Vabljeno predavanje (1.06)	UDK 262.5 Vat II: 316.774
BV 65 (2005) 3, 453-460
Božo Rustja
Drudi vatikanski cerkveni zbor in mediji
Med prvimi koncilskimi dokumenti je bil 4. decembra leta 1963 razglašen prav Odlok o sredstvih družbenega obveščanja - Inter mirifica. Kot vemo, ne brez zapletov.1 Je prvi cerkveni dokument o komunikaciji, ki je nastal na kakšnem koncilu. Z analizo tega odloka bomo videli tudi odnos drugega vatikanskega cerkvenega zbora do medijev; prikazali bomo tudi razvoj pokoncilske misli do javnih glasil.
Anton Strle v slovenskem prevodu Koncilskih odlokov ugotavlja: »Odlok je že po razglasitvi prebudil ostre spore.«2 Veliko kritik je bilo izrečenih na njegov račun.
Ironija je, da je Inter mirifica, ki se ukvarja z najbolj prodornim in močnim sredstvom v naši kulturi, to je z mediji, postal najmanj pomenljiv koncilski dokument, ki bi »bral znamenja časov« (prim CS 4). Ocene dekreta so prišle na dan že mesec pred tem, ko je bil uradno razglašen.3 Gustav Weigel, D. J. je o odloku izjavil: »Dekret ni pritegnil moje pozornosti kot zelo pomemben. Kaže, da ne bo povzročil velikih sprememb. Ne vsebuje novih stališč, ampak je bolj zbirka uradnih stališč in številnih mnenj, ki so bila prej izražena na nižjih uradni stopnji«.4
1. Umestitev dokumenta v zgodovinski prostor
Res je, da je koncilski odlok že na samem začetku poudaril, da »med čudovitimi iznajdbami tehnike... Cerkev s posebno materinsko skrbjo sprejema in spremlja tiste, ki se obračajo v prvi vrsti na človekovega duha in so odprle nova pota za lahko in hitro sporočanje vsakovrstnih vesti, misli in smernic« in tako zavzel izrazito pozitivno stališče do medijev, ki jih imenuje čudovite iznajdbe. Ta stavek in označba medijev za čudovite iznajdbe bo
1 O prvem osnutku odloka so razpravljali že novembra 1962. Glasovanje o njem pa je priporočilo temeljno predelavo ob ohranitvi jedra. Po ponovnem razpravljanju so bili vneseni spremljevalni predlogi. Prizadevanja za novo razpravo o jedru osnutka so zaradi poslovnega reda na koncilu doživela neuspeh.
Anton Strle, Uvod v Odlok o sredstvih družbenega obveščanja, v: Koncilski odloki, Ljubljana 1980, 95.
3 Prim. Robert P. Waznak, Preaching the Gospel in a Video Culture, v: Media, Culture
and Catholicism, Kansas City, 136. Navaja Robert P. Waznak, n. d., 137.
postal eden najpogostejših navedkov v poznejših cerkvenih dokumentih. Vendar so že dokumenti, ki so izšli v prvi polovici prejšnjega stoletja, poudarjali pozitivne strani množičnih medijev. Naj v tej zvezi omenim samo znano okrožnico papeža Pija XI. Vigilanti cura, izdano 29. junija 1936, še bolj pa okrožnico Miranda Prorsus z dne 8. septembra 1957 Pija XII., kjer že govori o elektronskih medijih in poudari pozitivno stališče do medijev. Označuje jo velika sposobnost analize in »pozitiven pogled na medije, njihovo moč ter pastoralne zahteve, ki iz tega izhajajo«. Film, radio in televizijo imenuje »čudoviti napredek« našega časa in »božje darove«.5
Miranda Prosus in njen pozitiven odnos do medijev ima dolgoročni vpliv na odnos Cerkve do javnih glasil. Tako začetek koncilskega Odloka o sredstvih družbenega obveščanja povzame besede te okrožnice, da Cerkev sprejema čudovite iznajdbe tehnike, zlasti tiste, ki so odprle nova pota za lahko in hitro sporočanje vsakovrstnih vesti, misli in smernic (prim. O 1). Po svojem teološkem bogastvu jo lahko primerjamo celo z obsežnim pastoralnim navodilom Občestvo in napredek.
