LETO IX.	V	LJUBLJANI	5.	MARCA	STE	V.	12.
r	Med Morijo in Golgoto
Slišal sem pesem v tihem večeru.
Morda jo je pelo dekle ob citrah, mati,	ki	je	zibala	dete; starka	se	je
zasanjala vanjo ob tihi molitvi rožnega venca.
Padla je cedra v dolini Cedronski, padla je sestra libanonskih vrhov, sončnih višin in pesmi Salomonove. Njen vrh, ki je stal visoko nad gostimi vejami, se je zgrudil kot se zgrudi žena ob sončnem zahodu na preprogo, razprostre roke in zaspi.
Goli smolnati les je zadišal; kakor nevesta, ki z razprostrtimi rokami pozdravlja svojega ženina, kralja v škrlatnem ornatu, se je dvignil križ, se zamajal in nagnil... Temna senca je prekrila belino mestne palače.
Ali je zajokalo dete ali Božja mati?
Vedela je za vso grozno skrivnost odrešenja, ko je prihitela izpod oboka preko granitnih stopnic in so ji vztrepetale iztegnjene roke; »Moj Sin, moj Sin . ../« Njeno dušo je presunil meč, da so se razodele misli mnogih src... in njena žalost je bila kakor en sam krik; >Moje ljudstvo, kaj ti je storit?«. Bolečina ji je okamenela n prsih, spremenila	se	je	v tiho	žalost vdane	žrtve
in svete odpovedi, kot bi začutila tiho molitev	razbičanega Sina: »Oče,	ne
moja, ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi... Za vse te žalostne, ranjene duše, za vse trpeče ...«
Tempelj na gori je žgrel kot bi švigali plameni iz njega. Tenki steber dima je hrepenel visoko proti nebu, proti žgočemu soncu, ki je s svojo pripeko dušilo mlado zelenje. Prikriti šum mesta pred praznikom je odmeval od kvadrov Antoni jeve palače, se mešal s kriki živine in pritajeno molitvijo romarjev, ki so z okoliških višin pozdravljali svetišče Gospodovo.
Suženj, ki je nosil v sprevodu deščico, na kateri je bil napisan vzrok obsodbe, se je sklanjal kakor pod siltiim bremenom. Gospodu je klonila maziljena glava globoko k tlom, potni, prašni lasje so mu zakrivali obraz in križ je puščal na peščeni stezi globoko sled.
Žene so si potresle glavo s pepelom v znak žalosti in si prekrile obraz. Stale so ob oljkah v dolini med Mori jo in Kalvarijo in tiho jokale, kot bi se
bale krvi, katero so očetje priklicali nad svoje otroke ... Zgodilo se je. da je dete priteklo prao do Jezusa, dvignilo svojo roko in ga udarilo v obraz, nato pa je zajokalo v čudnem strahu, skrilo se je v temno obdurje in pre-hlipalo ves večer...
In deklica si je snela z glave rumeno pregrinjalo, da so se ji lasje razpleti in se ji vsuli preko hrbta, in mu obrisala krvavi obraz. »Ali ie boli, Gospod?« In glas ji je drhtel kot struna na harfi, preden se utrga, roke so se ji tresle in trudni Odrešenikov nasmeh ji je vlil čudno bridkost v srce.
Ko pa je snela dišeče platno z Božjega obraza, glej, je bilo na njem upodobljeno ono razbičano, sveto obličje, svetloba okrvavljenih oči in trepetajočih ustnic in modri, boleči venec trnjeve krone... ko si je pritisnila sveti prt na prsa kot bi ga hotela prikriti tujim očem, je šla neskončna žalost v njeno dušo; zakrila si je oči, se naslonila na oljko in v solzah ji je utonil Zveličarjev trudni korak, ki je puščal krvave stopinje na kamniti, od sonca razbeljeni poti...
John Henry Newman Cerkev 111 SVet
(Izbrani odstavki iz pridige 1. januarja 1837.)
Brezverci današnjega časa govorijo o krščanstvu kot o izrednem dejstvu v svetovni zgodovini, a vendarle kot o človeškem dejstvu. Nam seveda ni treba tajiti, da je krščanstvo v nekem oziru res človeško, v kolikor ga namreč gledamo od zunanje strani. Krščanstvo je božji zaklad v zemeljskih posodah. Krščanstvo se da primerjati s kraljestvi tega sveta, o njem se da govoriti kot o kaki filozofiji ter se da primerjati s človeškimi filozofijami. Toda če je krščanstvo neko kraljestvo ali neka filozofija, potem bo tako, kakor je imelo svoj začetek, našlo tudi svoj konec. In to je tisto, kar brezverci napovedujejo. Mirno in samozavestno pričakujejo v doglednem času propad krščanstva. Ker čitajo o njegovem postanku, zato se ozirajo po njegovem koncu. Ker je bil svet prej kot krščanstvo, zato mislijo, da ga bo svet tudi preživel.
Pa denimo, da sv. pismo ne bi potrjevalo, da bo krščanstvo ostalo do konca sveta, ko bo Kristus prišel, potem ne vem, čemu naj bi se čudili, če bi krščanstvo propadlo in bi sledile druge vere. Bog dela s človeškimi sredstvi. Kakor uporablja posamezne ljudi in jih navdihuje ter jih vendarle pusti umreti, tako bi se Bog brez dvoma lahko poslužil človeške družbe, ki bo tekom 2000 let dosegla svoj konec. Gotovo bi bilo krščanstvo lahko take vrste. Da, krščanstvu more biti namenjeno, da odmira, da se stara, propada in končno umre. Toda mi vemo, da bo takrat, ko bo odmrlo, z njim vred tudi svet odmrl. Ko bo Cerkev odmrla, bo tudi svetu čas potekel. Svet Cerkve ne bo nikdar nadvladal, Ko se bo Cerkve lotila bolezen, bo tudi svet tarnal zaradi samega sebe. Kakor Samson, tako bo tudi Cerkev vse pod seboj pokopala.
Človeška narava, sama sebi prepuščena, je vedno usmerjena v smrt in odpad od Boga. Kaj so delali ljudje, preden je prišel vesoljni potop? Kaj drugega morda, kot delamo mi danes? Nikakor! Isto so delali kot mi. Jedli so, pili, se ženili, možili, kupovali, prodajali, sadili in zidali. Ali so to slabe stvari? Da, slabe so, razen če niso dobre; slabe so, razen če niso dobre postale; slabe so, dokler jih Kristus ne posveti; šele potem so dobre.
V vseh stvareh moramo tedaj svet poduhoviti. In če me vprašate po Zgledih, kako je treba to storiti, izjavljam sledeče: Če narod vstopi v
cerkev Kristusovo in njen jarem nase vzame, tedaj se postavi na božjo stran in se loči od sveta, ki tiči v zlu. Če državni uradnik brani krščansko vero, se v toliko sam sebe Bogu izroči ter posveti in poduhovi tisti del sveta, nad katerim ima oblast. Če ljudje del svojih dobičkov določijo za bogoslužje, tedaj posvetijo svoje dobičke. Če mož v privatnem življenju praznuje svete praznike, je to isto, kot bi božje dari Bogu daroval in s tem, ko nekatere daruje, posveti vse dni. Če mož, ki je bogat in je dolžan prirejati gostije, za to skrbi, da lačne nahrani in nage oblači, posveti na ta način svoje bogastvo. Če v izobilju živi in se vadi v samopremagovanju, če sebi hišo zida, pa tudi cerkve gradi; če sadi in seje, pa tudi desetino daje, če kupuje in prodaja, pa tudi povsod obilno vero podpira; če vse to dela, potem se loči od tega sveta in se združi z božjim kraljestvom.
Bratje moji, to niso samo besede. Smrt in vstajenje Kristusovo nam kličeta, da tudi mi času odmremo in živimo večnosti. Pazite se, da vas svet ne bo zapeljal. Svet si prizadeva, da bi vas pregovoril, da je vera sama na sebi čisto dobra, a da smo mi za ta svet rojeni. In vi boste čisto gotovo imeli take skušnjave, razen če boste čuli in molili, da ne padete v skušnjavo. Vi morate nad svetom zavladati, ali pa bo svet nad vami zavladal. Postati morate gospodarji, ali pa boste hlapci. Izbirajte tedaj in stojte trdno v svobodi, s katero nas je Kristus osvobodil.
