.Ί ι .r-,ir. .I'.AVÜJ? Štev. 17. V Ljubljani, dne 24. aprila. 1884. "VseTsina,: Ivan Sergijevič Aksakov. — Po volilnih shodili. — Kdo jo prouzročil narodni prepir? — Pogled po slovanskem svetu. — Razne novice. — Politični razgled. — Tržne cene. — jevič Aksakov. — 0 preporodu češkega naroda. Xl-va.stra.cii a : Ivan Sergi- Ivan Sergijevič Aksakov Aksakov izhaja iz starodavne ruske plemenitniške rodovine, ki neki seza celo do 1. 1027., do dobe velikega kneza Jaroslava Vladimiroviča. Iz te rodovine so se razširili tudi Voroncovi in Veljaminovi. Rodbinsko ime izhaja od Ivana Fedoroviča Aksaka, unuka Veljamina Andreje-viča, a pradeda sedanjim Aksakovim. Sedanji Ak-sakovi so si pridobili velikih zaslug za prosveto ruskega naroda. Oče Sergij eviču: Sergej Timofejevič Aksakov je nedosežen v opisavanji prirode in življenja ruskega naroda : „ Voz-pominanija" in „Se-mejnaja chronika" se smatrajo zauzor-dela v tej vrsti. Ta živost in plastičnost v predstavljanji je prešla na oba njegova sina : na starejšega Ivana in mlajšega Konstantina. Ivan Sergijevič Aksakov se je porodil leta 1823. v Petrogradu. Učil se je v Petrogradu. — Pozneje se je bavil s pesništvom in to z odličnim uspehom; njegove lirske pesmi so dobile občno pohvalo. Bil je urednik „Parusu". Leta „Moskovska sbornik" bil .začel izdajati pa „Dem.". 1852. je leta 1861 Aksakov se je takoj pokazal — slovanofila ; tako v Denu (1861 -1867), pozneje v „Moskvi" (1867 do 1868) in „Moskviči". Zdaj ureduje „Rusij o". In sedaj Je on jeden najodličnejših in najognjevitejših branilcev slo- vanofilskih načel. On je po svoji naravi najmanje nagnjen do kompromisov. — Ko sta mu bila prepovedana lista „Moskva" in „Moskvič", znal je braniti svoje prepričanje v drugih ruskih zbornikih. Poleg peresa je rabil tudi besedo v slovanskih komitejih. On je najbolj prebudil vse stanove ruskega društva kot prvo-sednik moskovskemu slovanskemu komiteju o priliki poslednjega bosen-skohercegovinskega ustanka in srbsko-turške in črnogorske vojne ; on jih je pridobil in navdušil, da so zbirali rado volj ne prineske in pošiljali . oborožene dobrovoljce na bojišče. Raz-uneto rusko društvo je prisililo rusko vlado, da je posredovala v vojni proti Turku. Aksakov se je pokazal močnega vodjo javnega mnenja, kateremu se niti vlada ni mogla na dolgo upirati. Na to nastalo jedinstvo med narodom in vsemi njegovimi stanovi jekazal Aksakovpo-nosno, ter jo je štel za zmago načel, katera zastopa slova- nofilska stranka čez 10 let. — Ta slovanofilska stranka v Rusiji ima to nedvojbeno zaslugo za svojo veliko domovino : da je — proučevajoča sama svoj narod in posebno kmetiški njegov stan, pokazala na ta največji in najvažnejši del ruskega društva; pokazala je njegove običaje, način mišljenja, narav njegovo, težnje in potrebe ; opozorila je 132 SLOVAN. Ster. 17. na velikanski razloček, ki je med višjimi razredi ruskega društva in ljudstvom ; pa je pokazala tudi način, kako se ima ta meja odstraniti. Proučevajoča svoje ljudstvo, spoznala je ta stranka po naravnem potu tudi sorodna slovanska plemena, ki so se tudi vzbudila na novo dušno življenje v prvi polovici našega stoletja. Ona čustva, ki jih je stranka gojila do ruskega naroda, prenesla je tudi na druga slovanska plemena. (Starejši zastopniki te stranke so bili : Ivan in Peter Kirejevskij, Homjakov, Dimitrij Valujev, slavist Pogodin. — K njim so pozneje pristopili Jurij Samarin, Košeljev itd., — pa tudi brata Ivan in