UDK 811.163.6'367.622(091)
Majda Merše
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša v Ljubljani
RABA SAMOSTALNIŠKIH MANJŠALNIC V DELIH SLOVENSKIH PROTESTANTSKIH piscev 16. stoletja
prispevek zarisuje obseg samostalniških manjšalnic, uporabljenih v delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. predstavljeni so ugotovljeni tvorbeni načini, pogostnostna razvrstitev značilnih besedotvornih obrazil ter pomenski obseg rabe manjšalnic. Ker so osnova za opis popolni izpisi protestantskih del ter abecedni seznami zajetega besedja, je bilo pri ugotavljanju dejanskega sestava samostalniških manjšalnic opravljenih več verifikacijskih postopkov (npr. analiza sobesedilne rabe, primerjava s prevodnimi predlogami, primerjanje ubeseditev v različnih redakcijah istega dela itd).
The article outlines the extent of diminutive nouns used in the works of the 16'h Century Slovene protestant writers. The author lays out the attested derivational methods, frequency distribution of the typical suffixes, and the semantic range of the use of diminutives. The description is based on the complete excerpt of the protestant works and on alphabetized lists of the compiled lexicon, several verification processes were performed in determining the actual system of diminutive nouns (e.g., analysis of contextual use, comparison with the translation source texts, comparison of formulations in various editions of the same text).
Ključne besede: slovenski knjižni jezik 16. stoletja, besedotvorje, samostalniške manjšalnice, variantnost tvorbe manjšalnic, pomenski obseg rabe manjšalnic
Key words: 16'h century Slovene literary language, word-formation, diminutive nouns, variegation in formation of diminutives, semantic range of use of diminutives
0 pregled besedja, zbranega s popolnimi izpisi del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja,1 je odkril tudi obsežno skupino samostalnikov, izpeljanih s tipičnimi obrazili za izražanje manjšalnosti.2 Vendar je njeno najverjetnejšo dokončno sestavo potrdilo šele sobesedilno preverjanje uresničenosti predvidljivega manjšalnostnega ali katerega izmed sorodnih pomenov.3 preverjanje, ki je poleg sobesedila upoštevalo tudi prevodne predloge, različne redakcije istih besedil in obstoječe tujejezične slovarske
1	uporabljeno je bilo gradivo, zbrano s popolnimi izpisi del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja (namenjeno za potrebe načrtovanega Slovarja jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja), ter podatki, ki jih prinaša popis besedja, uporabljenega v slovenskih biblijskih prevodih 16. stoletja. Fopis je naveden pod delovnim naslovom Besedišče 2006.
2	Na osnovi predhodnih novejših domačih (Toporišič 1992: 60 in 2000: 185-187) in izbranih tujih teoretičnih obravnav je strnjen problemski prikaz manjšalnic v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in v pleteršnikovem slovarju, ki upošteva njihovo pomensko in tvorbeno plat, prispevala I. Stramljič Breznik (2008); o isti problematiki tudi na znanstveni konferenci »Makedonsko-slovenske jezikoslovne, književne in kulturne zveze«, Ohrid, 2007 (v tisku).
3	čeprav se med prave samostalniške manjšalnice uvrščajo le tvorjenke, pri katerih je z značilnim priponskim obrazilom poobraziljen tisti del skladenjske podstave, ki poimenuje manjšo mero značilnosti podstave (Toporišič 1992: 100), so mednje prištete tudi pomensko sorodne tvorjenke, ki poimenujejo mladiča ali nedoraslo, ter tvorjenke ali rabe le-teh, pri katerih je z istimi obrazili izražen čustveni (pozitivni ali negativni oz. ljubkovani ali slabšalni) odnos govorečega do označevane pojavnosti.
ustreznice, je trdneje zarisalo tudi mejo med samostalniškimi tvorjenkami z manjšalnim pomenom ali katero njegovih različic, in drugovrstnimi modifikacijskimi tvorjenkami, zlasti feminativi.
0.1 Diminutiva oz. manjšalnice ali pomanjševalnice so že v prvi slovenski slovnici obravnavane v posebnem razdelku med vrstami imenskih tvorjenk. Ahačič (2007: 132-133) ugotavlja, da se je Bohorič pri delitvi na vrste do določene mere opiral na Melanchthonov model, kar velja tudi za razdelek o manjšalnicah. Krajlizh; pfizh pjizhka oz. pfizhiza so prevodi latinskih manjšalnic. Tem je Bohorič iz lastne izkušnje dodal še 14 primerov, izmed katerih se samo še par žena ženica ujema z Melanchthonovimi primeri: moshiz, sobez, loshiz, lozhiz, ftoliz; bobik, lonik, Rakik, lonzhizh, tatizh; she-nizh/sheniza, deklizh/deklizhiza; teleze, perze, deteze (BH 1584: 68). Bohorič govori o tvorbi manjšalnic moškega (pisno na -izh ali -izhik, -iz/-ez in -ik), ženskega (-iza ali -ka; ob tvorjenkah shenizh in deklizh pa navaja, da se manjšalnice na -izh delajo tudi iz samostalnikov ženskega spola) in srednjega spola (-ze). Skupno je naštel devet obrazil, s katerimi se tvorijo manjšalnice, in tvorbo ponazoril z zgledi.
1 Pregled tvorbenih obrazil, kot jih izkazujejo manjšalnice, izpričane in sobesedilno preverjene v delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja4 ter v obeh Megiserjevih slovarjih, je pokazal, da je Bohoriču uspelo odkriti in z zgledi predstaviti najrodnejša obrazila, ki so se pojavljala pri tvorbi manjšalnic vseh treh spolov.
1.1 Največjo tvorbeno raznolikost izkazujejo manjšalnice moškega spola. Obrazila se glede na tvorbeno rodnost padajoče razvrščajo v naslednjem zaporedju: -ec
(bratec), -ič (kraljic), -čič (doktorčič), -ek (časek), -c (stebrc), dvopriponski obrazili -(č)ič-ek {konjiček, hlapčiček) in -čec (kamčec) ter redko izpričani obrazili -ik (kamik) in -ljaj (bodljaj).
1.1.1 Najpogostejša je izpeljava z obrazilom -ec. Izkazuje jo skoraj 50 zanesljivih primerov (npr. ahkerec, angelec, božec/ubožec, bratec, čolnec, delec, golobec, gospo-dec, grahec, holmec, hribec, jezičec, kamenec, kijec, klinec, kolec, korenec, kosec 'košček', kotec, kozlec, križec, lasec, ločec, ložec, obročec, otročec,pastirec,petelinec, prašec, stolec, studenčec, telec, tičec, vrabčec, vrtec, zajčec, zobec, zvončec, žehtarec). Niz bi bil lahko še daljši, vendar manjšalnostni pomen pri nekaterih tvorjenkah ni več jasno izpričan (npr. pri hlebec, zvonec itd.).5 Iz primerov je razvidno, da se obrazilo pogosteje dodaja glasovno nepremenjeni (npr. brat + -ec ^ bratec) kot premenjeni podstavi. Glasovne premene so doživela izglasja na -c {zajec + -ec ^ zajčec) ter na -k, -g, -h (npr. lok + -ec ^ ločec, log + -ec ^ ložec, prah + -ec ^prašec). Manjšalnica čolnec pa kaže, da je iz zadnjega zloga podstave izpadel neobstojni polglasnik.
4	V okviru prikaza neglagolskih tvorjenk v Trubarjevi Cerkovni ordningi so v posebnem razdelku obravnavane tudi modifikacijske samostalniške tvorjenke in med njimi manjšalnice (A. Vidovič Muha 1986: 349-374, zlasti 358-359), tvorjene s priponskimi obrazili -ica, -ič, -ce po modelu otročič^ [majhen] otrok [-0]. Prim. tudi A. Vidovič Muha 1988: 50.
5	Na pogosto izgubljanje manjšalnega pomena pri tvorjenkah, izpeljanih s tipičnimi manjšalnimi obrazili, je na več mestih opozarjal Bajec 1950 (npr. na str. 107-108).
1.1.2	Zelo rodni sta tudi obrazili -ič in -ek. obrazilo -ič je pogosteje izpričano. Izkazuje ga več kot 40 tvorjenk, ki so izpeljane iz samostalnikov vseh treh spolov: npr. blečič, čolnič, črvič, deklič (verjetno iz dekle,'6 čeprav Bohorič domneva izpeljavo v smeri deklica ^ deklič), detič, farič, glavič (^ glava), golobič, gradič, hlapčič, jagnjič (^ jagnje), jezičič, klobučič, koscič, kozlič, kraljič, kunilič/kunulič, levič, lončič, oslič, otročič, perič (^ peru), plašič/plaščič (^ plašč), pobič/pubič, potočič, pravnučič/ prevnučič, psič, rožič, rtič, stolcič/stolčič, škofič, tatič, trzič, vnučič, vrabič/vrabčič, vranič, vršič, zajčič, ženič (^ žena). Izjemo predstavljata manjšalnici ženič in deklič, saj gre za edini tovrstni tvorjenki. Ženič je znan le iz Bohoričeve slovnice, deklič pa tudi iz Trubarjeve Hišne postile? Kot drugostopenjsko tvorjenko je (ob neizpričanosti prvostopenjske gospodič) skupini mogoče pridružiti tudi samostalnik gospodičič, ki se občasno rabi z nemanjšalnim pomenom, npr. kot ekvivalent za junkerja (verjetno) v pomenu 'plemič': Sicer bi mu taki veliki inu mogozhi Gojpodizhizhi/.../lahku bili branili (TPo 1595: II,159) - Sonftfolten fo vil grofje vndgewaltige Junckern /.../ihm gewehret (LH 1566: II,CXVIb). Obrazilno različico -čič, ki domnevno ni posledica glasovne premene, izkazuje doktorčič.^
Skupino razširjata tudi izpridevniški tvorjenki mladenič in mladič. Hkrati kot manjšalnico in kot maskulinativ (ob sovi) je mogoče obravnavati tvorjenko sovič, saj je z njo poimenovana manjša vrsta sove.9
Pri tvorbi naštetih manjšalnic se poleg občasne zamenjave obrazil (npr. žen-a ^ žen-ič, vrab-ec ^ vrab-ič) dogajajo tudi glasovne premene. Palatalizirali so se izgla-sni soglasniki podstave: -c, -g in -h (npr. vrabec ^ vrabčič, trg ^ trzič, vrh ^ vršič), izpada neobstojni polglasnik (npr. kosec ^ kosc-ič, koz-el ^ kozl-ič).
