Inseratl se sprejemajo in vetji tristopua vrsta:
8 kr., če s« tiska lkrat.
14	O
14 II l| II II	II
II II II II ^ M
Pri večkratnem tisRanji se cena primerno «manjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo
Naročnino prejema opravništv" (administracija) in ekspedicija ra Štaien trgu h. »t. 18
Po poŠti prejeman velja:
Za ceiu ieu»	, . 30	gl. — )tr.
za pol leta	. . n	,. — ,,
za r'etrt ieta	. 'i ,, 611
V administraciji velja: % H
Za celo leto . . 8 gl. ^rjšrj' • v lh pol leta	4 „ dnSfc^ »'
za četrt, leta . . 2 „^ 10*«$",.'" ,' <V V Ljubljani na dom peJiJj^n'"
velja 60 kr. več na leto.^**^1" ""
Vredništvo je na Stolnem trgu hiš. "t. 284.
Izhaja po trikrat ua teden in sicer v torek . četrtek in soboto.
Slabo časnikarstvo in (»a dolžnosti katoličanov.
(Konec.)
Žalostno je videti, kako se dan na dan najnesramnejše in najkrivičnejše reči v imenu svobode v slabih časnikih proti cerkvi razglašajo; pa še žalost nejše je, da katoličani iz kratkovidnosti ali pa napačne sramožljivosti s svojim denarjem to početje podpirajo. Dobro vemo, da mnogo poštenih in krščanskih ljudi tako dela. Britko se pritožujejo o hudih nasledkih slabega časnikarstva, ko v rokah drže brezveren list. Čemu tedaj tožijo? Ali mar spridenost, ne prihaja iz popačenega uma, kakor sad iz cvetja? Mar sovraštvo in preganjanje cerkve ne izvira iz obrekovanja cerkve in liberalnih laži čez njo? Kdo skuša Boga odstaviti in pregnati iz narave? Kdo žuga raz-djati krščansko družino, raztrgati vez zakonsko in ob veljavo pripraviti starše? Ali tega ne dela slabo časnikarstvo? Ni je resnice, da bi je ne napadalo, ne čednosti, da bi je ne zasmehovalo, ne dolžnosti, da bi je ne omajalo, ne pravice, da bi je ne popačilo, ne načela, da bi ga ne zavrglo, ne malika, da bi mu ne darovalo.
In vendar veliko katoličanov brez vse skrbi bere t:ike slabe liste. Nekoliko jih k temu žene radovednost, nekoliko razvada, nekoliko pa strah pred ljudmi. Kar pošteni listi objavljajo, za to se taki ljudje dosti ne zmenijo, če je tudi bolje od unega, češ, da to že sami dobro vedo. Če jih kdo zarad tega opomni, se izgovarjajo, daje tudi to treba vedeti, kar nasprotniki pišejo, da se človek od njih veliko nauči, da zarad kupčije, obrtnije itd. človek
brez nasprotnih časnikov biti ne more itd. Naš namen ni spuščati se v taka in enake izgovore, ampak le presojevati vprašanje: sme li katoličan z mirno vestjo brati slabe časnike? Odgovor na to vprašanje se glasi določno, da tega ne sme in da se zelo pregreši, kdor temu nasproti ravna in sicer iz 3 vzrokov. 1. Na-torna postava veleva skrbno ogibati se vsega, kar bi utegnilo zavirati naše zveličanje; 2. to zahteva zapoved božja, oznanovana od apostelna Pavla, ki je v Efezu sožgal vse slabe bukve; 3. to velevajo stare cerkvene določbe, ki so se pri zboru tridentinskem zopet ponovile.
Tako sta določila škofa lutiški in bružki in ravno tako sodi tudi kardinal P a t r i z i v svojem listu do duhovščine rimske: „Verniki te brezbožne liste, piše kardinal, bero iz radovednosti; tako pridejo v katoliške družine, ne da bi se pomislila velika nevarnost, ktera od tod izvira za duše in srca mladih ljudi, ki se že napijo strupa nejeverstva, preden morda še zamorejo okusiti mleko sv. vere."
Če je pa že branje takih listov velika pregreha, se še veliko bolj pregreše tisti, ki se na take liste naročajo in jih s svojim denarjem podpirajo. Škofje švicarski vsled tega vernike, zlasti starše, opominjajo na njihove dolžnosti v tej reči, in se sklicujejo na pametno razsodbo očetov in na ljubezen materno.
„Kako more krščansk oče trpeti tak časnik v svoji hiši! — Kako ga more hraniti, ko bi tudi le enkrat v tednu prinašal pohujšanje v njegovo hišo! — Nikakor ne, kličemo s sv. Janezom: „Nikar ga ne sprejemaj v svojo hišo!" Ko bi hodil v tvojo hišo brezbožen človek ali i zapeljivee, ali bi ne varoval pred njim vse j svoje družine? — Kako trpiš tedaj pri sebi
tihotapskega mutastega zapeljivca! — Ali ne dosega svojih slabih namenov tiheje in trdo-vratneje? Pohujšanje je pohujšanje, v kteri-koli podobi se ga krivega delaš. Pa ne samo za tvoje otroke in podložne zahteva sv. Janez, da odvračuješ, kar koli ne spoznava Jezusovega uka. Njegova prepoved ima splošen pomen. Kdor nekrščansk časnik v svojo hišo sprejema, se steni vdeležuje vseh hudobij do-tičnega časnika. Z denarjem, ki ga za tak časnik plačuješ, podpiraš sovražnike katoliške cerkve, ki je tvoja mati, in puščaš brez p o m o č i d o b r e č a s n i k e, ki se za tvojo mater sveto cerkev vojskujejo. Morebiti pa svoji materi še majhno milošnjo odrekuješ ali jo pa še lahkomišljeno zaničuješ in obrekuješ." Zares, po vsej človeški in božji pravici je sveta dolžnost vsakemu človeku, z vso srčnostjo ustavljati se temu, kar škodo dela najsvetejšemu in najdražjemu v neumrljivih dušah, veri in lepemu vedenju. V tem je ni izjeme. Nobeden, še papež ne, pravi lombardijsk škof s svetim Alfonzom, nima pravice, to dovoliti, da bi smel brati knjigo ali časnik, kar bi ti lahko pogu-bilo tvojo dušo.
