Fr. Svetič: Naturalizem. 359 krivali bodo vso škodo, ki vam jo bode napravljala skozi deželo pomikajoča se vojska in ž njimi se bode plačeval tudi živež, ki nam ga bodete dajali.« Tako je govoril Napoleon 1. 1797., tako pa, kakor je bilo prej rečeno, godilo se je 1. 1805. Seveda je minilo v tem dvanajst let in Napoleon se je povzdignil ta čas do cesarja in njegova čudovita sreča ga je tako omamila, da je pozabil vse, kar je obetal 1. 1797. A prišli so še hujši časi! L. 1809. prilomastili so Francozi tretjič na Kranjsko. (Konec prih.) Naturalizem. Spisal Fr. Svetič. I. ko primerjamo slovstva evropskih narodov, vidimo, da ni nikjer večje razlike in več menjave v vsebini in v obliki med zdelki posameznih dob nego v književnosti francoskega naroda. Drugje je razvoj jednakomernejši, jednakoličnejši; francosko slovstvo zadnjih dvesto let pa je delalo, rekel bi, skoke. Njegova zgodovina bi se v tem dala primerjati državni in družbeni povestnici francoskega naroda od Ludovika XIV. do danes. V obojem se nekako razodeva znano omahovanje galskega značaja. Absolutno ali naravnost despo-tično vlado zadnjih Ludovikov trešči ob tla veliki prevrat in s prevratom pride anarhija in ohlokratija od leta 1789 — 93; — kmalu potem položi Napoleon železno svojo pest na državno krmilo, — za Napoleonom se povrne zopet »ancien regime«, — potem pride zopet prevrat, — za njim še jedenkrat kraljevstvo, — zopet upor, — za tem macchiavellistično gospodarjenje tretjega Napoleona, —- po njegovem padu tretja ljudovlada s svojimi zdaj zmernimi, zdaj radikalnimi mini-sterstvi, --in če politično vreme prav kaže, pričakovati je v kratkem zopet samovlade. Lehko se reče, da veliki prevrat traje že blizu sto let in da še dandanes ni končan. Ne dosti menj menjave je tudi v slovstveni zgodovini: za klasiki so prišli racijonalci, — za racijonalizmom je nastopila romantika, — romantiko je izpodrinil realizem in naturalizem najnovejšega časa. Kakšno nasprotje n. pr. med odrvenelim klasicizmom in'burno, vihravo romantiko, kako protivje med romantiko in naturalizmom, ali pa med naturalizmom in klasicizmom! Kako se menja ukus 1 Kakšen razloček med leposlov- 360 Fr. Svetič: Naturalizem. nimi nazori »precijozne« gospode za Ludovikov in med njenimi potomci najnovejše dobe! Oni so se branili Shakespeareja, tega »divjaka«, in se strašili njegovih anatomiških grozovitostij; ti pa pridno sezajo po Zolovih knjigah in se ne plašijo mnogo ostudnejših patologičnih gnusob, katere se nahajajo v naturalističnih spisih. Se zanimiveje je pa, da taisto ljudstvo, ki poželivo čita Zolo in ga semtertja tudi v gledališči posluša, zmeraj še ne mara za Shakespeareja, ki se do danes še ni mogel udomačiti na odru francoskem. II. Slovstveni ukus, o katerem govori ta sestavek, je pri večini čita-jočega občinstva in leposlovnih sodnikov na slabem glasu. Nekateri ga kar načeloma obsojajo, da je škodljiv, nenraven, zametajo ga kot negnusen izrod, katerega je iztrebiti iz književnega p61ja. Menj ostri nasprotniki pa z glavo zmajujejo tem najmlajšem prikazu v slovstvu in menijo, da je zabloda, jednodneven pojav brez pomena, ki se bode kmalu preživel — če se že ni — in brez sledu izginil. Protiv-nikom, ki naturalizmu odrekajo pravico do obstanka, odgovarja se lehko, da sploh ni reči, ki ne bi imela vzrokov in tedaj tudi podloge in pravice bitja svojega; tudi naturalizem mora imeti to pravo. Opomnilo bi se lehko dalje, da se je naturalizem že razširil, da je naturalistično slovstvo naraslo, da se njegov vpliv ne da tajiti. Smelo bi se omenjati, da, čeprav naturalizem že pojema, vender to še nikakor ni dokaz, vsaj da ni imel življenja moči. Tudi romantika je imela svoj čas, njen cvet je trajal samo nekaj desetletij; nekaj desetletij pa tudi naturalizem že živi. Kdo bi sodil, da je romantika brez pomena, ker je cvetela samo svoj čas? — Kdo meni tedaj prav, ali nasprotniki, ali prijatelji in gorečneži, ki trdno verujejo na bodočnost in konečno poveličanje naturalističnega ukusa ter zavestno zagotavljajo, da bode zmagal in da mora zmagati na vseh straneh beletristične umetnosti? Se več: Zola si misli naturalizem tudi kot državno, versko in družbeno prenaredbo. »Ljudovlada bodi naturalistična, ali pa je ne bodi!« Po tem, kar se je že izjavilo, sklepa se morda, da je pisalec tega sestavka pristaš naturalističnega nauka, da hoče nanj opozarjati in ga širiti, ali vsaj, da mu je dobrohoten zagovornik. Ne! Tudi pisatelj je protivnik tega ukusa in mu nikakor ne prisoja trajne moči. Kakor se bode razvidelo iz naslednjega, ustavlja se sam6 temu, da se naturalizem ozkosrčno obsoja. Premisliti ga je z drugačnega stališča. Naturalizem je zanimiv pojav v slovstvu, ki je vreden resnega razmotravanja in ki zaslužuje, da se knjige in novine menijo o njem že blizu dvajset Fr. Svetič: Naturalizem. 