, ki se z mnenjem svoje soproge ni zadovoljil, ampak je povpraša! zanj več tajnic, študentk in učiteljic, mlado prodajalko, dve plesalki, nekaj gospa, ki so pravkar zaključile eno in se pripravljale na drugo zakonsko zvezo, žene svojih prijateljev - skratka pisano zbirko ženskih bitij, ki se na ta ali oni način, iz tega ali onega razloga ubadajo z analizami sedanjega oziroma bodočega mOŽa.	KAJ	VIDI	»ONA«	NA	NJEM:	predvsem	lepota	ni	zaželena
(Foto: Joco Žnidaršič)
DOMAČA KUHINJA
KAKO PRIPRAVIMO SOČEN GOVEJI ZREZEK?
Za dober zrezek kupimo dobro meso. Kakšno je dobro meso? Predvsem mora biti uležano, to se pravi, da je bila žival zaklana vsaj nekaj dni pred uporabo.
Neizkušeno gospodinjo večkrat zapelje zunanji videz mesa. Svetlorožna-ta barva in vidna sočnost nista poroka za najboljši zrezek. Meso mora biti srednje rdeče, s tanjšimi vlakni, ki jih _ preprezajo nitasti prameni bele maščobe. Stari voli in krave imajo temno rdeče meso in rumeno mast.
Za zrezke uporabljamo vedno najboljše kose govedine. Zato je tako meso najdražje, saj odpade nanj od celotne živali le majhen del. Poleg poučne pečenke vzamemo za zrezke še šim-bas in del stegna. Neprimerno cenejši so zrezki iz drugih kosov govedi, moramo pa jih dalj časa dušiti, da se zmehčajo.
KAKO ZREZKE PEČEMO?
Kot potrebuje zelenjava nekaj časa, da jo pripravimo za kuho, tako moramo tudi zrezkom žrtvovati nekaj minut priprave.
Najprej jih narežemo. Ne štedimo z mesom! Vsak zrezek, če hočemo, da bo sočen, mora tehtati vsaj 20 dkg. Da se ne bomo ušteli, stehtajmo prvega. Veliko bolje je speči en velik debel zrezek kot dva tanka.
Narezano meso potolčemo z noževim ročajem ali dlanjo roke. Močni udarci bi potrgali mesna vlakna in dragocen sok bi odtekel.
Zrezke pokapljamo z oljem, lahko jih položimo tudi za nekaj časa y oljno sopel. Nato jih odcedimo, odišavimo.
Od okusa je odvisno, kakšne dišave pridamo mesu. Vedno pa velja pravilo, da dodamo le toliko dišav da ne bodo prekrile vonja mesa. Zato nekateri začimbe odklanjajo. Katere začimbe pa pridejo v poštev? Med najbolj navadne prištevamo: zmlet poper, gorčico in mešanico dišav, kot so začinka ali vegeta. Lahko pa zrezke potresemo z rdečo papriko, stlačenim česnom, polijemo z žličko konjaka, pokapljamo z limoninim sokom, dodamo ščepec sladkorja ali porazdelimo po njem os-tružke hrena. Izbiramo po lastnem okusu. Komur je všeč vonj po surovem maslu, bo položil na meso posamezne koščke.
Pripravljene zrezke denemo na segreto maščobo in hitro spečemo. 1 cm debela plast je pečena v 8 — 10 minutah, če so zrezki manjši, zadostuje 5 minut, če pa želimo angleško pečene, to se pravi, da so še v sredini surovi, čas skrajšamo.
Vsak zrezek samo enkrat obrnemo; vendar ne z vilicami. Zabodeni roglji bi ga ranili; zato uporabljamo lopatko.
Meso navadno solimo, ko so zrezki že pečeni, če pa se nam zdijo okusnejši, da se pečejo s soljo, jih potresemo tik pred pečenjem, če namreč stojijo dalj časa nasoljeni, sol odtegne mesu sok, ki ostane na krožniku.
KAJ PONUDIMO K ZREZKOM?
Izbira je dolga, če začnemo pri prepečencu, belem kruhu, pommes frites, rižu ali slanem krompirju in končamo pri različnih solatah in zelenjavnih prilogah.
Kaj pa, ko bi enkrat, priložili v olju pečene cele lisičke, sirovke, medene voščenke ali golobice? In čebulni kolobarji? Posebno dobri bodo, če bodo hrustali. Zato jih potresimo z moko in vrzimo v vroče olje. Pečene posolimo.
A. K.
ROČNO DELO
S KVAČKO
PRENOVLJENA
OBLEKA
Mini moda še ne kloni, se še drži z vsemi močmi na vodilnem mestu. Mladim, z lepimi nogami in postavami pristaja, če pa je dekle obleko že preraslo, bo morda volneni dodatek pripomogel, da bo sicer pretirano kratka, a sicer lepa obleka, še eno sezono živela med ostalo garderobo.