Jože Cukale
Križi
/
Sredi lazov, sredi polj, sredi belih domačij križi ruslejo iz tal.
Mnogi se nagibajo kakor starčki vedno bolj.
In s teh križev — bridkih rož sklanja se prebridki cvet, božji Sin razpet.
11
kako me ti križi bolijo!
Stoje nad ogoni, nad kraji — drhteča telesa kot ranjencev za les se še komaj držijo.
In čakajo morda Marijo?
In čakajo morda na Simona, da vrne se s svojega polja?
Kako njih pogledi bolijo, ko gledajo name — na Simona, kadar popotnik grem mimo ...
Škof Tomažič
o verskem preporodu
(Iz pastirskega pisma za leto 1940.)
Greli, prvega človeka je izpre-menil zemljo v solzno dolino, in krivda Adamovih otrok, ki skozi stoletja in tisočletja zanemarjajo božje zapovedi in delajo, kar je prepovedano, izziva in kliče božjo pravičnost, da pošilja človeškemu rodu v pokoro zasluženo kazen.
S trpljenjem 7ias hoče Bog odvrniti od greha in tako rekoč prisiliti k spoznanju, kako hudo in grenko je človeku, a ko zapusti Gospoda svojega Boga in se ga nič večne boji (Jer. 7, 19).
Mlačni in malomarni kristjani nadelujejo pot sovražnikom božjim ter nosijo odgovornost, ako imajo oni uspehe pri svojem brezbožnem delu.
Ako hočemo biti deležni milosti in miru, varstva in blagoslova Gospodovega, moramo Njega, Njegove nauke in zapovedi, Njegova načela sprejeti v svoje mišljenje, govorjenje, življenje — in to vselej in povsod, v sreči in nesreči, v veselju in žalosti, med stenami stanovanja in v široki javnosti.
Znanost in umetnost, pouk in izobrazba, nega telesa in šport naj spoštujejo večnoveljavne božje resnice in naj se ravnajo po zahtevah krščanske dostojnosti in sramežljivosti. Tako bo med mladim rodom manj pohujšanja in pokvarjen ja, pa več plemenitosti in značajnosti.
V imenu božjem vas prosim, naj vsak na svojem mestu stori, kar mu veleva vera in vest, kar zahteva od njega krščansko ime, kar mu oznanjuje in zapoveduje sveta katoliška Cerkev. Vestno izpolnjujte svoje verske dolžnosti; radi in pobožno molite; posvečujte nedelje in praznike s počitkom od težkega dela in z obiskom službe božje; pogosto prejemajte svete zakramente, in nikogar naj ne bo, ki bi ne opravil svete spovedi in ne prejel svetega velikonočnega obhajila; varujte se greha, ki vas loči od Boga, in skrbite da boste vedno v posvečujoči milosti božji; bodite miroljubni in radi odpuščajte razžaljivcem, da bo Bog vam odpuščal vaše dolge; nikar se ne', vdajajte kletvini, nezmernosti, nečistosti, da si ne boste sami zapirali vrat v nebesa; pustite tuje blago pri miru, en krivični vinar deset pravičnih požre; delajte dobro, kjer in kakor morete, in v dobrih delih nikar ne omagajte; ne poslušajte lažnivih zapeljivcev, ki vas hočejo odvrniti od Boga in od svete Cerkve; pridobivajte kakor apostoli svojo okolico za Kristusa; božjo in našo Mater Marijo po otroško častite; zelo ljubite .Jezusa v presveti Hostiji; zvesti ostanite Bogu, in Bog vas tudi v teh težkih časih ne bo. zapustil.
v F Z Marijo z Brezij pri Piju XII.
Ne vem, katero srce si je tam daleč v Belgiji zamislilo čudovito potovanje zastopnic katoliških deklet vseh narodov k papežu v Rim ...
To naj bi ne bilo le navadno potovanje, ampak pravo romanje na grob svetih apostolov in prisrčen, globoko vdan obisk poglavarja svete Cerkve. Toda niso hotele praznik rok, svoje srce naj bi držale v rokah, ali kako... In misel je postala še lepša. Zastopnice vseh narodov naj prinesejo novemu papežu Piju XII. sliko ali kip tiste Marije, ki je v njihovi deželi najbolj češčena in deležna najprisrčnejše ljubezni. Ona naj združi vsa srca in jih podari papežu.
Toplo vabilo je prišlo tudi k slovenskim dekletom. Kako bi ga mogle prezreti, saj so bile vedno vdane Cerkvi. Ali katero Marijo naj nesejo, saj je pri nas skoraj na vsakem gričku ena. Izbira ni bila težka. Marijo z Brezij. Največ naših težav je pozdravila in največ naših src osrečila in največ našega trpljenja je videla... Toda, kako? Sliko? V barvah? Ljubezen je zopet imela besedo: ena slovenskih vernih deklet naj napravi Marijo z Brezij iz čipk, da bo čisto dekliška, čisto naša. In zgodilo se je nekaj čudovitega: v kratkem času je bilo izvršeno umetniško delo, toda zanj so bile prečute noči in so otrdeli prsti.. .
Napočil je dan romanja, veliki petek leta 19"59.
Kdo ne bi želel preživeti velike noči v središču krščanstva, kjer je toliko cerkva, počiva toliko svetnikov, kjer je središče verske znanosti in umetnosti, kjer biva sveti oče ...
Hrepenenje in pričakovanje nečesa skrivnostnega je napolnjevalo naša srca.
Mimo Trsta, Benetk in Florence se nam je mudilo na cilj. Marija z Brezij je šla z nami. Kdaj jo bomo mogli izročiti, kako bo?
V sredo po veliki nedelji je bil napovedan slovesni sprejem deklet iz vseh dežela pri skupnem očetu. Saj smo mnogo videli prej, mnogo doživeli — najgloblje doživetje je bila pač papeževa maša na veliko nedeljo — ali vseeno smo nemirni čakali trenutka, ko bomo izročali »slovensko kraljico« Piju XII. Dolgo pred deseto uro so z vseh strani večnega mesta vozili avtomobili dekleta, ki so se v dobi težke vojne napetosti — takrat je vkorakala Italija v Albanijo — združile v pravo družino ljubezni v znamenju
priznanja Boga ljubezni in skupnosti na zemlji v objemu Kristusove Cerkve. Prihajale so v dolgih belih oblekah, kakor je bilo predpisano. Slišal si vse jezike, ki pa so vsi govorili le eno: k papežu gremo v avdienco. Zastave posameznih narodnosti in društev so veselo plapolale v jutranjem soncu, med belimi oblekami so valovili črni duhovniški talarji, množice pa so se zgrinjale okrog posameznih »Marij«, ki so jih dekleta v noši svojega naroda pripravljene držale v rokah. Videl si Marijo iz Loretta. Kraljico miru iz Francije, špansko Devico Pilarsko, poljsko Marijo Čenstohovsko, Marijo iz Guadelupe, čudodelno podobo Marije iz Mehike. Lo-pa-hongova hčerka je nosila na svilo vdelano Marijo iz Kitajske in dr. Nobena noša in nobena Marija pa ni vzbujala tolike pozornosti kakor slovenska. Ena naših vrlih deklet je bila napravljena v čudovito narodno nošo z bogato avbo, v rokah pa je nosila v srebrn okvir vdelano Marijo z Brezij — iz čipk. Koliko povpraševanja, koliko fotografiranja in zanimanja. Toda kaj vse to, ko pa gremo k sv. očetu!
Že so valovile bele množice po kraljevskem stopnišču proti sprejemni dvorani, vedno več je bilo »Švicarjev« v slikovitih uniformah, vedno več papeževih duhovnikov, ki so nas urejali po veliki dvorani, kjer smo nestrpno čakali bližjega srečanja s Kristusovim namestnikom.
