PLANINSKI VESTNI K MM^Maaanan« 
IZŠLA JE MONOGRAFIJA »JULIJCI« 
»PRIDITE VSI SEMKAJ 
MATJAŽ KMECL 
V zbirki »Hodil po zemlji sem naši« je 
pri Cankarjevi založbi izšla bogata sli­
kovna monografija »Julijci«. Njen pouda­
rek je predvsem na fotografijah Petra Ja-
nežiča, odlično ter s posluhom za lepoto 
in ubranost posnetih fotografskih stvarit­
vah tega znanega planinskega fotografa. 
Besedila mojstrov slovenske besede, ki jih 
je iz bogate slovenske planinske knjižnice 
izbral Franc Vogelnik, lepo zaokrožijo po­
dobo tega našega pogorja: saj smo do­
slej komajda vedeli, kdo vse je pri nas 
pisal dobro planinsko prozo in poezijo. — 
Monografija »Julijci«, ki pogosto iz nena­
vadnih zornih kotov prikazuje neštete, tudi 
prav malo znane obraze naših vršacev v 
vseh letnih časih in razpoloženjih, je nad­
vse lepo darilo ljubitelju gorskega sveta in 
narave nasploh — lepo knjižno darilo 
gorniku, ki mu ne vemo kaj dati, pa mu 
z »Julijci« damo lep košček lepega slo­
venskega gorskega sveta. — Uvod v to 
knjigo je napisal (tudi planinski) pisatelj 
Matjaž Kmecl. Kot povabilo k listanju po tej 
knjigi ga z dovoljenjem avtorja in založbe 
v celoti objavljamo. (Op. ur.) 
Lahko bi za začetek rekli takole: 
Klasični angleški raziskovalci Alp so v 
triglavskem »kraljestvu« vsakokrat znova 
občudovali tudi posebno svetlobo, ki tam 
vlada in vse obliva. J. G. Churchil: »Ta 
dežela ni prav nič podobna angleški, toda 
svetloba sije tu v tako prosojnih barvah, 
kakršnih naša klima nikoli ne premore.« 
Longstraff: »Drevje, cvetice, skale in sne-
govi — vse se dozdeva, da se kaže v novi 
luči, ki je ne morem razložiti, v novem 
razodetju lepote.« Sir Humphrv Davy, »naj­
bolj bleščeča osebnost londonskih visokih 
krogov, mož evropskega slovesa«, je k 
svojim gledanjem, ki so tudi polna barv 
in luči, dodal: »Kaže, da se tu človek 
lahko veseli življenja.« 
Vsi, ki živimo ob vznožju Julijskih Alp, 
vemo, kaj so imeli plemeniti Angleži v 
mislih: dneve, ko se še dolgo po sončnem 
zatonu ali zelo zgodaj zjutraj gore spre­
menijo v pridih nestvarnosti, rahel, prav 
nič zemeljski akvarel, na katerem se v 
največji jasnini komaj še ločuje črta med 
njimi in nebom, tako da postanejo svoje 
lastne sanje. V popolni brezvetrni tihoti 
kažejo prosojno bledico, kot da bi bile 
še sredi visokega poletja nežno zasute s 
snegom. 
Ista svetloba je čeznje razlita tudi sicer, 
samo da je sredi dne ne zaznamo in se ji 
IN GLEJTE!« 
zato z razumom ne posvetimo. Toda vse, 
prav vse živi v njej z dvojno barvno močjo; 
prostor med strmimi apnenčevimi stenami 
sprašuje iz nje še glasneje s svojo ugan­
ko, občutja postajajo sama od sebe praz­
nična in slovesna. — Bazaltna kompakt-
nost Centralnih Alp učinkuje resda mo­
gočno in pogosto temno, toda zemeljsko; 
bele vzhodnoalpske verige pa so po barvi, 
svetlobi in obliki, po cvetju, rastju, po zad­
njem kamnu nekakšna skrepenela gorska 
religija, znanilec vesoljne skrivnostnosti. 
Zato se je v njih nabralo toliko bajk kot 
zlepa ne kje: o triglavski roži in zlato-
rogu, o Bogatinu, nenevarni grozni kači 
in skritih zakladih, o Mlinarici in grešnem 
divjem lovcu, o belih ženah, o triglavem 
božanstvu, ki z eno glavo gleda v nebo, 
z drugo po zemlji in s tretjo pod njo. 