Drugi vatikanski koncil, ki sicer pomeni prelomnico v zgodovini Cerkve, nikakor ne pomeni - vsaj na področju množičnih medijev - popolne novosti. Prav pri odnosu do medijev se vidi, da se je prijaznejši in naklonjen odnos do njih izoblikoval že pred njim.
2. Glavna vsebina dokumenta
V Odloku o sredstvih družbenega obveščanja zasledimo dva osnovna vidika. Prvič: uporaba družbenih občil mora upoštevati moralni red. In drugič: člani Cerkve morajo ta sredstva uporabljati za oznanjevanje evangelija.6 Ko izhaja iz moralnega reda in iz narave komunikacije človeških družb, izoblikuje pravico ljudi do informacije (5); prizna pomembnost javnega mnenja (8), postavi pravico do umetniškega izražanja v soodvisnost z zahtevami nravne-ga reda (6-7); razdeli odgovornost pri komuniciranju med avtorje in sprejemnike (9-11). Tretjič, zahteva dejavno angažiranje Cerkve v vseh sredstvih javnega obveščanja: da pospešuje tisk in druga sredstva (film, radio, televizijo, gledališče) (14). Oblikuje naj duhovnike in laike za delo z mediji in v njih (15). Pospešuje naj vzgojo za medije v katoliških šolah (16), spodbuja večjo ekonomsko podporo za ta prizadevanja Cerkve (17). Ustanavlja naj mrežo uradov za komunikacijo od krajevne do mednarodne ravni (18-22).
Na podlagi tega dokumenta so leta 1967 začeli praznovati svetovni dan sredstev družbenega obveščanja.(18)7
5 Prim. Božo Rustja, Sporočam veselo novico, Koper 2001, 119.
Prim. Paul Soukup, I documenti della chiesa sui mezzi di comunicazione, v: Concilium XXIX (1993), 1026.
Prim. Franz-Josef Eilers, Church and social communication, Logos Publications, Inc., Manila 1993, 23.
3. Kritike dokumenta
Če spet sledimo Strletu, potem lahko povzamemo in sistematiziramo glavne slabosti koncilskega odloka o sredstvih družbenega obveščanja v tri točke:8
a)	Odlok zaostaja za koncilom. Koncil se je dokopal do dveh miselnih krogov: »Cerkev sama v sebi« ter »Cerkev in svet«. In na to se nanašajo njegove načelne trditve, kar bi moral upoštevati tudi ta odlok. Toda zaradi poslovnega načrta bi to tudi tedaj ne bilo več mogoče, če bi bil odlok izdan eno ali dve leti pozneje. Zaradi trdote koncilskega poslovnika ni bilo mogoče sprejeti bistvenih sprememb v njegov osnutek.
b)	Odlok zaostaja za naukom Pija XII., saj k vprašanju javnega mnenja podaja le »kup samoumevnosti«. Prav tukaj najmanj upošteva vlogo laikov v Cerkvi.
c)	Odlok zaostaja za znanstvenimi izsledki o sredstvih družbenega obveščanja.
Tudi po besedah Roberta Waznaka je eden najvažnejših razlogov, da Inter mirifica ni postal vpliven koncilski dokument zato, ker ga niso pisali ljudje, ki so poznali problematiko. Proti koncu razprav so škofje ugotovili, da se soočajo s problematiko, ki presega njihovo strokovno usposobljenost.9 Zato so v 23. členu odloka izrecno naročili, naj poseben urad pri Svetem sedežu poskrbi, da se izda posebno pastoralno navodilo, »in sicer s sodelovanjem strokovnjakov« (O 23).10 Tako je leta 1971 izšlo pastoralno navodilo Communio etprogressio, ki je leta 1977 izšlo v slovenskem prevodu z naslovom Občestvo in napredek. Slednjega so pisali strokovnjaki za medije in je bistrejši in bolj praktičen dokument kot Inter mirifica. Pastoralno navodilo iz leta 1971 vsebuje take teme, kot so ekumenizem, osebna svoboda ali dialog, ki v času, ko so pisali koncilski odlok, niso bile še tako močno navzoče. Njegov poudarek ni na cerkveni rabi medijev, ampak na prispevku medijev k napredku človeštva, kar nakazuje že njegov naslov in začetek, ki pravi, da sta »občestvo in napredek človeške družbe najvažnejša cilja družbenega obveščanja« (ON 1). Navodilo opisuje današnji svet kot veliko »okroglo mizo«, ob kateri se svetovna skupnost oblikuje s pomočjo izmenjavanja in informacijskega sodelovanja (št. 19, 73).