Točno ob desetih so se odprla stranska vrata in v dolgem sprevodu so prihajali dostojanstveniki. končno sveti oče sam. ki so ga pozdravila dekleta z nepopisnim navdušenjem. Sedel je na preprost prestol, poslušal kratko poročilo o katoliškem dekliškem gibanju, nato povzel sam besedo in v lepi francoščini naročal dekliški mladini, da je njena vloga v svetu velika: vlivati balzam božje ljubezni v rane trpečega človeštva. Nato pa je stopil s prestola k tistim dekletom, ki so stala v prvih vrstah in imele pripravljene »Marije , da mu jih izroče. Kako ljubeznivo jih je spraševal odkod in kako, kako si je ogledoval lepi' slike in kipe, kako je obstal pred Marijo z Brezij in jo izročil spremljevalcem, da jo shranijo v njegovih dvoranah ...
Vsako kretnjo smo spremljali z drhtenjem, vsak njegov nasmeh jo zvabil tudi našega, izredno smo bili srečni, da sta se tako lepo srečala papeški Rim in Marijine Brezje, Kristusov namestnik in na Brezjah po-češčena Kristusova mati... In ko se je sv. oče še in še razgovarjal z dekleti tolikih narodov in zemlja in nam podelil najvišji blagoslov, smo začutili toplo družinsko ozračje, ki ga zmore le katoliško občestvo okrog papeževega prestola. Srečni smo se vračali, »naša Marija« pa je ostala v Vatikanu kot veden spomin naše ljubezni do »Marije Pomagaj« in naše Zvestobe do poglavarja katoliške Cerkve.
Komu ne bi bili ti spomini posebno živi v dneh, ko Pij XII. obhaja prvo obletnico svojega veličastnega krmarjenja Petrove ladje.
Izidor Štefik S. J.	Pomdl
Marijine kongregacije za študente
Kaj je študent?
Fant, ki si misli, da ve vse, da pozna življenje v vsem njegovem obsegu in se hoče vanj samostojno potopiti kakor mu to narekujejo načela pokvarjenega sveta.
V resnici?
Študent je mladenič, ki živi v sklenjenem prostoru ozkega življenjskega obzorja in gleda skozi okno svojega nadebudnega znanja v svet, da bi se po enem izmed življenjskih tokov spustil v življenjsko borbo.
V začetku je njegovo srce kakor »tabula rasa, in qua nihil scriptum«. Srce je odprto za vse — za dobro in zlo. Odprto za polnost, enostranost, plitkost in površnost. Popolnoma odvisno od drugega, dostopno vsemu, kar mu predložimo. »Samostojnost«, o kateri študent tako rad govori, nima nobene osnove. Običajno je to kričeča enostranost, ki se je je navzel na nasprotnem življenjskem polu in s tem avtomatično suženjski zametava vse, kar mu ponuja drugi pol. Študentsko srce je kakor dragocena glina, iz katere lahko naredimo krasno umetnino ali pa karikaturo življenja, kdor pač to glino uporabi, umetnik ali šušmar.
Študent je bitje, v katerem življenje vre, nima pa še izdolbene struge, po kateri bi poteklo. V tem kipenju ga je treba prestreči in usmeriti. Te važne naloge pa ne more izvršiti študent sam, marveč se mu je treba podvreči sitematični vaji v življenju. Ni dobrega vojaka brez vaje. Ni dobrega komedijanta brez vaje. Torej tudi ne inteligentnega človeka.
In ko je beseda o vaji za življenjsko vlogo, tedaj morata biti tukaj telovadni učitelj in telovadec in med obema popolna harmonija. V življenju imenujemo to vzgoja. In študent je v življenjskem odseku vzgoje. Kdor bi tega ne razumel ali ne hotel razumeti, ta ne ve, kaj je življenje. Podoba je, da mnogi ljudje živijo 60—70, celo 80 let, pa ne vedo, čemu se motajo po svetli.
Glavno vlogo vzgoje jemlje nase šola. Žal, današnja šola dela vse, samo ne vzgaja. Sodobni šolski sistem je v toliko enostranski, da vidi v študentu samo prepad, ki ga hoče napolniti z nerazumljivim pisanjem znanj v velikanskem obsegu, kakor bi polnil skledo z makovimi' buhteljni. Srčno vzgojo, vzgojo za življenje pa popolnoma zanemarja.
Kaj se zgodi s študentom brez življenjske vzgoje? Morda postane enostranski učenjak, toda gotovo ne inteligent, kar srečavamo na vsakem koraku. Imamo že dovolj učenih ljudi, toda premalo inteligentov, ljudi, ki bi imeli popolnoma razvit razum in bi ga postavili v, službo Tistega, od katerega so ga dobili. In kaj hoče tu Marijina kongregacija? Hoče prestreči študenta v kipenju, da bi se pod njenim nadzorstvom izkristaliziral i/. njega dovršen človek, ki se ne bo potikal v življenju kot zablodeli beduin, marveč si bo našel mesto, ki mu ga je dal Bog v svojem st.varniškem načrtu. Zato hoče Marijina kongregacija prestreči mladega človeka v vsem njegovem mladostnem življenjskem razmahu, da bi se v njem harmonično razvijala telo in duh in vse duševne sposobnosti. Kjer tako,gledajo na nalogo tega društva, tam neha biti samo molivno društvo, ampak postane eminentno Arzgojna organizacija.
Prijatelji študenti! Imamo že študentovske kongregacije! Morda ste jih dosihmal gledali z nerazumevanjem. Popravite svoj dosedanji odnos
da Marijine kongregacije! Ustvarite si iz nje dom, kjer boste našli izpol-njenje svojih študentovskih idealov, kakor to delajo študentje v drugih deželah. Postala Vam bo ogenj, kjer se bodo ražplamtevala Vaša mlada srca in skovali si boste iz njih značaje, kakršnih potrebujeta Krist in narod.’
Mladi nam pišejo:
Nasprotja
Ko sem nekoliko pregledal veroučno in zgodovinsko knjigo za V. razred gimnazije, sem našel precej protislovij. Naj navedem nekaj primerov:
Zgodovina (za V. razred srednjih šol: prof. J. Orožen) str. 2. Kultura ' in država v zgodovini: Prvotni človek je živel sredi divje narave kot njen del in si ohranjeval življenje v surovem boju z njo... Hkrati je krotil svoje strasti in duhovne sile, s tem si je ustvarjal religijo in etiko, znanost in umetnost.
Str. 5., vrsta 4.: Živel je gotovo v naravni družbi rodbine, roda, bratstva in plemena in imel že bržkone neke verske predstave.
Str. 29., vrsta 8.: Izraelci so pomembni zaradi tega, ker so dali svetu monoteizem... Njihov bog (torej malik!)... Svojega boga so Izraelci častili kot edino pravega Boga.
Str. 179., vrsta 4. krščanstvo se je organiziralo naslanjajoč se na državno organizacijo: škofje, duhovniki. Rimski škof je v drugem stoletju začel dobivati prvenstvo ali primat med škofi.
Katoliški verouk za višje razr. sred. šol (dr. Ivan Svetina) II. izdaja:
Str. 4., vrsta 13.: Degeneracijska teorija uči, da je človeški rod v najstarejši dobi imel vero v enega Boga in vzvišene verske ideje, pa se je prvotni monoteizem po raznih vplivih zatemnil ter je vera pri večini narodov polagoma propadala. Ta teorija se sklada z naukom o božjem izvoru vere in o prvotnem božjem razodetju...
Str. 5., vrsta 38.: Škotski literat in veroslovec Andrew Lang, poprej eden najbolj gorečih pristašev animizma, je priobčil 1. 1898. knjigo »The Making of Religion«, ki je 1. 1909. izšla v III. izdaji. V tej knjigi opisuje, opirajoč se na svoja lastna večletna opazovanja, kako vzvišene verske pojme je našel pri nekaterih plemenih južnovzhodne Avstralije. Podobne monoteistične ideje razkriva tudi med zamorci v Afriki in med Indijci v Ameriki.
