LETO XV. ST. 13 (688) / TRST, GORICA ČETRTEK, 15. APRILA 2010
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Krizno stanje!
Dolgo smo molčali, dolgo iskali ustreznih rešitev, krčili število zunanjih sodelavcev in na vse mogoče načine omejevali druge stroške, obenem smo skušali povišati prihodke z zbiranjem oglasov in vabljenjem novih članov. Dolgo smo trkali na različna vrata, da bi iz javnih skladov dobili sredstva, ki so potrebna, da krijemo stroške za tisk in osebje, vendar zaman. Kot znano, so se tudi za letošnje leto skrčili prispevki, ki sta jih Zadrugi Goriška Mohorjeva namenila Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu in prav tako dežela Furlanija Julijska krajina; ob vsem tem se je nedavno več kot podvojila cena poštnih storitev, kar pomeni, da bo letošnji primanjkljaj še višji od predvidenega. Navajeni smo sicer potrpeti in z razpoložljivimi sredstvi ustvarjati čim bolj zanimiv in informiran tednik, vendar obračun za leto 2009, ki ga bomo predstavili na rednem občnem zboru, neizprosno govori o tako visokem primanjkljaju, da ne moremo več samo upati na zasilno rešitev ali usmiljenje kogarkoli.
Tednik deželne razsežnosti, kot je Novi glas, ki je nastal z združitvijo tednikov Katoliški glas in Novi list, je že s svojim nastankom januarja leta 1996 pokazal, da njegovi pobudniki stremijo po racionalizaciji stroškov in izboljšanju pluralne informacije v našem zamejskem prostoru. Zato ni slučaj, da so se na povabilo k sodelovanju za uresničitev te obnovljene pobude na področju zamejske publicistike odzvali številni časnikarji in predstavniki tržaške in goriške civilne družbe ter izražali veselje in podporo našemu tedniku, kar zlasti s sodelovanjem izražajo še danes. Gotovo smo opravili tudi pomembno vlogo na ravni formacije novih publicistov in poklicnih časnikarjev, saj ni malo ljudi iz Trsta in Gorice, ki si je v teh letih prav na straneh našega tednika izbrusilo pero, da so ubrali te poklicne poti. Mnogi izmed teh so si po krajšem ali daljšem delovnem razmerju v našem krogu poiskali drugačne zaposlitve pri slovenskih informativnih oddajah deželnega sedeža Radiotelevizijske družbe Rai, na Primorskem dnevniku, tretji so delali tudi za dnevnik II Piccolo ali sodelujejo z mediji v Sloveniji in tudi Avstriji. To nam je po svoje v ponos, ker se zavedamo, da je bilo delo pri tedniku pravilno zastavljeno in vodeno. Obžalujemo le, da tem ljudem ne moremo dati ustreznega kosa kruha, da bi svoje darove in sposobnosti lahko uresničevali za naš tednik oz. pri knjižnih izdajah GMD.
Ko tako rešetamo stanje in iščemo izhoda, lahko povemo, da so sicer v teku številni pogovori na različnih ravneh, da bi dobili zagotovila, ki bi nam s primerno dodelitvijo sredstev omogočila kritje lanskega primanjkljaja, in zagotovila za letošnji finančni proračun. Bojimo pa se, da nam tokrat ne bo uspelo dobiti zaprošenih potrebnih sredstev in bo razglasitev kriznega stanja z vsem, kar to pomeni, žal neizogibna. Kaj bo to pomenilo za zaposlene, ki živijo od dela pri Zadrugi Goriška Mohorjeva, za zdaj še ne vemo; sprašujemo pa se na glas, kako je mogoče, da se ne najde dovolj posluha za trajnejše rešitve, saj letošnje predvideno rezanje na račun sodelavcev in zaposlenih ne more biti ne trajno in tudi ni prava rešitev, kar se bo ponovno pokazalo z novo krizo prihodnje leto.
Pedofilija in medijski napad na katoliško Cerkev
Spolne zlorabe ali napad na človeka
Medijski vrtinec, ki je zadnje tedne zajel Cerkev v Združenih državah in Evropi, se vedno bolj kaže kot zlonameren napad na vrh katoliške Cerkve. Vedno bolj se izrisuje kot hinavski izbruh, ki bi bil nepojmljiv za katerikoli drug primer nezakonitega in nemoralnega vedenja.
Nobenega dvoma ni, da je pedofilija za katoliško Cerkev "sramota in nečast", kot je papež Benedikt XVI. sredi marca zapisal v pismu irskim katoličanom, v katerem govori o "neznanskih zločinih" in hudem udarcu za Cerkev. Še preden je bil imenovan za Petrovega naslednika, je pred Veliko nočjo 2005 kot prefekt kongregacije za nauk o veri posvaril pred "umazanijo" v cerkvenih vrstah. Njegov predhodnik, veliki poljski papež Wojtyla, in nato tudi on v zadnjih petih letih sta se tega dobro zavedela, saj sta s silovito besedo obsodila podobna dejanja in večkrat javno, jasno in glasno prosila odpuščanja za vse zlo, kar ga je Cerkev storila skozi stoletja.
V zadnjih tednih so prišli na dan številni res grozni podatki, ki jih doslej verjetno še nismo poznali. Nekdanji glasnik vatikanskega tiskovnega urada Navarro-Valls je v italijanskem dnevniku zapisal, da je "po zanesljivih statistikah” eno dekle na tri oz. en fant na pet žrtev spolnih zlorab, in to - v veliki večini - v družinskem krogu. Po podatkih iz leta 2008, s katerimi razpolaga ameriška vlada, naj bi teh bilo več kot 64%. Med vsemi zločinci, ki spolno zlorabljajo mladoletne, naj bi bilo nekaj manj kot 0,003% katoliških duhovnikov, dvakrat več naj bi bilo protestantskih pastorjev, celo desetkrat več pa profesorjev telovadbe oz. trenerjev mladinskih športnih združenj. In vendar kritike in obtožbe letijo samo na katoliške duhovnike...
Spričo dramatičnosti zadeve, o kateri govorimo, ne gre za to, kdo je povzročil več ali manj žrtev. Če si je en sam katoliški duhovnik umazal roke s tem naj nizkotne j šim zločinom nad enim samim otrokom oziroma mladim človekom in mu na tak način za vedno pokvaril življenje, je že to preveč! Zato je prav, da takemu nevredne-
mu duhovniku, ki je izdal Kristusa, brez nobenega ovinkarjenja sodi civilna in cerkvena oblast. Katoliška Cerkev pa ne more biti kolektivno odgovorna za krivde nekaterih svojih nezvestih pripadnikov, ki se pač najdejo kjerkoli in kadarkoli. Prav tako je prav, kar je Vatikan v prejšnjih dneh še enkrat potrdil, da na vse možne načine prepreči - tudi s strožjo selekcijo pri sprejemanju kandidatov v semenišča -, da se taki primeri ne bi več pojavljali.
Ob vsem tem se postavlja vprašanje, zakaj država ne ukrepa odločneje proti tako hudemu družbenemu pojavu, če se ogromna večina spolnih zlorab nad mladoletnimi dogaja znotraj družin in struktur družbenega življenja. In še: zakaj si tudi druge veroizpovedi ne prizadevajo, kot to dela Benedikt XVI., da bi pri luči dneva opozarjali na problem, ga javno obsodili in skušali odpraviti? Kdo je tudi, če ne Cerkev, priznal, da je pripravljen srečati žrtve zlorab? Če malo razširimo razpravo, lahko še dodamo: in kdo je že v zgodovini, poleg zadnjih dveh papežev, prosil odpuščanje za povzročeno zlo? Ameriški izobraženec George Weigel trdi, da je papež pod udarom, ker z jasnim in strogim naukom zagovarja obstoj resnice, medtem ko bi "mogočne zahodne oblasti” rade skrhale njegovo avtoriteto. Cerkev brani pravičnost; in prva pravica vsakega človeškega bitja je pravica do življenja. Kdo jo danes še brani, če ne Cerkev, ki se ji za to posmehuje ves "razviti" svet? Cerkev
tudi edina brani družino, ki temelji na zvezi med možem in ženo, ki edina lahko daje življenje in nudi varno zavetje novemu bitju. Kdor se sedaj obeša na - sicer zelo hude - napake, bolje: zločine, njenih pripadnikov, storjene tudi pred 50 ali več leti, morda išče priložnost, da bi izničil nauk Cerkve in jo izločil iz javne razprave o ključnih vprašanjih. Pod krinko napada na nekaj moralno izprijenih duhovnikov gre v bistvu za napad na idejo vodenja Cerkve, ki jo ima Benedikt XVI. Njegove besede in še bolj njegova drža očitno koga motijo. Znani eksorcist g. Gabriel Amorth trdi, da je pedofilija nekaj "demonskega"; prav tako kot sedanja medijska kampanja proti papežu. Kard. Ersilio Tonini pa svari, da ob vsem tem ne smemo biti zbegani, saj je sovraštvo do Cerkve vedno obstajalo; veliki svetovni časniki, ki jo napadajo, namreč "govorijo jezik politike, ekonomije in oblasti". Pričevanje Cerkve se danes postavlja proti tej logiki, zato napadi le potrjujejo, da je Cerkev na pravi poti in da je sedanji trenutek zanjo izredno pomemben. "Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas", je rekel Jezus CJn 15,20).