361 let. — Zadnji čas se zopet mnogo piše o Zoli, ker se je nedavno njegov »Germinal« v Parizu spravil na oder. Vender se je naturalistično valovje že zelo pomirilo, kakor se zagotavlja, in zato je zdaj morda tem primerneje in lože izreči nepristransko sodbo o njem. III. Prve kali naturalističnega ukusa je že takrat iskati, ko je Balzac romanopisje zavel na realistično pot, že o času, ko je še romantika krepko stala na nogah, in ko je Viktor Hugo z občino svojo gospodaril na polji lepega slovstva. Citajoče občinstvo se je naveličalo pre slastnega sanjarstva in je zaželelo krepkejše, realistične dušne hrane. To željo izražajo, kakor se mi zdi, tu in tam celo pesniki, ki so prištevati romantični šoli, n. pr. Byron, ki pravi, da je resnica čudnejša »Kot sanje so: če smela bi na dan, Kako ves drug bi zdel ljudem se svet! In koliko pridobil bi roman!« (Don Juan, XIV, 101.) Naturalizem bistveno ni druzega nego skrajni realizem. Balzac se tedaj lehko imenuje oče ne le realizmu, ampak tudi naturalizmu. V tej trditvi me zlasti še podpira naslednja njegova izjava: »Ni več živalij kot jedna. Stvarniku je rabil jeden sam in taisti vzgled za vsa živa bitja. Žival je zakon, ki dobiva od sredine, v kateri se ima razvijati, zunanjo svojo obliko, ali natančneje: razlike svoje v oblike. Živalske vrste so nasledek teh razlik ... Po mnenji mojem je družba v tem podobna prirodi. Ali mari ne napravlja družba iz človeka z vplivom okolice (milieii), kjer se razvija delovanje njegovo, toliko različnih Ijtidij, kolikor je izpremen v živalstvu r« Zadnje besede so, kakor znano, izmed glavnih naukov naturalističnih; zapisal bi jih bil lehko Zola sam. Kakor naturalisti, tudi Balzac človeške prirode nima v čislih. Za vsakim človeškim dejanjem sluti sebične nagibe, dobra dela so mu le slabost. Značaj mu ni druzega nego proizvod zunanjih vplivov. —Jasno je, da se je moral zavoljo takih nazorov popis postranskih razmer spoznati silno važnim za roman. Ozirati se je na kraj, na prizor, na hrano, obleko, občevanje i. dr. Zato Balzac v povestih svojih posebno živo in natančno, kakor kakšen nizozemski slikar, riše notranjo opravo v stanovanjih, »interieurs«. Svet, v katerem se sučejo povesti njegove, zvečine ni lep, toda resničen. Balzac se drži bistveno prirode in popisuje, kar je imel vsak dan pred očmi. Razločuje se pa v tem od 362 Fr. Svetič: Naturalizem. naturalistov, da za dejanje stavi še splošno resnico, da tedaj ne goji golega prepisa. Dalje na realistični poti je stopil Flanbert. Njemu so strasti bolezni. Trpel je na živcih, kar je pač vplivalo na značaj njegovih spisov. Ko je bil dal na svetlo roman »Madame Bovarv«, ki ima za predmet bolezen neke ženske, poklicala ga je gosposka na odgovor. Sicer so ga oprostili, ali nejevolja na njega je bila splošna. Ljudje takrat še niso bili vajeni takim povestim, niso vedeli, kaj jih še čaka, kadar Zola zastavi pero! — Flaubert razodeva veliko umetnost v duše-slovnem popisu, vender že začenja pretiravati in se rad mudi s popisovanjem grdih rečij. Niti jedna njegovih oseb ni prikupna; kar je dobrih značajev, ti so premehki; drugi so podli. Za Flaubertom je nastopil Feydeau, ki ga je hotel še preseči. — Zopet dalje sta šla brata Goncourt, ki trdita, da je naloga romanova znanostna analiza človeške družbe in da sme kakor znanost povedati vse. Tudi pri pesnikih v ožjem pomenu kaže se naturalistični ukus. Baudelaire je v pesmih svojih tako drzen kakor naturalisti. Ko je dal na svetlo zbirko »Les fleurs du mal«, zaplenili so jo in šele, ko je izpustil nekaj pesmij, smela se je zopet natisniti. Baudelairjeva lira opeva bedo, hudobnost in grdobo vsakdanjega življenja, priljubljeni so ji trivijalni izrazi, nikdar se ne popne do česa višjega. Kakor naturalisti ima takisto Baudelaire pesimistične nazore o življenji in človeštvu ; tudi njemu je sebičnost povod vsakega dejanja. Pred Zolo je bilo tedaj že dovolj pisateljev, ki so širili naturalistična načela in pripravljali pot prvaku »poskusnega« romana. IV. Emil Zola se je porodil leta 1840. v Parizu. Oče je bil iz Trebiža (Treviso) na Beneškem, stara mati z otoka Kandije; v Zoli se tedaj pretaka laška in grška kri. Otročja leta je preživel v Aixu na južnem Francoskem, kjer je imel oče kot inženir opraviti. Po očetovi smrti sta se z materjo, ki je bila v pravdi izgubila vse imenje, zopet vrnila v Pariz. Mladi Zola je stopil v gimnazijo, pa je ni dovršil. Klasične omike tedaj ni veliko užil, mogoče da ima zarad tega premalo razuma za lepoto in vzor. Služil je potem v neki knjigarni, pozneje je bil dopisnik nekaterim novinam. Izkusil je mnogo bridke revščine, stanoval v daljnih predmestjih v podstrešnih sobicah in se pri tem seznanil z bedo najnižjih stanov, kar mu je pozneje dobro služilo za popise v povestih njegovih. Iz teh tožnih časov mu je morda ostala tista grenkost in mračnost, ki se razodeva v njegovih romanih. Fr. Svetič: Naturalizem. 