POMURSKI
VESTNIK
GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE
MURSKA SOBOTA, 4. JULIJA 1957 Leto IX — Štev. 26 Cena din 10.—
iz resolucije prvega kongresa delavskih svetov
Samoupravljanje potrjuje pravilnost
naše poti
V petek zvečer se je končni kongres delavskih svetov Jugoslavije. Čez 2000 delegatov in gostov je pozdravilo izglasovanje resolucije. Zatem je Djuro Salaj, preds. Centralnega sveta Zveze sindikatov Jugoslavije, s kratkim nagovorom zaključil delo kongresa.
Kongresa so se udeležili poleg neštetih delegacij in gostov iz inozemstva tudi maršal TITO, Edvard KAR-
DELJ, Aleksander RANKOVIČ, Svetozar VUKMANOVIČ in drugi visoki funkcionarji. V razpravi je sodelovalo 425 delegatov in predstavnikov sindikata. Poleg resolucije, ki daje načelne smernice nadaljnji krepitvi samoupravljanja, so sprejeli delegati tudi resolucijo o ustavitvi poizkusnih eksplozij jedrskega orožja, v kateri je med drugim rečeno: »Ko tolmačimo želje delovnih ljudi Jugoslavije, globoko vdani miru in iskrenemu sodelovanju narodov, se pridružujemo glasovom, ki obsojajo poizkuse z jedrskim orožjem. Pozivamo delovne ljudi vsega sveta, zlasti pa še v državah, katerih vlade imajo jedrsko orožje, naj store v korist človeštva in miru na svetu vse, kar je v njihovi moči.«
V naslednjem objavljamo izvleček iz resolucije prvega kongresa delavskih svetov.
Ker so okviri gospodarske politke določali aktivnost delavskih organov upravljanja in ker je od gospodarskega sistema mnogo odvisno nadaljnje delo delavskih svetov, meni kongres, da mora biti gospodarski razvoj in nadaljnje izpopolnjevanje našega gospodarskega sistema v interesu samoupravnosti neposrednih proizvajalcev in razširjanja njihovih pristojnosti usmerjen:
1.	k svobodnejšemu razdeljevanju dohodka, ki naj čimbolj direktno v proizvodnji uresničuje pravico neposrednega proizvajalca k zaslužku po delu. Za uresničenje tega načela je neobhodno potrebno: izpremeniti sedanji sistem plač, zlasti v industriji. Status proizvajalcev z družbenimi sredstvi za proizvodnjo je treba v sistemu računati z zadovoljitvijo svojih življenjskih potreb za daljši čas m da bo mogel s svojo iniciativo in s svojim delom čimbolj vplivati na svoj lastni položaj;
2.	k ustvaritvi čimbolj izenačenih pogojev gospodarjenja za vse kolektive, da bi bil njihov večji ali manjši delež pri razdeljevanju dohodka posledica ustvarjene proizvodnje in delovne storilnosti ter uspeha v skupnem gospodarskem poslovanju. Razen tega je treba podjetja izenačiti glede režima osnovnih sredstev in odstraniti dosedanje različnosti v obravnavanju starih in novih osnovnih sredstev. Ponovno in točno je treba oceniti vrednost osnovnih sredstev kot pogoj realnega izločenja ustreznih sredstev, tako za enostavno kakor tudi za razširjeno reprodukcijo;
5. h krepitvi samostojnosti podjetij v okviru planskega usmerjanja proizvodnje, potrošnje in razvoja proizvajalnih sil. V ta namen je potrebno, da se razširijo pravice neposrednih proizvajalčev v upravljanju osnovnih sredstev in amortizacije, da narašča raven skladov za samostojno razpolaganje in za investicije v odvisnosti od razvoja proizvodnje in ustvarjene produktivnosti dela, kakor tudi da bo razširjena reprodukcija mnogo bolj pod vplivom proizvajalcev samih, da se odstranijo neupravičene razlike in nesorazmerja cen. Razen tega naj se uporabljanje ustanovljenih fondov gospodarskih organizacij oprosti dosedanjih omejitev in razširi pravica organov delavskega samoupravljanja, da izkoriščajo sklade po potrebah podjetij, ki naj jih samostojno ocenjujejo. Neobhodno je potrebno, da se dosedanji način določanja skladov stalnih obratnih sredstev podjetij in sedanji sistem kreditiranja obratnih in investicijskih potreb napravita eno-
stavnejša in prilagodita stopnji razvoja samoupravljanja delavcev;
4. k razvijanju samoiniciative proizvajalcev za boljše upravljanje, za zadovoljevanje potreb trga, za razširjenje proizvodnje in povečanje delovne storilnosti, kakor tudi za ustvarjanje ustreznih gospodarskih pogojev za nadaljnjo delitev dela na podlagi specializacije proizvodnje in kooperacije, povezovanja, poenotenja in združevanja podjetij, zasnovanega na pospeševanju proizvajalnih sil, na materialnih koristih in potrebah svobodnih proizvajalcev ter njihovih neokrnjenih pravic upravljanja.
OB DNEVU BORCA
Četrti julij je zgodovinski dan, dan ko so leta 1941 Tito in njegovi sodelavci pozvali ose rodoljube naše dežele na oborožen odpor zoper fašistične osvajalce. Ta dan je proglasila Zvezna ljudska skupščina za dan vstaje jugoslovanskih narodov in hkrati za praznik vseh naših borcev, to je dan v spomin na brezštevilne tovariše, ki so po nedopovedljivo hudem trpljenju dotrpeli v neštetih taboriščih, zaporih in moriščih ter jih danes ni več med nami, v spomin na tovariše-žrtve, katerim se bo tega dne s spoštovanjem, hvaležnostjo in z ljubeznijo poklonil sleherni zaveden državljan naše socialistične domovine.
Ta dan združuje o nekem smislu ose republiške dneve vstaje, ker je oboroženi upor zoper okupatorja že od spočetka imel splošno jugoslovanski značaj, saj je bil poziv Tita in tovarišev namenjen vsem jugoslovanskim narodom.
»Zdaj je čas pokazati, da ste dostojni potomci svojih slavnih prednikov, zdaj je čas, zdaj je prišel trenutek, ki terja, da se vsi dvignete in stopite v boj zoper okupatorja in njihove domače hlapce, krvnike naših narodov. Ne ustrašite se sovražnikovega terorja. Na teror odgovarjajte z množičnimi udarci po najbolj občutljivih točkah fašističnih okupatorjev. Uničite vse, kar bi utegnilo koristiti fašističnim osvajalcem.« Te plamteče besede iz proglasa Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije so se vsadile globoko v srca naših ljudi o vseh krajih Jugoslavije. Te besede so postale kri in meso. Borba se je razplamtela na vsem širnem ozemlju od Triglava do Dževdželije. Od prvih manjših neoboroženih odredov je v vojni vihri in strahotnem požaru zrastla mogočna Jugoslovanska ljudska armada, ki je ob podpori vsega ljudstva ustvarila granitne temelje nove ljudske, socialistične republike Jugoslavije, katere ime je postopno, hkrati z imenom njenega voditelja, heroja Tita, postalo simbol plemenite borbe za svetovni mir, za koeksistenco med narodi in deželami, ne glede na to, kakršen je njihov družbeni sistem, za prijateljsko sodelovanje med vsemi narodi, za zmago človečanstva, za ustvaritev blaginje na vsem svetu.
Še preden se je okupatorju posrečilo vdreti v našo deželo, to je bilo dva dni pred kapitulacijo bivše jugoslovanske vlade in njenega generalnega štaba, je Komunistična partija z razglasom pozvala narode Jugoslavije, naj se takoj pripravijo na neizprosen boj proti osvajalcem. Dalje je 1. maja 1941. to je na dan. ko praznujemo vsi delavni ljudje svoj največji praznik, Centralni komite znova pozval narode Jugoslavije, naj se postavijo okupatorju po robu. Na tem majniškem posvetovanju o Zagrebu je CK KPJ analiziral novi položaj v vseh predelih Jugoslavije in pogoje za organizirano vstajo ter sprejel sklepe o nagli prilagoditvi Partije novim razmeram in vlogi ter njenim nalogam v organiziranju in vodenju osvobodilne borbe. Tako so bili poslani tovariši iz CK o ose kraje naše dežele. Naj omenim, da je bil poslan v Slovenijo tovariš Kardelj.
Konec junija je bila seja Centralnega komiteja KPJ. Takrat so imenovali glavni štab narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije; predsednik vojnega komiteja je bil tov. Tito. Torej, danes je od tega 16 let, ko so na seji Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije 4. julija 1941 določili načrt oborožene vstaje.
Nas, ki smo ostali živi, je čakalo po vojni mnogo dela. Domovina je bila porušena in opustošena. Začela se je sistematična izgradnja. Otrokom padlih borcev in ŽFT je postala ZB drugi roditelj. Poskrbeti je bilo treba za vdove, ki so svoje može izgubile na bojnih poljih in za ose tiste, ki so oboleli d NOB.
Mrtvim smo se odolžili s tem. da smo jim postavili dostojne spomenike in spominske plošče. Naloga nas je bila, da smo urejevali grobove padlih borcev. Delali smo na izvenarmadni vzgoji ljudstva. Komisija za prošnje in pritožbe je imela mnogo dela, ko je reševala individualne primere socialno šibkih in bolnih tovarišev. Toda tudi odslej bomo zvesti čuvarji tradicij narodnoosvobodilne borbe, hočemo biti dosledni borci za nadaljnjo gospodarsko krepitev naše dežele in za nadaljnji razvoj socialistične demokracije za boljše in srečnejše življenje naših delovnih ljudi in za mir po vsem svetu.
Dan borca naj ostane vsako leto. kakor je dejal tovariš Rankovič, predsednik Centralnega odbora ZB, pregled naših uspehov in izpolnjevanje dolžnosti in naj nas vsako leto opomni, da med nami žive včerajšnji borci za neodvisnost in lepšo prihodnost svoje domovine. Njim, ki so bili pripravljeni žrtvovati ose, njim, ki so nesebično izgorevali v vojni in povojni graditvi in uresničevali kljub vsem težavam svoje ideale, smo dolžni vso našo pozornost in moralno oporo. Dan borca naj nas vsako leto izpodbuja v skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega terorja. V naši skrbi zanje naj občutijo, da nadaljujemo skupaj z njihovimi padlimi očeti in materami začeto delo, da ga nadaljujemo po njihovi zaslugi in da bo njihov vzgled ostal večno živ vzgled poštenja, tovarištva, poguma, neustrašenosti in žrtvovanja.
Četrti julij — dan vstaje jugoslovanskih narodov, Dan borca, je postal z lanskim letom državni praznik, ki bo vsako leto naša prihodnja pokolenja spominjal na veličastno obdobje naše zgodovine, o katerem je bila izvojevana svoboda tudi zanje.	Rudi Rapl-Savo
„TUDI JAZ BOM NEKOČ DELAVKA“
»Želim, da bi se še lahko večkrat seznanila z ljudmi iz raznih kolektivov. Nekoč bom tudi sama delavka. Samo v katerem kolektivu, tega pa še ne vem,« je zapisala svoje vtise pionirka Marjeta Horvat, ko so njo in še nekatere druge pionirje povabili na svečano sejo delavskega sveta pri »Pomurskem tisku«. Načelnik pionirskega odreda »Kajuh« je zapisal: »Tovariši so nam rekli, naj jih še obiščemo. To bomo radi naredili, da se še bolj seznanimo z delom in življenjem vašega kolektiva.«
To je bilo na večer pred zgodovinskim dnevom, ko so v Beogradu delegati iz vseh krajev naše domovine razpravljali na prvem kongresu delavskih svetov o izkušnjah samoupravljanja. Da, velike so te stvari tudi za naše najmlajše, ki bodo nekoč, ko dorastejo, še bolj občutili veličino vsega, kar se dogaja danes. Takrat, ko bodo tudi sami postali člani delavskih svetov, kot je dejala zbranim pionirjem sekretarka osnovne organizacije tov. Marica.
MINEVA 17 LET OD TISTEGA ZGODOVINSKEGA DNEVA, KO JE KOMUNISTIČNA PARTIJA JUGOSLAVIJE POZVALA NASE NARODE K SPLOŠNEMU UPORU; DVANAJST LET JE PREŠLO, ODKAR SO NAŠI BOJEVNIKI ODLOŽILI ZMAGOVITO OROŽJE. TODA BOJ ŠE NI KONČAN. DANES BIJEMO VELIK BOJ ZA SOCIALISTIČNE ODNOSE MED LJUDMI, ZA GOSPODARSKO BLAGOSTANJE NAŠIH LJUDI IN VSEH NARODOV MIROLJUBNEGA SVETA. TA BOJ JE PRAVIČEN, ZATO SMO PREPRIČANI, DA BOMO ZMAGALI
Izginiti morajo vsi pojavi birokratizma
Ker izvajanje delavskega samoupravljanja neposredno vpliva tudi na vlogo in funkcije predstavniških organov oblasti in državnega aparata, sodi kongres:
—	da je treba še nadalje krepiti demokratizem pri odločanju o gospodarskih problemih.
—	da je naloga predstavniških organov določati splošne pogoje za gospodarjenje podjetij, da plansko usmerjajo proizvodnjo in potrošnjo ter ustvarjajo ugodne pogoje za svoboden razmah socialističnih sil,
—	da je treba ustvarjati pogoje za zmanjšanje administrativnih posegov v gospodarstvo, kar je nujno v interesu učinkovitosti izvajanja planskih proporcev in da se morajo hkrati še nadalje razvijati večje možnosti vplivanja neposrednih proizvajalcev na odločanje o teh vprašanjih,
—	da je treba okrepiti družbeno kontrolo in družbeno evidenco nad družbenimi organi upravljanja, ne da bi kršili samostojnost in samoupravljanje podjetij, temveč, da bi se nudil delavskim svetom eden izmed najmočnejših instrumentov zn vodstvo podjetij in urejanje notranjih odnosov v njih.
Glede na komuno, ki je skupaj z delavskimi sveti podlaga našega družbeno-gospodarskega sistema in temeljna skupnost proizvajalcev, s katero se najuspešneje vsklajujejo splošni in osebni interesi in v kateri se izvaja družbeno-gospodarska povezanost individualnih proizvajalcev pri reševanju vrste skupnih problemov družbenega in osebnega standarda, sodi kongres, da je nujno in opravičeno:
—	da bodo dohodki komun, namenjeni proračunom in splošni potrošnji, predvsem odvisni od višine osebnih dohodkov proizvajalcev in vseh državljanov, s čimer bo družbeno-gospodarska povezanost individualnih proizvajalcev in komun dobila novo vsebino;
—	da  se točno določijo pravice komun glede na podjetja, da bi se
izključile razne oblike pritiska komune na podjetja in vmešavanja v tiste posle podjetij, ki bi morali biti njihova nedotakljiva pravica;
—	komunam in podjetjem je treba omogočiti, da se v okviru sredstev, ki jih imajo na razpolago, svobodno sporazumevajo o skupnem odločanju oziroma finansiranju določenih komunalnih potreb, pri katerih so zainteresirani tudi posamezni proizvajalci in delovni kolektivi kot celota;
—	da naj organi oblasti v občinah in okrajih vzdržujejo v bodoče krepkejše zveze s podjetji, in sicer po delavskih organih upravljanja, s čimer bodo delavski sveti dobili ne samo podporo komune, temveč tudi možnost močnejšega vpogleda in vključevanja podjetij v gospodarsko politiko krajevne skupnosti.
V sistemu delavskega samoupravljanja se neposredne zveze med proizvajalci samimi in njihovimi predstavniškimi organi v upravljanju gospodarstva vse bolj ustvarjajo z raznimi oblikami direktnega povezovanja predvsem po zborih proizvajalcev, zbornicah, skupnostih in združenjih. Hkrati se v teh odnosih vse bolj slabi vloga državnega upravnega aparata v upravljanju gospodarstva.
Ker se mora direktno sodelovanje delavskega razreda v
oblasti izvajati tudi izven podjetij, sodi kongres, da je treba zbore proizvajalcev nujno nadalje krepiti in razvijati kot demokratično obliko uresničevanja vodilne vloge delavskega razreda v družbenem razvoju. neposrednega sodelovanja proizvajalcev v razdeljevanju dohodka in razpolaganju s presežkom dela, v določanju smotrov gospodarske politike, kakor tudi v izpolnjevanju vseh socialno-gospodarskih pogojev in v zadovoljevanju potreb delovnih ljudi. Čutiti je potrebo:
—	naj zbori proizvajalcev samostojneje obravnavajo gospodarske probleme podjetij, vplivajo na koordiniranje njihove dejavnosti in zadovoljevanje gospodarskih in socialnih potreb proizvajalcev. Zbori proizvajalcev naj bi dobili močnejši vpliv in samostojne funkcije v potrjevanju pravil, statutov in drugih notranjih instrumentov podjetij, združenj in skupnosti, v potrjevanju zaključnih računov, investicijski politiki pri izbiri in postavljanju direktorjev, v politiki uporabljanja določenih sredstev za družbeni standard, zboljševanju delovnih pogojev itd.;
—	da se v občinah ustanove zbori proizvajalcev kot samostojen del sistema samoupravljanja neposrednih proizvajalcev.