Če damo kaj na dober okus in znamo iz nič narediti nekaj, se nam bo to gotovo posrečilo pri premajhni obleki. Levji delež bo odnesla pravilna izbira barve volne. K enobarvnim materialom bomo poiskale kontrastne tone, ki se bodo menjavali z onim, v katerem je obleka. H karirastim, večbarvnim in nemirnim površinam sodi enotna barva, ki je zastopana tudi v blagu.
Kje bomo robove dodale, da se prenovljeni obleki ne bo poznalo, da je bil to le izhod za silo?
Gotovo je manjka največ po dolžini. Začele bomo torej z robom krila, potem po potrebi podaljšale rokave, zaradi ubranosti pa nujno oorobiie še vratni izrez. Ta je lahko koničast, okrogel, če ga zaključuje ovratnik, nakvačkamo ali napletemo kravato ali pod ovratnik zavežemo pentljo, če ■ den od navedenih načinov ne pride v poštev, si bodo vitke pripasale širok volnen pas. podložen s u alom, močnejše pa obleko navidezno potegnile z eno ali dvema vrstama v volno preoblečenih gumbov. Gumbi v eni vrsti so lahko večji in segajo pod pas, dvoredni pa naj bodo manjši in
\4,	t
j* M* m m >•
-.K'*?
blizu skupaj. Taki gumbi lahko krasijo tudi letos izredno modne široke manšete rokavov.
Preden začnemo kvačkati ali plesti, robove obleke tik ob kraju preši jemo s strojem. Z lahkoto bomo zabadale v nastali rob kvačko in nabirale zanke, ki jih	bomo	prenesle	na	pletilke,
če bomo	obleko	dopletle,	ali	nakvač-
kale vrsto gostih nizkih pentelj, ki nam bodo služile za izhodišče nadaljnjega vzorca. Kvačkani robovi so še posebno učinkoviti, če zanke dodajamo, da se začno vrste bočiti v naborke. Tak naborek zaključimo v zadnji vrsti z drugo barvo	volne,	zelenega	z	oranžno,
beige ali	rjavo,	modrega	z	okrasto,
za svečanost pa črnega z belo.
M. P.
Preproge ohranijo barve in jakost, če jih pogosto oščetkamo z vodo, kateri smo dodali terpentina. Barve preproge bodo spet lepe, če jih otremo s kislim zeljem, potem pa iztepemo, ali pa. jih pozimi nesemo na sneg, kjer jih stepamo tako, da leži prava stran na snegu. Poleti že očiščene preproge izkrtačimo s krtačo, ki jo pomakamo v vodo, ki smo ji dodali kis ali pa sol.
Preproge se ob robovih ne bodo zavijale, če na spodnji strani prišijemo svinčene odpadke ali gumbe, ki jih zašijemo v krpice in nato pritrdimo h preprogi, če se robi na preprogi vihajo, je to dokaj neprijetno. To preprečimo, če ta mesta na drugi strani premažemo z mizarskim klejem ali kakšnim drugim lepilom.
Preproge prepuščajo prah, 'zlasti bolj redke (kokosove). Podložimo časopisni papir in čiščenje nam bo olajšano. Prav tako podložimo papir tudi pod predpražnik in prah bomo z lahkoto odstranjevali.
Madeže od črnila na preprogah najlaže odstranimo, dokler je črnilo še mokro, in sicer s pivnikom, ki vpije doberšen del črnila. Preostali madež posujemo s precejšnjo količino soli in navlažimo z vodo. Tako pustimo približno 3 do 4 ure, nato pa moramo sol odstraniti in madež izprati z vlažno gobo. Sol mora biti na madežu vedno vlažna, na koncu pa lahko zdrgnemo še s terpentinom.
Drugi način: Madeže na debelo namažemo z glicerinom, ki ga tako pustimo nekaj časa, zatem pa ga operemo z laneno krpico in mlačno vodo. Mlačni vodi dodamo še nekaj kapljic salmijaka. To ponovimo še enkrat ali dvakrat.
Stearinove ali voščene madeže odstranimo s preprog tako, da nanje položimo pivnik in prek njega likamo z vročim likalnikom, dokler madež ne izgine.
Kadar slika na zidu ne visi ravno, prilepimo na zadnji strani dva povsem enaka koščka plutovine.
V sobi nam bo pozimi topleje, če pod preproge položimo časopisni papir
Če se mlečno steklo zapraši, zamaže ali zamasti, ga operemo s kisom, ki smo mu primešali malo soli in ga segreli na štedilniku. Ko steklo izperemo še z hladno vodo, postane spet lepo in čisto.