1.1.3	Obrazilo -ek izkazuje 13 prvostopenjskih in pet drugostopenjskih oz. dvopri-ponskih manjšalnic: npr. bobek, cepek, časek, jeziček, listek, lonek, paradižek, rakek, sadek, sinek, snopek, ščitek, štukek;^" hlapčiček, konjiček, kraljiček, nožiček, psiček. Palatalizacijska premena soglasnika -k s konca podstave je zaznavna le pri manj šalnici
jeziček.11
6	O tvorbenem izhodišču manjšalnice deklič (dekla 'dekle' ^ dekle ^ deklič) prim. Toporišič 2006:
4-5.
7	Beseda je v TPo 1595 samo enkrat izpričana: Sufseb pak hudu ftoji, de tij mladi Deklizhi s'befsedami inu s'djajniom taku cilu fkusi foprefherni, neframni (TPo 1595: III,128) - Sonderlich aber ftehet es fehr vbel / das das junge Magduolck mit worten vnd geberden fo vberauß frech ift (LH 1566: III,LXXVb).
8	Manjšalnico kot tvorbeno zanimivost omenja tudi I. Stramljič Breznik 2008: 58.
9	Na manjšalni pomen kaže tudi ustreznica kützlin, ki je izpričana v Lutrovi prevodni predlogi (v sodobni nemščini jo nadomešča različica Käuzchen 'čuk' (prim. LB 1545 (1974): 346*)): left fem koker en Souizh vtih refdertih meiftih (TPs 1566: 182) - Jch bin gleich wie ein Kützlin in den verstöreten Stedten (LB 1545: 1052). Prim. tudi Merše 2008: 44.
10	Med prvostopenjske manjšalnice bi bilo mogoče šteti tudi tvorjenki popek (^ pgpb 'nezrel plod' (Snoj 2003: 545) in portek (PS 1895: 162) 'die Kopfbinde, das Stirnband (der Mädchen)', čeprav sobesedilnih dokazov za njuno manjšalno rabo gradivo ne ponuja.
11	Beseda se pojavlja le v MTh 1603 v pomenuplantago 'trpotec'. Stabej (1977: 53) navaja, da gre za poljsko besedo, ki je pomotoma uvrščena med slovensko besedje, kar pojasnjuje njeno tvorbeno in glaso-slovno drugačnost.
1.1.3.1 Izglagolske tvorjenke tipa izidek/izitek, izvirek, naslonek, odraslek/odraselk, odvržek, podpisek, pogledek,1^ sesek in zizek, zgubiček itd. niso manjšalnice, čeprav bi pri nekaterih od njih manjšalni pomen lahko motivirala bodisi ločitev dela od celote ali kratkotrajnost dejanja.13 Dokaz za nemanjšalno rabo ponuja tudi primerjava s prevodno predlogo: Ampak tukaj je bilu tu ta trojht, de je on vejdil, takou ftrajhan pogledek ali videinje nej njemu velalu (TPo 1595: I,11) - Aber da war das der troft / das er wufte / folcher fchröcklicher anblickgülte nicht jm (LH 1566: I,VIIb).
1.1.4	Obrazilo -c izkazuje razvrstitev za zvočniki, na katere se končuje podstava. Predvidljivih je 14 tvorjenk, izpeljanih iz samostalnikov moškega spola: angelc, cafeljc, cedeljc/ceteljc, griželjc, knedeljc, koperc, maseljc, oselc/oslec, pastirc, pukelc, punke-ljc,pušeljc, stebrc (npr. majhini Steberzi (DB 1584: I,52b)), žakeljc. V isto skupino je mogoče vključiti tudi tvorjenki ščenec in telec, izpeljani iz samostalnikov srednjega spola. Pri nekaterih izmed naštetih samostalnikov manjšalni pomen ni jasno i^zviden. Pri pušeljc manjšalnostno motivacijo uzavesti šele primerjava s podstavnim samostalnikom pušelj,^^ (npr. Moj Priatelje meni en Pufhilz Myrre, kateri mej mojmi Perfi vifsi (DB 1584: I,332b)), pri punkelc primerjava s punkel,1^ pri pukelc pa s pukel}^ Isto velja tudi za glasoslovni različici cedeljc in ceteljc,^^ čeprav slovarska r^ba (npr. v MTh 1603) skuša med njima razločevati kot med nemanjšalno in manjšalno ustreznico: cedeljc npr. za nemško ein zedel, ceteljc pa za Zedelin.^^ Kvinteljc je poimenovanje manjše denarne, maseljc pa manjše prostorninske enote. Manjšalnega pomena ne pridobivata primerjalno s podstavnim samostalnikom, ampak v odnosu do večjih (npr. denarnih ali prostorninskih) enot: kvinteljc /.../drachma /.../ein quintlin, der viertheil eines Lohts (MTh 1603 (1977): 72), lahko tudi kot posamezna enota (npr. cedeljc /.../fcheda /.../ ein Blat papier, ein zedel (MTh 1603 (1977): 13).
1.1.5	Na možnost izpeljave manjšalnic z obrazilom -ik kažejo tvorjenke kamik, kamnik in kraljik. Vse tri so samo slovarsko izpričane. V domače tekmovalno razmerje se razvidneje vključuje le kraljik 'kunec, zajček'.19 Kamik in kamnik slovarske navedbe opredeljujejo kot poimenovanji s hrvaškega jezikovnega območja. Kamik
12	Na nemanjšalni pomen tvorjenke pogledek 'pogled' opozarja tudi Bajec 1950: 92.
13	Isto velja tudi za tvorjenke, izpeljane iz glagolskih podstav z drugimi obrazili, npr. prdec/prdič (obe varianti sta navedeni v Megiserjevem slovarju), ropotec itd.
14	Etimološko je predvidena naslednja razvojna pot: nem. Busch 'grm' ^ nem. Büschel 'šop' ^ nem. Puschel 'šopek' ^ slov. pušelj + -c ^ pušeljc 'šopek' (prim. Snoj 2003: 595).
15	Punkeljc je sestavina registrskega ustrezničnega niza iz DB 1584, ki manjšalnega pomena v celoti ne uresničuje: Gruzha (Crajnlki)punkelz, zullo (Corolhki) (DB 1584: III,CcIVb). H. Striedter-Tempspunkelj izvorno pojasnjuje z nemškim (štajerskim) Bünkel, pomensko pa z 'Bündel',pukelpa z bavarsko-avstrijskim Puckel oz. novovisokonemškim Buckel (1963: 203-204).
16	Pukelc je enkrat samkrat izpričan v DB 1584: fo bily pukelci na Gärli na ftranah (DB 1584: I,188a) - vnd waren Pockeln an dem Hals in felden (LB 1545 (1974): 188a).
17	Prim. Striedter-Temps 1963: 99.
18	Npr.: cedeljc /.../fcheda, zedelz, ein Blat papier, ein zedel (MTh 1603 (1977): 13); ceteljc /.../ fchedula, zetelz, Zedelin (MTh 1603 (1977) 14).
19	Prim. kraljik 'das Kaninchen (lepus cuniculus)' v PS 1894: 456 in kraljič1 /.../ cuniculus, kralyk, krailizh, Küniglin (MTh 1603 (1977): 66). Pogostejšo rabo izkazuje kraljič.
nastopa samo v zvezi dragi kamik, kamnik pa tudi v zvezipezhen kamnik 'ein Zigel', kar kaže na njuno terminološko rabo. Slovarske navedbe obeh zvez (v registru DB 1584 in v Megiserjevih slovarjih) in samostalnika kamnik ne kažejo na manjšalno rabo: Shlathni [prav: Shlahtni] kamen (CrajnJki) Dragi kamik (Hervazki, Dalmatiniki, Iltrianiki, CraJhki) (DB 1584: III,DdIIa); kamnik1 /.../lapis, Croat. kamnik, ein Stein (MTh 1603 (1977): 56).
1.1.6	Manjšalni pomen bi lahko imele tudi redke izglagolske tvorjenke, izpeljane z obrazilom -Ljaj: bodljaj, grižljaj/ugrižljaj. Enkratnost, kratkotrajnost in majhen obseg dejanja so elementi, ki kažejo na manjšalnost.
1.1.7	Predvidljiva, vendar v edninskem imenovalniku neizpričana manjšalnica sinko, bi kazala na izpeljavo z obrazilom -ko. Nanjo - hkrati pa tudi na variantno manjšalnico sinek (prim. razdelek 1.1.3) - je mogoče sklepati na osnovi izpričanih, prekrivnih sklonskih pojavitev: npr. Satu je Bug Synka pojlal (TfC 1595: CCCLIX);
Huala bodi bogu ozhu, niega Jinku edinimu (*P 1563: 64); MVi Synkuui, ieft vom lete rizhi pishem, de ne greshite (TT 1582: 350).
1.2 Pri tvorbi manjšalnic ženskega spola so izpričana tri enopriponska obrazila: najbolj rodno -ica (deželica) ter redkejši -ca (pesenca) in -ka (babka). Dvodelno obrazilo -ič-ica izkazujejo tvorjenke, prvostopenjsko večinoma izpeljane z obrazilom -ica (devičica), obrazilo -ič-ka pa drugostopenjske tvorjenke, domnevno izpeljane iz samostalnikov moškega spola na -ič z obrazilom -ka (kraljička).