Z druge strani pa je etnolog Fr. Grabner v svoji razpravi »Kulturkreise und Kulturschichten in Ozeanien« (Zeitschrift fiir Ethnologie, 1905.) dokazal, da spadajo plemena južnovzhodne Avstralije v najstarejše kulturne kroge človeške zgodovine.
Znameniti etnolog je P. Wilh. Schmidt, profesor jezikov nekulturnih narodov na dunajskem vseučilišču. Ta izpričuje monoteizem in vzvišene verske ideje posebno pri Pigmejcih in pritlikavcih, ki jih etnologi splošno prištevajo med naj-starejše kulturne kroge ...
Str. 102., vrsta 2. spodaj: Apostolu Petru je izročil Kristus v svoji Cerkvi prvenstvo. In ta primat so apostoli in njih učenci priznavali najprej Petru, pozneje pa rimskemu škofu (papežu).
Kaj mislite, gospod urednik, ali se ne da tem nasprotujočim si trditvam nikakor odpomoči? Je pa to za nas dijake tudi pedagoškega značaja, kako naj se vzgajamo? Komu naj verjamemo v šoli: ali profesorju zgodovine, ki uči iz knjige, pisane v protiverskem duhu, ali veroučitelju? Namesto da bi nas v šoli navajali k resnici, nas vodijo v dvome. Ali morejo iz takih šol iziti izobraženi in res dobro vzgojeni ljudje? Kdaj bodo že popravili šolske knjige, ki vsebujejo zmote proti veri?	Ljubo.
* »Marianska kongregacia«, 1940. Čislo 1 (Slovaška).
Kaj je Katoliška akcija?
Katoliška akcija je sodelovanje organiziranih laikov pri hierarhičnem apostolatu Cerkve pod vodstvom cerkvenega načelstva z namenom, da se vse zasebno, družinsko in socialno življenje osvaja za Kristusa Kralja.
c.
Zakaj so prišli na Indeks
George Sand (s pravim imenom: Armandine-Aurore Dupin (1804—1876), slavna francoska romanopiska, ločena žena barona Dudevanta, liberalna in emancipirana. George Sand je kraljica sentimentalnega in strastnega romana; svoje delo je postavila v borbo	proti nekdanji
morali	in za emancipacijo. Svečenica je	laičnega duha,
nevere in modernega skepticizma. Komunizem in dema-goštvo prepletata njena dela, v katerih prikazuje zlato dobo, ki bo nastala po uresničenju enakosti, bratstva in spojitvi razredov v ljubezni (Le pečke de M. Antoine; Le Meunier d’Angiuault; Le compagnon du Tour de France itd.). Dih zemlje je zavel v njenih delih kot so n. pr.: »La mare au diable«, »La petite Fadette«...
Toda niti idiličnost njenih	del niti čudoviti stil	ne
more uničiti škodljivega vpliva	nezdravih idej. Ni toliko
nevarna zaradi zavajanja čutov, kot zaradi zmešnjave, katero povzroča v srcu in razumu. Kongregacija Indeksa je prepovedala vsa njena erotična dela (Lelia; Lettres d’un voyageur; Les sept cordes	de	la	lyre;	Gabriel; Le	secretaire intime; L’uscoque; La derniere Aldini;
Simon;	Les	maitres	mosaistes;	Mauprat; Jacques; Leon e Leoni;	Spiridion itd.).
Obsodba pa	ne	zadene vseh pisateljičinih del. Izvzeta so n. pr.: Les beaux
messieurs	de Bois	dore,	Les dames vertes; Le diable aux cliamps; La famille Ger-
mandre; Lhomme de neige; Jean de la Roche; Laura, voyage dans le cristal; Le-gendes rustiques; Les maitres sonneurs; Le Marquis de Villemer; Mont-Reveche; JNanon; Pierre qui roulle; Promenades autour d’un village; Tamaris; Valvedre; La ville noire.
Stendhal	(pravo	ime: Henri Beyle) (1780—1842)	oficir, administrator,	diplomat (med	drugim	tudi	konzul v Trstu); svobodomislec	in nasladnež.
Po prvih znanstvenih delih (Rome; Naples et Florence (na indeksu); Histoire de la peinture en Italie; Racine et Shakespeare; Promenade dans Rome) je izdal vrsto brezverskih in umazanih romanov: Armance (ljubezen in fatalizem); Le rouge et le noire (boj med revolucijo in duhovniško stranko), delo, katerega je Taine nad šestdesetkrat prebral, Cerkev pa obsodila; La chartreuse de Parme (»kristalna« ljubezen); L’abbesse de Castro (posledice strastne ljubezni); vsa nazadnje našteta dela so zabranjena katoličanom (Opera omnia)!
Svojo kariero je zaključil z: »L'amour, Les memoires d‘un touriste« in z nekaterimi avtobiografskimi bahavostmi.
Ta pokvarjeni človek, suhoparni pisatelj, za katerega se zdi, da ne opisuje drugega kot ideje, ta globoki psiholog, ta v naj višji meri zaničevanja »ostudni« filozof, kot je rekel Sainte-Beuve, je močno vplival na sodobno mišljenje in si je pridobil mnogo občudovalcev.
Eugen e Sue (1804—1859), avtor gnilih romanov, ki opisujejo strastne, zločinske strani visoke in male družbe. Obsojena so vsa njegova erotična dela. Sue ruši religijo, moralo na račun človečanskih fatalističnih in strastnih doktrin Fourierove filozofije. — Znano delo je »Les mysteres de Pariš«.
Od njegovega velikega spisja bi mogli indeksu odtegniti le: Histoire de la marine fran<,aise; XVIIe siecle; Jean Bart; LTnstitutrice ou Miss Marie; Le marquis de Letoriere.
Voltaire (pravo ime: Fran^ois Marie Arouet) (1694—1778), »spaka v pravem smislu besede« je zapisal Louis Veuillot. In Lanson je rekel: »Njegov temelj je nevernost ... Že po svoji naravi hlepi po uživanju... Morala evangelija je njegov sovražnik... Kljub vsem esejem in na videz znanstvenim delom ni bil nikoli pravi znanstvenik. Bil je sovražnik religije...« In to je predvsem v delih: Zadig; Candide; La Princesse de Babylone; L'ingenu; Micromegas; Lhoinme aux quarante ecus; Jeannot et Colin i. t. d.
Cerkev je obsodila sledeče spise: Lettres philosophiques; Oeuvres, nouvelle edition revue, corrigee et considerablement augmentee par 1’auteur; Histoire des Croisades; Abrege de 1'Histoire universelle; Essai sur lTIistoire universelle; Precis de 1'Ecclesiaste et du Cantique des Cantiques...; Romans et Contes; Pensees de Pascal, avec notes de M. Voltaire; L’ABC, dix-sept dialogues; Catčchisme de 1’hon-nete homme; Collection de lettres sur les miracles; Commentaire sur le livre des delits et peines; La defense de mon oncle; Dictionnaire philosophiaue et portatif; Les droits des hoinmes; L’Evangile de la raison; L’Evangile du jour; Examen impor-
Emile Zola
tant de Milord Bolingbroke; L'homme aux 40 ecus; Nouveaux melanges; Loracle des anciens fideles; Ouvrages philosophiques; La pucelle d’Orleans; Les questions de Zapatos; La Raison par alphabet; Saiil et David; Sermon de cinquante; Singularites de la nature; Testament de Jean Meslier; Traite sur la tolerance; La voix du sage et du peuple; Les lettres, traduites per 1’abbe Tamponel; La pliilosopliie de 1’histoire; Essai historique et critique; Le siecle de Louis XIV; Lettres a ses freres; Discours; Candide ou 1’optimisme.
Voltaire kot človek je bil ošaben, hinavski, prezirajoč preprosto ljudstvo, sovražnik vere in duhovnikov, sicer duhovit, toda poguben pisatelj in propagator svojih kvarnih »blagovesti«.
