451
136      le te, ker je zdrobljen, ne premostuje; povede vaju gor pa skal drobnjava, ki polno po pobočju jih, na dnu je."
139      Klonila mojstru zdaj je malo glava;
pa de: „Torej lagal je on, ki straži tam grešnike ter s kavlji obdelava!"
142      „Nam pa v Bolonji  že" — ga mnih podraži, „razlagali so naši učenjaki, da vrag lažnik je, otec vsaki laži."
145      Proč mojster gre z velikimi koraki:
zardel mu srda bil obraz je bledi; ostali v globi bedni so težaki —
148      po dragih jaz stopinj sem stopal sledi.
Opombe: V. 7: takoj se loči bolj od zdaj-a, t. j. malo se ločita po pomenu besedici takoj in zdaj, a še manj dogodek Ezopove basni od dogodka vragov v razbeljeni smoli.— V. 53: vrh pregraje, t. j. vrh nasipa, ki loči peto kotanjo od šeste. — V. 63: menihom iz Clunu ja so enaki — Clunu (izg. Kliini) je bil sloveč benediktinski samostan na Francoskem: mnogi čitajo namesto Clunu Cologna, t. j. Kolonija (Koln) ob Renu; kako so bile vrezane njih halje, ne vemo. — V. 66: bile   so  slama kute Friderika —
cesar Friderik II. je veleizdajalce baje dal vkleniti v svinčene kute ter tako sežgati; slama, t. j. v primeri s temi peklenskimi kutami lahke kot slama. — V. 88 ... ker mu goltanec prede, t. j. se mu premika: ker diha: (sence namreč ne dihajo). — V. 94: v mestu velem, t. j. v Flo-renci. — V. 103: fratra veseljaka — viteški red bi. D. Marije, potrjen 1. 1261. od papeža Urbana, z namenom, da se bori proti nevernikom in brani vdove in sirote, je ljudstvo začelo porogljivo imenovati fratre Dobrovoljčke ali Veseljake (fratri Godenti), najbrže zato, ker jim je bilo dovoljeno biti oženjenim in ostati v rodbini svoji, kakor n. pr. tretjerednikom sv. Frančiška flsiškega. — V. 106: za varuha mirti; častni naslov takih mož je bil conservator pacis, t. j. ohranjevalec miru. — V. 117: prim. ev. sv. Jan. 11. pogl., v. 50, kjer pripoveduje evangelist, da je rekel veliki duhoven Kajfa: „BoIje je, da eden umrje za ljudstvo, kakor pa da vse ljudstvo pogine." Ni govoril teh besed iz ljubezni do ljudstva, temveč iz mržnje do Jezusa, torej lice-mersko. — V. 124: nestvora, t. j. Kajfa: Vergilij strmi, ker ob svojem prvem obisku pekla Kajfe še ni bil našel. — V. 125: na dva plata prim. Pieteršnik : kos lesa, ki ga dobiš, če deblo razplatiš. — V. 135: s krogom velikim, t. j. s prvo in največjo kotanjo osmega kroga; drage, prim. Pieteršnik: prepade, globeli.                                                     (Dalje.)
) 11HI C C0CO04l0OO°°°^Y:'aoO0°   )
Na poti. . .
Zložil dr. Leopold Lenard.
Bilo je v vesni nekoč, slavec je pel na vrteh, šel sem na pot vriskajoč, ogenj žarel je v očeh . . .
Vzhod je žarel kot požar, pot se prašil pod menoj, kmetic je vzdihnil: „Vihar to bo vihar še nocoj!"
V prsih mi bilo srce tisoč nemirnih je želj, ko sem na tuje steze šel prek neznanih dežel.
Nagnil se vroči je dan, solnce zašlo za gore, vedno še v mračno ravan trudne mi noge hite.
In v svetozarno se noč jek je razlegel glasu, ko sem z neba jokajoč prosil si sreče, miru!
Kje si, razkošna pomlad! kje je, o slavec, tvoj spev! Dušo ogrnil je hlad, v srcu utihnil odmev.
Sredi sem tujih poljan vrgel na hladno zemljo tujec se truden, neznan, lice pokril si z roko.