Valentin Rožanc
13. oktobra 1942 ob 9.10 je v
hiši s številko 18 takratne Ciril-Metodove ulice, zdaj Ulice 24 talcev, pripadnik varnostno-ob; veščevalne službe z dvema stre-loma ubil dr.Marka Natlačena. S tem je izvršil smrtno obsod bo, ki jo je izrefclo izredno so-dišče za zaščito slovenskega naroda.
Ta" akcija je bila zadnja tak-šne vrste v Ljubljani. Njen cilj je bil odstraniti vodilno oseb-nost slovenske reakcije, ki bi bržkone postala, če bi ostala živa, nekakšem slovenski pred-sednik kvizlinške vlade, podob-no kot kasneje general Rup nik. Le da je bil Natlačen mno go bolj prekanjen politik, kot je bil togi soldat Rupnik.
Vodilni ljudje italijanske voj ske in zasedbenih oblasti so naravnost pobesneli. Smrt člo-veka, na katerega so se zana-šali kot na svojega najzvestej-šega zaveznika in sodelavca, jih je vrgla s tira. še istega dne ob 19. uri so pripeljali pred hišo iz zaporov štiriindvajset zapornikov in jih _postrelili. Prvič se je zgodilo, da so sredi Ljubljane naenkrat pobili to-liko Ijudi, ki niso imeli s smrt-jo Marka Natlačena nobene ne-posredne zveze. Šlo je za pre-mišljeno maščevalnost, za uve ljavljanje od nemških nacistov prevzetega in posnemanega si-stema talcev, ki sta ga napov& dala komandant 11. armadne ga korpusa Mario Robotti in visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli že 24. aprila tistega leta. Že prej je bilo postreljenih nekaj sku pin  talcev,  toda  nikoli toliko
Naslednje dni je vsa Ljublja na govorila, kako so umdrali talci, ki so jih razdelili v ne kaj skupin in drugo za drugo postavljali pred zid ter strelja li. Nekateri so si slekli sukniče in jih polagali na kri pred nji mi postreljenih, drugi so se sezuvali. Oboji so tudi pove dali, še bolj pa pokazali, kako spoštujejo mučeniško kri to-varišev, pobitib. nekaj minut prej. Nato pa se je njihova kri pdmešala s krvjo predhodni kov.
Sami ItaUjani so 14. oktobra 1942 poročali v Rim:
»Nekateri med njimi so ho teli pokazati trdnost in so kri-čali: Živela svobodna Sloveni ja, živela Rusija, živel Stalin!«
Eden izmed mož, pobitih pred Natlačenovo vilo, je bil tudi sedeminštiridesetletni Va lenfein Rožanc. Veliko ljudi ga> je poznalo iz dela po raznih društvih, poznali so ga tudi skoraj vsi železničarji od de-lavcev v kurilnici, mostovnih delavnicah in voznega osebja do uradnikov na direkciji Očit no so opazovali ustrelitev in spoznali Rožanca. zato je Ljub ljana tudi zvedela za to.
Ko' je prišel na vrsto in ko je v pet talcev treščila salva iz pušk eksekueijskega voda, sa vsi padli na okrvavljena tla Le Valentin Rožanc je nenado-ma vstal, čeprav z največjim naporom, saj je bil že hudo ra njen. Dvignil je pest in. zakli cal: »Smrt lašizmu!« Tedaj ga je oficir s pištolo še enkrat ustrelil v glavo in tedaj je pa del.
Kdo je bil človek, ki je takc. do zadnjega izpričeval svoj v& liki pogura in privrženost osvo bodilnemu  boju  in  revoluciji?
Rojen je bil na Trati pr; Šentvidu, v sedanji šišenski ,ob-čini, v kmečki družini. Kot tak je moral delati na polju že od šestega leta dalje. Pasel je ži vino, kasneje se je izučil za čevljarja. Ko se je začela prva svetovna vojna, je bil star de-vetnajst let in je zato moral takoj k vojakom. Sprva se je znašel na ruskem, nato pa na italijanskem vojišču.-Maja 1918 je bil eden izmed upomiških voditeljev   v   Judenburgu.   Po-
tem ko je bil upor zadušen, je bil obsojen na smrt, toda ob-sodba pi bila izvrš^na in je tako živ dočakal razpad Avstro. Ogrske monarhije.
Po vojni se je zaposlil v že-lezniški delavnici v Dravljah ter se v kratkem času usposo-bil za livarja. Mnoge železniške delavnice so po razpadu Avstro-Ogrske ostale izven meja »Kra-ljevine Srbov, Hrvatov in Slo-vencev«, zato je ta morala ustanavljati nove in širiti prej-šnje, manjše. Tako je našel za-poslitev tudi Rožanc, čeprav že izučen za čevljarja.