3Č>3 Opozoril je svet nase leta 1867. s povestijo »Therese Raquin«. Čeprav je bil že Flaubert občinstvo navadil na dokaj krepke reči, vender je bila nejevolja na ta roman silna. V tej knjigi Zola prvikrat jasno kaže, kakšno si misli novejšo beletristiko. Vse romanopisje, kar ga je pred njim, obsoja in zametava. Pravi, da je v prejšnjih romanih sestava popolnoma napačna; povest se godi, kakor se pisatelju ljubi, tedaj prisiljeno. Dokler je bil roman samo v oddahnilo in zabavo, dokler se je zahtevala samo mičnost in nekakšen povspen, morala je biti živa domišljija in bogata izumljivost glavno svojstvo pisalčevo. Tudi v zgodovinskem in tendenčnem romanu je imela domišljija še glavno nalogo. V naturalističnem romanu, ki sloni ves na podlagi opazovanja in analize, so pa uveli drugačni. Domišljija se odpravi, romanopisec samo nahajaj, ne pa izumljaj; piši logično, in ne izmišljaj; sam6 pripoveduj, kar vsak dan vidi in doživlja, kar se godi na ulicah. Povest ne b6di samo obraz življenja, temveč življenje samo. Pripovednik bodi vesten fotograf, ki pa mu ni smeti nikdar popravljati podobe; odreci se megleni domišljiji, zbiraj samo dejanja, ki bodo že zase govorila. Tudi o najnegnusnejsih rečeh mu je smeti govoriti in jih popisavati, samo da se doseže resnica. Kajti vse, kar je, istinito je in mora biti vredno, da se popiše, čeprav je grdo, ostudno, podlo. Kolikor natančneje se popisuje istinitost, tem bliže se pride resnici, jedinemu zmotru in koncu vsega pesništva. — V prejšnjih povestih, pravi dalje, je ozadje nekako zasukano in megleno ; pisatelji nimajo razuma za prirodo. Samo videti ni dosti, treba je znati tudi popisati. Popis je silne važnosti v povesti; popis ima resno nalogo, ker okolica (milieux) je največjega pomena. Resničen pa in natančen mora biti popis zmeraj; resnična tudi sestava in misel; resničen in dosleden razvoj značajev. Dalje hoče Zola, da si pripovednik ne jemlji za predmet le posameznih oseb, temveč vse družine, skupine in stanove. Premišljuj in popisuj telesne in dušne bolezni in temperamente. V predgovoru, katerega je pridejal glavnemu svojemu delu »Rougon-Macquartovi« pravi Zola, da hoče kazati, kako se jedna rodovina, jedna majhna skupina giblje v družbi, kako se širi in pošlje med svet deset do dvajset posameznikov, kateri se zde na prvi pogled različni, ali so vender. v ozki zvezi, če jih pogledaš bliže; iskati hoče nit, ki vodi matematično od druzega do druzega in sledeč ji rešiti dvojno vprašanje prirodinih osnov in okoliščin; in kadar bode imel v roki vse konce in pred sabo družbeno skupino, pokazal bode to skupino v svojem dejanji in nehanji kot zastopnico zgodovinske dobe) pokazal jo bode v 3°4 Fr. Svetič: Naturalizem. različnih svojih namerah in zajedno preiskal, kako se izgublja volja posameznikova v občnih težnjah vse družbe. Rodbina, katere zgodovino hoče pisati, podedovala je bolezni na živcih in na krvi, bolezni, katere so se najprej zarad telesne poškodbe pokazale pri rodni materi in ki pod vplivom okolice pri posamezniku tega plemena delujejo na vsa javljanja človeške njegove prirode, to se pravi: na kreposti in pregrehe njegove. Zola zahteva dalje, da roman bodi znanosten; da hoče slovstvo določeno po znanosti, da v povestih svojih namerava porabiti napredek novejše znanosti in razviti značaje resničneje. Do zdaj, pravi, se je samo opazovalo; treba je pa tudi poskusov, kateri nam kažejo življenje od novih stranij. Eksperimentalni pripovednik naj si izvoli posebne razmere, natanko znana tla in tja naj postavi ljudi z natančno določenimi značaji. Vpraša se: kako se bodo ti ljudje v tej in tej okolici vedli? Posledek se bode dal znanostno določiti. Zola si misli, da kemija navaja do životoslovja, životoslovje do ljudoslovja, ljudoslovje do družboslovja in družboslovje do poskusnega romana t. j. do preiskave in razlage človeškega uma in človeških strastij. Na to misel o poskusu v romanu je privedel Zolo nekov fizijolog, Claude Bernard, ki uči, da se mora poskusni način, kateri je imel do zdaj opraviti samo z neživimi stvarmi, v prihodnje razprostreti tudi na živa telesa. — Zola se opira še na druzega učenjaka, na Taineja, za katerim hodi v svojem tako priljubljenem mu nauku o vplivu okolice in o človeških izpričalih (documents humains). Taine je bil namreč spoznal, v kako tesni zvezi je zdelek pisateljev z njegovo domišljijo, domišljija s temperamentom, temperament s plemenom, pleme z okolico in dednimi vplivi. Ce hitro pregledamo, kar se je do zdaj reklo o Zolo vem nauku, povzeti se dado načela njegova kratko takole: v povesti je treba resnice, same gole istinitosti brez vsega sanjarenja; zahtevati je živega in natančnega popisa, slikati je smeti tudi grde, negnusne reči, ker je okolica tolike važnosti; premišljevati in preiskavati je dušne in telesne bolezni, ozirati se je na prirodi?w osnovo, temperament, in na vpliv podedovanja; in pri vsem je postopati v soglasji z znanostjo sedanje dobe. (Konec prihodnjič.) 