18
Anton Medved: Samo —! Redovnikova prikazen.
,božji pripomoček'. Ne vem, ali je komu ta zagovor kdaj pomagal ali ne; ljudje so trdili, da jim je.
Na drugem listu je zarotenje za prisad. Prisade je torej paski zagovornik preganjal in odganjal tako-le:
Prisad! ali si voden ali si ognjen?
Ali si prevelikih sap?
Prisad! pojdi ven iz mozga na kost!
Prisad! pojdi ven iz kosti na meso!
Prisad! pojdi ven iz mesa na kožo!
Prisad! pojdi ven iz kože na dlačico!
Prisad! pojdi iz dlačice v take kraje,
kjer noben več ne prebiva!
Tako je mogočni zagovornik prisade preganjal iz mozga v take kraje, kjer nihče več ne prebiva. Iz teh in jednakih zagovor-niških formul se izprevidi, kako se še spaja med narodom vera in praznoverje, resnica in poezija.
Kot spomin na zagovornika hranim še sedaj ta lista. Sam paski zagovornik ni pripisoval po izpreobrnjenju tem besedam ni-kake moči, a tudi ni rad o tem govoril; zato ga nisem vprašal, kje je dobil to navlako.
Pred štirimi leti je pa paski zagovornik umrl, in ž njim so šli v grob vsi zagovori in vsa zdravniška vednost. Pačani so pa odslej brez zdravnika, a ne mrjo baje nič bolj, kakor so preje. No, saj opravljajo zgovorne paske ženice posel rajnega zagovornika. Pri vsaki bolezni se sklicujejo: Za to bolezen je rabil zagovornik to in to zdravilo, in ljudje jim radi verjamejo.
Zagovornikovo kočo so podrli, spomin njegov pa še živi med Pačani in okoličani v Suhi Krajini.
S
amo
Za listom list naprej, naprej odganja veter z golih vej; na nebu siva megla plava, po dolih vene zadnja trava.
Tako je minil lepi svet, z obleko žalno zdaj odet; v meglene dalje se prostira in z manoj vred trpi, umira.
Trpi, umira z manoj vred, upira k nebu svoj pogled, kjer pomlad lepa, hčerka zlata, za saboj je zaprla vrata;
Odkoder skonj mrzli sneg pokrije njemu dol in breg in meni vrže v s6be ječo samo spomin na prššlo srečo.
Anton Medved.
Redovnikova prikazen.
(Legenda.)
.Redovnik mlad, pobožnega srca, nekoč prikazen je imel pekla. Razburjen steče brž do bližnjih vrat, zakliče: „Slušaj, sveti me opat!
Pred mojimi očmi Gospod je zdaj odprl peklo, pokazal grozni kraj. Vse res, kar pravi Jezus in že Job: Zmešnjava, jok, tema, škrtanje zob .
Pa slušaj, kaj zaupam ti vesel! Stanove razne sem z očmi ujel: samo nobega duhovnika, samo nobega redovnika."
Naguba čelo se Egidiju; ogleda se, če kdo ne vidi ju; pa de mladeniču čez majhen čas: »Nikogar nisi videl izmed nas?
Seveda ne, moj dragi Melifluj! Duhovniki, redovniki, le čuj, če kteri so obsojeni v pekl6, ne pridejo na vrh, temveč na dn6."
Anton Medved.