Po izreku škofov švicarskih smejo le tisti katoličani brati slabe časnike, kterih dolžnost je pravico in resnico braniti zoper laž in zmoto, in kterim je zarad tega treba vedeti, kaj nasprotniki pišejo. Posnemajmo v tem oziru naše nasprotnike; preiskujmo njihova društva, javna shajališča, krčme, kavarue in le malo kje hoste našli časnike stranke nasprotne, zlasti časnike katoliške, med tem ko po naših društvih, kavarnah in krčmah vse mrgoli najslabejših časnikov dunajskih in domačih. Nasprotniki naši ravnajo dosledno, kako pa naj imenujem rav-!nanje naše? Zato naj se pa nihče ne pritožuje
Soloveška čudotvorca Savatij in Zozima.
Povedka iz samostanskega življenja na Ruskem.
(Po Kostomarovu spisal J. Steklasa.)
(Konec.)
V samostan so začeli prihajati romarji, ki so mnihom prinašali lepe darove. Zosima se je odlikoval z gostoljubnostjo in s tem je še več ljudi privabil v te kraje. Čez nekoliko časa je bila sezidana nova večja cerkev mesto stare lesene in zraven še ena v čast Marije v nebovzete. Spomnili so se takrat, tudi Savatija. Zosima je slišal o njem nekaj od Germana, ali nobeden ni znal, kje je on pokopan. Kar ju je iznenada izvestil o tem Kirilo-bjelozerski igumen, ki je vedel o smrti Savatijevej. Povedal mu je bil namreč vse Novgorodec Ivan, ki ga je pokopal. Zosima sam se je odpravil na Vig, kjer je našel telo Savatijevo ter ga pripeljal na soloveški ostrov. Legenda pripoveduje, da kosti Savatijeve niso strohnele, nego da so lepo dišale. Vvrstili so ga kasneje med svetnike.
Muihi v soloveškem samostanu pa niso vedno v miru živeli. Oni so smatrali otok soloveški za lastnino samostansko; ali ravno tako so ta otok smatrali za svojo lastnino ribči, ki so prihajali vsako leto semkaj na lov. V številu ribčev, ki so se potegovali za ta otok, bili so tudi ljudje mogočne posednice Marte Borecke iz Novgoroda. Zosima sam se je odpravil zavoljo tega v Novgorod ter se obrnil na samega škofa in druge imenitne osobe. Ko je prišel tudi k bojarici Marti, potožil je pred njo zarad njeniR ljudi; ali ona ga je dala zavoljo tpga pregnati iz mesta. Takrat je Zosima pomajal z glavo ter rekel svojim spremljevalcem: „Glejte, nastopili so dnevi, ko bo zginil ves sled teh zdaj na tem dvoru živečih ljudi. Vrata njegova se bodo zaprla in nobenkrat več ne odprla: ves dvor bo ostal pust in prazen." Med tem pa je vendar vladika dobil zanj list, v kterem je bil zapisan ves otok kot lastnina soloveškega samostana. Na listu so bili pečati vladike, posadnika, tisučernika in mesta Novgoroda. Vrh tega pa so bojari še bogato obdarili soloveškega opata. Takrat se je skesala
Marta Borecka ter rekla: „Jaz sem se ne-pravno nanj jezila, meni so se zlagali moji ljudje, da si on moja posestva prilastuje." Poslala je zatoraj k Zosimi oproščenja prosit ter ga poklicala k sebi na obed. Opat je obljubil priti. Marta je napravila velik pir ter povabila več drugih gostov. Zosima je sprejela z veliko dvorljivostjo ter se je dala s svojimi sinovi in hčerami blagosloviti. Marta je postavila Zosimo na prvo mesto. Zdajci, sred pira, pogleda Zosima na šestero bojarjev sedečih za mizo; strese se ter zajoka bridko. Kolikor je bilo mogoče spoznati, moral je videti nekaj strašnega. On ni nič več jel. Po dokončanem piru ga je prosila Marta še enkrat za oproščenje ter se mu priporočila, da moli za njo in za njene otroke. Prinesla mu je tudi darov ter poklonila samostanu na otoku pri reki Sumi ležečo vas. Zosima je odpustil Marti, se jej zahvalil za dar in čisto žalosten odšel.
Ko je prišel iz hiše Marte Borecke, vprašal ga je njegov učenec Daniel. „Oče, kaj pomeni to, da si ti pogledavši ua bojarje tako žalosten postal in da nisi hotel nič več jesti?"
čez predrznost iu nesramnost slabih hberaluili časnikov, ki napadajo, smeše iu z blatom onie-tavajo najdražje naše svetiuje. Če katoličani tako ravnanje podpirajo iu pospešujejo s svojim denarjem, se jim godi prav, da liberalci tako ž njimi počenjajo. Kdor pusti, da ga su-jejo z nogami, ko bi se temu lahko odtegnil, druzega ne zasluži, nego da ga teptajo z nogami in nima pravice se pritoževati!
Politični pregled.
V Ljubljani, 29. decembra.
Avstrijske dežele.