Če so avtorji napada na Cerkev framazoni, judovski lobiji, liberalni miljeji onkraj oceana ali celo progresistični cerkveni krogi, ki bi radi zmi-nirali vatikansko oblast, tisto, ki se upira odpravi celibata, ženskemu duhovništvu in večji strpnosti do homoseksualcev, morda ni niti pomembno. Problem je, da so vsi ti napadi konec koncev napadi na človeka, na naj šibkejšega, ki ga danes nihče drug več ne brani, če ne kristjan, ki trdno veruje v najpristnejši nauk Jezusa Kristusa v evangeliju.
Predstavitev knjige
Pri založbi Karantanija je Igor Omerza izdal knjigo Edvard Kocbek Osebni dosje št. 584
Pogovor
Odgovorni urednik novinarskega oddelka deželnega sedeža RAI Marij Čuk je predstavil novosti digitalizacije
A V . j Tl... J0VAW OTI
[N tALA»>HVJKPM Z30*0V 2010. jw. v
Knjižna novost
Končno so
zagledali luč dnevniški zapisi goriškega duhovnika msgr. Rudolfa Klinca
n
Predlog deželnega svetnika SSk Igorja Gabrovca
Dežela naj od države iztrži upravno avtonomijo v šoli
Re
1
s
esolucijo Severne lige o potrebi po ^spremembi kriterijev glede vključevanja v lestvice za poučevanje na deželnih šolah hočem razumeti kot željo po izboljšavi kvalitete naše šole in delovnih pogojev učnega osebja. Ne morem pa mimo dejstva, da besedilo resolucije trči v vrsto neskladij, saj se v njej bijejo načela enakosti vseh državljanov, vsebine dekreta ministrstva za šolstvo in
razsodbe DUS, ki se je s tem ukvarjalo", je poudaril deželni svetnik SSk Igor Gabrovec. Ob tej premisi je Gabrovec nakazal možno rešitev za številne težave deželnega šolskega sistema v razširitvi popolne deželne avtonomije tudi na področje organiziranja in upravljanja šolskega sistema, tako kot velja na primer za področje deželnega zdravstvenega sistema. "Ne odkrivamo nič novega, saj se to že dogaja v Tridentinskem Gornjem Poadižju in v Dolini Aoste, ki s Furlanijo Julijsko krajino delita prisotnost
priznanih avtohtonih jezikovnih oz. narodnih manjšin in mejno lego", je še
w
dejal Gabrovec in s tem opozoril deželno skupščino na potrebo, da se to poglavje nujno vključi na dnevni red pogajanj na osi dežela-država. "S tem bomo zagotovili stabilnost naše šole,
upoštevanje njenih družbenih in kulturnih specifik ter njene kvalitete, ne glede na zadnjo reformo Gelmini ali druge reforme, ki bodo italijansko šolo predvidoma še poslabšale...", je svoj poseg v nedavno razpravo zaključil deželni svetnik Igor Gabrovec.
Srefanje D, Štoke s P. Camberjem
Predsednik Sveta slovenskih organizacij dr. Drago Štoka seje v četrtek, 25. marca, srečal z dr. Pierom Camberjem, predsednikom VI. Deželne komisije Furlanije Julijske krajine. Po ogledu sedeža SSO sta predsednika spregovorila o problematikah šolstva, kulture, narodnih identitet, športa in rekreacije.
Srečanje se je osredotočilo na analizo sedanjega položaja slovenske narodne skupnosti v Italiji s posebnim ozirom na zakon št. 482/99 in 38/2001. Spregovorila sta o državnih prispevkih, namenjenih slovenski narodni skupnosti, in o težavah, ki so se v zadnjih letih pojavile zaradi krčenja in zamujanja prispevkov italijanske vlade. Sogovornika sta soglašala, da je nujno celotno problematiko okrog tega vprašanja poglobiti in temu primerno ukrepati. To v korist slovenske narodne skupnosti in celotnega prebivalstva dežele Furlanije Julijske krajine.
Deželni svetnik Gabrovec pisal direktorju Rai-a FJK Colliniju
Rai mora kljub stavkam zagotoviti radijska in televizijska poročila
Dne 12. marca je potekala stavka v vrstah uslužbencev državne radiotelevizij ske družbe Rai. Stavka je povzročila precej težav, tako da so bili programi precej okrnjeni, med temi pa so povsem zmanjkala slovenska televizijska poročila.
O tej nevšečnosti je deželni svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec pisal direktorju deželnega sedeža Rai Robertu Colliniju. V pismu se Gabrovec sklicuje na
sporazum, ki od leta 2001 urejuje odnose med družbo Rai in sindikati uslužbencev. Na podlagi dogovorjenih pravil ima družba namreč možnost mobilizirati potrebne uslužbence za to, da lahko gredo v radijsko in televizijsko oddajanje vsaj poročila, tudi če v okrnjeni obliki. Ob zadnji stavki - piše Gabrovec v pismu - se ta pravila očitno niso povsem spoštovala, saj so večerna televizij ska poročila v slovenskem jeziku zmanjkala. Radijske
Na dnu...
GOVORNIKI GOVORIJO IN NIČ NE POVEJO! POSLUŠALCI POSLUSAJO IN NIČ NE SLIŠIJO! GLEDALCI GLEDAJO IN NIČ NE VIDIJO!
KOT VIDITE,
SMO VSI DOVOLJ TREZNI ZA REFORME!
Obstajajo nerešena vprašanja
Odnosi med Slovenijo in Italijo ter FJK
oddaje so sicer ostale neokrnjene, vendar omenjeni sporazum predvideva izrecno tudi zagotovila za televizijske informativne sporede, kar pa je veljalo tokrat samo za italijansko oddajanje. Deželni svetnik SSk izraža začudenje, da se po več tednih družba Rai ni izrazila o dogodku, ki je bil pravi primer prekinitve javne usluge. Popolno pomanjkanje poročil je med drugim prikrilo sam protest uslužbencev, ki je zato ostal v senci in brez razlage. Deželni predstavnik Slovenske skupnosti ob koncu še poudarja, da bi lahko ta dogodek ustvaril hud precedens, in zato upa, da gre slučaj pripisati zgolj nezaželjeni pomanjkljivosti in da se spodrsljaj kot tak ne sme ponoviti.
Tako zunanji opazovalci kot dejanski poznavalci razmer se pogostokrat sprašujejo, kakšni so pravzaprav odnosi med Slovenijo in Italijo kot suverenima državama na eni strani ter med avtonomno deželo Furla-nijo-Julijsko krajino in Slovenijo kot sosednjo regijo oz. državo. Večina jih pavšalno ocenjuje za dobre in normalne, ne da bi določneje razčlenili, kaj pod omenjenima izrazoma dejansko pojmujejo. Predstavniki slovenske manjšine v Italiji imajo svoje specifično mnenje o tem, kaj v diplomatskem oz. političnem izražanju pomeni izraz "normalni ali dobri odnosi", in sicer to, da so bili najtežji problemi v njunih odnosih tako ali drugače na neki način rešeni, da pa po drugi strani čakajo na rešitev še druga pomembna vprašanja. Diplomaciji obeh držav dobro vesta, kateri so ti odprti problemi, jih ne obešata sicer na veliki zvon, da ne bi vznemirjali svojih javnosti.
Konkretno gre, kot vemo, da Italija ni dvignila odškodnine, ki jo je bila Slovenija že pred več leti plačala za italijansko premoženje na osnovi Rimskega sporazuma iz leta 1983 in deponirala na neki luksemburški banki.
