Bertram Samonig: Studien zur Pfahlbauforschung in Österreich. Materialien II - Die Pfahlbaustation des Keutschacher Sees. Mitteilungen der Prähistorischen Kommission der Österreichischen Akademie der Wissenschaften Band 51. Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, Wien 2003.
V	51. zvezku Poročil Prazgodovinske komisije dunajske akademije znanosti Bertram Samonig s sodelavci predstavlja tudi za slovensko predkovinsko in zgodnje kovinsko arheologijo izredno pomembne raziskave in najdbe s Hodiškega jezera (Keutschacher See).
Precej obsežna monografija je razdeljena na 18 poglavij in dodatek o kostnih najdbah sesalcev, ki ga je napisal Erich Pucher.
V	uvodu izvemo, da je bila koliščarska naselbina na Hodiš-kem jezeru odkrita dobro desetletje pred odkritjem podobnih naselbinskih struktur na Ljubljanskem barju. V 20. stoletju so naselbino na podlagi maloštevilnih najdb uvrstili v lokalno mlaj-šeneolitsko obdobje oz. v lasinjsko kulturo po Stojanu Dimi-trijevicu (npr. S. Dimitrijevic, Lasinjska kultura. - V: Praist. jug. zem. 3, 1979, 137-181, prim. z J. Korošec, Eine neue Kulturgruppe des späten Neolithikums in Nordwestjugoslawien, Acta Arch. Acad. Sc. Hung. 9, 1958, 83-93). Rezultati dendro-kronoloških raziskav in radiokarbonskega datiranja kažejo, da je bilo območje poseljeno med okoli 4100 in okoli 3700 pr. Kr.
Uvodnemu poglavju sledi kratek geološki oris območja in nato poglavje o najdišču ter zgodovini arheoloških raziskav, ki se začno v poznem poletju leta 1864, ko Ferdinand von Hoch-stetter in zdravnik Alois Hußa v okviru arheološke topografije po jezerih Koroške in Kranjske odkrijeta sledove koliščarske poselitve (prim. A. Velušček, Metodologija naselbinskih raziskovanj na barjanskih tleh, 1. del, Magistrska naloga, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1997, 9; J. Dular, Halštat-ske nekropole Dolenjske, Opera Instituti archaeologici Sloveni-ae 6, 2003, 20). Klasičnih arheoloških izkopavanj najdišče ni doživelo, so pa v novejšem času tudi za sorodne raziskave na Ljubljanskem barju zelo pomembne dendrokronološke raziskave, ki jih od leta 1993 vodi Otto Cichocki - avtor poglavja o den-drokronoloških raziskavah.
Zelo pomembno, čeprav kratko, je poglavje o terminologiji, kjer avtor, po mojem mnenju, premalo kritično ovrednoti kronologijo. Vanjo povsem nekritično vključi tudi kronološke sheme za koliščarsko dobo na Ljubljanskem barju ter preveč izpostavi pomen stratigrafije v Moverni vasi, ki zaradi lege raziskovanega območja v kraški depresiji in neobjavljenih rezultatov izkopavanj to zagotovo ne zasluži (str. 38-41, kronološka tabela 2). S tega gledišča je veliko pomembnejše najdišče Gradec pri Mirni (glej J. Dular et al., Utrjena prazgodovinska naselja v Mirenski in Temeniški dolini, Arh. vest. 41, 1991, 65198). Podobno velja tudi za krono-tipološko shemo skupine Škocijan-Lasinja (Kanzianiberg-Lasinja-Gruppe), ki jo avtor skoraj dosledno povzame po Elisabethi Ruttkay (prim. E. Ruttkay, Zur Chronologie der Kanzianiberg-Lasinja-Gruppe, Arch. Öst-err. 7/2, 1996, 43-48). Pohvaliti pa je potrebno dejstvo, da se je avtor posvetil tehnologiji izdelave keramike in glinenim masam (str. 42-48). Zelo pregledno je narejena tudi tipologija keramičnega posodja, ki jo spremlja kronološka razvrstitev (str. 49-76).
Za Hočevarico (A. Velušček (ur.), Hočevarica - eneolitsko kolišče na Ljubljanskem barju, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 8, 2004), raziskave na Ljubljanskem barju ter osrednjo Slovenijo v širšem pomenu, je pomembno poglavje, v katerem so predstavljene livarske posode z ostanki bakra. RFA-analiza kaže na baker z arzenom. V poglavju o kamnitem orodju je narejena tudi analiza sledov uporabe, ki jo je opravila Monika Derndarsky (str. 82-87). Pred zaključkom pa so omenjene tudi sporadične najdbe iz mlajših arheoloških obdobij, ki so bile prav tako najdene na Hodiškem jezeru.
