Glasnik SED 49|3,4 2008 14 2 * Tanja Tomažič, prof. umetn. zgod. in univ. dipl. etnol., muzejska svetovalka v pokoju, 1000 Ljubljana, Celovška 136. E-naslov: taja.tomazic@gmail.com Društvene strani Sinja Golob Društvene strani Tanja Tomažič* Le redke so ohranile podedovano tradicijo. Najve č zaslug za ohranitev tega, kar je bilo zna čilno za V eliko planino (od bajt, njihove opreme, pisav za okraševanje trni čev in do vsega, kar je bilo povezano s pastirjem in z njegovim delom na planini) gre arh. Vlastu Kopa ču, že predvojnemu bajtarju z V elike pla- nine. Izdelal je idejne na črte za ži čnico, ve č zaselkov na Pla- nini, ki so jih postavili dale č stran od planšarskega naselja, da ne bi motili pogleda na prvobitne pastirske bajte. Zamislil si je sedem tipov turisti čnih ko č, ki so bile podobne pastirskim bajtam. S prepri čljivimi in trdnimi argumenti je uspel ohraniti nekdanjo podobo V elike planine. In slišali smo še, da danes v Kamniku že na črtujejo izgradnjo velikoplaninskega wellnes centra! Vladova pripoved in debata ob njej se je med nami nadaljevala še potem, ko smo se mimo Gojške planine vra čali do parkiriš ča pod Ušivcem. Poslovili smo se. Ampak po nekaj kilometrih gozdne poti smo se spet ustavili na V olovjeku (danes Kranjskem raku). Po daljšem klepetu smo se dogovorili: prihodnje leto gremo spet na kakšno »Tonetovo« planino! Zgodnjejesenski izleti so najlepši. Pa vendar smo bili tisti, ki smo se prijavili za popotovanje v Novo Gorico, Beneško Slo- venijo, na Liško in Kambreško, še dan ali dva pred dnevom D rahlo preplašeni, kaj nam bo naklonilo nebo, saj se je v Lju- bljani ves teden kisalo. Spisateljica pri čujo čih vrstic ima še v dobrem spominu podoben izlet na nek drug rob, Gorski Kotor na Hrvaškem, kjer nas je v družinski hiši gostil ljubiteljski kolega, mag. Marko Smole. Še preden smo prišli v njegov gostoljubni dom, smo se prebijali skozi meglo, pred avtobus so nam metali velike skale, v lepem vremenu najbrž prijeten kraj Prezid, kjer smo si ogledali doma čijski muzej, pa mi je ostal v spominu samo še po potokih dežja, ki so se zlivali po cesti, po vodi pred menoj pa je potrpežljivo čofotala dr. Marija Stanonikova, ki si je v avtobusu, po vojaško, v čevlje natla čila časopisni papir. Vsekakor se je takšnega vremena najbolj bala dr. Mojca Rav- nikova, ki je strokovno pripravljala izlet; če bi morali ves dan preživeti v sivini dežja, bi po njenem imeli od izleta manj kot ni č. »Potem je bolje, da sploh ne gremo,« je rekla, kar je spravilo organizatorko in dobri duh izleta, Zoro Pavlinovo, v obup. K sre či je bil tak radikalizem odve č. Ko smo se torej ob dolo čeni uri v soboto, 20. septembra, še kar disciplinirano spravili v ljubek, majhen avtobus, ki je de- lal vtis, da je zložljiv in se je zadaj po potrebi odpiral kar v hrbte štirih izletnikov (kar je potrjevalo staro reklo: Kdor prej pride, prej melje!), je bilo v Ljubljani še hladno. Hitro smo nadihali toplo ozra čje in tam proti Logatcu se je zunaj že kazalo son čece. In nas je spremljalo vse do Kambreškega, ko smo se ob njegovem zahajanju nazadnje ustavili. A o tem še pozneje – vse ob svojem času. Ker je Slovenija, glede na vedno ve č cestih zvez, od meje do meje ravno toliko dolga, da zdržiš brez obiska tistih krajev, kamor mora še cesar peš, smo bili, kot bi mignil, v Novi