562                  —i-—: Zbirka slovenskih pregovorov iz leta 1692.
Kak oko prek morja gleda V domovine sladki raj! Kak'ta zemlja mi preseda! Rad bi vrnil se nazaj, Da bi vender v domovini, Kjer je solnce bolj gorko, Tam pri svoji rodovini Našel tiho jamico !
Al O' Patri k.
Zbirka slovenskih pregovorov iz leta 1592.
Te pregovore je v „ Kresi" (1. junija 1882. 1.) gosp. P. pl. Radie, objavil iz Megiserjeve knjige, zvane „Paroemiologia", ka je bila natisnena prvič 1592. 1. v Gradci, a drugič (pomnožena) 1G05. 1. v Lipski.
Rečeni pregovori so od prvega do zadnjega ti: 1) Je li Bag sa nas gdu more supar nas biti?: je li Bog za-nas, kdo more soper nas biti? Novoslovenski je to res, a vzeto iz lista sv. Pavla k Rimljanom, VIII., 31.: si 6 d-toc UTiSp wxiov, Ttc -/.y.\f v^cov; (si Deus pro nobis, quis contra nos?) 2) Hud coza hud cozliza. — Ali je res Megiser tako dal natisniti ? Menim, da treba citati: huda koza, huda kozlica. Tudi še Beli Kranjci vele: kozlica, f., kar je nam: kožica, f., die junge Ziege. Slovensk pregovor jednacega zmisla ¦ slove: kakeršna mati, taka hči. 3) Zhistn obrazn malo vode t rib i: čistu (nsl. čistemu) obrazu malo vode tribi (nsl. trebe). 4) Od lahcha metsha tescha rana: od lahka (nsl. lehkega) meča težka rana. 5) Ne zna pas plavati, dokle mu nig puna rit h vode: ne zna pas (nsl. pes) plavati, dokle' (nsl. dokler) mu nij puna (nsl. polna) . . t vode. 6) C hi se s h um. a bogi ne hodi ugermve: ki (nsl. kdor) se šuma boji, ne hodi u grmje (grmovje). Slovensk prigovor istega zmisla ter malo ne istih besed je bil v „ Glasniki" 1859. 1. II. na 108. str. Kurnik razglasil: kdor se šuma boji, v listje ne hodi (soli nicht gehen), 7) C hi od straha umre, sperzi mu zuone: ki od straha umre, s . . dci mu zvone (nsl. zvone). 8) Zherna (črna) bradu strogi (stroji). Tega po vse ne umejem. Govor je menda o bradi,  katero   si  starec,   počrajuje,   ker je   siva;   a   vprašati
—i'—: Zbirka slovenskih pregovorov iz leta 1&92.                  i>63
bi bilo, če je to res v Megiserji prav natisneno, ali iz Megiserja dobro prepisano?   9)  Chi   zapsi   leshe   rad   sbuhami   staije: ki sa psi (nsl.  s psi) leže, rad z  buhami (nsl.  z bolhami)  staje.   Vuk ima: ko  sa psima leže, pun buha ustane.    Ta pregovor je tudi   slovensk  in   slove: kdor gre s pusdm leč, z bolhami vstane.  10) Zhesa doma nig toga ud ob i nig: česa (nsl. česar) doma nij, toga u dobi nij. Tukaj  „doba" morebiti znači   „svet"   (die Welt:  das  Geformte),  primeri češki:  doba, f., die Gestalt, Form,   in zmisel bi   potem  bit,   kakor   veli i Vukov   srbski pregovor:   „svagi)e je dobro, al'  kod kuce najbolje,"  in slovenski:  „ljubo doma, kdor ga ima."   11) Vsacha ptiza k' suomo jatn leti: vsaka ptica k suomo  (suomu, namesto: svojemu) jatu leti.  Gorenjec ponemčeno veli: gliha vkup  štriha.     Staroslovenski in srbski:   jato,  n.,   eine Schar (Vogel),   a novoslovenski v  Dolenjcih: jata, f.,   isto.     12) Kako   noga z s t rim ena,  tako  služba doli: kako (nsl. kakor) noga s (namesto: iz) strimena,   tako služba  doli.  —  Stremen,  mena, m., der   Steigbugel: tukaj  se menda govori o nekdanjih konjikih; najetih samo v kak poseben boj   ali  v   kako   posebno   vojno,     lo) Vboshtvo   mushtvo   crati: uboštvo muštvo krati.  Slovenec govori:  uboštvo krši moštvo.   