V zaključku avtor predstavi krono-tipološke tabele z gradivom - vsako stopnjo skupine Škocijan-Lasinja (I, Ila-IIc) posebej. Inventar stopenj I-IIb je podoben inventarju druge naselbinske faze na Gradcu pri Mirni (prim. Dular et al. 1991, t. 25: 10-14), zdi pa se, da je manj podobnosti z Resnikovim prekopom, kot so to npr. izpostavljali starejši avtorji (prim. npr. s Korošec 1958; Dimitrijevic 1979). Resnikov prekop je glede na radiokarbonske datacije verjetno starejši (Dimitrijevic 1979, 179; za datacije z nekaterih najdišč istega kulturnega horizonta, kot je Resnikov prekop, prim. z M. Guštin, Il campo mi-litare romano a Čatež presso Brežice (Slovenia), Quaderni fri-ulani di archaeologia 12, 2002, 69-75; M. Guštin in L. Bekic, Autocesta Ljubljana - Zagreb, iskustvo na dionici kod Brežica, Obavijesti HAD 34/3, 2002, 60-66). Za najdbe stopnje IIc, ki jo avtor označi za "hodiški facies" skupine Škocijan-Lasinja, so analogije v horizontu keramike z brazdastim vrezom (prim. Velušček (ur.) 2004). To poudari tudi avtor, podobno kot pred njim že E. Ruttkay (1996). Primerjave so v madžarski keramiki z brazdastim vrezom in v najdbah iz najvišjih kulturnih plasti v Moverni vasi (str. 40). In kar je zanimivo, ni pa presenetljivo, da se, podobno kot v osrednji Sloveniji, tudi na Koroškem v obdobje "hodiškega faciesa" datira prvi razcvet lokalne metalurgije bakra. V tem sklopu je potrebno razumeti tudi ogrlič-ne obročke s Hočevarice, ki so narejeni iz kamnine, ki morda izvira prav s Koroške, z območja, kjer leži Hodiško jezero (glej D. Skaberne in A. Mladenovič, Opredelitev materiala ogrlič-nega obročka s Hočevarice, v: A. Velušček (ur.), Hočevarica -eneolitsko kolišče na Ljubljanskem barju, Opera Instituti archa-eologici Sloveniae 8, 2004, 65-68). Monografija se nato zaključi z obsežnim katalogom arheoloških najdb z risbami (str. 105-262) ter z že omenjenim dodatkom o najdbah kosti sesalcev, med katerimi je tudi odlomek človeške lobanje.
Na koncu lahko zapišem, da je monografija o koliščarski naselbini na Hodiškem jezeru izredno zanimivo, pregledno, predvsem pa zelo potrebno delo, ki bo zagotovo veliko prispevalo k boljšemu poznavanju eneolitske dobe na območju jugovzhodnih Alp.
Anton VELUŠČEK
Valentin Dergačev: Die äneolithischen und bronzezeitlichen Metallfunde aus Moldavien. Prähistorische Bronzefunde 20/9. Franz Steiner Verlag, Stuttgart 2002. X + 251 strani in 134 tabel. ISBN 3-515-07665-4.
V 9. zvezku 20. oddelka serije PBF avtor V. Dergačev predstavi več kot 3000 neolitskih, eneolitskih in bronastodobnih - vključno do prehoda v železno dobo - kovinskih najdb iz Moldavije, ki so bile odkrite do leta 1993. Po izvoru so najdbe: naselbinske, grobiščne, depojske in posamezne oz. slučajne.
(str. 1-2) Bivša sovjetska republika Moldavija leži na območju med srednjim ter spodnjim tokom Pruta in Dnjestra. Na severu, vzhodu in jugu meji na Ukrajino, na zahodu deli mejo z Romunijo. Meri 33.700 km2.
(str. 2-6) Neolitsko obdobje (6.-5. tisočletje bc1) označujejo cri^ka in bug-dnjestrska kultura ter kultura linearnotra-kaste keramike. Za moldavski eneolitik (4. do začetka 2. polovice 3. tisočletja bc) so značilne tripolska, gumelnitko-bolgrad-ska in suvorovska kultura. V bronasti dobi (zadnja četrtina 3. tisočletja bc do začetka 1. tisočletja pr. Kr.) sta prisotni t. i. kulturi grobnih gomil (kultura grobnih jam in kultura ka-takombnih grobov), edinetska kultura planih grobišč, kultura svitkaste keramike (Wulstkeramikkultur), nouaska, saba-tinovkaska in komarovska kultura. Prehod v železno dobo (12. do 9. stoletje pr. Kr.) označujeta chi^inäusko-corlätenska in belozerska kultura.