Dokument Občestvo in napredek (ON) v prvem, doktrinarnem delu (6-18) prinaša temelje za teološki pogled na komunikacijo. V učenju o Sveti Trojici,
8	Prim. Anton Strle, n. d., 95. Strle povzema kritike francoskega strokovnjaka E. Gabela. Prim. tudi Robert P. Waznak, n. d., 136 - 7.
9
Prim. Robert P. Waznak, n. d., 137. »Za uspešno izvajanje vseh načel in določb tega cerkvenega zbora o sredstvih družbenega obveščanja naj urad pri apostolskem sedežu, ..., po izrečnem naročilu koncila poskrbi, da se izda pastoralno navodilo, in sicer s spdelovanjem strokovnjakov iz raznih narodov.« O 23.
v stvarjenju in učlovečenju, najde temelj za krščansko vizijo komunikacije. Izhajajoč iz svoje temeljne trditve, je bistvo komunikacije, da služi skupnosti in pospeševanju skupnosti med ljudmi, ki živijo v družbi. Dokument razvija trditev o svobodi javnega mnenja (24-32); potrdi pravico do tega, da smo informirani in da informiramo - vključno s svobodo besede in pristopa do sredstev obveščanja - ter pravico komunicirati (33-47). Spodbuja uporabo množičnih občil pri vzgoji in v kulturi, podpira umetniško izražanje, tudi ko umetniki pri opisovanju slabega naletijo na moralne probleme (4858), in ponudi nekaj navodil za oglaševanje (59-62).
Navodilo ponovi spodbudo koncilskega odloka o vzgoji avtorjev kakor uporabnikov komunikacije; utemelji jih na pozivu k potrebnosti razvijanja človeških vrlin, da bi služili drugim ter bi delali za pravičnost in mir ter postali boljši člani družbe (65,72).
Za navodilo je dialog temeljnega pomena v družbi. Tako komunikator-ji kakor tudi uporabniki se morajo dejavno truditi, da bi pospeševali dialog z drugimi v družbi (73,81); končno poziva k sodelovanju.
V enem svojih redkih pozivov državnim oblastem dokument spodbuja k sodelovanju med državljani in vlado. Pravi, da ima vlada pozitivno vlogo, a ne pri cenzuriranju, temveč pri zagotavljanju svobodnega izražanja pobud javnih glasil in svobode verske prakse (84-91). Narodne vlade bi si morale skupaj prizadevati za komunikacijo in napredek, še posebej, kjer je to najbolj potrebno. Podobno bi si morali vsi ljudje prizadevati za tako javno obveščanje, ki služi dostojanstvu človeške osebe in človeškemu napredku.
Ko se Občestvo in napredek obrne še posebej na Cerkev, naleti na vrsto novih problemov in se še podrobneje ustavi pri starih. Navodilo za samo Cerkev prinaša ugotovitve, ki se nanašajo na javno mnenje in na dialog. Kajti komunikacija in dialog sta bistvena za krepitev vezi in enotnosti v Cerkvi. »Zato je potrebno, da se verniki v polnosti zavedo tiste prave svobode izražanja misli, svobode, ki temelji na čutu vere in ljubezni« (116). Podobno bi moral tisti, ki je v Cerkvi odgovoren, pospeševati javno mnenje v Cerkvi (117). Pri tem mora biti pozoren, da nauka (verske resnice) ne bi pomešali s problemi javnega mnenja (118).
Krajevne Cerkve naj bodo pozorne do delavcev pri javnih občilih, sodelujejo naj pri posredovanju novic o Cerkvi, pri vzgojnih programih glede medijev in programu komunikacije kot dela pastoralne formacije v semeniščih (102-112). Tako vesoljna kot lokalna Cerkev je povabljena, naj bolj uporablja javna občila pri evangelizaciji in vzgoji. Pri vsem tem naj še posebej pazi na kakovost (126-134). Katoliški delavci na vseh področjih komunikacije - tisk, film, radio, televizija in gledališče - naj jih podpirajo in jim svetujejo. Občestvo in napredek se končuje z zelo praktičnim delom, ki govori o potrebnosti struktur, pri pripravljanju osebja in profesionalnih organizacij za katoliška javna glasila.