14)  Chra-gul na prazhnu rucliu ne sida:   kragulj  na praznu ruku ne sida (nsl.  seda), —¦ ker mu je  običaj,   dobivati   ondukaj   mesa   in  drugačne krme ali vade.    Istran jednako veli:   neče kragulj na golu   dlan,   kakor J. Volčič pripoveduje v  „ Novicah"   187 7. 1. na 358. str.  Kragulj je tukaj namesto sokola (Beizvogel).    Drug pregovor tacega zmisla je znan tudi po Istri: krava nece pojt' na praznu pest, kakor zopet J. Volčič piše v „Glasniki"   1860. 1.  I.  na  79.  str.   15) Bogli ye dobar glas, nego zlat chlas: bolji. je dobar glas, nego zlat klas.    Novoslovenski se to prikladneje govori tako : boljši je dober glas  (guter Ruf),   kakor   srebrn pas; jednako ima i Vuk: bolji je dobar glas,  nego zlatan pas.   16) Grozdova juha pshenitsna muha chi tegaochushaslatcha unj e dusha:   grozdova juha, pšenična muha (?),   ki tega(?) okuša,   sladka u nje (?) duša. Ta pregovor je izmej vseh najtežji, ker je pohabljen,  osobito v besedah:   „tega; unje". A ne lehko uganiti, kako bi trebalo popraviti. Namesto: tega (hujus) v pričujočih pregovorih nahajamo drugače vedno: toga.  A kaj  si je:  muha? Morebiti namesto : m u k a (nsl. moka, das Mehi)?    Grozdova' juha bode ali vino ali mošt.     Rad bi vedel, kako ta pregovor   prav   slove.    Naj   bi   povedal   kak  Hrvat,   če je  komu   znan. 17) Chi je pian toga   ušla m n   chi  je   mertan   toga vjamn: ki je pijan, toga (treba nesti) u slamu, ki je' mrtav, toga u jamu.
3G*
564        A. BezenŠek: Šolstvo in prosvetni zavodi v kneževini bolgarski.
Razven prvega teh pregovorov, ki po resnici ne pregovor, kar smo uže rekli, nobenega izmej vseh ostalih, kakor vsak vidi, ne moremo šteti mej slovenske, nego hrvatski so od kraja do konca,*) a nekateri mej njimi vrlo stari. Nekaj teh Megiserjevih pregovorov imata srbski v svojih zbirkah tudi Vuk in Daničič; a Vukovih „poslovic" (pregovorov) sem jaz mogel zdaj v rokah imeti samo prvo izdajo: Na Cetinju 1836.
Šolstvo in prosvetni zavodi v kneževini
Bolgarski.
Po službenih poročilih ministerstva prosvete sestavil A, Bežen še k.
(Dalje.) 8. Šolsko leto, programi in šolske knjige.
Šolsko leto traje po mestih povsod po 10 mesecev. Po selih je pa težko seljake naučiti, da bi držali otroke tako dolgo v šolah, ker jih potrebujejo pri poljskih opravkih. Selška šola odpira se jeseni navadno tačas, kadar prestoji delo po njivah, a zapira se v pomladi, ko se začno poljski opravki.   Zato se v vseh šolah na kmetih uči po  7—8 mesecev v letu.
Občna premena bo morala nastati v tej navadi s časom tedaj, kadar bo selški narod znal bolje ceniti korist naukov.
Učni načrt početnim šolam opredelil se je najprej od upravitelja oddela za narodno prosveto gosp. M. S. Drino v a v avgustu 1. 1878., s samo triletnim tečajem. V avgustu 1. 1880. namesti se ta načrt po tedanjem ministru narodne prosvete gosp. Gizelevu z novim, ki predlaga štiri šolska leta ali štiri oddelke. Ta program je še zdaj v rabi, če tudi se nahajajo polne šole z vsemi 4 oddelki samo po mestih in v večjih vaseh.
Za prihodnje trebalo bo premeniti ta program, da bode bolje odgovarjal obstoječim okolnostim in potrebam ter ustrojiti tako, da se bodo dosezali jednakoobrazni in bolj trajni rezultati.
*) Tudi g. prof. in akademik M. Valjavec piše v prijateljskem pismu, da ti pregovori niso slovenski, kakor misli g. pl. Radič, ampak hrvatski-čakavski.