Kako odpraviti nekatere pomanjkljivosti objektivnega in subjektivnega značaja
Kongres ugotavlja, da so delavski sveti pokazali v minuli dobi v glavnem razumevanje za moderniziranje proizvodnega procesa, za odkrivanje notranjih rezerv in zmanjšanje stroškov proizvodnje, za razširienje zmogljivosti, povečanje proizvodnje in delovne storilnosti, za zboljšanje komercialnega in finančnega poslova-
nja, za dviganje strokovnosti kadrov, za razširjenje izbire in zboljšanje kakovosti izdelkov itd., tako da doseženi gospodarski rezultati v celoti dokazujejo zrelost delavskega razreda in učinkovitost sistema delavskega samoupravljanja.
(Nadaljevanje na 2. strani)
Samoupravljanje potrjuje pravilnost naše poti
(Nadaljevanje s 1. strani)
Kongres ugotavlja, da so v mnogih podjetjih direktorji in strokovni voditelji znatno pripomogli k razvoja in izpolnjevanju prakse delavskega upravljanja, ter predlaga vsem delavskim svetom, naj delajo za okrepitev konstruktivnega sodelovanja med delavskimi organi upravljanja in strokovnimi voditelji podjetij, kakor tudi delajo sploh za ustvaritev kvalificiranega strokovnega aparata podjetij, neobhodno potrebnega za poslovanje vsakega sodobnega naprednega podjetja, kakor tudi za sam sistem delavskega samoupravljanja.
Dosedanje izkušnje kažejo, da so bili v podjetju ustvarjeni novi, svobodnejši in demokratičnejši odnosi, iz katerih rasteta zavestna disciplina in povečana samoiniciativa proizvajalcev. Ker so v posameznih podjetjih še ostanki starih odnosov, poziva kongres delavske svete:
—	naj ne dovoljujejo kršitev pravic, nezakonitih in nehumanih postopkov glede na posameznike;
—	naj se odločno upirajo vsem nedemokratičnim poizkusom dušenja kritike in svobodnega navajanja mnenj in predlogov;
—	naj hkrati zatirajo manifestacije birokratskih, anarhističnih, drobnolastniških in egoistično-individualističnih pojmovanj;
—	naj prispevajo k odstranjevanju delnih pojavov zastarelih naziranj in pojmovanj odnosov med delavci in vodilnimi uslužbenci;
—	naj se bolj zavzamejo za pravilno izvajanje predpisov pri začenjanju in prekinjanju delovnih odnosov;
—	naj posvete več skrbi za usposabljanje in seznanjanje delavcev z delovnimi pogoji na delovnih mestih, na katerih bodo delali, razvijanju zaščitnih ukrepov pri delu, delovnim pogojem delovne žene, invalidov in delavske mladine.
Mandat delavskih svetov naj se podaljša na dve leti
Zaradi izpopolnjevanja organizacije delovnih metod in odgovornosti v delu organov upravljanja ima kongres za potrebno:
a)	mandat delavskih svetov naj se podaljša za dve leti, tako da se izvoli polovico članov vsako leto, mandat upravnih odborov pa naj ostane leto dni, s čimer se bo zagotovila potrebna kontinuiteta in učinkovitost v delu delavskih svetov;
b)	da bi pri volitvah prišla volja delovnega kolektiva do popolnejšega izraza v podjetjih, ki imajo v svoji sestavi obrate in poslovne enote z večjim številom delavcev, je treba bolj uporabljati način volitev po volilnih enotah;
c)	za podjetja s sezonskim značajem poslovanja je treba zlasti urediti način volitev organov delavskega samoupravljanja ob upoštevanju posebnih pogojev v posameznih vrstah takih podjetij (gradbeništvo, kmetijska posestva, sezonsko gostinstvo itd.);
č) podrobneje je treba obdelati s predpisi in pravili podjetja način odpoklica članov delavskih svetov in upravnih odborov;
d)	okrepiti je treba vlogo delavskih svetov pri sprejemanju glavnih sklepov in smernic za delo gospodarske organizacije, upravne odbore pa napraviti bolj za izvršilne organe delavskih svetov;
e)	s predpisi je treba omogočiti bolj prožno določanje področja delavskega sveta, upravnega odbora in direktorja podjetja, da bi se mogla na ta način po pravilih podjetja prenašati posamezna pooblastila višjega organa pod določenimi pogoji na nižji organ;
f)	nadalje je treba razvijati in izpopolnjevati delo stalnih in začasnih komisij delavskih svetov oziroma upravnih odborov kot oblik dela teh organov;
g)	odločneje je treba začeti ustanavljati organe delavskega samoupravljanja v obratnih in poslovnih enotah v vseh podjetjih, kjer so za to pogoji. V pravilih podjetij je treba tem organom priznati ne samo pravico predlogov o posameznih zadevah, temveč tudi pravico odločanja, bodisi v soglasju z organi upravljanja podjetja, bodisi v popolnoma samostojnem področju.
Kongres sodi:
— da morajo naš šolski sistem in šolski programi močneje rasti iz našega družbenega sistema in smernic našega družbenega in gospodar-
skega razvoja, kakor tudi, da morajo bolj upoštevati potrebe proizvajalcev za upravljanje podjetij;
—	da je neobhodno izpopolnjevati naš sistem strokovnega in tehničnega izobraževanja. Strokovno izobraževanje naj dobi važnejše mesto v sistemu izobraževanja v naši državi in naj se razvija tako, da bo omogočilo delavcem v proizvodnji ugodnejše pogoje za pridobivanje najvišje kvalifikacije in dostop_ na fakultete. Na zbore proizvajalcev je treba prenesti določene pristojnosti glede strokovnega šolanja in izpopolnjevanja. Strokovno izpopolnjevanje naj se na vseh stopnjah izpopolni tudi z družbeno-gospodarskim izobraževanjem, ker morajo biti strokovni kadri ne samo sposobni proizvajalci, temveč tudi usposobljeni za aktivno sodelovanje v organih upravljanja;
—	družbeno-gospodarsko izobraževanje proizvajalcev je neobhodno potrebno nadalje izvajati po sindikatih in v vseh dosedanjih oblikah ustanov, usmerjajoč se postopno na uvajanje stalnejših oblik izobraževanja;
—	delavske univerze je treba nadalje krepiti in dosledno izpopolnjevati v ustanovah z notranje razvitim sistemom, ki bo omogočil proizvajalcem izobraževanje in izpopolnjevanje za opravljanje raznih družbenih in proizvodnih funkcij;
—	centri za izobraževanje in poučevanje' gospodarskih kadrov naj se bolj kakor doslej usmerjajo na člane organov upravljanja in nadalje ustanavljajo kot ustanove za intenzivno usposabljanje proizvajalcev za njihovo delo v organih upravljanja;
—	potrebno je ustanavljanje šol s programi iz družbeno-gospodarske problematike za družbeno-gospodorsko usposabljanje delavcev upraviteljev;
—	posvetiti je treba posebno pozornost izobraževanju vodilnih kadrov v delavskih organih upravljanja zaradi izpopolnjevanja delovnih metod in vodstva na sestankih;
—	programi družbeno-ekonomskega izobraževanja proizvajalcev naj ne obsegajo samo potrebnih znanj, temveč tudi določene spretnosti in tehniko, da bi mogli člani organov upravljanja uspešno spremljati splošne sklepe, ocenjevati izpopolnjevanje nalog, upravljati podjetje kot celoto ter se uspešno posluževati strokovne službe v podjetju in jo kontrolirati.
Strokovno
izpopolnjevanje
Razvoj socialističnih odnosov in demokratičnega upravljanja vsiljuje potrebo kodifikacije osnovnih predpisov, kakršni so: ustanavljanje in konstituiranje podjetij, organizacija in pristojnosti posameznih organov v sistemu delavskega upravljanja, oblike družbenega in gospodarskega združevanja, odnosi gospodar-
skih organizacij do državnih organov in drugih činiteljev družbenega in političnega življenja. Kodificiranje osnovnih odnosov bo pripomoglo k hitrejšemu razvoju socialističnih moralnih norm, ki so eden izmed važnih elementov družbenega razvoja in urejanja.
Delegati menijo, da je zaradi tega potrebno:
a)	izdati nove predpise o podjetjih, ki bi dali širšo zakonsko podlago dosedanji vlogi in praksi delavskih svetov ter usmerjali njihov nadaljnji razvoj;
b)	postopno in v skladu z materialnimi možnostmi naj bi se izmenjavali predpisi o odnosih proizvajalcev z družbenimi sredstvi za proizvodnjo, ker sedanja ureditev delovnih odnosov v gospodarstvu povsem ne ustreza razvitim pogojem samoupravljanja proizvajalcev in novemu položaju delavcev v proizvodnji;
c)	pospešiti je treba objavo novih predpisov o združevanju v gospodarstvu;
č) ker je pravica samoupravljanja glavna nedotakljiva pravica vseh proizvajalnih kolektivov, se morajo načela delavskega upravljanja dosledno izvesti na vsem področju gospodarstva z razvijanjem oblik samoupravljanja proizvajalcev ali s kombiniranjem z oblikami družbenega upravljanja oziroma z iskanjem posebnih oblik za posamezne gospodarske panoge in področja.
Razgovor predsednika republike
z urednikom ameriške radiotelevizijske družbe CBS
50. junija ob 21. uri po našem času je ameriška radiotelevizijska družba CBS prenašala intervju, ki ga je med svojim bivanjem na Brionih imel predsednik republike Josip Broz-Tito s komentatorjem družbe Edwardom Murowom. V uvodnem delu pogovora je bil gledalcem prikazan predsednik republike med svojim bivanjem na otokih, njihova lepota in bližnja ter daljna zgodovina. Nato je komentator prešel na razna aktualna politična vprašanja, predvsem pa se je zanimal za ideološke razlike med jugoslovanskim in sovjetskim sistemom, za naš položaj po sporu s SZ, o naših načelih v mednarodni politiki, za gospodarstvo in druge probleme iz notranje in zunanjepolitičnega življenja.
Predsednik republike mu je na kratko oris'al naša in sovjetska gledanja na razvoj in izgradnjo socializma, položaj Jugoslavije po letu 1948, načelo koeksistence in poudaril obenem velik pomen, ki ga bo imel jesenski VII. kongres ZKJ za naš nadaljnji notranje in zunanjepolitični razvoj. Poudaril je, da imamo mi in druge vzhodne dežele isti cilji ustvariti socialistično družbo, le da so različne poti, ki jih ubiramo, kar pa ne pomeni, da odstopamo od svojega cilja, ampak moramo z ozirom na naše specifične razmere in pogoje izbrati nekoliko drugačno pot. Komentatorja je tudi
zanimalo, kako to, da mora sedaj Jugoslavija uvažati kmetijske pridelke, čeprav jih je pred vojno izvažala. Predsednik je to utemeljil z ozirom na povečanje prebivalstva (za 3 milijone) in z razliko, ki je med predvojno potrošnjo, ko sta dobri dve tretjini prebivalcev jedli le črni in koruzni kruh, poleg tega pa še v mnogih predelih pogosto stradali, medtem ko se je povojna potrošnja znatno povečala, graditev industrije pa tudi ni dovoljevala večjih investicij v kmetijstvu.
Od mednarodnih političnih problemov se je dotaknil združitve Nemčije in pa izredno zapletenega in težavnega položaja na Srednjem vzhodu.
Razgovor je v svetu vzbudil izredno veliko pozornost in so ga v skrajšani obliki posredovale še druge postaje.
INVALIDSKI PEVSKI ZBOR V MURSKI SOBOTI
V	sklopu proslave Dneva barcev bo v sredo zvečer v M. Soboti nastopil z izbranim programom Invalidski pevski zbor iz Ljubljane. Od osvoboditve ga vodi Radovan Gobec, komponist mnogih priljubljenih partizanskih in umetnih pesmi.
V	moškem zboru poje nad 70 pevcev, ki so šli osi skozi narodnoosvobodilno borbo. Mnogi izmed njih so že tedaj bili v partizanskih pevskih skupinah kulturnih ekip, ki so z borbeno, udarno partizansko pesmijo krepko dvigali revolucionarni duh junaških borcev.
Zbor spada med visoko kvalitetne vokalne korpuse o naši republiki. V sedanji sestav se je formiral pred nekaj leti po fuziji invalidskega in partizanskega pevskega zbora. S kvalitetnimi pevskimi programi ni zbor nastopal le samo po večjih krajih in ob vseh večjih vseslovenskih kulturnih in političnih manifestacijah v Sloveniji temveč tudi širom po
Jugoslaviji in v tujini, kot n. pr. v Franciji in Romuniji. Povsod so zbor glasbeni kritiki ocenili z zelo laskavimi ocenami, poudarjali njegovo zvočnost, ubranost in visoko muzikalnost.
Njegovega prihoda se v M. Soboti še tembolj veselimo, ker je zbor naš stari znanec, saj je v M. Soboti nastopil že leta 1945 ob odkritju spomenika zmage.
V  četrtek  dopoldne  bo  Invalidski pevski zbor nastopil v Radgoni.
Po kongresu francoskih socialistov
Neenoten nastop
Predvčerajšnjim se je končal v mestu Toulouse 49. kongres francoskih socialistov. Na kongresu so sprejeli tri različne resolucije o alžirskem vprašanju, kar pomeni neuspeh strankinega vodstva. Večinska resolucija izraža zaupanje strankinemu vodstvu in se zavzema za nadaljevanje sedanje francoske politike do Alžira. Resolucija zavrača vsakršno priznanje alžirske neodvisnosti, vendar pa predlaga strankinim predstavnikom v vladi, naj izkoristijo vse možnosti za mirno rešitev alžirskega vprašanja. Manjšinska resolucija pa poudarja, da je priznanje neodvisnosti Alžira edina pot za prenehanje vojne v Severni Afriki.
Rezultati štiridnevnega zasedanja opozarjajo na porast raznih opozicijskih skupin z različnimi gledišči. Za vodjo stranke je bil ponovno izvoljen Guy Mollet.
OB „DNEVU BORCEV“ V M. SOBOTI
Občinski odbor ZB v Murski Soboti je pripravil več prireditev, s katerimi bo svečano in dostojno proslavljen jutrišnji praznik — Dan borcev. Danes ob pol šestih bo sprejem otrok padlih partizanov, po sprejemu pa bodo otroci položili vence na grobove tistih, ki so v minuli vojni žrtvovali svoja
življenja za lepšo bodočnost svoje domovine. Zvečer ob 8. uri bo pred novo gimnazijo svečana akademija; zbirališče zanjo bo od 7. ure dalje na Trgu zmage, kjer bo igrala tudi domača godba na pihala. O pomenu praznika bo govoril predsednik OO ZB Rudi Rapl — Savo. Nato bo predsednik ObLO tov. Jože Velnar predal prapor. Na proslavi bo poleg domače godbe na pihala nastopil z partizanskimi pesmimi znani Invalidski pevski zbor iz Ljubljane, ki tokrat drugič gostuje pri nas. Zbor si je z gostovanji po številnih evropskih mestih pridobil mnogo priznanj in tako ga bomo lahko poslušali tudi pri nas, kjer so taki nastopi bolj redki. Po akademiji bo zagorel kres, temo bodo razsvetlile rakete, s streljanjem in s petardami pa bodo nekdanji borci vsaj v improvizirani obliki vzbudili bojno razpoloženje.
Na sam praznik bodo skupine ZB, rezervnih oficirjev, strelcev in gasilcev priredile patrolni tek.
V LJUBLJANI
čez 20.000 nastopajočih
Iz Pomurja 1930 telovadcev
Ljubljana je bila te dni res pravo zbirališče mladosti in življenja. V petek popoldne proti peti uri, ko se je pričela slavnostna manifestacija telovadcev, je vzvalovila po ljubljanskih ulicah množica nestrpnih gledalcev. Na častni tribuni so se pojavili gostje: med njimi predsednik republike tov. TITO s soprogo, predsednik Izvršnega sveta Slovenije Boris Kraigher, člana Zveznega izvršnega sveta Ivan Maček-Matija, dr. Marijan Brecelj in drugi . . . Fanfaristi so zatrobili in naznanili pričetek festivala. Ob vseh ulicah, koder so se pomikali nastopajoči, je bil nepregleden špalir gledalcev in cvetja, cvetja, cvetja. Prve vrste telovadcev so bile pred palačo Izvršnega sveta LRS. ko se je povzela na častno tribuno skupina otrok Hiteli so Titu nasproti. Mala deklica je Maršala pozdravila v imenu vseh slovenskih pionirjev.
stopajočih mimo častne tribune so preletavala Ljubljano letala.
Parade je bilo konec, toda navdušenje se ni mogla poleči. Množice so se še vedno zgrinjale okrog tribune, tako da je moral Maršal vedno in vedno odzdravljati na klice »Tito, Tito!«
Se pozno v noč, ko je bila parada že zdavnaj končana, so kazale ljubljanske ulice praznično zunanjost.