402 Fr. Svetič: Naturalizem. Naturalizem. Spisal Fr. Svetič. (Konec.) V. a bi dal tem nazorom meso in kri, začel je Zola spisavati velikanski ciklus »Rougon-Macquartovi ali prirodoslovna in družbena zgodovina neke rodbine za druzega cesarstva«*). Že naslov ima do malega ves naturalistični nauk v sebi. Ta povestni venec bode po pisateljevem načrtu obsezal dvajset zvezkov, vsak zvezek bode roman zase, da se lehko samostalno čita, vender »vse zgodbe 'zvirajo 'z bolezni ene« (reklo bi se prosto po Prešini u) in so, vsaj kakor Zola misli, organična celota. Ves zdelek ima biti družbena zgodovina druzega cesarstva in se začenja v času, ko se je princ Louis Napoleon polastil državnega krmila. Prvi snopič je izšel leta 1871.; vsega skupaj je dozdaj štirinajst povestij danih na svetlo. Pisatelj si ni namenil, tukaj vtopiti se v vse te romane, pripo-vedovati njih obsega, kazati prisojne in odsojne strani posameznih povestij, ocenjati njih skladbe in premišljati značajev: bilo bi preobširno. Zadoščujejo naj samo naslednje kratke črtice o tej veliki epopeji. V Plassansu (izmišljeno ime za Aix) živela je vrtnfkova vdova Adelajida Rougon, drugič omožena z nekim Macquartom. Ta ženska, skupna mati Rougon-Macquartovih, bila se je telesno poškodovala, dobila krč in je sčasoma oslabela na umu. Njeno nadlogo so podedovali otroci in otrok otroci. Vsa rodovina je določena zaradi te ded-ščine v počasno hiranje in za pregreho. Podedovana bolezen rodi pri Rougon-Macquartovih slaba svojstva, ki se najbolj kažejo v grdi sa-mopašnosti in mesenosti; vender se na drugi strani razodeva tudi v umetniški nadarjenosti. — Potomci Adelajidini se razkrope po francoski zemlji, največ jih seveda nase potegne središče, Pariz. Pisatelj hodi za njimi, stavi jih na različna tla, med razne stanove in »milieuse« ter »eksperimentuje« ž njimi. Seznanijo nas z malomestnim življenjem, kaže nam gnezdo na kmetih s svojimi malostnimi spletkami. Potem nas postavi v Pariz, vodi nas od kraja do kraja, slika nam raznovrstne *) Tudi Balzac je spisal podobno zbirko, katero je imenoval »La comedie Im-maiiie«, ki nam takisto pred uči slsn i v. o francosko tlru/.bo tedanjega časa. Fr. Švetič: Naturalizem. 403 prizore in popisuje življenje vseh krogov, od najvišjih do najnižjih, najubožnejših. Pelje nas v ministrov salon, v zbornico, h konjskim dirkam, na trg, kjer se proda živež; vse kar je tukaj videti, natančno popiše: sočivje, klobase, sir, ribe, perutnino itd., pove nam ne samo, kakšno je vse to po zunanje, marveč tudi, kakšen ukus ima, in zlasti, kako diši. Pelje nas v kovačnico, kjer ima dovolj prilike za mojstersko popisovanje. Iti moramo dalje ž njim v rastlinjak, pregledavati cvetice, dihati mlačni, zaduhli, z mamečim vonjem napolnjeni zrak in poslušati pisatelja, ko nam razklada botaniške svoje znanosti. Vede nas dalje v velik bazar, kjer nam razkazuje blago in razlaga, kako se izpečava. Zopet potem nas postavi na deželo, sredi zarastlega parka in nam pripoveduje idilo, ki se ondu godi. Popisuje nam preprosto vaško življenje, riše rudnik in slika delavce, kako žive in trpe; vede nas nazaj v Pariz, v slikarnico, in potem zopet na kmete itd. Sploh: popisati hoče življenje sedanje dobe v vseh oblikah in seznaniti bralca z vsemi stanovi in družbenimi skupinami. Vse riše živo in natančno, res prav mikroskopično. Tudi to popisuje, kar se ne da prijeti n. pr. luč, duh. Vso veliko svojo nadarjenost uporablja, da silno vestno naslika svoj mikrokozem. Če nam kaže osebe iz nižjih stanov, poslužuje se rad njihovega jezika. Najrajši se mudi, kjer mu je opisavati bolezni, in da bi to natanko pogodil, hodil je po bolnicah in opazoval bolnike. Najznamenitejši roman v zbirki je »L' Assommoir«, ker najbolje kaže Zolovo smer in naturalistična načela. Junak v tej povesti je strehar Coupeau, oženjen z Gervazijo, vnukinjo Adelajidino. Coupeau je priden in reden delavec. Neka ženska se mu hoče maščevati in prereže vrv, s katero je Coupeau med delom privezan na strehi, Coupeau pade in se hudo pobije; vender ozdravi, ali zdaj je ves drug. Ko je moral v bolezni od dela počivati, navadil se je žganja in se ga ne more več odvaditi, naj se še toliko trudi in trdno sklepa. Nasledki se hitro pokažejo, Coupeau dobi »delirium tremens« in žalostno pogine. (Zola seveda to bolezen vestno opiše.) — Vdova Gervazija se v obupu tudi pijači uda in kmalu revno umre. Zola hoče veljavo dobiti nauku svojemu tudi v gledališči. Po njegovih nazorih bi se morala odpraviti žaloigra in igrokaz višje vrste. L. 1871. predelal je za oder svoj roman »Therese Raquin«, in to igro stavi v vzgled novejši dramatični umetnosti. V predgovoru uči, da mora gledališče pojasniti, kako vpliva okolica na osebo; opuste naj se vse basni, vse neumno besedovanje in konvencijonalne neslanosti. Vender se Zola sam drži jednote v kraji, kar je tudi konvencijonalna 2U* 404 posebnost. Potem je spravil na oder dve veseli igri; jedna je tako podla, da je občinstvo ne le sikalo, temveč na konci tudi klicalo ravnatelju, naj rajši zamolči pisateljevo ime. Zola pa se ni dal ostrašiti, še tisto leto je izdal tri igre. Pravi, da je prepričan o končnem uspehu svojih igrokazov, da samo čaka in da je dovolj trdovraten v potrpljenji. »Saj so morali naposled venderle. citati tudi moje romane, in poslušali bodo tudi igre moje.« —• Sicer pa Zola meni, daje poskusno slovstvo še v povojih in da on ni še našel skrivnosti; trudi se samo, da bi omejil kolikor moči osebni živeij, osebno vmešavanje pisateljevo. »Grajajte me, kolikor vam drago. Morda res ne hodim po pravi poti, ali naturalizem je slovstvo prihodnjosti«.