Gorici. Mojca Ravnik je hotela izrabiti čas, ki bi sicer odtekel neko- ristno v kilometre ceste, in je za čela že med vožnjo razlagati nameravani itinerarij. Seveda je povedala samo tisto, kar se je njej zdelo potrebno za razumevanje krajev, ki naj bi jih obi- skali. Pa bi bržkone lahko povedala še ve č. S tem seveda ne nameravam žaliti spoštovanih kolegov, s katerimi sem prebila tisti dan, vendar lahko re čem, da najbrž nisem bila edina, ki se je po nekaterih krajih vozila prvi č. Mislim, da bi se strinjali vsi člani radovedne druš čine, če bi rekla, da veliko premalo vemo o krajih in ljudeh, ki živijo na zahodnem robu sloven- ske poselitve: o Beneških Slovencih, Slovencih v Kanalski dolini, Terskih in Nadiških dolinah ter Reziji. Ker bi bilo to za en dan preve č, se je odlo čila, da nas čez Novo Gorico v Beneško Slovenijo popelje po zavitih poteh mimo furlanskih vasi, gor in dol po cestah, obdanih z zaraš če- nimi hrib čki in hribi, na koncu pa naj bi zašpilili klobaso spet v Novi Gorici. Pot je bila takšna, da bi se tisti, ki bi slu čajno izstopil in bi ga pozabili ob cesti, moral opreti na izkušnje dobrega starega Robinzona, da bi preživel čas, ko bi se sredi strahotne samote spet dokopal do prvih ljudi. Ves čas smo se spraševali, kako se prebivalci skozi vse letne čase prebijajo do delovnih mest. Pot do Nove Gorice nam je bila znana in doma ča, tako da smo z veseljem poslušali Moj čino razlago, iz avtobusnih zvo čnikov pa je donela miloglasna pesem Beneških fantov, posebno tista o dekletu z gore Cadore, kamor je mlado ma- ter zvabila ljubezen in se ni ve č vrnila. Zdaj že pokojni Edi Bukovaz, ustanovitelj ansambla, ki je deloval od leta 1952, je na razstavi v SEM v lanskem letu še prepeval. Ob njihovi glasbeni spremljavi smo prispeli do Nove Gorice, kjer se nam je pridružil kolega Andrej Malni č, direktor novogoriškega muzeja v Kromberku. Sedaj se je ekskurzija šele prav za čela. Ljubljan čani, ki smo sedeli v prijetno ogretem vozilcu in se skozi zaprta okna ve- selo ozirali na s soncem obsijano pokrajino, smo pogumno zakora čili na trg pri železniški postaji, ki je z našim vstopom v Evropsko unijo za čel doživljati svoje zvezdne čase. Son- PO ZAHODNEM ROBU IN ŠE MALO ČEZ Ekskurzija v Novo Gorico, Beneško Slovenijo, na Liško in Kambreško Glasnik SED 49|3,2 2008 14 3 Društvene strani Tanja Tomažič ce je sijalo enako na italijanski del, imenovan Piazza della Trans alpina, in na slovenski, kjer so se z naslovom Evropski trg poklonili novi zvezi. In kot je čudno zaznamovana nekdanja meja, tako so nas mrzlo objemali navidezni son čni žarki, dokler se nismo pod- vizali v »improviziran« muzej meje. Naj mi avtorji, goriški muzealci, oproste izraz, predmetov je toliko, da bi z njimi lahko napolnili celotno železniško postajo, ne samo tistih ne- kaj kvadratnih metrov. In ob vsaki fotografi ji bi človek, ki je vse to doživljal, lahko ure in ure obujal spomine. Takšne in podobne zgodbe o obdobju po koncu druge svetov- ne vojne, ki je razdelila mesto in prebivalce, nam je pripove- doval doma čin Andrej Malni č, ki je, ker je premlad, da bi to doživel sam, za dogodke izvedel od starejših ljudi, dokler se ni kot raziskovalec za čel zanimati za življenje nastajajo čega »nenavadnega novega mesta«, ki je bilo z onim čez hkrati odrezano in povezano. »Ko so pono či bežali čez mejo, se je streljalo, a takrat se nih če od domačinov ni upal še pogledati ne skozi okno, kaj šele, da bi odprl vrata in komu pomagal.