Celo najbolj prozaičnim in stvarnim lju­
dem se v takšnem razglednem in duhov­
nem prostoru oglasijo pesniške besede; 
od prvih popisovalcev triglavskega »kra­
ljestva« pred dvesto leti se je do danes 
nabralo poetičnega, dramatičnega, šalji­
vega, vznesenega in realnega pisanja o 
njem za velikansko knjižnico. 
Leta 1812, več kot 30 let potem, ko so 
štirje pogumni bohinjski možje prvič sto­
pili na Triglav, se je botanik Sieber pre-
štel kot tretji pristopnik; pač ni vedel za 
Korošca in njegove, ne za Vodnika, naj­
brž niti za oba Dežmana ne, vedel je 
predvsem za Hacqueta, vseeno pa so se 
Triglavani še zmeraj preštevali na prste. 
Podoba današnje »romarske« poti iz Vrat 
gor čez in prek Zajezer čez Komarčo ali 
Komno v Bohinj je popolnoma drugačna. 
Patetični klasiki bi se ob njeni množič­
nosti in hrupnosti najbrž ne počutili dobro, 
saj vsaj od junija do oktobra ni mogoče 
na njej dohiteti nikakršne prijazne samote, 
naj je vreme takšno ali drugačno. Tudi 
Kugy je svojčas lahko brez skrbi metal 
kamenje čez triglavsko steno in meril, 
koliko časa potrebuje do dna — danes 
bi bilo takšno početje že podobno hu­
dodelstvu, saj je komaj mogoče, da 
kakšen od tistih kamnov ne bi prizadejal 
škode človeški množici v steni in okrog 
nje. S porastom obiska je raslo tudi izra­
žanje občutij, resnično pesniško, pa tudi 
tisto, ki bi ga ekologisti neusmiljeno in 
stvarno imenovali »polucija«. Marsikdo nad 
njo viha nos, celo upravičeno, obenem 
pa je vendarle znamenje neke široke kul­
ture: naj se namreč te množice že zdav­
naj več ne morejo prešteti v dolgi zgodo­
vinski koloni, ki se vije prek Triglava za 
prvimi pogumnimi Bohinjci, naj vzdihu­
jejo ali ne, govorijo kakšne besede, celo 

PLANINSKI VESTNI« 
verze, ali ne — slehernik med njimi je 
zase in v svojem trenutku tam gori prvi, 
še celo takrat, ko pot ponovi: stari Grki 
so menda rekli, da človek nikoli ne stopi 
dvakrat v isto reko. Botanik Sieber, ki 
smo ga že imeli v mislih, je na svoj tri­
glavski listek leta 1812 pripisal: »Uživaj ta 
trenutek! kajti v tem življenju se ti ne 
povrne nikoli več.« — Kdor je prvi in 
odkrivalec, pa ima vendar pravico in celo 
dolžnost o tem tudi kaj povedati. In si 
pripovedujemo vsenavzkriž. 
Ljudje smo takšni, da si hočemo potem 
trenutek in užitek, če sta resnično lepa, 
ohraniti za večne čase ali vsaj do smrti. 
V nas je naprava za boj s časom, imenuje 
se spomin. Prijazen in duhovit filozof je 
svojčas menil, da je spomin edini raj, ki 
si ga sami izbiramo (lahko pa tudi pekel, 
na katerega smo obsojeni). Pri tem je po­
zabil na umetnost vsake vrste. — Že če 
si pokličemo v spomin Marka Pernharta, 
»qui primus panorama Triglavi depinxit«, 
kakor v spomin piše na vrhu božje gore, 
njegove razgledne podobe ali romantične 
pejsaže, Groharjeve impresije, ali Pavlov-
ca, Novinca ali jeseniškega Torkarja in 
druge: ali nam ob njih ne zastane tu in 
tam kak korak, mar se nam njihove slike 
ne ujamejo s pušeljcem spominov, vrve­
žem drobnih, lebdečih hipnih podob, ki 
jih hranimo v sebi iz dosedanjih časov 
življenja? Mar nam ni ob prebiranju vi­
sokih hvalnic, kakršne je Kugy pisal Ju-
lijcem do zadnjega diha, enako ali po­
dobno lepo, kot če se toplega, zavetnega 
poletnega dne odpravimo v samoto Košt-
runovih polic, Debelega vrha ali Ogradov, 
mogoče celo samo dvesto korakov od 
božjepotnega gorniškega vrveža, se zlek-
nemo v tisočcvetno, dehtljivo ležišče gor­
skega drniča zadaj za rušjem, zremo dol­
ge srečne ure v nebo in oblake na njem 
in se do zadnjega v telesu predamo pri­
jaznosti bivanja? 