*) Romane »L' Assommoir«, »Nana« in »Germinal« predelal je neki Busnach v igre. (»L' Assommoira« so igrali pred nekaj leti tudi na Dunaji v mestnem gledališči.) Ko so v Parizu igrali »Assommoira« in »Nano«, poskusilo se je vse, da bi imelo občinstvo priroden, istinit vtisek o tem, kar se godi na odru, in da bi čutilo, kakor da se res godi. V »Assommoiru« se kaže pralnica, zato diši z odra po mijlu; dve perici se prepirata in se polivata res z vodo. Delavci nastopajo v pravi delavski obleki, in kadar ima Coupeau pasti raz streho, vržejo masko doli, da se stavi tudi padanje živo pred oči. Bolezni se slikajo posebno skrbno. V zadnjem dejanji se mora Coupeau po vsem životu tresti, da pokaže, kako se ga je prijel delirij. — Nana umre za osep-nicami; igralka, ki ima to vlogo, dvigne se v zadnjem dejanji v postelji in nje obraz je videti ves črn osepnic. — Zolov vpliv na novejše francosko romanopisje je velik, njegov nauk se je razširil in mu pridobil lepo število učencev, ki izkušajo učenika celo prekositi. (Učenci so pač zmeraj hujši nego učenik sam.) Najimenitnejši pisatelji, ki stopajo za Zolo, so: Maupassant, Hennique, Vast-Ricouard, Alexis, Huvsmans, Ceard i. dr. Zola je izdal skupno s »prijatelji« — učencev, pravi, nima — zbirko novel z imenom »Večeri v Medanu«. Medan se imenuje Zolovo posestvo na kmetih. Vsak je dal po jedno novelo, toda samo Zolova je nekaj vredna. Učenci so brez domišljije, njih spisi so goli prepisi brez pesniškega čustva, natančni pa v podlosti. Kakor učenik se tudi učenci najrajši bavijo s patologiškimi prikazi. Jedna Henniatueovih novel ni druzega kot trpljenje necega beležnika, ki ima trakuljo in se je ne more iznebiti. Huysmans pa nam slika v neki povesti — grižo in njene nasledke. Kako daleč je segel naturalistični evangelij v tuja slovstva in v koliki meri je to, kar se ondu naturalističnega nahaja, Zolov vpliv in *) Kdo se ne spominja Wagnerjeve »Zukunftsmusik« ? Pis. Fr. Svetič: Naturalizem. Fr. Svetič : Naturalizem. 405 koliko samostojen pojav, to je težko določiti. — Samo nekaj kratkih opazek o tem. Na najrodovitnejša tla je padlo naturalistično seme, kakor se kaže, v Italiji, kjer se naturalizmu pravi »verismo«. Izmed veristov bi bil pred druzimi imenovati izvrstni novelist G i o v a n n i V e r g a, ki se sam morda ne šteje med naturaliste, ki pa vender zelo na Zolo spominja s svojimi živimi popisi in s tem, da se rad mudi s slikanjem patologičnih prikaznij. Težko bi bilo pa izreči, je li Verga naravnost pod Zolovim vplivom, ali se je samostalno razvil. Naravnost za Zolo pa pobira stopinje Luigi Capuana, toda ta ni posebnega pomena. — Na Nemce ne vem, da bi bil naturalizem močno vplival, dasitudi Zolova dela pridno prevajajo. Nemci so v slovstvenih rečeh povečem še stari idejalisti, četudi si v novejšem času nekateri realisti dobivajo veljavo n. pr. Hopfen, Wildenbruch, Stinde in drugi. Ali to so zmerni realisti, skrajnih, t. j. naturalistov Nemci nimajo. — V Angležih se tudi še ni prikazal realistični ukus, pri njih je ukoreninjen zmerni, zdravi realizem Dickensov. Sicer je pa večina novejših angleških novelistov — ženskega spola, in da je tem nežnočutnim »Blaustrumpfom« Zola nad vse »shocking«, to se ume samo po sebi. — Na slovanske književnosti Zola pač tudi še ni razprostrl vpliva svojega, četudi se ne pogreša pri nekaterih slovanskih pisateljih naturalistični vpliv in se nekateri ruski spisi skoraj Zolovim lehko stavijo na stran. Toda ruski, tudi skrajni realizem seje razvil na domačih tleh: Tolstoj, Dostojevskij i. dr. so neodvisni od Zole, kakor pač tudi Gogol ni pod Balzacovim vplivom, ker Balzacovi spisi so šele po smrti njegovi 1. 1850. bili obče znani in prišli do veljave. — Mimogrede bodi omenjeno, da se je, ni dolgo tega, Tolstega zelo naturalistični igrokaz »Moč teme« v Parizu spravil na oder in da ga je francosko občinstvo dovolj prijazno vsprejelo. -— VI. Govorečim o zunanjem uspehu Zolovega pisanja, nam je potrditi, da se njegove knjige hitro širijo, da se ljudje »trgajo« zanje. »Nana« n. pr. je v prav kratkem času učakala nad sto natiskov. Razprodaja njegovih knjig je nesla Zoli toliko, da se sme danes šteti med bogatine. Vender pa ta uspeh ni »netto« in ni ga pripisavati sami notranji vrednosti njegovih del in navdušenju občudovalcev. Da se Zolove knjige tako hitro in v takem številu izpečavajo, pripomogel je največ, kakor bi se nemški reklo: »Skandalerfolg« njegovih spisov. Ali vender 406 Fr. Svetič: Naturalizem. se mu dela krivica, ako se mu očita po novinah in knjigah, da goji slovstvo, katero se zaznamenuje z ljubeznivim imenom »pornografija« svinjepis — »Začeli smo z »Duhom kristijanstva« 1), s »Premišljevanji« 2) in z »Jesenskimi listi« 3), in kam smo prišli? Do »Asommoira« in »svinjepisa!