4. Pozitivna stran odloka
Nekateri niso bili pozorni na pozitivne plati odloka o sredstvih družbenega obveščanja, ker so bili preveč osredotočeni na njegove slabosti. Vendar v grobem lahko naštejemo vsaj tri pozitivna dejstva.11
a)	Zahvaljujoč se odloku, so vprašanja družbene komunikacije slovesno vključena med pomembne napore Cerkve in odslej zavzemajo pomembno mesto med nalogami Cerkve.
b)	Odlok z drugimi koncilskimi dokumenti in pastoralnim navodilom Občestvo in napredek, ki mu je sledil, natančneje opredeljuje institucionalni okvir delovanja Cerkve na različnih ravneh na pomembnem področju družbene komunikacije.
c)	40 let po koncilu opažamo, da naloge na področju medijev ostajajo še vedno veljavne in da so dosedanji napori na področju družbene komunikacije pravilna usmeritev, pa tudi, da so ti napori rodili sadove.
Poleg naštetega je Odlok s svojo avtoriteto naredil napore številnih ljudi, ki so dolgo želeli, da bi avtoriteta Cerkve priznala področje medijev kot enega od prvenstvenih področij pastoralne dejavnosti Cerkve, za »legalne«.
Med sadove koncilskega govora o medijih lahko štejemo tudi vrsto cerkvenih dokumentov, ki se ukvarjajo z mediji in nadgrajujejo koncilski nauk. Poglejmo si samo seznam najvažnejših dokumentov:
-	Papeški svet za družbeno obveščanje, Communio etprogressio (1971), Slovenski prevod: Občestvo in napredek, Pastoralno navodilo o sredstvih družbenega obveščanja, Ljubljana 1977, nekakšna magna charta delavcev na področju cerkvenih pa tudi drugih medijev. Velja za najobširnejši in najbolj natančen cerkveni dokument o komunikaciji in množičnih občilih in se nanj velikokrat sklicujejo drugi dokumenti.
-	Kongregacija za katoliško vzgojo, Navodila za vzgojo bodočih duhovnikov glede sredstev družbenega obveščanja (1986). Na podlagi koncilskega dokumenta o vzgoji duhovnikov je Kongregacija za katoliško vzgojo izdala leta 1971 Ratio fundamentals institutionis sacerdotalis kot temeljne smernice za vzgojo duhovnikov. Na njegovi podlagi je kongregacija izdala vrsto dokumentov za posamezna področja vzgoje duhovnikov
-	Papeški svet za družbeno obveščanje, Pornografija in nasilje v sredstvih družbenega obveščanja, (1989). Dokumenta nimamo v slovenskem prevodu, čeprav je prvi cerkveni dokument, ki sistematično obravnava pornografijo in nasilje v medijih.
-	Papeški svet za družbeno obveščanje, Kriteriji za ekumensko in med-versko sodelovanje na področju sredstev družbenega obveščanja (1989). Že 2. vatikanski koncil je v odloku o ekumenizmu (E) in v izjavi o razmerju
Andre Ruszkowski, Decreto sulle commucazioni sociali: successo o insuccesso?, v: Vaticano II, bilanco e prosepettive, Assisi, 1987, 1526.
Cerkve do nekrščanskih verstev (N) začrtal nadaljnje odnose katoliške Cerkve do drugih krščanskih Cerkva in nekrščanskih verstev. Toda področje sredstev družbenega obveščanja se je razvijalo in je odpiralo nova vprašanja in izzive
-	Kongregacija za nauk vere, Navodilo o nekaterih vidikih uporabe sredstev družbenega obveščanja pri pospeševanju verskega nauka (1992). Čeprav Navodilo govori o sredstvih družbenega obveščanja, ga je izdala Kongregacija za nauk vere, ne Papeški svet za družbeno obveščanje. Kongregacija meni, da se ta dokument dotika prejšnjega Navodila o poklicanosti teologa v Cerkvi in je v skladu z njenim poslanstvom pospeševanja in varovanja verskega nauka.
-	Papeški svet za družbeno obveščanje, Aetatis Novae, slovenski prevod: Na pragu novih časov, Pastoralno navodilo, CD 50, Ljubljana 1992, ob 20-letnici izida navodila Občestvo in napredek. Obravnava pomembna vprašanja - med drugim npr. ekonomsko nadvlado v mednarodni komunikaciji s strani nekaterih mednarodnih združenj - in podčrta nujnost komunikacijskega vidika pri pastoralnem načrtovanju.
-	Papeški svet za družbeno obveščanje, Etika oglaševanja ( 22. februar 1997). Slovenski prevod je objavljen v zbirki Cerkveni dokumenti št. 72, Ljubljana 1997. Obravnava pozitivne in negativne vidike oglaševanja na gospodarskem, političnem in kulturnem področju ter na področju vere in morale ter poda nekatera temeljna etična in moralna načela za oglaševanje.
-	Papeški svet za družbeno obveščanje, Etika v družbenem obveščanju (4. junija 2000). Slovenski prevod je objavljen v zbirki Cerkveni dokumenti št. 89, Ljubljana 2000. Dokument že na prvih straneh poudarja znano pozitivno razmerje Cerkve do medijev. Poudarja tudi, da na področju medijev ne potrebujemo »nove etike, ampak izpeljavo (aplikacijo) ustaljenih načel na nove razmere«. Dokument želi pospešiti dialog (prim. 30 in 20) in razpravo o perečih etičnih problemih, ki jih odpirajo nove tehnologije množičnih medijev in iskanje najboljših rešitev.
-	Papeški svet za družbeno obveščanje, Cerkev na internetu in Etika na internetu, (22. februarja 2000). Slovenski prevod je objavljen v zbirki Cerkveni dokumenti št. 96, Ljubljana 2000. Dokumenta, oba izdana na isti dan, sta dokaj hiter odgovor Cerkve na pojav novega medija - interneta.
Janez Pavel II., Apostolsko pismo Hiter razvoj (24. januarja 2005), namenjeno je odgovornim pri množičnih medijih in že na samem začetku omenja, da se ob pogledu na novosti na področju medijev »zdi še bolj aktualno branje Odloka o sredstvih družbenega obveščanja drugega vatikanskega cerkvenega zbora«. Slovenski prevod je izšel leta 2005 v zbirki Cerkveni dokumenti - Nova serija. To je zadnje apostolsko pismo papeža Janeza Pavla II. Napisal ga je le dobra dve meseca pred smrtjo.
Tem dokumentom je treba dodati še vsakoletno papeževo poslanico ob svetovnem dnevu sredstev družbenega obveščanja, ki ga vsako leto praznujemo v Cerkvi. Prav praznovanje tega dneva je eden od sadov kon-cilskega odloka. Prvo poslanico za ta dan je leta 1967 izdal papež Pavel VI.
Vloga medijev je ovrednotena tudi v številnih drugih dokumentih. Poleg tega je precej krajevnih cerkva in škofov izdalo nekaj izvrstnih dokumentov o sredstvih družbenega obveščanja. Nekatere imamo tudi v slovenskem prevodu.
Sklep
Odlok o sredstvih družbenega obveščanja je bil eden prvih sprejetih dokumentov drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Prav to je njegova slabost, saj, žal, ni mogel upoštevati številnih novosti in spoznanj tega pomembnega koncila. Konciliski očetje so se zavedali te pomanjkljivosti in so zato v 23. členu odloka izrecno naročili, naj poseben urad pri Svetem sedežu poskrbi, da se izda pastoralno navodilo »in sicer s sodelovanjem strokovnjakov«. Tako je leta 1971 izšlo pastoralno navodilo Communio et progressio. Pastoralno navodilo vsebuje teme kot so ekumenizem, osebna svoboda in dialog, ki v času, ko so pisali koncilski odlok, niso bile še tako močno navzoče. Njegov poudarek ni na cerkveni rabi medijev, ampak na prispevku medijev k napredku človeštva, kar nakazuje že njegov naslov in začetek, ki pravi, da sta »občestvo in napredek človeške družbe najvažnejša cilja družbenega obveščanja« (ON 1).
Kljub pomanjkljivostim (zaostaja za koncilom in za učenjem Pija XII. ter za znanstvenimi izsledki o množičnih medijih), pa ima koncilski odlok tudi pozitivne strani (vprašanja družbene komunikacije so slovesno vključena med pomembne napore Cerkve; natančneje opredeljuje institucionalni okvir delovanja Cerkve na področju družbene komunikacije; »legaliziral« je napore številnih ljudi, ki so dolgo želeli, da bi avtoriteta Cerkve priznala področje medijev kot enega od prvenstvenih področij pastoralne dejavnosti Cerkve).