Dalje gre za vrnitev umetniških slik iz istrskih cerkva v Sloveniji, ki jih Italija še vedno zadržuje, ter za dosledno uresničevanje zaščitnega zakona za slovensko manjšino in s tem povezana finančna sredstva manjšinskim kulturnim in drugim organizacijam. Potem je tu vprašanje gradnje plinskega terminala v območju Tržaškega zaliva, ki jo Italija od vsega začetka enostransko vsiljuje mimo vseh utemeljenih pomislekov Slovenije glede škodljivih posledic na celotno območje Tržaškega zaliva. Pri tem ne smemo namreč prezreti dejstva, da se Italija do Slovenije obnaša kot velika drža-
va, ki meni, da je majhne države, kot je Slovenija, ne smejo ovirati pri zasledovanju njenih nacionalnih interesov.
Slovenija je namreč le z odločnim vztrajanjem in ob razumevanju Evropske unije dosegla, da mora peti železniški koridor prometno povezati koprsko pristanišče s t. i. drugim tirom Koper-Divača. Sedaj kaže, da bo načrt za speljavo te proge pod tržaškim Krasom in Dolino Glinščice opuščen in da bo nova trasa pomaknjena bolj proti severu, sledeč v glavnem ob-stoječi železniški progi Opčine-Sežana-Divača.
Sporazum za progo Trst-Divača s predori pod Krasom in Dolino Glinščice sta namreč Italija in Slovenija ob soglasju Evropske unije podpisali na začetku decembra
2008, ki pa je v politični in strokovni javnosti naletel na močno nasprotovanje z raznovrstnih vidikov. Stroški te povezave - prvotno je bilo predvidenih 71 milijonov evrov - so medtem zrasli za več kot sto milijonov evrov. EU se sicer o takšnem povečanju stroškov ni uradno izjasnila, vendar je stalno opozarjala, da je treba njena nakazana finančna sredstva namensko uporabiti v predpisanem času. Spričo sedanje gospodarske krize naj bi italijanska stran ocenila, da je gradnja proge po predvideni trasi predraga in njena izvedljivost s strokovnega vidika še nedorečena. Tako so do-
Povejmo na glas
zorele okoliščine za temeljit premislek in načrtovanje nove trase na odseku Opčine-Sežana-Divača z dodatnimi odseki, ki bi zagotavljali navezavo nanjo tržaškega pristanišča. Promilna nagnjenost te proge naj bi bila največ 13, medtem ko obstoječi načrt predvideva 17-promilno nagnjenost. Tudi dolžina nove proge naj bi se skrajšala od 36 kilometrov na kakih 20 oz. 25 kilometrov. Razumljivo je, da bi se posledično zmanjšali tudi zadevni stroški. Deželni odbor Furlanije Julijske krajine je pobudo o spremembi trase osvojil, potem ko so se množili pomisleki in strokovne kritike tako tehničnih izvedencev kot okoljevarstvenikov. Rimska vlada pa je dala vedeti, da obstoječi načrt trase nima zadostnega finančnega kritja in je zato njegova uresničitev bila nujno pomaknjena v daljno prihodnost. Vsi tisti načrtovalci in njihovi politični zaščitniki, ki so si obetali znatne koristi od uresničitve načrta, se bodo morali sprijazniti s pobudo o opustitvi .	obstoječega idejnega
^	načrta.
B	Kar zadeva odnose med
K	našo deželo FJK in Slove-
nijo po volilni zmagi desnosredinske naveze, lahko ugotavljamo, da FJK ni prevzela pobud-niškega duha Illyjeve uprave, temveč se je povsem prepustila politiki rimske vlade tako glede obravnavanja problematike slovenske manjšine kot njene povezovalne vloge med obema državama (Slovenijo in Italijo). Dovolj zgovoren je primer grobega vsiljevanja plinskega terminala. Edino vprašanje, ki ga je deželni predsednik Tondo stalno pogreval, je bila želja, da bi Italija sodelovala pri načrtovani podvojitvi jedrske centrale Krško v Sloveniji, da bi se tako odvrnila nevarnost postavitve jedrske centrale v Tržiču. Zato lahko utemeljeno govorimo o zastoju odnosov med FJK in Slovenijo.
Alojz Tul
Obupano iskanje izginulih vrednot
Verjetno se zdi naivno, če rečemo, da človek potrebuje vrednote in da to ni zgolj lepa fraza, ampak resnica: človek vrednote potrebuje in brez njih ne more živeti. Če smo natančnejši, lahko živi tudi brez njih in nekaj časa s takšnim načinom življenja nemara uspeva. Ko pa pridejo težji časi - in žal slej ko prej pridejo - tedaj postane človek zbegan. Nenadoma začuti velikansko potrebo prav po vrednotah. Čez noč tesnobno začuti, da brez njih nima nikakršne trdne opore, brez katere ga ogroža ne samo sedanjost, pač pa tudi vse bolj neoprijemljiva prihodnost. Pustimo ob strani dejstvo, da so bile pred tem vrednote dolgo časa zanemarjene in pozabljene, dokler se niso izvotlile in postale le puhle besede, s katerimi smo se trkali po prsih. Sedaj pa nenadoma hrupno ogorčenje, češ da je družbeno življenje brez vsakršnih načel in brez iskrenega prizadevanja za skupno dobro. Vsaj v zahodnem svetu se kot kuga širi korupcija, politika vse bolj očitno podpira bogatejše sloje in vse manj skrbi za tiste, ki so revni, predvsem pa si polni žepe in izkorišča svoj položaj v prvi osebi. Pred dnevi je npr. osrednji slovenski dnevnik Delo objavil komentar o tem, kako Slovenci politiki ne verjamejo več, jo imajo za umazan posel, medtem ko so pred dvema desetletjema, ko je bila umeščena nova slovenska demokracija, vanjo verjeli brezpogojno in zaneseno. Z drugimi besedami: zaradi nuje po vrednotah, ki jih že skoraj ni, je dandanes najbolj napadena politika, ki bi mo-
rala biti zagotovilo zanesljivosti in poštenosti. S podobno ihto je zahodna javnost napadla Cerkev. Cerkve se je lotila s še bolj zagrizeno zahtevo po absolutno neoporečnem vzdrževanju in hranjenju vrednot z utemeljitvijo, da v njej niso dopustne nikakršne, ampak res nikakršne človeške slabosti. V ozadju tega silovitega pritiska je naraščajoča ogroženost zaradi vsesplošnega pojava pedofilije, ki se danes celo stopnjuje in verjetno postaja spolni užitek številka ena. Ker gre v obeh primerih, v primeru obračunavanja s politiko in obračunavanja s Cerkvijo, za naslova, ki sta kot najvplivnejši avtoriteti delujoča povsod, je razumljivo, da ni prostora in kraja, kamor ta razčiščevanja in posegi ne bi pljuskali z vso neizprosnostjo in seveda z vprašanjem, kaj storiti in kako naprej. Vsekakor morata oba središčna vzvoda našega življenja storiti vse, da spet pridobita zaupanje, ker je bilo tole omajano. Po drugi strani pa se moramo kot "navadni" ljudje zavedati, da so povsod le ljudje in da je torej koristno preseči potrebo po oboževanju najvišjih družbenih institucij. Vrednote potrebujemo kot riba vode, toda ni zrelo naše pričakovanje, naj nam jih zagotovijo drugi, medtem ko mi hodimo drug preko drugega, gledamo le na svojo korist in se hitro proglasimo za večvredne, še posebej v odnosu do priseljencev, predvsem pa ne premoremo več kot toliko medčloveške solidarnosti, ki je vsem vrednotam pričetek in temelj.
Janez Povše
POGOVOR
Marij Čuk
'Televizija brez vidljivosti je kot morje brez vode"!
Znani pesnik, kulturnik in časnikar Marij Čuk je med mladimi v našem prostoru najbolj priljubljena in znana javna osebnost, kot smo pred leti izvedeli iz raziskave SLORI-ja. Poznamo ga vsi, ki gledamo slovenske televizijske dnevnike državne radiotelevizije RAI, saj je odgovorni urednik deželnega sedeža RAI za slovenske informativne programe v Trstu.