Konstantin Aksakov.) Osrčen po tem uspehu ni se mogel Aksakov vzdržati, da bi ne bil izjavil z ostro besedo v slovanskem društvu v Moskvi svojo nevoljo zaradi sklepov berolin-skega kongresa in da bi ne bil obsodil šibkosti ruske diplomacije, ki je dopustila zapadni Evropi podstreči j določila sv. Štefanske pogodbe in tako zmanjšati Rusiji in slovanskim narodom sad, zaslužen s tolikimi žrtvami. Zaradi te predrznosti je namignila ruska vlada Aksako-vemu, naj se odtegne za nekoliko časa na kmete — v vladimirsko gubernijo. Narodna ruska stranka, kri kateri ima tudi Aksakov svoj del, ima to zaslugo, da se je ojačila narodna samozavest, da se je vzbudil narodni ponos. Oni tuji življi, ki so se bili za Petrom Velikim prilepili ruski narodni in državni zadrugi, vsled one samozavesti vedno bolj izginjajo. Rusko društvo se čuti zadosti močno in sposobno, da samo prime v roke krmilo narodne in državne ladje. Aksakov je v velikem severnem narodu velika prikazen, nepodmitljiv značaj, neustrašen borilec za velika načela. — In kar je res velikega, dobrega, to častimo še na svojem nasprotniku; a kamo ne na svojem prijatelji — elovanofilu! „ (Posneto po „Vienci", 1882.) Po volilnih shodih. ■ Ko so se lanskega leta v kranjskem deželnem zbofb izustile proti slavnoznanim boriteljem za pravice slovenskega naroda L. Svetcu, dr. J. Vošnjaku in dr. V. Zamiku zaničevalne, provokatorne besede, slišal se je glas nevolje po vsi naši slovenski domovini. Poslanec, ki jih je bil izustil, izgubil je že jedino s tem zaupanje in veljavo v očeh vsakega domoljuba, kateri je ohranil še kaj zahvalnosti do onih mož, ki so vse svoje življenje vztrajno in požrtvovalno delovali na korist svojemu narodu. In odkritosrčno priznavamo, da nas to veseli ; kajti nam je dokaz, da ogromni večini našega naroda ni še tuja hvaležnost in da si je v političnih bojih pridobil toliko zrelih izkušenj, da ve prav dobro ločiti prave svoje prijatelje od navideznih. Nekateri drugi dogodki, ki so bili sicer malenkostni in bi se bili dali popolnoma poravnati, ko bi se bilo z jedne strani pokazalo le količkaj dobre volje, z druge strani pa več političnega takta, razburili so poleg tega še posebe narodno občutljivost in nasledek temu je bil, da je nastal oni nesrečni boj, kateri se bije sedaj po nekaterih naših listih, slabi naše skupno delovanje in nas kompromituje pri naših nasprotnikih in pred unanjim svetom. Stane nas veliko zatajevanja, da molčimo o marsikaterih dogodkih in okoliščinah, katere bi pojasnile, kako se ves ta peresni boj bije le zarad malenkostnega samoljubja in kako se je vsled prizadevanja nekega deželnega poslanca poskrbelo zato, da se razburjenost ne poleže; — a ničesar ne bi koristile take rekriminacije, pač pa bi se ž njimi prilivalo olje v ogenj razvnetih strasti. Mi pa si ničesar bolje ne želimo, nego miru, kajti kedor ima oči, da vidi, in ušesa, da čuje, mogel se je že davno prepričati, da se sedanji nepotrebni boj obsoja povsod, koderkoli bijejo za blagor domovine in napredek naroda vneta srca slovenska. Če nas vse ne vara, bližamo se sedaj res tako potrebnemu domačemu miru, kateri nam bode omogočil, da svoje moči porabimo v podporo in pomoč svojim bratom po ostalih slovenskih kronovinah in da nastopi v na- rodnem oziru skupno delovanje vseh slovenskih državnih poslancev, katerim mora sicer z ozirom na razna njihova osebna osvedočenja na voljo biti „in dubiis libertas". Najbolje pa nas je dovei do tega sklepa izid