Leto XLI. - Štev. 43 (2071) Četrtek, 9. novembra 1989 Posamezna številka 1000 lir
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
TAXE PERQUE	GORIZIA	SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: R1VA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO ll/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA	UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
TASSA RISCOSSA	ITALY		
Planinska roža v Katoliškem domu Zdravnik - svetnik
Zahvalna
Hvala večnemu Bogu!	Sveti, sveti, sveti Bog,
Vse stvari ga zdaj molite!	vse je polno tvoje slave!
Stvarniku, dobrotniku	Tebe moli zemlje krog,
večno slavo zadonite!	molijo nebes višave.
Novi kazenski zakonik in manjšinske pravice
»JEZIK AKTOV. 1. Vsi akti kazenskega postopka potekajo v italijanskem jeziku.
2.	Pred sodno oblastjo, ki je pristojna na prvi stopnji ali na stopnji priziva na ozemlju, kjer prebiva priznana jezikovna manjšina, je italijanski državljan, ki tej manjšini pripada, na lastno prošnjo zaslišan ali izprašan v materinem jeziku, v katerem je sestavljen tudi tozadevni zapisnik.
V	isti jezik so po tej njegovi prošnji prevedeni akti postopka, ki so njemu naslovljeni. Vse pravice, ki izhajajo iz posebnih zakonov in mednarodnih pogodb, ostanejo nedotaknjene. 3. Nespoštovanje določb tega člena ima za posledico ničnost«.
Tako se glasi 109. člen novega Zakonika kazenskega postopka, odobrenega z odlokom Predsednika republike št. 447 z dne 22.2.1988, ki je stopil v veljavo prav pred kratkim, se pravi 24.10.1989.
Na osnovi tega člena lahko obtoženec in priča, v kolikor pripadata priznani jezikovni manjšini, na kazenskem sodišču uporabljata svoj materin jezik. Prej ali slej bo ta določba prenesena tudi v civilni postopek, saj bi drugače bilo vse protiustavno.
Zakonik je pripravila vlada po pooblastilu parlamenta z zakonom št. 81 z dne 16.2.1987. Že v tem zakonu, ki vsebuje smernice za sestavo zakonika, je v poglavju 102 člena 3 izrecno predvideno, da je treba vnesti rabo materinega jezika priznanih manjšin na ozemlju, kjer prebivajo.
TUDI SLOVENŠČINA JE VKLJUČENA
Omenjena določba ima precej razburkano zgodovino. Prva zamisel se je rodila v preteklem desetletju, saj že prvo pooblastilo vladi za nov zakonik iz leta 1974 predvideva možnost rabe manjšinskih jezikov. In to po zaslugi nekaterih politikov: naj omenimo slovenskega poslanca Škrka, južnotirolskega senatorja Ritza in sedanjega predsednika vlade Andreottija, ostali pri tem nimajo posebnih zaslug. Za tem je takratni pravosodni minister Bonifacio vnesel v besedilo še dodatno omejevalno klavzulo, da to velja samo za »priznane« manjšine. S tem bi bili Slovenci kratkomalo odrezani, saj italijanska država ni nikoli hotela priznati pravnomočnosti Londonskega sporazuma.
Iz te zagate nas je rešilo Ustavno sodišče s svojo razsodbo št. 28 iz leta 1982.
V	njej je namreč izjavilo, da ima slovenska manjšina v Italiji zaradi svojih struktur, ki bremenijo tudi državni proračun, značaj priznane manjšine.
ZASLUGA NAŠIH KAČURJEV
Tu pa se odpira novo poglavje. Do te razsodbe ne bi namreč nikoli prišli, če je ne bi izzval profesor Samo Pahor s trmastim vztrajanjem pri pravici do rabe svojega jezika v odnosih z upravo in sodiščem. Priznati moramo, da so po-
dobne probleme načeli in s tem prisilili državo, da jih je vsaj začela reševati, nekateri Kačurji, ki se niso vdali logiki aparata. Takih Kačurjev je naša manjšina za časa fašizma štela prav lepo število. V času demokracije pa to število peša iz dneva v dan.
Zahtevamo pravice. Nekaterih jih tudi izsilijo. Kako pa jih nato uporabljamo? Ime je naš prvi znak pripadnosti določeni narodnosti. Od leta 1966 lahko dajemo otrokom slovenska imena: koliko rojenih po tem datumu ima slovensko ime v popačeni obliki samo zato, ker je bil občinski uradnik bolj vztrajen od staršev? Pritožujemo se, da javna uprava ne rabi slovenskih črk, na primer šumnikov, pri izdajanju potrdil in v raznih aktih. »Niso v računalniku«, nam odgovarjajo. Ce ima računalnik program za cirilico, ga bo imel tudi za šumnike, dovolj ga je kupiti. Seveda se to na čast desetim sitne-žem ne bo zgodilo. Čisto nekaj drugega pa je, če' pravilno obliko zahteva tisoč ljudi. Molk v pravu nič ne zaleže. In isto velja tudi za zasebna podjetja.
POMAGAJ SI TUDI SAM
Naj popravi, kdor je zakrivil, bo kdo rekel: po tej logiki bi danes verjetno ne imeli ne demokracije ne človekovih pravic.
Seveda ni lahko biti dosledni. A kdo je pa rekel, da je biti pripadnik manjšine lahko? Ako me pa to res zanima in čutim to kot vrednoto, se ne bom oziral na težave. Tudi biti kristjan ni lahko, a celo v Albaniji so še kristjani, pa čeprav tvegajo vsak dan svoje življenje.
Poblem je torej razumeti, na katerem mestu lestvice vrednot stoji narodna pripadnost. »Zame je biti Slovenec in kristjan nerazdružljiva vrednota«, je rekel viden pripadnik naše manjšine. A tudi Bog, »ki zna pisati ravno celo po krivuljah«, ne gre proti naši svobodni volji, ker je tako sam odredil.
Koliko pravic imamo, bo najprej odvisno od nas samih. Drugače bo tudi 709. člen Z.K.P. ostal le lep spomenik naše pretekle zgodovine in našega nekdanjega obstoja. »Vigilantlbus non dormientlbus iura succurrunt« — zakoni pomagajo budnim in ne spečim, pravi eden najstarejših latinskih rekov.	PETER MOČNIK
Napadi na Tita
V	jugoslovanskem časopisju, tudi slovenskem, so vse pogostejši napadi na Tita in njegovo delo. O tem je razpravljal celo sam CK partije. Glede tega je Delo objavilo uvodnik, ki se takole zaključuje:
»Tito je bil samo človek s precej napakami; le da smo včasih njegove kvalitete povzdigovali z njim vred v oblake, napak pa si nihče ni upal priznati naglas.«
Ura resnice, prej ali slej, odbije za vsakega.
V	slavnostnem vzdušju se je v nedeljo, 29. oktobra, odvijalo zadnje dejanje proslav 30-letnice Zveze slovenske katoliške prosvete z uprizoritvijo v Katoliškem domu v Gorici Planinske rože, ki lahko pomeni zgoščen prikaz pevske, glasbene, dramske in plesne dejavnosti, ki jih je Zveza gojila in goji. Bil je večer, s katerega odide človek potešen in vedro razpoložen. Z užitkom sem po letih spet gledal in poslušal to lepo Gobčevo opereto, postavljeno v idiliko gorskega sveta in v domače okolje dobrih in šegavih ljudi. Na svet sredi planin, kjer je bil tudi njegov rodni kraj, je mislil Simon Gregorčič, ko je pesnil Planinsko rožo, ki jo še danes slišimo v Ipavčevi uglasbitvi in po kateri je po vsej verjetnosti povzel naslov skladatelj Gobec za svoje glasbeno delo.
Idealizirano življenje, ljubezenska zgodba s srečnim koncem, lahkotnost, prijetne melodije in duhovit dialog so značilnosti operete. Temu kanonu sledi 'tudi Gobčeva glasbena igra, ki je poleg tega idealno delo, v smislu, da je besedilo in glasbo napisal isti avtor. Tako so nastajale naše narodne pesmi, ki so pogosto nudile navdih za slovenske glasbene umetnine. Tudi Gobčeva opereta se naslanja na občutje in dojemanje slovenskih ljudi. Da je opereta uspešna, morajo biti uspešne vse njene sestavine: odrska igra, ples, glasba, zborovsko in solistično petje. Nisem pričakoval tolike dramatske, to je, akcijske sposobnosti pri ljudeh, ki jim gledališko igranje ni delovni vsakdan, in takega petja pri gledaliških igralcih, od katerih so vsaj nekateri prvič nastopili kot pevci na odru. Zlasti sta obvladala prostor in dejanje Božidar Tabaj kot gledališki ravnatelj in Majda Zavadlav v vlogi Gabrnikove žene. Seveda ne smemo spregledati ljubke in simpatične »Planinske rože«Nadje Fabris, saj se vse plete okrog nje. Dobro je odjela in odigrala svojo vlogo. Dobro karakterno vlogo gledališkega sluge, ki vse ve in zna, a ne spozna slavne filmske igralke Katje Silvane, je odigral Marko Černič. Tudi drugi Černič, Kazimir, je živahno podal vlogo režiserja Gabrnika, ki bi bil rad dober s Katrco, ko ne bi bilo hude žene. Prisrčen prizor vaških fantov, ki branita dohod k oknu lepe Katrce, sta izdelala Aleksander in Benedikt Kosič. Vlogi odvetnika in oskrbnika planinske koče sta skrbno pripravila Marko Brajnik in Jordan Mučič. Vlogo dirigenta in skladatelja je upodobil Martin Srebrnič, pri katerem sem posebej beležil dober napredek v pevski tehniki.
V	vlogi gledališkega igralca je uglajeno nastopil Dušan Kobal z lepim tenorskim glasom, kakor se spodobi fantu lepe, ljubke, a tudi navihane Katrce, planinske rože, okrog katere se odvija celotna igra.