«, toži časopis »Figaro«. — Hudobna peresa celo nagajajo Zoli in Zolovcem, da se beseda naturalizem izvaja iz latinskega »naturalia«. — Pač mnogim Zola že zaradi tega ne ugaja, ker je realist. Nekaterim preobčutnim, preidejalnim dušam se realist sploh mrzi. 4) — Naj imajo naturalistični proizvodi še toliko napak, naj je ves naturalizem zmota, vender Zola ne zaslužuje, da se šteje med pornografe. Sicer ne vidimo v njegovo srce, vender ni potrebno misliti, da hoče dobička iskati s tem, da bi pohujševal človeštvo, da bi pisal za raz-uzdance, šegetal jim otrplo polt ter jim oživljal usehlo domišljijo. Njegovi spisi nimajo slabih, nenravnih namer, ker greh pregrdo slikajo, da bi vabil in zapeljeval. Zola ima svoje leposlovno prepričanje in po njem se ravna. Najprej mu je za resnico. Ker se tako neustrašeno poteza zanjo, odpuščamo mu lože napake in grehe. Resničnost v njegovih spisih mu je tudi veliko pripomogla do uspeha; človek išče in hoče resnico, četudi ga neprijetno presune ali rani. — Kakor rečeno, hoče Zola samo istinitost, samo kar se v življenji res godi. Preveč po črki se pa drži Goethejevega nauka: »Greif nur in's volle Menschenleben«, a) Chateaubriand, »Le genie du christianisme«, 2) Lamaitine, »Meditations poetkmes«. s) V. Hugo, »Les feuilles d' automne«. 4) To je čutil Gogol. Citaj krasni uvod 7. poglavju I. dela njegovih »Mrtvih duš«. ». . . Srečen pisatelj, ki se ne zmeni za dolgočasne, zoperne zuačaje, kateri nas osupnejo s svojo žalostno istinitostjo, marveč si voli samd značaje, v katerih se blešči božja in človeška visokost! . . . Z mamečim kadilom je zagrnil ljudem oči; preprijetno se jim je laskal s tem, da je pokril življenja senco in odkril samo blesk. Ves svet je oduševljen zahj . . . Imenujejo ga velicega, slavnoznanega pevca . . . Kako vse drugačna pa je usoda tistega pisatelja, ki se drzne upodabljati vsakdanje reči, za katere se komaj kdo zmeni, in strašno, gnusno blato, ki omadežuje življenja našega ubožnost; pisatelja, ki si upa s krepkim, neusmiljenim dletom obdelavati in ljudstvu jasno pred oči staviti mrzle, razkosane značaje, katerih mrgoli na trnjevi in dolgočasni poti življenja našega na tem svetu! On ne sliši množice ploskati mu, ne vidi hvaležnih solza in jednoglasnega oduševljenja ginenih src; ne prihiti mu naproti šestnajstletna krasotica s pove"šeuo glavico in junaško udanostjo; tudi ne odide ostri sodbi sovre-menikov, hinavski, trdosrčni sodbi, ki pravi, da so njegove stvaritve podle in ubožne, ki ga stavi med zaničevane, človeštvo z nogami teptajoče pisatelje in mu odreka srce, in čut in božjo luč nadarjenosti . , .« Fr. Svetič: Naturalizem. 307 Zola pregloboko seza, prav do dna. Ua ne zadoščuje sentimentalnost in idejalizem, ki nima nikakeršnih tal pod sabo, in da je tudi realizem potreben, to je obče priznano; ali sama gola realnost ni še poezija. Oboje naj se združuje, kakor n. pr. pri Turgenevu, to je pač jedino pravi pot. Turgenev podaje drugačne dušne hrane nego je Zolova! Vender je še dovolj francoskih romanopiscev, ki si jemljo Turgeneva in Dickensa v vzgled in ne Zole. Sicer pa Zola sam v boljših urah spominja na Dickensa in Daudeta. Zola je jednostransk v istinitosti, ker vidi povsod samo mračno stran. Njegovi ljudje so v prozajični, v vsakdanji obleki, značaji njegovi skoraj vsi zaničljivi. Po pravici se mu očita, da ne razločuje boj (»farbenblind«). Nikjer ni veselega življenja v njegovih povestih, nikjer blagodejnega humorja, nikjer duha in milote. Romantiki so bili na boljšem poti, ker so učili, da se v pesništvu vrsti grdo z lepim, žalostno z veselim, kakor se izpreminjajo v življenji sreča in nesreča, lepota in grdoba. Zoli je stvar božja samo snov. Človekoljubu se milo stori čitajočemu njegove povesti in ima-jočemu pred sabo jedino zavržena ali vsaj slabotna človeška bitja. Ciklus »Rougon-Macquartovi« je prava Sodoma in Gomora: med blizu tisoč osebami, ki nastopijo, najti ni niti pet pravičnih ljudij! Zolove osebe imajo samo zunanje, ž i valje življenje, samo živce, čute, meso in kri ; popisuje nam jih le životopisno, dušeslovno ne. Volja, misli, strasti v porajanji — vse to nam je zakrito. Naturalistični romanopisci, kateri nam trosijo prav malenkostne popise, če gre za snovne stvari, in ki na dolgo in široko govore o rečeh, katere nas malo zanimajo, mahoma so jako varčni, kadar bi jim bilo razlagati dušne pojave. »Naturalisti ne premišljajo splošnih značajev, temveč slikajo izjeme. Ne da nam bi kazali tipov, rišejo samo spake in ker se spake nahajajo v prirodi, pravijo: »To je resnica, to je človeško izpričalo! — To je nečloveško izpričalo, reklo bi se bolje prav, to je redek vzgled tega, kar je človeški prirodi nasprotnega.