Maršal Tito se je kasneje zelo laskavo izrazil o veličastni manifestaciji in slovenskim telovadcem zaželel še več uspehov kar zadeva telesno, vzgojo.
Vrste so vzvalovile
Zatem se je kolona premaknila . . . Najprej zastavonosci in za njimi skupina miličnikov. ki so nosili bronast kip »Ilegalca«, darilo maršalu Titu. Za temi pionirji in pionirke in nato dolga vrsta naših najboljših telovadcev. Dresi, s svojimi prelivajočimi barvami, so nudili gledalcu izredno leno sliko. Za vso to dolgo vrsto telovadcev Partizana in Športne zveze so se zvrstile delovne brigade itd. Med pohodom na-
AFRIŠKI
ZAPLETLJAJI
Nova francoska vlada predvideva kot eno izmed glavnih in prvih nalog reševanje alžirskega problema. To je razumljivo, saj dogodki v Alžiru vedno bolj in bolj zapletajo tudi gospodarske štrene francoske republike ne samo v Alžiru, temveč v vsej Afriki. Razen tega preti Francozom nevarnost, da bodo na jesenskem zasedanju Generalne skupščine OZN spet krepko udarili po Francozih in njihovi politiki do Alžira. Prav zaradi tega so pripravili Francozi spet nekaj vojaških oddelkov, ki bi naj vplivali na »vpostavitev prijateljskih odnosov« med obema deželama.
Politika sile, ki se je poslužuje Francija, pa je naletela na neugoden odmev tudi o bivših francoskih protektoratih Tunisu in Maroku. Ti odnosi so se zaostrili predvsem zadnje čase, saj so se tuniške in maroške čete že spopadle s francoskimi oddelki.
Te dni je izjavil tuniški premier Burgiba, da njegova dežela ne more več mirno prenašati početja Francozov, kar je do neke mere kršenje neodvisnosti Tunizije. Splošno razpoloženje o omenjenih deželah kaže. da je potreben le še droben korak in vzplamtelo bo tudi v Tuniziji.
Razumljivo je, da se Tunizija poteguje za neodvisnost Alžira, saj je brez Alžira nemogoče uresničiti idejo severnoafriške državne enote, o kateri naj bi bile naslednje države: Alžir, Tunizija, Maroko in Libija. Kako odločno zahteva Tunizija svoje, kažejo prav pred nekaj dnevi pričeti razgovori o umiku 50 tisoč francoskih vojakov iz Tunizije.
Zakaj se Francozi tako krčevito branijo zapustiti Severno Afriko? Odgovor na to da nekaj bežnih podatkov. Dosedanja raziskovanja v Sahari so pokazala, da leži v tem predelu okrog 7,5 % svetovnih rezerv nafte, kar pomeni, da Sahara ni nič mani bogata na nafti kakor na primer Venezuela. Sedanja francoska proizvodnja nafte o teh pokrajinah znaša 5 % francoske potrošnje nafte, toda prav v zadnjem času so odkrili nova ležišča nafte, ki jih cenijo na 1 milijardo ton. Razen tega so v tem delu Afrike tudi velika ležišča premoga, železa, mangana, bakra, cinka in zlata. Torej: skomine Francozov niso zastonj!
Novi naftovod
Predstavniki egiptovske vlade se pogajajo z znanim grškim kapitalistom Onasisom o gradnji 150 km dolgega naftovoda vzdolž Sueškega prekopa. Predvidevajo, da bodo zgradili naftovod v 12 mesecih. Za zgraditev naftovoda bodo ustanovili posebno družbo. ki bo dobila koncesije za obdobje dvanajstih let. Zatem bi naftovod prevzela egiptovska vlada. Tuji kapital bo udeleže pri gradnji z 49 %.
POZIV KP
ZDRUŽENIH DRŽAV KP ZDA je zahtevala, naj predsednik Eisenhower javno obljubi, da ZDA ne bodo več preizkušale jedrskih bomb, in to vse dotlej, dokler bodo isto stališče zastopale tudi druge velesile.
OBISK V NAŠI DRŽAVI V našo državo pride 10. julija grški kraljevski par. Visoka gosta bosta preživela nekaj dni na Brionih kot gosta predsednika Tita in njegove soproge Jovanke.
DA NE
Kdaj je že bil tisti šesti april, ko so Nemci napadli Jugoslavijo? Poldrugo desetletje je že za nami, še malo, pa več ne bo nas, ki se spominjamo vseh podrobnosti tistega in naslednjih juter.
Kot izrezane so pred mano podobe spominov.
Nekaj tednov pred vdorom Hitlerjeve vojske je oče planil iz pisarne v stanovanje, vznemirjeno kazal brzojavko, s katero je dobil nalog naj odpre pismo, ki je že dolgo ležalo v njegovem predalu z oznako »Strogo zaupno«, in izdavil: »Vojna!« Enajstletni fante, kot sem bil, nisem razumel njegovega razburjenja, ker nisem poznal okoliščin. Besede sem vzel dobesedno tako, kot po bile izrečene. Šel sem iz hiše in z zadržanim dihom prisluškoval. Mislil sem, da bom slišal pokanje pušk, strojnic in topov, kot pač v vojni mora biti. Ničesar nisem slišal in sem se užaljeno vrnil v hišo. »Nobene vojne ni,« sem rekel.
Zdaj vem, da je takrat dobil oče ukaz, da mora vsako noč na mejo, v pomoč graničarjem, ki jih je bilo menda le deset, še nekdo izmed financarjev in tak ukaz so prejeli tudi žandarji.
Šestega aprila tistega leta nam nihče ni povedal, da je vojna. Takrat smo jo slišali in videli v snopih raket rdeče in zelene barve, ki so švigale vdolž meje pod naoblačeno nebo.
*
Zadnjič, ko sem se sprehajal po radenskem
parku, sem se moral znova spomniti Vilme Šaričeve, lastnice vrelcev in zdravilišča, šefa kulturbunda zn to področje . . . Vem, da je vodila sestanke članov te stranke v nekdanji gostilni Koš. To je bilo že tedaj, ko žandarmerija ni smela ničesar ukrepati proti temu »bundu.« Torej Šaričeva, ki je želela biti (in je tudi bila) na oltarju v svoji kapelici, klečeča in z lilijo v roki. Šaričeva, ki je naročila za krst svojega otroka — škofa. Šaričeva, ki je ob vdoru sovražnika delila viničarjem kruh — v Hitlerjevem imenu in je govorila v radiu ob sprejemu po prusko vzgojene vojske, te nove države vojakov, o »osvoboditvi izpod dvaindvajsetletnega robstva,« o tem, da po »tolikih letih zopet lahko govorimo materin jezik«, in ljudje so ji ploskali. Ne vsi, toda precej jih je bilo. Ta gnädige Frau je bila torej odrešenik zapeljanih viničarjev, ker je imela milijone, ki jih je nalagala v banke v Švici in je z denarjem najemala v službo uradnike-kulturbundovce pa tudi delavce najraje take, s katerimi je bilo mogoče širiti idejo »kulturnega preporoda«.
*
Ko to pišem, hočem, naj vedo otroci vsaj nekaj od tistega, kar so počeli nekoč njihovi starši. Vsega ne vem, toda ko človek zve nekaj, ga zanimajo podrobnosti in jih išče.
Kdor išče, pravijo, najde!
Od nekdanjega kulturbunda so ostala le
imena — od Šaričeve, Hamannovih, Diermayerjevih. Eisseljevega do ubogih par kot je bil Belak in sorodstvo.
Tiste aprilske dni je bil kulturbund sila. Vojna se je začela. Zavladal je preplah. Šariča so zbudili, pa je zamrmral: »Napad« in se obrnil, da bi dalje spal — kar se mu je tudi posrečilo. Belak, mizar, kateremu so ljudje, zlasti uradniki, le iz usmiljenja dajali delo ali pa kar »darove«, da se ni slišala beseda prosjačenje, si je nataknil no rokav trak s kljukastim križem in korakal po cesti s pajdašem Roškarjem ter samozadovoljno izjavil: »Zdaj smo pa mi žandarmerija in financarji.« K njemu se je najpreje zatekel ubogi Martelok, kar takšen, kakršen se je zmuznil z meje: v financarski uniformi in s puško na rami. Storil je pač tako, kot je pozneje razložil: zdaj so oni oblast in jaz ne morem reči drugega kot »Sluga pokoren!« in se je zares globoko priklonil.
*
Ko se je zdanilo, so švigali proti meji kolesarji. Nazaj so se vračali z rdečo zastavo s kljukastim križem. Te papirnate zastavice so potem vihrale na verandah, na obojih oken . . . Tam, kjer so bile zastavice, je bilo tudi drugače spokojno. Iz dimnikov se je kadilo — mu-
POMURSKI VESTNIK, 4. jul. 1957
2
SPOMINI STARIH BORCEV
»LIVNO MORA PASTI«
Nekega decembrskega dne 1942. leta so se bataljoni četrte proletarske brigade nahajali ob vznožju planine Cincar, v bližini bosanskega mesteca Livna. Drugi bataljon te brigade, o katerem bom pripovedoval, ker sem se sam v njem nahajal, je počival v vasi Dolac. Od Livna nas je ločil hriboviti predel, deloma porasel z gozdovi, a deloma gol. Sonce se je že približalo obzorju in bataljon je vršil zadnje priprave za marš. Večerja je bila razdeljena in komandant bataljona Savo Drljevič je poklical komandirje čete in jim dal navodila za pred-stoječi marš in napad na Livno. Zapoved tovariša Tita. ki se je ta čas z Vrhovnim štabom nahajal v neposredni bližini, je bila za vse enote. ki so napadale, kratka in jasna: »Livno mora pasti.« Kratkost in jasnost te zapovedi je vsakemu borcu dala vedeti, da mora biti mesto zavzeto.
Marš je končan. Bataljon se je pojavil na vrhu iznad mesta. Mesec je razsipaval belo svetlobo, ustaši so okrog mesta kurili taborske ognje, a dolina je bila v mraku. Iz mesta je bila slišati pesmi pijanih vojakov »črne legije«, ki jo je vodil Boban, desna roka ustaškega polkovnika Jure Francetiča. Prišlo je do srečanja z ustaško predstražo in tišino so zmotili glasovi pušk in mitraljezov, ki pa so čez trenutek že obmolknili. Ustaši so se umaknili v mesto, ki je bilo obdano z bunkerji in povezanimi rovi, a pred njimi je bila žična pregraja. V tem trenutku so v mestu ugasnile tudi poslednje luči.
Bataljon se je pomaknil na cesto Šujce — Livno, se utaboril pri samostanu, ki se je nahajal v predmestju, ter poslal patrole k žičnim pregrajam. Pred bataljonom je ležal popolnoma čist teren: del livanskega polja, katero je bilo belo od slane in mraza, ki se je lepila na obutev in obleko borcev ter s šelestenjem izdajala njihovo gibanje. Iz bunkerjev so začeli besno streljati in metati ročne bombe, ki so s svojimi eksplozijami stalno razsvetljevale večerni mrak. Na naših položajih je bilo tiho in slišati je bilo samo šepet: »Ali jim bo uspelo presekati žico?« Od žičnih pregraj so prinesli šestnajstletnega fanta Marka Saviča, ki so ga tovariši z ljubkovanjem imenovali Ševo. Sedaj je umiral in s poslednjimi močmi pripovedoval o junaštvu tovarišev, ki so ostali pri pregraji in jo poskušali presekati. Zraven njega je ležal na nosilih, ki so bila napravljena iz pušk in šatorskega krila, vodnik Ratko Veljkovič, za katerega junaštva je znala vsa brigada. Prešla je polnoč, borba je postajala vse bolj ostra, a eksplozije bomb so še češče razsvetljevale livansko polje.
Zaslišal sc je šepet: »Žica je presekana«, a takoj noto je komandant drugega bataljona Drljevič zapovedal z odločnim glasom: »Tovariši, žica je presekana, ravnajte se po meni, smer mesto«. Kolona se je premaknila skozi odprtino v žični pregraji, a nato med dvema bunkerjema, ki sta se nahajala 40 do 50 metrov daleč. Lezli smo in se lepili k zemlji, da bi predstavljali čim manjšo tarčo, toda mraz in slana sta nas zelo ovirala. Pri pregraji je bila smrtno zadeta tovarišica Spasič. Takoj nato je bil ranjen v nogo komisar prve čete Tacovič, vendar pa je kljub temu ostal s četo.
Znašli smo se v mestnem središču, ki sta ga sekali dve ulici. Mesto je bilo prazno, le nekaj patrol je križarilo, ki so jih pa borci takoj uničili. Ustaši so se nahajali v predmestnih utrdbah. Tri iz kamenja zgrajene stavbe v središču mesta so borci takoj preuredili v utrdbe. Ta-
koj po zavzetju mesta je komandant bataljona z rdečo raketo dal ostalim enotam znak, da se bataljon nahaja v mestu; z ostalih strani sta napadli druga proleterska in druga dalmatinska brigada. Takoj po rdeči raketi so napravili ustaši ob pomoči dveh majhnih oklopnih vozil prvi napad. Naši borci jim niso pustili, da bi se približali stavbam. Oklopni vozili sta krožili po ulicah in obstreljevali okna stavb, v katerih so se nahajali naši borci. Čakali smo za barikadami na obzidanih dvoriščih. Jurišalo je več kot tisoč ustašev na sto borcev. Toda poskus jim ni uspel in njihove razmajane vrste so se morale umakniti v bunkerje, iz katerih so maloprej odšli.
Svitalo se je jutro in na ulicah mesta so se črnila trupla »črne legije«. Borba ni prenehala. Vidimo gručo ustašev, ki se je zbralo pri prehodu skozi žično pregrajo, kjer so sinoči prešli naši borci, in slišimo psovko . . . in nato zopet »evo mrtve ženščete«. Borci so njihov pogovor presekali z rafali iz avtomatov in mitraljezov. Zatem so se vrstili njihovi napadi, ki so jih pa borci odločno odbijali. Z oken in izpod streh, s katerih je izginila opeka, vidimo naše enote kako se z druge strani umikajo od mesta. Pomočnik komisarja čete Tomo Gorilovič, pred vojno krojaški delavec, nas pride hrabrit. Ko je obiskoval
še druge vode. ga je sovražnik opazil in zadel skozi okno ene od sob. Bil je takoj mrtev.
Pri samostanu smo pustili mitraljezno odeljenje, ki bi nas varovalo proti morebitnemu umiku. Toda bataljon se ni umaknil, odeljenje pa je zapustilo položaj in se priključilo ostalim enotam ter javilo komandantu, da je bataljon v mestu. Zveze z ostalimi enotami nismo imeli. »Črna legija« je bila vsa iz sebe zaradi velikih izgub in ker nas ni mogla uničiti. Privlekli so dva topa in ju postavili tako, da bi lahko obstreljevali vse tri zgradbe. Okrog poldne so se začele rušiti strehe hiš, a pri tretji četi se je porušil še zid. Toda zapoved tovariša Tita je bila močnejša od eksplozij topovskih granat. Borci so začeli tekmo-
vati, kateri bo ubil več sovražnikov in vsaka krogla je morala zadeti, ker nam je začelo primanjkovati streliva. Največ skrbi so nam povzročala lahka oklopna vozila, ker jih nismo mogli uničiti. Komandir čete Strugar se je nečesa spomnil in vprašal lastnika zgradbe, ki je bil s svojo družino v kleti, če imajo kaj bencina. Našli so ga za pol litra.
Sovražnik je prešel v poslednji juriš. Pred sabo je imel oklopna vozila in na glas trobente so se zbrale vse stotnije v ozkih mestnih ulicah. Borba se je naglo bližala vrhuncu. Prihajalo je do spopadov
prsa ob prsa, na nož, grmele so ročne bombe . . . V takih trenutkih odločajo o izidu ljudje sami, njihova borbenost in hladnokrvnost. Na čelu izbranih bombašev sta bila Strugar in Jovo Zvicer. S steklenico, na polnjeno z bencinom, so onesposobili eno oklepno vozilo in takoj uničili posadko. Med razdivjanim bojem je steklo nekaj tovarišev in tovarišic in izza zaustavljenega oklopnjaka izvleklo šest škatel municije. To je bil največji uspeh tega dne.
Okrog treh popoldne so se nad mestom pojavile naše enote in nam v razvitih strelskih linijah šle na pomoč. Morali so sredi belega dne preiti odprti prostor, presekati žico in uničiti desetine bunkerjev, da bi olajšali borbo tovarišem, ki so se v obkoljenih stavbah več kot 12
ur borili na življenje in smrt. Ko pa so se enote kakor lava zlile preko bunkerjev in žice naravnost proti mestu, je naš bataljon prešel v protinapad, uničil posadko pri topovih, kjer je našel samo gomilo praznih nabojev in mrtvih ustašev. V tem jurišu je padel tudi najhrabrejši borec Vojo Čepić. Vojo se je še v hiši zaklel, da bo ujel ustaškega oficirja, kar je tudi poskušal, a ni uspel. Oficir, ki je zbežal od topov proti robu mesta, je opazil, da ga bo Vojo ujel, zato se je obrnil in istočasno kakor Vojo ustrelil z avtomatom. Oba sta padla mrtva.