DunnjMki časnik ,,Mont. Kevue" pritrjuje berolinski „Prov. Corr.", ki je izjavila se, da je za prijaznost prusko-avstrijsko dualizem potrebna reč. Omenjeni dunajski list namreč skuša sam dokazati, da je dualizem nastal le, ker je tudi narodom avstrijskim neobhodno potreben. Po tem takem bi bile pa sile in nadloge, v ktere je po njem Avstrija zabredla, tudi le potrebne reči, brez kterih bi Avstrija ne mogla obstati. Zakaj pa so o Bo-žiči skoro vsi časniki tožili o slabih časih, o revščini, o zadregah, v kterih so skoro vsi stanovi avstrijskih podložnikov? Morda le zato, ker je bilo na političnem polji vse tiho.
OjscrMkili ministrov ni bilo na Duuaj k razpravam o bankinih in čolnih zadevah, ki se bodo še le nadaljevale, ko se vrne Andrassy s Pešte.
'Mi liCvovtt se poroča, da je ondi duhovščina katoliška in grSka zediujena poslala o Božiči papežu adreso udanosti.
Vuauje države.
'Vrt .iu;:oslo vrtnskran J&o.jčsšs. kjer je glavni vodja naš H u b m a v e r, je gibanje zelo živahno. Splošna skupščina je sklenila s Turki boj do smrti. Poturčenim Srbom, ki ostanejo mirni, ustajniki nočejo nič hudega storiti, marveč jih varovati in braniti; one po-turčence pa, ki zgrabijo orožje, bodo preganjali kot najhujše sovražnike.
S Kostajnice poroča telegraf, da so bili v četrtek ua otoku Strugi pod Novim Turki za-grabljeni in jim vzeta ladija; pustili so na mestu 1C mrtvih in 30 ranjenih. Drug telegram naznanja, da jim se je 24. t. m. enaka pripetila blizo Žirovca in Slabinje. Tedaj se oboji neprenehoma sprijemajo. Vedne zmage, če tudi v manjših praskali, ustajnike navdušujejo čedalje bolj.
Waitroska narodna skupščina se je spustila v obravnavanje tiskovne postave, in sprejela prvi člen, po kterem se imajo kaznovati napadi na republikansko vlado in ustavne postave.
N Španjskesa se poroča, da Karlisti streljajo v trdnjavo Irun, ki je zarad tega v hudi sili. Posadka je prodrla ž nje, a brez vspeha. Tudi streljanje na trdnjavo Hernani traja dalje; če nebo kmalu pomoči, se bo morala podati Karliotom.
Izvirni dopisi.
Iv, Ti-Mlrt. 27. decembra. (Občni zbor. — Krst. — Samomor.) Včeraj popoldne po blagoslovu je bil pri prav lepem vremenu na Bazovici v zgornjej okolici osmi občni zbor našega polit, društva „Edinost", kteremu je predsedoval g. Nabergoj. Ko se je bil prebral iu potrdil zapisnik zadnjega zbora, prečital je g. Trobec odsekovo poročilo v zadevi društvenega časopisa, ktero je potem predsednik kmetom še posebej razložil. Obširno poročilo je obsegalo odsekovo delovanje za časnik in sicer uajprej brezvspešno njegovo pogajanje z Go-ričani in potem potrebne korake, ki jih je odsek v soglasji z društvenim odborom storil za vstanovljenje društvenega časnika „Edinost", ki začne z novim letom izhajati po dvakrat na mesec; na zadnje je še odsek zbranim udom nov list priporočal, naj ga podpirajo in razširjajo. Zbor je odsekovo delovanje enoglasno odobril in s tem je bila končana druga točka duevuega reda. — Tretjo točko, naj se z vodo preskrbi zgornja okolica, razjasnil je g. Nabergoj. Povedal je mestnega starešinstva sklep, po kterem se ima Reka napeljati v Trst, da se mesto preskrbi z vodo, ker je bila že do-tična pogodba sklenjena; zato naj se oglasi tudi naše društvo s prošnjo, da bi se napelja-vanje Reke vravnalo tako, da bi bilo tudi okolici v korist. Na to je bral g. Trobec od borov načrt prošnje, ki je bil enoglasno in z veseljem sprejet. Prošnja se naslanja na to, da je okolica del tržaške občine, ki nosi ista bremena, kakor mesto, dalje da je v zgornjej okolici vsled narave Krasa in premajhnega števila vodnjakov skoro vsako leto pomanjkanje vode ter da to prizadeva srenjskej blagajnici veliko stroškov, ker se mora o suši v one kraje uvažati voda, s ktero pa je le najsilnejši potrebi pomagano. Zato se društvo trdno na deja, da mestno starešinstvo iz pravnega, lju
doljubnega in gospodarskega ozira prošnjo usliši. — K četrti točki, posamezni nasveti, oglasijo se nekteri kmetje. Pečar toži, da se je novi pridobitni davek naložil po nasvetu komisij, ki so dohodke posestnikov po svoje presodile. G. Nabergoj razloži sklep mestnega zbora ter potrjuje, da so komisije res svoj posel slabo opravljale, črnigoj pravi, da komisije niso prašale nikogar, če ne kakega otroka, ko so svoje račune delale. Ko sta reč konštatovala še gg. Nadlišek in Trobec, sprejel je zbor nujni predlog Pečarjev, naj se naprosi magistrat, da se pomote popravijo in da se davek primernejše naloži. — Jože Kocijančič za tem govori blizo tako-le: „Jaz sicer nisem rojen okoličan, pa vidim, koliko krivic se okoličanom godi. Tega pa še vsi ne spoznajo, ter če tudi čez to med seboj tožijo, vendar si nobeden ne upa glasu povzdigniti, kjer je treba; so nekteri, žalibog, ki se dado za majhno reč pregovoriti, da molče ali celo zatiralcem prikimujejo. Pa še druge krivice nas čakajo, če bomo vedno molčali." Potem pripoveduje dogodbe iz lastne skušnje, ki dokazujejo resničnost njegovih besed. G. Trobec pravi, da dokler so okoličaui svoje župane imeli, naznanjali so jim oni po domače vse odloke inagi-stratove, sedanji načelniki pa tega ne delajo; naznanila se sicer nabirajo, pa le v laškem jeziku, zato okoličani magistratnih in drugih ukazov ne zvedo in ko se nevedoma zoper kako določbo pregreše, brž so brez milosti kaznovani; zato moramo tirjati, tako sklepa govornik, naj se nam naznanila pošiljajo v slovenskem jeziku. — Križmaučičeva pritožba o zadevi srenjskih pašnikov se vzame le ua znanje, ker je stvar prekrajna, da bi se moglo o njej v društvu kaj sklepati. Med živahnim zborovanjem, kterega se je vdeležilo mnogo društ.venikov, bilo se je skoro že zmračilo, zato se je volitev enega odbornika po listkih odložila na prihodnji zbor, zlasti ker niso bili vsi udje za enega kandidata.