Da je vse teklo v iskrenem ritmu brez zastojev in zadreg je zasluga v gledaliških zadevah izvedenega Aleksija Pregarca, ki mu je bila poverjena režija igre. Ansambel desetih mladih glasbenikov, članov orkestra »Vecchia Vienna«, katerim se je
pridružil pianist Bogdan Kralj, je suvereno in prizadeto vodil Hilarij Lavrenčič. 45-članski mešani zbor, ki ga je pripravil Franc Valentinčič in je imel pomembno vlogo pri razpletu igre, je zvenel polno, čisto in sveže. Mladi zborovi pevci so se znašli tudi na gledališkem odru, kolikor so se mogli premikati na nemajhnem odru goriškega Katoliškega doma. Okusno sceno si je zamislil Demetrij Cej, izdelal Igor Paulin. Glasbenemu delu primerne kostrn me je pripravila Nadja Bevčar. Pri izvedbi predstave so sodelovali še korepetitorji Miran Devetak, Lucija Lavrenčič in Valentin Pavio, asistentka režije Anka Černič, šepetalka Marinka Leban, organizator odrske razsvetljave Niko Klanjšček ter Franka Žgavec, ki je skrbela za organizacijo.
Gledal in poslušal sem premiero, prvo predstavo po dolgem študiju, ko se običajno polasti nastopajočih trema, kakor se dogaja pri izpitih, še zlasti razumljiva, če so prisotni predstavniki oblasti in kulture. Mladostna zagnanost goriških igralcev jo je dobro premagovala in bo kmalu izginila. Mislim, da bi bila škoda, da ne bi te lepe in uspešne igre ponovili na mnogih drugih odrih. Gotovo je bodo veseli povsod, kjer bo predvajana.
ZH
Osporavan mir v Beirutu
Z veliko težavo so v mestu Taif določili pogoje za mir med kristjani in muslimani. To na pobudo arabskih držav. Toda na te pogoje noče pristati vodja kristjanov general Aoun. Hoče, naj sirska vojska prej zapusti Libanon.
V soboto, 4. novembra, so kljub temu izvolili predsednika in sicer kristjana. Toda Aoun ga noče priznati. K njemu je pred zasedanjem libanonskega parlamenta prišel zastopnik Sv. sedeža, da bi ga pregovoril. Toda zaman. Tudi maronitski patriarh zagovarja sprejem mirovnih pogojev. Pristaši generala Aouna so zato ponoči napadli patriarhovo palačo in njega prisilili, da je poljubil Aunovo fotografijo.
Gesta diktatorja in njegovih fanatikov.
Seja manjšin v Milanu
V soboto, 4. novembra, je bila v Milanu seja evropske liste manjšin Federalizem. Prisotni so bili zastopniki vseh osmih skupin, ki so z volilno povezavo omogočile izvolitev skupnega evropskega poslanca Maria Melisa. Med drugimi sta bila na seji tajnik in senator Sardinske akcijske stranke Sanna in valdostanski poslanec Caveri. Slovensko skupnost sta zastopala deželni tajnik in podtajnik Ivo Jevnikar in Andrej Bratuž.
Na dnevnem redu je bilo oblikovanje pravilnika za delovanje stalnega koordinacijskega odbora. Poleg tega so se prisotni razgovorili o novih pobudah za evropski dokument o manjšinskih pravicah in o pripravah za strokovno zasedanje o federalizmu, ki bo predvidoma 3. marca v Milanu.
Na praznik Vseh svetih je sv. oče v baziliki sv. Petra v Rimu proglasil dva blažena svetnikom. Med njima je bil zdravnik iz reda usmiljenih bratov Rihard Pam-puri, ki je umrl 1. maja 1930.
Doma je bil iz vasi Trivolzio blizu Pavie, kjer v farni cerkvi tudi počiva njegovi) telo. Njegova mladost je bila zelo preizkušena, saj mu je triletnemu umrla mati, desetletnemu pa oče. Kot študent se je lepo vzgajal v Katoliški akciji in leta 1921 naredil doktorat iz medicine. Najprej je bil okrajni zdravnik, potem je moral v prvo svetovno vojno in je kot vojak bil tudi na Soški fronti; dodeljen je bil vojaškim bolnišnicam. Vedno se je želel posvetiti Bogu, toda bil je revnega zdravja. Iz usmiljenja so ga sprejeli k usmiljenim bratom leta 1927. Kot redovnik in zdravnik je bil nekaj časa (leta 1929) tudi v Gorici, v sanatoriju pri sv. Justu.
Iz vsega njegovega življenja je dihalo nekaj nadnaravnega in po smrti so se na njegovo priprošnjo zgodili tudi čudeži. Eden izmed teh se je zgodil prav pri Sv. Justu v Gorici. Ta čudež je bil pri proglasitvi blaženim kot potrdilo njegove svetosti.
Na priprošnjo tega svetnika je v bolnišnici sv. Justa čudežno ozdravel mož Adeodato Comand, ki je bil letos navzoč v baziliki sv. Petra, ko so bi. Pampurija proglasili za svetnika. Ko je šlo za njegovo proglasitev blaženim, je leta 1953 nadškof Ambrosi imenoval posebno komisijo, ki naj preišče okoliščine tega čudeža. V komisiji je bil za predsednika sodnik sv. rimske kongregacije za proglasitev svetnikom. Ker sem podpisani bil član te komisije, lahko rečem, kako je bilo z omenjenim čudežnim ozdravljenjem.
Komisija je zaslišala razne osebe od ozdravljenca do bolniških strežnikov. V spominu imam zlasti izjavo dr. Barnabe, ki je bil takrat primarij v bolnišnici sv. Justa ter imel bolnika v oskrbi. Povedal je: »Pripeljali so mi tega moža in sila je bila velika za operacijo. Odprli so mu trebušno votlino in našli vse gnojno in razlito. Ni bilo pomoči; le zašili smo rano. Sestri redovnici sem naročil, naj čuva pri njem, saj bo v kratkem umrl, in odšel domov, ker je bila ura že pozna. Ko sem naslednje jutro vstal, sem takoj vprašal po telefonu redovnico, kdaj je mož umrl. Odgovorila mi je, da je mož vstal in da na vrtu zoba češnje. Bilo je to 15. maja 1952.« Zdravnik je še dodal: »Ne verujem v čudeže, toda da je mož po vseh pregledih zdrav, ne morem zanikati.«
Komisija je vprašala še sestro redovnico, ki je čuvala bolnika. Tako je odgovorila: »Po mojem mnenju je bolnik že umiral. Smilil se mi je. Tedaj sem k postelji pokleknila, mu dela podobico služabnika božjega Riharda Pampurija pod glavo in goreče zanj molila. Ko sem se za kratek čas odstranila in se vrnila k bolniku, je bil zbujen in kot da ni bil bolan.«
Po dolgih in strogih preiskavah so potrdili, da je šlo res za čudežno ozdravljenje.
Sveti Rihard Pampuri je zato tudi malo naš, goriški.	FJU.
Prizor iz operete Planinska roža
Sv. Rihard Pampuri
Neostalinizem srbske partije
V PROTITOKU
Onstran zidu
Val družbeno-političnih sprememb je zajel že večino vzhodnoevropskih dežel. Rušijo se tisti temelji realnega socializma, ki so bili nekoč zgrajeni v imenu idealov enakosti, pravice in napredka. Kakšne so bile posledice, je dandanes vsem dobro znano. Ideja ljudske oblasti se je kmalu uresničila kot zgolj krinka posameznikov, da bi se oblasti polastili in uvedli centralistični diktatorski despotizem. Zelo dobro je to socialno-politično stanje ponazoril pisatelj G. Orwell v parodiji Živalska farma: »Vse živali so enakopravne, nekatere pa so enakopravnejše od drugih.« Namesto enakosti so se širila po ulicah morja krvi tistih, ki so, zvesti svojemu notranjemu glasu, zahtevah svobodo misli, Ideja napredka v obliki družbene lastnine je privedla do skrajnega ekonomskega primitivizma.
Danes pa je končno dih perestrojske zajel že mnogo real-socialističnih dežel. Med temi je v zadnjih časih prizorišče močnih notranjih vrenj Vzhodna Nemčija, država z zelo zanimivo povojno zgodovino. Takoj po drugem svetovnem konfliktu je bilo v ospredju vprašanje premagane Nemčije. Po dolgem odlašanju, ki je izhajalo iz neenotnosti zmagovalcev, so zavezniki leta 1948 združili okupacijske cone ter predvideli nemško federalno državo. Takoj zatem je Sovjetska zveza objavila blokado Berlina. Razdelitev je bila dokončana naslednjega leta, ko sta se osnovali Nemška zvezna republika in Demokratična republika Nemčija. Položaj je bil tedaj že zelo zaostren, saj je bila v teku hladna vojna. Od takrat pa je postal vzhodni Berlin prizorišče množičnih pobegov na Zahod, ki so večkrat privedli do smrtnih žrtev. Dne 13. avgusta 1961 je zato komunistična vlada Vzhodne Nemčije zagradila upravno že ločeni Berlin s tri metre visokim zidom. (Do takrat je namreč zbežalo na Zahod že približno tri milijone ljudi).