Da postane steklo začasno neprozorno, ga namažemo z mešanico bele-
ga piva in kuhinjske soli. Na eno čašo piva damo pest soli. To plast z lahkoto odstranimo s toplo vodo.
Straniščne školjke čistimo z vročo nilnico, če pa je že zanemarjena, z azredčeno solno kislino. Vendar tega le smemo delati prepogosto, ker solna cislina preveč razjeda glazuro in kovine. Pri uporabi pa razvija pline, ki dražijo dihala. Solna kislina povzroča hude opekline. Ko jo uporabljamo, moramo obleči rokavice, za čiščenje pa vzamemo palicd, ki jo ovijemo s krpo, ker bi kislina ščetine razjedla.
Usnjene stole čistimo takole: stol izperemo z vodo, ki smo ji primešali salmi.iaka. Ko se posuši, ga namažemo z beljakom, stolčenim v sneg in ko se 'a posuši, ga dobro odrgnemo, da dobi blesk.
Vlago v kleti omilimo, če postavimo v njo posodo, napolnjeno z suhim žganim apnom. Apno moramo večkrat izmenjati.
Škripajoča vrata namažemo v tečajih z vazelino in ne z oljem, ker se le-to prehitro osuši in strdi. Lahko jih namažemo tudi z grafitom.
Neprijeten vonj iz cevi ali korita odstranimo, če v cev položimo kos sode, potem pa nalijemo vanjo tople vode.
Tanke zavese in čipke varujemo pri pranju tako, da jih všijemo v vrečice iz tankega blaga in jih tako operemo. Zavese sušimo poleti v senci, nikakor pa ne na soncu ali v vetru. Zlasti ne pozimi, ker se bodo v mrazu gotovo raztrgale.
ZDRAVNIK SVETUJE
PREVEC KIL
Odgovor tov. Tatjani: Prosite nasvet zoper zalite boke, trebuh in pas.
Ker živite ob morju, imate prav doma zelo dober pripomoček zoper naštete nevšečnosti, to je plavanje! Plavajte čim več vam je mogoče, in to redno, vsak dan v poletnih mesecih. Ker bo plavalna sezona sedaj že kmalu prešla, se navadite na redno telovadbo. Vsak dan napravite zjutraj in zvečer 10 počepov in 10 predklonov.
V hrani so prepovedane vse sladkarije, mastne jedi, velike količine testenin in kruha. Pojejte vsako jutro 4 sveže smokve, ko svežih ne bo več, pa uživajte suhe.
V ljubljanskih kozmetičnih salonih odpravljamo odvečno maščobo v pasu. na trebuhu in na bokih tudi z masažo z vibracijskim pasom. Anarat za masažo pa imajo samo večji saloni.
Sicer boste pa drugo leto že vitki v pasu, če se boste pričeli takoj vztrajno in redno ravnati po gornjih navodilih.
DR. LELJA NOVAK—REJEC
ZA MLADE GOSPODINJE
TREMA PRED PRVIMI GOSTI
Mlad zakonski par sprejema prvi obisk. Če so to vrstniki enega ali drugega partnerja, bodo mladi preživeli sproščen mladostniški večer, čeprav bo gostiteljica ponudila presoljeno pečenko, razpokane hrenovke ali nesladkano kavo. Malo bolj se bo pa morala potruditi, če bo povabila na večerjo taščo ali svojega predstojnika iz službe. Nikar treme! Ne dovolite, da bi vas to vznemirilo ali spravilo iz tira.
Najbolje je, da priredimo teden dni poprej »generalko«. Točno določen je dilnik naj bo le v manjšem obsegu v domačem krogu. Če se doslej nismo zanimale za kuho, bo treba vzeti na pomoč kuharsko knjigo, nakupiti Vse potrebno in mogoče še vprašati za svet mamo, starejšo sestro ali kolegico v pisarni.
Jedilnik naj bo čim preprostejši, vendar pestro sestavljen. Vsebovati mora meso, zelenjavo in sadje. Brez škode lahko opustimo alkoholne pi jače, razen če vemo, da gostu ustrežemo s kozarcem piva ali vina.
Z generalko, ki smo jo uprizorile zaradi lastne pomirjenosti, bo premiera gotovo uspela. Morda pa bomo žele celo pohvalo, če bomo z nekaj domiselnosti znale pritegniti oči gostov Zato bomo jedi okrasile s pisanimi dodatki — mogoče celo takimi, ki bodo spravili v zavist taščo, saj ne bodo kopirani, ampak popolnoma izvirni.
Trema je čisto odveč.