Ko so ustaši opazili, da se bližajo noše enote, a mi jurišamo, so začeli bežati proti Duvnu, ker smo jim pustili le to pot. Sovražnik je mislil, da se bo tako rešil, a ga
je počakal naš bataljon in popolnoma uničil brezglavo bežeče ustaše.
Tako se je končala borba za Livno. Uničen je bil nstaški garnizon, poleg njega pa še dva ustaška bataljona. To je bil velik uspeh druge proleterske divizije, največ zaslug si je pa pridobil drugi bataljon. Bili so trenutki, ki bodo za vedno ostali v srcih tistih, ki so kot po nekem čadežu ostali živi. Človek se jih vedno spominja in se sprašuje, če je bil to nasmeh sreče v trenutku smrtne nevarnosti, ali pa so to bili le trenutki, v katerih je odločala ideja, morala in hrabrost. Med take doživljaje spada zapoved komandanta Drljeviča in komisarja bataljona Spasa Drakića.
Major MILO NIKALJEVIĆ
IZ PARTIZANSKEGA DNEVNIKA -
BORCA ALBERTA MIRKACA, ČLANA DŽEMSOVE SKUPINE
18. avgust 1944 —
BORBA PRI JURIJU Skozi lepe Slovenske gorice smo prišli v vas Jurij kar podnevi. Ustavili smo se pri nekem kmetu, kjer smo kosili. Opazili so nas Kozaki ter nas napadli. Vnela se je tako huda borba, ki je niti nismo pričakovali. Kozaki so se nam vedno bolj in
bolj približevali. Kapetan »Žems« je zavpil: »Obkoljeni smo!« Planili smo v juriš in se prebili iz obroča ter jih pregnali.
24. avgust 1944 —
BORBA NA CESTI
Na cesti, ki vodi proti Ormoža, smo napravili zasedo s težko strojnico. Čakali smo avtomobile »vermanšafta«. Bili smo oblečeni v nemške uniforme in nas niso takoj spoznali. Spustili smo jih čisto v bližino in jih legitimirali. Oni so nas pozdravili »Heil Hitler«. Takrat pa zavpijem: »Roke v vis!« Dobili so velikanske oči in so se vsi predali. Vzeli smo jim obleke ter jih z belo zastavo poslali v Ormož. Avto smo sežgali in izginili v gozd. Ta akcija nam je uspela.
22. avgust 1944 —
BOJ PRI LJUTOMERU
S tovornim avtom smo se pripeljali v bližino Ljutomera. Na poti gredoč smo likvidirali vse trafike. Nato smo avto spustili naprej, mi pa šli peš po cesti. Naenkrat zaslišim močne korake Nemcev in dam povelje za kritje v zaklon. Pustili smo jih v bližino 20 m. Ko so bili pred nami, smo spustili ogenj iz strojnic. Nemci so bili vsi zmedeni, ker niso verjeli, da bi jih na lepi cesti pri belem dnevu lahko napadli partizani. Nastalo je nepopisno vpitje. Vsi zmešani so vpili na vso moč, mi pa smo se umaknili v gozd.
26.	avgust 1944 —
JURIŠ NA TANK
Prišli smo v vas Križevce, za nami pa je bila že hajka. Umaknili se nismo mogli kam, ker je bila pred nami in za nami sama ravnina. Tako smo prišli v vas Dobje (?). Pri nekem kmetu smo se »zabili« in čakali kdaj bo hajka minila. Nemci so zgodaj zjutraj prišli v vas in začeli delati hišne preiskave. Kmalu smo se udarili in ubili 4 Nemce, toda bili smo že obkoljeni. Nemci so sipali takšen ogenj, da se je vnelo gospodarsko poslopje, v katerem smo bili mi. Planili smo ven in zavpili: juriš! Naletel sem ravno na zasedo kakšne tri korake pred nemškim mitraljezom in me je Švaba zaustavil. Skočil sem čez in zbežal v gozd.
27.	avgust 1944 —
BOJ Z VERMANŠAFTOM
Po dolgem pohodu smo že videli madžarske hribe. Kretali smo se kar podnevi. V vasi Križevci smo zaplenili avto in se odpeljali v smeri madžarske meje. Prišli smo v vas Kapelo, tu smo se ustavili in smo šli na folksšturm. Spustili so nas kar v kasarno. To noč smo ujeli 90 vermanov in folksšturmovcev. V tej borbi smo izgubili 7 tovarišev, ki so padli na dvorišču kasarne. Našo akcijo smo nadaljevali. Šel sem z 10 tovariši minirat orožniško postajo, kjer je bilo nastanjenih 12 orožnikov. V vasi je začela silovita borba. Švabi so rinili od vseh strani proti nam, da bi nas polovili. V boju smo ujeli še dva SS oficirja. Preveliki premoči sovražnika smo se umaknili.
29. avgust 1944 —
NA MADŽARSKI MEJI
Bili smo že na meji in sedaj smo izgubili vso orientacijo. Šli smo čez most, kjer je bila nemška zaseda, ki nas je zaustavila. Napravili smo juriš ter pobili 4 policiste ter jih zmetali v vodo. Krenili smo naprej, a kmalu naleteli na velik odpor ma-
džarske patrole. Boj smo vodili s policijskimi psi in graničarji kakšne pol ure. Pognali so nas nazaj v vodo, ki je bila globoka več kot meter in pol. Naleteli smo spet na madžarsko patrolo, ki nas je pognala nazaj čez vodo na madžarsko stran. Kapetan je dal povelje, da jurišamo na švabe. Pognali smo se na hrib ter pognali z ognjem Madžare v beg. Ta noč je bila zame velika preizkušnja v tej borbi.
30. avgusta 1944 —
NA MURI
Noč je bila temna, deževalo je, mi pa smo krenili proti Muri. Imeli smo organiziran pohod preko Mure. Splavarji so nas že čakali, da nas prepljejo na drugo stran. Neka kmetica, ki je bila ob Muri, nam je prinesla nekaj za pojesti, tako do smo se malo pokrepčali. Kapetan je dal nalog, da krenemo skupno s šestimi tovariši v izvidnico. Nato so še ostali prišli za nami. Pri srcu sem imel slutnje, da nikoli ne bom dočakal, da bi se vrnil nazaj.
1. septembra —
STO JIH JE BILO
V	tistem kraju je bila vse naokrog sama ravnina, nikjer se nismo mogli ustaviti in se utaboriti. V vasi Turnišče smo postavili zasede. Še nismo bili dolgo tam, že sta prišli proti nam dve koloni Madžarov. Morali smo vas zapustiti in se umakniti v gozd, kjer smo postavili zasedo. Ni bilo dolgo, zapele so naše strojnice ter smo jih napodili nazaj v vas. Druga kolona je prišla od zadaj v hrbet ter nas presenetila. Z jurišem smo vse razbili in zbežali v Črni log. Več kot sto jih je bilo, nas pa samo trideset. To je bila prva večja borba z Madžari.
5. septembra 1944 —
ČRNI LOG
V	velikem temnem gozdu smo počivali, vse naokrog velika tišina. Hiš ni bilo v bližini. Glad se nam je začel oglašati. Šli smo do nekega grofa, kjer smo si skuhali kosilo. Tudi tu so nas iznenadili Madžari, ki so nas napadli. Jaz sem vsul cel rafal in pri tem podrl štiri Madžare. Razvila se je huda borba, ko smo jurišali na Madžare. Ob tej priložnosti smo izgubili enega kurirja, eden pa je bil ranjen. Ujeli smo 6 vojakov in enega oficirja.
8. septembra 1944 —
LEDAVA
V	temni noči smo hodili sem in tja, tako kot izgubljene ovce. Deževalo je in bili smo vsi mokri. Nastanili smo se pod smrekami ter prenočevali. Ko se je zdanilo, smo postavili zasedo ob Ledavi, od koder smo že videli dolgo kolono Madžarov, ki se je pomikala proti nam. Spustili smo jih čisto blizu, nato pa udarili. Madžari so bili zelo iznenadeni in so na vso moč kričali. Bilo jih je okoli 200. nas pa samo 20. Ko smo dobili pomoč, smo zbežali.
15. septembra 1944 —
NAJHUJŠI DAN
Ta dan je bil v mojem partizanstvu zame najhujši in sem že mislil, da ne bom ostal več živ. Madžari so napravili na nas veliko hajko in nas obkolili v 9 jeklenih obročih, iz katerih pa smo se z veliko težavo le prebili.
19. septembra 1944 —
OFENZIVA
Zgodaj zjutraj me je prebudil kapetan in mi povedal, da se on vrne nazaj na Štajersko. Dal mi je direktive, po katerih se naj ravnamo in delamo. Takrat bi se naj formiral Prekmurski bataljon. Naenkrat so udarili na nas Madžari, v taborišču je nastala panika, ker jih nismo pričakovali. Bilo jih je mnogo. Bombe so metali v naš tabor, pokalo je vedno bolj in bolj. V vsakem rafalu sem pobil več Madžarov, nato pa smo se le srečno umaknili.
21.	september 1944 —
JURIŠ
V gozdu je bila silovita borba. Sovražnik je neprestano metal bombe, pokale so mine, mi smo že mislili, da nas imajo vse obkoljene. Takrat sem dal povelje za juriš. Pred seboj smo videli že cel bataljon madžarskih vojakov. Vpili smo: »Smrt fašistom, smrt Madžarom!« Oni so se ob našem vpitju tako prestrašili, da so začeli bežati, nekaj jih je pa kar dvignilo roke kvišku za predajo. Te so nato njihovi oficirji pobili, ker se niso hoteli bojevati. Naš juriš je kot en glas odmeval po gozdu naokrog.
22.	september —
OBKOLITEV
Naš položaj je bil zelo napet. Nikamor se nismo mogli umakniti. Po cestah so neprestano brneli avtomobili in tanki. Nad nami so krožile »štorklje« in »lovci«, ki so nas iskali. Ta dan smo napravili od 5. ure zjutraj do 5. ure popoldne več kot devet jurišev. Bili smo že popolnoma izčrpani, municije nam je pričelo primanjkovati, nekateri je niso imeli več kot po deset nabojev za puško. Vsi lačni in premraženi smo se zatekli k neki hiši, kjer smo prosili za malo kruha. Gospodinja se nas je tako prestrašila, da je padla v nezavest, gospodar pa nam je pobegnil skozi okno in hitel javit policiji. Med tem časom smo se mi že najedli in odšli k drugi hiši. Ljudje, kamor smo prišli, so nas gledali z začudenjem, ker še ni nihče videl do takrat partizanov. Videli smo, da se nas boje, zato smo jih vprašali zakaj? Odgovorili so nam, da zato, ker smo komunisti, ker pobijamo ljudi. Nekateri so celo mislili, da smo prišli iz Rusije z letalom. Po vaseh smo že videli nabite plakate v madžarskem jeziku na katerih je pisalo, da so se pojavili ruski komunisti-padalci, ki so prišli z letalom iz Rusije. Vsak, ki jih bo opazil, naj takoj javi policiji.
25. september 1944 — MAŠČEVANJE
Dobili smo nalogo, da krenemo nazaj. To noč smo še razstrelili dva mosta in eno šolo ter dva bunkerja. Drugo noč smo v Turnišču zažgali žandarmerijsko postajo in šolo, tretjo noč smo spustili v zrak transportni vlak, ki je privozil iz Murske Sobote, tako da je bila pokvarjena lokomotiva in 21 vagonov. Madžari so nas venomer zasledovali. Hoteli so nas obkoliti, zato so iz vseh strani prihajali kamioni, tanki in vojaštvo. Zadnji čas je bil, da se jim umaknemo, zato smo sklenili podati se na pot čimbolj neopaženo. Tako smo zapustili Prekmurje in odšli nazaj proti lepi Štajerski.
Božidar Jakac: PARTIZANSKI POHOD S HRVATSKE NA ŠTAJERSKO
POZABIMO
zajoče in zlohotno — ker so pač kuhali kosilo kot vsak dan. Celo drobni Eissel, ki se je navadno ob grmenju skril v omaro, je korajžno hodil zunaj in kazal svoje zadovoljstvo ob novem položaju. Grmelo je sicer, toda ne z neba in ne nepričakovano.
Zdelo se je, da so povsod nemčurji. Pa niso bili vsi, ki so silili Nemcem nasproti, taki. Nek viničar, ki je radovedno prilezel s hriba v dolino, je na cesti srečal nemškega vojaka, ki je križaril po cesti v zdravilišče. Vojak ga je ustavil in mu hotel vzeti kolo. Možakar se je postavil v bran in spoprijela sta se. Povaljala sta se po cesti in nato v grabo. Vojak je bil vendarle močnejši in je odpeljal kolo. Možakar pa se je pridušal, da bi mu že pokazal, če ne bi bil nasprotnik vojak.
*
Medtem ali malo pozneje sta uradnik in uradnica pošte razbila telefone in vse ostale naprave in z najetim taksijem skušala zbežati z nekaterimi akti in morda še s čim. Očitno sta ravnala po predpisih. Toda nekoliko pozneje je že pridrvel vojaški osebni avto s štirimi vojaki v čeladah in strojnico ob krmilu. Ustavil se je pred hišo, kjer smo stanovali, in eden izmed vojakov (morda je bil tudi oficir) je z
lajavo govorico vpraševal. Zanimalo ga je, če je kaj Židov v kraju, kam je krenila pošta in ali je kaj vojske tod. Vpraševal je Dibelčarjevega Pepija, ki je na vprašanja odgovarjal takole: »Kaj? Želite? Prosim? Ne zastopim vas.« Pa je prav dobro razumel za kaj gre. Tako je govoril kljub temu, da je bila strojnica obrnjena proti njemu.
Avto je nato oddrvel naprej in kmalu potem se je vračal z onim taksijem pred sabo, iz katerega sta mahala oba uslužbenca pošte z obupanim izrazom na obličjih.
Toda pozneje se je zgodilo še nekaj podobnega: pred Domanjkovo gostilno so zakrožili štirje kolesarji nemške vojske. Nekaj časa so krožili in se nato vrnili. Pač zaradi tega, ker je gostilničar tistega jutra rekel, da se naj pazijo tisti Švabi, ki pridejo pred njegovo gostilno.
Da, preljubi ljudje iz Šarikine garde so vse slišali in videli in tudi hitro sporočali dalje . . .
*
Tako in podobno se je godilo prvega dne. Potem je prikorakala prva četa vojakov s prusko godbo na čelu (kolone težko oborožene Hitlerjeve vojske so ropotale mimo Radenec) in se je naselila v osnovni šoli. Največji preplah je bil mimo, toda preplah so sejali še dalje — kulturbundovci. Tako kot moji mami so prišepetavali še marsikomu: »Zakaj pa je vaš
mož šel proti vojski?« so spraševali Belaki. »Zakaj ni ostal doma kot Martelak? To bo še obžaloval.« Tako se je tudi zgodilo. Ko se je vrnil (potem, ko je bil ujet skupaj s Turnšekom, ki ga je spremljal v pomoč na granico, ki je bila brez obrambe in je brez obrambe naposled tudi ostala), je prišel med zapornike. To so bili vsi uradniki (razen zdraviliških), učitelji in narodnostno zavedni.
Polmesečni zapor naj bi nam bil v olajšanje. Toda to je bil le uvod. Četrtega maja je sledilo nadaljevanje. Tisto noč so zbrali poleg hraniteljev še preostali del družine skoraj vseh, ki so bili že prvič zaprti. Tudi tokrat je bilo to v zdravilišču. Potem so vse te ljudi natovorili na kamiune in kolona, prihajajoča iz Radgone, se je večala na poti mimo Ljutomera in se je ustavila v Varaždinu, kjer so prevzeli transport žandarji takrat nastale ustaške vladavine.
Takrat so prvič varaždinski frkolini posedali po plotovih vzdolž železniške postaje in opazovali transport »Kranjcev«.
*
Po tej množični izselitvi je eden izmed vojakov, nastanjenih v osnovni šoli, zaskrbljeno zmajeval z glavo, vzel iz ust pipo in naposled prepričevalno dejal: »Če bomo tako delali z ljudmi koder gremo, potem bomo zagotovo zgubili vojno.«
Viktor Širec
IZ TIŠINSKE OBČINE
V	tišinski okolici njivske kulture v glavnem izgledajo takole! Ozimni posevki so lepi kot že dolgo let ne. Majska slana in pozeba nista nič škodovali. Ječmen je požet, omlačen pridelek je odličen. Sedaj je v teku žetev rži in pšenice. Oba pridelka obetata dobro. Tudi oves je dober v rasti in klasju.
Krompir je nekoliko pozebel, vendar se je kmalu popravil, posebno zaradi tega, ker so kmetje takoj po pozebi gnojili s nitromonkalom. Zelo močno pa je napadel krompirišča koloradski hrošč. Kmetje škropijo in prašijo, toda primanjkuje tako škropiva kot prašiva.
Koruza je v rasti zaostala, kar je povzročilo precej mrzlo vreme.