Kljub pomanjkljivostim, ki jih je odlok sicer želel »popraviti« z izidom navodila Občestvo in napredek, je Inter mirifica, sicer prvi koncilski dokument o medijih, »sprožil« plaz vrste cerkvenih dokumentov o javnih glasilih, ki jih je Cerkev izdala po koncilu, zato zavzema med njimi vsaj prvenstveno, če že ne pomembnega mesta.
Koncilski Odlok o sredstvih družbenega obveščanja ima gotovo številne pomanjkljivosti, a je na drugi strani ovrednotil področje javnih glasil in družbene komunikacije v Cerkvi. Njegova pomanjkljivost izvira tudi od tod, da je bil prezgodaj sprejet, saj je Cerkev morala najprej na koncilu definirati samo sebe, (Dogmatična konstitucija o Cerkvi), nakazati svoj odnos do drugih kristjanov (Odlok o ekumenizmu), in drugih veroizpovedi (Izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev), prenoviti svoje bogoslužje (Konstitucija o svetem bogoslužju), nanovo premisliti svojo misijonsko dejavnost (Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve) in pokazati svetu in sodobnim ljudem na veselje in upanje, in ga v zapleteni sodobni svet prinaša Kristus (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu). Ko je Cerkev to storila, je lahko tudi
natančneje določila mesto javnih glasil pri poslanstvu Cerkve v sodobnem svetu, kar je storila v pastoralnem navodilu Občestvo in napredek, ki je prepotrebno dopolnilo Odloka o sredstvih družbenega obveščanja in gotovo eden od odličnih, čeprav »zapoznelih« sadov koncila na področju množičnih medijev.
Povzetek: Božo Rustja, Drudi vatikanski cerkveni zbor in mediji
Če ima koncilski Odlok o sredstvih družbenega obveščanja na eni strani številne pomanjkljivosti, je na drugi strani ovrednotil področje javnih glasil in družbene komunikacije v Cerkvi. Njegova pomanjkljivost izvira tudi od tod, da je bil prezgodaj sprejet, saj je Cerkev morala najprej na koncilu nanovo opredeliti samo sebe, nakazati svoj odnos do drugih kristjanov in drugih veroizpovedi, prenoviti svoje bogoslužje, nanovo premisliti svojo misijonsko dejavnost in pokazati svetu in sodobnim ljudem na veselje in upanje, in ga v zapleteni sodobni svet prinaša Kristus. Vse to je naredila v posameznih koncilskih odlokih in izjavah. Ko je Cerkev to storila, je lahko tudi natančneje določila mesto javnih glasil pri svojem poslanstvu v sodobnem svetu, kar je storila v pastoralnem navodilu Občestvo in napredek, ki je prepotrebno dopolnilo Odloka o sredstvih družbenega obveščanja in gotovo eden od odličnih, čeprav »zapoznelih« sadov koncila na področju množičnih medijev.
Ključne besede: Drugi vatikanski cerkveni zbor, Odlok o sredstvih družbenega obveščanja drugega vatikanskega cerkvenega zbora, Občestvo in napredek, javna občila, cerkveni dokumenti, Cerkev in javna občila
Summary: Božo Rustja, Second Vatican Council and Mass Media
The Second Vatican Council's Decree on the Media of Social Communications (Inter Mirifica) has a number of shortcomings, yet on the other hand, it put a value on the area of mass media and social communication in the Church. Its shortcomings can also be put down to the fact that it was passed too early in the course of the Council since the Church first had to redefine itself, to show its relation to other Christians and other creeds, to renew its liturgy, to rethink its missionary activity and to show the world and the modern man the joy and the hope Jesus Christ brings into the complex modern world. The Church did all this in individual decrees and declarations of Vatican II. After having done this, the Church was better able to define the position of mass media in the implementation of its mission in the modern world. This was done in the pastoral instruction Communio et Progressio, which is a necessary addition to the decree Inter Mirifica and certainly one of excellent, though rather late fruits of Vatican II in the field of mass media.
Key words: Second Vatican Council, Inter Mirifica, Communio et Progressio, mass media, church documents, Church and mass media