Na pogovor smo Marija Cuka povabili predvsem zato, ker je danes televizija na razpotju, ne sicer na prvem, a gotovo pomembnem. Konec leta bodo v Italiji namreč tudi televizijske oddaje predvajane samo v digitalnem sistemu, kar pomeni, da bomo vsi morali zamenjati stare televizorje z novimi ali pa nabaviti nov dekodirnik, kot se reče napravi, ki jo pri nas imenujemo kar v žargonu "dekoder". Za starejše osebe bo to pomenilo precejšnjo obremenitev, predvsem pa bo vsem nam naložilo novo (tudi finančno) breme, saj bomo tudi sami na razpotju. Italijanska vlada se je namreč odločila, da bo šla na tako imenovani MPEG 2 digitalni format, medtem ko se je slovenska vlada odločila, da bo šla takoj na novejši in sodobnejši MPEG 4 format televizijskega oddajanja. Preprosto povedano: tisti, ki ne bo imel doma dekodir-nika za MPEG 4, slovenske televizije ne bo videl več, kot ne bo videl več TV Koper in seveda ne lokalnih slovenskih televizijskih postaj.
Kako pa bo z našo, slovensko televizijo deželnega sedeža RAI v Trstu? (Vprašanje je več kot upravičeno, saj to lahko iz prve roke povem: pred dnevi sem namreč nakupil najsodobnejše dekodimike MPEG 4 (za slovenske, italijanske in hrvaške programe), antenist je na strehi vse uredil, kot je treba, sedaj "vidim vse živo", od slovenskih do hrvaških in italijanskih programov, a naše, slovenske televizije deželnega sedeža RAI ne vidim več!)
Z našo TV bo tako kot z ostalimi omrežji RAI. Do prehoda bo prišlo ob digitalizaciji Furlanije Julijske krajine. Takrat bo, upam, signal vendarle pokril tudi tista siva območja na Tržaškem in Goriškem, kjer se trenutno ne vidi naš spored. Televizija brez vidljivosti pa je kot morje brez vode. Nam lahko tudi obrazložite, zakaj je doslej prišlo vedno do zatikanj, ko je šlo za vidljivost slovenskih programov deželnega sedeža RAI v Beneški Sloveniji?
To vprašanje bi morali nasloviti na drugačen naslov, območju politike oziroma tistim, ki pišejo in določajo norme.
Bo nov, digitalni sistem boljši tudi za Beneške Slovence, se bo vidljivost povečala? Načeloma naj bi vidljivost zaobjela celoten etnični prostor. Brez dvoma pa se bo postavilo tehnično vprašanje, kako zagotoviti sprejemanje sporeda našega omrežja. Tudi v Benečiji. V marsikateri italijanski deželi je namreč prišlo do težav in kljub digitalizaciji se je položaj vidljivosti celo poslabšal. Sicer je v no-
vi konvenciji med predsedstvom ministrskega sveta in RAI, ki so jo podpisali 28. decembra, premik, saj je izrecno podčrtano, da bo RAI 'naredil največji možen napor, da bi v triletju 2010-2012 razširil vidljivost našega sporeda tudi na videmsko pokrajino'.
Že v uvodu sem omenil neskladje med sistemoma MPEG 2 in MPEG 4, kako boste to uredili s kolegi s slovenske nacio-
benih zahtevnosti in danosti, pa je vprašanje, ki ga velja poglobiti in širše premisliti.
A vseeno tudi brez pomanjkljivosti najbrž ne bo šlo...
Uh, teh ne bi omenjal. Kje pa ni pomanjkljivosti? Je človek popolno bitje?
Kaj si kot prvi mož naše televizije in informativnega uredništva našega radia Trst A naj-
K
L
nalne televizije in s kolegi TV Koper, saj z njimi redno sodelujete?
Sodelujemo z izmenjavo posnetkov, ki zadevajo dnevno kroniko in v veliki meri šport. Na omenjeno neskladje sistemov pa bomo kot redakcija zelo težko vplivali, to bi morali urediti obe javni radiotelevizijski ustanovi. Mislim, da ne bo lahko.
Kdaj bo po vaše prišlo do digitalnega predvajanja slovenskih programov sedeža RAI v Trstu?
Ponavljam, - ko bo dokončana digitalizacija v Furlaniji Julijski krajini, to se pravi letos pozno jeseni.
Če vas prosimo, da nam predstavite najprej uspehe vašega kolektiva, nam boste postregli s podatkom, da...
... da se čedalje bolj vraščamo v zavest naših ljudi, da postajamo referenčni prostor informacije ter kulturnega sporočila v slovenščini. To je otipljivo glede na čedalje večje število prošenj, obvestil, telefonskih pogovorov, s katerimi nas vabijo, da bi posneli najrazličnejše dogodke. Zanimivo, da take informacije prihajajo tudi iz italijanskih krogov. Opozoriti gre tudi na to, da smo čedalje močnejša vez med dvema identitetnima kulturama, pa ne le to, skušamo predvsem poenotiti celoten slovenski prostor. Ni odveč povedati, da naš dnevnik spremljajo tudi v Sloveniji, tako da se avditorij gledalcev širi. Pozabiti pa ne smemo tudi na vlogo radia. Skratka, veliko bremen nosimo na ramah, a s tem ne bi dolgočasil bralcev. A če je cilj jasen, je bremena laže prenašati. Moja vizija je naslednja: utrjevati zavest pripadnosti v slovenski manjšini sami; manjšino umeščati v družbeni prostor, v katerem živi, kar bi se učeno reklo integracija; povezovati slovenstvo nasploh. Prezahtevno? Preveč? Mogoče. A ta je pot, če se hočemo izogniti rezervatom, ki so identitetno pokončali na primer ameriške Indijance in še marsikoga. Ne moremo si in ne smemo privoščiti getizacije. Kako usklajevati vrednote jezika, naroda, druž-
bolj želite?
Želja je veliko. Navajam jih le nekaj: želel bi večje število časnikarjev, snemalcev, neposrednih prenosov, spojenosti s teritorijem. Želel bi, da bi TV Slovenija naš dnevnik predvajala v ustreznem časovnem terminu, ne pa v globoki noči. To, to mi je nerazumljivo. Slovenska politika veliko govori o tem, kako okrepiti poročanje o Zamejstvu in se ne zaveda ali noče zavedati, da ima že sedaj na voljo pomembno sredstvo. Zdi se mi, da gre za nojevstvo, ko nalašč skrivajo glavo v pesek. Večkrat sem na neustrezen nočni termin opozoril odgovorne v Ljubljani, pa nič. Tak je pač odnos do naše narodne skupnosti- veliko načelnih besed...
Kot pronicljiv opazovalec našega časa, vseh nas in naše, slovenske vpetosti v našo družbo, boste imeli govoto tudi kako mnenje o sedanjem nelahkem finančnem stanju v naši manjšini...
Nobena manjšina na tem svetu ni finančno samozadostna. Za njeno življenje in razvoj bi morala skrbeti država, v kateri posamezna skupnost živi. Pa ni tako. Izpit iz demokracije in zavesti, da različnosti bogatijo, bo treba še dolgo delati. Nekaj pa je povsem jasno: brez kulture, jezika, ne narod ne manjšina ne živita. Brez gospodarstva niti. Začaran krog, ki ga lahko razbije le kaka drobtinica iz državnega proračuna. A tudi mi bi se morali natančno opredeljevati, poiskati prioritete. Vsaka dejavnost v manjšini je pomembna, a nekatere zadeve so kljub vsemu pomembnejše od pomembnih.
Morda samo misel o povezovanju slovenskega kulturnega prostora, o katerem se danes niti ne govori več, pa čeprav vemo, da ga je vse manj, če pa je, je omejeno na posameznike...
Na to sem delno odgovoril že prej ob primeru TV Slovenija. Povezovanje Zamejstva z matico je nujno, čeprav mnogi na obeh straneh zemeljevida mislijo, da ni tako. Ko ni zavesti pripadnosti, skupnega, mrknemo. Živimo
absurd: meje dejansko ni več, v resnici pa so danes na duhovnem in kulturnem področju tri zapornice in še bodeča žica zraven. Enotnega kulturnega prostora ni. Deklarativnost je premalo. Razdalje, provincialnost in provincializacija pa ubijajo narodno določenost in čut pripadnosti.
Kako odgovarjate na pomisleke nekaterih zaradi dejstva, da TV dnevnik slovenskih oddaj deželnega sedeža RAI večkrat začnete z izrazito lokalnimi, našimi zadevami in dogodki?