volilnih shodov za letošnje dopolnilne volitve v mestni zastop ljubljanski. Ker je bilo že naprej znano, da se nasprotna stranka ne bode udeležila volitev, ne bili bi letošnji volilni shodi ljubljanski posebno zanimivi, ko bi ne bil skoro neposredno pred njimi nastal med deželno vlado in mestnim zborom važen jezikoven konflikt, kateri je razcepil sicer složne mestne odbornike v dva tabora. Pričakovalo se je tedaj, da se bodo ljubljanski volilci izrekli tudi o tem vprašanji ; zato je ne le po Ljubljani, ampak kakor dokazujejo razna došla nam pisma, razumništvo po vsem Slovenskem pričakovalo z velikim zanimanjem izida volilnih shodov ljubljanskih, kajti je bilo znano, da v drugem volilnem razredu izstopi odbornik profesor Suklje, kateri je v „Ljubljanskem Listu" tako toplo zagovarjal stališče vlade in pobijal s tem veljavo našega jezika. In volilci ljubljanski so se izrekli ; izrekli dvakrat in tako jasno, da ne more o splošno vladajočem mnenji med ljubljanskimi meščani biti nikakoršne dvojbe več. Že na prvem volilnem shodu ni bil proglašen za kandidata gosp. prof. Suklje in ko se je vsled odstopa gospod Stegnarjevega moral sklicati drugi volilni skod, bil je proti njemu proglašen za kandidata z več, nego dvema tretjinama glasov mnogoštevilno zbranih volilcev ces. kr. beležnik Ivan Gogala. Ni dvojbe, da si bode visoka vlada kljubu temu prizadevala z vsemi močmi, ki jih ima v oblasti, da proti osrednjemu volilnemu odboru zmaga' z gosp. Suklje toni. A naj bode konečni izid volitev kakoršen koli, to je gotovo, da gospod profesor nima v narodu nikake zaslombe, da mu tedaj od njega ni pričakovati podpore niti odobravanja svojih političnih del. Zopetna izvolitev g. profesorja razburila bi le še bolje neodvisno meščanstvo, Štev. 17. SLOVAN. 133 katero je v opoziciji proti njemu složno ; ob jednem pa prouzročila, da bi se veliko težje mogel dušeči sporazum med vlado in mestnim zastopom ljubljanskim.*) Ad vocem vlada treba nam je izpovedati, da ga ni tudi med tako zvanimi „radikalci", o katerih na Turjaškem trgu tako neradi slišijo, moža, ki ne bi radovoljno priznaval, da ima sedanja vlada velikih zaslug za vsaj nekoliko izvršeno uresničenje narodnih naših zahtev in da načelnika deželni vladi na Kranjskem vodijo res blagi nameni. Zato so tudi vsi slovenski rodoljubi z radostjo pripravljeni podpirati vlado; zato vsi naši časniki vedno z veseljem pozdravljajo vse, kar ona stori za izvedbo ravnopravnosti. Da pa ne odobravamo vsi vsakega dela vladnega, je čisto naravno, ker ona ravna često brez predidbčega sporazumka s stranko, na katero se oslanja, in vsled tega po nepotrebnem žali z malenkostnimi stvarmi občutljivost našega naroda. Ali je bilo potrebno, da je jezikovno vprašanje o tržnem redu postala taka „cause *) Kakor poročamo na drugem mestu, propal je g. Šuklje kjubu vsem vladnim naporom tudi pri volitvi. uredništvo. celebre" ? Ali bi se ne bila dala stvar uravnati mirno, ko bi bila visoka vlada pokazala le nekoliko dobre volje? Stranka, katera bi imela strogo predpisan pohodni svoj smer; katera bi s zavezanimi očmi sledila voditelju izbranemu jej na Turjaškem trgu; katera bi brez ugovora odobravala vse ukrepe vlade in bi jej tako bila mrtvo orodje — ni v interesu vlade. Pač pa bi jej mogla koristiti stranka, katera bi o vsaki priliki bila pripravljena podpirati vlado, kateri bi pa ne smela sezati po njeni samostalnosti in neodvisnosti — neodvisnosti posebno v narodnih zadevah. To