62 To in ono. cirku na vatikanskem holmu. — Jan Styka je kaj marljiv slikar. Pred tremi leti je razstavil v Varšavi »Panoramo Golgate", ki je vzbudila splošno zanimanje. Tudi za to sliko je žel umetnik mnogo pohvale. Antoni Malecki. Preteklega meseca je praznoval osemdesetletnico svojega rojstva znameniti poljski učenjak in pisatelj Anton Malecki. Ta jubilant spada med one redke može, ki v visoki starosti z veseljem in zadovoljstvom gledajo na svoje delovanje, ker vidijo njegove sadove in uživajo zanje vsestransko priznanje. Njegovo življenje je jako zanimivo. Rodil se je v Objezieru na Poznanjskem 1. 1821. Šel je v Berolin učit se jezikoslovja. Tam je takrat slovel »pruski državni filozof" Hegel, katerega idealistični panteizem je tudi Maleckega premotil za nekaj časa. A njegov trezni duh se je kmalu otresel hegelizma in se nagnil k zgodovinsko-literarnim študijam. Že kot gimnazijec se je poizkušal tudi v pesništvu in kot abiturient priobčil življenjepis Mickiewiczev. Kot mlad profesor na gimnaziji Marija - Magdalenski v Poznanju je obrnil nase pozornost občinstva s spisom „Por6wnanie pierwotnych zwiazkow spolecznych u German6w i Slow;an" in s studijo o „Irydyonu" Krasinskega. Zato so ga poklicali 1. 1850. na Jage-lonsko vseučilišče v Krakov, da tam predava o klasičnem jezikoslovju. Takoj se je vneto posvetil tej stroki in izdal razpravo „0 filologii klasycznej i jej encyklopedyi". A ni mu bilo usojeno, da bi dolgo deloval na tem vseučilišču. Prišla je doba absolutizma, v kateri so ostro pazili na vsako gibanje Jage-lonskega vseučilišča. Ko je prišel 1. 1851. cesar v Krakov, je sklenil profesorski kolegij na predlog Helclov, da ne nastopi v uniformah, ampak v togah. To so jim višji krogi zamerili, in oni, ki so bili že prej bolj »slabo " zapisani, so izgubili službe, med njimi tudi — Malecki, kateri je moral celo zapustiti Galicijo. Sel je nazaj na Poznanjsko. Pa kmalu so izprevideli krivdo n 1. 1854. so ga poklicali že nazaj v Avstrijo kot profesorja jezikoslovja v Inomostu,'kjer je predaval o jeziku in slovstvu poljskem. A minister Thun mu je naložil, da se mora priučiti še drugih slovanskih jezikov in sicer na Dunaju pod vodstvom Miklošičevim. Malecki se je jako pridno učil in že čez četrt leta mu je dal Miklošič izpričevalo, da je dovolj izobražen za vseučiliškega profesorja. L. 1856. pride kot profesor v Lvov. Tamošnje vseučilišče je bilo takrat vse ponemčeno. A Malecki je zapazil, da v§eučiliški red ne določuje učnega jezika, in to pomanjkljivost je porabil, da je začel predavati v poljskem jeziku. Zdaj je oživela na novo njegova delavnost. L. 1863. je izdal kot plod svojega preiskovanja „Gramatyke; je_zyka polskiego", prvo veliko sintetično sestavljeno in metodično razdeljeno poljsko slovnico od časov Kopczynskega sem. Okrajšano so sprejeli kot šolsko knjigo. Iz vseučiliških slovstvenih predavanj pa je sestavil drugo veliko delo »Juliusz Stowacki. Jego žycie i dz:ela w stosunku do wsp6i- czesnej epoki." S to razpravo, ki obsega tri knjige, je pokazal svetu v pravi luč- velikega pesnika. Pisal je tudi o Modrzewskem, o Kochanowskem itd., in »Akademija krakowska" je izdala njegove „Studya heraldiczne", razpravo „Klasztory i zakony v Polsce šredowiecznej", „Lechici", »Rozglad w dziejach i polityce piervotnej Polski" itd. Od 1.1873. upokojen, je svoj prosti čas neumorno uporabljal za slovstveno delo. Tudi pesniško je bil delaven. Najprej je preložil Sofoklovo »Elektro", potem pa izdal burko „Grochowy wieniec" in žaloigro „List želazny." Obe igri sta dobro uspeli na odru. Malewsky je dosegel v starosti mnogo odlikovanj. Med drugim je tudi član gosposke zbornice. Gališki zgodovinar Izidor Šaranevič, predsednik »Stavropigijskega Instituta", ki je prošli mesec umrl, je bil izmed najzaslužnejš h maloruskih znanstvenikov. Rojen je bil 1. 