V	tej polarizaciji političnih in ekonomskih interesov sta obe Nemčiji zaživeli svoje samostojno življenje. Medtem ko je Zvezna republika Nemčija podlegla zahodnjaškemu konzumističnemu načinu življenja po zgledu kapitalističnega modela ZDA, se je vzhodnonemški komunistični režim vseskozi itrudil, da bi se priljubil prebivalstvu. Da mu to ni uspelo, dokazuje sedanji množični izhod preko »odprte« Madžarske, Poljske, Češkoslovaške. Kaj predvsem privablja vzhodnonemško mladino na Zahod? Brez dvoma ideal svobode, ki jim ga v domovini ni mogla zagotoviti Honeckerjeva diktatura, poleg tega pa še možnost zaposlitve v dinamič-
Po pozdravih so se začeli referati in poročila. P. P. Krajnik je na kratko orisal zgodovino Sv. gore. France Dolinar je kot strokovnjak prikazal duhovne in moralne razmere v 16. stoletju, ko se je začela svetogorska božja pot. Bilo je razgibano stoletje v vseh ozirih, z dobrimi in slabimi pojavi. Toda naši zgodovinarji so se do sedaj bolj ustavljali ob negativnih dejstvih, dočim je bilo mnogo tudi pozitivnih pojavov v verskem in moralnem oziru, je komentiral predavatelj. Vinko Rajšp se je ustavil ob romanjih na Slovenskem, ob tem vedno živem pojavu slovenskih ljudi. Prof. Lucia Pilon je njegovo predavanje dopolnila in spregovorila o istem pojavu med Furlani, s posebnim ozirom na njihova romanja na Sv. goro in zlasti še na romanja v 19. stoletju, ki so dosegla vrh v »Pijevih romanjih« v sedemdesetih letih preteklega stoletja. Govorila je v italijanščini berz prevajanja. Prav tako je v svojem materinem jeziku govoril Luigi Tavano o usodi Sv. gore med obema vojnama. Slo je za vrnitev čudodelne podobe M.B. iz Ljubljane v Gorico leta 1921, nato naslednje leto za njen prevoz na Sv. goro v zasilno kapelo, pa za zidanje sedanje bazilike ter za obhajanje jubilejnega leta 1939. Težak problem je bila tudi zamenjava oo. frančiškanov, ko so slovenske patre zamenjali patri tridentinske province leta 1924.
Slavica Plahuta je dopolnila Tavanovo poročilo s pregledom, kako je bilo z Marijino podobo med drugo svetovno vojno, ko je znova morala zapustiti svoje svetišče na Gori in se nazadnje zateči na Kostanjevico do konca druge svetovne vojne. Oba sta nekoliko prešla ugrabitev Marijine podobe v goriški stolnici junija 1947 in tudi njen povratek na Sv. goro leta 1951 ter težave od strani oblasti ti-
nem zahodnem gospodarskem sistemu.
Istočasno pa mladi, ki so ostali zvesti svoji teritorialni domovini, zahtevajo z množičnimi protesti temeljite reforme. Prvi je podlegel temu pritisku državni predsednik — absolutistični konservativec marksistične ideologije — Erich Hone-cker. Nasledil mu je Egon Krenz, ki daje za sedaj majhne znake »odpiranja«. Ob teh dogajanjih si svetovni politologi postavljajo mnogo vprašanj. Če se bo Vzhodna Nemčija odprla Zahodu po zgledu Madžarske, ah bo sploh imel še smisel obstoj dveh Nemčij? Ah drugače: Kako bi Evropa glede na svojo stabilnost sprejela eno samo združeno Nemčijo?
Po drugi strani si je zelo težko predstavljati, da bi danes, na pragu združene Evrope, lahko Vzhodna Nemčija še vztrajala pri že zdavnaj izumrlih političnih modelih. V tem primeru bi verjetno morala zgraditi na Vzhodu nov zid, ki bi preprečil poplavo vzhodnega vala perestrojke. Ali ima sploh še kakšen pomen blokovsko razdeljena Evropa? Mar ni berlinski zid samo anahronistični spomenik nekdaj živeče ideologije, mar ni samo simbol bivanjsko poražene Nemčije kot Hitlerjeve <po)vojne zapuščine?
Občutek imam, da se zamejskim Slovencem zdijo ta dogajanja večkrat preveč oddaljena. V resnici pa so, čeprav posredno, z nami močno povezana, saj v bistvu tudi mi predstavljamo fizično mejo med kapitalističnim Zahodom in socialističnim Vzhodom. Preko rtega ozemlja vodijo pomembne poti na Balkan, ki je (glej slučaj!) še najbolj marksistično režimsko obremenjen del Evrope (Romunija, Bolgarija, jugo-vzhodna Jugoslavija).
Kakšna meja pa sploh smo, ko nas notranja ločenost že celo psihološko tlači? Naše medsebojne odnose in skupno ustvarjalnost že kronično zavira ogromen zid. In to ni kamniti berlinski zid, ampak ideološki, miselni in celo čustveni. Kakšen smisel ima sploh pri nas na pragu leta 1992 blokovska razdelitev? In to ne glede toliko na blokovsko politiko, ampak predvsem na vsakdanje obnašanje in življenje. Ali smo morda pozabili, da smo v Bogu vsi Eno, da se iz Njegove rane izliva kri za vsakogar izmed nas, da smo, kot pravi Cankar, »v tihih globočinah« vsi ljudje bratje?
Ali je potem res naša zamejska stvarnost le anahronistična realnost nezabrisa-ne preteklosti? Ali pa je morda sled hote zabrisane polpreteklosti in same sedanjosti? Kaj se skriva onstran zidu, za katerega se umikamo pred samimi seboj kot narodno celoto?	d—e
stega časa. Peter Starc je zaključil dopoldanska poročila s pregledom Sv. gore v zgodovinopisu. Slišati je bilo, kako so o Sv. gori pisali številni zgodovinarji, zlasti italijanski.
Popoldanski del je obsegal referat umetnostnega zgodovinarja Emiljana Cevca »Stara svetogorska cerkev v luči umetnostne zgodovine«, ki je bilo opremljeno z diapozitivi. Z diapozitivi in z besedo je Marko Vuk pokazal in osvetlil podobo svetogorske B.B. in njene številne kopie po raznih krajih in cerkvah naše dežele. Prof. Sergio Tavano je segel v furlanski del in s tega področja prav tako z diapozitivi in z živo besedo prikazal ikonografijo Matere božje po raznih cerkvah in kapelicah.
Zatem so se predavatelji vrnili k živi besedi. Prof. L. Bratuževa je prikazala, kakšen odmev je Sv. gora našla v slovenski literaturi. Začela je z narodno pesmijo, kjer je nekaj zanimivih pesmi o Sv. gori, ter prešla k umetni pesmi in k pripovedništvu. Prvi je o Sv. gori pisal Pr. Trubar, čeprav kot njen nasprotnik. Nato so se ob Sv. gori ustavili Valentin Stanič, Joža Lavrenčič, Ivan Pregelj, Stanko Vuk in nazadnje Zora Piščanc s Pastirico Urško. Še več je bilo pesnikov, ki so vsak po svoje pletli venec svetogorski M.B. Edo Škulj je pregledal Sveto goro v slovenski cerkveni pesmi. Tudi ta je bogata in o tem bogastvu priča pravkar izdana zbirka uglasbenih svetogorskih Marijinih pesmi. Odlično mesto med komponisti gre Vinku Vodopivcu. Simpozij je zaključil Ivan Marušič z orisom svetogorske krajine in s posebnim pogledom naprej, naj bi Sv. gora ostala svet kraj. Upanje je, da bodo referati in predavanja kdaj izšli v knjigi.
K.H.
Slobodanu Miloševiču je uspelo združiti v sedanji srbski partiji sestavine stalinizma ter nacizma. Njegov stalinizem se kaže v tem, da vse, ki drugače mislijo kot on, proglasi za kontrarevolucionarje. S tem so že obsojeni. Za končno obsodbo bodo prišli še pred kako sodišče, ki jih bo še formalno obsodilo. Klasičen primer takega postopanja je nekdanji albanski voditelj Azem Vllasi.
STALINISTIČEN PROCES
Mož je v mladih letih bil voditelj jugoslovanske mladine in Titov ljubljenec. Povzpel se je v vrh jugoslovanskih partijskih voditeljev in bil znan po ceh Jugoslaviji. Spadal je tudi v vrh srbske partije. Toda ko si je Slobodan Miloševič pridobil nesporno oblast v Srbiji, je bilo jasno, da dva petelina ne moreta peti na istem gnoju, zlasti če eden poje tudi po albansko. Zato je bilo pričakovati, da bo prišlo do razhoda med tema dvema. In prišlo je ne samo do razhoda, temveč do brezobzirnega obračuna z Vlasijem. Priložnost za to so nudile zlasti letošnje stavke rudarjev v Starem trgu pri Prištini. Letos spomladi je namreč na Kosovu med Albanci zavrelo, ko so v Beogradu sprejeli novo ustavo in z njo ukinili avtonomijo Kosova. Med stavkujoče rudarje je stopil Vllasi edini od jugoslovanskih politikov. Srbska partija mu je to smrtno zamerila, češ da drži z albanskimi kontrarevolucionarji. Bil je aretiran s številnimi drugimi albanskimi partijci. Dolge mesece so ga zasliševali. Pretekli teden, 30. oktobra, se je začel proces in sicer v Titovi Mitroviči. Proces je bil kopija Stalinovih procesov v tridesetih letih zoper »kontrarevolucionarje«, njegovega časa Zinovjeva, Kalinina, Tuha-čevskega in druge. Sodnik in tožilec ter porota so bili izbrani iz vrst Miloševiču najbolj vdanih. Sodna dvorana tako majhna, da so se v njej vsi potili, tudi zagovorniki. Ni bilo prostora za tuje časnikarje, ki so zaprosili, da bi sojenju lahko sledili. »Predstavniki kanadskega, ameriškega, nizozemskega, avstralskega, britanskega, danskega in zahodnonemškega veleposlaništva so odločno protestirali, ker nimajo dostopa v sodno dvorano,« je poročal Tanjug. Iz tega je razvidno, kako veliko zanimanje je vladalo po vsem zahodnem svetu za ta proces. Šlo je pač za vidno kršitev človekovih pravic.