V zadnjem mojem dopisu omenjeni jud g. Dragotin Erenfest se je res dal 15. t. m. krstiti.
Kam pripelje brezbožno in zapravljivo življenje, vidi se iz strašne smrti samomorcev. V nekem tukajšnjem predmestji se je te dni obesil nek Nemec po imenu Fischer potem, ko je vse svoje premoženje zapravil. Predno <e je končal, pretepel je prav dobro svojo pri-ležnico, napil se žganja iii najedel se klobas. Pri njem se je pač vresničil pregovor: kakoršno življenje, takošna smrt.
Zosima je odgovoril: „Jaz sem videl strašno I prikazen. Sestero teh bojarjev je sedelo za mizo, ali nobeden ni imel glave, in vdrugič sem pogledal nanje ter sem ravno toisto videl, ko pogledam v tretjič, opazil sem ravno tako vse brez glav. Ž njimi se bode v resnici tako zgodilo, ti boš sam to videl, ali nobenemu ne razglašaj sodeb božjih 1"
Eden od teh pri Marti na obedu bivših bojarjev, po imenu Pamfilij, je pozval bil drugi dan Zosima k sebi. On je bil namreč tudi opazil, da je Zosima naenkrat nemiren postal. Vprašal je drugi dan opata za vzrok; on mu je tudi odkril to tajno videnje. Pamfilij je stopil med mnilie, ter se je oslobodil preteče nesreče. Zosima in on sta odšla v solo-veški samostan. Čez nekoliko časa je zvedel Zosima strašne vesti iz Novgoroda. Novgo-rodci so se morali boriti za svojo slobodo proti moskovskim knezom ter so bili na reki Šeloni strašno potolčeni*j leta 1471. Tudi oni bojarji, ki so sedeli z Zosimo pri obedu v Novgorodu, so v tem boju glave zgubili. Prešlo je še ne-Jflffiko let. Zosima je začel slabeti, ter si je
delal sam svoj grob. Kar začuje še strašnejšo j vest, nego je bila prva. Veliki Novgorod je namreč zgubil svojo neodvisnost; vse poprejšnje bogastvo je bilo poplenjeno in blagostanje pokončano. Vladika Teofil je bil odstranjen; mnogo bojarjev in drugih ljudi je bilo nesreč uili. Moskvičani so jih mnogo zasužnjili ter odpeljali v Moskvo. Med njimi je bila tudi nesrečna Marta Borecka v verigah s svojimi otroci poslana v Moskvo. Prerokovanje Zosimovo se je spolnilo: „zapuščen bo njen dvor in zginil bo sled njegovih prebivalcev."
Zosima ni dolgo preživel gorje, ki je zadelo Novgorod v početku 1. 1478. V tem letu 17. aprila, je tudi on umrl, potem ko si je dal priseči od bratov mir in obdržavanje ustava. Za svojega naslednika je označil Arsenija. Zosima je bil zakopan za oltarjem Spremembe Gospodove. Njegov grob so romarji močno obiskovali.
Samostan Soloveški pa je imel veliko važnost v povesti severnih pokrajin ruskdi. Iz njega se je razširjalo krščanstvo med primorskimi pogani. V polovici 16. stoletja je bil za opata
v tem samostanu Filip Količev, kasneje metropolit za Ivana Groznega. Le ta opat je soloveški samostan čisto popravil. Sezidal je lepo novo poslopje za mnihe iu s svojim umetnim gospodarstvom je spremenil v kratko ves otok v cveteč vrt. Za cara Teodora je bil samostan obzidan s čvrstim zidom in preskrbljeu z boj-nicami. Za Aleksija Mihajloviča je bil pa še posebno znamenit soloveški samostan v pogledu cerkvenega ra/.kola, v njem so se branili Btaro-obredci dolgo časa proti carskim naredbam. Vsled svoje oddaljenosti od sredotočja carstva je bil ta samostan postojano pribežališče miro-Ijubečih. In zavoljo tega ni bil nič manje blago-darjen z darežljivostjo carjev in odličnih oseb. Ravno tako se je odlikoval v vsakem obziru z gostoljubnostjo proti mnogim romarjem, ki so zahajali tje iz daljue Rusije. Imeni Savatij in Zosima ste postali posebno poznati in imenitni vsem ruskim prebivalcem. Neizvestno je pa vendar, zakaj se ta dva sveteca imata za pokrovitelja bučelarstva v Rusiji.
Domače novice.
V Ljubljani, 30. decembra.
(Občni zbor čitalnice ljubljanske) pričel je predsednik gosp. dr. Jan. Bleiweis s kratkim govorom, v kterem se je s posebno žalostjo spominjal bivšega podpredsednika ranjcega dr. Coste, kterega nam je v začetku leta vzela nemila smrt. Zahvalil se je dalje odboru in pevo-vodji g. Stöcklnu za marljivo delavnost, pa tudi drugim, ki so pri „besedah" pomagali do sijajnega vspeha. Tajnik gosp. Fr. Ravnikar je poročal, da je odbor imel med letom 11 sej, da je čitalnica naročena na 57 časnikov, da ima pevski zbor čez 50 udov in pod vodstvom g. Stöckina izdatno napreduje, da je v pevski šoli 16 učencev in 19 učenk in da je bilo med letom 8 „besed" dobro obiskanih. Udov šteje društvo 305. Blagajnik g. Fr. Kadilnik bere račun; dohodkov je bilo 4800 gold., stroškov le 3778 gold., in da ostane v blagajnici 230 gold. Premoženje čitalnično znaša 6524 gold. Delnic čitalničnih (po 10 gld.) je bilo letos darovanih osem. — Volitve odbora se je vdeležilo 58 udov; izvoljeni so: za predsednika vnovič g. dr. Jan. Bleiweis, za blagajnika g. Fr. Kadilnik, za odbornike pa prejšnji odborniki gospodje: dr. K. Bleiweis, L. Klinar, M. Pakič, dr. J. Zupanec. M. Kreč, H. Turek, D. Juvančič, Fr. Drenik, Fr. Ravnikar, V. Valenta, Iv. Vilhar, dr. J. Poklukar; na novo gospodje: J. Vičič, prof. M. Pleteršnik, in J. Pfeifer.
(Iz seje deželnega odbora 24. decembra) Naznanilo c. k. deželnega predsedništva, da se deželni zbor začue prve dni marca meseca, vzame se naznanje ter sklene, priprave delati za ta zbor, ki bode zadnji 6letne dobe. — Deželnemu računovodstvu se dado o poslovanji njegovem nektera nova vodila. — Pritrdi se predlogu pomnoženega krajnega šolskega sveta v Polhovem Gradcu, da se ondašnjemu prov. učitelju Jožefu Bozju definitivna služba podeli. — Za .^tneza Šubica, ki v Rimu študije dela v slikarstvu, se naukaže izplačanje po sklepu deželnega zbora mu podeljene podpore.	„Nov."
(Pojasnilo.) Nedavno smo imeli uvoden članek o „Slovenski Matici" slovaški. Ker smo zvedeli, da je več bralcev, ki so menda prezrli opazko našo in članek bolj površno brali, mislilo, da je vlada avstrijska razrušila „Matico slovensko" t. j. našo „Matico", ki ima svoj sedež v Ljubljani, zato takim, ki so se motili, še enkrat povemo, da naša „Slovenska Matica" v Ljubljani ni razrušena, ampak s 1 o-vaška v Št. Martinu, ki se pa tudi „Slovenska Matica" imenuje, kakor se imenujejo Slovaki sami „Slovence".
(Ustrelil) se je 22.. t. m. v koloseji mlad feldvebel 46. ogerskega polka „Sachsen Mei-uingen". Postavil je nabasano puško na tla, cev pritisnil na čelo, potem pa petelin sprožil z linirjem. Krogla mu je raznesla črepinjo iu možgane razkropila po stropu. Pravijo, da je t,o storil iz jeze, ker zarad slabega obnašanja ni imel upanja priti višje.
(Silvestrov večer) napravi čitalnica ljubljanska, kakor vsako leto, svojim in drugih narodnih društev udom veselico s sledečim programom: 1. Miroljub: Galopp „Na uoge", igra domači orkester. 2. Bendel: „Srečni zakon", moški zbor. 3. Strauss: Valcar za Havto, gosli in glasovir. 4. Rieverie, arrang, Stöckl, igra domači orkester. 5. „Hrepenenje po domovini", arrang. Stöckl, za tenor-solo s spremljevanjem orkestra. Tenor-solo poje g. Steinmetz. 6. „Schuyder pl. VVartensee", simfonija za kvartet in osem otročjih inštru-
mentov. 7. Genee: „Laška solata", šaljivi moški zbor s tenor-solo, poje g. Eržen. 8. „Silvestrova noč", deklamacija. 9. Vožnja po železnici v Bled. 10. Stöckl: Fantazija, igra domači orkester. 11. Quolidbet narodnih pesem, arrang. Stöckl za moški zbor, tenor- in bariton-solo, čveterospev in osmospev s spremljevanjem glasovira in orkestra. 12. Loterija. — Začetek natančno ob 7 '/, uri. — Znano je, da so Silvestrovega večera veselice zelo priljubljene, toraj bo gotovo tudi letošnja mnogo obiskana
(„Turški list",) to je tisti listič, ki ima s „Schulzeitungo" vred za „Laibacherico" najmanj naročnikov izmed vseh listov, kar jih v Ljubljani izhaja, kterega zunaj Ljubljane tako redko kje vidiš, kakor belo yrano, in ki je bil že več mescev kakor poper suh, če ni zijajočih prostorov svojih napolnil s kakim škandalom — ta list je ponatisnil uni teden iz nekega malo in tudi slabo znanega nemškega lističa nekaj, kar je bilo onemu časnikarskemu pu-ščavniku iz Ljubljane pisano o slovenskih listih. Omenjeni dopis je smrdljiva gnojnica polita na vse slovenske časnike, kakoršna navadno teče spod nemčurskih piscev; ker smo je od te strani že navajeni, nas tudi ta polivka nikakor ne omami, še ne zmenili bi se za-njo, čeprav je garniraua z nesramnimi