Gre pač za izbiro. Mi smo medij za manjšino in se mi zdi primerno, da poudarjamo lastno življenje, pri čemer seveda ne spregledujemo nujnosti, da gledalec dobi popolno informacijo v slovenščini tudi o mednarodnem in notranjepolitičnem dogajanju. Čeprav je vaše literarno ustvarjanje imelo trdno bazo v pesništvu, ste se v letih preizkusili tudi v drugih žanrih: v romanu, v satiričnih nadaljevankah za radijske programe, v dramatiki, ne nazadnje tudi v publicistiki in esejistiki. Kako vas je posamezna literarna izkušnja (in preizkušnja) obogatila? Ojoj, na tem mestu lahko začneva pripoved, ki ji ne bi bilo videti konca. Žanrska dife-renciranost je največkrat odvisno od načina, vsebine sporočanja, tematike, večje ali manjše intimne izpostavljenosti oziroma objektiviziranja. Ustvarjalec ima na razpolago več možnosti, s katerimi trka na človekovo zavest. In če se strinjava, da je poezija univerzalna Lepota in Dobro, vest in zavest, ti, jaz in mi, potem se poezija lahko preliva po žilah žanrsko različnih izpovedi in sporočil, tako v epiki
kot v liriki ali dramatiki. Poezija nima nikoli samo enega obraza. Je stalno pronicanje vase in v drugega. Pisanje izmuči in bogati obenem. Pisanje je erotično, ljubezensko dejanje. Jaz v ljubezen verjamem, zato verjamem v moč literature, ki lahko pripomore k soočanju v družbi, osvešča posameznika.
Po viharju modernističnih, nato ultramodemističnih izkušenj z ludističnimi primesmi sredi druge polovice prejšnjega stoletja, kamor sodi začetek vaše pesniške poti, se je slovenska poezija umirila v ponovnem zasledovanju nekega intimnega zaledja: kako ste vašo pesniško izpoved naravnali na teh novih koordinatah?
Življenje in čas se spreminjata in mi v njiju. Iz dneva v dan si nabiramo razočaranja, veselja, vzpone in padce, depresijo in vzhičenost, skratka čustvena stanja. Človek je čustveno bitje, ki trenutno živi v svetu hrupa in kričečih laži. Prvobitna človekova potreba je ljubezen, dajanje in prejemanje. Danes se zdi, kot da bi prevladovala videz in po-splošenost, ki ju lahko razbije le ponoven obrat v intimo. Ni kaj. Poezija je spojena z življenjem, ne živi v oblakih in opozarja na človekove potrebe, ga uzavešča. Človeka vrača k njemu samemu. Poezija je protipol hrupu, povprečnosti in prilagojevanju življenju brez notranjih vzmeti. O poeziji se vedno pravi, da je navsezadnje samosvoja, lar-purlartistična zadeva ožjih krogov besednih sladokuscev; nekateri celo primerjajo pisanje poezije z osvajanjem nekoristnega sveta - kot se je nekoč pravilo o osvajalcih himalajskih vrhov: zakaj pa se od nje - zlasti Slovenci - niti danes, v hitrem svetu spletnih okoliščin, ne moremo odgra-diti, zakaj jo še potrebujemo in jo imamo tako radi? Slovenci smo kot ostali narodi, a z neko posebnostjo. Naša zgodo-
I FEEL...SLOVEEENIJA!
vinska določenost je zelo močna in nam pripoveduje, da smo kot narod utemeljeni na besedi, jeziku, poeziji. To nosimo v genih. Poezija je naš jez pred odtujevanjem in minevanjem. Saj je znano. Slovencu lahko vzameš vse, ne smeš pa se dotakniti njegovega določilnega potenciala -jezika. Takrat se narod strne in upre, kot se je zgodilo na primer v obdobju totalitarističnih iz-mov. Poezija v vseh svojih odtenkih in podobah je pomemben del slovenstva.
Kako usklajujete uredniški poklic s poklicem pesnika in tu sem zelo resen, ko postavljam vprašanje, saj cenim vaš resni odnos do poezije kot tudi dejstvo, da ste eden redkih uveljavljenih književnikov v našem prostoru, ki je vedno ostal zvest našim založbam in izdajanju knjig v Italiji!
Navidez je poklicno usklajevanje z ustvarjalnostjo nemogoče. Ta naš poklic pa nudi toliko razgledišč, da nas napolnjuje z neštetimi izzivi. Postavlja pa se vprašanje časa, kje dobiti časovni izsek, da se lahko misel prelije v pero in nato na papir. Žraven literature in poklica pa je še veliko drugega. Ljubiti ljubljeno, na primer... No, ja, vedno nisem zvest našim založbam, kar nekaj knjig so objavile osrednje slovenske. Res pa je primerno, da slovenske založbe v Italiji namenjajo pozornost avtorjem prostora in ustvarjalci naj bi tudi po neki logiki pripadnosti objavljali tam, kjer živijo. Ni nujno, je pa dobro. Mislim, da naše založbe resnično podpirajo to ustvarjalnost in so glede tega zelo osveščene. Knjiga, ki izide v našem okolju, je vsakič praznik. Tega bi se morali bolj zavedati. Kajti takrat, ko bo tu pri nas natisnjena zadnja knjiga (upam, da do tega ne bo nikoli prišlo), bomo lahko postavili križ in se oblekli v črni gvant...
Hvala za pogovor!
Jurij Paljk
v
S
iri se vtis, da se v Sloveniji nikakor ni mogoče osredotočiti na prednostne naloge, s katerimi bi se morala soočiti oblast. Ob kroničnem spreminjanju ministrske ekipe je težko slediti rdeči niti politike, ki jo vodi slovenska vlada. Občasno poslušamo pravljice o semaforjih vladnih del, ki da so sicer še rdeči, a da pridobivajo prijetnejše oranžne ali zelene barve. To je pomembna tema, je slišati v Ljubljani. Pomembna tema je seveda v prejšnjih dnevnih bilo osebno obračunavanje med ministrom Zalarjem in državno tožilko Brezigarjevo. Slovenci so ustanovili prave navijaške skupine v podporo enemu ali drugemu junaku. Pomembna tema je bila, v tem kontekstu, tudi kronična jeza notranje ministrice Katarine Kresal, ki je, posebej v zadnjem času, rada prepevala Kreslinovo uspešnico: "Zdaj je čas, da izvem: kaj je bolje, naj ostanem ali grem"?
Kaj pa druge novice? Recimo... ali ste kje zasledili, če so v Sloveniji že "praznovali" dosežek stoti-sočega brezposelnega? Nihče ne ve. In koliko ste slišali in zasledili o pokojninski reformi? Komaj kaj.
Kaj pa nesrečni propad Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki bi letošnje leto lahko sklenil s 100 milijoni evrov izgube (!!!). Očitno so bili slabi dnevi, ki jih je doživljala Kresalova, pomembnejši, a poglejmo vseeno, kaj bi 100-milijonska izguba ZZZS pomenila. Omenjeni zavod skrbi za primarno zdravstveno socialno oskrbo slovenskih državljanov: upravlja namreč z denarjem, ki je namenjen zdravstvu, in iz te "blagajne" plačuje zdravstvene storitve. Jasno je bilo zato povedano, da bodo na tem področju potrebni novi varčevalni ukrepi. Kaj to pomeni, si verjetno lahko sami predstavljate. Pri varčevalnih ukrepih dobimo takoj enačaj z zmanjšanjem stroškov, le-to pa se prelevi v zmanjšanje storitev. V prvih reakcijah, potem ko je novica o 100-milijonski luknji pricurljala na dan, je bilo slišati, da se bodo rezi najprej izvajali na plačah. Ni še jasno, ali naj bi to pomenilo manj zdravnikov v javnem sektorju ali splošne nižje plače. Ni pa težko predvideti, da bi lahko odločitve na tem področju, kakršnekoli že bodo,
sprožile težko nadzorljiv plaz. Že danes je namreč veliko pritožb na račun javnega zdravstva in predvsem na račun zdravnikov, ki so sicer zaposleni v javnem sektorju, popoldne pa izven delovnega časa, zaokrožajo svoje mesečne dohodke na zasebnih ustanovah. Kaj se po tem sistemu dogaja? Bolnik se zaradi zdravstvenih težav zateče v javno bolnišnico. Tam se seveda sooči z nemogočimi čakalnimi vrstami za (skoraj) vse vrste posegov. Za ortodontijo (aparat za zobe, npr.) je treba čakati 24 mesecev, to je 2 leti. Za endoprotezo kolen in gležnjev boste v čakalnici "presedeli” dobrih 19 mesecev, za operacijo hrbtenice in kolkov 14 mesecev. Zelo potrpežljivi morate biti tudi za tiste posege in storitve, ki so na prvi pogled zelo nujni: za operacijo na odprtem srcu ste v lanskem letu prišli na vrsto po 4 mesecih in pol, za mamografijo po pol leta. Zaradi tega se seveda mnogi zatekajo v privatne klinike, kjer vrst ni. Morajo pa to storitev sami plačati. In postavlja se spet dvojni problem: kdor si lahko privošči, si plača zdravljenje v privatni kliniki, a hkrati plačuje tudi za javno zdravstvo, ki ga ne izkorišča. Kdor pa si privatnih klinik ne more privoščiti, je prepuščen na milost in nemilost svoje bolezni v obdobju dolgega čakanja. Polemike se rojevajo seveda tudi ob že omenjenih zdravnikih, ki najprej "oddelajo" 8 ur v javni bolnišnici in nato gredo še malo služit z delom v privatni kliniki. In dogaja se tudi, da bolnike, ki se odločijo za privatne klinike, operirajo isti zdravniki, ki bi jih po kakem letu čakanja operirali v javnih bolnišnicah. 100-milijonska luknja v blagajni ZZZS je torej še kako pomembna tema, kljub temu da ob številnih drugih škandalih dobiva komaj kaj pozornosti. In vprašanje za premierja je torej tudi, zakaj je iz protikrizne jamstvene sheme zdravstvu namenil samo 5,5 milijona evrov? Za primerjavo: sektor predelovalne dejavnosti je prejel 255 milijonov evrov, gradbinci 137, prometna infrastruktura 54.