Zagovorniki so pa bili pogumni. Pokazali so na vrsto proceduralnih nezakonitosti ter zahtevali, naj se proces vrši v kaki drugi republiki in pred kakimi drugimi sodniki, ker sedanji ne garantirajo objektivnosti sodbe. Po kakih štirih urah razpravljanja je sodnik Ismet Emra sklenil, da sojenje odloži za nedoločen čas, dokler se pristojne instance višjega sodišča ne izrečejo o pripombah in zahtevah zagovornikov.
ALBANCI PROTESTIRAJO
Za časa sojenja so bile po raznih krajih Jugoslavije protestne manifestacije Jugoslovanov albanske narodnosti. V Ljubljani so tako manifestacijo mirno dovolili; v Zagrebu jo je policija preprečila, v Splitu so jo dovolili ipd.
Huje je bilo na Kosovu. Tu se je skupina kakih 70 rudarjev zaprla v rudnik v Starem trgu in ni hotela na dan. Šele čez kak dan jih je policija s silo prisilila na svetlo. Tudi naslednje dni so bile manifestacije po raznih mestih Kosova. Policija je demonstrante, tudi otroke, pretepala, številne zaprla. Prišlo je tudi do streljanja in smrtnih žrtev. Uradno pravijo, da jih je bilo šest, neuradno pa trdijo, da jih je bilo dokaj več.
SLOVENSKI PISATELJI
Društvo slovenskih pisateljev je podpredsedniku Predsedstva SFRJ, Srbu Joviču, ki se je tiste dni mudil v Ljubljani, poslalo protestno pismo zaradi sojenja v Titovi Mitroviči, ki se končuje: »Države, ki na pragu 21. stoletja razvija prapor neo-stalinizma, države, ki z mrežo monstrum
Sodelovanje med tržaškim in koprskim pristaniščem
Tržaška in koprska pristaniška uprava sta skupno kupili izredno močan žerjav na plavajoči ploščadi, ki lahko dviga do 250 ton težka bremena. Doslej tako težkih tovorov obe pristanišči nista mogli sprejemati in seveda ne nakladati in ne razkladati. Ladje s tako težkimi tovori so se zato obračale na pristaniška v severni Evropi. Ploščad z žerjavom se imenuje Alpe-Adrija 1 in je last novoustanovljene družbe Adrialift. Za uporabo koristnega plovnega žerjava se že zanima tudi pristaniška uprava v Benetkah.
procesov straši svoje državljane, države, ki podpira in omogoča hegemonizem (nadvlado) enega naroda nad drugimi, takšne države nas je pred svetovno skupnostjo sram. V takšni državi nočemo živeti.«
ODMEV PO SVOBODNEM SVETU
Sojenje v Titovi Mitroviči je našlo odmev po vsem demokratičnem svetu; vsi večji časopisi so o tem pisali. Poročali so o procesu in o albanskih demonstra-
DUHOVNA MISEL:
V	teh dneh okrog Vseh svetih in ob dnevu Vseh rajnih se zavestneje spomnimo na drage in zaslužne pokojnike, ki jih je Bog odpoklical iz našega konkretnega zemeljskega življenja. Eden takih spoštovanih pokojnikov, na katerega življenje in delo me vežejo lepi spomini, je pokojni dušni pastir v Gabrjah na Goriškem in požrtvovalni dolgoletni urednik »Katoliškega glasa« Jože Jurak.
Se nedavno, konec maja 1989, sem ga po daljšem času srečal na uredništvu »Katoliškega glasa« na Placuti v Gorici. Ta-korekoč deset let se nisva videla, čeprav sva bila ves čas v pismenih stikih zaradi mojega občasnega sodelovanja pri katoliškem časopisu, ki ga je z veliko vnemo urejeval. Zdelo se mi je sicer, da je nekoliko shujšal; svojih let pa kljub temu ni kazal in desetletje ga ni bistveno spremenilo. Bil je poln načrtov; pred nami je bilo visoko poletje, ki je vabilo na potovanja. Teh se je zares veselil. Verjetno so pomenila nekakšno sproščeno zarezo v njegovem stalnem življenjskem ritmu, duhovniškem delu v Gabrjah in na Vrhu, pri urejanju »Katoliškega glasa« in drugod. Ko sem ga obiskal z ženo v Gorici, sem spet občutit nekaj posebnega, rezkega, kar v ljudi in njihove življenjske zgodbe piše usoda. V njem je bilo samorastniško čedermačevstvo. Ob delu v tiskarni in ob delu doma (velikokrat daleč v noč) v lepem žup;nišču v Gabrjah, ki stoji tik pred prostranim gozdnatim hribom, ki vodi tja na Vrh in na planote Doberdoba, je zavzeto stal na strani resnice, duhovnosti, boril se je skupaj s svojimi sodelavci za demokratično preoblikovanje slovenske stvarnosti. Dolga leta (tudi) slovenskega stalinizma so kristjane silila marsikje v katakombe, drugod pa v dejanski duhovni protitok. Upam si trditi, da tudi kronologija »Katoliškega glasa« zrcali to posebno usodo, ki jo je pisala materialistična agresivnost 20. stoletja.
Julija in avgusta 1978 je meni in moji družini gostoljubno odprl vrata svojega župnišča. Tako smo se še bolj spoznali. Tudi takrat se je podal na romarsko potovanje v inozemstvo. Ko se je vrnil domov, se je po opravljenem dušnopastir-skem in uredniškem delu zlasti pod večer rad razživel. Domačini so ga spoštovali. Na mizo je prinesel steklenico domačega rumeno-zlatega vina z Vrha. Pripovedoval nam je o svoji mladosti v Novem mestu, še več pa o dolgi odiseji, ki sta jo povzročila vojna in revolucija. Po postaji na Južnem Tirolskem je dolgo vrsto let preživel v pionirski začetniški slovenski dobi med rojaki v Argentini, kjer je urejal mesečnik »Duhovno življenje«. Klic domovine pa je bil tako močan, da se je odločil, ko se je leta 1961 mudil v Gorici, da bo ostal
cijah ter žrtvah srbske policije in specialni sil nad demonstranti. Danes se kaj takega dogaja le še v republiki Srbiji. Frankfurter Allgemeine Zeitung ugotavlja, da je temelj, na katerega se opira jugoslovanska federacija, vse šibkejši. Medtem ko se Vzhodna Evropa demokratizira, v Jugoslaviji, točneje v Srbiji, organizirajo stalinistične procese.
S tem je o sedanjem srbskem vodstvu dovolj povedano.
tu, na pragu domovine.
Danes se je težko vračati v čas, ki je bil oster in trpek. Gospod Jurak nam je pripovedoval tudi o zimskih samotah v Gabrjah šestdesetih let, v katerih bi se kritiku komunističnega sistema lahko dogodilo še marsikaj zelo neprijetnega ali celo tragičnega. In vendar so bile te samote tudi »svetle«, obžarjene s sijem upanja v dobro in z ognjem kljubovanja krivicam proti Bogu in človeštvu.
Ko so se najini trije sinovi kopali v bližnji Vipavi, ko smo lazili v breg do Vrha svetega Mihaela in na področje krvavih bojev med avstroogrskimi in italijanskimi vojaki prve svetovne vojne, ki po drugi strani ni prizanašala slovenskim vasem in ljudem, ob obiskih Gorice in drugih zanimivostih bližnje in daljne okolice, sem vedno jasneje spoznaval poteze tega sveta, ki se kljub bližini morja vendarle dokaj loči od Trsta in krajev ob tamkajšnji obali. Bilo je dramatično leto, prepolno številnih dogodkov. Avgusta je bil umrl papež Pavel VI. Naša dvojčka Tomaž in Matija, ki sta se tiste dni še udejstvovala kot skavta, sta se podala v stolp, ki stoji ob cerkvi v Gabrjah, in pomagala zvoniti v slovo. Kmalu zatem, ko smo zapustili gostoljubne Gabrje, je bil za novega papeža izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki si je nadel ime Janez Pavel I. Toda že 28. septembra istega leta je preminil; kot 264. Petrov naslednik mu je sledil sedanji papež Janez Pavel II.
Tisto leto sem v Gorici še zadnjikrat srečal svojega očeta, ki je kmalu potem umrl. Gospod Jurak, a tudi številni sorodniki ter znanci, še posebej pa tudi uredniki in sodelavci »Katoliškega glasa«, so nam gostoljubno razkazovali značilnosti svojih krajev, razkrivali pa so nam tudi posebno usodo Slovencev na meji dvakrat dveh svetov, zunanjega slovenskega in italijanskega ter notranjega krščanskega in komunističnega. Na Kamenici smo doživeli silovito neurje z gromom in bliskom, a vendarle tudi prisrčen praznik beneških Slovencev in njihovih goriških in tržaških sonarodnjakov in prijateljev. Tedaj sva z ženo postala sodelavca »Katoliškega glasa«.
1.	in 2. november, ta dva dneva spomina na mrtve, a tudi na vse žive, sta tudi čas premišljevanja o pomenu bivanja. Na pokopališčih, kjer v jesenskem vetru migotajo drobne svečke, ki smo jih prižgali na grobovih rajnih, se srečujemo z neuničljivimi silnicami bivanja, ki združujejo žive in mrtve. Zadnja pregrada, ki nas je ločila od mrtvih, pade sama od sebe, tako da smo živi in mrtvi povezani v skrivnostih življenja in smrti, v večnih plasteh bivanja.
Referati o Sv. gori
»Tudi umreti ne bodo mogli več...
saj so božji otroci in jih čaka vstajenje.«
(Lk 2036)
Človek je ustvarjen za življenje.
To čutijo svetniki bolj kot otroci tega sveta.
Mučenci si prav gotovo niso želeli trpljenja in smrti, ker	bi	se tega	veselili. Hoteli
so ostati svojemu Bogu zvesti do konca, izpolniti	njegovo	voljo in biti	deležni Jezusovega odrešenja. Iz te vere in gotovosti so črpali	moč,	da	so	vzdržali v	preizkušnjah
in darovali lastno življenje.
