RAVNO PRAV
y' vrsti deievnih dni je za trenutek le posijalo sonce, bilo je nedeljsko po-poldne po vznemirljivem soboinem prenosu Evrovizijske popevke. »Brazil. Brazil" mi je še odmevalo v ušesih, ko je pozvonil telefon, na drugi strani iice pa me je sosed vabil na nedeljski sprehod. »Super, ravno prav,« je rekla iena in obut v superge sem jo čakal še pol ure, da si je uredila make-up in ie smo bili pred blokom na dogovorjenem startnem mestu. Vsi naen-krat smo odprli usta in se vprašali, kam nas bo vodila pot. Odločili smo se za domač leren in jo mahnili po Polju. Na parkirišču pred Mercatorjem sem se zalete! v zapui-čene avtomobilske ruševine, bil sem nepaz-Ijiv, ker sem gledal nazaj. Zadaj na otro-škem igrišlu je soseda odganjala mešanca, ki se je na vse načine vsiljeval njeni čisto-krvni psički. »Ravno prav, poglej kaj dela!« je preplašeno zovpila in me takoj pobarala, (e vem za naslov njegovega last-nika. »Ti boš ie vedel,« se je proseče obr-nila name, Nisem vedel za lasmika, pa tudi vprašal jo nisem zakaj poirebuje naslov. Morda bi ga okarala, ker se neodvezan podi naokrog, morda bi mu pa rada izplo-
čala skočnino na njegov tekoči račun. Na postajo mestnega prometa je pridrvel po Zaloški mestni zelenec s tako hitrosljo, da me je piš odpihnil iz smeri pohoda. V tre-nutku me je nekaj v levi nogi zabolelo, pohodil sem odlagani ostanek Koieljevega jambora v spomin na okupirano Ljub-Ijano. V trenutku bolečine sem se spomnil trideset let nazaj, kako sva nekoč skupaj s sedanjim visokim mesmim funkcionarjem skupaj tekla in se borila za tim boljši uspeh ekipe. Ko je bolečina popustila, smo stopili naprej po Zaloški cesti. Pogled se mi je ustavil na kupu zaletenih avtomobilov pri kleparju. Cesie in nepazljivost še vedno pobirajo najvišji davek, tudi v Polju. >Po-čakaj. ravno prav, da sem le srečal!« me je predramilo iz razmišljanja o promemi var-nosli vabilo mojega znanca Marjana. »Ko-nec maja prirejamo veliko kolesarsko dirko ¦ za najmlajše, saj boš pomagal, kajne?* me je prosil. Žena. s prijatelji je ušla ie daleč naprej, tako vnei je bil pogovor o kolesar-stvu. Obljubil nisem nič, saj Le 10 let nisem sedel na kolesu, takrat so mi ga namreč ukradli iz kolesarnice. Žena in prijatelji so zavili k Hladniku, ko sem jih dohitel me je
te čakalo malo ločeno. Komaj sem srknil poiirek, ie je postavila natakarica predme naslednjega in pristopil je Francelj iz ša-hovskega društva. »Častim, ravno prav, da sem te srečalf« me je pozdravil in izrazil veliko teljo za pomoč njegovemu društvu. Žena in prijalelji so odšli proti Zajčji do-bravi, rekoč, dajih bom te dohitel. Na mizi sem zagledal zopet novo čašo. »Živjo, ravno prav, da sem te srečal,« zaslišim glas z desne. Polde, moj znanec iz Hortikultur-nega društva me je ie prosil za pomoč in
KS POLJE
vabil na občni zbor. Skušal sem mu dopo-vedati, da ta dan nimam časa a me je te čakalo novo pivo. Naročil ga je Janez iz sosednje ulice, ki je pristopil k naši mizi. »Ravno prav, da sem le srečal« je izustil, »Na naši cesti te pet dni ne gori luč, pa ponikovalnica je zamašena. Saj boš uredil, kajne!« Naročil je rundo zo vso mizo. Med razgovorom sem še sam naročil za vse, na mizi in okrog nje je bilo vse tnanj prostora. Bil je mrak, ko smo zapustili gostilno. Na sosednji ulici res ni gorela luč, to sem ugo-tovil, ko sem stopil v luto. Ponikovalnica je bila zamašena.
»Ravno prav sem si dejal, saj moram zjutraj poklicati na Komunalo, jutri bo ie delovni dan.                                        J.P.