Leta 1920 se je poročil z Ma. rijo Juvan iz Spodnjih Pirnlč Tam je imela skromno hišo in ftpol gruinta« zemlje. Leta 1915 je rodila sina Milana, ki je pa-del kot partizan. Tiste čase je bilo življenje nezakonske ma-tere posebno na vasi zelo brid-ko, vsi ,so jo zaničevali ter za postavljali njo in otroka. Ro žanc pa je sprejel leninega sina za svojega, mu dal svoj pri imek in ni delal med njim in kasneje, v zakonu rojenim Mar
janom, nobene razlike.
2e tedaj je bil Rožanc po prepričanju socialist, zavrgel je vero in javno govoril, da ne verjame v boga. Tudi za ta-ke ljudi je bilo življenje težko, posebno na vasi, kjer je imela duhovščina popoln vpliv. Pogo sto je hujskala ljudstvo-proti takšnim, kot je bil Rožanc. Tu-di v Spodnjih Pirničah ni bilo dosti drugače.. Toda počasi je s svojim obnašanjem in delom Rožanc dokazal, da je pošten človek. Rad je pomagal vsa komur, ki mu je mogel, bil je zgled delovnega človeka in dru-žinskega očeta- Kmalu so ga domačini sprejeli za svojega in mu zaupali, da jih je zastopal pred oblastml. Bil je celo izvo Ijen za odbornika takratne ob-čine šmartno. Kot tak je po-stal varuh bratoma Francu in Martinu Rozmanu, ki sta med vojno izgubila očeta, mati pa je živela na Primorskem. Ne. sebično zavzemanje za njuno korist je še bolj povzdignilo Rožančev ugled. Nazadnje je oba brata spravil v uk, da sta
se izučila obrti in si tako omo-gočila boljšo prihodnost.
Udejstvoval se je tudi pri ga-silcih irr se odločno zavzemal, da bi dobila < pirniška šola, skromna vaška enorazrednica, še drugo učilnico. Končno mu je to tudi uspelo.
Med tem časom je pogorela železniška delavnica vDravljah, aiso je več obnovili, ampak so delavce zaposlili v Šiški in v ku-rilnici na glavnem kolodvoru. Rožanc se je zdaj tja vozil na delo s kolesom ali z vlakom iz Medvod oziroma Mednega.
Leta 1935, ko je Partija do-končno prebolela krizo in se začela naglo krepiti, je bil Ro-žanc kot ugleden družbeni de-lavec in vsestransko spoštovan Slovek sprejet v njeno članstvo, ne   da   bi   bil   prej   kandidat.
Aprila 1941, ko je razpadla bivša jugoslovanska vojska, je bilo na šišenski in glavni že-lezniški postaji dosti orožja in streliva. Komunisti in drugi na-prednd ljudje so mnogo posfcri-M. Eden izmed organizatorjev, ki se je pri terrt posebno odli-koval, ]e bil tudi Rožanc. So-deloval je pri ustanavljanju prvili partizanskih enot na Ra-šici, šmarni gori in pri posku-sih za ustanovitev medvoške čete- Avgusta. 1941, ko sfca bila
Milan in Marjan že partizana, so ga Nemci prišli aretirat, to-da niso ga dobili. Odšel je v Ljubljano in se naselil pri pri-jatelju in sodelavcu Petru Ro-mavhu v Podjunski ulici v Ši-ški. V tem času je postal član koimiteja železniSkega vozlišča Ljubljana, ki je bil enakovre-den rajonskim komitejem v Ljubljani. V njem je opravljal vrsto pomembnih nalog. Pred-vsem se je ukvarjal z orga. nizacijo pošiljanja raznega ma-teriala in orožja partizanom in z narodno zaščito, ki je imela na ljubljanski železniški posta-ji nekaj časa poseben bata-ljon.
l.julija 1942 so ga Italijani aretirali. Cez nekaj časa so ga poslali v taboriSče Gonars, to da kmalu so ga pripeljali na. zaj v Ljubbljano. Očitno so agotovili, da imajo v rokah po-. membnega organizatorja, kar je bila posledica izdajstva. Tu-di v zaporu, ko so ga nepretr-goma zasliševali in mučili, je dokazal svojo trdnost in privr-ženost revoluciji. Od njega nL so zvedeli ničesar in prav za-radi tega so ga kmalu postavi-li pred puške.
21.julija 1953 je bil posmrtno odlikovan z redom narodnega heroja.
Mile Pavlin