1829. v Cerkovni v bole-hovskem okraju. V Lvovu je študiral najprej bogoslovje, potem pa je prestopil na modroslovni oddelek. Najprej je deloval kot gimnazijski profesor. L. 1862. je izdal »Istorijo Galicko-Volodimirskoj Rusi", katera je mogočno povzdignila narodno zavest malo-rusko. Dasi po mišljenju goreč Malorus, je pisal tudi v poljskem in nemškem jeziku. Poleg monografij Lvova in Galicije imamo od njega »Kritische Blicke in die Geschichte der Karpatenvolker im Alterthume und Mittelalter"; ta knjiga mu je pridobila profesorsko stolico na Ivovskem vseučilišču. Poljsko je spisal: „Sprawy košcielne na Rusi za Kazimierza W.", »Rys wewnqtrznych sbornikow Galicyi wschodnej w dru-giej poiovie XV. wieku", „Rzut oka na beneficya Koše ola ruskiego za czasow rzeczypospo!itej polskiej" i. t. d. Malorusom je spisal prvo geografijo, ki je izšla 1. 1862. v Kolomeji. Posebno plodovita je pa bila njegova delavnost v »Stavropigijskem Institutu", tem starodavnem kulturnem zavodu maloruskem. Sklenil je, da iz starih zbirk tega društva priredi muzej. Ko je 1. 1886. »Stavropigijski Institut" praznoval tristoletnico svojega obstanka, je priredil Šaranevič razstavo maloruskih star n in izdal slavnostno knjigo. Iz razstave je dal vse starine prenesti v muzej. V visoki starosti je už.val občno spoštovanje. To se je v delo zlasti tedaj, ko je uniatski metropolit Sem-bratovič Šaraneviča kot edinega laika povabil celo na škofijsko sinodo. Rusinsko vseučilišče v Lvovu. »Ševčenkovo znanstveno društvo" v Lvovu je poslalo poslancem in uredništvom spomenico, v kateri zahteva rusinsko vseučilišče in utemeljuje njegovo potrebo. Prej je bila lvovska univerza namenjena tudi rusinskim potrebam, ker je bila krakovska univerza vedno čisto poljska. Zdaj je pa avtonomija Ivovsko vseučilišče naredila čisto poljsko. Rusinov je v Avstriji 4 milijone, torej ne mnogo manj kakor Poljakov. V Ga- To in ono. 63 liciji je že čez 50 odstotkov ljudskih šol rusinskih, in štiri višje gimnazije imajo rusinski učni jezik. Po zakonu se ne smejo rusinski abiturienti teh zavodov siliti, da naj nadaljujejo svoje študije v drugem jeziku. Tudi zbujajoča se narodna zavest v malo-ruskem narodu, ki šteje skupaj do 30 milijonov ljudi, zahteva vedno odločneje svoje vseučilišče. Vseuč -lišče v Černovicah ne zadostuje, ker središče avstrijskih Rusinov je Lvov. Maloruskih vseučiliščnikov je zdaj vpisanih na raznih avstrijskih vseučiliščih 800, od teh 600 samo v Lvovu. Tudi kandidatov za profesorske stolice ne manjka. Spomenica končuje s tem, da opozarja na lepo znanstveno slovstvo, katero je že začelo cvesti med Malorusi v vseh strokah. Ogrski Rusini vsled neugodnih političnih razmer jako počasi napredujejo. Njihovo „Društvo svetega Vasilija Velikega", ki je praznovalo pred kratkim svojo petindvajsetletnico, izdaja nekaj let sem za ljudstvo mesečnik „Nauka", a poleg tega tudi ma-djarsko-rusinski tednik „Gorog katolikus Szemle — Hreko-katoličesko Slovo". Ker so zadnji čas večkrat tožili to društvo, da je „panslavistično", mora zdaj izdajati več madjarskih, nego rusinskih spisov! Kako čudne razmere vladajo med temi ubogimi Rusini, vidimo iz tega, da se tiska „Nauka" s staro cerkveno pisavo, in ne z moderno cirilico. Drugega slovstva razen cerkvenega sploh ne poznajo. Sin Tolstoj proti očetu Tolstemu. Znano je, da je najstarejši sin Leva Nikolajeviča Tolstega — Lev Levovič Tolstoj — tudi zelo nadarjen pisatelj. Njegova dela se odlikujejo prav posebno tudi v tem, da nastopajo kot nekaka polemika proti nazorom njegovega očeta, jasnopoljanskega filozofa. Proti „Kreutzerjevi sonati" n. pr. je napisal sin Leo Levovič „ Chopinov preludij", katero delo je izšlo že tudi v češkem prevodu. Najnovejše delo Leva Levoviča Tolstega pa je drama „Prečute noči", ki se je pred kratkim igrala v Petrogradu. Zbudila je veliko pozornost za nazore avtorja o zakonu, ki so onim njegovega očeta diametralno nasprotni. — Tako torej »veliki" jasnopoljanski filozof nima sreče s svojimi nazori niti v lastni rodbini. — o. L. Andrejev. Mladi ruski beletrist L. Andrejev, najnadarjenejši izmed naslednikov Maksima Gorkega, je izdal pred kratkim prvo zbirko svojih novel pod skupnim naslovom „Razkazi". (Petrograd 1901.) Gorkega vpliv se mu pozna — vendar so njegova dela prosta banalnosf, česar brezpogojno ne moremo trditi o M. Gorkem. Kakor njegov učitelj, tako je tudi L. Andrejev topel prijatelj bednih, zavrženih in sploh zaničevanih ubožcev. — o. Kako se širi prosveta v Sibiriji. Po novih prometnih sredstvih se bo skoro odprla tudi Sibirija omikanemu svetu in bo vezala evropski zapad s kitajskim in japonskim vzhodom. S prodiranjem novo- dobne tehnike se je začela gojiti tudi ljudska omika. Prej seveda nihče ni mislil tam na šolstvo in slovstvo, a zdaj se je že storil lep začetek. Prvo ljudsko izobraževalno društvo so ustanovili v Krasnojarsku 1. 1883. Že v prvem letu svojega obstanka je ustanovilo dve ljudski šoli. V nedeljski šoli so imeli najprej deset- do tridesetletna dekleta, pozneje so ustanovili še šolo za mladeniče. V desetih let h je društvo izučilo 1312 oseb in izdalo za to 10.986 rubljev. Milijonar Sibirjakov je mestni občini zapustil mnogo denarja, za katerega je nakupila veliko knjižnico domačih in tujih knjig. Društvo je ustanovilo knjigo-tržnico, ki je po agentih razpečala 1.1895. med ljudi 13.500 knjig. V Barnaulu je podobno društvo v dvanajstih let'h izdalo 44.262 rubljev, in car Nikolaj mu je podaril veliko posestvo. Taka društva so ustanovili še v Omsku, Mimusinsku, Tomsku, Nerčinsku, Nikola-jevsku in Oktjubinsku. Tako sicer počasi, a vendar gotovo jaztaja solnce omike tudi sibirski led. Osrednja zveza slovanskih časnikarjev. Na tretjem sestanku slovanskih časnikarjev v Dubrovniku so sklenili, da ustanove stanovsko organizacijo slovanskih časnikarjev. Izvolili so odbor treh časnikarjev, ki je pod predsedstvom urednika „Hlasa Naroda" izdelal društvena pravila. Ta zveza bo skrbela, da se stalno prirejajo slovanski časnikarski shodi, da dobe potrebni udje podpore, da se izboljša zakoniti položaj časnikarjev, da se ustanovi slovanska korespondenčna pisarna; v slučaju potrebe bi odbor posloval kot razsodišče v sporih med raznimi časniki. Želeti je pač, da se ta misel izvede v skupno korist vsega slovanskega časnikarstva. Narodnosti v avstrijski armadi. Dunajski „Armeeblatt" je objavil statistiko avstrijskega vojaštva. Iz nje posnemamo, da je armada našega cesarstva sestavljena po narodnostih takole: Slovanov je 430.000, Nemcev 227.000, Madjarov 120.000, Rumunov 48.000. Italijanov 14.000. Izmed Slovanov je: Čehov 174.000, Poljakov 76.000, Hrvatov 75.000, Slovencev 58.000. Izredno visoko število „Madjarov" kaže, da morajo biti mednje prišteti tudi ogrski Slovaki, Slovenci in Hrvatje. Sicer pa te številke govore dovolj jasno. Novejši holandski pisatelji. Holandska ima v novejšem času precej dobrih talentov na leposlovnem polju. Najbolj čislajo Vlama Steijn Streu-velsa. Nastopil je hkrati s tremi zbirkami, ki se imenujejo „Lenteleven", „Zonetij" „in „Zomerland". To so cikli pesniško pisanih povesti iz življenja na deželi. Streuvels ne vidi v poljedelcu onega težkega, nerodnega, na grudo navezanega, pomilovanja vrednega stroja, kakor ga popisujejo francoski „realisti", ampak se vglablja v njegovo čutenje in mišljenje ter popisuje njegovo radost in bolest. Zato si ni izbral