Emile Zola (1840—1902), najslavnejši med naturalističnimi romanopisci. Njegova dela so tako zelo prostaška, da celo njegovi lastni oboževatelji in kaj malo moralni kritiki odločno izražajo svoje nezadovoljstvo in gnus. (Anatole France. Henri Lasserre...) Priznavajoč Tainovo teorijo, je podredil človeka vplivu okolja, dobe in plemena, dodal je pa še dednost, iz česar je ustvaril eksperimentalen roman. K.ot naturalist priznava le resnico, žalibog pa to najde samo v najogabnejših in smrdljivih oblikah ...
.Njegovo glavno delo, nazvano »Le Rougon-Macquart« obsega več zvezkov. Vsi njegovi junaki so pošastni: delavci v »L’assommoir«; ljudje v »Nana«; lahkoživi meščani v »Pot bouille«; rudarji v »Germinal«; kmetje v »La terre«; financarji v »L'Argent«; vojaki v »La debacle«, i. t. d. i. t. d.
Ob koncu svojega življenja je izdal še trilogijo protikatoliških romanov: »Les trois villes: Pariš, Lourdes, Rome«, in materialistično trilogijo: »Verite; Travail; Fecondite«. Po soudeležbi v znani Dreyfusovi aferi je žalostno umrl 28. sept. 1902.
Cerkev je zabranila vsa njegova dela: dovoljeno je brati: »Le reve«.*
Janko Mlakar	Magdina. Žrtev
Igra iz dijaškega življenja v šestih slikah.
Tretja slika.
Šolska soba. Profesorica Hren sedi za mizo na katedru. Disciplina je slaba. Učenke se smejejo itd. Nekatere jedo. Hren drži zvezek v roki.
Hren : Tako. Prebrali smo nekatere vzgledne naloge. Tu imam pa še nalogo, ki sem jo redovala z najslabšim redom. To je vaša, Bogataj. (Vera vstane in pogleda začudeno.) Preberite jo za kazen, pa vse, da bodo vaše součenke' slišale, kakšno skrpucalo ste... ste skupaj spravili. Vsaka prvošolka bi bolje napisala nalogo, kakor ste jo vi. Tu imate zvezek in berite svoj umotvor, ki bi zaslužil Nobelovo nagrado. (Nekatere učenke se zasmejejo, Tjaša na ves glas.)
Vera (pride iz klopi h katedru in začne brati nalogo): »Dolgo sem si želela, da bi se peljala z letalom. Lansko leto se mi je ta želja izpolnila. Bil je lep jasen dan, ko sem z veselim pričakovanjem novega doživetja sedla v letalo. Komaj se dvignemo v zrak, se tudi v mojem želodcu nekaj dvigne. Hitro vzamem vrečico, ki je za take primere vsakemu potniku na razpolago in tri pike... (Smeh.)
Hren: Kakšne tri pike?
Vera: Ker bi bilo nespodobno, če bi zapisala, da sem v vrečico bruhala, sem rajši naredila tri pike. (Učenke se zopet glasno zasmejejo.)
Hren: Mir! (Veri.) Pa jih ni bilo treba brati.
Vera: Oprostite, gospa profesor, vi ste rekli, da moram vse prebrati, pa sem mislila, da moram tudi tri pike... (Smeli.)
Hren: Mir! (Veri.) Ne bodite predrzni! Čitajte dalje!
Vera (čita): Ko je bil želodec prazen, vrečica pa polna (ves razred se zopet zasmeje).
Uren : Mir! Ali je na tem kaj smešnega? Bogataj, čitajte dalje! (Učenke se pomirijo.)
Vera (nadaljuje): Vrečica pa polna... (Učenke se zopet zasmejejo.)
* V svojih izvajanjih o pisateljih, ki so na indeksu, sem se opiral predvsem na knjigo abbeja Bethleem-a: Romans a lire et romans a proscrire. Ker nisem imel namena, pisati literarnih študij, in ker sem imel namen, povedati le to, zakaj so dela teh in teh pisateljev obsojena, se nisem spuščal v razglabljanja o umetnostnih in literarnih vrednostih dotičnih spisov, temveč sem poudaril le njihovo slabo, veri škodljivo stran ...
Hren (jezno): Mir, če ne, dobite vse ukor! Bogataj, vi pa čitajte od tam naprej, kjer ste ostali!
Vera (čita): Smo že pristali na celovškem letališču. Ta moj prvi polet z letalom mi bo ostal vedno v spominu.
Hren : Torej, to je naloga za osmo gimnazijo! Bogataj, prinesite zvezek sem! (Vera ga ji prinese in obstoji na katedru. Hren vzame zvezek ter pogleda vanj.) Točno sedem vrstic. (Veri.) Gotovo mislite, da boste oproščeni mature, pa se vam utegne zgoditi, da boste v slovenščini zleteli. Potem vam pa res ne bo treba delati mature. Sedite!
Ena izmed učenk (polglasno): Vera, sedi kar na kateder! (Smeh.)
Hren (gleda grdo po razredu): Mir! Take neumne opazke si prepovedujem. (Vera je medtem sedla v klop.) Vi, Bogataj, boste pa dobili poleg slabega reda tudi ukor, ker je očividno, da ste se hoteli iz dane naloge norčevati.
Vera (vstane): Prosim, gospa profesor, vi ste rekli, naj popišemo svoj prvi polet z letalom, in jaz sem svojega točno popisala. Jaz ne morem za to, če moj želodec ne prenese letanja ... (Splošen smeh.)
II r e 11 : Mir! (Učenke utihnejo.)
Vera (nadaljuje): Letanja in smo prileteli v Celovec prav takrat, ko sem nehala s tem, kar sem naznačila s tremi pikami. (Smeh.)
Hren: Mir! Torej ste se res peljali z letalom?
Vera: Da, gospa profesor, peljala v Celovec. Godilo se mi je pa prav tako, kakor sem opisala v nalogi.
Hren: No, to je nekaj drugega. Jaz sem mislila, da ste iz svoje znane objestnosti nalašč tako pisali. Sedite!
Vera (stoji): Prosim, gospa profesor, ali mi ne boste reda popravili?
Hren: Prav, naj bo. Vam pa te naloge ne bom štela, čeprav ne zaslužite »bzirnosti.
V e r a : Prosim, gospa profesor, jaz sem nalogo pisala, in sicer brez napake. Zato prosim, da mi jo redujete.
Hren (jezno): Kaj naj vam redu jem? Tiste tri vrstice?
Ena izmed učenk: ln tri pike. (Smeh.)
II r e n : Mir!
Vera: Gospa profesor, pa jaz ...
Hren (vsa togotna): Molčite in sedite, sicer vam preskrbim ukor po razrednem učiteljstvu. (Vera sede.) Skoraj celo uro smo zapravili z nalogami. Kje smo zadnjič ostali?
Več učenk: Pri Hrenu. (Nekatere se zasmejejo.)	(Dalje.)
Ali so bili noši kulturni delavci verni
France Jesenovec
17. Simon Jenko (1835—1869).
Pri Simonu Jenku, pesniku Sorškega polja, moremo za naše razglabljanje opazovati zelo mnogo podobnosti z drugimi kulturnimi delavci iz mladoslovenske generacije in z Levstikom še posebej. Tudi Simon Jenko je bil preprost človek s slovenskega podeželja. Za njegov pogled na svet in življenje je predvsem zanimivo ugotoviti, da je bil po naravi zelo meditativna, razmišljajoča narava. Zato je že zgodaj opazoval naravo, zlasti visoke Karavanke, ki se dvigajo na severni strani Sorškega polja, pa je ob njihovi mogočnosti in ob neskončnosti vsemirja začel razmišljati o človekovi majhnosti in ničevnosti... Potemtakem moremo govoriti pri Jenku o nekakem pozitivističnem svetovnem nazoru, ki je že zgodaj postal njegova last. Na to osnovo pa je prišla še tuja knjižna učenost in ga tako zelo zgodaj odtrgala od materine vere v osebnega Boga. Zlasti je v tem pogledu vplivala na Jenka Heinejeva sentimentalnost in njegov pesimizem. In še \f. drugih knjig se je navzel Jenko hladne logike doslednega pesimizma in celo zašel v popoln nihilizem. Tako je zgodaj dozorel duševno in tega »svojega, moža-
tega značaja, svojih nazorov o človeškem življenju, o veri, o politiki, o slovanstvu od tega časa ni izpreminjal: kakor je mislil o teh rečeh z osemnajstimi leti, tako je mislil še o smrti svoji«. (Cvetje 7, stran 9.)