V	tukajšnji okolici kmetje že nekaj let pridelujejo inkarnatko za seme. V tukajšnji zemlji tudi inkarnatka dobro uspeva, ker je gramozna. Pridelek je bil vedno lep. Letos pa je inkarnatka slaba zaradi tega, ker je pri pozebi cvetje pomrznilo.
POMURSKI VESTNIK, 4. jul. 1957
3
V GORNJI RADGONI
I. občinski gasilski festival
Prav te dni je v Gornji Radgoni I. Občinski gasilski festival. Festivalski program daje poseben poudarek preventivni gasilski službi.
V nedeljo so na zboru predsednikov in poveljnikov obravnavali probleme gasilskih društev, strokovne vzgoje članov itd. V tednu pred festivalom so po vseh PGD sklicali sestanke, kjer so funkcionarji PGD predavali o vzrokih požara. Prav tako pripravljajo v okviru festivala gasilsko razstavo orodja, opreme in literature. Razstava prikazuje tudi razvoj gasilstva občine G. Radgona v letih od 1870 do 1957. Razstavljeni so različni predmeti in dokumenti najstarejših PGD kot so: PGD Žiberci 1879, G. Radgona 1882, Žepovci 1882, Radenci, Hrastje-Mota,
Orehovci, Stavešinci itd.
Na območju Občinske gasilske zveze Gornja Radgona deluje 28 gasilskih društev, od tega 3 industrijska. V PGD deluje 949 članov in članic, od tega operativnih članov 430, članic 69, mladincev od 14 do 18 let 65, mladink od 14 do 18 let 46, pionirjev 118, ostalih 90; rezervnih članov je 98, zaslužnih članov pa 33.
V NOV je sodelovalo 62 gasilcev, aktivistov NOV pa je 91. V NOV je padlo 5 članov, v taboriščih so umrli 3 člani, vsega pa je bilo v-taboriščih 11 Članov. Udejstvovanje članov prostovoljnega gasilstva v ostalih društvih oz. organizacijah: člani SZDL 720, ali vsi člani stari nad 18 let, članov ZK 25, članov RK 183, članov ZB 79, članov Svobode 96, članov LMS 82.
Člani vseh 25 društev so v operativnem smislu dobro usposobljeni, kar je pokazalo tudi lanskoletno okrajno tekmovanje, kjer je dobila ObGZ G. Radgona 4 prva mesta. Gasilska društva si prizadevajo, da sami ustvarjajo čim več sredstev za potrebe svojega društva in tako razbremenijo proračun ObLO. V letih od 1946 do 1956 so PGD na območju ObGZ G. Radgona ustvarila za 17 milijonov din lastnih sredstev, bodisi s prispevki državljanov ali od prireditev. LO in DOZ sta prispevala le okrog 3 milijone. S temi sredstvi so obnovili nekaj gasilskih domov in zgradili 3 nove gasilske domove, nabavili nekaj motork,
orodja in opreme. Omeniti je treba, da so PGD na območju ObGZ obvarovala v letih po osvoboditvi za okrog 150 milijonov din ljudskega premoženja. V tem pogledu pa posvečamo razvoju gasilstva še vedno premalo pozornosti.
Delo PGD se danes razlikuje od dela v prejšnjih časih. PGD so bila
v prejšnjih časih pod vplivom raznih stranskih napihovanj, medtem ko so sedaj dane našim PGD vse možnosti za svoboden razvoj.
V gasilskih društvih — najstarejših slovenskih družbenih organizacijah tudi v radgonskem okolišu — se pojavlja iz dneva v dan vse večje število mladine. Pri vključevanju mladine pa naletijo PGD na nepravilen odnos tako posameznikov kakor tudi društvenih organizacij, češ, kaj boš v gasilskem društvu, saj je to nekaj zastarelega, nesodobnega itd. Vprašajmo se, zakaj so gasilska društva za mladino privlačna. Prav zaradi tega, ker sc mladi ljudje v gasilstvu lahko poleg tehnike vsestransko vzgajajo tako kulturno-prosvetno kot politično.
Pogled na glavno ulico v G. Radgoni
Iz Bučkovec
Zadružni popoldan v Radoslavcih, ki ga je organizirala kmetijska zadruga Bučkovci, je uspel. Krasno vreme je privabilo okrog 600 ljudi, ki so z zanimanjem sledili tekmi koscev. Borba je bila precej ostra.
Prvo nagrado je dobil Vladko Božič iz Radoslavec, drugo Janez Karba iz Kuršinec, tretjo Franc Bauman iz Moravec.
Polževe dirke so vzbujale obilo smeha navzočih gledalcev. Najboljši vozač je bil Avgust Kšela iz Kuršinec. Po dirkah se je pričela zabava ob zvokih bučkovske godbe.
Nekateri nepridipravi so hoteli povzročiti nerede, a se jim ni posrečilo. Celotna prireditev se je zaključila v najlepšem redu ter so se prisotni razšli v vedrem razpoloženju na svoje domove.
*
Pri KZ Bučkovci je bil pred nedavnim ustanovljen tudi čebelarski odsek, ki ima vse pogoje za uspešen napredek čebelarjev-zadružnikov.
*
Pionirski odred je ob zaključku šolskega leta nastopil s pevskim zborom ter igro »Mačeha in pastorka«.
Prireditev, ki je bila v zelo kratkem času pripravljena, je bila zelo slabo obiskana, kar je deloma pripisati obilici dela na polju.
Vsekakor pa bi bilo lepo, če bi vsaj starši gledali nastopajoče otroke na odru.
Poljska miš vedno večji škodljivec
Na odranskih poljih se pojavlja v vedno večji meri nov škodljivec: poljska miš, ki dela kmetovalcem občutno škodo. Sedaj uničuje žitarice, nato pa se bo preselila na krompirišča. Kmetovalci so jo poskušali uničiti s strupeno pšenico, pa ni mnogo zaleglo.	-ik
Prvič na taborjenju
Taborniki iz osnovne šole in gimnazije, v M. Soboti smo šli taborit k negovskemu jezeru.
V petek, zjutraj ob sedmih, smo se zbrali v gimnaziji. S seboj smo imeli nahrbtnike. Kmalu je prišel kamion, toda na kamionu je bilo premalo prostora, zato smo se peljali v dveh skupinah. Že čez nekaj ur smo bili v Negovi, kjer smo se ustavili ob velikem ribniku, ki je poln plavajočih lokvanjev.
Vodja taborišča, Branko Kureš, je poiskal dober prostor, na katerem smo postavili šotore. Ko smo uredili šotore, smo imeli kosilo. Po kosilu smo se šli kopat v ribnik. Voda je bila čista in topla. Le na dnu so bili vodni oreški, na katere se je marsikdo zbodel. Kopali smo se tako dolgo, dokler ni sonce zašlo.
Po večerji smo imeli zbor. Določili so stražo, v kateri sva bila jaz in Andrej Grum. Imela sva žepne električne svetilke.
Dnevni red taborjenja je bil naslednji: zjutraj najprej telovadba,
nato zbor, zajtrk, nabiranje gob in dračja, malica, učna ura, kopanje, kosilo, taborniški molk, malica, taborniške igre, zbor, večerja in spanje.
Po večerji smo navadno zakurili taborniški ogenj in se Šalili. Najraje pa smo se kopali in lovili ribe.
Franček Pajtler, Osn. šola M. Sobota
ODRANCI
Pionirji osnovne šole iz Odranec so uprizorili pred tedni igro »Jurček«. Igro so lepo izvedli. Pionirji so bili tudi na izletu. Mlajši so si ogledali radenske slatinske vrelce. Ena skupina pa je bila na izletu v Zagrebu, kjer so si ogledali živalski vrt.
Odranski pionirji so priredili tudi razstavo risb in ročnih izdelkov. Razstavo si je ogledalo precej ljudi.
V okviru pionirskega tekmovanja. ki ga je razpisal Pionirski list, so dobili novo šahovsko garnituro.
-ik
tišina
Že dalj časa so imeli Tišinčarje jako slabe vaške ceste. Posebno cesta od Tišine do Vanča vesi je bila zelo slaba, vsa polna jam in kotanj. Bivšemu vaškemu odboru je bila vsa kritika bob v steno. Sedanji odbor se je končno odločil k urejevanju vaških cest.
S seje občinskega odbora v Beltincih
Večjo pozornost
razvoju živinoreje
V četrtek, 27. junija je bila v Beltincih redna seja občinskega ljudskega odbora. Potrdili so zaključni račun občine za leto 1956, spremenili v lanskem družbenem planu postavko, ki se tiče obveznosti domačega kinematografa, spremenili in dopolnili letošnji družbeni plan ter ga tako vskladili z novimi predpisi glede delitve dohodkov pod-
jetij, poleg tega so pa še sprejeli odlok o pavšalni skočnini.
Lani so planirali 48,750 mil. dohodkov in toliko izdatkov, vendar pa je bil planirani dohodek presežen za več kot 3 milijone. Ta sredstva sedaj ležijo v proračunski rezervi. Ostalo pa je tudi nekaj neplačanih računov. Zaradi tega so že med letom morali omejiti negospodarske investicije. Težave so nastale pri zdravstveni zaščiti, ker so bil stroški za 3 milijone večji, kakor so pa predvidevali. Za prosveto so izdali nad 22 milijonov, omejiti pa so morali urejevanje in popravljanje šol. Letos se bodo zaradi novih predpisov tudi dohodki stekali na nekoliko drugačen način in zato so zmanjšali občinsko doklado od lanskih 7 odst. na 5 odst.
Precej živahno pa je postalo med diskusijo o pavšalni skočnini, ker je zaradi lanskih pritožb kmetovalcev letos niso pobirali. Vendar pa se je pokazalo, da so take prisilne mere še vedno potrebne, saj so ljudje na veliko začeli pripuščati krave raznim zakotnim bikom, kar pa ima za gospodarstvo veliko škodo. Tudi osemenjevalne postaje so ostale brez dela, poraslo pa je število okuženih krav. Zato so sklenili, da bodo letos pobirali pavšalno skočnino, le s to razliko, da se ho ta denar zbiral pri zadrugah, ki pa bodo tudi same morale poskrbeti za plemenjake. Odborniki so ostro kritizirali neodgovorno razpolaganje z družbenimi sredstvi, saj so cene pri nakupih plemenjakov tako visoke, da imajo zadruge zaradi njih vedno izgubo, na ta račun pa nepravilno bogatijo nekateri posamezni kmetje. Zato bi bilo potrebno za plemenjake določiti, za koliko odstotkov bo cena višja. Tudi živinozdravnik bi moral plemenjake redno pregledovati.
Pred zaključkom seje so še rešili nekaj tekočih zadev.
šb
Iz Križevec
v Prekmurju
Partizan Križevci v Prekmurju je v nedeljo priredil društveni nastop, na katerem so sodelovale vse vrste. Nastopu je prisostvovalo mnogo ljudi, predvsem iz Križevec. To je bil prvi večji letošnji nastop in obenem pregled letošnjega dela. Društvo je zelo aktivno in najboljše v občini Petrovci. Telovadci so nastopili tudi na sektorskem zletu v Rakičanu.
Društvo dela v zelo slabih pogojih, nima dovolj orodja, prav tako denarja. V bodoče bo moral Obč. LO Petrovci posvetiti večjo pozornost društvu v Križevcih.
Nastop v nedeljo si je ogledalo mnogo domačinov. Spored je bil pester. Najprej so nastopili cicibani z različnimi igrami, mlajši pionirji s tekmovalnimi igrami, starejši pionirji in pionirke v atletiki. Nato so nastopili pionirji in pionirke z zletnimi vajami, igro med dvema ognjema itd.
*
Osnovna šola Križevci v Prekmurju je ob koncu šolskega leta priredila razstavo. To je bila prva razstava v povojnih letih v Križevcih. V nedeljo je bil tudi roditeljski sestanek; šolska učilnica je bila do zadnjega kotička napolnjena. Šolki upravitelj Beloglavec je starše seznanil z učnim uspehom. Prav tako pa so sc tudi pogovarjali o raznih vzgojnih vprašanjih. Po končanem roditeljskem sestanku so si vsi starši ogledali razstavo.
Ob zaključku šolskega leta so starši dali vso priznanje učiteljskemu kolektivu in mu zaželeli prijetne počitnice.
Ob zaključku šolskega leta v Križevcih
Preveč bi moral napisati, če bi se hotel dotakniti vsega, kar bi bilo potrebno in tudi zanimivo. Za sedaj samo bistveno. Našo javnost predvsem zanimajo učni uspehi. Le ti so letos koraj enaki lanskim. V prvih razredih gimnazije je bilo ob koncu šolskega leta 51 % pozitivnih, v drugih pa je nekoliko boljši uspeh.
V tretjih razredih je bilo 68 % pozitivnih v četrtem pa 91 %. Številke kažejo, da odstotek pozitivn-- raste od prvih razredov navzgor, kar je tudi razumljivo. V višjih razredih kažejo dijaki in tudi starši več ra-
zumevanja do šolskega dela, predvsem zato, ker po končani tretji in četrti gimnaziji gredo otroci v razne poklice ali se pa posvetijo nadaljnjemu študiju. V letošnjem šolskem letu ni bilo posebnih motenj, ki bi bistveno vplivale na učne uspehe. Na nedeljskem roditeljskem sestanku smo ugotovili, da so starši v skrbeh, kam bi dali učit svoje otroke. Letos jih odide precej v obrt, v strokovne šole, nekaj jih bo pa študiralo na srednjih šolah v Mariboru in v M. Soboti. Težko je dobiti učno mesto. Tudi na strokovne šole ne morejo vzeti vseh prijavljencev, zato se večkrat zgodi, da kandidati opravijo potrebne sprejemne izpite, potem pa zaradi navala ne morejo biti sprejeti. Mi v tem predelu Slovenije smo še posebej prizadeti, ker ni industrije in tudi ne kakih večjih obratov, ljudi je pa veliko. Edino ugodne šole so obrtne, taka je tudi križevska, ki že vsa leta po vojni vzgaja kvalificiran kader. Če bi te šole ni bilo, bi bila predvsem socialno ogrožena mladina zelo prizadeta.
Povprečen šolski obisk je zelo dober, saj znaša okrog 97 %.- Bilo je nekaj primerov neopravičenega izostajanja, kjer je moral pri starših in tudi varuhih posredovati sodnik za prekrške. Posebno zanimiva pa je bila šolska razstava. Letos smo jo imeli kar v treh razredih. Starši so si v velikem številu ogledali delo svojih otrok. Po oceni okrajne komisije, je bila naša razstava ocenjena kot najboljša v okraja. Predvsem so pohvalili ročne izdelke in učila, ki so si jih dijaki sami napravili, in to predvsem za fiziko. Posebno uspešna in tudi zelo koristna je bila letos šolska kuhinja. Pozimi je dobivalo topel obrok-malico po 240 otrok dnevno, poleti nekoliko manj. Pojedli so 750 kilogramov sira, preko 900 kg kruha, precej riža, kakaa in zdroba. To je precej, če upoštevamo, da je na šoli 350 otrok.	J. Majcen
Taka je šola v Križevcih pri Ljutomeru; tesna, na neprimernem prostoru in še kaj; zato ni čudno, če si želijo ljudje v Križevcih novo, prostorno moderno šolsko poslopje
CIRIL RAJH
60-LETNIK
Kdo ne pozna v Prlekiji in daleč naokrog v naši širši domovini Cirila RAJHA, zobarja iz Ljutomera? Dosegel je 6. »dekado« popolnoma čil in zdrav.
Rodil se je 30. junija 1897 pri Bolfenku v Slov. Goricah kot 5. sin učitelja na tamkajšnji šoli. Osnovno šolo je dovršil v Št. Janžu na Dravskem polju, kjer je njegov oče pozneje služboval. Do leta 1913 je nadaljeval študij na gimnaziji v Ljubljani, ki ga je pa moral zaradi težkega obolenja opustiti. Kakor sam pravi, je bil študij v tistih časih pri skromnih dohodkih staršev za 5 sinov izredno težak. Mnogo so morali prestradati, da so vsi sinovi dosegli poklic profesorja. uradnika pošte, akt. oficirja in dva sinova poklic zobarja.
Zobne tehnike se je izučil v Ljubljani ter v I. svetovni vojni v vojnih zobnih ambulantah. Leta 1918 je postal vojni ujetnik. Po vrnitvi iz ujetništva se je leta 1920 zasidral kot zobotehnik v vojnem zobnem ambulatoriju v Ptuju. Leta 1921 je bil zobni asistent v zdravilišču v Rogaški Slatini. Nikakor mu v teh letih ni uspelo dobiti primerne namestitve. Zato se je odločil — že mladoporočen — z družico Marico na daleko pot v Makedonijo. Tam je prebil kot zobarski asistent in tudi kot samostojen zobar celih 5 let, od leta 1921 naprej. Tamkaj si je v strokovnem poklicu pridobil obilo izkušenj, za bodočo življenjsko pot pa se je opremil z mnogo volje, borbenosti in marljivosti.