Zakaj?
Andrej Četnic
I FEEL
LOVE
15. aprila 2010
Kristjani in družba
Duhovniki so zmeraj na razpolago
Služabniki bolnikov
Ob pol dveh ponoči me je zbudil telefon. Poklicala je medicinska sestra iz urgentnega bloka ljubljanske bolnišnice in me prijazno ogovorila: "Upam, da vas nisem preveč zmotila"!
Tudi sedaj vas ne nameravam preveč motiti v vaših tisočerih skrbeh, dejavnostih in opravkih, s katerimi se dan za dnem srečujete. V bolezni, saj veste, je samo ena skrb: "Da bi bili zdravi"!
Svetovni dan bolnikov, ki smo ga že osemnajsto leto obhajali ob godu lurške Matere Božje, 11. februarja, me nagiba, da spregovorim in zapišem nekaj besed.
Na enem izmed srečanj so me vprašali, ali je ta dan, ki je blizu kulturnega praznika, priložnost, da bolnikom čestitamo. Res bi morali stisniti roko mnogim bolnikom, saj jih je samo v osrednjih ljubljanskih bolnišnicah, ki so zaupani duhovni oskrbi Bolniške župnije, blizu tri tisoč, kar je približna tretjina vseh bolnikov v slovenskih bolnišnicah, kaj šele, če bi dodali tiste doma in v drugih zdravstvenih ustanovah. Svetovni dan bolnikov ni namenjen čestitanju bolnikom. Res mnogi bolniki in tudi njihovi svojci in ne nazadnje zdravstveni delavci to zaslužijo, posebej če je kdo na zdravljenju leto dni. Spremljal sem starše, ki so pet let prihajali na obisk k bolni hčerki in ves ta čas prevozili od doma in nazaj nekajkratni obseg zemeljske oble.
Vsakoletno obhajanje svetovnega dneva bolnikov je priložnost za nas duhovnike, zdravstvene delavce, civilne ustanove, svojce, sorodnike,
prijatelje bolnikov in druge, tudi za medije, da ob tem dnevu naredimo stopnico več v naših odnosih in skrbi za bolnike.
Zato nam še kako prav pride vsakoletno papeževo pismo. Letošnje že v začetku pove, da "ima Cerkev namen napraviti cerkveno skupnost v njenih najtanjših žilah občutljivo za pomembnost pastoralnega služenja
pri nas, vsaj tako upam, potrjujejo, da delamo na prostrani "njivi" bolnih. Prva 25. obletnica je od ustanovitve Papeškega sveta za pastoralo zdravja. V Rimu, 9. in 10. februarja, so udeleženci mednarodnega simpozija pripravljali apostolski pismi, ki obravnavata pastoralo zdravstva: Odrešilno trpljenje in motu proprio Dolentium Homi-num (O trpečih ljudeh - tistim, ki skrbijo za trpeče). Udeleženci, med katerimi je bil tudi dr. Jože Štu-pnikar, odgovoren za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski kon-
v prostranem svetu zdravja, to je služenja, ki je bistveni del njenega poslanstva..." V nadaljevanju papež pokaže na Gospoda Jezusa, "ki se je pri zadnji večerji, preden se je vrnil k Očetu, sklonil, da je umil apostolom noge... S tem dejanjem je povabil svoje učence, naj si prisvojijo njegovo logiko ljubezni, ki se daruje predvsem najmanjšim in najpotrebnejšim". V pismu nas papež še spodbuja, "da se sklonimo nad telesne in duhovne rane tolikih naših bratov in sester, ki jih srečujemo na cestah sveta".
Navajam tri 25-letnice, ki v svetu in
ferenci, so poglobili kulturne, antropološke in sociološke vidike teh dokumentov. Ustavili so se tudi ob tematikah bolečine in trpljenja z vidika judovstva, hinduizma, islama, budizma ter afriških in azijskih kultur. Letos mineva 25 let od apostolskega pisma Odrešenikovo trpljenje. Pri nas pa 25 let deluje Bolniška župnija v Ljubljani; osrednjo slovesnost ob tem jubileju bomo obhajali 16. aprila v Univerzitetnem kliničnem centru.
Tri obletnice, skrb nad tridesetih duhovnikov, ki obiskujejo bolnike v sedemindvajsetih slovenskih bol-
nišnicah, med katerimi ima kapele že dvaindvajset bolnišnic, vsa skrb župnijskih duhovnikov, ki oskrbujejo bolnike v domovih za ostarele... zagotavlja, da "vi vsi, ki težo križa huje občutite, vi, ki jokate, vi, nepoznani trpini, opogumite se... Vi ste bratje trpečega Kristusa: in če le hočete, skupno z njim rešujete svet".
S papežem, našimi škofi, duhovniki in vašimi najbližjimi ter drugimi "se obračam na vas, dragi bolniki, in vas prosim, da molite in darujete svoje trpljenje za duhovnike, za to, da bi mogli ostati zvesti svojemu poklicu in da bi bilo njihovo služenje bogato z duhovnimi sadovi v korist celotni Cerkvi".
Svetovni dan bolnikov, ki ga obhajamo na god lurške Matere Božje, naj bo povabilo vsem, ne le nam duhovnikom v bolnišnicah, v domovih za ostarele in drugih zdravstvenih ustanovah, da bi bili vsi "služabniki bolnikov", kot pravi papež v poslanici.
K temu naj vse nas obvezuje skrb za duhovno zdravje bolnikov. To vključuje povabilo vsem, da pravočasno pokličete duhovnika. Ne šele, ko je na smrtni postelji, ali potem, ko je že umrl. V imenu vseh, ki želimo biti "služabniki bolnikov", vam kličem, Slovencem doma in po svetu: "Ne bojte se, da nas motite, čeprav bo to sredi noči"! Radi bomo obiskali bolnika, mu prisluhnili v njegovih duhovnih stiskah, spregovorili z njim in, če bo želel, ponudili tudi svete zakramente. Hkrati pa v svojem in v vašem imenu izrekam iskreno zahvalo vsem zdravstvenim delavcem za vso strokovno spremljanje v bolezni, čutečo bližino in tudi razumevanje, da imajo verni bolniki še druge "duhovne asistente", ki so v službi "največjega Primarija".
Miro Šlibar, bolniški župnik
Jezusovo sporočilo sv. Favstini Kowalski
Nedelja Božjega usmiljenja
Ob stoletnici prihoda v Gorico
Nekaj spominov ob voščilu Šolskim sestram
Voščilom dragim Šolskim sestram bi rada pridala nekaj osebnih spominov, saj je 100-letnica važen mejnik, ko kolo življenja preteče kar nekaj poti. Šolskim sestram tudi jaz nekaj dolgujem. Prvi stik sem vzpostavila na duhovnih vajah, nekje v letih 1950-52. Takrat smo dekleta vztrajno prosila starše, da so nas za tri dni pustili na tihe duhovne vaje. Danes ni več tako. Neredko starši nagovarjajo otroke, naj se udeležijo duhovnih vaj, in to mnogokrat brez uspeha.
A preidimo k spominom. Po predčasnem porodu, ko sva izgu-
bila hčerko, ki se je po skopih 24 urah pridružila angelom, sem leta 1967 spet potrkala na sestrin-ska vrata, takrat še starega siro-tišča. Zdravniki so namreč prišli do spoznanja - zakaj, mi niso znali razložiti - da bom morala vse nosečnosti preležati. Ob trenutku, ko se je nuja res pokazala, nisva z možem vedela, kam naj se obrneva. Doma ni bilo lahko, kajti imeli smo gostilno, usluge hišnih pomočnic pa so bile le gosposki pojem. Tako so me Sestre vzele v oskrbo. Živo se spomnim s. Magdalene, ki je bila zadolžena za kuhanje in je morala biti za tisti čas zelo iznajdljiva, da je na
mizo prišel skromen, a dober obed. Mož me je obiskoval le zgodaj zjutraj zaradi trdih delovnih razmer, mama pa je prišla enkrat na teden, s kakšnim priboljškom.
2.	decembra smo dobili krepkega fantka. Krstili smo ga na Placuti in pokojna s. Mirjam je pripeljala vse otroke iz sirotišča v cerkev, sama pa sem bila preslaba in nisem bila navzoča. V nelahkih časih je s. Julija s pomočnikom hodila po vaseh od hiše do hiše, da bi v “borelo" ljudje kaj navrgli. Dali so, kar so mogli, pa čeprav pogosto še zase niso imeli. Vmes je padla tudi kakšna trda beseda in s. Julija je kot dobra Brika, doma je bila namreč iz Višnjevika, to korajžno prenašala.
Leta so minevala; dobili smo punčko, po desetih letih pa še fantka. Tudi tokrat se je stvar zapletla: obetali so mi carski rez, a so si v času poroda premislili, kar mi je povzročilo krvavitev, ki je
terjala novo operacijo. Spet sem morala mirovati in spet romala v klošter. Sestre so me lepo oskrbovale, me večkrat tudi tolažile ter mi dajale poguma.
V mali kapeli starega sirotišča je bilo božično slavje res nekaj posebnega. Organistka s. Rafaela je svirala. Sestrski zborček je prepeval. Večkrat sem se jim pridružila in zapela solistično vlogo, res z velikim veseljem, saj mi petje v življenju mnogo pomeni.
Ko tako premišljujem, imam občutek, da je sestrinska hiša moj drugi dom. Bog daj, da se nam kot tak ohrani ter v naši mali slovenski skupnosti svojo prisotnost še okrepi. Sestram še enkrat izrekam iskrene čestitke ter jim želim vse dobro za nadaljnje delo. Bog vas živi!
S hvaležnostjo Adela in mož France z družino, ki se je medtem povečala za štiri vnuke
PAVEL IN NJEGOVA METAFORIKA
Osemnajst področij: bojna oprema; glasbila; gledališče; hišna oprema; kamenine; lov; obleka; obredi; obrtništvo; plovba; poljedelstvo; prehrana; prestolnica; službe; stanovi; šotor; telo in udje; živinoreja.
KDO JE SVETI PAVEL?
VApdse razpravlja, ali naj se evangelij oznanja samo judom ali tudi poganom? Danes pa se razpravlja, ali naj se evangelij oznanja samo poganom ali tudi judom? Nekdaj je bil odgovor, naj se oznanja tudi poganom, danes pa je odgovor, naj se oznanja tudi judom! Evangelij je za vse ljudi. Jud, sin judovskih staršev, ki niso živeli v obljubljeni deželi, temveč v diaspori, v razseljenstvu, v jugovzhodni Mali Aziji, v mestu Tarz. Rojen 8. ali
9.	leta po Kristusu, vzgojen kot farizej najprej doma, potem pa pri rabinu Gamalielu v Jemzale-mu. Po poklicu je bil tkalec in je izdeloval šotore. Kot navdušen pismouk je najprej preganjal kristjane, potem pa srečal Kristusa in začel oznanjati vero, ki jo je prej preganjal.
Opravil je tri velika misijonska potovanja in ponesel novo vero najprej po vsej Mali Aziji, potem
pa tudi v Evropo, v Makedonijo in Ahajo: prvo v obliki zadnjega krajca, drugo v obliki elipse, tretje v obliki konja. Ohranjenih imamo tudi 14 njegovih pisem Cerkvam in njihovim predstojnikom, ki jim je oznanjal vero.
Sodobna stroka mu odreka nekatera pisma, vendar so jih v njegovem duhu napisali vsaj njegovi učenci. Umrl je obglavljen v Rimu okrog leta 67.
PAVLOVA PISMA
1. Štiri velika pisma po dolžini in vsebini: Rim, 1 Kor, 2 Kor, Gal.
2. Štiri pisma iz ujetništva v Efezu in v Rimu: Ef, Flp, Kol, Flm
3. Tri pastirska pisma predstojnikoma v Efez in na Kreto: 1 Tim, 2 Tim, Tit
4. Tri eshatološka pisma o prihodu Kristusa in naši hoji v veri: 1 Tes, 2 Tes, Heb.
OSNOVNA ZGRADBA PISEM
1. Apostol se predstavi
2. Strokovni in poučni del
3. Vzgojni in spodbudni del.
4. Sklepni pozdravi
PISMO RIMLJANOM
1. Razmerje med judi in pogani na eni strani in kristjani na drugi strani.
2. Vera je potrebna tako poganom kakor judom, nihče se s svojim delom ne reši.
3. Samo če človek prizna svojo omejenost, prejme Duha in postane Božji otrok.
4.	Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi! Močni naj prenašajo slabosti šibkih!
PAVLOVO SPOROČILO
1. Pavlov notranji boj: čutim drugo postavo, jaz ubogi človek, kdo me bo rešil?
2. Dan mi je trn v meso: da bi se zaradi velikih razodetij ne prevzel!
3. Nikoli ne izreče slabe besede o svojih rojakih:
pogubljen bi rad bil zanje!
4.	Najbolj znana pa je njegova hvalnica ljubezni: 'Ljubezen nikoli ne mine'!
PAVLOVI PREMIKI
1. V veri: "Če ne boste verjeli" (Iz 7,9). “Pravični bo živel iz vere"! (Hab 2,4).
2. V upanju: "Zaupam in se ne bojim" (Iz 12,2). "In upajte v Gospoda"! (Ps 4,6).
3. V ljubezni: "Ljubi Gospoda"! (5Mz6,5). “Ljubi bližnj ega "! (3 Mz 19,18).
DVANAJST PAVLOVIH 'KONJIČKOV'
1. Pavel in njegovo poslanstvo - proti mlahavosti
2. Pavel in njegov evangelij - proti zmotam
3. Pavel in njegova vera -proti samorešitvi
4. Pavel in njegovo upanje-proti samovolji
5. Pavel in njegova ljubezen -proti samoljubju
6. Pavel in njegova svoboda - proti zasvojenosti
7. Pavel in njegov Križani - proti razvajenosti
8. Pavel in njegov Obujeni - proti obupanosti
9. Pavel in njegova Cerkev-proti osamljenosti
10. Pavel in njegova evharistija -proti napuhu
11. Pavel in njegovo judovstvo - proti sovraštvu do Judov
12. Pavel in njegova metaforika - proti suhoparnosti
Sveta Favstina Kowalska je zapisala v svoj dnevnik, da ji je Jezus naročil, naj se na prvo nedeljo po Veliki noči, na poseben način, počasti Njegovo usmiljenje. Kdor bo sprejel z zaupanjem to naročilo, prejel sveta zakramenta sprave in obhajila ter se udeležil svete maše, bo deležen posebnih milosti ter izrednega Božjega usmiljenja ob smrtni uri. Pokojni papež Janez Pavel II., velik častilec svete Favstine, je na podlagi tega naročila poimenoval prvo nedeljo po Veliki noči "Nedelja Božjega usmiljenja".
Dnevnik svete Favstine "Božje usmiljenje v moji duši" je slavospev Jezusovega usmiljenja predvsem do
grešnikov in še posebno velikih grešnikov.