Ta Jenkova zgodnja dozorelost pa je imela zanj v življenju in življenjskih bojih zelo hude posledice. Pogostokrat ga je, povsem naravno, vodilo to pesimistično ali celo nihilistično mišljenje — v obup. Da, v njegovem burnem življenju na Dunaju med leti 1861.—1863. so prišli nadenj taki trenutki obupa, da je mislil celo na — samomor. A je vse take in podobne napade vendarle premagal s svojo možato voljo —	bil je trd Gorenjec —	in	z izrazito razumsko nravjo,	ki je	potisnila	ob stran	čustvo in srce. Kakor	pri	Levstiku, se je tudi v Jenku	v takih
trenutkih obupa oglasila iz globočine njegove duše — mati in njena pobožnost ter njena globoka verska vzgoja, ki jo je bila vsadila sinu v srce. In zmagala je pobožna, verna mati v njegovem srcu, da je molil:
»Moči, moči mi daj, moj Bog!	Moči, moči mi daj, moj Bog!
Da, ko	napade me obup,	Tak krepke kakor zid gora,
ne uklonim silam se nadlog,	da, če se ruši svet okrog,
jim stanovitnost stavim vkljub.	propast me najde še moža!«
(V brezupnosti, Pesmi 1865.)
Tako je molil Jenko v trenutkih življenjskega obupa: takrat ni prišla rešitev iz: filozofske sentimentalnosti, Heinejeve črnoglednosti ali iz nihilizma, takrat gre zmerom vsak človek iskat rešitve k viru moči, tolažbe in življenjskega optimizma — k veri v osebnega Boga.
Jenkova razmerja do takrat še vladajoče staroslovenske Jeranove struje so bila prav tako podobna Levstikovim. Tudi Jenkovim poezijam je Jeranova du-1 hovščina (Zamejec) nasprotovala 1864, kakor je nasprotovala deset let prej (Globočnik) Levstikovim. Tudi Jenkovim pesmim so namreč očitali, da so kot ljubezenske pohujšljive, kot meditativna lirika pa preveč sentimentalne in celo —• pesimistične. Zadnji očitki so bili vsekakor bolj opravičeni kakor prvi, iz katerih gleda le vse preveč pedagoški in didaktični značaj, s kakršnimi merili merimo le mladinsko slovstvo. In ko so Jenkove poezije izšle, jih je po Svetcu tudi Bleiweis odklonil v svojih »Kmetijskih in rokodelskih novicah«. Ta nepovoljen sprejem njegovih poezij je na pesnika zelo porazno vplival, da se poslej skoraj ni več oglasil v javnosti. Tem razočaranjem se je pridružila še bolezen in ga že štiri leta po izidu Poezij položila na smrtno posteljo in tudi — v grob.
Pesnik Simon Jenko je v naši književnosti mož, ki je, kot drugi Mladoslovenci, zašel od doma in matere, v mladostni objestnosti in želji po tuji učenosti zavrgel Boga ter se vdal črnoglednosti in celo nihilizmu. Vendarle pa je v trdih življenjskih bojih spoznal to svojo zmoto in se vrnil k Bogu ter ga prosil ne le za svojo in svojega naroda srečo, ampak celo za srečo vsega slovanskega rodu. Z Jenkom tudi danes, v teh težkih in strašnih dneh, molimo k Bogu:
»Čut, nas, večni Bog!	Usmili se sirot,
Tvoji smo sinovi,	Oče z nami bodi,
dela blagoslovi.	kaži pravo pot,
naših slabih rok!	ki do sreče vodi!«
(Dalje.)
Če koga ljubiš, vplivaš nanj z vsemi svojimi močmi, čeprav se	to	ne	opazi.
Od	tam, kjer je dejanje in moč, prihaja samo vpliv in sicer natančno	tolik,
kolikršno je dejanje in moč.
Naše misli so nagrada naših del.
Osebnost je že sama na sebi nekaj dobrega. Velike besede ni mogoče ukrasti ali jo ponarediti.
Biti osebnost se pravi: vživeti se v prostor, v katerem človek živi, spoštovati urad, kjer dela, in prisiliti ljudi k pritrjevanju ali ugovarjanju.
Biti osebnost se pravi: vedeti, nezmotno vedeti. Vera osebnosti	se	spremeni
v znanje, kajti osebnost živi iz vere.
Hublet-Aniič	Ilustriral	J.	Mežan
»Verjamem. Gotovo pa zdaj vem, da živi dobri Jezus, ki vas ima zelo rad in vas potolaži, kadar je treba. Kaj pravita, ali ima tudi mene rad?«
»Trdno sem prepričan, da tudi tebe ljubi, že zdaj. Samo moliti še moraš.«
»Misliš? O, kako rad bi se hitro naučil moliti! Ali je težko?«
»Še malo ne! Nič bolj preprostega, boš videl.«
Brata sta svojega prijatelja prijela vsak za eno roko in ga v diru odpeljala k lepemu kipu Srca Jezusovega v mirnem kotičku parka. Pokleknili so v travo. Fantka sta z očmi sledila nerodnim Dragovim kretnjam, mu pomagala narediti križ, potem pa počasi in razločno molila očenaš, zdravamarijo in Spomni se. Angležek je za njima ponavljal svete besede, čeprav jih ni kaj prida razumel.
»Prav sta povedala,« je tiho rekel in vstal. »To res potolaži.«
»Moraš pa te molitve ponavljati vsako jutro in vsak večer in nekoliko govoriti z Jezusom, ki te posluša. In prositi ga moraš milosti, da bi ga še bolj spoznal.«
»Bom, samo... pomagati mi morata.«
»Iz srca rada!«
Bernard, vedno praktičen, pa predlaga:
»Albin, Drago si teh molitev gotovo ni zapomnil, saj jih je samo enkrat slišal! Napiši mu jih!«
»Oh, saj res, Albin! Tako bo najbolje. Potem jih bom lahko molil.« In Drago pomoli Veseljaku beležnico in svinčnik. Ta pa kleče pred kipom nasloni zvežček na kamnitni podstavek in z vnemo napiše svete besede, Srce Jezusovo pa ga s široko sprostrtima rokama blagoslavlja.
* * *
Ko je Drago čez pol ure sedel v avto, je na zunaj spet postal mrzel in olikan avtomat, v srcu pa je bil precej drugačen. Na dnu otroške duše je zagorel plamenček ... a mati ga še slutila ni. Strašno je bila kaznovana za svojo lahkomiselnost s tem, da ji je srce njenega sina ostalo zapečatena knjiga, njej se pa sploh ljubilo ni, da bi jo odpirala. In tako prav nič ni vedela o zakladih ljubezni in velikodušnosti, ki bi jih v njem našla...
VIII.
Lov na postrvi
Med zabavami Albin najbolj uživa, kadar je lov na postrvi, seveda ne tako, da bi sam lovil. Saj si ga še misliti ne moremo, da bi dolge ure nepremično ždel ob palici in vrvi, vročično upiral oči v ribo, ki jako nerada prijemlje — če bi ga iz kože deval, se Veseljak ne bi mogel okleniti tako mirne zabave. Zavoljo teh stvari lova na postrvi gotovo ne ljubi. Navdušen pa je za ribolov zato, ker takrat z očkom skupaj odhajata z doma in ves lepi dan preživita na bregu pojočih voda.
Zjutraj se z vozičkom odpeljeta, čez dobro uro krepkega drnca pa sta že pri koči starega lovskega čuvaja, ki je vsa v cvetju; pri njem pusti gospod Grom voz in konja. Konja izprežejo, potem pa odideta v les. Komaj vidna stezica se^ skozi goščo previja s skale na skalo, dokler nista pri deročem potoku, ki v njem krasnih
rib kar mrgoli. Tedaj si očka, ki mu ne zmanjka potrpežljivosti za trnek, izbere primerno mesto, Albin pa se brž sezuje, se splazi toliko v stran, da ne plaši postrvi, potem pa veselo brodi po sveži, urni vodi, ki med velikimi kamni brzi po skalni strugi.