A. K.
liv
0R6AHIZEM
PIV* HIV. OPERA
JEZERO V SZ
RIMSKI BOE UHRtZHI
ZAJEZA
SLOVENSKA
Ivobodjp
MISELNOST
GRAFIČNA
TEHNIKA
SPLETKA
DRUŽINA IZDELOVALCEV VIOLIN V CREMONI
HUDO
DELAVEN
ČLOVEK
VEJA FILOZOFIJE V ZAČETKU 20 STOL
STROKOVNJAK ZA NALEZU BOLEZNI
IZUMITELJ
LADIJSKEGA
VIJAKA
OBDOBJE
JAPONSKI
PREMIER
- NEBESNI . OBOK
GL.MESTO GANE
IZVAJAL
DOMAČE
2.IME
GLASB.
DRAMA
POZDRAV S STRELJANJEM
PERZIJSKI
(HALJ
SUROVINA ZA
LDNCAKStO OBIT
visoio
NAPETO SINA NA PELJAVA
niJAHLOi
SESTAVIL IF. PAV5ER
NEURJE
NOIV. SMUC SKAKALEC!
MAG KAMEN
STAIO MESTO V SREDNJI ITALIJI
MESSINA
SODOBNI
SLOV.
SLIKAR
DtOG NA
VOZU S SENOM
GL.MESTO TEKSASA
CINCANJE.
OKLEVANJE
ARABSKI
KNEZ
SVETISCE
BOŽANSTVA
MITRA
OBLAČILO
DONENJE
STRELNEGA
OROŽJA
AH.FILM. REŽISER
TUJE Z.IME
61,MESTO NORVEŠKE
ZOLAJEV
KOMAN
TUJ 0V0 GLASNIK
ZVEZNA DRŽAVA V MEHIKI
STARO-
GRŠKO
MESTO
ŽUŽELKA
NAPLACILO
mn.
ŽELEZNA
VEZ
IMELA KOS NJIVE
SARAJEVO
POMEMBNO ANTIČNO MESTO NA KRETI
SPOLNA
KLICNA
ŽLEZA
NESTA NO VI TEN Človek
REŠITEV KRIŽANKE IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE
naklada, Evripid, raster, interim, BT, Riga. aga, tek, jasniti a, "BR, avto, Aden. triumf, Ladoga, razgrajač, Isar, Ivkov, areal, -lak, enota, stil, Saba, repa, Rauma, otep, avla, Ras, le lizun, iris, plejada, Olintos, eo, erar, umazano, ca, Vlado, škoda, tajnik, mama, at, Anna, Judi, otava, lajna,
VESELE PRIJETNE OBLEKE
Novi kroji, nove barve, nova blaga — za vse, ki se dobro počutijo v preprostih, toda veselih in svežih oblekah. In tudi za vse, ki niso videti tako vitke, kot bi bile rade videti. Pogled v jesenske modne revije je očarujoe: paleta barv vsebuje prav tisto, kar vam pristaja. Vam pristaja tirkizna zelena? Prav, torej si izberite tirkizno zeleno tanko volneno blago in ga dajte ukrojiti kot haljo z dolgimi rokavi. Toda to še ni vse. Ovratnik in manšeti so beli! Če pa niste navdušeni za šolarski look, tedaj bo za vas primernejša zelo učinkovita obleka z dolgimi rokavi: ozka linija, krilo je samo rahlo rezano navzven, stoječ ovratnik z dvema bogatima gumboma in spredaj polovičen pas tudi z dvema bogatima gumboma. Ta obleka nima starosti.
Vam pristaja lešnikovo rjava barva? Če je tako, nesite k šivilji kos vozlastega blaga s temnejšimi vozli na svetlo rjavi podlagi in naj vam ga sešije tako, da boste zadovoljni. Ta kroj je zelo ugoden za manj vitke postave, čeden je s pasom ali brez njega: gladek vrhnji del s štrlečim ovratnikom in Urilo z zalikanimi dvojnimi gubami: gube se odprejo na bokih-
Z gubami je tudi drug kroj: ohlapni vrhnji del obleke sega do bokov, koder se začenjajo enojne zlikane gube krila. Na bokih je pas iz istega blaga, vendar z veliko ovalno zaponko. Še’ izrez — ta je rezan v obliki črke V', ki ga lahko pokrijete z rutko, šalom ali pa oblečete pod obleko tanek puli. Zelo primerna obleka za službo in šolo.
Naša skica vam kaže dve skrajno preprosti obleki. Leva ima poudarek v pasu in v gubicah, ki so pošite in se na bokih razpustijo: obleka za mlade in vitke. Desna pa je za močnejše in starejše: ves čar daje ovratnik z dvema gumboma in skrita zadrga do popka.
ANA
1
ZAIIPM SIMI
NAJ GA UBOGAM IN ZAČNEM Z NJIM
Srednješolka sem. Za seboj imam prvo veliko ljubezen — in prvo razočaranje. Ko mi je vzel nedolžnost, me je prvi fant pustil. Zaprla sem se vase in zazdelo se mi je. da se mi ne bo dogodilo nič več lepega.