Včasih je pač lasten spomin premalo in 
ga je treba povabiti, spomniti, popeljati, 
navdušiti ali enostavno — zbuditi. 
In na koncu koncev je tehnika poskrbela, 
da lahko dandanes kos slikarja in tehnič­
nega spomina vsakdo nosi kar s seboj v 
nahrbtniku: fotografski aparat. Nekaj časa 
je bila reč precej posvečena, toda že tri 
četrt stoletja in še kaj več nazaj je za­
čela tudi o slovenskih Alpah nastajati fo­
tografska poezija. Še črno-bela, ampak 
izvrstna. — 1933/34 jo je izbral in zbral 
v monografijo Julijske Alpe v podobi Ju-
lius Kugy (kdo drug!) in slikam pripisal 
poetične popotne besede. Prvi, zgodnji 
barvni diapozitivi, ki so sledili, so bili 
prava senzacija in predmet družabnega pa 
tudi javnega naduševanja. Ko jih danes 
gledamo, se zdijo precej skromni, trdi v 
barvi in kompoziciji, razgledniško enostav­
ni — toda prinesli so barve — in kaj so 
Alpe brez barv? Še posebej te, naše — 
prosojne, občutljive in vsenavzkriž posli­
kane z najrazličnejšim cvetjem. 
Ko so postajale slike zmeraj boljše, v bar­
vah že kar pesniško subtilne, in se je 
informaciji zmeraj močneje pridruževala le­
potna izpovednost, je napočil čas za nov 
julijski album. Poteklo je navsezadnje pol 
stoletja, ta čas se je galerija slovenske 
planinske fotografije v resnici razcvetela 
in obogatila, kakor si stari ovčjevaški pe­
snik triglavskega »kraljestva« pač ni mo­
gel nikoli predstavljati. Z razkošno barvno 
podobo so se Julijci pustili ujeti v prist­
nosti izjemnih in neponovljivih trenut­
kov. Če tem podobam pridružimo še stra­
ni starih in novih mojstrov besede, in vse 
to povežemo v knjigo, lahko ob vstopu 
vanjo z vso upravičenostjo in samoumev­
nostjo enostavno ponovimo nekdanje Ku-
gvjeve besede: »Vsaka podoba in vsaka 
stran besedila želita povedati samo tole: 
Pridite vsi semkaj in glejte Julijske Alpe! 
To delo vabi, kliče. Spoznajte jih in jih 
vzljubite. Z vročim srcem, hvaležnostjo, z 
radostjo in hrepenenjem boste spet in 
spet mislili nanje.« 
* * * 
Pomlajevanje ostarelega društva 
Morda je izhod iz stagnacije v pomlaje­
vanju PD Bovec nakazan in je začela ven­
darle poganjati iz nekoliko osušenega deb­
la nova samostojna mladika v čisti pla­
ninski dejavnosti. S tem optimizmom smo 
se razšli ob koncu »okrogle mize« mla­
dinskega odseka. 
Več kot petnajst let je društvo skoraj vso 
energijo usmerjalo v gospodarsko dejav­
nost. Izjemno mesto je imela GRS, ki je 
vseskozi v vzponu in to tudi zato, ker 
skrbno novači svoje članstvo zlasti z mla­
dimi alpinisti. 
Da bi počakali še na druge, smo pričeli 
z diapozitivi in tako vstali s silhuetami 
zgodnjega planinskega jutra, ki so mu 
prvi sončni žarki pozlatili rosne kapljice 
na listih dreves, in se sprehodili med pla­
ninskim cvetjem, jesenskimi barvami, vi-
harniki in panoramo doline Soče z vrhom 
Triglava v ozadju. 
No, saj ne mislim nadaljevati s poslad­
kano pripovedjo! Naj kar takoj povem, da 
je po uvodnem delu v »okroglo mizo« na­
stal skeptičen molk s pripombo, da je to 
pač odraz stanja in neke vrste odgovor. 
Razumelo se je, kot da je okrogla miza 
nekaj preveč uradnega, kar ne nudi do­
volj sproščenega in spontanega vzdušja. 
Toda sedanja neorganiziranost tudi ni pri­
nesla napredka! Poudarjeno je bilo, da 
mladi planinci tudi sedaj delujejo v manj­
ših skupinah (uspešno markiranje potov) 
in v takih hodijo v hribe. 
Počasi so misli vendarle stekle z jezika. 
Povedano je bilo, da planinci niso navdu-