Opoldne prinese čuvaj obilno gozdno kosilo. V košarici je pod belim prtičem nekaj kosov črnega kruha, kepica svežega surovega masla, dišeča gnjat in sadje, pač še skodela smetane »za mladega gospodiča«.
Fantek pripravi kosilo na ploščati skali, potem pa že med kosilom razloži pred očetom vse svoje dragocene najdbe: gladke kamenčke, kremene nenavadnih oblik, nežne praproti, ki jih je iztaknil v skalni reži. In Albin radostno kramlja, da se oškoduje za ves prisiljeni molk dopoldanskih ur. Gospod Grom pa posluša in vprašuje. Srčno se veseli, da ima svojega fantka tako blizu in samo zase, kajti še praviti nam ni treba, da tudi sam lova ne ljubi samo zato, da bi dražil uboge postrvi. Prav pogosto se v teku dneva očetu dvigajo oči iznad trnka in sledijo sinku, kadar v svoji svetli jopici skače po nizkem grmovju od skale do skale in se mu smejejo oči pod širokim slamnikom. Večkrat se tudi pogovarjata, kako je bilo »tam doli« v Kanadi, ki jo oba še vedno ljubita, o njenih gozdovih, ki sta jim morala dati slovo in jih morda ne bosta nikoli več videla .. .
Danes je bil lov tako izdaten, da sta na uro kar pozabila. Ko je oče potegnil prav lepo sivo postrv z rdečimi pikami, je šele opazil, da so se sence že močno potegnile in da sončni žarki padajo vse bolj vodoravno.
»Albin, domov! Brž se obuj!«
Fant priteče in se kar ne more načuditi lepemu plenu, zloženemu na svežo praprot v košari. Natakne si lahke usnjene sandale in pevaje kobaca po strmi stezi, očka pa za njim. Sta že na cesti. Res je že pozno. Konj je že vprežen in privezan za zelene naoknice pri koči; svoja gospodarja pozdravi z veselim rezgetanjem. Očka odnese trnke v hišo, Albin pa strese v kovčege najlepše kamenčke za svojo zbirko ter vanje spravi tudi skrbno zvit šopek praproti za mamico. Prav ko odvezuje vajeti, pa zagleda na ruši ob cesti — svojega prijatelja Dragota.
»Oho, Drago! Kaj pa ti počenjaš tukaj tako pozno in čisto sam? Moj Bog, kako si truden! Pa tudi obleko imaš vso zdelano!«
Drago s težavo vstane in stopi k vozu.
»Zgubil sem se ... in prav srečen slučaj je hotel, da sem naletel nate.«
»Slučaj! Tega sploh ni... reči bi moral: božja previdnost.«
»No, pa božja previdnost. Povej mi, ali poznaš pot v Ferval?«
»Ferval? Bog se usmili! Do tja je dobri dve uri hoda in zdaj zdaj bo noč!«
Izmučeno lice malega Angleža še bolj potemni in huda skrb ga spreleti.
»Good gracious me! (Moj Bog!) Lepo sem zabredel! Kaj pa naj zdaj naredim, Albin?«
»Malo počakaj, očka takoj pride. Očka!«
»Evo me, fantič moj! Oho, Drago! Dober večer!«
»Izgubil se je, očka. Truden je in ne ve, kako naj do noči pride domov.«
»Nič hudega. Kar k nama na voz prisedi! Saj nisi tako težak, da bi Miško tvojega malega bremena ne potegnil. Malo se bosta stisnila, pa bo. Le hitro na voz! V eni uri moramo biti doma.«
»Povej, Drago, kako pa si vendar zašel tako daleč?«
»Prav zares sam ne vem kako. Hotel sem se po gozdu sprehoditi, pa sem najbrž zgrešil pravo stezo. Srečeval sem pa tudi same kmete, pa mi niso mogli pokazati prave poti, ker me niso razumeli. Končno sem kar stopal po neki stezi in prišel na to cesto.«
»Čudno, da se greš kar takole sam sprehajat!«
»Ali pa si vsaj svoji mami kaj povedal?«
»Ne, gospod.«
»Gotovo je zdaj v strašnih skrbeh!« vzklikne gospod Grom in konja še bolj požene.
»Ah, ne,« odvrne fantek in skomizgne z rameni. »Nikoli ni v skrbeh... sicer je pa tudi ni doma! Ze dva dni je zdoma.«
»Na potu?«
»Menda. Gotovo pa je več dni ne bo nazaj, ker je tudi svojo hišno vzela s seboj.«
»Ali si sam doma?«
»Ne čisto sam. Naročila je šoferju, naj skrbi za konja in Foksa in ... naj mi daje jesti.«
Umolknili so. Albin si je mislil: »Naša mama bi nas prav gotovo ne pustila kar takole.«	(Dalje.)
1
Iz naših kongregacij
J
Kongregacije v svetu
(Predaval na zborovanju v Stični prof. dr. Fajdiga.)
Gotovo moramo sedaj omeniti tisto nalogo kongregacije, ki je sicer drugotna ali vendar tako važna in značilna za vsako kongregacijo, da si je ne moremo misliti brez nje, to je apostolska naloga. Kadar koli je kdo kongregacijo pohvalil, jo je pohvalil vedno tudi zaradi njenih velikih apostolskih uspehov. Res je, da so ti najbolj vidni, zopet pa je res, da so oni nekak zunanji znak resničnega notranjega življenja, ki je nujno plodno za druge: kdor ima Boga, ga nujno daje drugim, z besedo, zgledom in dejanjem. »Ne more ljubiti Boga, kdor ne ljubi brata,« pravi sv. Janez (Prim. Jan 4, 20), kakor tudi sveti Jakob: »Vera brez del je mrtva« (Prim. Jak 2, 17), ker sta oba slišala Gospodovo naročilo: »Po tem vas bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj« (Jan 13. 35). Ta ljubezen je pri kongregacijah prav usmerjena, saj ljubi najprej tisto, kar je najvažnejše, namreč dušo v človeku. Zato opažamo, da so apostolske akcije kongregacij usmerjene najbolj v izrazito duhovne akcije. Tako se je posebno v Braziliji in Romuniji pojavilo gibanje, pridobiti čim več moških za velikonočno obhajilo.
V Braziliji je 550 kongregacij organiziralo taka obhajila in v San Paolo v Braziliji je bila dana parola, da nobena cerkev velikega mesta ne sme pogrešati te verske manifestacije. V mestu Cluj v Romuniji se je posrečilo na ta način spraviti k sv. obhajilu 80 odstotkov vseh izobraženih mož. V nekaterih krajih imajo kongregacije posebne odseke za duhovne vaje, ki naj gibanje za duhovne vaje in njihovo organizacijo na moč podpirajo, in sicer s precejšnim uspehom. Posebno lepo s temi odseki hočejo služiti tudi župnijskemu življenju. V Baslu je kongregacija gospodičen, ki ima poseben odsek za to, da vsako novodošlo dekle hitro vklene v eno ali drugo obliko farnega življenja in tako prepreči, da bi se mogla izgubiti. V Edinburghu kon-greganisti na domu poiščejo tiste, ki jih niso videli pri maši. Enako važni so liturgični odseki, ki jih mnogokje najdemo in katerih glavni namen je pospeševati liturgično vzgojo z liturgičnim življenjem s tem, da organizirajo liturgične maše, razširjajo liturgično literaturo itd.