1.2.1 Večina samostalniških manjšalnic ženskega spola je izpeljana z obrazilom -ica. Izkazuje ga preko sto manjšalnic (npr. baretica, bariglica, blazinica, butori-ca, culica (redkejšo različico predstavlja reducirana oblika culca), čačica, deklica, deželica, drobtinica, družinica, dušica, erpergica, glavica, gorica, gredica, hišica, igračica, iskrica, jamica, južinica, kamrica, kapelica, kapljica, ketinica, knoflica, kobilica, kočica, korbica, kozica, kožica, kramica, kravica, kropelica, kurbica, ladjica, lopatica, lučica, luknjica, mačica, mečica, merica, molitvica, mrenica, mrežica, mrvica mušica, nožica, ovčica, pečica, pestinjica, pogačica, postavica, posteljica, pripravica pukšica, rečica, ribica, rinčica, rožica, sestrica, skledica, skorjica, skrinjica, skuzica slamica, sražica, strešica, suknjica, svečica, ščerčica, šibica, štalica, štimica, tablica torbica, travica, trošica, utica, vasica, vejica, veručica, zverinica, zvezdica, ženica, živinica, žličica, žnorica itd.).
Večino predstavljajo samostalniki z glasovno nepremenjeno podstavo: npr. baretica, kjer je bila opravljena le zamenjava obrazila -a z -ica. Glasovne premene izgla-snih soglasnikov podstave so tipične: npr. žlica ^ žličica, muha ^ mušica, reka ^ rečica, sraga ^ sražica/srazica. Pri tvorjenki mačica, ki je nastala iz mačka, gre za nadomestitev obrazila -ka z -ica. Glasoslovno variantnost ustvarjajo različni odrazi jata (deklica/dejklica - diklica (zadnje v JPo 1578)) in različne realizacije kratkega i-ja (vejeca/vejica).
1.2.1.1	Iz nemanjšalnih ali manjšalnih tvorjenk na -ica se nove manjšalnice tvorijo s ponovnim dodatkom obrazila -ica, tokrat v vlogi manjšalnega obrazila. Kombinacija dveh obrazil se odraža kot morfemska razširitev prvotnega obrazila -ica: dekl-ica ^ dekl-ič-ica, dev-ica ^ dev-ič-ica, goričica (pri narečno rabljeni gorici 'hrib' se vtis manjšalnosti že izgublja20), meričica, psičica, ptičica, žličica. Potrebo po ponovni izpeljavi s pripono -ica je pri prvostopenjskih manjšalnicah povzročilo izgubljanje manjšalnega pomena: deklica se je npr. pogosto uporabljala v pomenu 'devica':21 ta Dezhla nej dekliza najdena (DB 1584: I,111b) - die Dirne nicht ist jungfraw fanden (LB 1545: 376); Negledajpo Deklizah, de fe nevnamejhprati nym (DB 1584: II,157a) - Sihe nicht nach den Megden (LB 1545 (1974): 1764).
1.2.1.2	Posebno skupino sestavljajo množinski samostalniki, izpeljani iz istospolnih nemanjšalnih množinskih samostalnikov z obrazilom -ice: bukve ^ bukvice, jasli ^ jaslice, koze ^ kozice 'otroška bolezen', nečke ^ nečice, vile ^ vilice.
1.2.2	Drugo obrazilo glede na rodnost je -ca, ki je lahko tudi reducii^na i^zličica obrazila -ica (npr. culca ^ culica): bilca (^ bil + -ca), culca, minca in pesenca. Naštete manjšalnice so uporabnostno ozko omejene, saj se pojavljajo le v posameznih delih (bilca npr. le v JPo 1578, pesenca pa v TPo 1595).
1.2.3	Podobno majhno rodnost kot -ca kaže tudi obrazilo -ka. Izkazujejo ga tri poimenovanja: babka, ki se pojavlja le v MTh 1603,22 ter kraljička in psička, ki ju Bohorič v slovnici navaja kot (variantna) ženska par^ prvo- ali drugostopenjsko tvorje-nih manjšalnic moškega spola: kraljiček in psič.^^
1.3 Pri tvorbi manjšalnic srednjega spola so ugotovljiva le obrazila -ce, -ece in -e.
1.3.1 Kot najrodnejše obrazilo izstopa -(e)ce, ki ga izkazuje 15 nedvoumnih poimenovanj: banderce, blasce, culce, detece/detetce, drevce, gnezdece, jedrce, kosilce, krdel-ce, mestece, nosilce, ognjiščece, okence,perce (^peru), telece/telce, zrnce. Tvorbaje potekala z zamenjavo prvotnega obrazila -o (pisno praviloma -u) z obrazilom -(e)ce, pri prvotnih samostalnikih srednjega spola na -e pa le z dodatkom obrazila -ce (dete + -ce ^ detece, ognjišče + -ce ^ ognjiščece). Razširjeno različico obrazila izkazuje le manjšalnica gnezdece, dodatno glasovno premenjenost pa s palatalizacijo g-ja blasce (^ blago) in s pojavitvijo novega polglasnika na koncu podstave, ki se končuje na soglasniški sklop, sestavljen iz nezvočnika in zvočnika: okence (^ okno).
20	Npr. Hrib (Crajnlki) verh, Goriza (Slovenlki, Besjazhki) Holmaz (Hervazki, Dalmatinlki, Iftrianlki, Cralhki) (DB 1584: ra,CcIVb).
21	o tem prim. Merše 2008: 40.
22	Pojavitev je iz istega slovarskega sestavka kot že omenjeni jeziček (prim. opombo 11): plantago Germ. Wegerich /Ballekraut/Schaaffzung /^/Scla. babka, jeziczk (MTh 1603: II,277). Stabej (1977:
5) obe pojavitvi pripisuje poljščini. Uvrstitev pod okrajšavo Sclau. naj bi bila napačna.
23	»MANJŠALNICE teh moških oblik se končujejo na -izh ali -izhik, ženske dodajajo -iza ali -ka, kakor Krajl krajlizh, krailizhik, krajlizhiza ali krailizhka; iz besede Rex nastane Regulus in Regunila, prav tako iz pfizh nastane pfizhica ali pfizhka, tj. caniculus, Canicula iz Canis« itd. (BH 1584 (1987): 68/92; v Toporišičevem prevodu).
Trubar je v Hišni postili zarisal svojsko številsko paradigmo, saj je v ednini uporabljal manjšalnico srednjega spola detece, v množini pa otročiči, oboje kot ustreznici za nemško Kindlein: on lih sozhyma vezh ne vidi, kakor enu Diteze, kakor Jo drugi jhejt tjednou Jtari otrozhizhi bily (TPo 1595: 1,143) - ob er gleich mit den augen mehr nicht Jihet / denn ein kindlein - wie andere Jechs wochen kindlein waren (LH 1566:
I,LXXXV).
1.3.2 Obrazilo -e pa izkazujejo tvorjenke človeče, otroče, pišče in vnuče. Poleg manjšalnosti tvorjenke lahko izražajo tudi pozitivni ali negativni čustveni odnos do poimenovanega. Raba manjšalnice človeče npr. razodeva čustveno prizadetost oz. sočutje govorečega do ogovorjenega. Oblika, ki se izenačuje s starim zvalnikom,24 je pojavitveno vezana na nagovorni položaj: Tinefrezhnu zhlovezhe, kaj je tebi vJaj vmiJli bilu (TPo 1595: 111,109) - Du vnfeliges menfch /was haJt du dich doch geziehen (LH 1566: 111,LX1111b). Primerjava s prevodno predlogo razkriva, da je Trubarjeva izbira modifikacijske tvorjenke potekala neodvisno od Lutra.
1.4	Primerjava tvorbene tipologije, ki jo je z navedenimi obrazili in zgledi rabe prikazal Bohorič, s tipologijo, ki jo je ob upoštevanju sobesedila in na osnovi dodatnih analiz razkril pregled besedja, zajetega s popolnimi izpisi del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, je pokazala, da je bilo v Bohoričevi slovnici pri manjšalnicah moškega spola spregledanih nekaj tvorbenih različic (-čič ter -c), ki pa bi lahko bile v grobem zajete z obraziloma -ič in -ec. Pregled manjšalnic ženskega spola pa nasprotno ni potrdil produktivnosti tvorbenega tipa na -ič, saj ga izkazujeta le pri Bohoriču navedena primera deklič in ženič, verjetno sprejeta iz vsakdanje govorice oz. rabe.
1.5	Prepoznavnost tvorbenega tipa je neredko otežena. V BH 1584 se ob samostalniku mož (zapisano mosh) pojavlja manjšalnica moshiz?^ Ob neprisotnosti podatka o mestu naglasa se zapis razodeva kot dvoumen: če je naglas na podstavi, gre za tvorjenko možec, če je na obrazilu, gre za besedo mož^c. Uvrščenost v naštevalni niz (moshiz, sobez, loshiz, lozhiz, Jtoliz (BH 1584: 68)) bi kazala na prvo možnost. Tudi v tem primeru bi šlo za redko rabljeno besedo, izpričano le še v dveh delih (v JPo 1578 in TPo 1595), kjer se pojavlja samo po enkrat: Sletiga ie vun prishlo da ie Vni vbogi moshiz, ker ie VJoboto Derua pobiral moral kameniem vbyen biti (JPo 1578:
II,168b);	Ena Jlu norJka rejzh bi bila, kadar bi en maihin moshiz u'ven kot hotel JeiJti (TPo 1595: 11,228). Tudi navedena zapisa glede mesta akcenta nista zgovornejša od Bohoričeve navedbe.
1.5.1 Analiza konkretnih rab, ki je predpogoj poznavanja jezikovne realnosti, je opozorila na primere navideznih manjšalnic: pri kmetiču npr. ni mogoče odkriti sobe-sedilnih znakov za manjšalni pomen, kar kaže, da se prevladujoči kmetič in redkeje ter
24	Prim. Ramovš 1952: 40.
25	V PS (1894: 607) sta navedeni obe iztočnici: mdžec in možic. Pri drugi je kot vir naveden Trubar, kar pomeni, da se iztočnica opira na dvoumni zgled iz TPo 1595.
omejeno rabljeni kmet uporabljata sopomensko.26 Isto velja tudi za nožič, ki je domnevno narečno uveljavljena sopomenka noža.'2'7 Dejstvo, da se v MTh 1603 vzporedno pojavljata erb in erbič, samostalnika opredeljuje kot sopomenki, zato tudi erbiču ni mogoče pripisati manjšalnostnega pomena.28
1.5.2 Določitev števila manjšalnic, ki pripadajo posameznemu tvorbenemu tipu, je možna le na osnovi dobrega poznavanja leksike in pomenskih uresničitev domnevnih manjšalnic. Pestelenc bi glede na glasovne značilnosti enega najmočnejših tvorbenih tipov manjšalnic moškega spola (podstava, ki se končuje na zvočnik + -c) lahko uvrščali vanj, poznavanje njegove vsebine ('die pestilenz, die Infection' (MTh 1603 (1977): 127)) pa uvrstitev preprečuje. Tudi gvirc se le navidezno pridružuje manjšalnicam, saj preverjanje njegovih slovarskih ustreznic kaže, da gre za že glasoslovno prilagojeno različico nemškega poimenovanja gewürtz 'začimba'.
1.6 Na poimenovalne zadrege začetnega razvojnega obdobja slovenskega knjižnega jezika in na iskanje najprimernejšega tvorbenega modela tudi pri manjšalnicah (zlasti moškega in ženskega spola) kaže več sopomenskih nizov, izpeljanih z različnimi obrazili: npr. jezičec, jeziček, jezičič; kamčec, kamčič, kamenec, kamenčič in kamik. Med sopomenskimi tvorjenkami je praviloma mogoče odkriti najpogosteje uporabljeno (kozlec je npr. samo slovarsko izpričana različica, kozlič pa splošno razširjena, še posebej pogosto pa rabljena v biblijskih prevodih). Razlikovati je mogoče tudi med individualno rabljenimi variantami, ugotavljati samo slovarsko (npr. jeziček) ali celo samo slovnično navedene različice (npr. deklič in dekličica) itd. preverjanje odvisnosti rabe manjšalnic od prevodnih predlog je tako pri svetopisemskih prevodih kot pri postilah odkrilo visoko stopnjo skladnosti, ob njej pa tudi nekaj neodvisnih rab manjšalnic, ki dokazujejo zavestno izbiro in praviloma tudi stilno učinkovito izrabo.
1.6.1 pregled izbranih dvo- in veččlenskih nizov istopodstavnih, obrazilno pa različnih manjšalnic, ki ustvarjajo različno zaostrena tekmovalna razmerja, je odkril njihovo pogostnostno razvrščenost in pokazal na njihovo vraščenost v rabo. Različico čolnec je Trubar uporabil v TR 1558 in v Tpo 1595, različica čolnič pa je bila širše uveljavljena: zaslediti jo je mogoče pri Trubarju, Dalmatinu in Tulščaku. V Tpo 1595 sta uporabljeni obe: čolnec 1x (Valuvi/.../Jo/.../tazholnizcilupokrili (Tpo 1595: I,111)), čolnič 4x. Tudi med gospodec in drugostopenjsko tvorjenke gospodičič obstaja razlika glede širine rabe: gospodec je vezan na Kreljevo rabo, gospodičič pa je uporabljen pri Dalmatinu, Trubarju (Tpo 1595) in Znojilšku. Izmed tvorbenih različic kamčec (MTh
26	Kmetič se pojavlja v devetnajstih delih, kmet pa le v devetih. Obe različici so uporabljali različni avtorji, vendar je kmetič pogosteje rabljena, kar kaže tudi številčno razmerje v dveh preverjenih besedilih. pojavitve kmeta in kmetiča so v DB 1584 v razmerju 7 : 9, v TFo 1595 pa celo v razmerju 4 : 56. Megiser v slovarjih navaja samo različico kmetič (npr. Bawr. (Deutlich) rufticus. (Latine) kmetizh. Carn: porizh. (Windirch) villano, contadino. (Italice) (MD 1592: A7b)).
27	O tem, da kmetič ne izkazuje manjšalnega pomena, prim. Merše 2007b: 100-101, na sopomenskost samostalnikov nož in nožič pa kažeta ustrezna slovarska sestavka v Poskusnem snopiču Slovarja jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, 2001, 89.
28	prim. erbič-a m, haeres, nameftnik, deidizh, erbizh /.../ Carnio. erbizh, erb, deidizh, Erb (MTh 1603 (Stabej 1977): 31).
1603), kamčič (BH 1584 in MD 1592), kamenčič (DB 1584 in MD 1592), kamenec (DB 1584 in MTh 1603) in kamik (naveden v obeh slovarjih in v četrtem registrskem stolpcu DB 1584 v zvezi drag/dragi kamik), ki sestavljajo petčlenski sopomenski niz, sta le različici kamenčič in kamenec sobesedilno rabljeni (obe v DB 1584, kjer izkazujeta naslednje številčno razmerje: kamenčič 1x, kamenec 2x).29 po razširjenosti in pogostosti rabe npr. izstopa tudi različica kosec, koscič pa se pojavlja le v KFo 1567, kar kaže na individualno rabo.
Splošno uveljavljeni manjšalnici otročič sta Juričič in Trubar v prevodih postil dodala še različico otročec.^° V Trubarjevi Hišni postili je nanjo mogoče sklepati na osnovi sedmih primerov rabe rodilnika množine: npr. od teh mladih otruzhiz (Tpo 1595: 111,159). Tudi v tem delu prevladuje besedotvorna različica otročič, saj je mogoče našteti 36 njenih pojavitev. Vse so v množini, paradigma pa je jasno razvidna: npr. otročiči (im. mn.) - otročičev (rod. mn.) - otročičem/otročičom (daj. mn.) - otročiče (tož. mn.) - Leta dobra della tiga Sakonjkiga Stanu, oftaneo vhijhi mej temi Sakojniki, inu mej nyh otruzhizhi (TPo 1595: 111,184).
Farič in farčič sta posamično i^bljeni in osebnostno razmejeni tvorjenki: različico faričje uporabil Dalmatin,31 farčiča pa Krelj.
Pojavljanje treh istopodstavnih manjšalnic deklica, dekličin dekličicabi lahko bilo vzrok za zaostreno tekmovalnost, vendar je praksa ne potrjuje. Splošno rabljena je bila le deklica, deklič in dekličica pa sta navedeni le v Bohoričevi slovnici.
Tudi sopomensko razmerje med spolsko različnima členoma para vnuče - vnučič se ne razkriva kot tekmovalno neprevešeno, saj je v rabi prevladovala oblika vnuče. Trubar je varianto vnučič uporabil le v TC 1575, v drugih delih pa je (enako kot Dalmatin in sin Felicijan) segal po manjšalnici vnuče. Razmerje med različicama telce in telec je bilo pogostnostno bolj približano, avtorsko pa že rahlo diferenciirano: Dalmatin in Juričič sta npr. uporabljala različico telec, Trubar pa je uporabljal obe.
1.7 Primerjava stanja v 16. stoletju z že predstavljeno historično (določljivo na osnovi tvorjenk, zajetih s Pleteršnikovim slovarjem) in sodobno knjižnojezikovno razvrstitvijo (ugotovljivo na osnovi SSKJ)32 je pokazala, da se je število obrazil večinoma skrčilo, da je pogostnostna r^rstitev spremenjena,33 da je veliko manjšalnic, izpričanih
29	Primerjava z Lutrovo Biblio je pokazala, da je bil kamenec uporabljen kot ustreznica za nemško manjšalnico ein Kiselin (= Steinchen, Kieselstein (LB 1545 (1974): 344*)), kamenčič pa ni neposredna ustreznica skupnega imena Kies 'prod', kar dokazuje dokaj svobodno rabo: tvoje Seme bi bilu kakorpefsik, Inu Odraffelki tvojga teleffa, kakor njegovi kamenzhizhi (DB 1584: II,20a) - Vnd dein Same würde sein wie Sand/ vnd das Gewechse deines Leibs / wie des selbige Kies (LB 1545 (1974): 1243).
30	Na glasovno podobo manjšalnice v JPo 1578 je domnevno vplivalo avtorjevo hrvaško poreklo: .4ko fe nepreobernete inu nebudete kakor Otrozhaci, tako nepridete Vnebesko Kralieuftuo (JPo 1578: III,23b).
31	Tu bi tudi moral en Farizh biti (DB 1584: II,59b) - Das müste ja auch ein eben Priesterlin sein (LB 1545 (1974): 1399).
32	Prim. Stramljič Breznik 2008.
33	Pri manjšalnicah moškega spola se je pogostnostno padajoče zaporedje, ki ga izkazuje stanje v 16. stoletju (-ec, -ič/-čič, -ek, -c, -ič-ek, -čec, -ik, -ljaj), razvojno spremenilo v razmerje: -k, -ček, -ič, -ec, -c, -ic. Pri manjšalnicah ženskega spola je pogostnostno padajoče razmerje -ica, -ca in -ka razvojno doživelo zamenjavo drugega in tretjega člena: -ica, -ka, -ca. Pri manjšalnicah srednjega spola pa se današnje stanje razlikuje od prakse v 16. stoletju glede tretjega člena: -ce, -ece, -ce (16. stoletje) ^ -ce, -ece, -iče (SSKJ).
v 16. stoletju, zastarelo, še več - zlasti manjšalnic prevzetih besed - pa se je iz rabe izgubilo. Med danes rabljenimi manjšalnicami npr. ni več tvorjenk na -čec (kamčec) in na -ik (kamik).
1.7.1 V nekaterih primerih je tvorba manjšalnic tekla z drugimi obrazili kot danes: npr. lasec nasproti danes uveljavljeni različici na -ek; studenčec (npr. fo ony /.../majhi-ne Studenzhice imeli (DB 1584: II,134b)) nasproti danes uveljavljenemu studenčku; punkeljc nasproti danes uveljavljeni, razvidnejši manjšalnici punkeljček; potočič, ki je v SSKJ naveden kot starinska oblika, je bil v 16. stoletju uporabljan brez danes uveljavljene različice potoček. Manjšalnico klobučič je razvojno (že do konca 19. stoletja)34 nadomestila različica klobuček, ki se v 16. stoletju še ni pojavljala. Listec je za splošno uveljavljeno različico listek izrazito zaostajal že v 16. stoletju. Snopek se je od današnje rabe razlikoval po obstojnosti polgasnika pri sklanjanju: jo sveshite v'fnopike (DB 1584: III,9b).
Lučico je nadomestila lučka. Svečica je bila rabljena brez danes uveljavljene, tekmovalne obrazilne različice svečka. Namesto meričice se danes uporablja merica. Tekmovalnost je bila z rabo obeh vzpostavljena že v Damatinovem jeziku (v DB 1584 se merica pojavlja petkrat, meričica pa dvakrat). Primerjava z LB 1545 je pokazala, da prevodna predloga ni spodbujala niti izbora prvostopenjske niti drugostopenjske manjšalnice. Npr.: Lete fheft merizhizhe lezhmena je on meni dal (DB 1584: I,148b) (na isti strani dvakrat) - Diese sechs mas gersten gab er mir (LB 1545 (1974): 503); v 'tvoji hifhi nema dvojaMeriza, velika inu mala, biti (DB 1584: I,113a) - Vnd in deinem hause sol nicht zweierley Scheffel/gros vnd klein sein (LB 1545 (1974): 581).
2 Katerega izmed številnih (možnih) pomenskih odtenkov uresničujejo samostalniške manjšalnice, praviloma kaže sobesedilo, najpogosteje pa:
a)	s pripisanimi značilnimi prilastki35 (npr. maihin Doctorzhizh, majhina pogazhiza, maihinu Diteze, majhine Buqvice; En majhin Roshizh (DB 1584: II,100a); luba Mazhiza (TPo 1595: I,61); moi Bratac; vboga Dekliza, vboga Sheniza, vbog saizhiz; vtem vbogim meiftizu (TPo 1595: I,76); mlada kurbiza, mlade Deklize; lahkuperze (TPo 1595: I,254); lahko tudi s povedkovimi določili (kratku v 'ene majhine Buqvice, sapopadeno (DB 1584: I,279a));
b)	z včlenjenostjo v naštevalne nize. V nekaterih izmed njih so omenjena tudi izhodiščna poimenovanja (npr. večjih predmetov ali bitij; Tukajnejni/.../blajinize, ni blajine bilu (TPo 1595: I,30)). Slednja so lahko omenjena tudi v bližnjem sobesedilu. Na zavesten izbor manjšalnice posredno kažeta tudi uveljavljenost in pogosta raba tvorbeno izhodiščnih samostalnikov;36
34	V Pleteršnikovem slovarju je kot prednostna prikazana različica klobuček (klobučič, m. = klobuček, Cig., M. (PS 1894: 410).
35	Pravilo, da se manjšalnice le izjemoma tvorijo iz poimenovanj z abstraktno vsebino (prim. Duden 1998: 505), posredno prav tako dokazujejo sopomenske zveze podstavnega samostalnika s prilastkom majhen, ki uresničuje različne pomene (en majhin zhas (DB 1584: II,185b), majhina hudoba (DB 1584: II,163a), majhina fo njegova lejta (DB 1584: II,160a), ena majhina pomuzh (DB 1584: II,103a) itd. Tovrstne zveze so kot skladenjska podstava potencialne tvorjenke (manjšalnice) njeno ustrezno nadomestilo.
36	V TPo 1595 se npr. pogosto parno pojavljata samostalnika cunja in ruta, ki si prav tako povezano, v okviru dvojne formule, sledita tudi kot manjšalnici: de bi fe nyh Boshje Slushbe inu fvetuft imejle starim
c) z vključenostjo v primere, ki sopostavljajo majhno in veliko kot eno najznačilnejših nasprotij (npr. Raunu kakdr je ena kapliza vode pruti Murju, inu kakör enu sernze pruti pefku tiga Morja, taku majhina fo njegova lejta pruti vezhnofti (DB 1584: II,160a); kateri nej en parftpruti Paulu, inu nikar ena fveizhizapruti timu fonzu bil (TPo 1595: III,52) itd.); č) s prikazom izrazitejših nasprotij (npr. Sakaj letukaj ftoji zhiftu inu fvitlu, de Paulus ta veliki Doctor, ali Vuzhenik, fkusi tiga maihiniga Doctorzhizha tiga Ananja, ta saftop sadoby (TPo 1595: III,52); kyr kuli Bog eno Cerkou dela, tukai Hudizh eno Kapellizo gori sida (JPo 1578: I,62b); prebiualifzha tih Duhou /.../neifo tako suifokimi Gorami, dolinami, inu Gorizhizami, ali Holmzi raslozhena (JPo 1578: II,91b); onu fe ne vidi sa eno Butoro, temuzh sa enu lahku perze (TPo 1595: I,254)).
2.1 S samostalniškimi manjšalnicami je najpogosteje izražena (in hkrati poudarjena) majhnost oz. majhen obseg ali delnost česa - bodisi v primerjavi s tem, kar poimenuje izhodiščni samostalnik, bodisi v primerjavi s celoto ali z okoliščinami rabe. Npr.: kateri bi vfo Biblio nemogel brati, ta bi letukaj imel vfo fummo, kratku v'ene majhineBuqvice, sapopadeno (DB 1584: I,279a); Ta Hudizh je /.../tiga vbosiga loba taku polniga hudih tvorou fturil, de nej en cejl blezhizh na njegovi kofhi bil (TPo 1595: III, 156). Pomenska sestavina delnosti, ki je izražena z izbrano manjšalnico, je lahko posebej poudarjena tudi z dodanim števnikom, npr.: Inu k'meni je prifhla ena fkriuna beffeda, inu moje uhu je eno beffedizo is teifteprejela (DB 1584: I,260b (prav 267b)).
2.1.1 V besedilnih odlomkih, kjer je uporabljenih več manjšalnic, je večji del le-teh izbirno prirejen eni izmed njih, npr. tisti, ki poimenuje bitje (najpogosteje osebo) ali predmet osrednjega pomena. Take so npr. omembe novorojenega božjega sina, poimenovanega tudi kot tu lubu Diteze (Sakaj ona /.../je morala njemu te rutize grejti, s'hnymi eno poftelizo fturiti, inu drugu djati. Mej tem je moralu tu lubu Diteze vlasflih /.../Ji pomagati (TPo 1595: I,30) - hat jhm die tüchlein wermen / damit ein betlein machen / vnnd anders thun müffen. In des hat fich das liebe kindlein in der krippen /.../behelffen müffen (LH 1566: I,XIX)). Izbira ljubkovalne manjšalniceptičica, ki je uzaveščala majhnost in ljubkost živali, je vplivala na nadaljnjo izbiro manjšalnic, s katerimi sta poimenovana organ, ki soustvarja glasove, in oglašanje ptice: te Ptizhice pod Nebom, katere sgudo pruti dneui shnih lesizhici inu shtimizami na ner lubesniuishi, tebe vezhniga Boga/.../hualio (TkM 1579: 43a). Z izbiro manjšalnice kamrica, ki ustvarja predstavo majhnosti in omejenosti prostora, je uglašena tudi izbira manjšalnice, ki poimenuje njene okenske odprtine: Inu fo bila vofka okenza v 'teh Kamrizah (DB 1584: II,79b) - VND es waren enge Fensterlin an den Gemachen (LB 1545 (1974): 1479).
zuinom ali rutam perglihati (TPo 1595: I,25); temuzh ima, kakor loannes, fvoja dobra della inu pofhten leben, kakor enu zujno ali ruto, fkatero fe zhreuli brifhejo fhtemati (TPo 1595: I,25); Pred tabo GOSPVD je moj nar bulfhi Shamet, inu flati fhtuk, huifhi, kakor obena garda zujna ali ruta (TPo 1595: I,26) - GOSPVD, letukaj pride ena vboga zuiniza, ena ftara, resderta, garda ruteza (TPo 1595: I,26) - Herr / hie kompt ein arm lümplin / ein alt zuriffen /garftig heberlin (LH 1566: I,XVIb).
2.1.2	K številčnosti manjšalnic prispeva tudi njihova zajetost v sopomenske nize. če je prvi člen sopomenskega para manjšalnica, ji praviloma sledi enako strukturirana sopomenka. Tovrstni nizi so najpogostejši znotraj besedila. Ustvarjajo jih tudi pripisi na robu, ki pojasnjujejo v besedilu uporabljeno poimenovanje, nastajajo pa tudi z nizanjem slovarskih ustreznic. Npr.: Moses je rojen, inu na Vodo v'eni korbici ali skrinici poloshen (DB 1584: I,34b); On /.../kakdr en Varih eno *Vtizo dela - opomba na robu: Kozhizo (DB 1584: I,274a); je onafturila eno majhino *Skrinizo isBizhovja - opomba na robu: ali korbizo (DB 1584: I,34b). Iz registrskih ustreznic za kranjskega hlapčiča je npr. ugotovljivih več sopomenskih narečnih poimenovanj: Hlapzhizhi (CrajnJki) Detizhi, mladienzi (SlovenJki, Besjazhki) Ditizhi (Hervazki, DalmatinJki, IJtrianJki, CraJhki) (DB 1584: III,CcIVb).
2.1.3	Manjšalnice poimenovanj konkretne predmetnosti so neredko rabljene tudi v prenesenih ali predvsem v prenesenih pomenih, npr. iskrica tiga greha, ljubezni, božje krafti, te vere (npr. taku fe ne vidi enayjkriza te vere, vferzi (TPo 1595: I,249) - fihet man nit ein füncklein glaubens im hertzen (LH 1566: III,CXLV)); skrinjica srca (Od tod femkaj hvalio njegovi Hinauci, Scrinium pectoris, tu je, pravio, de Papefh ima vfe Praude v'Skrinici fvojga ferza (DB 1584: II,88b) - Da her rhümen seine Heuchler / Scrinium pectoris / Das alle Rechte in der Laden seines Hertzen liegen (LB 1545 (1974): 1516)).
2.2	S samostalniškimi manjšalnicami so izražena mlada bitja ali rastline, ki zaradi mladosti še niso dosegla končne velikosti: Npr.: LEta Evangelium melda na konzu od teh mladih otruzhiz, inu nyh Angelzou (TPo 1595: III,159); Ali letukaj je potreba tudi /.../opominati, de fe nikar ena falfh pohleufzhina ne ftury, kakor fo ti Menihi inu Nunne v'Klofhtrih fturili, inu my na teh mladih Deklizah vidimo (TPo 1595: III,129); left hozhem od verha tiga viffokiga Cedra vseti, inu osgoraj od njegovih vej en mlad verfhizh odtergati (DB 1584: II,67b).
2.3	Izbor samostalniške manjšalnice lahko spodbudi tudi potreba po izražanju skromnosti, neznatnosti, v odnosu do Boga tudi ekstremno stopnjevane do občutja ničvrednosti itd.: npr. Na mene vbogo Deklizo, vmojej resderti suknjezi, je [Bug] pogledal (TPo 1595: III,133); On vufhge to vbogo flamnato bylizoJkusi fvojo befsedo, ta nebefki ogen (TPo 1595: I,169); Oli per tim imaio vfi Verni tudi ta Trosht, de Criftus timu Mahinimu bojimu nega kerdelzu, ie na tim fueitu tudi ene lafelce perprauil, Tu ie, Ene erpergice inu en nifig ftan, de bodo mogli, ta zhas nih kratkiga shiuota, fe gori dershati (TR 1558: B2b).
Na Trubarjevo skromnost pri oceni pomena prvega evangeljskega prevoda v slovenski jezik kaže naslednje (znano) mesto iz uvoda k izdaji Matevževega evangelija leta 1555: Vom tukajposhlemo ta Euangelion S. Mateusha vta nash lefigpreoberne-niga. Tiga vi sdai, od nas, kakor enu mahinu Kofjilce oli lushinizo, vdobrim vfamite (TE 1555: A2b).
2.4	Z uporabljeno manjšalnico je večkrat izražen prisrčen odnos oz. naklonjenost, najpogostje do živih bitij (oseb in živali): npr. Sato ti povem, moi Bratac, zhui, Jtudirai (KPo 1567: Vb); Nu liJhi Je ti luba Mazhiza s 'tvojo gladko kofhizo (TPo 1595: 1,61); Moji otrozhizhi, lubimo Je /.../s'tem djanjem (TPo 1595: 11,239); najdejo na meiJtu tiga priasniviga Golobza eniga zherniga Vranu (TPo 1595: 111,52) - finden an Jtadt des holdfeligen Teubleins ein Jchwartzen Raben (LH 1566: 111,XXX1b). V zgledih je s prepričevalnim namenom uporabljenih več retoričnih elementov: npr. neposredni nagovor, manjšalnica in zveza s prilastkom moj.
2.5	1zbira manjšalnice je lahko izrabljena za izražanje sočutja ali usmiljenja do osebe, poimenovane z manjšalnico. Omenjeno čustvo povzroča stanje, v katerem se oseba nahaja: npr. revščina, bolezen, nosečnost (zlasti pri Božji materi Mariji), strah, nemoč itd. Npr.: Kadar Je vJhe naJh lubi GOSPVD ChriJtus s'zhudeJsi puJty viditi /.../ pride ta vboga Sheniza tudi hPridigi, inu bode nje Jerze taku Jlu sadetu, de Je ona preJtraJhi (TPo 1595: 111,109); ta vboga Dekliza gre k'nogam taku en dolg pot, ene dvaiJseti myl, inu je vshe Jdai Boshia Mati (TPo 1595: 111,127); le naJh GOSPVD Bug te JhlehtRibizhe, tu vbogu, reunu inu ferrahtanu kardelcegorivsel (TPo 1595: 11,130); Ti neJrezhnu zhlovezhe (TPo 1595: 111,109).
2.6	Z manjšalnico je lahko izražen predmet (zelo) majhne vrednosti, na katero kažejo tudi sobesedilno nanizani prilastki: npr. GOSPVD, letukaj pride ena vboga zuiniza, enaJtara, resderta, garda ruteza (TPo 1595: 1,26) - Herr /hie kompt ein arm lümplin /ein alt zuriJJen /garJtig heberlin (LH 1566: 1,XV1b).
2.7	Na tvorbeno razvidne manjšalnice se mestoma veže ironični odtenek, prepoznaven iz sobesedila. Npr.: Neverniki nemaio nikulipokoia. TämuzhJo kakor eno neJtoiezhe Morie, katero ne more tihd Jtati, tämuzh vankaie bruJi blato inu Jmrad. Ti brumni Farzhizhi ne mogo CHRiJtuJa mertviga s'mirom puJtiti, tämuzh ga Sapeliavca imenuio (KPo 1567: CLXX) - Die GottloJen haben nicht friede / Sie Jeind wie ein vngeJtümme Meer /das nicht Jtille Jein kan /muß Jeine Wellen /Kot vnd vnflot außwerfen. Sie müJJen ChriJtum auch nach dem todt leJtern / die frommen Herrn (SA 1559: 1,CXXV11);37 ludouskih Ceremonij, Kadilla, Kropilla inu drugih Papeshkih inu Norzhaskih Igrazhiz vkarJzhanJtuu nei potreba (JPo 1578: 11,48b) - die lüdiJchen Ceremonien/Jprengen / reuchen / vnnd ander PapiJterey vnnd bockenwerck / in der ChriJtenheyt nicht not iJt (SA 1559: 11,XXXV1b).
2.8	Številna poimenovanja z manjšalnim pomenom so bila domnevno sestavina različnih terminologij. Bariglica, ki jo na robu spremlja pojasnjevalna ustreznica ma-seljc, je spadala med votle mere, enako tudi polič.^^ Arhitekturne in okrasne elemente
37	Primerjava Kreljevega prevoda s Spangenbergovo predlogo kaže na polemično zaostritev pri Krelju, h kateri prispeva tudi izbor manjšalnice. Mlajši Juričičev prevod (JPo 1578) ponuja zmernejšo različico, kar je pogosto zaznavna razlika med obema slovenskima prevodoma istega besedila (prim. Merše 1998: 227-228): Ty brumni Farij ne mogo Chriftufa mertuiga smyrom puJtiti, tamuzh ga Sapeliauza imenuio (JPo 1578: 1,134).
38	Tvorjenko Bajec (1950: 120) uvršča med manjšalnice.
so npr. poimenovale manjšalnice glavič, (izrezane) rožice, (zlate) glavice (1., 2. in 3. zgled), nakit in okrasne predmete manjšalnici ketinica in rinčice, domnevno pa tudi
portek (4. zgled). Npr.: 1. De /.../gori rafteo /.../nafhe hzhere, kakdr isresani Ahker-ci, raunu kakdr Palazhi (DB 1584: I,315b); 2. ga imafh obejfsiti na te fhtiri Stebre is leffa Sittim, kateri fo s 'slatom okovani, inu kateri slate Glavice, inu fhtiri freberne noge imajo (DB 1584: I,52b) - Vnd solt jn hengen an vier Seulen von foern holtz /die mit gold vberzogen sind / vnd güldene Kneuffe / vnd vier silberne Füsse haben (LB 1545 (1974): 172); 3. tu fo bily majhini Steberci na fhtirih vogleh tiga Altarja, s'Knoffy inu s'isresanimi roshizami (DB 1584: I,52b); 4. fim ti dal /.../rinzhice na tvoja üjheffa (DB 1584: II,66a).
Pri naštevanju posteljne opreme v enem izmed poglavij TPo 1595 sta npr. kot tipična predmeta omenjeni blazina in blazinica, pri čemer se predmet, ki ga poimenuje manjšalnica, od blazine domnevno razlikuje po namembnosti in velikosti: Tukaj nej ni Shpampeta, eriuhe, polfhtra, Vajkufhnize ni blajinize, ni blajine bilu, ena butora slame je tukaj morala tu bulfhe fturiti, de fta fi ona per tej lubi shivyni enu pozhivaljku mejjtize morala fturiti (TPo 1595: I,30) - Da wirdt weder fpond / leylach / polfter / küffen noch federwadgeweftfein /ein bundftro hat da müffen das befte thun / das fie bey dem lieben vieh / jnen ein ruhftetlin gemacht haben (LH 1566: I,XVIIIb).
Nekatere manjšalnice so uresničevale tudi posebne pomene: npr. Sakaj lezhmen fe je taiftikrat smejtal, inu Lan je vglavice fhal (DB 1584: I,40b) - Denn die gersten hatte geschosset /vnd der knoten gewonnen (LB 1545 (1974): 138-139).39
3 Kadar je pomenska razlika med izhodiščnim samostalnikom in iz njega izpeljano manjšalnico majhna ali zanemarljiva (npr. med samostalnikoma drobtine in drobtinice),*" je tudi izbirne doslednosti manj: Pfichi fai ijdo drobtinice, kijr lete od mis fvoih Gofpodov: leftfäm Pfizhizha, Taku bodem tudi iedla od drobtin moiga Gofpoda (KPo 1567: CXVIb); Pfizhi iedo Drobtinice, ker lete odMysfuoih Gofpodou. laftfem vshe ta ifta Pfizhiza, sato hozho tudi iefti od Drobtin moiga Gofpoda (JPo 1578: I,89b) - Die hündlin (fagt fie) effen von den Brocken / die da von jrer Herren tifch fallen. Ich bin daffelbige hündlin /darumb werde ich auch von den Brocken effen (SA 1559: I,XCIIIb). Primerjava z nemško prevodno predlogo kaže, da ta v navedenem zgledu na izbor manjšalnice ni vplivala.
Jasne, pomensko utemeljene ločnice tudi ni med rabami samostalnikov duša in dušica, kar je posledica abstraktnosti poimenovanj. Npr. Imajh Dufho, imajh telo /.../ Dai tada vfakimu to kar mu JliJhi. Dufhici JliJhi Vera inu Boshija befeda (KPo 1567: CVIIb) - Du haft leib vndfeele/.../gib einem jedern was jm gebürt/Der feele gib den glauben vnnd Gottes wort (SA 1559: I,LXXXVIII). Izbiro manjšalnice sicer pojasnjuje
39	Sodobni slovenski prevod se od Lutrovega in Dalmatinovega razlikuje: kajti ječmen je bil v klasju in lan v cvetju (SP 1996: 118).
40	Samostalnik drobtina je bil splošno rabljen (praviloma v množini). Navajata ga tudi Megiserjeva slovarja (MD 1592 in MTh 1603). Manjšalnica drobtinica se pojavlja le v postilah (Kreljevi, Juričičevi in obsežni Trubarjevi), za katere je značilna bogatejša plast ekspresivnega besedja. V TPo 1595 sta drobtina in drobtinica (obe sta rabljeni le v množini) v razmerju 8 : 2. Na povečano ekspresivnost, ki jo besedilo pridobiva z rabo manjšalnic, opozarja tudi Novak 2004: 75-76.
značilno sobesedilno okolje, ki razkriva čustveni odnos (naklonjenost, pomilovanje, usmiljenje ipd.) do poimenovanega: npr. Vboge dushice sapeliuio ftem kriuim Vkom (JPo 1578: II,82) - verfüren die armen Seelen mit falfcher lehr (SA 1559: II,LXVb). Slovenski protestantski pisci so manjšalnico pogosto uporabljali, čeprav jih npr. nemški ekvivalent die Seele ni usmerjal k njej.
Na izbiro manjšalnice je lahko vplivala tudi potreba po ustreznem številu zlogov, kar je povečevalo ritmični vtis verzov v pesmih: npr. Tebi o Bugporozhimo, Dujho telu kar imamo, sebe, Ozha, mater lubo, Bratze, Sejirize, vfo Drushbo (TfC 1595: CCCVI).
4 Raba manjšalnic kaže odvisnost od vrste besedila: pogoste so v postilah,41 kjer na čustveno močneje obarvana mesta kaže tudi večje število manjšalnic: odkriti je mogoče več mest z dvemi, tremi ali več manjšalnicami, pogosto naštetimi v obliki dvojnih in trojnih formul, lahko pa tudi v drugih kombinacijah (kot osebek in kot samostalniški del prislovnega določila; 3. zgled). Npr.: 1. LEta Evangelium melda na konzu od teh mladih otruzhic, inu nyh Angelzou (TPo 1595: III,159); 2. GOSPVD, letukajpride ena vboga zuiniza, ena ftara, resderta, garda ruteza (TPo 1595: I,26) - Herr /hie kompt ein arm lümplin /ein alt zuriffen /garftig heberlin (LH 1566: I,XVIb); 3. Otrozi na Palizah leisdeio, inu deklizefe ZhazhizamiIgraio (JPo 1578: II,125). V drugem zgledu je posredno izraženo človekovo spoznanje lastne majhnosti, skorajda ničvrednosti v odnosu do Boga.
Domnevati je mogoče, da je postila kot besedilna zvrst pripomogla k povečani rabi manjšalnic, uveljavljenih v živem govoru.
4.1	Primerjanje Dalmatinove Biblije z Lutrovo prevodno predlogo, Kreljeve in Juričičeve postile z nemško Spangenbergovo postilo, ki sta jo prevajala oba pisca, ter Trubarjeve Hišne postile, ki je prevod istoimenske Lutrove, je pokazalo, da so vsi štirje pisci pri izbiri manjšalnic v večini primerov sledili predlogam. Npr.: 1. .4ku on naide en prasen kotez vhifhi, taku ftury eno kamrizo ali kramizo is njega (TPo 1595: II,185) -Findet er ein ledig winckelein im hauß / er macht ein kemerlein oder kremlein darauß (TPo 1595: CXb); 2. .4li on bi nebil nikar enu fernze, nikar eno frashizo vunkai dal (TPo 1595: II,183) - Aber er hette nicht ein kärnlein / nicht ein tröpflein heraußgegeben (LH 1566: CIXb); 3. pride ta vboga Sheniza tudi hPridigi (TPo 1595: III,109) - kompt das arme Weyblein auch an die predig (LH 1566: III,LXIIIIb). Tudi v primerih, kadar so prevajalci izbirali vsebinsko svobodnejše ustreznice za tuje manjšalnice, manjšalnega pomena niso zanemarjali. Npr.: my vidimo, de ta GOSPVD fvoje pervu zhudu na tej Ohzeti vGalileifki Kani, vtej vbogi maihini Vafsizi ftury (TPo 1595: I,96) - wirfehen / das der Herr fein erft wunderzeychen auff der hochzeyt zu Cana inn Galilea / in dem armen kleinen Flecklein thut (LH 1566: I,LVIII).
4.2	Na redke primere samostojne izbira manjšalnic, h kateri predloge niso usmerjale, je večinoma vplivala individualna ocena situacije. Eden izmed motivov neodvisne
41 o besedju, ki so ga v knjižnojezikovno besedno zakladnico 16. stoletja prispevale postile, prim. Merše 2007a. Opazno sestavino predstavljajo prav manjšalnice, tvorjene z znanimi in uveljavljenimi obrazili (Merše 2007a: 76).
izbire in enostranske rabe manjšalnic je bila tudi prisotnost prilastka, ki je poimenoval pogosto poobraziljeno lastnost majhnosti (npr. majhna kamra ^ kamrica). Ustaljenost in pogostost povezane rabe prilastka in odnosnice je vplivala na izbiro manjšalnice, dovoljevala pa je tudi zaustavitev procesa na stopnji skladenjske podstave.42 Npr.: Stu-rimo njemu eno majhino Kamrizo is *deffak osgoraj (DB 1584: I,204b) - Las vns jm eine kleine Kamer oben machen (LB 1545 (1974): 688); LEta Evangelium melda na konzu od teh mladih otruzhiz, inu nyh Angelzou (Tpo 1595: III,159) - Dlß Euange-lion meldet am ende von den jungen hinderen vndjren Engeln (LH 1566: III,XCIIIb). primerjanje s prevodnimi predlogami je pokazalo, da je bila izbira lahko tudi obratno usmerjena. Npr.: taku je tu vfaj vrifnizi le ena bilka inu maihina trofhiza, en maihin prah vnega okej (tpo 1595: II,149) - fo ifts doch in der warheyt nur ein Splitter vnnd kleines belcklein /ein kleines fteublein im auge (LH 1566: II,LXXXIX).
čeprav je Trubar pri prevajanju Lutrove Hišne postile ohranjal manjšalnice, je nekaj odklonov le zaznavnih. Oddaljevanje od predloge je redkeje potekalo v smeri zamenjave manjšalnice z izhodiščnim samostalnikom kot obratno. Npr.: Tu je tedaj tu pravu jederze od takoviga andla ali rounainja (Tpo 1595: III,15) - Das ift denn der rechte kern von folchem handel (LH 1566: III,Xb).
4.2.1 Tovrstni odmik od predloge je občasno posledica neobstajanja manjšalnice. Trubar bi jo sicer lahko na enega izmed ustaljenih načinov tudi izdelal, vendar ga je od tega odvračala uveljavljena raba izhodiščnega samostalnika oz. nemanjšalnega poimenovanja. Manjšalnico leutlin iz Lutrove prevodne predloge je npr. prevedel z nevtralno ustreznico ljudje (1. zgled), zloženko Eheleutlinpa z ustreznico zakonika 'zakonca' (2. zgled), saj bi izbira manjšalnice delovala ekspresivno: ona nejfta proftora ali mejfta imela vErpergah, moreta sa tiga volo vto kravjo fhtalo, inu tukaj kakor ty vbogi ludje Jipomozhi (tpo 1595: I,30) - fie keinen raum hetten in der herberge /müffen derhalb in den küftal/vndfich da wie die armen leutlin behelffen (LH 1566: I,XVIIIb); Sakaj, leta dva Sakoinikafta uveniptuji Desheli, uvenimptujimMefti (Tpo 1595: I,30) - Sihe / die zwey Eheleutlin find in einem frembden land inn einer frembden ftat (LH 1566: I,XVIIIb).43 Vendar je tovrstnih odmikov od prevodne predloge v Trubarjevi Hišni postili manj kot v Kreljevem in Juričičevem prevodu postil.44 Zgled za obratno usmerjeno izbiro manjšalnice ponuja naslednji primer iz Kreljeve in Juričičeve prevodne prakse: Wo Gott ein Kirchen bawet / da bawet der Teüffel ein Capellen. To ie, kyr kuli Bog eno Cerkou dela, tukai Hudizh eno Kapellizo gori sida (JFo 1578: I,62b); To ie, kyr kuli Bog eno Cerkov dela, tukai Hudizh eno Kapellicopolak sida (KFo 1567: LXXXIIIb).
42	Na obojesmerni proces je ob drugovrstnih tvorjenkah (npr. ti, kir prodajajo ^ prodajavci / kupci) opozarjala tudi M. Orožen (1996: 152).
43	podobne primere Dalmatinovega oddaljevanja od Lutrove prevodne predloge navaja tudi M. Orožen (1996: 246). Npr. Luter: Vnd (er) schuff sie ein Menlin vnd Frewlin / vnd Gott segenet sie / vnd sprach zu jnen - Dalmatin: Mosha inu Sheno je on nje ftvaril, inu Bug je nje shegnal, inu je k'nym rekal.
44	Dokaz za njun svobodnejši odnos do predloge ponuja tudi zgled v 2.7. Fodobne ubesedovalne oddaljitve od prevodne predloge so ugotovljive tudi v Dalmatinovi Bibliji (prim. zgled za skrinjico srca v 2.1).