lažmi. Nekaj pa vendar je v nji, kar nam sili pero za odgovor v roke, zlasti ker je tudi graška „Tagespost" — menda, ker ji je o praznikih manjkalo spodobnejšega gradiva — to žlobodro ponatisnila. „Turški list" (kajti njemu posebno so namenjeno te besede) trdi, da slovenski časniki beračijo naročnike skup, da tedaj Slovenci sami za-nje ne marajo. Da slovenskim časnikom ne gre predobro, to sami radi pri-poznamo; zakaj pa jim ne gre dobro? Zato, ker se narodu slovenskemu sploh slabo godi, ker je ubog ter ne more podpirati njemu priljubljenih listov tako, kakor bi jih, ako bi se njemu samemu boljše godilo. Kjer je boj za vsakdanji kruh, obleko itd., tam za časnike malo ali nič ne ostaja. Vrh tega se zatirajo sloveuski časniki od drugih strani, kolikor le gre. (Glej konfiskacije, objektivne sodbe, denarne iu druge kazni.) Kako pa je z nemčur-skimi, zlasti s tabo, „turški list"? Ali si bil kdaj konfisciran? Koliko si že denarne kazni plačal? Kdaj si dokazal, da kolek res — in ue samo na videz — plačuješ? Pri vsem tem pa, da-si tigre vsa „kapitalna in inteligentna" gospoda, uradniki itd. na roke, kako izhajaš? Koliko imaš naročnikov? Koliko po deželi? In s čem zapeljuješ ljudi k naročevanju ? Z 1 a ž-n j i v i m i obljubami, kterih potem ne držiš. Obetaš, da boš pravičen vsaki narodnosti. Ali si pravičen ogromni večini prebivalcev kranjske dežele le v eni točki? Ali ni vse, kar obetaš, laž? Ali ni vabilo tvoje na naročevanje jasna laž, s ktero zapeljuješ in loviš ljudi? In koliko jih vjatneš? Še toliko ne, kolikor jih ima vsak slovensk list brž, ko naznani, da bo jel izhajati. Ne posmehuj se tedaj, „turčin", slovenskim listom, dokler ne moreš in ne smeš dokazati, da se ti pošteno živiš, in da imaš več naročnikov, kakor najmanjši slovenski list, ti „turško-nemčurski" parasit, ti.
Itazne reči.
— I) u h o v s k e s p r e m e m b e. V tržaški škofiji: Č. g. J. Cerne, ki je bil imenovan za kurata v Kontorelu, ostane še v Bar koljah. Č. gosp. Fr. Kosec, župnik v Klani je dobil župuijo v Truškah. — Č. g. Iv. Revelante, dozdaj vodja c. k. glavue šole v Trstu, jc ime-
novan za ravnatelja na c. k. učiteljskej pripravnici za Primorje v Kopru. Č. gosp. Jak. Sila, duh. pomoč, pri sv. Ivanu v Trstu, pojde za kateheta na slovenski in hrvaški oddelek c. k. učiteljskega izobraževališča v Kopru.
—	Usmiljene sestre. Iz Celja 27. decembra se nam piše: Danes so Usmiljene sestre prevzele oskrbljevanje naše bolnišnice „Gisela-Spital" v veliko veselje bolnikov. Da se usmiljene sestre pri nas naselijo, za to gre čast v prvi vrsti mestnemu županu, gosp. dr. Neckermanu, kteri,čeravno liberalec, vendar prav dobro previdi, da s toliko potrpežljivostjo in ljubeznijo posvetni postrežniki svoje službe opravljati ne morejo, kakor svojemu svetemu poklicu posvečene usmilj. sestre. Kedaj pa šolske sestre dobimo, je še negotovo, ker jim je dež. šolski svet že v drugič prepovedal se naseliti.
—	f Dr. Alojzij Jelenec je 16. t. m. v bolnišnici na Dunaju previden s svetimi zakramenti umrl. Drazega pokojnega priporočujem prijateljem in součencem v blag spomin. Naj počiva v miru! —
M. S—r, součenec.
Izpred porotnega sodišča.
V Ljubljani 23. decembra 1875.
Danes se je pletla pred ljubljanskim porotnim sodiščem prav zanimiva obravnava zarad hudodelstva goljufije in onezveščenja proti Francu Hampelju in zaradi soudeležitve pri jednem hudodelstvu goljufije je soobtoženka tudi njegova žena Marija Hampelj.
Obtoženec je bil že jedeukrat kaznovan zaradi hudodelstva goljufije z dveletno ječo. Mož je bil solicitator v advokaturni kanceliji našega pokojnega dr. Coste. Zatožen je, da je ogoljufal za več visokih svot denarja pilarja Štefana Lahajnarja, hišnega posestnika v Rožni ulici št. 101 v Ljubljani, in drugič, da mu je tudi zaupane mu nektere svote onezvestil. Tožnik je že postaran, preprost, zelo delaven in varčen mož, kterega preprostost je zlorabil zatoženec Fr. Hampelj. Goljufije, kterih je zatoženec kriv, so ob kratkem te-le:
1)	Je na hišo, ktero je brezizplačno Št. Lahajnar dal v last Mariji Hampelj, si izposodil od ljubljanske hranilnice 1200 gld.
2)	Je ogoljufal Lahajnarja rekoč, da ima žena Lahajnarjeva (ki je živela ločena od svojega moža) na hišo prenotirano tirjatev 105 gld., ktera se mora pri sodniji izplačati.
3)	Ravno s tem izgovorom mu je leta 1874 izvabil 105 gld., in 5 gld. poleg tega na koleke.
4)	O sv. Miheli 1S74 dal je zatožencu Lahajnar za nekovega dr. Iludeca, ki je bil boje v denarni zadregi, 30 gld., ktere je pa Hampelj sam porabil, česar tudi ne taji.