V nekem delu departementa Oise v Fran-
ciji je 12 kongreganistov med počitnicami v petih farah organiziralo živahno liturgično življenje. Oni so najboljša podpora gibanju »missa dominicalis«. Takoj moramo omeniti tudi tako imenovane kate h etične odseke, ki jih mi tu še ne potrebujemo toliko, mogli pa bi jih potrebovati močno, kakor hitro bi prišla oblast, ki bi bila nasprotna poučevanju krščanskega nauka v šoli in javno. V mnogih državah se kongreganisti v kate-hetičnih odsekih vadijo v poučevanju verskih resnic, nato pa se razidejo po raznih delih mesta in privatnih hišah ter tam poučujejo ljudi za sprejem v Cerkev, otroke za prejem sv. zakramentov itd. ter s tem pomagajo preobloženi duhovščini vršiti učiteljsko službo. V Cordobi v Argentiniji so na petih mestih poučevali 1000 otrok. Zelo blizu tem odsekom so misijonski odseki, ki so tudi pri nas bolj znani, dasi prav malo živahni tu in tam. Misijonski odseki so vedno izraz duha požrtvovalnosti v kaki kongregaciji, ki najde poleg žrtve za domače potrebe tudi še srce za tiste, ki »sede v temi in smrtni senci«. Preveč bi bilo naštevati številke o zbirkah, ki so jih kongregacije napravile za misijone, preveč o velikih pošiljkah mašnega perila in oblek, ki so jih izdelale posebno gospe in gospodične za misijonarje. Nekatere kongregacije vzdržujejo celo svoje misijonarje v daljnih deželah. Iz kongregacij je izšlo tudi že mnogo misijonarjev, ker je v njih mnogo požrtvovalnega duha. Za naše razmere pa bi bilo treba še posebno omenjati cirilmeto-dijske krožke v kongregacijah, ki jih drugi ne poznajo, ker so jim predaleč potrebe slovanskih bratov, da se vrnejo v naročje matere svete Cerkve.
Poleg te direktne skrbi za zveličanje drugih zavzema posredna skrb v obliki dobrodelnosti izredno široko mesto v kongregacijah vsega sveta. Socialni in karitativni odseki so zelo pogosten in živ pojav. Pri socialnih odsekih je treba poudariti resen socialni študij, ki ga kongregacije smatrajo za zelo važno teoretično podlago socialne delavnosti, posebno tudi študij širokega in težkega poglavja o komunizmu. Zelo simpatično potezo so napravili poljski kongreganisti, ki so se na javnem zborovanju o razdelitvi zemlje, ki jo imajo krivično veleposestniki, postavili odločno na stran malega človeka. Ko se je začel od strani veleposestnikov javljati hud odpor proti socialnim reformam, so tisti veleposestniki, ki so tudi sami kongreganisti, odpor v
veliki meri zlomili s tem, da so se hitro javili pripravljene svojo zemljo odstopiti. Socialno delovanje kongregacij je posebno vidno v večjih mestih, kjer je revščina večja in so predmestja posebno ubožna. Tam lahko vidite redne skupine kongreganistov, kako nosijo hrano v revne predele mesta, kako preskrbujejo otroke z obleko, kako posredujejo ubogim in izgubljenim službe in kako prirejajo za vse, ki si sami ne morejo pomagati naprej, večerne tečaje najbolj različne vrste, ki imajo vsi skupno to, da so brezplačni, da zanje nosijo stroške kongreganisti ali pa jih tudi sami vodijo in v njih poučujejo. Način dobrodelnosti, kakor ga imajo Vincencijeve konference, je v premnogih kongregacijah močno udomačen, pri dijaških tudi. Pri dijaških se posebno javlja dobrodelnost kongregacije v tem, da pomaga revnejšim tovarišem brezplačno pri učenju, ali jim preskrbi knjige ali obleko in stanovanje.
Nekatere kongregacije imajo zelo veliko krožkov in odsekov, nekatere manj. Gotovo je, da je zelo zgledna kongregacija žena v Montrealu v Kanadi, ki ima
Eoleg naštetih odsekov še odsek za do-ro knjigo in za boj proti slabemu čtivu, dalje odsek za bolnike, odsek za preskrbo počitnic revnim otrokom, odsek za tiste, ki zapustijo šolo, odsek ženske lige zoper slabo modo. Posebno bi bilo izmed apostolskega dela poudariti dva odseka in to sta odsek za dober tisk, ki more storiti ogromno dobrega, ter odsek za javno moralo, ki more zoper pohujšljive predstave v kinu, gledališču in drugod, zoper nemoralo v letoviščih in zabaviščih, zoper škodljivo modo in pre-klinjevanje storiti po svojih članih izredno važne usluge Kristusovi veri v sedanji tako materialistični dobi. V kongregaciji v Los Angelesu so uvedli celo slovesne obveznice, da noben član ne bo hodil kupovat v trgovine, ki je imela kdaj v razprodaji pohujšljive knjige itd.
Delovanje v odsekih je lahko zelo različno, saj je samo na Poljskem pri dijakih delovalo lani 330 odsekov in imelo 199? sestankov. Posebno se je ta življenje lepo razvilo povsod tam, kjer so kongregacije mogle dobiti svoj dom, ki jim je nudil dovolj možnosti za duhovno življenje in tudi dovolj varstva zoper duhovne in telesne nevarnosti časa. Dom je za mnoge kongregacije ideal, ki ga hočejo doseči, mnogim pa se je to že posrečilo. Prav posebno pa se dijaške kongregacije, odkar jih je na to opozorilo stanovsko razčlenjeno giba-
nje belgijskih mladinskih organizacij, trudi, da si osvoji okolje, v katerem se kongreganisti nahajajo. V kongregaciji v Kaloscu na Ogrskem so si dijaki ne-kongreganiste naravnost tako razdelili, da so jih imeli nekako v varstvu in posebnem prijateljstvu. Vendar pa bi bilo treba po mnenju p. Mariauxa osvajalni duh in čut odgovornosti še poživiti. Pri vsem tem delu pa naj bi kongreganist nikdar ne pozabil na opozorilo, ki so ga dobile članice Marijine kongregacije v Baslu: Dušnopastirska pomočnica mora biti neprisiljenega in prijaznega vedenja, finega takta, mora imeti mnogo smisla za bližnjikovo nesrečo, mnogo potrpežljivosti in dobrote, vse pa v nadnaravnem duhu. Kar ji je zaupano, drži tajno, pa tudi v obleki ne bodi nikomur v spotiko.
Iz povedanega je razvidno, da kongregacije tvorijo v svetu močno in veliko gibanje, ki mora dosledno služiti cilju kongregacije, ki je:	izoblikovati
katoliškega človeka, ki bo bistvo svoje vere doumel in samostojno in dosledno v življenju pokazal, po zgledu in s pomočjo Device Marije. V ta namen se morajo še bolj organizirati in prenoviti tudi dijaške kongregacije v Sloveniji, ki bodo tako vreden del svetovnega kongregacij-skega gibanja.
Listnica uredništva
M. D. Ljubljana - Trnovo: Ni za objavo, ker ni v tvojih verzih prav nič do-življenega. Vse je pobrano iz na pol narodnih in na pol cerkvenih pesmi. Celo apostrofa se ne bojiš.
...že, Maribor: Tudi zate velja zgornje. Beri moderne pesnike in zapiši le to, kar čutiš v duši, ne pa kar ti narekuje zdolgočaseni razum.
Mira: Nekoliko preveč prazno. Pošlji rihodnjič kaj bolj obdelanega, tako da o primerno za »Zvezdo«. Piši samo na eno stran in podpiši se!
Roža Marija: Neizpeljano in nejasno. Kaj pomeni »skrivnost«? Nekoliko preveč v slogu zastarelih pobožnih pisanj, katera danes ne morejo več ogreti, zlasti dijakov ne. Morda se ti posreči kaj boljšega.
V gimnaziji je profesorju neki dijak vtaknil za klobuk listek z napisom: osel. Drugi dan pride profesor v šolo in nagovori dijake: »Gospodje, ko sem včeraj zapustil razred, je nekdo izmed vas oddal pri meni svojo vizitko.«
»Naša Zvezda« izhaja dvakrat v mesecu. Cena za dijake 10 din, za druge 15 din letno. Izdajatelj in odgovorni urednik dr. Tomaž Klinar. Uprava: Streliška ulica št. 12/lf. Uredništvo: Costova 7, Ljubljana. Tiska Jugoslov. tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič).