Gojko : Zviti Hafis.
85
polno učencev. Gospodje učitelji, gospod ravnatelj sam so stali tam. Ustrašil sem se. Vendar gospod učitelj mi pomignejo, naj začnem. Začel sem. Nekaj časa je šlo gladko. Najeden-krat pa se mi ustavi. Kri mi je silila v glavo. Nisem mogel dalje. Neki učenec iz petega razreda mi je šepetal v uho, kako se pesem glasi dalje, a nisem ga slišal. Preveč me je bilo sram. Kar zbežal sem v gozd. Gospod učitelj so bili gotovo žalostni zaradi mene, a rekli mi niso nič. Zanaprej me ne pripravi nihče več, da bi šel še kdaj deklamovat, dokler ne bom znal gladko. Sicer pa smo bili veseli. Vračajoči se smo videli v drevoredu nekaj laških delavcev ležečih na travi. Solnce je'pripekalo nanje. „Glejte!" pravijo gospod učitelj, „to vas čaka, ako se ne bodete
pridno učili." Opoldne smo bili že doma. Sedaj se mi vse tako pusto zdi, Ljubljana, kakor da je prazna. Pa še srce me boli, da sem se tako osramotil. Kaj ne, ljubi oče, o počitnicah me bodete pa Vi vadili v deklamovanju? Pridno se bom učil pesmic na pamet, Vi pa mi bodete kazali, kako naj lepo govorim. V gimnaziji morajo gotovo znati. Komaj že čakam konca leta. Potem ne bom več učenec ali šolar, ampak „študent"; tako namreč mi je pravil Tometov France, ki hodi v drugo latinsko šolo, da se šele v prvi šoli začne »Študent". Potem postanem tudi jaz „študent", kaj ner Kar zavriskal bi od veselja! Z Bogom, ljubi oČe, ljuba mati, kmalu se  vidimo!
Ivan.
Zviti Hafis.
(Orijentalska
„LJerviš,  sodnik,   vojak  poln  zmag!
Kaj  vrt vam  moj  tako  je  drag ?
Njegovo  cvetje je  krasno i
Njegovo sadje je sladko?
In vaš želodec čuti slast?
A —¦ danes ste se vjeli v past! — —
Kaj  ste tako  mi zbegani?
Saj  bati se vam zlega ni!
Sodnik zakonoznanec je,
Vojak nam  domobranec je:
Kako,  kako na njih telo
Predrzno  dvignem  naj  roko?
Dervfš,  oj  ti  presveti  mož,
Kaj  iščeš tu  med cveti rož?
Premišljaš  korana skrivnosti,
Kdaj  naj  se  moslim   verni posti ?
Med sadjem sladkim — dobro vem —
Sladko je misliti o tem!"
To deje in poveže ga    ¦
In  v vrta kot poleže ga.
Dervfš se valja tam po  tleh,
A Hafis gre  do  onih dveh.
„Ne boj,  vojak,  se!  Tebi čast,
Ki  braniš  državljanom  vlast,
Slobodno  cvetje pestro glej!
Slobodno  sadje sladko jej!
pripovedka.)
A ti,  sodnik,  izvrstno   —   ha!
Ti pravo vse poznaš do  dna!
Ti zemljo izpreminjaš  v  raj !
Če  mi kedo  ukrade kaj,
Takoj  hudo kaznuješ ga,
Nabiješ,  v spone vkuješ ga   —
Potem  gotovo  več nikdar
Blaga  mu ptujega ni  mar!"
To deje in  poveže ga
In  v vrta kot poleže ga.
Dervfš ječi,  sodnik  kričf,
A  Hafis  k tretjemu hiti:
„Odkrito ti povem,   vojak,
Ti  meni  bil bi jako  drag,
Ti  meni bil bi jako  mil,
Če  sto  bi  milj   od   mene  bil!"
To  deje in poveže ga
In v vrta kot poleže ga.
Derviš ječi,  sodnik  kriči,
Vojak preklinja,  a reži
Vsem  Hafis zlobno  v  lice  se:
„Kako  žare cvetice se?
Kako vam tekne sadje,  kaj?
Pa pridite  mi še kedaj,
Kot zdaj,  vse tri vas pogostim,
Kot zdaj,  vse  tri  vas  počastim!"
Gojko.
*