5)	Nekov Fr. Šolmajer v Ljubljaui je kupil travnik — toda denarja ni imel. A Hampelj, dobra duša, ki rad vsakemu pomaga iz denarne zadrege — le sam sebi ne more — dobil je takoj od Št. Lahajnarja ua posodbo 386 gld. Ko je že dalj časa poteklo, in oni Fr. Šolmajer le ni nič vrnil posojene mu svote in je hotel upnik Šolmajerja tirjati osobno, dal mu je Hampelj menjico (Wechsel) s podpisom Šolmajerjevim, ter ga je tako utešil. — Izvedenca sta izrekla, da je Hampelj ponaredil podpis gospoda Fr. Šolmajerja, kterih je lahko dobil več v roke, saj je bil v kanceliji dr. Coste; a g. Fr. Šuluiajer je tast dr. Coste.
6)	Zopet je g. Šolmajer nameraval kupiti travnik in vnovič je človekoljubni llampelj pripravil sebi — pardon! — gospodu Solma-jerju 465 gld. Ko ga je pa upnik tirjal, dade mu llampelj v potolažbo liranilnično knjižico s 465 gld. — Pozneje Se le je izvedel l.ahaj-nar, prišedši sam v hranilnico, da je v istim vložnine le pet gld. — vse drugo pa je pripisa 11 o.
7)	Je kupil llampelj za svojega klijenta 14 akcij „Banke Slovenije" — leta 1872
za ktere, kakor je rekel, je dal po 108 gld., v istini pa so bile le po poročilu banke plačane z 80 gld. Toraj mu je bilo ostalo 392 gld. — Zatoženec pa pravi, da je bil akcije po 68 gl. platil, ker je bila takrat, njihova cena nižja, ter da mu jih je sedmero, 68 gld. (skup 476 gld.) Lahajnar podaril, kar pa tožnik odločno zanikuje.
8)	St. Lahajnar, ki je imel neomejeno zaupanje v Hampelja, ga je prosil, da mu d,t v hranilnico 100 gld. in sicer, naj se zapiše t.a svota v knjižico, v kteri je že bilo vknjiženega kapitala 200 gl. Tu pa je umni llampelj vedel takoj pripomoček; od teh 100 gld. pridržal je sebi 70, drugih 30 pa je vloži), poleg tega pa si je vzel še onih 200, a v knjižici je i/. 30 napravil 300 gld.
9)	Jeseni leta 1873 je dal Lahajnar llampelj u 85 gld., da mu on mesto njega plačuje obroke za „Tiirkenlose", kterega denarja je tudi 40 gld. platil, a 45 gld. za-se pridržal.
10)	Slednjič je sodišče vprašalo porotnike, ali je žena zatoženčeva, Marija llampelj, so-kriva, ker je podpisala (st. 1) dolžno pismo kot lastnica hiše v rožnih ulicah št. 101, s kterim le je zamogel si izposoditi llampelj od tukajšnje hranilnice svoto 1200 gld. — Porotniki so jednoglasno sklenili, da zatoženka nij kriva, in sodišče jo je ob 11. uri zvečer proglasilo na podlagi izrecila porotnikov za prosto.
Chtluönnj] jnr Pränumeration
auf tag
in Wien erscheinende politische Journal:
„Das vaterland
®aS Programm unfereS SöfatteiS ift Ijiu= Uiitg(id) ftefannt; rciv begnüge» uns bafyer mit ter 33etfid)erung, baßfeCfce aitdj fernerhin e&enfo entfdjiefcen 311 üertfteibigen, line tüölier. ®etn erfreutidjen 2luffd)tounge beS 9tftonnenientS gemäß trerben «>ir 11118 eifrig 6eftre6en, ba8 331att burd) immer gelegenere Slvtif'el unb immer jaljlreidjere Sorrefponbeujen »en allen widrigen fünften beS unb silu8lanbe8 311 einem realeren fatljolifdjen ßentvalcrgan 31t mad)en. ifijir erlauben uns jebcd; barauf Ijinjuireifen, ; ba§ eS fd)cn beute baS au 9ieid)l)altigfeit beS ! Stoffes erfte fatljotifdje 231att SDefterreicftG ift. i
£as „SBatertaub" erfdieint irödjent(id) 7ma(: am SJfcntag als Slftenbftlatt, an beu anbereit Sagen als 2)icvgen6latt.
Öcr Abonnmfntsvrrifi beträgt:
fainmt portofreier .ßufenbmig burd) bie ^3oft:
für 3 SDfenatc.....5 fl. — fr.
für 6 3Jccnate.....10 f(. fr.
für ein -Saljr .....20 fl. — fr.
i'iinberbcnüttelten luirb eine 'j.n'eis= ennäfjigung auf sechszehn Gulden für das Jahr jugeftaiiben, oljttc t a f; bi efelften f i rf> eigens b e 8 n> e g e it mit 3) a v 1 e g u n g i 1) r e r SB c r 1; a (t n i f f e a 11 u 11S 3 u w e 11= ben ftraudien.
Pit ^iminillratiou öcs „Diitcrlmtli", 97—2)	lllicn, lUoUjciic 25.
Ker je bilo že prepozno, da se isti večer sklene i sodba, preložili so sodniki obravnavo na drugi dan ob 4. uri popoldne.
Prav za vezilo božično je dobil Kr. llampelj pet let težke ječe z j t; d 11 i 111 p 0-s t o 111 vsak 111 e s e c.	E.
24. t. 111. stal je pred porotniki lOletni Franc A m b rožič, kije 11. oktobra okradel kancelijo g. Perona in g. Bertola na rotovžu za 232 gl. 77'/o kr., kar smo tedaj obširneje poročali. Zatoženec hudodelstva ni čisto nič tajil in je bil od porotnikov enoglasno za krivega spoznan in od sodnije obsojen na 6 let težke ječe z enim postom vsak mesec. Obenem se je. izreklo, da se sine zatoženec zapreti v kako posililo delavnico in dejati pod nadzor-, ništvo policijsko.