Apostol Pavel je zapisal v svojem pismu kristjanom v Filipih: »Živeti je zame Kristus in umreti dobiček« (Flp 1,21). Sveti Frančišek Asiški je zapel: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče ne uide.«
Po Jezusovem vstajenju ni smrt padec v neznano,	vzrok	za	malodušje	in	obup,
ampak ponovno rojstvo za življenje v nebeški slavi.
Kljub temu, da stoji za obljubo vstajenja Bog sam, mnogi naletijo na velike težave, ko Cerkev oznanja vstajenje mrtvih. To je sad premajhnega zaupanja in marksistične misli, ki vidi v pričakovanju vstajenja neke vrste »beg« od odgovornosti za zemeljsko življenje. K temu pripomore tudi današnja civilizacija »potrošnje za vsako ceno«, ki na ves glas prepričuje: Uživaj, kolikor in dokler moreš, ker živimo samo enkrat.
Kristjani smo in hočemo ostati pričevalci vstajenja, saj je to bistvo naše vere: svojo dokončno uresničitev dobi naše življenje šele	pri	Bogu.	Vendar si	veren človek
gradi nebesa že na tem svetu: v sebi in okoli sebe.
Zato se ne sme »prilagajati miselnosti tega sveta, ampak se mora tako preobraziti, da bo prenavljal svojega duha. Tako bo lahko prepoznaval, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno« (Prim. Rim 12,2).
MILAN NEMAC
LEV DETELA
Spomin na g. Jožeta Juraka
Publikacija ob odprtju novega sedeža HPO
Kot smo že poročali, je openska hranilnica in posojilnica zgradila nov sedež. Ob tej priložnosti so tudi izdali obsežno publikacijo, ki šteje skoraj 250 strani.
V	njej je objavljenih nekaj razprav gospodarske vsebine in več priložnostnih sestavkov.
Med prve lahko uvrstimo študijo z naslovom Perspektive razvoja slovenskega bančništva v Italiji s posebnim ozirom na problematiko HPO, ki sta jo napisala prof. Aleš Lokar z videmske in mag. Vlado Dimovski z ljubljanske univerze.
Še pred razpravo so objavljene priložnostne besede predsednika HPO Pavla Miliča in sestavek o razvoju HPO po drugi svetovni vojni, ki ga je napisal njen ravnatelj Klavdij Brajnik.
Prof. Prestamburgo s tržaške univerze piše o perspektivah kmetijskega razvoja v tržaški pokrajini. Tajnik Kmečke zveze Edi Bukavec je prispeval sestavek o kmetijskem zadružništvu na Tržaškem, ravna-
telj SDGZ Vojko Kocjančič pa o gospodarskih dejavnostih in perspektivah v tržaški okolici.
V	publikaciji je še nekaj priložnostnih sestavkov. Robert Petaros piše o delovanju HPO in naši družbeni stvarnosti, Marino Kokorovec in Ruggiero Ruggieri o arhitekturnem projektu in tehničnih podatkih novega sedeža, Stanislav Soban se spominja inž. Milana Sosiča, Robert Petaros pa dr. Draga Gantarja.
Publikacija je v celoti dvojezična in bogato ilustrirana. Uredil jo je Robert Petaros, opremil pa Franko Vecchiet. (mab)
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiimiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiii
Knjižna zbirka za leto 1990 GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE
1. KOLEDAR 1990
2. PE-FAU - Spomini (Drugi del) - Miloš Vauhnik
3. OB KRESU ŽIVLJENJA - Zora Tavčar
4. PRIMORSKI SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON - 15. snopič
iiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiii
Bodi svetloba v italijanski verziji
Pokrajinsko tajništvo SSk o volitvah v Miljah
Nadaljujejo se polemike okrog samostojnega nastopa Slovenske skupnosti na nedavnih občinskih volitvah v Miljah. Kot smo že na kratko poročali, je slovenska lista prejela 170 glasov, 50 več kot na zadnjih deželnih volitvah. Za izvolitev svetovalca bi potrebovala še dobrih sto glasov. Tako slovenski kot italijanski predstavniki KPI so zelo hudi na SSk, češ da jim je odvzela določeno število glasov.
Izide miljskih volitev je komentiralo tudi pokrajinsko tajništvo SSk, ki pravi, da je številčni uspeh njenega samostojnega nastopa vzpodbuden pokazatelj za celotno naše občestvo, zato izreka globoko zahvalo vsem volivcem, ki so jo podprli. Zagotavlja jim, da se bo zavzemala za sprejetje programskih obveznosti na vseh ravneh.
Glede neuspeha komunistične liste Frau-sin pa SSk meni, da so tako italijanski kot slovenski volivci kaznovali slabo upravljanje, oblastniški odnos in nadutost dosedanje večine. Ta nadutost je privedla tudi do tega, da je lista Frausin odklonila volilni dogovor s Slovensko skupnostjo, ki je od KPI zahtevala le »primemo podporo« za svojega kandidata. Da je bila ta zahteva utemeljena, dokazuje dejstvo, da na listi Frausin ni bil izvoljen glavni neodvisni kandidat Društva miljskih Slovencev, pač pa sta bili izvoljeni dve slovenski članici partije.
Slovenski kulturni klub
V	soboto, 21. oktobra, je Radijski oder ob sodelovanju gledališkega krožka SKK, igralske skupine Gli Amici di S. Giovanni in napovedovalcev Bugatta in Melonijeve predstavil občinstvu italijansko verzijo bogoslužne meditacije Bodi svetloba, ki je med slovenskimi verniki spomladi letos žela precejšnje odobravanje. Ta pobuda je bila v načrtu že od vsega začetka, ko so se prireditelji dogovorih z g. škofom, da bi v okviru Ljudskega misijona pripravili prerez skozi sv. pismo v dramatizirani obliki tako za italijanske kot za slovenske vernike naše škofije. Tako se je rodila multimedialna predstava, s katero je požrtvovalna skupina mladih nastopila šestkrat v tržaški pokrajini in dvakrat na Koroškem. V nedeljo, 29. oktobra, pa se je v cerkvi Presvetega Srca Jezusovega zaključil ciklus štirih predstav v italijan-
skem jeziku.
Tudi italijanski gledalci so bogoslužno meditacijo cenili, pa čeprav je bil obisk v glavnem zelo skromen. Pohvalno se je o predstavi izrazil tudi sam g. škof msgr. Bellomi, ki se je udeležil italijanske premiere v cerkvi sv. Mateja apostola nad Mi-
V	MARIJINEM DOMU PRI SV. IVANU ul. Brandesia 23 bo v nedeljo, 19. nov., ob 17. uri nastopil z glasbo in petjem ansambel
ZVEZDE
Ob tej priložnosti bomo marsikaj zvedeli o njihovem gostovanju po Kanadi. Vljudno vabljeni!
V	soboto, 28. oktobra, se je na ulici Donizetti 3, vršil občni zbor Slovenskega kulturnega kluba. Ob prisotnosti precejšnjega števila mladih je bivša predsednica Kristina Martelanc podala svoje poročilo o lanskem delovanju kluba. Program, ki je obsegal okrogle mize, predavanja, zabavne večere in izlete, je bil zelo pester. Bivša predsednica nam je poleg tega predstavila tudi letošnji program, ki ga bomo oblikovali po lanskem sistemu in sicer tako, da bomo organizirali čim zanimivejše in pestrejše večere, ki bodo ustrezali vsem okusom. Tudi letos bomo imeli večere posvečene važnim literarnim ustvarjalcem, organizirali bomo izlete, predavanja o mladinskih in aktualnih problemih, zabavne večere itd.
Revizorka Breda Susič je ocenila lansko sodelovanje članov kluba za dobro, vendar upa v še večjo aktivnost.
Po poročilu našega blagajnika smo izvolili nove odbornike. Naš novi predsednik je Tomaž Susič, podpredsednik pa Tomaž Martelanc. Manica Maver je bila ponovno potrjena za tajnico. Prav tako je obdržal svojo funkcijo blagajnika Matej Susič. Arhiv Slovenskega kulturnega kluba bo letos urejal Štefan Pahor. Za revizorja smo ponovno izvolili Bredo Susič, odgovorni za tisk pa sta Tatjana Dolhar in Marija Mamolo.
Na občnem zboru smo si člani kluba zastavili še dvoje skupnih ciljev. Prvi je ta, da bomo še dalje gojili stike z mladimi, ki obiskujejo kulturni krožek v Postojni. Drugi pa ta, da bomo sodelovali in podpirali mladinsko prilogo revije Mladika, Rast. Prepričani smo namreč, da ima Rast izredno važno vlogo, saj je edini mladinski list, ki izhaja redno in ki ni glasilo kake posebne stranke.
Prejšnjo soboto so člani SKK obiskali
mladih in sposobnosti. Nadalje imamo v programu predstavitev knjižice, ki jo bo izdal SKK o pisatelju Alojzu Rebuli. Meseca decembra pa bomo organizirali krajši izlet v Gorico, na že tradicionalno veselo Miklavževanje, ki vsako leto privabi v klub veliko število višješolcev, in pa filmski večer z Walt Disneyevimi filmi, ki jih bomo predvajali bodisi za otroke, kot za mlade in manj mlade. Prostovoljne prispevke pa bomo zbrali za dobrodelne namene.
Program je torej izredno zanimiv in pester, zato vabimo vse mlade s Tržaškega in tudi z Goriškega, da se udeležijo naših sobotnih sestankov.
ljami. Presenetila ga je skromnost in	  sejem	sv.	Martina	na	Proseku.	Program
učinkovitost uporabljenih rekvizitov, predvsem izrazna moč bele tančice. V svojem •kratkem nagovoru, ki ga je imel ob koncu predstave, je izrazil svoje navdušenje nad izborom svetopisemskih odlomkov, ki so se spajali v zgoščeno celoto in razkrivali skrivnost božje zgodovine odrešenja.