5 Analiza rabe samostalniških manjšalnic v delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja je pokazala, da gre za številčno, tvorbeno specializirano in pomensko razraščeno skupino poimenovanj. K izboru najprimernejših obrazil je pisce nedvomno usmerjala živa raba. Kadar se je pri prevajanju besedil za cerkveno rabo pokazalo, da manjšalnice primanjkujejo, so jih Trubar, Dalmatin, Kr^lj in Juričič z najrodnejšimi obrazili večinoma ustrezno tvorili tako iz domačih kot iz tujih (zlasti iz nemščine prevzetih) podstav. Nekaj poskusnih tvorb je že v 16. stoletju v r^bi opazno zaostajalo, kar je bil posreden, vendar jasen napotek za nadaljnjo izbiro.
Viri
BH 1584 = Adam Bohorič, 1584: Arcticae horulae fuccifivae. Wittenberg. DB 1584 = Jurij Dalmatin, 1584: BIBLIA, TV IE VSE SVETV PISMV, STARIGA inu Noviga Teftamenta. Wittenberg. Faksimile, 1968. Ljubljana: Mladinska knjiga v Ljubljani v sodelovanju z založbo Dr. Trofenik v Münchnu. JPo 1578 = Jurij Juričič, 1578: POSTILLA, To ie KERSZHANSKE EVANGELSKE predige. Ljubljana.
KPo 1567 = Sebastijan Kreli, 1567: POSTILLA SLOVENSKA. Regensburg.
LB 1545 (1974) = Martin Luther, 1545: Biblia: Das ift: Die gantze Heilige Schrifft Deudsch
auffs new zugericht. Wittenberg. München: Deutscher Taschenbuch Verlag. 1974. LH 1566 = Martin Luther, 1566: Haußpoftill I-III. Nürnberg.
MD 1592 = Hieronymus Megiser, 1592: DICTIONARIVMQVATVOR LINGVARVM. Graz. MTh 1603 = Hieronymus Megiser, 1603: ThefaurusPolyglottus vel, DictionariumMultilingue.
Francofurti ad Moennum. *P 1563 = ENE DVHOVNE PEISNI, 1563. Tübingen.
SA 1559 = Iohannes Spangenberg, 1559: Außlegung der Epistel vnd Euangelien. Nürnberg. TC 1575 = Primož Trubar, 1575: CATEHISMVSSDVEIMAISLAGAMA. Tübingen. TE 1555 = Primož Trubar, 1555: TA EVANGELISVETIGAMATEVSHA. Tübingen. TfC 1595 = Felicijan Trubar, 1595: TA CELI CATEHISMVS, ENIPSALMI; INV/.../Peifni. Tübingen.
TkM 1579 = Janž Tulščak, 1579: Kerfzhanske LEIPEMOLITVE. Ljubljana.
TPo 1595 = Primož Trubar, 1595: HISHNA POSTILLA. Tübingen.
TPs 1566 = Primož Trubar, 1566: Ta Celi Pfalter Dauidou. Tübingen.
TR 1558 = Primož Trubar, 1558: ENREGISHTER. Tübingen.
TT 1581-82 = Primož Trubar, 1581-82: TA CELI NOVI TESTAMENT. Tübingen.
Literatura
Kozma Ahačič , 2007: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem.
Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. (Zbirka Linguistica et philologica 18.) Anton Baiec , 1950: Besedotvorje slovenskega jezika, I Izpeljava samostalnikov. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Besedišče 2006 = Majda Merše, Kozma Ahačič, Andreja Legan Ravnikar, Jožica Narat, France Novak , Francka Premk , 2006: Wortschatz der slowenischen Bibelübersetzungen des 16. Jahrhunderts. Matthäus-Evangelium (1555); Paulus, Römerbrief (1560); Paulus-Briefe (1561, 1567); Psalter (1566); Neues Testament (1581-82) übersetzt von Primož Trubar. Jesus Sirach (1575); Pentateuch (1578); Proverbia (1580) übersetzt von Jurij Dalmatin.
Kommentare. (Biblia Slavica. Serie IV: Südslavische Bibeln, Band 3,2. Kommentare.) Paderborn - München - Wien - Zürich: Ferdinand Schöningh. 99-325. Adam Bohorizh, 1584 (1987): ARCTICAE HORULAE SUCCISIVAE. ZIMSKE URICE PROSTE. Prevedel in spremno študijo napisal Jože Toporišič. Maribor: Založba Obzorja, 1987. Duden 1998 = Grammatik der deutschen Gegenwartssprache. 6., neu bearbeite Auflage. Mannheim, Leipzig, Wien, Zürich: Dudenverlag. 1998. Annelies Lägreid, 1967: Hieronymus Megiser, Slovenisch-deutsch-lateinisches Wörterbuch. Neugestaltung und Faksimile der ersten Ausgabe aus dem Jahre 1592. Wiesbaden: Otto Harrassowitz.
Martin Luther, 1545: Biblia, Das ist die gantze Heilige Schrifft Deudsch auffs new zugericht.
Wittenberg, 1545. München: Deutscher Taschenbuch Verlag, 1974. Majda Merše, 1998: Primerjava besedja Kreljeve in Juričičeve Postile. Vatroslav Oblak. (Obdobja 17.) Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. 217-231.
-	- 2007a: Prepoznavnost in značilnosti besedja slovenskih protestantskih postil. Slavistična
revija 55/1-2. 65-84.
-	2007b: Prikaz poklicnih dejavnosti v delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Besedje slovenskega jezika (Zora 50). Maribor: Slavistično društvo. 99-126.
-	- 2008: Ženski pari moških poimenovanj v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Slavia
Centralis. Letnik I./2 (2008). 30-52. Majda Merše, France Novak, Francka Premk, 2001: Slovar jezika slovenskih protestantskih
piscev 16. stoletja, Poskusni snopič. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. France Novak, 2004: Samostalniška večpomenskost v jeziku slovenskih protestantskih piscev
16. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Martina Orožen , 1996: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika (od Brižinskih spomenikov do Kopitarja). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika I (A-H, 1970), II (I-Na, 1975), III (Ne-Pren, 1979), IV (Preo-Š, 1985), V (T-Ž, 1991). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Državna založba Slovenije. Jože Stabej, 1977: Hieronymus Megiser, Slovensko-latinsko-nemški slovar. Hieronimus Megiser. Thesaurus polyglottus. Iz njega je slovensko besedje z latinskimi in nemškimi pomeni za Slovensko-latinsko-nemški slovar izpisal in uredil Jože Stabej. (Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede - Dela 32.) Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Marko Snoj, 2003: Slovenski etimološki slovar. Druga, pregledana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Modrijan.
Irena Stramljič Breznik, 2008: Besedotvorna kategorija samostalniških manjšalnic v Pleteršni-kovem slovarju in SSKJ. Od Megiserja do elektronske izdaje Pleteršnikovega slovarja. (Zora 56). Maribor: Folozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2008. 56-68.
Hildegard Striedter-Temps, 1963: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. Wien: Im Kommi-
sion bei Otto Harrasowitz. Jože Toporišič , 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba.
-	- 2000: Slovenska slovnica. Četrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Založba Ob-
zorja Maribor.
-	- 2006: Besedjeslovne razprave. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Ada ViDovič-MuHA, 1986: Neglagolske tvorjenke v Trubarjevi Cerkovni ordningi. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. (Obdobja 6.) Ljubljana. 349-374.
— 1988: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Ljubljana: Znanstveni
inštitut Filozofske fakultete, Partizanska knjiga. Listkovno gradivo Sekcije za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, zbrano s popolnimi izpisi del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja.
Summary
Survey of the lexicon compiled with the complete excerpt of the 16"" century Protestant works revealed a sizable group of nouns derived with diminutive suffixes. The composition of this group ultimately depended on contextual verification of a predictable diminutive or some other related meaning, i.e., 'youngling, immature' and diminutive-hypocoristic or diminutivepejorative meanings. The diminutive meaning is clearly indicated by the attribute small, youth and immaturity by the attribute young, the hypocoristic relationship by the attributes dear, poor. The verification, which, in addition to the context, took into account the translation source texts, various editions of the same texts, and the existing foreign-language lexical equivalents, also showed that the derivatives like kmetič, nožič cannot be considered diminutives, since they do not express a small degree of the feature expressed in the base.
The most derivative variegation was found in masculine diminutives, which display the following suffixes, arranged from the most to the least derivationally productive: -ec (bratec), -ič (kraljič), -čič (doktorčič), -ek (časek), -c (stebrc), dobuble suffixes -(č)ič-ek (konjiček, hlapčiček) and -čec (kamčec), and rarely attested suffixes -ik (kamik) and -ljaj (bodljaj). In derivation of feminine diminutives, three single suffixes are attested: the most productive -ica (deželica) and less common -ca (pesenca) and -ka (babka). The bipartite suffix -ič-ica is attested in derivatives when the first-degree derivation is with the suffix -ica (devičica), while the suffix -ič-ka is attested in second-degree derivatives, presumably derived from masculine nouns in -ič wiht the suffix -ka (kraljička). Neuter diminutives are derived with the suffix -ce (drevce); the meaning 'youngling, immature' is expressed with the suffix -e (otroče). It was already Bohorič who pointed out in his grammar (1584) the most productive suffixes that appeared in derivation of diminutives of all genders.
Lexical difficulties in the beginning period of the Slovene literary language and the search for the most appropriate derivational model in, among other things, diminutives (particularly masculine and feminine ones) is evident in several series of synonyms, derived with various suffixes, e.g. kamčec - kamčič - kamenec - kamenčič; psičica - psička. The analysis of concrete usage of diminutives showed that their choice also depended on the variety of the text and the context (e.g., by their inclusion into synonymic and antonymic series, and their coordination with the main concept, for which a diminutive is used). When examining how much the use of diminutives in translations depends on the source texts, the author finds a high degree of congruence, but also some cases of independent use of diminutives, which shows a conscious choice and stylistically effective use.