se je poudarjalo tudi na vseh volilnih shodih in ako je visokorodnemu gospodu deželnemu predsedniku res do tega, da se oslanja na močno narodovo stranko, tedaj je pred vsem treba, da svoje osebe ne identifikuje z osebo urednika slovenskega uradnega lista in da ta list ne dopušča rabiti le za pod-pihovanje osebnih strasti in za napade, kakoršnim vrstni se nahajajo morebiti le še v amerikanskem časnikarstvu. Mir in spravo lahko tedaj on strese iz gub svoje vladne toge. Ce se bode to zgodilo, pokazala bode bližnja bodočnost. —1·. Kdo je prouzročil narodni prepir? II. Ko pa je deželnozborniška večina, dejali smo zadnjič, pozneje napravila še hujšo napako, zavihral je plamen na vseh straneh, ker so mladi politični pričetniki, ki so vodili omenjeno večino, namesto vode, ulivali olje na žrjavico ! Koliko so se že nekateri gospodje trudili, da bi opravičili slaboglasni sklep glede 600 goldinarjev, katere so naši deželni poslanci za preljubo nemščino tako rekoč v vodo vrgli ! Poslanec Šuklje se je potil v Mengiši in objektivni opazovalec poti se sedaj v ^Ljubljanskem Listu!" Ali resnice nismo izvedeli niti od poslanca Šu-kljeja, niti od poslanca ^objektivnega opazovalca". Zvijata se, gospoda poslanca, tija in sem, ali dokazati nista mogla ničesar! A gospod objektivni opazovalec je bil tako nepreviden, da je v svojem spisu omenjal tudi gospoda Deschmana, in ta mu je potem — odgovoril, da ga je o tem odgovoru mogla politi kurja polt. Sedaj vemo, da je vlada hotela najprej 500 goldinarjev za neobvezno kmečko nemščino; sedaj vemo, da je gospod deželni predsednik pritiskal, kolikor seje dalo; sedaj vemo, da slovenski poslanci iz pričetka o teh 500 goldinarjih za neobvezno kmečko nemščino niso ničesar vedeti hoteli, in sedaj tudi vemo, da je gospod deželni predsednik v ti malostni zadevi še celo prevzvišeno osebo našega cesarja potisnil v debato, a da se naši poslanci vzlic temu niso hoteli omehčati ! To scenarijo je opazoval še gospod Deschmann, potem pa mu je zagrinjalo prikrilo vse. Ali močnik, ki se je skuhal za kulisami, bil je neslan, neza-beljen, in nikakor se ni bilo čuditi, če ga slovenski narod použiti ni hotel! Igrala se je zopet komedija! 500 goldinarjev, katere je zahteval gospod deželni predsednik za ubogo kmečko nemščino, niso hoteli sprejeti gospodje poslanei, da bi se jim ne očitalo nemčurstvo ! Priložili so torej še jeden stotak, ter dovolili 600 goldinarjev za ne- obvezni pouk drugega deželnega jezika. To se je zgodilo v korist — nemškemu jeziku, ker bi se sicer gospod deželni predsednik, ki je poprej tako energično zahteval za nemščino pet stotakov, ne bil hotel zadovoljiti ! Naši poslanci so pri tem pozabili, da ima narod slovenski pred vsem dobro in krasno lastnost, da je silo občuten glede jezikovnega vprašanja ! Toliko se je povsod razvilo narodno čustvo, da narod obsoja takoj vsak korak, ki bi tudi površno dišal po nemškutovanji. „Nemcurji" so sedaj med Slovenci, kakor slab denar, ki ga vsakdo pozna ter v svojo blagajnico sprejemati noče. In hvalo Bogu, da je tako ! Zategadelj je narod v prvem hipu raz-videl, da so njegovi lastni poslanci dovolili 600 gold, nemščini v korist, in zavest se je vzbudila v njem, da ga hočejo njegovi lastni poslanci ponem-č e va ti. Inteligentnejši del naroda pa je o vsi stvari sodil, da gospodje poslanci tudi teh 600 gld. niso dovolili iz prepričanja in da nam sedaj hočejo samo nekoliko peska v oči vreči, meneč, da smo tako