Nekaj hiš od nas naprej stanuje z družino moški srednjih let. Ima že odraslo hčer, hišo, vrt m zelo lep avto. Ko sem se pred kratkim vra-
čala iz šole po popoldanskem pouku, je ustavil avto in me povabil, da me odpelje domov. Ker smo skoraj sosedje, sem seveda z veseljem privolila. Potem se je začelo.
Se nekajkrat me je ustavil sprva kot da sva se srečala slučajno, potem pa me je začel čakati tu in tam pred šolo. Zadnjič me je v mraku pred hišo poljubil, včeraj pa mi je predlagal, naj bi začela živeti skupaj. Tožil mi je o zgrešenosti svojega zakona, o tem, kako sam je — in kaj mi vse lahko na svojem položaju nudi. Rekel mi je tudi, da sem zelo lepa m da me je škoda za frkoli-na, ki mojih mladostnih ča rov ne bi znal prav ceniti. On da jih bo — in da bo že vse tako uredil, da ne bom imela sitnosti ter da ne bo nihče izvedel.
Kaj naj mu odgovorim? Eno razočaranje s fantom svojih let sem že doživela. Morda bi mi človek, o katerem vam pišem, lahko po-
daril drugačno srečo, srečo pa vendar.	MANJA
Premajhna si še, da bi gledala iz tako velikega avtomobila — in če se te ne bi videlo, potem najbrž ne bi bilo nič imenitno? Svoje mladostne čare rajši še naprej kljub prvemu razočaranju ohranjaj za frkoline. Prvo razočaranje se bo sprevrglo v drugo, sreči pa ostane v letih, kakršna so tvoja, v bistvu vselej enak obraz. Odgovor .je torej: NE!
KDO NAJ ME PODUČI?
Brez staršev sem. Doma živim z bratom in njegovo že no in počutim se strahotno nesrečno. Zapostavljajo me in mučijo. Ne pustijo mi za hajati v najnedolžnejšo druž bo. Ker doma ne vzdržim več, bom oktobra odpotovale na delo v tujino.
Poleg tega pa sem še popolnoma nevedna v stvareh
ki bi jih pri mojih letih morala vsaj približno poznata. Saj še o menstruaciji ne vem tako rekoč ničesar! Rada bi življenje bolje spoznala, še posebej, ker se bom kmalu znašla med tujci.
Slišala sem že, da se dobijo pri nas knjige, ki te reči pojasnjujejo. Kakšno knjigo naj si kupim?
NESREČNA ZDENKA
Zadnje čase se v naših knjigarnah kar pridno kopiči literatura, kakršno želite. Svetujem vam, da stopite po knjigo v večjo knjigarno v mestu, kjer bo tudi izbor pestrejši in nasvet prodajalke izdatnejši
Kot slišim, gre v zadnjem asu močno v promet knjiga ki jo je napisal ugleden znanstvenik Naslov ima »L,ju bežen kot umetnost in znanost«. Nasploh pa se ne sramujte in prodajalki natančno razložite, o čem vsem bi se želeli poučiti.
S PETDESETLETNO?
Star sem petinštirideset let, vdovec brez otrok. 2e dve leti se poznam z izredno prijetno samsko žensko, ki pa je pet let starejša od mene. Pri najinih letih bi bilo o romantični ljubezni najbrž smešno govoriti, toda vse ka-že, da se imava rada. Poleg tega pa se bliža starost in z njo samota, ki se je prav tako bojiva.
Rad bi ji predlagal, naj se poročiva. Skrbi pa me razli ka v letih. Ne zaradi zunanjega videza! Sam sem še poln življenjske energije, ne vem pa, kako bo z mojo bodočo ženo.
Kdaj se ženske seksa naveli ča.jo in za fizično ljubezen niso več sposobne? Prevze nam s poroko nase v tem ogledu preveliko tveganje?
PETINŠTIRIDESET LEI
Kut nikjer drugod tudi v tem pogledu ni pravil, ali pa je treba vsaj računati z Iz jemami. Nasploh je ženska
že po svojem biološkem ustroju vselej sposobna za ljubezen. medtem ko spolna potenca pri možu sčasoma povsem splahni. V tem pogledu torej leta pravzaprav ne igrajo nobene vloge.
Drugače je z željami. Pogosto postanejo žene v kli-makteriju hladnejše, včasih celo povsem frigidne, pa se, ko je to mučno obdobje mimo. seksualno znova razžive in ostanejo še dolgo vitalne. Žal pa tega posploševati še zdaleč ni mogoče.