Ured.
Slovenska pesmarica, besedilo za ljudsko petje, sestavil Anton Anžič, založila Družba sv. Mohorja v Celju, 1936. 222 str. Knjižica svoj namen kot pomagač in priročnik v polni meri izpolni, toda prireditelj bi moral biti pri zbiranju velike snovi izbirčne j ši. Zbirka namreč ne nudi samo slovenskih narodnih pesmi, temveč tudi kuplete, nekatere umetne pesmi, ki so deloma pomarodele, deloma le zaradi zanimivosti vstavljene v zbirko, in nekaj tujih pesmi, prevzetih v slovensko ljudsko petje (ruske, slovaške, iz Neapla, poljske). Toda te tuje so v primeri z obilico domačega blaga v veliki manjšini (komaj 1%). Na ta način pa se je zavoljo premajhne kritičnosti zbirateljeve zamešala tudi ljuljka med dobro blago. Predvsem motijo nekateri zelo slabi, neokusni kupleti, n. pr. »Kavarica«: »Kadar mi ho nekam slabo — ko j bom kavo skuhala — ko zavre in gre v porabo — brž bolezen bo prešla — srce več ne vzdiha — kašelj jenja koj — nos pošteno kiha — mine mepokoj —.. .«
Prireditelj je morda vzel <ta dcuplet v zbirko, da bi bila čim popolnejša, a je zagrešil pri tem veliko napako. Ozirati se je itreba na kvaliteto in ne na obilico pestmi. S kvalitetno pesmijo širimo resnično kulturo in vzgajamo narod, ne pa z zbiranjem kakršnegakoli slabega blaga. .Stališče zbiratelja pesmi, ki se poj o med narodom, je načelno napačno, če jih naniza kot nekakšno revijo brez izbire in presejanja velike snovi. Prav zato bi ne smel uvrstiti v zbirko pesmi »Marijine družibenice«, katere prva kitica se takole glasi: »(Kakor je čisto vedro nebo — kakor je čisto nedolžno oko — take bodimo me! — iSb, ki Boga in dušo ta je, — so, ki kakor žival žive: — tja ne sodimo me!«
Kako vse drugače se sliši pesem slovenske iMiarije Miagdalene (tržiška): »Ko sem jaz še mlada bila, lepe gvante sem nosila, zdaj se vlačim kot megla, kot h' nikol dekle ne bla. ..« itd.
To je nedvomno kvalitetna narodna pesem! Razmerje je med omenjenima pesmica zelo očividno. Kot vzor pripovedne religioizne pesmi naji navedem »Marija je po polju šla«, »Mbrija in brodar« in končno preprosto in zelo nežno »Rože za Mlarijo«.
(Zbiratelj je ponekod besedilo spremenil in pri tem ni bil dosleden. Pri znani pesmi >»Glej, glej, kak mimo gre ...« se odloči za »lepo« dekle namesto >-z.avber«, menda zaradi čistoče jezika. Toda v isti pesmi pusti dekletu, ki »fajn« drobno stopa, nositi »oringeljne«. (Narod je na udomačene tuje izraze navajen. ,Ni treba, da bi jih namenoma širili, a če ne moremo vseh nadomestiti s pristno domačo robo, je bolje, da pustimo vse poskuse ipri miru. Ostane vsaj svojstveni značaj in barva narodnega besedila.
Mislim, da je treba narodne pesmi podati, kakršne so. Navadimo se vendar enkrat že na to, da je narodna pesem ustaljena, dognana umetnina. Seveda jo moramo zabeležiti kakor jo najdemo zapisano v dobrih virih ali kakor jo slišimo zapeto v nepokvarjenih predelih naše dežele. Zato so neumestne tako ¦samovoljne spremembe, kakršne si je zbiratelj dovolil v nekaterih pesmih, n. pr. v junaški pesmi »Kaj pa dekle tukaj delaš...« ali v tisti, kjer dekle pripoveduje o svojih plesalcih.
Knjižica pa je ne glede na omenjene napake zelo pripravna, na vsak način dobrodošla in koristna. Drugič naj si zbiratelj vzame za vzgled resno, znanstveno neoporečno delo folklornega instituta ljubljanske Glasbene Matice (France Marolt).                                                                              Marijan Lipovšek
607