« Bolj zabavne so bile zgodbe o švercanju, iznajdljivosti doma- činov pa o znamenitem pohodu metel. To je bila zgodovina, ki smo jo poslušali v mrzlem son čnem dopoldnevu. Še en muzej nam je bilo dano videti, takoreko č žepni spo- minek, ki je ostal za jugoslovanskimi grani čarji. Tudi ta je opremljen z menda dva tiso č fotografi jami, polepljenimi na stenah, ki ne le kažejo, temve č preprosto pripovedujejo zgod- be o tistih, ki so s puško stražili, da se na »jugoslovansko ze- mljo« ne bi prikradel kakšen sovražnik. Ali pa je bilo nemara obratno – da je ne bi zapustil. To so bili hudi časi, zdaj je pri- jetneje poslušati zgodbe, ki s humorjem prekrivajo tragiko. V stolpu je ostal ostanek ostanka – napis »broji sitno«, ki ostaja v spominu vsem, ki so nekdaj služili vojsko, in kovinske sto- pnice. Obiskovalci se vzpenjajo že po novih. Na žalost Andreja Malni ča in njegovih sodelavcev, ki so si prizadevali, da bi muzej ček v obmejnem lesenem stražnem stolpu (140 x 140 cm) proglasili za Guinnesov rekord v ka- tegoriji najmanjših muzejev, se to ni moglo zgoditi preprosto samo zato, ker tam ta kategorija ne obstaja. Povrh tega imajo v Goriškem muzeju še en na črt: odprtje muzeja tihotapstva. Ko bo pripravljen, bo spet prijetno obujati spomine. Med vožnjo je Mojca pripovedovala o furlanskih vaseh, mimo katerih smo se vozili proti Špetru ali San Pietru al Natisone, kjer smo opazili, da so na kažipotih furlanska imena napisana v rjavi barvi. Pomemben postanek za ukaželjne popotnike je bila dvojezi čna šola v Špetru, ki nam jo je predstavila njena ravnateljica Živa Gruden. Izvedeli smo, da se število u čencev in tudi otrok v vrtcu iz leta v leto pove čuje. Kot je povedala Grudnova, se je ugled Slovencev (in Slovenije, kako zanimi- vo!) pove čal po velikem potresu v sedemdesetih letih, ko so jih obiskovali in jim pomagali predvsem šolani ljudje, grad- beniki, arhitekti, študenti. Tudi Slovenski etnografski muzej je imel že v devetdesetih letih priložnost gostovati v špeterski Beneški galeriji z razstavo o igra čah. Danes ima šola dvesto dva vpisana u čenca, v vrtcu pa je sedemdeset otrok. Po pore- klu prihajajo skoraj po tretjinah iz Špetra, Nadiških dolin in Čedada, celo iz furlanskih vasi. Ve čina je seveda iz mešanih zakonov, med njimi pa so tudi otroci iz italijanskih družin. V šoli se nam je pridružil tudi dr. Roberto Dapit, Furlan po rojstvu, sicer pa tak lingvisti čni mojster, da bi ga po govorici zlahko zamenjali za Slovenca, Italijana, Rezijana, k temu pa lahko doda še nekaj jezikov. Čudovita kombinacija znanja za primerjalne študije vseh kultur omenjenih manjšin, ki žive na tako majhnem prostoru! Etnologu, ki komaj lo či Rezijana od Furlana, bi človek najraje priporo čil, naj se ve čkrat poda na podobna potovanja! Mojca Ravnik nam je pripovedovala o obliki vaške samou- prave, ki je trajala ves čas beneške oblasti, ukinil jo je šele Napoleon. Naj citiram odlomek iz knjige Rafka Dolharja: 1 Takoj ob prihodu v Špeter je obvezen obisk cerkvice sv. Kvirina, pred katero je v času beneške avtonomije zasedal nadiški ARENGO. To je bil zbor, na katerem so župani zasedali enkrat ali ve čkrat na leto ter sklepali o zadevah, ki so bile pomembne za obe župniji, mersinsko in landar- 1 Rafko Dolhar, Zahodni rob: avtovertikala: kulturno-turisti čni vodnik (Celovec: Mohorjeva, 2006), 66–67. Udeleženci potepanja po Beneški Sloveniji, Liškem in Kambreškem. Foto: Zvone Kolenc, 20. 