Svetovati je torej težko, če že ne nemogoče. Najbolje bo, da se problema lotita odkrito in se o zadevah, ki zanimajo obe »zainteresirane drani«, pogovorita iz oči v oči.
Hazarderji svoje prihodno. sti pa smo tako ali tako vsi
»TRAH “RED GINEKOLOGOM
Več kot trideset let mi je, pa še nisem bila na ginekološkem pregledu. Zdaj se mi
zdi, da sem dobila nekakšno vnetje in da moram k zdravniku. Toda kljub vsemu najbrž tudi to pot ne bom šla, pa če še tako zbolim.
Odpravljam se namreč že nekaj let, a sem neznosno sramežljive narave. Za vse na svetu bi si ne upala sto riti tega, kar pregled zahteva, pred zdravnikom. Tudi poročena nisem.
Prepričujem se in prepričujem. pa vse zaman. Enkrat sem bila že na poti, pa sem dobesedno ušla domov. Kako naj si pomagam? CILKA
Naj vas prepričujem še jaz? O tega v desetih letih niste zmogli sami, dvomim, da bi v dveh vrsticah uspelo meni Ker pa na pregled vsekakor MOR VIT:, poskusite najti žensko zdravnico! Saj jih je najbrž še več kot moških
V vašem kraju ginekološke ambulante najbrž ni. Zato bo najbolje, da se odpravite na ljubljansko Polikliniko, kjer
delata na ginekološkem oddelku dve zdravnici: dr. An-dolškova in dr. Tavzesova. Ordinirajo vsak dan od sedmih zjutraj do petih popoldne. Žene iz Ljubljane in ljubljanske zdravstvene regije potrebujejo za pregled le potrjeno zdravstveno izkaznico, vse druge pa še napotnico splošnega zdravnika.
Prvi pregled stane 5(1(1 starih dinarjev, naslednji pa je brezplačen.
Pohitite!
trije mušketirji
PUSTOLOVŠČINE CISCA KIDA
J EVF7VR E/Sf7L
-rt-	\ TŠDM &£L
ZE VEEPE/ŠffAf, \	//V	s/tr
?	st/
k NZEECV £~p/N/ l	'	i
L 9/nj„
NL1£ Q£,rri¥D~/ S NP1 T-EOTEmI NE B&m.ES.// EOL. 1 Vfr I
sTS Sa \ I
/me zutrar / xtm \ ne ' OBirrsr C npttrzniti / cseem/.
/N	\	m
VOZŠČRUE. SartCg?	A-d
NAJPREJ feOVA OfeKROŽJlA POTEM PA PLEZALA / PRESENETIVA. jih 1 r-; ' c VRHA ! j '
bwdi se.
PANT'/
KAJ Sl PA SLIŠAL * „
(IN\A& SREČO, QA Te)sj ~r(NISEM UbIL!
TODA HOTEL 61 HLADNOKRVNO —f OfelTl CISCA
MOJA
.GLAVA'/
rUPRHT, ' XTR SE OUU^DzFT NE BO NRSZEVRL Nftl7 NED,,,
NE MOREŠ PROČ ! Se NIHČE NI Ž.IV IZSTOPIL IZ MOJE ORGANIZACIJE !
O,SE SOS ŽE NAVADIL TAKOJ KO BO SLO ZA —vJVOJO KOŽO^j-
JE .ZARADI TVOJE  1—1 NORO&TI /
tARK.RAOfc Prdč.noče/-UBIJANJA I
ALI JE CISCO ODJAHAL*,
TZRE VE ZEZ VEM!,,,
DjjjEzniL/ za. ZORE sa že zrn leč:,
ZIMO SE . NPTŽEZ!
1H, 3Š&MO VSE7 vEnELI/ VE/ ČEM SMO,
•SSuMfti
£-22.
(SCO JC OOŠCL,TODA bERir SE LAHKO |A5-VJAVI VSAK HIP i J
NISEM MORILEC.'NIHŽE ME ME MOKE SILITI, ^ CA fct t.'LZ.,V^^ \MORILCl
TEZO ZJPTLEE /V/StJl ve v/v JEZ ,
NE 3/ NESEL L,
&eez„„
V3PTE /VJEMEN . BOM W/<SN!L. k VSEJČ SEM . Hk •PEE/s/ZEl!
/ Z&Ž<£IT£ V// ZšRtJTO!	V
Z/EkUE &&£
Z NEM/ NJ7 GEfflj/
TODA MISLIM,DA BODO MIROVALI,DOKLER. KJE BODO
mislili, daso varni 1 ^
ČE SE NE MOTIM .JIH
ČE BOVA SLA OKOLI MULbERKV BUSHA ,NAMA &ODO RORARJI UŠLI i .
MINIL JE ČETRTEK CLIVE TA Se NI KLICAL.