Izvajalce čaka v prihodnjih mesecih še nekaj gostovanj, med katerimi naj omenimo predvsem tistega v Ljubljani, ki bo predvidoma 10. decembra v župni cerkvi v Dravljah.
Novo vodstvo SZSO
Deželno vodstvo Slovenske zamejske skavtske organizacije je imelo v torek, 17. oktobra, v Jamljah svojo prvo sejo v letošnjem delovnem letu. Kot je to predvideno po novem statutu iz leta 1986 so prisotni najprej izvolili novega deželnega predsednika in tajnika, kii bosta ostala na tem mestu za obdobje enega leta. Za predsednika je bila izvoljena Mirjam Černič iz Gorice, medtem ko je dosedanja predsednica Bruna Ciani iz Trsta prevzela tajniško mesto.
Seja se je nato nadaljevala s pregledom koledarjev obeh pokrajin, s posebnim poudarkom na skupne pobude.
★
Sožalje
Ob izgubi dragega očeta dr. Danila Brezigarja izraža deželno tajništvo SSk globoko občuteno sožalje deželnemu svetovalcu in županu Bojanu ter ostalim svojcem.
za sestanke v naslednjih dveh mesecih je tudi že točno določen. Ta teden bomo sestanek posvetih literarnemu ustvarjalcu Tonetu Kuntnerju. Obiskal nas bo tudi pesnik sam. V soboto, 18. novembra, bosta zakonca Keržan v klubu govorila o
Uniati zasedli katedralo v Lvovu
V	soboto, 28. oktobra, so uniati, to je katoličani vzhodnega obreda v Ukrajini, v Lvovu zasedli katedralo Jezusovega spre-menjenja, ki je sedaj cerkev pravoslavnih, prej pa je bila cerkev uniatov. Da se zadeva pomiri, je tajno bil v Moskvi kardinal Willebrandits, prefekt kongregacije za edinost kristjanov. V skupnem komunikeju so dejali, da »duh krščanske ljubezni odklanja nasilje«.
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE gostuje Mestno gledališče ljubljansko
Paul Claudel
MARIJINO OZNANJENJE
Režija Dušan Mlakar
v Kulturnem domu v Trstu
v petek, 10. novembra, ob 20.30 abonma red A in D v soboto, 11. novembra ob 20.30 abonma red B, E in F v nedeljo, 12. novembra, ob 16.000 abonma red C in G
v Kulturnem domu v Gorici
v ponedeljek, 13. novembra ob 20.30 abonma red A v torek, 14. novembra, ob 20.30 abonma red B
Bralci pišejo
Ob poškodovanju križev na spomeniku padlim v Borštu
Spoštovano uredništvo!
Ob 40-letnici postavitve spomenika padlim v narodnoosvobodilnem boju na pokopališču v Borštu, ga je krajevna sekcija ANPI dala primerno obnoviti, kot je za take priložnosti navada. Med drugim sta bila v kamen na dvema ploščama z imeni padlih vklesana dva križa, na vsaki strani po eden.
V	noči med petkom in soboto, 27.-28. ok-
HVALEŽNICA 1989
V letu ljudskega misijona se bomo tržaški Slovenci srečali z našim škofom pri zahvalni maši v
STOLNICI SV. JUSTA v nedeljo, 12. novembra, ob 16. uri
Lepo vabljeni!
tobra, torej tik pred napovedano slovesnostjo postavitve in obnovitve spomenika, pa je še neznana roka poškodovala omenjena krščanska simbola. Vaščani kar ne moremo verjeti, da je danes v času vsemogočih perestrojk in streznjenj mogoče, da se kaj takega lahko še zgodi v naših krajih. Naj se pa storilec ali storilci tega skrajno nekulturnega dejanja zavedajo, da so se predvsem sami moralno diskvalificirali, žalili spomin in spoštovanje do padlih, ki so darovali svoje življenje za svobodo, demokracijo, sožitje in spoštovanje prepričanja vseh ljudi.
Podpisani menimo, da izražamo mnenje vseh vaščanov Boršta in Zabrežca, da se Želijo distancirati od omenjenega dejanja nestrpnosti. Prepričani smo, da bo prej ali slej prišlo na dan, kdo je vse obsodbe vredno dejanje, ki škoduje ugledu obeh vaških skupnosti, zagrešil. Hkrati upamo, da bomo takrat lahko z velikim olajšanjem vzeli na znanje, da omenjeno dejanje tli bilo delo domačih ljudi.
S spoštovanjem!
Boršt-Zabrežec, 29. oktobra 1989
(Sledi 17 podpisnikov)
Recital Bodi svetloba v cerkvi sv. Mateja ap. v Trstu HiiimuiiiiiiimiiiiiiiimmiiiimiMiimiiimiiiiiiiimiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiMiiiuMimiiiiiiiiHiiiiiiiiMiiiiiimiiiiiiiiiMiiiiMiMiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmmiiiiiiMHMiuiiiiiiiiiuiiiiHiiiiiimiiiiiiiiiiM
ALOJZIJ TURK
Kosouo in Makedonija deželi tragedij u<»
Skopska škofija je prvega dne napada na Jugoslavijo pretrpela velikansko škodo: bomba je zadela škofijsko zgradbo; v požaru je pogorel ves inventar z dragocenimi matičnimi knjigami in arhivskim materialom iz turških časov. Skof dr. Ce-kada je bil ranjen in ujet v ruševinah zgradbe — v zadnjem trenutku so ga rešili izpod gorečih razvalin. Tak seveda ni mogel ostati v Skopju, moral se je zdraviti, potem pa se je naselil na Kosovu, kjer je ostala večina vernikov v Veliki Albaniji pod italijansko okupacijo. Dobil sem dekret za administratorja dela škofije pod bolgarsko okupacijo. Od tod seveda tudi vse nevšečnosti, ki sem jih imel zaradi pogostih posredovanj pri oblasteh za ogrožene.
PO VOJNI
Po osvoboditvi so nastale nove težave, še posebej zaradi kapelic in cerkev v diaspori, ki so si jih kar po vrsti prisvajali. Lepa cerkev z zvonikom v Bistrenici na obali Vardarja je brez sodnega akta po-
stala zadružni magazin in zdaj nemo priča o slovenski tragediji.
Katoličani, ki so seveda v omejenem številu tudi takrat prihajali »po službeni dolžnosti«, so se vsaj skrivaj radi oglašali pri nas, iščoč dobre besede in tolažbe.
Kot »zaslužnega in od ljudi hvaljenega« so me novi upravitelji takoj v začetku sicer povabili na sestanke organizacije novih časov (Osvobodilne fronte), vendar se je vse kaj kmalu spremenilo in postal sem nezaželen; seveda se nisem prav nič ponujal. Nič me ni presenetilo, saj je znano staro pravilo: »Nehvaležnost je plačilo sveta.«
NEPRIZNANJE MAKEDONSKEGA NARODA IN MAKEDONSKE PRAVOSLAVNE CERKVE
Zgodovinska usoda ubogega makedonskega naroda je po svoji tragičnosti zelo podobna slovenski. Mi smo imeli nekaj državniške samostojnosti v času kneza Koclja in slabotne sledi morda pri koroških vojvodih. Sicer pa smo bili vedno ne samo pod tujo oblastjo, ampak tudi razdeljeni med več sosednjih držav. Naš narodnostni prostor so si delile Avstrija, Madžarska in Italija. Vsi so na veliko poskušali — in bili so uspešni — raznjfro-
dovati in asimilirati naše ljudi, posebno v obrobnih krajih.
Tudi Makedonci v zgodovini niso imeli sreče. Misli se, da so svoj narodni vzpon doživeli v času carja Samuela (976-1018), na katerega se radi sklicujejo in se z njim hvalijo. Potem pa so jih skozi vso zgodovino teptali in potujčevali tujci, Bolgari, Srbi in Grki, ki so bili zlasti v novejšem času najbolj kruti in krivični, ker jim niso priznali niti makedonske in še manj slovansko posebnost. Celo v liturgiji ne.
Trdi se, da so imeli v času Samuela svojega patriarha s sedežem v Ohridu, ker menijo, da je Samuela lahko samo patriarh kronal za carja. Po tem izročilu naj bi bil prvi patriarh David (umrl 1018). Z uničenjem makedonskega cesarstva je bila uničena tudi makedonska patriarhija. Pozneje se je v Ohridu pojavila avtonomna arhiepiskopija (cerkvena pokrajina z več škofijami), ki je sicer veliko trpela zaradi zunanjih pritiskov, pa tudi zaradi notranjih prepirov in bojev za položaje. Vendar so posamezni ohridski arhiepiskopi igrali tudi važno vlogo. Saj je že leta 1565 ohridski arhiepiskop s tremi škofi predsedoval cerkvenemu zboru v razpravi proti carigrajskemu patriarhu. Podobno vlogo je leta 1585 v procesu proti carigrajskemu patriarhu Pahoniju imel ohridski
arhiepiskop Gavril. Leta 1693 pa je carigrajski patriarh Kalinik II. v okrožnici objavil, da so poleg patriarhov avtonomni samo ohridski, peški in iverski arhiepiskopi.
Da je ohridska arhiepiskopija bila enakopravna s peško (srbsko), dokazuje dejstvo, na katero se rado pozablja: car Dušan je peškega arhiepiskopa svojevoljno razglasil za patriarha in ta ga je okronal za carja; in ohridske arhiepiskopi je ni ukinil, ampak je ohridskega arhiepiskopa povabil, da je sodeloval pri kronanju skupaj s srbskim in bolgarskim patriarhom. Zaradi te samovoljne razglasitve patriarhije in carstva je carigrajski patriarh carja Dušana skupaj s patriarhom, klerom in narodom izobčil iz pravoslavja. Šele 20 let po smrti je njegovim naslednikom uspelo z darovi dobiti odpuščanje. Torej se je zaradi podobnosti dejanja z nekdanjim srbskim zgledom v makedonski pravoslavni Cerkvi lahko obnova ohridske arhiepiskopije mirno sprejela kot nujna posledica novih političnih razmer: makedonski narod je v okviru Jugoslavije dosegel priznanje svoje narodne samobitnosti in celo državnosti z lastno republiko.