10. 2008 Ogled zbirke Franca Jerončiča v Melinkih. Foto: Zvone Kolenc, 20. 10. 2008 Glasnik SED 49|3,2 2008 14 4 Društvene strani Tanja Tomažič sko. Tu so se zadnji č sestali 2. maja 1804, kajti Francozi so zatem leta 1805 odpravili pravice sosedenj. Na žalost nismo videli niti sv. Kvirina niti Landarske jame s sv. Ivanom v Čele, ampak smo se peljali novim dogodiv- š činam naproti. Zanimiv je bil ogled ostankov pastirske na- selbine v gozdu pri nekdanjem poletnem naselju Predrobac. Gospod Giovanni Coren nam je v nare čju opisal življenje pa- stirskih družin in ruševine, ki so bile nekdaj poletna bivališ ča pastirjev in drobnice, koz in ovac. Na žalost bi ve čina rabila prevajalca, saj je njegovo pripovedovanje odtakalo med po- slušalce, ki smo kot na situ lovili besede in samo redke so nam kaj povedale. Pripovedovanja o ljudeh, ki so nekdaj prebivali v omenje- nih hišah, se je še držal duh časa, žalost, da so se časi tako spremenili, da se je grmovje v bore pol stoletja razraslo kot v zgodbi o Trnulj čici. O čitno je nekaj podobnega prihajalo na misel tudi dr. Gorazdu Makarovi ču, ki je med ruševinami najbrž iskal tloris; tisto, kar je našel, si je verjetno znal pred- stavljati precej bolje, kot drugi navzo či, predvsem glede na raziskave vodriškega gradu pred kakšnimi tremi ali štirimi desetletji, kjer se je dobro, kaj dobro, odli čno odrezal. Ra- zložil nam je, da so bile iz kamnov grajene hiše enoceli čne, v dve nadstropji, spodaj za živali, zgoraj za ljudi. Glede na to, da je gospoda Corena od besede do besede razumela brž čas le Mojca, časa pa ni bilo dovolj, da bi nam simultano prevajala, so bile Makarovi čeve razlage zelo dobrodošle. Nas je pa pri iskanju tlorisa za nekaj trenutkov spravil v strašno grozo: pri skoku čez korenine mu je spodletelo – a se je mladostno spet ujel na noge. Po čudno redkem, skrivnostno z grmovjem poraš čenem goz- du, ki pravzaprav sploh ni bil pravi gozd, smo se vra čali k avtu, kjer smo se poslovili od gospoda Corena in gospe Mari- ne Cernetig, sodelavke Kulturnega društva »Ivan Trinko« iz Čedada in Inštituta za slovensko kulturo v Špetru. Odpeljali smo se v Dugo/Dughe, kjer nas je v kme čkem turizmu, po njihovo imenovanem La casa delle rondini (hiša lastovk), že čakalo kosilo. Mojca Ravnik nas je sicer želela na kosilo od- peljati v gostilno v Gorenji Tarbij, kjer skrbijo še za majhen doma čijski muzej, pa ni šlo, »ker so sporo čili, da grejo vsi na ojcet«. A tudi v Dugi so skuhali kosilo, ki nam je šlo v slast. Bilo je prav nenavadno, kako so bile posamezne jedi pove- zane z nekim neobi čajnim okusom. Ugibali smo, a ne docela uganili, katere dišavnice in za čimbe so primešali jedem, še najbolj zanimivo pa je bilo, da je celo črno vino enako dišalo. Le kaj je to bilo? Po kosilu sta nam Mojca Ravnik in Roberto Dapit pripove- dovala o velikem izseljevanju kot posledici negostoljubne pokrajine. Leta 1921 je bilo pri ljudskem štetju zabeleženih še 21.000 prebivalcev, leta 1990 pa le še 7.000. V vseh tam- kajšnjih krajih so hiše preko leta prazne. Že od nekdaj so se ljudje