(str. 10-52) Najzgodnejše kovinske najdbe (bakrene jagode) so maloštevilne in se pojavljajo na najdiščih srednjeneolitske-ga horizonta cri^ke kulture. V eneolitiku se število kovinskih najdb znatno poveča. Pogoste so predvsem v zgodnjeeneolit-skih depojih (Cärbuna) in naselbinah (npr. Bardar, Boroseni) tripolske kulture, zelo redke pa v gumelnitko-bolgradski kulturi, grobovih suvorovske kulture, pa tudi v srednjeeneolits-kem obdobju tripolske kulture. V nasprotju s prejšnjimi stopnjami se v poznem obdobju tripolske kulture število najdišč s kovinskimi najdbami poveča, število najdb pa ostaja približno isto. Zastopane so tako slučajne in naselbinske kovinske najdbe kot najdbe iz grobov stepske, t. i. usatovske variante, tripolske kulture.
Podobno kot v eneolitiku je tudi v zgodnji in srednji bronasti dobi malo kovinskih najdb. Za lokalno zgodnjo bronasto dobo so značilni manjši nakitni predmeti iz grobov v gomilah, ki so lahko iz srebra, brona ali bakra. V srednji bronasti dobi je slika podobna, kovinskih najdb je malo. So iz brona. V glavnem izvirajo iz grobov v gomilah.
Za pozno bronasto dobo je značilno znatno povečanje števila bronastih najdb (približno 350 predmetov) in pestrost v oblikah. V zgodnejšem odseku (okvirno 2. polovica 14. do 12. stoletje pr. Kr.) se pojavijo srpi, dobro so zastopane tudi tulas-te sekire, kratki meči, igle različnih oblik, zapestnice, bronasta vedra, kalupi itd. Nekoliko manj najdb pa je v mlajšem chi^inäusko-belozerskem horizontu, ki označuje prehod v železno dobo. Izstopajo sulične osti, polnoročajni dolgi meči - primerek iz depoja Valea Rusului (t. 48: 6) ima ročaj z antenskim zaključkom -, tulaste sekire in tudi že ločne fibule. V tem času se pojavijo najzgodnejši predmeti iz železa (fibule, noži).
(str. 53-186) V poglavju z zgovornim naslovom Izvredno-tenje/Auswertung se avtor posveti funkcionalnim kategorijam in tipom kovinskih predmetov, njihovi razprostranjenosti, časovni umestitvi in izvoru. Kovinske najdbe vrednoti po kronološkem ključu. Med eneolitskimi najdbami so najprej predstavljeni večji kovinski predmeti: sekire različnih tipov (npr. na Balkanu dobro zastopan tip Pločnik; križne sekire, ki izvirajo iz Karpatske kotline, nekatere med njimi pa tudi s Kavkaza; ploščate sekire), dleta, bodala, noži itd. Sledijo manjša orodja, nakit, kultni predmeti ter najdbe, ki dokazujejo metalurško dejavnost (livarske posode, keramične šobe).
V razdelku o bronastodobnih najdbah (str. 98-186) je govor o bronastih ploščatih, kladivastih, tulastih in plavutastih sekirah, srpih, žagah/Sagen, nožih, bodalih, mečih, sulicah, kopjih in puščičnih osteh, nakitu in kovinskem posodju.
Knjiga se zaključi s katalogom primerljivih in v besedilu omenjenih kovinskih najdb. Avtor objavlja tudi rezultate analize kovine, izčrpen register najdišč in slikovno gradivo s kartami razprostranjenosti posameznih tipov kovinskih najdb.
Naj ob zaključku poudarim, da je pomembnost 9. zvezka 20. oddelka serije PBF predvsem v tem, da so kovinske najdbe zbrane na enem mestu in so slikovno dobro predstavljene. Pregledna in izčrpna pa je tudi interpretacija. Skratka gre za delo, ki nam na kvaliteten način odstira pogled v prazgodovino Moldavije.
Anton VELUŠČEK
Dunja Glogovic: Fibeln im kroatischen Küstengebiet (Istrien, Dalmatien). Prähistorische Bronzefunde 14/13. Franz Steiner Verlag, Stuttgart 2003. ISBN 3-515-07906-8. 90 strani, 71 tabel.
V obravnavanem zvezku so predstavljene fibule, najdene v hrvaškem primorju - v hrvaškem delu Istre, Kvarnerju in Dalmaciji z otoki. Zbiranje gradiva (med 1990 in 1995 oteženo zaradi vojnih razmer) in pisanje rokopisa je bilo zaključeno leta 1996. Zbranih in predstavljenih je približno
570 fibul iz bronaste in železne dobe do vključno 6. stoletja pr. n. št.