TEDAJ PA ~
KO SEM DVIGNILA SLUŠALKO SO SE Ml N06E KAR TRESLE
V STUDIU ME JE JOSIE POČESALA, P6TEM PA SEM 61 MO RALA 06LEČI SPALNO SRAJCO IN NATAKNITI PRSTAN .
iamaB«aaii|\t	/s	temi	slikami	bomo
WrK*S>?Jk	I	ILUSTRIRALI	ZGODBO	M	NEKI
zm) P V REVIJI.ČAKAMO SAMO SE , v	Ki	&&	vftS	vtiE/
NA KONCU JE KAR LILO Z NAS VSEH. j ,
 dHOaRHiA 	ZJ==-~[
iTmmrffrr i / uff mKa/SČ -IS'	(RUhanIa
'»HiBk,	/^5-iOv	M	.
NA F05TAJI SEM TAKOJ OPAZILA GLIVA
■OCLIVE- VESELI ME,DA VAS v VIDIM. y
TUDI
MENE,
, PUNČKA
i	1<ažb da \ (La l.cjs'
se vidva fm%
KAR DOBRO I 8f k	'	*
rlWinl^mVOZNA7V/ m. jf
*—-^^««11 I—iir-'MS}w8yBw-Jt /V—■-—:ns -.V.	—-
OZRLA SEM SE IN ZAG.LEDALA PRIKUPNO RJAVOLASKO ; KI ME JE &REPO QLEDALA.NI MO&LA RAZUMETI DA BI i P6 TEDNU DNI PRI STARI KAvčl V5AK06AR. POLJU&ILA ■ j
NA POTI V STUDIO JE CLIVE PREDSTAVIL DEKLE ZA JOSIE
;m VSE JE V ' mm-' REDU. ČAKAM my p VAS NA POSTAJ/ L J ^ Ob 10-so .
Z VEDJA^-^, .. ^rT-ClIVE . PRIDEM ZANESLJIVO, f|r ■
TELEFON 'GOSPA VAN bRUVANI PRAVI, NAJ SE TO ^ NE PONOVI VEČ, /
r NA VOOAU^j JE TRGOVINA
Pojdite tja
IN KUPITE Sl tSLADOLED^J
rMEDTEM^
PRIPRAVIM
k KAVO .
TAKO JE. .1 TO SE Ml BO PRILEGLO .i
OH NAJ OE GRE SOLIT !
TODA MINILO JE 10 MINUT, MOJEGA , NO^A"fA Ml &ILO
JOSIE JE HOTELA PAČ NA SAMEM GOVORITI S CLlVOTA
ELSlfe ME JE SPREMILA DO VRAT
KO SEM SE VRNILA JE REKLA' H A*	NAPRAVILA LEDENO KAVO. : . J
' DVIGNITE > ROKO DA SE BO .ZAPESTNICA X.VIDELA - V
ZATO JE CLIVE SAM ZAIGRAL ^MOŽA".
M
~ NA, PRIPRAVl^«(>‘i; LA DEM Tl NEKAJ SENDVIČEV ZA MALICO, LUCKV . J/
rJOSIE JE ENA NAJJDOLJ5IH FOTO-
P ZD GA OBJEMITE IN GA ZASANJA NO GLEJTE.
Jpl ČUDOVITA^ Sl: KAJ BOM POČELA ISREZ . TEBE,EL6IE h
V fcOLJ ’ JO JE ZONI MAL NAKIT (KOT JAZ,
SLADOLED DAVS^S/ V TOLE HLADNO KAVO POMETAMO - IM LEDENA VKAVA JE TU . J
~Tl PA ši^H EDEN NAJVEČJIH
^zapeljivcev.
NA SLIKAH bo videti bolj CLtVA KOT MENE. MORDA PA LE NISEM DOVOLJ FOTOGENIČNA . ________
JOSIE ME JE SLIKALA POL URE, POTEM SCM SE MORALA, PREOBLEČI .
TODA V AVTOBUSU SEM POZABILA W TEŽAVE
TObA PRI NASMEHU 5EM VIDELA ,DA JE NORA NANJ
KAVA JE BILA RES IMENITNA
CLIVE NAJU JE POVABIL NA VEČERJO . JOSIE PA
iENDA NE MISLITE RESNO ?
NA ZEMLJO SEM SE VRNILA
KO JE avtobos odpeljal .
gospa je pogledala in se stresla
V KUHINJI JE ELBIE PRIPRAVLJALA VEČERJO
rSEVEDA MISLIM RESNO. 80 DOLARJEV NA TEDEN . VAM JAMČIM . iv HOČETE
/\W\hW\ vj| RDELO,CLIVE T TODA PRIDI KDAJ K ME NI V DOMOV . A
to je želo RedkA boleh / > ZEN VENDAR SE JE DOSLEJ K J/
, načežla od mene
■V^NEKA ŽENSKA .	<	JUjl
r naj ^ Dodam če STRUPENEGA lBRSLJANA ?