najivni, da ne bodemo ničesar opazili ! Konečno bilo je razburjeno vse : kompaktna večina naroda, kakor tudi inteligencija! In v resnici se sklep deželnega zbora ne da opravičiti po nobeni poti. Znesek 600 gld. je tako neznaten) da se s pomočjo te vsote ne bode niti jedno otroče ponem-čilo. Ali gospod objektivni opazovalec ugovarja: prijatelj, mi nismo hoteli ponemčevati, temveč smo imeli namen, s pomočjo deželnega šolskega sveta posloveniti Kočevsko. Ta argument smo čuli že tudi drugod ! A tudi tu velja, da se s pomočjo vsotice 600 gld. niti jedno kočevsko otroče posloveniti ne bode dalo. Sicer pa ni istina, da ste gospodje poslanci imeli ta namen takoj v pričetku, ker ste, kakor je klasična priča gospod Dra-gotin Dežman sedaj dokazala, s temi 600 gld. ob jednem 134 SLOVAN. Štev. 17. dovolil tistih 500 gld., katere je vlada zahtevala za nemščino. In če sedaj vedno trdite, da ste hoteli z dovoljeno vsoto tudi slovenščini na pomoč priskočiti, potem ste popolnoma pozabili na to, da mi „radikalni" Slovenci nikdar nismo zahtevali, naj bi se Kočevci v naši deželi poslovenili. Mi zahtevamo pravico svojemu narodu in zategadelj nočemo, da bi se Kočevci, ki so jedini pravi Nemci v kronovini, zatirali. Zategadelj je bil tudi sklep, za pouk druzega deželnega jezika določiti v deželnem proračunu 600 gld., nepravičen, in to tedaj, če ste hoteli ž njim podpreti ponemčevanja, kakor tudi tedaj, če ste ž njim samó nameravali poslovenjenje nemških Kočevcev pospešiti. To zadnje Vedno in o vsaki priliki naglašati, pa se vam, gospodje objektivni opazovalci, toliko menj spodobi, ker ste gorki privrženci Taaf-fejeve vladne zisteme, kateri je glavno načelo: sprava J η. . med narodi! '. ί'ΊΤ JlUi:'»rV>ÄjWI l'l.vj !l 1".S ITI 1 Mir J>. lilij.' t'l'I Vediti Danes mora pač vsak resnično objektiven opazovalec priznati, da je bil sklep glede že večkrat ome- njenih 000 gld. silno nepolitično dejanje; s tem sklepom ni se niti za nemški jezik, niti za slovenščino moglo kaj uspešnega doseči, kar je moral vsakdo že naprej vedeti. Isto tako pa se je moralo že naprej vedeti, da bode ta sklep razdražil narodnostno čustvo, katero je silno nežno in mehko. Pri tem je bil sklep še tako nesrečen, da je moral razdražiti narodno čustvo v Nemcih in Slovencih. Pri teh zadnjih pa še toliko bolj, ker se je vsa zadeva svetu nekako tako kazala, kakor da bi Slovenci s temi 600 gld. plačali politični tribut Nemcem, ki so v kronovini vender silno neznatna manjšina. Plačevanje tributa, če je še tako nizek, pa je kočljivo breme in teško se prenaša, o čemer bi se bili nekateri gospodje prav lahko prepričali iz svetovne zgodovine ! Ne, da bi bili ti gospodje pozneje molčali, so pa pričeli na vsa usta kričati ter se napenjati, da bi oprali zamorca, ki se oprati ni dal. To poznejše zagovarjanje je bilo hujše od prvega sklepa, kar hočemo v prihodnjem in konečnem članku dokazati! —r.— O preporodu češkega naroda. Spisuje Jan V. Lego. Med vašimi bralci jih je gotovo mnogo, ki z ve- | seljem pozdravljajo vsako poročilo, katero jih poučuje, j kako si je ta ali oni bratovski jim narod pridobil na tem ali onem polji svojega življenja znamenitih uspehov ali pa ga je, žal! dohitela kaka nesreča. Vsem onim tedaj, kateri podobne vesti radi prebirajo ter o njih potem sami natančneje premišljuje, bodem morebiti ustregel, ako jim v nekoliko člankih podam sliko preporoda češkega naroda. Poučili se bodo lahko tako o tem, kaka smo rabili sredstva, da