Obravnavano področje je na severu in severovzhodu zamejeno z današnjimi političnimi mejami s Slovenijo, Bosno in Hercegovino ter Črno goro, le na področju Kvarnerja z Vele-bitom kot naravno pregrado. V tem okviru se jasno razločijo tri kulturna območja: Istra, Liburnija (med Rašo in Krko) in južna Dalmacija, pri čemer je zaradi navedenih zamejitev najbolj popolna slika v Liburniji.
V	Liburniji so najstarejše fibule z violinskim lokom, ki se v srednji Dalmaciji pojavijo kot posledica kulturnih stikov z notranjostjo Balkana in z drugo stranjo Jadrana. Gre za posamične primerke različnih tipov 13.-12. stoletja, kasnejši pa sta dve fibuli verjetno lokalnega porekla. Prvo veliko skupino fibul predstavljajo ločne fibule z dvema vozloma na loku liburnijskega tipa, ki se veže na sorodne apeninske. V 10. stoletje sodijo nekatere starejše oblike eno- oz. dvodelnih kačastih fibul.
Prevladujoča oblika 9. stoletja so enozankaste ločne fibule različnih tipov, ki se delno razvijejo iz fibul z dvema vozloma. V 8. in 7. stoletju se uveljavita najznačilnejši obliki liburnijskih fibul: na pločevinast trak pritrjene očalarke (predvsem tip z malo osmico) in fibule z jantarno oblogo. V isti čas sodijo tudi dvodelne kačaste fibule tipa Osor, ki so najboljši primer zlitja italske oblike in lokalnega okusa in so tipičen izdelek liburnijske kulture. V Liburniji so najmlajše še upoštevane fibule, zastopane v večjem številu, dvo- in trortaste fibule, protocertoške in sanguisuga fibule z dolgo nogo (različica B), medtem ko se različne mlajše kačaste fibule pojavljajo samo v Ninu.
V	Istri so najstarejše fibule z listnatim lokom datirane v pozno 8. stoletje. Kasneje prevladujejo čolničaste fibule, fibule s trakastim lokom, živalske fibule in različne mlajše oblike kačastih fibul (predvsem z zanko, s sedlastim lokom in s krilci). Na splošno so fibule v Istri primerljive s fibulami sosednjih kultur jugovzhodno alpskega prostora.
Za južno Dalmacijo so v 10. in 9. stoletju značilne ločne fibule z dvema vozloma na loku tipa Golinjevo, v 6. in 5. stoletju pa fibule s pravokotno nogo. Obe obliki sta balkanskega izvora in dokumentirata močne stike z notranjostjo. Enako velja za dva fragmenta dvozankastih fibul z nogo v obliki beotskega ščita. Vse druge oblike (npr. ločne fibule, očalarke) se pojavljajo v precej manjšem številu in predstavljajo vpliv liburnijske kulture.
Uvodno poglavje je v primerjavi z nekaterimi predhodnimi zvezki serije precej skromnejše in je v bistvu strnjen komentar pojavljanja fibul v hrvaškem primorju. Predvsem tuji bralci bodo pogrešali predstavitev kulturnega razvoja in kronologije na obravnavanem področju. Nekoliko jim bo lahko v pomoč uporabna kronološko-tipološka preglednica na koncu dela, več podatkov pa bodo našli v samem katalogu, v komentarjih k posameznim tipom fibul.
Načeloma so upoštevane fibule do vključno 6. stoletja pr. n. št. Ta čas je prekoračen le pri starejših tipih, ki segajo še v 5. stoletje (trakaste fibule in fibule s kvadratno nogo), ne pa pri kasnejših tipih fibul, ki se oblikovno vežejo na obravnavane starejše oblike (npr. tip Baška). Razumljivo je, da bo pri tako kontinuiranem razvoju, kot mu lahko sledimo v Istri in Dalmaciji, vsaka časovna meja umetna. Na žalost so zaradi takšne zamejitve iz obravnave izpadle med drugimi tudi certo-ške fibule in fibule s ptičjo ali živalsko glavico na koncu noge, ne glede na to, da so bile nekatere najdene skupaj z obravnavanimi tipi in da ne gre za pretirano številčne tipe. Morda bi bila boljša rešitev oblikovni in ne kronološki kriterij, torej predstavitev vseh "halštatskih" oblik, ne glede na čas njihovega pojavljanja.
Poimenovanje tipov je večinoma uveljavljeno, ne pa vedno. Odvečen se zdi izraz "fibula s paličastim lokom in dvema stranskima gumboma" (Fibel mit stabförmigem Bügel und zwei Seitenknöpfen) za alpsko dvortasto fibulo. Zaradi njihove številčnosti je avtorica poskušala razdeliti fibule z jantarno oblogo,