Leta 1927 se je preselil v svojo ožjo domovino v Ljutomer ter tamkaj ustvaril dentistični laboratorij. Kot dober dentist je bil znan daleč izven Ljutomera.
Leta 1930 si je pridobil diplomo. Tudi drugače je hodil v zamejstvo na strokovno izobrazbo.
Leta 1941 je bil med prvimi, ki se je pridružil gibanju NOB proti okupatorju. Leta 1944 je bil po daljšem preganjanju odveden v gestapovske zapore v Ljutomeru in Mariboru in končno v taborišče Dachau.
Koncem junija 1945 se je vrnil iz Dachaua peš domov. Čeprav izčrpan, se je lotil reorganizacije zobozdravstva že takoj leta 1945. Izkazal se je kot izboren organizator ter je do danes uspešno organiziral splošno zobno ambulanto v Ljutomeru, ki je znana kot dobro urejena ustanova. Uredil je poleg glavne ambulante še tri sektorske ambulante. Zadnji 2 leti dela z vso vnemo v zobozdravstveni preventivi šolskih otrok. Kot javni delavec se je vidno in uspešno uveljavil kot predsednik mest. odbora Zveze borcev in tudi drugače je ostala v vseh važnejših socialno zdravstvenih vprašanjih njegova beseda tehtna. Kot dober strokovni delavec in organizator je poznan vsem našim najvišjim znanstvenim forumom ter oblastem.
Tov. Ra j h n želimo prav vsi, ki ga poznamo, posebno pa njegov zdravstveni kolektiv, še dolgo let zdravja in uspeh pri delu.
Tišina
Priljubljeni učitelj, režiser in pevovodja tor. Mirko Križman s svojo soprogo tov. Jelko odhaja na novo službeno mesto v Maribor. Na novem mestu jima želijo uspeh otroci, igralci in pevci.
Vanča ves
Bivši občinski ljudski odbor na Tišini je leta 1955 dal denarna sredstva za zgraditev mrtvašnice na pokopališču v Vanča vesi. Mrtvašnica je res v glavnem končana, potreben je le še notranji in zunanji omet.
J. G.
S FENOLINOM
obvarujemo njive in gozdne nasade pred divjadjo
V onih loviščih, kjer so lovske družine z umnim gospodarjenjem zvišale stalež divjadi, skušajo kmetovalci odganjati divjad od njiv in
drevesnic na razne načine. Strašila ne pomagajo dosti, ker se jim divjad dokaj hitro privadi ali pa jih sploh ne vidi, saj se navadno pase ponoči, ko je tema. Da bi pomagali našim kmetovalcem, jim svetujemo sledeče:
Lovska zadruga v Ljubljani že nekaj let prodaja zaščitno sredstvo proti divjadi z imenom fenolin. To je zelo ostro smrdeč, tekoč katranski preparat z dodatkom fenolnih olj. Sestavljen je po preizkušenem nemškem receptu.
Poizkusi z uporabo kemičnih zaščitnih sredstev so se v mnogih državah dobro izkazali in tudi pri nas fenolin v splošnem hvalijo; v nekaterih naših predelih so s tem sredstvom polja pred divjadjo zelo dobro zavarovali, ne uporabljajo ga pa še v zadostni meri naši kmetovalci.
Cesto kmetje ali lovci fenolina ne znajo uporabljati. Z njim namažejo ali poškropijo tu in tam kako drevo, namočijo vanj količek in ga zasade ob njivi itd. Seveda na ta način fenolin hitro izhlapi ali pa ga dež izpere že po nekaj dneh. Tako je njegov učinek zelo majhen. Rav-
nati je treba takole: suhe manjše odpadke lesa ali lepenke, kos izolacijske plošče, suho šoto, staro cunjo ali podobno namočiš v fenolinu in obesiš ob njivah približno 10 m vsaksebi kakih 30 cm od tal, v drevesnici ali v gozdu pa nekoliko više. Vedno pa moraš v fenolinu namočene predmete pokriti z deščico, tako da ostanejo suhi, če dežuje. Kadar fenolin izhlapi, moraš predmet ponovno namočiti oziroma namazati.
Žal se divjad sčasoma privadi tudi na ostro smrdeča sredstva. Zato je dobro, da od časa do časa prekinemo z zasmrajanjem s fenolinom in pričnemo s ponovno uporabo šele čez nekaj tednov.
Fenolin dobite pri lovskih družinah, katere so ga dolžne nabaviti za kmetovalce svojega področja v zadostni količini.
Okrajna lovska zveza, M. Sobot«
Kmalu bo začel svatovati . . .
POMURSKI VESTNIK, 4. jul. 1957

4
V Nedelici svetijo z elektriko
V nedeljo so v Nedelici na svečan način prižgali električno luč, ki jo je zaenkrat dobil le srednji del vasi, nekaj nad 50 hiš, a ostali bodo morali še počakati. Tega so kriva številna nesoglasja, poskusi nekaterih, da bi se izmaknili svojemu deležu in prišli čim ceneje do elektrike. Tako je bila pot do elektrike precej trnjeva in počasna, saj so bi-
la dela pogosto prekinjena. Tem večja pa je bila tudi radost tistih, ki so si zvečer že lahko svetili z električno lučjo.
Svečani otvoritvi sta poleg številnih vaščanov iz Nedelice in sosednjih vasi prisostvovala tudi predsednik ObLO v Lendavi Slavko Lindič in predsednik ObO SZDL Jože Varga.
SOBOŠKA KRONIKA
Poroke in rojstva od 22. do 29 junija 1957
Poročili so se: Stefan Rac, mizarski pomočnik iz M. Črnec in Helena Otrin šivilja iz M. Sobote; Franc Mlinarič, vodovodni delavec in Alojzija Bagari, oba iz Bakovec.
Rodile so: Ana Hari iz Lukačevec, dečka; Irena Sever iz Pečarovec, dečka; Šarika Vitez iz Pečarovec, dečka; Gizela Grof iz Martjanec, deklico; Marija Kuzmič iz M. Sobote, dečka; Sonja Červek iz M. Sobote, dečka; Irena Čarni iz Moravec, deklico; Marija Sajnko iz Mote, deklico; Marija Fartek iz Pečaravec, deklico; Marija Stanjko iz Mo-
lovec, deklico; Amalija Horvat iz M. Sobote, deklico; Jolanka Balajc iz Sela,  dečka; Rozalija Bazilj iz Vanče vesi, deklico; Rozalija Cigit iz Nedelice, dečka; Marija Papič iz Kramarovec, deklico in Kristina Ulen iz Vanče vesi, deklico.
Umrl je: Dimitrije Mikajlovič iz Oberske, okraj Brčko, star 21 let.
Nesreče in nezgode
Plinska peč je eksplodirala, ko jo je montiral 26-letni kovaški pomočnik Janko Kralj iz Ljutomera. Dobil je hude opekline po obrazu in obeh rokah.
Pod avto je padel 33-letni Ludvik Zelko, delavec pri »Morski regulaciji« iz Melinec in si poškodoval hrbtenico.
Rebra se je zlomil 62-letni tesarski pomočnik Matija Gjergjek iz Puconec, ko je padel precej globoko z ostrešja.
Češnje je obiral 48-letni Nikola Belec iz Fikšinec. pa je padel okrog 10 metrov globoko ter si zlomil rebra in dobil še več drugih poškodb.
Tudi 10-letna Magda Šanca iz Domanjševec je pri obiranju češenj padla z drevesa in si zlomila levo roko pod komolcem.
Visoko med gostimi vejami je nabirala češnje 13-letna Veronika Baligač iz Beltinec. Tedaj je oče zapazil v bližini jastreba, vzel flobertko in streljal. Zadel pa ni ptiča, ampak v levo ramo svoje hčerke, ki je ni niti videl. Jastreb je odletel, deklico pa so odpeljali v bolnišnico.
V ZADNJEM HIPU PREPREČEN
POŽAR
Otroci se radi igrajo z vžigalicami in zažigajo ogenj. To delajo mali otroci. Nerazumljivo pa je, kako je mogel že 9-letni Silvo Zemljič iz vasi Lomanoše pri Radgoni s svojimi še mlajšimi bratci in sestricami zažgati slamo tik za šupo. Nato so odnesli ogenj še v šupo na dvoje mest ter nalagali nanj koruznico in slamo, da se je močno kadilo. Vsak hip bi lahko zagorela šupa ter bi ogenj zajel gospodarsko poslopje in morda še sosednje hiše in gospodarska poslopja. Nesreča bi lahko bila ogromna. K sreči pa je opazila gost dim Marija Hajdič, ki je članica gasilskega društva v Radgoni. Prihitela je k šupi in v kratkem času se ji je z velikim naporom posrečilo, da je vsa tri žarišča ognja pogasila. Dobila pa je lažje opekline na obeh nogah, a je bila vesela, da je •odvrnila hudo nesrečo.
Kupšinci
Na pobudo krajevnega odbora in vaškega odbora SZDL so pričeli navažati v Kupšincih gramoz za vaške ceste. Uredili so tudi obcestne jarke.
Prva MDB že dela
V torek, 2. julija je bil popoldne ob 2. uri zbor prve mladinske delovne brigade, ki bo delala pri graditvi ceste Mačkovci — Petrovci. Brigadirje je ob odhodu na gradilišče pozdravil tudi predsednik OLO tov. Franc Rogl in jim zaželel obilo delovnih uspehov. V brigadi je največ mladine iz M. Sobote, pretežni del srednješolcev, nekaj pa iz občine Grad. Vodi jo tov. Flegar, učitelj pri Gradu. Brigada bo stanovala v mačkovski osnovni šoli.
šb
OKRAJNA GASILSKA ZVEZA v M. SOBOTI obvešča
Materialne potrebe PGD:
Da bi razpolagali s potrebnimi podatki glede potreb gasilskih cevi, orodja, opreme in tipizacije spojk ter armature, vabimo vse upravne odbore društev, da vložijo pri svojih občinskih gas. zvezah prošnjo oziroma prijavo. Gospodarski odseki ObGZ bodo te prošnje reševali ter sestavili predlog za dodelitev podpor iz sredstev ObLO oziroma gasilskega sklada.
Rok je do 31. VII. t. l.
Zavarovanje žetve pred požari:
Ker se obeta suho in vroče poletje, naročamo vsem gas. društvom, da primerno zavarujejo žetev in mlačev. Kopice ob železniški progi morajo biti zložene najmanj 150 m od proge. Strnišča pa je potrebno prekopati ali preorati v širini vsaj 50 cm tako, da se požar ne more širiti. Ob mlačvi morajo biti pripravljena gasilska orodja in zadostna količina vode. Strogo je prepovedano kajenje, dimniki in izpušne cevi traktorjev pa morajo biti zavarovani tako, da ne mečejo ognja in isker v svojo okolico.
Mlake in vodni bazeni:
Kljub večkratnim opozorilom, da je nujno očistiti mlake in vodne bazene, ugotavljamo, da našemu naročilu ni zadoščeno. Ker je v zadnjem mesecu število požarov zaradi strel občutno naraslo, gašenje pa je bilo otežkočeno, ker je primanjkovalo vode, ponovno strogo naročamo, da je potrebno mlake in bazene nemudoma očistiti.
Iz pisarne OGZ
ZDRAVSTVENA DEŽURNA SLUŽBA
Četrtek, 4. julija 1957
Dr. Miloš Borovšak, stanuje v Kolodvorski ulici — novi blok.
Nedelja, 7. julija 1957
Dr. Lea Talanyi-Pfeifer, stanuje v Krekovi ulici. Od 8. do 12. ure v splošni ambulanti, v nujnih primerih popoldne in ponoči na stanovanju.
Tedensko nočno dežurno službo ima od 8. do 14. julija 1957 dr. Nikolaj Lanjščak, stanuje na Lendavski cesti št. 7.
Prostovoljni krvodajalci
Od 24. do 30. junija 1957
Dušan Jenko iz Rakičana, tretjič; Marija Smodiš iz Petanjec, drugič; Frančiška Škrlec iz Radenec, drugič; Marija Grah iz M. Sobote, bolnica; Jožef Vereš iz M. Sobote; Vera Jenko iz Rakičana; Leopold Vrbančič z Janževega vrha; Stane Madon iz Šratovec; Tončka Novak z Račkega vrha; Stanka Cigit, Angela Zemljič, Ana Križanič, Ida Koren in Marta Križanič, vsi iz Rihtarovec; Marija Rakuša, Erika Benko, Školastika Kolosovski, Anica Zamuda in Marjeta Krašovec, vsi iz Radenc.
OSEBNA VEST
Pred komisijo za polaganje strokovnih izpitov pri Svetu za zdravstvo LRS v Ljubljani je pred kratkim uspešno opravil strokovni izpit dr. Marijan Herzog, zdravnik splošne bolnišnice v M. Soboti. Čestitamo!
ZAHVALA
Dr. Sedlačekovi, zdravnikom in ostalemu strežnemu osebju ginekološkega oddelka bolnišnice o Murski Soboti, se iskreno zahvaljujeva za uspelo operacijo naše mame. — L. Šoštarec iz Gorice, Bela z ženo in domačimi.
Prodamo iz proste roke privaten, prvovrstno renomiran
HOTEL
v centru mesta Ljutomer.
Hotelska stavba, zidana leta 1937, je enonadstropna.
V	pritličja so gostilniški lokali: velika točilnica, dve posebni gostilniški in ena lovska soba, kuhinja itd.
V	prvem nadstropju je 10 sob za tujce, s kopalnico. Tekoča voda v stavbi. Cela stavba podkletena. Na dvorišču je velik gostilniški vrt in posebna stavba s svinjakom, pralnico in drvarnico. Uvoza sta dva. — Cena po dogovoru. Ponudbe poslati na upravo lista pod »Lepa priložnost.
D-601
Prekmurski magazin bo preselil dne 8. julija prodajalno
GALANTERIJO
„VESNA”
s Trga zmage 4 — na TITOVO CESTO 7 nasproti pošte. Priporočamo vsem potrošnikom, da si ogledajo naše nove vzorce galanterijskega in športnega blaga.
Nad 2 milijona škode na hišah
in preko 300.000 dinarjev na živini je povzročila strela v drugi polovici junija v Pomurju
Do tal je pogorela hiša z gospodarskim poslopjem pri Jožetu Bajerja v Križevcih v Prekmurja, ko je strela v noči 21. junija udarila v hišo. Od tu se je razširil ogenj na sosedovo hišo in gospodarsko poslopje Karla Lucu, ki sta tudi popolnoma zgoreli. Prvi ima škode nad 300.000, drugi nad 400.000 dinarjev.
Isti dan je strela udarila v gospodarsko poslopje Ivana Gederja v Podgradu v Apački kotlini. Strela poslopja ni vžgala, ampak je ubila le tri krave in napravila nekaj manjše škode. Škoda znaša okrog 150.000 dinarjev in je krita z zavarovalnino, ker je imel Geder iz previdnosti govejo živino zavarovano.
Strela, ki tudi ni povzročila ognja, je udarila v hišo Antona Perneta v Podgrada v Apački kotlini. Šarila je po kuhinji, razbila okensko steklo, uničila radio-aparat in del hišne inštalacije. Škode je nad 50.000 dinarjev.
Okrog 350.000 dinarjev škode je napravila strela Štefanu Gombocu iz Krplivnika, ko je med hudo nevihto udarila v hišo, ki je bila s slamo krita in je zgorelo celo ostrešje ter
še nekaj kmetijskega orodja Gomboc je bil na srečo zavarovan.
Srečo je še imela Karolina Horvat iz Vaneče. Strela je udarila v hišo, a ni vžgala. Razbila je dimnik, strop in del zidu. Nekaj strešne opeke je tudi pokvarila. Lustnico hiše Horvatovo je omamila, da
je	obležala	v	nezavesti, a	hujšega
ni	bilo. Skoda	ni prehuda,	a še ta
bo krita z zavarovalnino.
Tudi še 21. junija je udarila strela v elektrovodni drog 50 metrov od hiše Elka Sinica iz Puževec. Razbila	je drog,	preskočila na	hišo, ki
je	k sreči	ni	vžgala, pač	pa raz-
trgala hišno napeljavo. V hlevu pa je ubila kravo. Skoda znaša nad 60.000 dinarjev.
Dan kasneje je med kratko, o hudo nevihto udarila strela v akacijo, oddaljeno dva metra od gospočinskega kmetijskega gospodarstva činskega kemtijskega gospodarstva v M. Soboti in stoji v bližini sejmišča. Strela je z akacije preskočila na poslopje, kjer je nad hlevi bilo spravljeno še nekaj starega sena, ki se je v hipu vnelo in zgorelo. Uničeno je tudi celo ostrešje in, vsa strešna opeka. Soboški gasilci
so bili takoj pri požara in ga hitro omejili. Tudi vso živino iz hleva so rešili. Nastala škoda znaša 400.000 do 500.000 dinarjev.
Pri Gradu je strela udarila v svinjski hlev in ubila eno svinjo. Nato je preskočila na hišo, kjer je zgorelo celo ostrešje. Zgorelo je tudi precej sena in nekaj kokoši. Škodo cenijo na 350.000 dinarjev in je le delno krita z zavarovalnino.