Omeniti je .treba še dejstvo, da so Makedonijo do konca I. svetovne vojne imeli
za del carigrajske patriarhije. In da je zaradi samovoljne priključitve te carigrajske cerkvene province srbski patriarhiji grozila podobna ekskumunikacija kot v Dušanovem času. In to je bilo treba poravnati s finančnimi sredstvi.
Da se makedonske pravoslavne cerkve ne more imeti za puntarsko, izhaja tudi iz dejstva, da so predstavniki makedonskega klera pristali, da sprejmejo episko-pe, ki bi jih poslal srbski cerkveni zbor, in da je bil prvi arhiepiskop poklican z Atosa; posvetil ga je patriarh in ga poslal v Skopje. Intervenirale so tudi državne oblasti.
Ker se v nekaterih primerih niso mogli sporazumeti, so Makedonci razglasili avtonomno arhiepiskopijo.
Ker so pravoslavne cerkve narodne, je nemogoče siliti pripadnike drugega naroda in celo države, da se vključujejo v tujo narodno cerkev. Interes obeh cerkva in vseh vernikov 'je, da se to vprašanje reši v duhu bratstva, in to krščanskega, medsebojnega razumevanja in sodelovanja pri skupnih interesih, tako v dobro Srbov kot Makedoncev! Nihče ne bi nič izgubil in vsi bi imeli korist — in zavest krščanskega reševanja!
(Dalje)
Števerjan
Občni zbor SSk. Sekcija Slovenske skupnosti iz števerjana je sklicala v petek, 20. oktobra, svoj redni občni zbor, ki se je vršil v prostorih Sedejevega doma. Udeležilo se ga je lepo število domačinov in mladine. V gosteh smo imeli tudi deželnega svetovalca Bojana Brezigarja, pokrajinskega odbornika Mirkota Špacapana in predstavnike podobnih organizacij. Za predsednika občnega zbora smo izvolili dr. Mirkota Špacapana. Najprej je v imenu sekcije pozdravil predsednik Hadrijan Corsi. Sledili so pozdravi gostov, katerih povezovalna nitka je bila priprava na prihodnje občinske volitve in čestitke odboru za opravljeno delo in vzpodbuda za nadaljnje. Takoj za tem je prevzel besedo tajnik števerjanske sekcije Dominik Humar, ki je prebral svoje poročilo. Poročilo je bilo precej obširno in jedrnato. Orisal je tudi probleme, ki zadevajo občinsko upravo. Sledila je razprava, ki je zajemala veliko idej in misli o opravljenem ali neopravljenem delu. Namen stranke ni samo uprava, ampak tudi ohranjevanje prisotnosti Slovencev na tem koščku slovenske zemlje, kajti politika krepi obstoj naroda.
Sledila je izvolitev novega odbora, ki ga sedaj sestavljajo: Corsi Hadrijan, Miklus Darko, Vogrič Ivan, Hladnik Boris, Maraž Dario, Hlede Alojz, Mužič Ivan, Humar Dominik, Terpin Marjan, Pintar Aleš, Komjanc Aleš, Corsi Jožef, Maraž Davorin, Maraž Ivan, Mužina Mirko, Komjanc Jelko, Falcicchia Gerardo, Lango Florjan, Terčič Branko.
Nov grob
V	četrtek, na dan vernih duš, smo pokopali na goriškem pokopališču Olgo Bregant vd. Hrovatin. Rojena je bila v Pod-gori pred 92 leti, živela pa je v Gorici. Dolga starostna bolezen jo je že več let priklenila na dom, kjer je prejela sv. zakramente. Pogrebno sv. mašo je imel njen nečak dr. Mitja Bregant. Njeni hčerki prof. Ivi izražamo iskreno sožalje. Pokojnici naj Bog da večni mir.
Zahvalna nedelja na Jazbinah ob ponovitvi nove maše
Preteklo nedeljo je jazbinska skupnost obhajala kar dvojno praznovanje. Novo-mašnik g. Karlo Bolčina je s ponovitvijo nove maše v družbi domačega g. dekana Antona Lazarja daroval zahvalno daritev.
Na Jazbinah, kjer je velika večina vaščanov, ki se bavijo s kmetijstvom, je to zelo globoko doživeto praznovanje, saj je kmetov pridelek popolnoma odvisen od neba in ni vseeno, če pride toča, slana, nevihte ali dež, ko ga ni potreba, in prav točo so minuli april zelo hudo okusili!
Margaret in Robert sta pred oltarjem, ki ga je Ivanka čudovito okrasila, pozdravila novomašnika, Lucija pa mu je podarila cvetje.
G. Karlo je lepo preprosto in zelo aktualno pridigal. Dekleta in fantje so pred darovanjem nesli pred oltar kruh, vino, sadje ter razne poljske pridelke.
Ob koncu daritve je sledil blagoslov traktorjev, čeravno je teh bilo malo, ker se je dež močno in nenehno ulival.
V	Zorkotovi kleti, kamor je gospod dekan vse prisotne lepo povabil, se je nadaljevalo praznovanje ob nazdravitvi s sladkim bricem, ob mizi, ki so jo dekleta in žene napolnile s sladkarijami in tarti-nami, se je praznovanje v veselem vzdušju nadaljevalo. Judita je poskrbela za spominsko sliko.
Ob pitju in petju se je praznik zaključil, saj bi sicer Zorkotu spraznili klet.
Ronke
Slovenci z Laškega, ki se zbiramo pri slovenski maši na prvo nedeljo v mesecu, smo imeli v nedeljo, 5. novembra, deseto obletnico našega zbiranja. Pri maši, ki jo je daroval g. Ambrož Kodelja, ki tudi redno skrbi za to mašo, smo se spomnili vseh tistih, ki so od nas odšli in jim vsekakor veliko dolgujemo. Vsa leta skrbi za petje ženski pevski zbor, ki ga vodi Olga Lavrenčič, pomaga pa ji neutrudna Marija Gergolet. Redno nas je pri maši okrog sedemdeset. Po sestavi smo v glavnem starejši, vendar se opaža tudi sodelovanje mlajših, zlasti dijakov, ki obiskujejo nižjo srednjo šolo »Ivan Trinko« v Doberdobu.
Posebnost naše mesečne slovenske maše je ta, da nas prav ta maša povezuje in tudi združuje, saj smo raztreseni od Šti-vana do Gradeža in je za marsikoga prav prva nedelja dan, ko zopet sreča stare znance in prijatelje.
Ob koncu maše, preden smo zapeli zahvalno pesem, ob zahvalni nedelji in naši deseti obletnici, nas je pozdravila še Marija Ferletič v imenu Sveta slovenskih organizacij. Zaželela nam je, da bi ostajali še naprej tako povezani in složni, kot
smo, obenem pa nam je prinesla tudi pozdrave odbora pri Novem sv. Antonu v Trstu in lepo knjižno darilo. Tudi ta zbor deluje v podobnih okoliščinah, kot so naše, zato nam je bil njihov pozdrav še toliko bolj vzpodbuden in ohrabrujoč.
Z velikim veseljem sporočamo vsem Slovencem po Laškem, da se bo ta maša na prvo nedeljo ob enajstih trideset še redno darovala in da se nam k molitvi in slovenskemu petju lahko pridružijo še vsi tisti, ki mogoče ne prihajajo, ali pa ne vedo, da je tudi v Laškem redna slovenska maša.	K.
Nenadna smrt
V noči od torka na sredo 8. novembra je nenadoma umrl na svojem domu dr. Vito Gnesti, znani farmacist lekarne Pontoni v Gorici.
Družini iskreno sožalje.
Zahvala
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE IZ GORICE se zahvaljuje vsem, ki so sodelovali pri raznih pobudah ob 30-letnici ustanovitve.
Sožalje
Cerkveni zbor iz Podgore in PD »Pod-gora« izražajo globoko sožalje Majdi Ju-retič in družini ob izgubi dragega očeta MIRKOTA.
■
OBVESTILA
PD »Štandrež« in športno društvo »Ve-
lox« iz Standreža prirejata tečaj ritmične telovadbe, ki ga bo vodila prof. Nataša Sirk in se bo vršil ob torkih od 15. do 17. ure v župnijski dvorani in v občinski telovadnici v Štandrežu. Prve vaje bodo 14. novembra.
V Društvu slovenskih izobražencev v Trstu bo v ponedeljek, 13. novembra, večer posvečen 450-letnici Svete gore. O zgodovinskih, kulturnih in ikonografskih vidikih nastanka dn razvoja romarske poti na Skalnici bodo govorili dr. Branko Marušič, Marko Vuk in prof. Peter Stres. Začetek ob 20.30.
V kapelici Najsvetejšega pri Novem sv. Antonu v Trstu so vsako soboto od 7. ure do 7.30 slovenske hvalnice, pri katerih že sodeluje lepa skupina vernikov. Hvalnice so bile vpeljane za časa misijona, sklenjeno pa je bilo, naj se pobuda nadaljuje. Vsi lepo vabljeni!
ACM Gorica vabi k maši za vse pokojne v ponedeljek, 13. t. m., ob 16. uri v Zavodu sv. Družine.
DAROVI
Za Katol. dom: pevke od Sv. Ivana v Gorici 300.000 lir.