preživljali kot krošnjarji, zidarji in gozdni delavci, po prvi svetovni vojni pa so se izseljevali v Francijo, Belgijo, Luksemburg in Nem čijo. A kri ni voda, zato se ob po čitnicah in praznikih vsi, sezonci in izseljenci, vra čajo v svoje prazne hiše ali k sorodnikom, če jih še imajo. Tako se ohranjajo, v veselje doma činov in etnologov, stare ali prenovljene šege za pusta, veliko no č, praznik brusa čev, ob sejmih, itd. Ob prijaznih šalah, ki sta jih v avtu pripovedovala Andrej Malni č in Štefan Skledar, smo bili mimogrede spet v sloven- skem delu Brd in se, kot je bilo napisano na prvem obvesti- lu, ustavili v Melinkih. Tu je blestel gospod France Jeron či č, kmet, zbiratelj in umetnik. Obstopili smo ga v krogu in po- vedal nam je, da je v vasi ohranjenih še pet naseljenih hiš za skupaj devet ljudi; v preteklosti je bilo naseljenih enainštiri- deset domov. Prva omemba imena Melink je že iz leta 1480, kraj se je pa č imenoval po naseljencu. Ker je blizu Kanal, je vas dolgo obdobje, še pod Avstrijo, spadala pod kanalsko občino, oziroma, kar je pomembneje, prebivalci iz Melinkov so sedeli na svetniških sedežih kanalske ob čine. Iz Melinkov je šel leta 1908 neki podjetni Anton Bajt v Ameriko in tam uspel: menda je imel velike zasluge pri gradnji letališ ča in zato je tam tudi njegov spomenik. To moramo gospodu Je- ronči ču verjeti na besedo, pa saj se ni bati, da bi ne bilo res: v ljubezni do svojega kraja in njegovih prebivalcev je prebr- skal veliko knjig in brž čas slišal veliko zgodb in zbral veliko predmetov in dokumentov. Mimogrede, tudi Aleksander Bajt, ekonomist in zgodovinar, izhaja iz taiste hiše. In kar je najlepše, vsaj za avtorico pri čujo čega spisa: gospod Jeron či č se je rodil leta 1923, torej jih ima zdaj že petin- osemdeset. Pri svojih sedemdesetih letih se je odlo čil, da se resno seznani z obdelavo lesa in se vpisal na Tretjo univerzo. Lesene plastike, ki jih razstavlja skupaj z po okoliških krajih nabranimi predmeti, so primeri preprostega ljudskega rezbar- stva. Že petnajst let se izraža v kiparstvu in postaja vedno ve- čji mojster. Po ljudeh, ki so zmožni v katerikoli dobi svojega življenja obrniti nov list, »se špeglaj, brumna duša!«, kakor bi rekla moja dobra kolegica Milka Bras, prav tako etnologinja. In čisto na koncu nas je čakalo še eno presene čenje: Kambre- ško, spet ena zbirka in spet ljudje, ki imajo toliko energije, da v krajih »Bogu za hrbtom«, kot bi rekli tisti, ki sedijo sredi Ljubljane, razvijajo svoj svet in oživljajo svojo domišljijo. Tam nas je sprejela gospa Jožica Strgar z možem. Ker nas je postregla kot že davno izgubljene sinove, ki so se vrnili domov, sta se nas s polnimi želodci polotila rahla otožnost in utrujenost. In spisateljici teh vrstih je postalo popolnoma ja- sno, da se bodo prav vsi udeleženci tega čudovitega izleta še dolgo spominjali gostoljubne hiše in gospe, ki je pobudnica in izvajalka cele vrste vaških dogodkov. Ko smo stali pred hišo, je sonce ravnokar zahajalo, gospodar pa nam je pesniško opisoval, kaj smo zamudili: »Tukaj sto- jimo ob ve čerih in tam čez zahaja ta rde ča krogla, strehe so rde če, in res je tako, kot bi nas pozdravljala!« Nato je na sosednjo hišo pokazal z besedami: »Ta hiša je že dve leti last nekega Angleža!«, in nas spet postavil na realna tla. Ampak tako pa č je.