Hudo neurje je zajelo Ernesta Cera iz Bodonec, ko je z dvema konjema peljal voz sena proti domu. Strela je udarila v enega izmed obeh konjev in ga na mestu ubila, medtem ko je drugi ostal nepoškodovan. Seno na vozu pa je zgorelo. Sosedom, ki so prihiteli na pomoč, se je posrečilo, da so rešili voz, ki je začel goreti. Cer ima nad 90.000 dinarjev škode.
Najhujšo nesrečo pa je povzročila strela v Motvarjevcih, ki je zahtevala smrtno žrtev. Gizela Jakisa, stara 45 let, je delala na travniku, oddaljenem od vasi le 100 metrov, ko je prihrumela nevihta. Jakiševa ni pravočasno pustila dela in si poiskala zavetje, ko je udarila strela; mrtva se je zgrudila na tla. dila na tla.
TEDENSKI KOLEDAR
Nedelja, 7. julija — Vilko Ponedeljek, 8. julija — Špela Torek, 9. julija — Tomaž Sreda, 10. julija — Amalija Četrtek, 11. julija — Olga Petek, 12. julija — Mohor Sobota, 13. julija — Dragan
KINO
MURSKA SOBOTA - od 5. do 7. julija ameriški film: »Tarzan in njegova prijateljica«, od 9. do 10. julija češki film: »Kavarna na glavni cesti«. Samo 11. julija ameriški barvni film: »Lidija Bailey«. Lendava — od 5. do 7. julija ameriška drama: »Strah«, od 9. do
10.	julija ameriški pustolovski film: »Klic divjine«.
SLATINA RADENCI — od 7. do 8. julija ameriški film: »Darilo na vrvici«, 11. julija argentinski film: »Vojna gaučev«.
GOR. RADGONA — od 3. do 4. julija italijanska drama: »Burja«, od 6. do 7. julija ameriški barvni film: »Mirni človek«, od 10. do
11.	julija ameriška drama: »Komu sije sonce«.
VERŽEJ — 6. in 7. julija madžarski barvni film: »Kvišku glavo«, 11. julija italijanski film: »Milijonski Neapelj«.
VELIKA POLANA - 7. julija ameriški film: »Hondo«.
ČEPINCI — 7. julija švedski film: »Gospodična Julija«. Žurnal (Umrl je Moša Pijade).
MALI OGLASI
200 ccm MOTORNO KOLO ZNAMKE »ZÜNDAPP«, v dobrem stanju, ugodno prodam ali zamenjam za »MOPED«. Štiberc Marjan, Lendavska c. 10/1V. (novi blok), M. Sobota.	M-603
HIŠO s 25 arov zemlje v Radencih, po ugodni ceni prodam. Naslov v upravi lista.	M-590
Dr. KASTELIC GABRIJEL, specialist za notranje bolezni v Murski Soboti, od 4. do 28. julija ne ordinira.	M-591
IZUČIL bi se rad v elektromonterski stroki. Geza Kerčmar, Berkovci, p. Prosenjakovci.
M-592
TOVARNA MLEČNEGA PRAHU v Murski Soboti razpisuje 2 delovni mesti šoferjev. Prošnje je nasloviti na Tovarno mlečnega prahu v Murski Soboti najkasneje do 10. julija 1957. Plača po tarifnem pravilniku.	M-573
ENODRUŽINSKO HIŠO, primerno za obrtnika-mizarja, prodam. J. Šel, Zlatoličje 104, p. Starše.
M-594
ENODRUŽINSKO HIŠO, NEDOGRAJENO, takoj vseljivo, z gospodarskim poslopjem, 0.80 ha zemlje, z lepimi mladimi sadnimi nasadi, prodam. Možnost je kupiti tudi več posestva v neposredni bližini; primerno za vsakega obrtnika. Posestvo se nahaja deset minut od trgovine ter avtobusne postaje ob glavni cesti Maribor— G. Radgona. Informacije: Jože Barko, modno krojaštvo, Kadrenci štev. 2, p. Cerkvenjak.
M-595
MOTORNO KOLO s prikolico, znamke BMW 750 cmm, v odličnem stanju, prodam. Kladič Anton, izradba kože Čakovec, Novakova štev. 40.	M-596
POSESTVO v izmeri 4.50 ha, s stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem, prodam. Vprašati pri Francu Špuru, Zagorje štev. 15, p. Tomaž pri Ormožu.
M-597
VINOGRADNIŠKO POSESTVO prodam. Vprašati ob nedeljah, Veličane 79, p. Ivanjkovci.
M-598
IŠČEMO POVERJENIKE za pridobivanje naročnikov na revijo »Progres« in »Maneken«. Zaslužek dober. Delo primerno za študente, upokojence, gospodinje in za osebe raznih poklicev, ki imajo veselje do komercialnih poslov. Osebne ali pismene ponudbe pošljite na: Uprava revije »Progres«, Ljubljana, Titova c. 50.
M-599
ZADRUŽNO OBRTNO PODJETJE AGROSERVIS Murska Sobota
Sprejme takoj v stalno službo: OBRATOVODJO
Pogoj: absolvent delovodske šole z najmanj 5 let prakse v avtomehanični stroki ali mojster avtomehanik z 10 let prakse.
MOJSTRA ZA TRAKTORSKI ODDELEK
mojster-avtmehanik ali mehanik z 5-letno prakso;
3-5 AVTOMEHANIKOV z odsluženim vojaškim rokom in najmanj 3 leta prakse;
AVTOELEKTRIČARJA kvalificiran ali visokokvalificiran delavec z nekaj let prakse.
Plača po tarifnem pravilnika oz. po dogovoru.
D-602
MOŽ Z NEVARNIM SMEHLJAJEM
EDGAR WALLACE	19
»Opozarjam vas, da bom vse, kar boste zdaj povedali, uporabil proti vam,« je dejal inšpektor Falmouth gospodični Diani Olivant. Pri tem si ni mislil ničesar, ker je bila to predpisana formula, toda dekle so zadele te besede kot grom iz vedrega neba.
»Obtožujete me?« je vzkliknila in samo zato ni prebledela, ker pod debelim slojem šminke ni mogla prebledeti.
»Ker ste ščitili morilca,« je kot mimogrede dejal Falmouth in se smehljal.
». . . morilca,« je gospodična Olivant vsa iz sebe ponovila. »John vendar nikogar ni umoril! Tako je pisalo tudi v časopisu — in za to je bil mnogo preplah.«
»Vi ste bili njegova ljubica?« jo je naravnost vprašal Falmuth.
Gospodična Olivant mu je povedala svojo zgodbo, ki Johnu Merryweatherju ni dajala najlepšega spričevala. Toda Falmouth si s tem ni mogel mnogo pomagati.
»In o Simonu Hopkinsu ne veste ničesar?« jo je dalje
spraševal.
Diana si je medtem opomogla od strahu. Prekrižala je noge v svilenih nogavicah in pogledala inšpektorja s pogledom, ki bi ga naj omrežil.
»Tako rada bi vam pomagala,« je milo dejala. »Toda o Hopkinsu ne vem ničesar. Več kot enkrat sem govorila z Johnom o njem, Toda John mi je dejal, da o njegovem privatnem življenju ne ve skoraj ničesar. Simon Hopkins je bil zelo vase zaprt človek.«
»Jaz sem istega mnenja,« je besno odgovoril Falmouth. »Stanoval je v Bermondseyu, toda tega stanovanja sploh ni uporabljal, čeprav je bila najemnina zelo visoka. Imeti je moral kakšno drugo stanovanje, kajti v Hyde Parku gotovo ni prenočeval«.
»Gotovo ne,« je ponovila gospodična Olivant. »Za mlada dekleta se ni nikdar zmenil.«
Falmouth je preslišal to neumno pripombo. »Ali ga ni Merryweather nikdar obiskal v njegovem stanovanju?« je vprašal.
Gospodična Olivant je takoj zanikala.
»Večkrat se je John pritoževal, da je Simon Hopkins odklanjal sleherni privatni stik z njim,« je pojasnila. »Sicer je večkrat obiskal Johna in Cresslerja v njunih stanovanjih, toda nikdar ju ni povabil k sebi.«
Falmouth ni dvomil, da govori gospodična Olivant resnico. Ves obupan je spoznal, da je znal Simon Hopkins mojstrsko zabrisati vse sledove za seboj in vedno bolj brezupno se mu je zdelo to iskanje. Seveda je živel nekje pod drugim imenom — kaj pa osebni opis? Ah, saj je bilo tako lahko spremeniti zunanji videz!
Gospodična Diana je prebudila inšpektorja iz njegovih turobnih misli.
Zdaj sem se nekaj spomnila!« je navdušeno dejala. »Spomnila sem se nekaj odličnega. Lahko vam dam migljaj, inšpektor, izreden migljaj!«
Prosim, storite to,« je vljudno odgovoril Falmouth. čeprav ni več upal, da bi zvedel od gospodične Olivant kaj pametnega.
»Nekoč je pozno zvečer prišla sem neka važna službena novica,« je pripovedovala Diana, najprej počasi, potem pa vedno bolj živahno. »Toda gospod Hopkins se je odpeljal že domov. Vedeti morate, da ni imel svojega avtomobila, temveč se je posluževal taksija ali pa tramvaja.«
»Da, to vem,« je raztreseno dejal glavni inšpektor.
»No,« je nadaljevala Diana, »John mi je takrat dejal: Brezpogojno moram še nocoj govoriti z njim. Peljal se je torej v Bremondsey, tam pa ugotovil, da Hopkins tega stanovanja sploh ne uporablja. Zato ga tisti večer ni mogel najti in prihodnji dan se je pritožil. Hopkins pa ga je nahrulil: Kaj vam mar, kje stanujem! To vem natanko, ker mi je John potožil.«
»Kaj pa dalje?« jo je nestrpno vprašal glavni inšpektor.
»John je postal radoveden,« je glasil odgovor. »Dejal mi je: tu nekaj ni v redu, in prihodnji dan je zasledoval Hopkinsa, ki se je tokrat peljal z avtobusom.«
Falmouth je od razburjenja stisnil pesti.
»Kam? Kam ga je zasledoval?«
»V Islington Vale,« je odvrnila gospodična Diana Olivant. »Več tudi jaz ne vem.« Za hip je zaprla oči, ko pa jih je spet odprla, inšpektorja že ni bilo več v sobi.
13. poglavje BREZ MASKE
Razgovora s profesorjem Gwen ni mogla pozabiti. Mar jo je samo dražil? Toda glas mu je zvenel zelo resno, ko je dejal: »Moža ki vas želi poročiti, boste v kratkem spoznali.« Šlo je torej brezdvoma za nekega moškega, ki jo je poznal, katerega pa ona ni poznala . . . Je Foster konec koncev znorel? Jo je hotel sam zaprositi za roko? Ne, to je bilo v nasprotju z njegovimi besedami. Kaj je vse to pomenilo? Profesor ji je tudi obljubil, da bo govoril z Mortimerjem Storrom o čudnem srečanju z Johnom Merryweatherjem, toda doslej ji ničesar ni povedal o tem razgovoru.
Najraje bi Gwen zapustila hišo v Coram Streetu, toda predobro je vedela, da bi takrat ostala brez vsega. Kje naj bi našla službo in stanovanje? Še vedno je bila ožigosana kot tatica. Ali je glavni inšpektor Falmouth medtem že ugotovil, da je postala žrtev nesramne zarote, zarote, katere pomen in namen najbrž nikoli ne bo spoznala?
Medtem ko je Gwen to premišljevanje znova spomnilo Falmoutha, čeprav se je temu upirala, pa je prišlo med Mortimerjem Storrom in profesorjem do razgovora, ki ni kazal, da se pogovarjata gospodar in služabnik. Allan Foster je končal z besedami: »Vrč gre tako dolgo po vodo, dokler se ne razbije,« Zadnje besede Mortimerja Storra pa so bile: »Požvižgam se na tvoje pregovore, dragi moj, ker sem vselej bil človek dejanj, ne pa lepih besed.«
Takoj nato je stopil profesor Foster v sobo, kjer je Gwen Harringay pravkar prepisovala neko razpravo. Sklonil se je k njej in se zadovoljno muzal, ko je dejal:
»Da, potopili so ga v Styx in tako je postal ranljiv le na peti. Danes bi mu to le malo koristilo.«
»Tudi takrat mu ni koristilo,« je odvrnila Gwen, ki je bila ponosna na svoje novo znanje. »Paris ga je ubil.«
Foster je naenkrat spremenil temo razgovora.
»No?« je vprašal in se še vedno muzal. »Kako se počutite kot nevesta?«
Gwen se je morala zasmejati. Vselej ko je govorila s profesorjem Fosterjem, so težke misli izginile in naenkrat je bila prepričana, da gre samo za šalo.
»Ne tako slabo,« je odvrnila. »Bojim se le, da bom vso večnost ostala nevesta. Do poroke najbrž ne bo prišlo.«
Foster ji je nalahno položil roko na ramo.
»Ne recite tega,« ji je dejal z očitajočim tonom v glasu. »Mož, ki sem govoril o njem, meni resno. Poroka bo v prihodnjih dneh, če sem ga prav razumel. Seveda popolnoma tiho,« je naglo dodal.
Gwen ga je osuplo pogledala.
»Vi — vi — se ne šalite?« je vzkliknila.
»Jaz se nikdar ne šalim,« je dostojanstveno odgovoril profesor Foster.
»Toda jaz — jaz naj poročim moškega, ki ga niti ne poznam?« Gwen se je prijela za glavo, ker se ji je zdelo, da sanja. Je prišla v norišnico?
Fosterjev odgovor jo je še podkrepil v tem prepričanju.
»Dobro ga še ne poznate,« je nadaljeval. »Vendar ste ga že večkrat videli. Dostojanstvena osebnost je, eden izmed najpametnejših glav na tem otoku in bogat. Za vas je glavni dobitek, če vas bo vzel za ženo.«
POMURSKI VESTNIK, 4. jul. 1957
5
ATOMSKA NEVARNOST
V OZRAČJU ?
Petindvajsetega aprila so aparati francoskega atomskega središča zabeležili hitro povečanje radioaktivnosti nad Francijo. Isto so ugotovili v vojnomedicinskem središču v Nenville la Roche, kjer je gaza s prahom iz zraka nepričakovano vpila velike količine radioaktivnih delčkov. Podobno kot v marcu se je tudi tokrat radioaktivnost povečala za 100 %. To povečanje se je natanko skladalo z zadnjimi velikimi eksplozijami vodikovih bomb. Analiza je pokazala, da gre v obeh primerih za umetne radioaktivne delčke, ki so jih zračni, tokovi
iz oddaljenih krajev prinesli v Francijo.
Mnogi svetovnoznani znanstveniki, kot so sloviti teoretik atomske fizike Charles Noel Martin, Joliot Curie in dr. Sweitzer so si edini glede nevarnosti vodikovih eksplozij.
Eksplozija ene same vodikove bombe izruje iz zemeljske površine milijardo ton zemlje in jo pretvarja v majhne dele, ki se vzpnejo tudi 40 kilometrov visoko. Ti delčki so zelo radioaktivni. Najtežji deli zemlje padajo v bližini mesta eksplozije, srednji potujejo nekaj desetin kilometrov vstran, najmanjši delčki pa lahko lebde v stratosferi celo deset let. Ti delčki lahko nekajkrat potujejo okrog zemlje, vendar med tem časom zgubljajo radioaktivnost.
Ali predstavljajo radioaktivni delčki, ki nastajajo po poskusnih eksplozijah jedrskega orožja nevarnost za človeški rod?
Strokovnjaki francoskega komisariata za atomsko energijo menijo, da radioaktivni prah danes še ni neposredno nevaren za človeško zdravje, ker bi za to morala biti radioaktivnost 1000-krat večja od te, ki jo danes beležijo z aparati. Navzlic temu pa smatrajo, da bo prirodna radioaktivnost močno porušena, če bodo velesile nadaljevale hidrogenske eksplozije s sedanjo hitrostjo.
Genetiki pa menijo, da že sedanja količina radioaktivnosti v zraku ni brez nevarnosti
za spolne celice. Znanstveniki so ugotovili, da atomsko izžarevanje škodljivo učinkuje na gene, ki so nosilci dednih lastnosti pri človeku. Zaradi genov ima vsak človek dvoje oči, deset prstov na roki, ene možgane itd. Atomsko izžarevanje pa povzroča radiomutacije. Vzporedno s porastom radiomutacij raste število umobolnih, rojenih invalidov in spačkov. Najhujše pa je to, da so posledice radiomutacij lahko vidne šele čez nekaj pokolenj in da so nove lastnosti dedne. Tako bodo umobolni rodili umobolne, slepci slepe . . . Kako strahoten je vpliv radioaktivnosti na živa bitja, kažejo poskusi na strasburški univerzi v Franciji, kjer so z radioaktivno zastrupitvijo »proizvedli« take spačke, kot so piščanec z eno nogo, z očmi na kljunu ali pa prašički s šestimi nogami.
Radioaktivni prah prodira v človeški organizem z zrakom, ki ga človek vdihava, s hrano in pijačo in skozi rane na telesu.