*0H,TA STARA	&
SITNICA 'LAHKO fel ‘ BILA FOTOMODEL, tako pa moram
STREČI ZbRAVILA J PROTI KAŽUU.
DAJ, Mo, LUČKV ■ KAJ PA
IMAŠ NA .VRATU
. L-KftJ.T \ KAKO POGOSTO PA DOBITE To :
NIKAR NE ZACAJI TE DELATI KARIERE
TEDAJ SEM POMISLILA-PAR NISEM IDOSLEJ ŠE VEDNO LETELA IZ SLUŽBE ? VEDELA SEM KAJ BOM STORILA .
KO MEJE CLIVE PELJAL NA" POSTAJO SEM SE ŽE VIDELA NA PRA6U SAMEGA HOLLVIUOObA .
"ŽJUTŠAJ'~PRl 'ŽAJTKkuTTTTr
( KAJ IMATE V l NA VRATU * J/^Radlesovo1
\ y\ soLEzetv
\ r—g?vX|r^M,
|10W
I' ?TRhI
U^llllll litM/UjM
KO SEM JI POVEDALA DA 6EM ODPUČČENA JE HITRO VSE DOUMELA IN SE SMEJALA NA VSE GIRlio
SEVEDA NI VEDELA,DA 6EM t£ NAMAZALA OAMA
CLiVE ME JE PELJAL V RESTAVRACIJO SARDfe RAZKOŠJE . ŽELELA SEM,DA ME Vlpl GOSPA VAtV DRUVAN
ZJUTRAJ SVA Z. ELSIE ODiLlj
ENKRAT ALI DVAKRAT NA MESEC. TAKRAT MORAM TEDEN DNI LEŽATI ^V POPOLNI TEMI .
»TV—
/ %-V NEW VORKO pXmi&EMSE PO&LO-1^45« VILA OD ELBfe AT T IN ODČLA V L * /č HOTEL. IZ BOBE SE SPET :(£>S VRNILA \J VEŽO.
^ NI PRAV DA NKVh^A \ ODPUSTITE BOLNO \\ J\ DEKLE GOSPA	\
vandronan l\ Yt v. VESTE	^
DEKLE Tj^ llirjNB SME nfl , OKUŽATI ŠE L ' Ll ^ DRUGIH .
J/ KAKO STE Sl DPZNILI PRITI K MENI 7 ODPUŠČENI
STE !	,
jEyJiKkSf-Sj
^GKODA.DA IMA& ^VjliluLZ POGODfoo . SICER fcl VAM \1‘ v'A/ preskrbel veliko BoljšeL.te”JE«.;
f)pi A	-si-	mtsssiMttm	n
^	'	[KAR	ZAZIJALA	SEM	OD	PRESENEČENJA
R ŠOPEK '
VIJOLIC, KfROSiM L
GOSPA Se JE PENILA , JAZ PA SE M Sl ODVEZALA RUTO
MILO SEM ZAJOKALA IN ZBEŽALA IZ &0&E
VIJOLICE SEM PRIPELA V ŽERi
, » « , v. .•
te
»Kakot mend. nočeš reči, da se ti je večerja spet prismodila?«
»Ravnokar je odšel. Nujen opravek ima v banki.«
f ~V&S,'
•!'s \	'	i
-• :< s
<. *
<■■■■ £
mm-y<  mil
Kdor ljubi vrtnico, ga bode tisočero trnov. Turški ljudski pregovor
»Kako, ze doma. Pa ja ni v pisarni kaj narobe?«
»Si ti, dragi? Kako .je bilo na prvi nogometni tekmi, ki si jo sodil?«
MESTNI ftPOR
m
i MIMMIII
»Tako se vede kot očka, ko dobi plačo.«
»Pa res ne vem, zakaj mi nočete povedati, kdo je dajalec, da bi se mu zahvalil.«
i/
K
* ***
m
v-
»Kaze, da res ne vesta, kaj je prav zaprav plinska celica.«
»No, pa sem končno zunaj!«
A
».lanez, sosedov Miško .je prišel pro sit politični azil.«
»Lukrecija ... kader posilstvo ... triintridesetič!«
m
»Ne sitnari! Saj nisem napisal pra vih podatkov, kje leži otok.«
»Jaz sem vsekakor za encikliko našega papeža proti kontracepciji,« pravi neki kardinal svojemu kolegu na Petrovem trgu v Vatikanu.
I
»Le ta zadeva s tabletami proti otrokom mi ni povsem jasna: ali je treba dati otroku tableto pred jedjo ali po jedi?«
S
»Oprostite, se vi pišete Petelin?«
s