« (»Figaro«). Če se nameri Zola na osebo, katera bi bila prikupljiva, ustavi se nerad pri nji, popiše jo le površno; toda če ima grd značaj pod roko, kako dobro mu de, kako natanko ga slika! — Obrazi in primere so navadno iz živalstva; citatelju se zdi-časih, kakor da je v hlevu ali zverinjaku, nekakšen živaisk duh mu puhti iz teh popisov nasproti. Zola se ne ustraši nobenega prizora, bodi še tako zopern. Najdrznejši njegovih romanov je »Nana« in s to povestjo je Zola res napravil gadno mlako v slovstvu. Sicer se ne zahteva od realističnega pisatelja, da se giblji jedino v višavah in da je biti njegovim osebam serafske či- 4.o8 Fr. Svetič: Naturalizem. stosti, ali to, kar podaje Zola v »Nani«, to je vender preveč in pre-opolzlo. — Zola je kolo ris t med pisatelji, moč njegova so slike. Ves roman »Une page d' amour« bistveno ni nič druzega nego popis pariškega mesta, katero nam kaže v petih raznih, velicih podobah, polnih življenja in barv in plastičnih obrazov. Krasen je n. pr. popis velikanskega danjenja, ki je uvod romanu »Pariški 'trebuh«. Slika, katera je na konci te povesti, napravi mogočen vtisek kakor veličasten finale. — Ali popisovanje preveč prevladuje v Zolinih povestih, njegove slike so čestokrat preobložene; oseba ni druzega nego stafaža, in s t a f a ž a p r e p 1 a v 1 j a d e j an j e. Zola ne razločuje, kaj je zanimivo, kaj ne — kaj važno, kaj postransko. Pa to naj bi bilo, samo da bi ne popisaval s takim veseljem negnusnih rečij. O tej stvari se čita tale dobra opazka: » . . . . samo toliko rečem, da se nahaja umazan materijalizem in surova poltenost, ki bi se morala gabiti nežnemu ukusu in sramežljivemu srcu; da nekatere grde in nesnažne reči na tem svetu niso vredne, da se kdo zmeni zanje, še menj, da se popi-savajo; da n. pr. podlost srca in smrad življenja nista predmeta višjemu premišljevanju.« (»Journal des Debats«.) Zola pa se grdih, vsakdanjih rečij najrajši loteva in izkuša vso svojo spretnost nad njimi. To vse pa ni druzega nego preris, natančen, skrbno zdelan preris sicer, ali vender preris, ker se pogreša oživljajoča misel. Za popise rabijo Zoli žive, v oko bodoče barve. Najbolje se mu posrečujejo slike iz spomina n. pr. kadar piše o mestu Plassans (= Aix), katero je bil otrok zapustil. Ti popisi so seveda menj natančni, ali zato tudi menj vsakdanji in bolj poetični, dokaz, da se pisatelj predaleč izgublja, kadar popisuje reči, katere ima pred sabo. Reklo se je, da Zola zametava domišljijo. S tem si sam zasiplje izvor, iz katerega je pesniku zajemati. Kdor si jemlje samo istinitost za predmet, bode kmalu jednoličen ter se naposled izpiše. Odkod dobivati nove snovi, če ne od neusehle domišljije ? Sicer pa se ji mora tudi Zola toliko ukloniti, da izumi načrt in zgodbo. Ali dejanje mu je majhne vrednosti. »Gibanja«, pravi, »so le zato, da se kaže oseba v logičnem razvoji«. Kar je pa dejanja v povestih njegovih, mora se priznati, da je jasno in dosledno. — Zola piše mirno, objektivno; svojih čustev ne razodeva, naj tudi govori o trpljenji in bolečinah, o revščini in ubožcih. Osebnega pomilovanja ne izraža. Vender se iz jednega novejših njegovih del, iz »Germinala«, sliši nekakšen klic: »Pomagajte ubogim delavcem v rudnikih!« Fr. Svetič: Naturalizem. 409 Kar uči Zola o podedovanji, to je sicer utemeljeno, a za povest pač ni posebnega pomena, je li junak dobra in slaba svojstva podedoval ali drugače si pridobil. — Zola v tej stvari tudi ni dosleden. Rodbina Rougon-Macquartova je po pramateri odločena za pregreho in hiranje ; toda lepa in cvetoča Nana, za katero se moški »trgajo«, ne napravlja vtiska, kakor da je že po rojstvu bolna. Dalje Zola pozablja, da se Rougon-Macquartovim tuja, zdrava kri primešava in da bi se imela rodovina zaradi tega sčasoma preroditi in izgubiti podedovane bolezni. (Razven če si Zola misli, da so tudi drugi vsi bolni. Vsaj moralne hibe imajo vsi.) Da bi se Zola samo o s lan j al na znanost, ne bi bilo ničesa ugovarjati. Ali on zahteva, naj je roman znanost sama, tedaj zamenjava znanost in pesništvo. Ali je roman, četudi na istiniti podstavi, pesniški zdelek, izumljena zgodba, in torej ni znanost; ali pa je gola znanost in tedaj ni pesniški proizvod. — O Zoli se pravi, da ne piše romanov, temveč samo snovi romanom in da roman, kakeršnega hočejo naturalisti, ni roman, ampak poročilo. Bolezni popisavati vender ni leposlovčeva, temveč zdravnikova stvar. Omenjalo se je že, kakšno vlogo ima pri naturalistih poskus. Ali pa smo upravičeni misliti si, da se z duhom in dušnim življenjem tako lehko poskuša kakor s telesi? Niti životoslovna vprašanja niso rešena, tem menj so nam jasni dušeslovni pojavi. — Gre zato, ima li človek prosto voljo ali ne, tega vprašanja pa vender nima rešiti pesnik. Zola se tako protivi vmešavanju pisateljevemu; ali v povestih njegovih odločuje tudi »naključje«. Primerov bi se lehko navedlo. Zola pride sicer s pripravljenim značajem, kateremu se je temu ali onemu dogodku nasproti tako in tako vesti. Dogodek pa vender izumi pisateljeva domišljija, pisatelj tedaj le z domišljijo svojo »poskuša«. Tudi Zola je izumljiv, tudi on ima domišljijo, živo, plodovi t o domišljijo, četudi se je brani. — Nekateri ga celo — to mu pač prav hudo de — štejejo med romantike. (Primeri naj se o tem T. Zollingov podlistek v »Neue freie Presse«, 7. in 8. dne okt. 1. 