Za cerkev v Podgori: v spomin Mirkota Juretiča namesto cvetja druž. Miccoli, Gorica in Robinson, Anglija 100.000; cerkveni zbor iz Podgore in društvo »Podgora« 130.000; V spomin Kristine Marini namesto cvetja: Paola Percon 20.000, druž. Godina 20.000, nečaki iz Kozane 50.000, sorodniki
80.000 lir.
Za publikacijo 30 let ZSKP prispeva zadruga Traspost 500.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Klara Gorjan v spomin pok. Pine Bone 50.000 lir.
Ob 450-letnici pikazovanja naše ljube Gospe in Kraljice na Sv. gori daruje N. N. iz Trsta: za Sv. goro 100.000; za semenišče v Vipavi 50.000; v čast sv. Leopoldu v Dom ju 50.000 (skupaj 200.000 lir).
Ob obletnici smrti Štefana Marušiča daruje žena Marija po 100.000 lir za Kat. glas, za Kat. dom, za slovenske misijonarje, za cerkev v Sovodnjah, za Zavod sv. Družine. Skupno 500.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Dora KoronGulič 50.000; Alojz Purič v spomin na po. starše Rozo in Alojza 150.000; Pje-rina Sosič-Bulian v spomin na brata Ivana 20.000; Kristina Grgič 10.000; Marija Mahnič-Coccoli v spomin na vse svoje drage pokojne 20.000; Eliza Sosič-Simioni v spomin na mamo Rozalijo 30.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: Ema Adami ob rojstnem dnevu 50.000; Mara Posega 50.000; gospa Primosi 10.000; Bernarda Canziani 100.000; Angela Cerovac 30.000; Nadja Žerjal z družino v spomin na pok. očeta Maria Dolenca 50.000; On-dina Majcen Tavčar v spomin na mamo
50.000 lir.
Popravek: V Katol. glasu, 26. oktobra, je bilo objavljeno »Nino in Mirjana Pa-rovel ob 101 letnici smrti drage mame Ane Parovel 50.000 Mr«. Pravilno je ob 10 obletnici!
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
Spored od 12. do 18. novembra 1989
Nedeleja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.00 Mladinski oder: »Lučka na daljnem severu«. 3. del. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Ko zgodovina zazveni. 14.10 »Rosa L.« - kronika o neki revolucionarki. 3. del. 14.10 V studiu z vami: Sergej Verč (1. del). 15.30 Šport in glasba. 17.30 Martinovanje 1989. 18.00 V studiu z vami. 2. del.
Ponedeljek: 8.10 Iz četrtkovih srečanj: In exiLium, spomini dekana V. Kosa. 9.30 Slovenska lahka glasba. 10.10 Operni in koncertni spored. 11.30 Slovenski kan-tavtorji. 12.40 Moški zbor Fantje izpod Grmade. 14.10 Otroški kotiček: »Mojster, nikar!« 14.30 Gospodarska problematika.
15.10 Ekologija. 15.25 Jazzovski utrip. 16.00 Mi in glasba. Vokalna skupina Bornus Consort iz Varšave. Koncert je bil v re-pentabrski cerkvi 1. oktobra letos. 17.10 F. S. Finžgar: »Pod svobodnim soncem«. 36. nad. 17.25 »Mladi val«.
Torek: 8.10 Stari časi družabnosti. 9.10 Ljudski motivi. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Italijanski kantavtorji. 12.00 Z gibanjem v zdravje. 12.40 Z lanske revije pevskih zborov v Kulturnem domu v Trstu: Dekliški pevski zbor Glasbene matice iz Trsta. 16.00 Mi in glasba. Skupina Gallus Consort iz Trsta. Koncert je bil v repentabrski cerkvi 8. oktobra letos.
17.10 Bralni roman. F. S. Finžgar: »Pod svobodnim soncem«. 37. nad. 17.25 »Mladi val« - radio za vas, vi in radio.
Sreda: 9.30 Ljudski motivi. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Francoski šansoni. 12.00 Spoznavajmo svojega otroka. 12.40 Z lanske revije Zveze cerkvenih pevskih zborov v Kulturnem domu v Trstu: dekliški zbor Devin. Otroški kotiček: »Kaj je v ribičevi mreži?« 14.30 Na goriškem valu. 16.00 Mi in glasba«. Violinist Rok Klopčič in pianistka Vlasta Doležal v našem studiu. 17.10 F. S. Finžgar: »Pod svobodnim soncem«. 38. nad. 17.25 »Mladi val«.
Četrtek: 8.10 Pot v svet. 9.00 Južnoameriška folklora. 10.10 Glasbeni in operni spored. 11.30 Protestne pesmi. 12.00 Po sledovih Inkov. 12.40 Z lanske revije Zveze cerkvenih pevskih zborov v Kulturnem domu v Trstu: dekliška pevska skupina Vesela pomlad z Opčin. 15.10 Četrtkova srečanja: Jugoslavija 1918-1941. 15.40 Lahka glasba raznih narodov. 16.00 Mi in glasba. Mešani zbor The Phillippines Madrigal Singers iz Dilimana. 17.10 F. S. Finžgar: »Pod svobodnim soncem«. 39. nad. 17.25 »Mladi val«.
Petek: 8.25 Orkestralna glasba. 9.00 Folklora jugoslovanskih narodov. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Iz filmskega sveta. 12.40 Z lanske revije Zveze cerkvenih pevskih zborov v Kulturnem domu v Trstu: mešani zbor Mačkolje. 14.10 Otroški
ZVEZI SLOVENSKE KATOL. PROSVETE ob njeni 30-letnici iskreno čestita za dosedanje dosežke in ji želi veliko nadaljnjih uspehov
Odbor Združenja cerkvenih pevskih zborov - Gorica
kotiček: »Crno na belem«. 14.30 Od Milj do Devina. 16.00 Mi in glasba. Akademija Glasbene matice. 17.10 F. S. Finžgar: »Pod svobodnim soncem«. 40. nad. 17.25 »Mladi val«.
Sobota: 9.25 Glosa. 9.30 Valčki in polke.
10.10	Koncert v luteranski cerkvi v Trstu. Obalni komorni orkester. 11.30 Črnske duhovne pesmi. 12.00 Življenje onkraj življenja. 12.40 Z lanske revije Zveze cerkvenih pevskih zborov v Kulturnem domu v Trstu: moški zbor Novega sv. Antona iz Trsta. 14.10 »Tam za goro...« - Oddaja iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. 16.00 Sobotno popoldne. 17.10 Sobotno popoldne (2. del). 18.00 »Rosa L.« - kronika o neki revolucionarki.
DAROVI
Za popravila cerkve v Ricmanjih: Milka Petaros-Veljak, Trst-Ricmanje 100.000; družina Petronio-Zahar, Pulje 100.000; Valter Tul, Krmenka 100.000; Ana in Ines, Log v spomin pok. moža in očeta Justa Kuret 20.000; Valerija Kuret-Mohorovičič, Ricma-nje v spomin na pok. moža Stankota 40.000; N. N., Trst 50.000 lir.
Za popravila cerkve v Logu: Zdravko Žuljan, Ricmanje v spomin na pok. mater Uršulo 20.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Tončka Sosič 20.000; Zora Zega-Daneu 60.000; Kristina Grgič
20.000	Idr.
Za misijone: M. K. v spomin svojih pokojnih 50.000; T. M. 100.000; Tina Furlani 50.000; Marta Zupan 50.000 lir.
Za dela v Marijinem domu v Rojanu: Nino Rustja ob smrti drage žene Pine 50.000; N. N., Rim 50.000; U. B. 100.000 lir.
Za slovenske misijonarje: M. B. 40.000; N. N. 50.000 za zdravje, C. K. 50.000; Sv. Ivan, Gorica 1.093.000 lir.
Popravek: V zadnji štev. Katol. glasa .
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societa Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina:	Italija	40.000	lir
inozemstvo	55.000	lir
zračna pošta	85.000	dir
Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 liir, k temu dodati 19 % IVA
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE GORICA
CECILI JANKA 1989 31. revija goriških pevskih zborov
Sodelujejo tudi zbori iz Furlanije-Julijske krajine Koroške in Slovenije GORICA - DEŽELNI AVDITORIJ Sobota, 18. novembra, ob 20.30 Nedelja, 19. novembra, ob 16. uri
DUHOVNIJA SV. IVANA V GORICI
V nedeljo, 12. novembra, bo gostoval pri nas mladinski ansambel
SHALOM iz Ptuja
Sodeloval bo pri maši ob 12. uri pri Sv. Ivanu in popoldne ob 16. url pri
MISIJONSKEM SREČANJU
v Katoliškem domu
Srečanje bo združeno z loterijo za misijone Vabljeni vsi prijatelji misijonov!
Svet slovenskih organizacij dežele Furlanije-Julijske krajine
Ubald Vrabec TOLMINSKI PUNTARJI
opera v treh dejanjih Libretto: Janez Dolenc
prva izvedba
GORICA - gledališče »G. Verdi« - četrtek, 23. novembra, ob 20.30 TRST - Kulturni dom - ponedeljek, 4. decembra, ob 20.30
Izvajajo: orkester Slovenske Filharmonije Ljubljana, solisti ljubljanske Opere (deset po številu), moški zbor društva »Consortium Musicum« Ljubljana Dirigent: dr. Mirko Cuderman
Izvedba opere se vključuje v vrsto kulturnih pobud pod geslom Tolminski
puntarji za mir
ZAHVALA
Prisrčno se zahvaljujemo g. župniku, podgorskemu cerkvenemu pevskemu zboru, prosvetnemu društvu »Podgora«, pevskemu zboru »Paglavec«, podgorski sekciji UZPI-ANPI, predsedniku in članom društva »Pro Gorizia« in vsem, ki so z nami sočustvovali v žalostnem trenutku izgube dragega
MIRKOTA
Podgora, 5. novembra 1989
družina JURETIČ
— ' ^ 1
** *	/j