Vendar človeštvo ni čisto brez moči pred radioaktivno nevarnostjo. Poznajo že precej kemičnih zaščitnih sredstev in zdravil proti infekciji. V Franciji so na primer organizirali tudi že pravo zaščitno službo, ki opozarja na radioaktivno nevarnost. Mnoga mesta so opremljena s posebnimi alarmnimi napravami, ki bodo sprožil sirene, brž ko bo radioaktivnost v zraku prešla dovoljene meje.
Upajmo, da to ne bo potrebno, saj bi bila atomska vojna za človeštvo usodna.
DROBNE
ZANIMIVOSTI
AMERIKANCI SEDIJO DOMA
Amerikanci mnogo dalj časa prebijejo doma, kot ljudje običajno menijo. Dnevni listi imajo 100 milijonov bralcev, tedniki 35 milijonov, knjige pa bere redno 35 milijonov ljudi. V Ameriki imajo že 87 milijonov televizijskih aparatov, medtem ko je 71 milijonov Američanov še vedno zvestih »staremu dobremu« radiu.
Vse te številke nedvomno kažejo, da povprečno Američani večino dneva prebijejo po svojih domovih. To dokazujejo med drugim tudi zmanjšani dohodki kinematografov.
GUSARSKA NEVARNOST
V vodah okrog Filipinov so začeli strašiti gusarji. S svojimi oboroženimi hitrimi ladjami napadajo tihotapske ladje, pobijajo posadke ter ugrabljajo ladje in tovor.
PRAVDA ZA
NAPOLEONOV KOVČEK
Nek meščan Lilla je imel dragocen spomin na Napoleona: njegov potni kovček iz mahagonijevega lesa. Našli so ga na bojišču pri Wa-terlooju. Po smrti sedanjega lastnika kovčka so se oglasili neki dediči iz Anglije, ki so zahtevali, naj jim izročijo kovček. Toda francoska vlada noče dovoliti, da bi ta zgodovinski predmet odpeljali iz Francije. Zdaj o tem razsoja sodišče.
PRIRODNA IMUNITETA PROTI RAKU
Raziskovalci z nekega instituta v ZDA, ki so se specializirali za proučevanje raka in sredstev proti njemu, so ugotovili, da imajo nekateri ljudje prirodno odpornost proti tej bolezni. V njihovi krvi je več propordina — kemičnega spoja, ki zavira rast rakastih celic — kot pa pri drugih ljudeh. Razen tega so ugotovili, da neki ferment — zimozan — povišuje količino propordina v krvi. Toda znanstveniki še vedno niso ugotovili, katera količina propordina v krvi daje prirodno imuniteto proti raku.
NEVŠEČNOSTI
ZARADI ODLIKOVANJ
Čez milijon Kanadčanov, ki so bili odlikovani med drugo svetovno vojno, še do danes ni dvignilo svojih odlikovanj, shranjenih v vojnem ministrstvu. Poleg teh hranijo v ministrstvu še okrog 39 tisoč odlikovanj, podeljenih med prvo svetovno vojno. Tako morajo skrbno čuvati v kanadskem ministrstvu za vojsko čez milijon sto tisoč različnih odlikovanj, za katera pa se lastniki, kakor vse kaže, zelo malo zanimajo.
IZNAJDLJIVI AVTOTAKSI
Neki avtotaksi v Kopenhagenu se poslužuje pri svojem opravilu nenavadne reklame. Vsaki stranki, ki se vozi v njegovem avtomobilu, pripoveduje med potjo razburljive detektivske pripovesti in sicer v nadaljevanjih. Pravi, da se mu ni treba bati za stranke kljub zelo močni konkurenci, saj je njegovo pripovedovanje tako živo, da hoče vsaka stranka slišati nadaljevanje in konec. Pogoj za to je seveda ta, da se čim več poslužujejo njegovega vozila.
ZASKRBLJUJOČI
PODATKI O KRIMINALU
V ZDA
Federalni anketni urad v Wa-shingtonu je sporočil, da se je število zločinov lani v ZDA povečalo za 13 odst. v primerjavi z letom 1955. Od skupnega števila lani prijetih zločincev odpade 46 % na mladino izpod 18 let.
Lani so zabeležili v ZDA 2,563.150 zločinov in prekrškov — za 300.700 več kot leta 1955. Skupaj je bilo 12.620 umorov, 116.730 posilstev in napadov, 56.770 ropov in 525.720 navadnih tatvin. Vrednost ukradenih predmetov: 440 milijonov dolarjev.
9 milijonov ljudi
nadzorujejo v ZDA
Po nekem sporočilu odvetniškega združenja v New Yorku je danes v Združenih državah okoli 9 milijonov ljudi pod nadzorstvom.
Po tem poročilu nadzorujejo varnostni organi to-le število ljudi: 2,3 milijona uslužbencev ameriške državne službe, 3 milijone delavcev in nameščencev v ameriški vojni industriji, 80 tisoč znanstvenikov, uradnikov in delavcev komisije za atomsko energijo ZDA, 400 tisoč oficirjev, podoficirjev in mornarjev ameriške vojne mornarice in nekaj tisoč Amerikancev, ki delajo pri OZN in drugih tujih ustanovah.
Mednarodni kongres dvojčkov
V holandskem mestu Eindhovenu bo junija mednarodni kongres dvojčkov. Prijavljenih je že 200 dvojčkov, pričakujejo pa, da se bodo pojavili še kakšni trojčki ali četvorčki. Zdravniki bodo izkoristili to priložnost za proučevanje fizičnih in psihičnih lastnosti dvojčkov.
Tudi ljubka Francoise Arnouil, glavna junakinja filma »Tisti, ki mora umreti«, je bila na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu, kjer je delila avtograme, delala propagando za film, producenta in za — sebe.
Napačno goro so odkrili
Člani avstrijske himalajske ekspedicije so bili zelo veseli, ko so po velikem trudu prilezli na vrh nekega himalajskega velikana. Toda kakšno razočaranje, ko so zvedeli, da so prišli pravzaprav na »napačno« goro, ker je bila že prej odkrito. Vrh, ki so ga Avstrijci krstili z imenom »Austria-Peak«, ima že naziv »Queen Mary Peak«. Leta 1933 je britanska ekspedicija krstila ta vrh z imenom britanske — kraljice-matere. Sedlo, ki so mu Avstrijci dali ime »Dunajsko sedlo«, pa je natančno izmerila italijanska ekspedicija že leta 1929! Dala mu je ime »Canway Sadile«.
Kriva je pravzaprav pakistanska vlada, ki še ni spremenila topograf-
skih kart Himalaje. Od časa, ko so karte izdelali, pa do danes so osvojili ljudje že mnogo himalajskih velikanov. Avstrijska ekspedicija je uporabila te stare karte in zlezla na napačno goro.
Vsa stvar bi lahko bila smešna, če ne bi šlo za smrtno nevarne napore, ki so jih pogumni avstrijski alpinisti vložili v osvajanje tega himalajskega velikana in pa, seveda, za velike denarje!
Zdaj bo pakistanska vlada morala odločiti, kakšno ime bo obdržala ta gora. Na razpolago ima tri imena: »Austria-Peak«, »Queen Mary Peak« in staro ime »Sia Kangri«. Menijo, da bo obveljalo zadnje ime.
SOS zajčje samice
Redek primer materinske ljubezni v živalskem svetu
Prebivalci našega obmorskega mesteca Kraljevice pripovedujejo o zanimivem doživljaju njihovega someščana Ernesta Justića.
Pred nekaj dnevi je kot običajno sedel Justić na svojem travniku in pasel svoje ovce. Bilo je vroče, zato je mož sedel v senco. Nenadoma se je pred njim pojavil zajec. Ustavil se je nekaj korakov pred njim. Justić je pomislil na do-
ber lov in že iskal z očmi kamen, s katerim bi zajca pobil. Toda zajec je izginil. Minilo je nekaj trenutkov in žival se je zopet pojavila pred Justićem in se povzpela na zadnji nogi. Justiću se je to zdelo čudno in je opustil misel, da bi zajca ubil. Jelo ga je zanimati, zakaj se ta plašna žival upa tako približati človeku. Počakal je trenutek. Še dvakrat se je zajec oddaljil in zopet vrnil,
vedno pa se je postavil na zadnje noge. Justiću se je zdelo, da je samica. Vstal je in stopil naprej. Zajklja se ga ni bala. Skakljala je počasi naprej. Justić pa za njo. Šla je do drugega konca travnika in se ves čas ozirala na Justića, ki ji je sledil v oddaljenosti treh do štirih korakov. Končno se je zajklja ustavila. Justić si je natančneje ogledal travnik in zagledal v bližini nenavaden prizor. Okoli štirih zajčjih mladičkov se je zvijala velika belouška. Kača je z odprtimi čeljustmi opazovala svoj plen, zajčki pa so kakor hipnotizirani pričakovali svojo usodo. Ernest Justić je hotel ubiti kačo s kamnom, toda bal se je, da ne bi zajčkov poškodoval. Oddaljil se je. si urezal šibo in krenil proti kači. Belouška se ga je prestrašila in se splazila v grmovje. Zajčji mladički so bili rešeni. Tedaj se jim je Justić približal in dvignil vse štiri zajčke in jih prenesel daleč od tega kraja, čisto na drugi konec travnika.
Zajklja je vse to opazovala. Ko je čutila, da je nevarnost minila, je postala živahnejša. Vrnila se je k svojim mladičem in živo gledala človeka, ki ji je rešil mladiče.
Kakor je znano, je zajec zelo boječa žival in se boji človeka. Tokrat pa jo je močni živalski instinkt, da zaščiti svoje mladičke pred nevarnostjo. nagnal, da je odšla po pomoč k človeku. Ta redki dogodek je prekrasen primer materinske ljubezni v živalskem svetu.
(Po »Večeru«)

Če boli slona zob . . .
Okrog 300 zobozdravnikov iz vseh krajev Zahodne Nemčije se je prijavilo, da bi plombirali zob staremu slonu »Konu« iz münchenskega cirkusa »SARASANI.« Toda, ko so zo-
bozdravniki zvedeli, da slona med operacijo ne smejo zvezati, jim je takoj upadel pogum. Prav v zadnem hipu pa je ubogemu slonu, ki je trpel precejšnje bolečine — to je kazal z vsem svojim obnašanjem — priskočila na pomoč zobozdravnica H. Bircher. Ko so slonu vbrizgali nekaj injekcij uspavalnega sredstva, mu je Bircherjeva hitro popravila zob. Kljub temu, da so dali slonu precej močno injekcijo, ni popolnoma zaspal. Poslušno je prenašal operacijo, ki je zahtevala med drugim tudi zlato krono, ki je stala nič več in nič manj kot 40 DM. Med operacijo si je slon svojo rešiteljico prav dobro zapomnil. Vsakikrat, ko pride zdravnica H. Bircher v menažerijo, ji priteče nasproti in radostno izteza svoj rilec, kakor da bi ji hotel ponuditi roko.
Opereta
»ZEMLJA SMEHLJAJA« v Murski Soboti
Igralska skupina DPD Svobode v Ljutomeru je 21. junija gostovala s priljubljeno Leharjevo opereto »Zemlja smehljaja« v M. Soboti. Sobočanci so do zadnjega kotička napolnili dvorano, mnogo jih je pa moralo celo oditi, ker ni bilo več vstopnic. Ljutomerčani so z opereto želi popolni uspeh. Vsi igralci so svoje vloge odlično rešili, posebno pa je še ugajal poklicni igralec Ljubič, ki je kot gost nastopil v glavni vlogi. Okusna
scena in lepi kostimi, ki jih zahteva čas, v katerem se dejanje odigrava, so bili na višini poklicnih gledališč. Tudi orkester pod taktirko ravnatelja glasbene šole tov. Avgusta Loparnika je svojo nalogo prav dobro opravil. Celotni skupini, tako igralcem na odru kot orkestrašem, gre največja zahvala in vse priznanje za njihovo nesebično požrtvovalnost, ki je omogočila izvajanje tako zahtevnega dela.
KORISTNO JE POTREBNO ZDRUŽEVATI...
Prireditve za vse in vsakogar
Opereta »Oj, to lectovo srce« je privabila veliko gledalcev v gledališko dvorano. Vsak drugi Sobočanec si je ogledal to igro. To pomeni, da so naši delovni ljudje deležni
premalo zabave, premalo kulturne zabave. In to je treba ustvariti.
DPD »Svoboda« se je odločilo, da bo priredilo poleti nekaj kulturno-zabavnih prire-
ditev za naše ljudi v neposredni okolici Sobote, tako da se bo teh prireditev lahko udeležila vsaka družina z vsemi svojimi člani. Celo mamice, ki imajo majhne otroke in veliko delajo, ne samo na svojih delovnih mestih, ampak tudi doma, bodo lahko obiskale te prireditve.
Na prireditvah bodo sodelovali: DPD »Svoboda« s svojimi sekcijami, TVD »Partizan«, Šahovsko društvo in Društvo prijateljev mladine. Zabave bo za vse in vsakega, zabave, ki ne bo draga, ker bo zastonj. Za mladino bo tudi poskrbljeno, da se bo lahko »zavrtela« in tako ne bo nihče ostal prikrajšan. Za okrepčilo pa bodo poskrbele mamice, ki bodo vzele s seboj malico za svojo družino, a za tiste, ki tega ne bodo naredili, bo poceni malica na prireditvenem prostoru.
Prireditev bo vsebovala kratek program, telovadni program, šahisti (veliki in mali) se bodo lahko pomerili med seboj, a odbojkarji se bodo prav tako potegovali za točke. V poštev bodo prišli tudi izletniki vseli starosti. Razen tega bo nekaj družbenih iger; sodelovali bodo veliki in mali, mladi in stari. Ne bomo pozabili niti na vesele točke programa, saj želimo, da bi vsak prišel na svoj račun in da bi se dobro zabaval.
Točen program bomo pravočasno objavili v časniku. Prav tako tudi datum in čas prve prireditve.	T. N.
Ni še dolgo odkar so gostovali v M. Soboti Ljutomerčani z Leharjevo opereto »Dežela smehljaja«. To pa je prizor iz operete »Oj, to lectovo srce«, ki so jo uprizorili soboški igralci
Srna se je vrnila
Lansko leto je lovec Polde Ratnik iz Vanča vesi našel v gozdu osamelo srnico. Z veliko skrbjo ter ljubeznijo je srnico vzgojil. Srnica je bila popolnoma udomačena ter je bila v veliko veselje vaških otrok. Letos meseca aprila je nenadoma izginila, vsem je bilo žal za srnico, ker so mislili, da je postala žrtev divjega lovca. Na veliko veselje domačih in otrok je srnica pred dnevi prišla spet domov.
J. G.
Eksplozija plinov na soncu
Pred štirinajstimi dnevi so zabeležili v avstrijskem observatoriju na Kärntner Kanzelhohe močne eksplozije plinov na soncu. Po ugotovitvah
astronomov se je pri teh eksplozijah sprostila energija enaka milijonu atomskih bomb. Eksplozija plinov, ki je trajala nekaj manj kot pol ure, je povzročila motnje pri kratkovalovnih radijskih oddajali.
Petkrat dvojčki
Neka kmetica v bližini Graza je rodila pred kratkim že petič dvojčke. Vsega ima sedemnajst otrok. Doslej so še vsi otroci živi in zdravi.
Viza za Mont Blanc
Zaradi mnogih težkih nesreč, ki so se zadnje čase dogodile na najvišji gori v Evropi — Mont Blancu, so francoske oblasti uvedle zanimiv in koristen ukrep. Vsak alpinist mora zdaj dobiti vizo za vzpon na Mont Blanc. Odobritev mu bodo dali le na podlagi točnega načrta poti, po kateri namerava doseči vrh Mont Blanca.
Koliko televizijskih aparatov imajo v ZSSR ?
Po najnovejših podatkih imajo v ZSSR poldrugi milijon televizijskih aparatov. Leta 1951 jih je bilo 60 tisoč. Računajo, da bodo čez tri leta imeli v Sovjetski zvezi že okrog 7 milijonov televizijskih sprejemnikov.
Pravi orjak
V Nürnbergu so pred nedavnim razstavljali nov železniški tovorni voz, ki tehta 110 ton. Nosilnost voza znaša 220 ton. Voz ima 20 osi, delali pa so ga 2 leti.
POMURSKI VESTNIK
Izdaja Časopisno in založniško podjetje »Pomurski tisk« v Murski Soboti — Direktor in odgovorni urednik Dragan Flisar — Uredništvo: Murska Sobota, Trubarjev drevored 3/II. — Telefon 138. Uprava in oglasni oddelek: Murska Sobota, Trubarjev drevored Tel. 53 — Naročnina: četrtletna 100, polletna 200, celoletna 400 dinarjev — Rokopisov ne vračamo in ne odgovarjamo zanje — Tekoči račun pri Komunalni banki v M. Soboti št. 64-KB-1-Ž-365 - Tisk Pomurske tiskarne v M. Soboti.
POMURSKI VESTNIK, 4. jul. 1957
6