Umrli s<>:
Od 24 —27. dec. Avg. Berdajs, dol, o., 6 '/4 1.. za božjastjo; Jo/.o Jesenko, postr. o., 6 1., za osluli. črev; Anton Bezlaj, brivec, "JO I., zadalinil; Miha Suhadobnik, vradnik, 80 i., vsled starosti; Ana Götzl, podobnrjera hči, 14 1.. za oslabljen-
jem pljuč; Stanko Novak, tab. dol. otrok, 2 m., za božjastjo ; .Jože Branke, žnidar, 36 i., v boln , za jetiko; Ana Vimer, natakarica, 1!) 1., v boln., vsled oetrupenja s plinom; o. Klemen Jelene, frančiškan, 39 1., za vročino; Hajmund Pregl, hranili), denamičar, 40 1., za jetiko; Anton Presl, mesar, 3l> 1., za vodenico; Janez Žvokolj, liišn. pos., 71 1., vsled starosti; Špela Nastran, gostač., 60 1., za oslab. pljuč; Polona Koritnik, kmet. vdova, 68 I., za sušico.
Telearnliene denarne eene '28. decembru. Papirna renta 69'40 Srebrna r.'Uta 7.1-75 — lSfiOletno državno posojilo 111 90— Bankine akcije 920 — K>«lituj akcije 200.— - London 112 90 — Sn-bro 104 45. — Oes. Kr. cekini 5-31'/, SONapoleon 9 05.
%Jos. Svoboda,
lekarničar „pri zlatem orlu",
tik železnega mosta v Ljubljani.
priporoča toliko priljubljena salicilna zdravila, ki so 1. Salicilna voda za izplakovan;« ust pri grlobolenji (difteritis).	(74 —M)
'2 Salicilni zobni prnli ..a snaženjo zob. Izmed vsih
do zdaj znanih prahov najboljši. :!. Salicilna illllivnllia voda zoper vse kožne izpušaje. -1. Salicilna šlupa zoper neprijetno potenje n6g.
Cimentirano , najlepše izdelano po nizki ceni:
Železni uteži po '/„, i, 2, 5, 10, 20 kilo.
Uteži z mesinka posamezni, od 1 grama do 5 kilo vsak.
Uteži z mesinka v garniturah brez posode. „ „ „ v posodi na 3 sorte. „ „ „ za decimalne vage. „ ,, „ za centimalue vage.
Mere za tekočine, Inlne in debele, s cina. „ „ ,, z belega kositarja. „ „ „ za olje. „ „ „ za pivo. „ ., ,, za vino.
Mere za suhe reči z belega kositarja. „ „ „ „ z železnega kositarja po 5, 10, 20 litrov. ., „ „ ,, z lesa od 1 do 100 lit. Mere za štrihanje.
Mere za blago, plošasteali štirivoglate,
z železa ali lesa. Palični metri (prej čolne palice) s pušpana , ribje kosti, mesinka in slonove kosti. Vage vsake vrste in velikosti. Stari uteži se pri kupu vračunijo! 1
podobar in pozlačcvalcc,
poštne ulice Iiis. štev. f>7 (poslopje slovenske čitalnice) V TjJUBIJJATVI — MF" ne zaraeniti z Leopold Götzl, v istih ulicah v Kczlerjevi hiši!
priporoča slavnemu občinstvu, zlasti prečastiti duhovščini in farnim predstojništvom, sledeče izdelke:
Oltarje, križeve pota, tece (prižnice), svečnike (lastrej, prapore (bamlera), nebese (baldahine) po naročilu v vseh velikostih in po najnižji ceni.
V zalogi ima zmiraj podobe in kipe za oltarje, krstne omare, svečnike in križe za stene, podobi' svetnikov in iz narave vsake velikosti in cene na platnu, kositarji in papirji, zrcala itd. Posebno dober kup so oljnate slike.
Nadalje je vedno dobro založen s podobami Kristusa na kri/.i, od 6 palcev do 5 čevljev visokimi, kortiižami, okviri (romi) vsake sorte, kanonskimi tablami, vezili, prepa-racijami, bunčicami, s pozlačenimi lajilami, Kristusom na križipod steklenimi oboki, podobami iz f/ipsa; lije tudi naglaimike (kapitale) in kitice iz gips a, in jih zlati.
Zrezljanih okvirov (romov), kornis, deskic za rogove, drogov za zagrinjala hunčic in gumb, nabiralnih pitšic z zvončkom, križcev za rabo pri previdanji bolnikov, stalil in različnih posodic ali vrčev za rože po cerkvah je zmiraj na zbiro, — preskrbujejo pa sc oprave za cerkve, svečniki za oltarje, sreče, rožni šopki in venci, vlaki za zvonce svetilnice, kositarske zvezde za prezračenje po cerkvah in drugih prostorih, spoved/lice, cerkveni stoli in klopi, sploh vse, kar spada k cerkvenemu kinču, — vse to naglo in po najnižji ceni.	(78 — 3)
Vse poprave pri oltarjih, podobah, prižnicah, sploh pri vsein, kar se v cerkvah nahaja, se natančno in skrbno v kratkem času iu po nizki ceni izvršujejo, ravno tako vsaka naročila z dežele. Pozlačenje in prezlačenje podob, okvirov itd. se nnjvestneje in dolgotrajno oskrbljujc O vsem tem je velika kopica pohvalnih pisem iz bližnjih in daljnih krajev na ogled.
Nove metrične mere in uteži!!
Zaloga teli mer, utež e v in vag je pri
Albinu Slitscher ju,
•6)	trgovcu z železjem v Ljubljani na dunajski cesti št. 04.