1881.) Res je, da' Zolov zlog, časih tudi celi prizori v njegovih romanih spominjajo na V. Hugona; pri njem se takisto nahaja marsikaj, kar je »grotesque« in bi delalo čast najbolj romantičnemu zdelku; tudi to je romantično (če imajo sploh jedini romantiki svojsko pravico do tega), da devlje okolico in prirodo v soglasje s čustvi svojih oseb. Vender se mu godi krivica, če ga bližajo kritiki njemu toliko zo-pernim romantikom. Preudari naj se samo, kaj hočejo romantiki in kaj 4io Fr, Svetič: Naturalizem. zahteva naturalizem. Zola sam se brani najbolje, ker stvar obrne in odkrito priznava, da je žal! tudi pri njem marsikaj romantičnega, da se ni mogel še oprostiti vseh teh ukoreninjenih neslanosti], da pa bode sčasoma že drugače. — S to izpovedjo govori pa tudi proti sebi, ker nehote priznava, da marsikaj velja in se je marsičemu težko ogniti v leposlovji, čeprav je naturalizmu nasprotno. Pripoznati je, da je Zola navzlic svojim čudnim leposlovnim nazorom venderle velik pesnik. Nekatere epizode v njegovih romanih so polne v resnici poetičnega duha, pravi biseri. Biser nam je pa drag, najdimo ga bodisi med listjem ali med slamo, v smeteh ali v gnoji. — V zlogu je Zola veščak kakor malokdo. Kako natančne in primerne izraze umeje rabiti, kako plastično slikati, koliko menjave in bogastva ima beseda njegova! Zola sam se o pisavi izreka takole: »Jezik je logika. Dobro pišeš, če daš misli ali čustvu pravo besedo. Vse drugo je nečimernost, nepotreben lišp. Ako hočeš dobro pisati, moraš si krepko vtisniti, o čemer pišeš, in ta vtisek ponavljaj z vso močjo, pa tudi z vso preprostostjo.« VIL H koncu še nekaj opazek. — Rekel sem, da je naturalizem samo dalje razvit, pretiran realizem; omenil sem, kako je stopal realistični ukus od stopinje do stopinje, od Balzaca do Flauberta, od Flauberta do bratov Goncourtov in do Zole. Naturalistična mer je napredek, četudi retrograden napredek, zdi se mi priroden, neizogiben razvoj, kajti vsaka reč se do skrajnega konca p r i tira in pretira in potem preživi. Večen krogotok je, ne le v prirodi, ampak tudi v človeškem življenji in gibanji. Ideje in družbe se rodč, razvijajo, starajo, zopet prenove in prežive. Tako tudi v umetnosti: od prirode do umetnosti, od umetnosti do preumetnosti, potem zopet nazaj do prirode in zopet se začne kolobar. Konca se dotičeta, smelo bi se reči. — Francoski kritik P. Bourget pravi: »Po skrajnem realizmu, kateremu so se udali pisatelji od leta 1870. sem, prihaja že neizogibni upor (1' inevitable reaction); po oboževanji vsakdanjega življenja začenjajo se gojiti zopet lepe sanje.« —Jednak razvoj se kaže tudi v glasbeni umet> nosti. Wagner je hotel poravnati preveliko razliko med napevom in besedami; hotel je, naj bi bila godba samo izraz in opis besede, dejanja in čustva. Zašel je predaleč, njegova glasba se bolj in bolj bliža recitativu; »vzel je,« kakor piše o njem Saint-Saens, »operi vse, kar ima mičnega, da bi dobil prostora za dejanje; zatrl je pa s časom tudi dejanje in je namestil s čudnim besedovanjem in nekakim m o- Fr. Svetič: Naturalizem. 411 droslovjem, o katerem mi ni jasno, kaj pomenja.« — Tudi o slikarstvu bi se dalo reči, da se razvija retrogradno. Kaj je tako zvanim imp resi j onistom za misel, za lepoto v sliki! Čim vsakdanjejša, čim zma-zanejša, tem boljša se jim zdi. — Nekje sem čital, da je smeti Wag-nerja, Zolo in Vereščagina staviti drugega drugemu na stran kot zastopnike treh vej najnovejše umetnosti. Podobni med sabo so si res. Večina Vereščaginovih slik so samo jako spretne ilustracije. O tem slikarji, ki je ravno v Parizu svoje slike izstavil na ogled, piše znani Albert Wolf: »Jaz menim, da je Vereščagin v svojih velikih slikah »conferencier« l) z oljem, ki je besedo nadomestil z govorflom (tube) v pisanih barvah.« —- Dovoljuj se mi, da se še jedenkrat povrnem k naturalizmu, predno končam. —• Ali ga je povse obsoditi ? — Zakaj ? — Vzprejeti pa ga nam ni treba, če ne ugaja našemu ukusu. Odloči naj notranje čustvo; vprašajmo se, če nam naturalistično berilo povzdiga duh in blaži srce, ali pa če nam je zo-perno, prepodi o. V vodilo nam bodi La Bruverejev izrek: »Če ti berilo povzdiga dušo in te naudaje z blagimi čustvi, ne išči druzega merila, po katerim bi sodil zdelek; kajti dober in mojsterski je.« — Vodi nas dalje misel, ki je pač tako stara kakor civilizacija, in katero je pesimistični modrijan Schopenhauer preprosto izrazil takole: »Četudi vsakdanje življenje ni nikakor lepo, umeli so vender slikarji, pesniki, glasbeni umetniki kazati nam življenje v lepih podobah, vzbujati nam lepe misli, sladke sanje, in srečni smo, četudi samo za malo časa, in oproščeni grdob okrog sebe, ako premišljamo mojsterske zdelke. To begoče veselje je kakor cvetica, katero odtrgamo tik brezdna.« Človek je že tako ustvarjen, da ga bolj osrečuje prijetna in lepa laž nego vzore podirajoča resnica. Tega človeškega svojstva tudi naturalizem ne bode mogel predrugačiti. Sicer pa se poslednje čase precej glasno zagotavlja, da je naturalizem že preživel dobo svojo. Primeri naj se že navedena izjava Bourgetova in naslednja izjava »Figarova«, ki govori o prelagatelji ruskih romanov, grofu Vogiie: ». . . . sicer pa so nas ruske povesti genile do dna srca. Njih vpliv se že čuti tu in tam v naših knjigah in morda se že začenja slovstveni preporod, katerega prerokuje gospod Melhior de Vogue. Zakaj ne? Završujmo s to zaupno besedo.« '") Tisti, ki z javnimi predavanji širi kakšno idejo.