smo dospeli tje, kjer smo sedaj. In raz videli bodo, da bi ta sredstva utegnila koristiti tudi slo- ] venskemu narodu še sedaj v njegovem boji za obstoj. Seveda ne bodem zamolčal tudi naših napak, v katerih bi nas ne bilo dobro posnemati. Da bi pa te vrstice moje tem gotovejše dosegle svoj namen, bodo mi za merilo vaše narodne razmere. Zato bodem pisal tako, kakor da bi odgovarjal, kar bi me mogel vprašati vsak Slovenec, kateri se hoče za svoj narod okoristiti s češkimi izkušnjami. Predno začnem govoriti o našem preporodu, zdi se mi potreba ogledati se nekoliko po uzrokih našega nekdanjega propada. Ker je v osodi zapadnih in južnih Slovanov velika analogija, treba se mi je postaviti na splošno slovansko stališče in tako preiskavati, zakaj so Slovani — ki imajo vender učenjake in umetnike svetovne slave — v državopravnem oziru tako nesrečni, da se vselej, kedar pridejo v dotiko s kakim tujim — posebno nemškim — življem, pomikajo pred njim, dokler ni konečna njihova osoda — narodna smrt. V nesrečni tej dotiki so poginili Polabci in Pomorci, katerih nekdanja domovina je obsezala polovico sedanje Nemčije; v nesrečni tej dotiki ginejo pred našimi očmi Poljaki na Poznanjskem ; v nesrečni tej dotiki smo imeli tudi mi Cehi svoje naj-žalostnejše dobe in kar se sedaj godi pri nas, ni nič druzega, nego kruti boj za narodno življenje, boj za to, da ne bi poginili, kakor severni naši bratje. In ko se, utopljen v te misli, krvavečega srca spomnim onega milega mi naroda na slovanskem jugu, kateri je nekedaj imenoval svojo vso prostorno in prekrasno zemljo med jadranskim morjem in Dunavom in od polovice sedanjega Tirolskega globoko doli do ogrskih ravnin; naroda, čegar zgodovina ni nič druzega, nego do srca sezajoča žalostna pesem o neprestanem štirinajstsoletnem trpljenji; naroda, na katerega so izlivali vsi sovražniki Slovanstva — naj so že bili Huni, Tatari, Madžari, Turki, Italijani ali Nemci — ves svoj srd in vso svojo zlobnost in na katerem oboje osredotočujejo še danes ; naroda, pravim, kateri se v vsej tej nesreči mora še ne-srečnejšega čutiti, ker so mu na četrtino nekedanjega svojega posestva stisnjeno domovino razdelili na osem dežel, tako da predstavlja v malem sliko Slovanstva, vprašam čitatelje vaše : kaj pač pri žalostnem tem premišljevanji čutijo v srcih svojih? Ali jim ne prihaja v oko solza trpkosti? Ali ne bodo vprašali same sebe: kaj je pregrešil, komu je storil kaj zalega dragi moj slovenski narod? Zakaj se že stoletja siplje nanj zloba vsega sveta ; zakaj se mu odteguje ono, kar drugi narodi že stoletja rnirno in srečno uživajo; zakaj se zasmehujejo ona najplemenitejša prizadevanja njegova, katera so vsakemu drugemu narodu v slavo in čast? Ali zato, da bi se mu odrekale najprirojenejše pravice in da bi se preziral tako dolgo, da bi naposled sam ne vedel, kaj je njegovega, kaj se mu tedaj odteguje in jemlje? Ali zato, da bi konečno nevednost in neobčut-nost njegova postala tolika, da bi delal proti sebi samemu, kakor se je to še nedavno zgodilo na Koroškem, kjer so se nekateri občinski predstojniki oglasili proti uzornemu rodoljubu dr. Vošnjaku z adreso do državnega zbora, v kateri so sami zahtevali, da bi se odpravila sveta narodnostna vez v njihovi sredini? — Žalostna res vprašanja in še bolestnejši odgovori ! (Dalje pride.) Štev. 17. SLOVAN. .;i + **Iđ0»W/ É>uli:-ff>»?i! oniiHf.rjl ·) ■ ■ Pogled po slovanskem svetu. Slovenske dežele. lii'! ιηπ ·;ρι;νο;.'.··' .fc