Takole je med drugim zapisala:
"Gospod mi je rekel:
'Hči moja, ne odnehaj širiti novico o Mojem usmiljenju, s tem boš osvežila Moje srce, ki gori od sočutja do grešnikov. Povej mojim duhovnikom, da najbolj zagrizeni grešniki bodo ganjeni od njihovih besed, ko bodo govorili o Mojem neizmernem usmiljenju in o sočutju, ki ga imam do njih v Mojem srcu. Duhovnikom, ki bodo razglašali in poveličevali Moje usmiljenje, bom dal čudovito moč, maziljenje njihovim besedam ter bom ganil srca, katerim bodo govorili1.
'...Hči moja, spodbujaj duše moliti sveti rožni venec Božjega usmiljenja, ki sem ti ga dal. Tistim, ki bodo molili ta rožni venec, bom rad podaril vse, kar me bodo prosili. Če ga bodo molili
zakrknjeni grešniki, bom napolnil z mirom njih dušo in ura njih smrti bo vedra. Napiši to za žalostne duše: ko duša vidi in spozna resnost svojih grehov, ko odkrije s svojimi očmi brezno lastne slabosti, v katero je padla, naj ne obupa, ampak naj se prepusti z zaupanjem v roke Mojega usmiljenja kot otročiček v roke nežno ljubljene matere. Te duše imajo prednost v Mojem sočutnem srcu, te imajo prednost v Mojem usmiljenju. Razglasi, da nobena duša, ki je klicala Moje usmiljenje, ni ostala
razočarana niti zbegana.
Imam posebno ljubezen do duše, ki ima zaupanje v Mojo dobroto. Napiši, da, ko bodo molili rožni venec Božjega usmiljenja ob umirajočih, se bom postavil med očeta in dušo umirajočega ne kot pravični sodnik, ampak kot usmiljeni Odrešenik'".
Kot zanimivost naj omenim, da je sveta Favstina že leta 1938 napovedala poljskega papeža s temi Jezusovimi besedami: "Ljubim Poljsko na poseben način, in če bo pokorna Moji volji, jo bom povzdignil v moči in svetosti. Iz nje bo izšla iskra, ki bo pripravila svet na Moj zadnji prihod".
Emil Radetič
Kristi ani in družba
15. aprila 2010
//
Pismo misijonarja ob koncu sobotnega leta
Misijonar je nekdo, ki izgublja občutek za razdalje"
Dragi prijatelji in dobrotniki!
Pred odhodom na sobotno leto v lanskem juliju sem sklenil, da bom skušal marsikaj postoriti glede svoje duhovne in psihofizične prenove, poživitve. Vedel sem, da sem tega zelo potreben, in tako je nastal načrt, ki se bo konec maja sklenil. V računalniškem jeziku pravijo, da je občasno potrebno 'updated' zastarele programe.
Jemzalem me je nagovoril bolj v srcu in priklenil ponovno na Jezusovo pot in srce. Nepozabni milostni trenutki svetopisemskega okolja so me zaznamovali. Biti tri mesece ob izvirih božjega razodetja, sestopa med nas, vse to nagovarja, pritegne misel in srce in krepi voljo in predanost.
Skloniš in otipaš zvezdo v Betlehemu, doživiš Veliki petek Kalvarije in iščešpotvEmavs (pravijo, da ne vedo, kje naj bi bil 'tapravi') in ponovno s hvaležnim in veselim srcem hitiš na začetek, v Betlehem.
Naročilo: 'Pojdite po vsem svetu... ' zadobi novo pomenskost; pogum in predanost prešineta vse človeške nemoči.
Misijonar je nekdo, ki izgublja občutek za razdalje, ker se neka-
ko počuti povsod v svojem okolju, ki ga izziva. Tako mi je bilo dano po vrnitvi iz Izraela po nekaj dnevih odhiteti v Kanado, v Hamilton, nuditi duhovno pomoč našim slovenskim zdomcem v pripravi na Božič. Pa so zvedeli, da sem 'čez lužo' in pot do Clevelanda se je tudi organizacijsko čudovito uskladila v
Z
Foto DPD
druge programe. Povsod srečanja s prijatelji, dobrotniki in animatorji misijonske zavesti v živih občestvih v župnijah. Bratsko gostoljubje in izmenjava duhovnega in gmotnega stanja v Cerkvah dveh tako različnih kontinentov sta vedno prišla do izraza ob srečanjih z duhovniki.
Nikjer nisem ostal 'praznih rok', kot znamenje solidarnosti dveh vernih občestev, ki si pomagata in izmenjujeta tudi duhovne darove. S hvaležnostjo jih vse vključujem v svoj vsakdanji memen-to.
Mesečni premor v Sloveniji me je napotil še h kakšnemu zdravniku, v čakalne vrste in iskanju prikladnih datumov, saj sem vedel, da si tako dolgega obdobja ne bom zlepa mogel privoščiti za 'krpanje ' zdravja. Pot v Rim, na našo univerzo UPS, je bila že začrtana med bivanjem v Sveti deželi. Tako sem si rekel: 'Sedaj pa še nekaj za glavo in prakso', saj sem že kar nekako zarjavel. Pravijo, da se med mladimi vsakih nekaj let miselnost zamenja in tako se za tri mesece še v Rimu spopadam s knjigami in izbiram - sortiram novosti, ki mi bodo pomagale se še bolj približati današnjemu človeku in času, v katerem živimo. Človek se kar zgrozi, ko ugotovi, kako je zastaral na domala vseh področjih. Tako kar z odprtimi usti zajemam iz svežih
studencev za boljše služenje, ki se mi obeta že konec junija, ko bo potrebno napraviti 'culo' in jo mahniti med bananovce v osrčje Afrike.
Od Jeruzalema do Rima, po poteh Petra in Pavla, Avguština in toliko drugih. Modeli vsakega apostola, ki nosi Jezusa v srcu in je Njemu zapisal svoj smisel in srečo.
Predajem se poti in še ne vem, kje se bom ustavil. Ob poti so ljudje, zato se delo začenja že danes. V dneh študijskega 'brea-ka' v Rimu, so mi pri Mariji Pomočnici na Rakovniku 'odmerili ' prvo spovednico na desni strani cerkve. Veliko je svetosti med slovenskimi kristjani. Tudi to izkustvo 'arškega župnika' je nova moč in svežina in gotovo pogum. Takšna Cerkev nas pošilja in hvaležen sem ji. V njej ste tudi Vi, ki kot učenci vedno znova prisluhnete vzgibom Duha za vse dobre načrte in naloge. Hvala za sodelovanje. Srečanje z vstalim Gospodom učence pošlje v misijon široko po svetu, ad gen-tes. Tako se rojeva še danes Cerkev. Povsod smo misijonarji! Vsakemu od vas in vašim družinam, občestvom, posebej tistim, ki ste zaznamovani s križem in preizkušnjami, voščim blagoslovljene praznike Jezusovega in našega vstajenja. Pridružujem se Vam na poti vEmavs, Vstali Gospod gre v isto smer naših korakov. Bližina, je sreča, ki se da lažje prepozanti ob lomljenu kmha. Vsak dan smo skupaj; povabim vas v 'afriško' krčmo!
Hvaležni Danilo Lisjak, misijonar (obkoncu 'anno sabatico'; eni rečejo 'simpatico')
Velika noč v Nabrežini
Duhovniki pomagajo vsem.
Pomagaj vsem duhovnikom.
Vsak dan 38.000 škofijskih duhovnikov oznanja evangelij ljudem po župnijah ter nudi miloščino, tolažbo in upanje. Da bi lahko nadaljevali s svojim poslanstvom, potrebujejo tvojo pomoč, in sicer dar za vzdrževanje duhovnikov. Darove prejema Osrednji institut za vzdrževanje duhovščine in jih razdeli med vse duhovnike, predvsem tiste, ki delujejo v najrevnejših skupnostih in lahko torej računajo na radodarnost vseh ljudi.
Dar za naše duhovnike. Podpora mnogim koristi vsem.
Darujete lahko na 4 načine:
• z nakazilom na poštni tekoči račun št. 57803009
• s kreditno kartico: v sklopu mreže CartaSi s klicem na brezplačno številko 800.82.50.00
• z bančnim nakazilom v najpomembnejših italijanskih bankah
• neposredno na Institutu za vzdrževanje duhovščine v vaši župniji.
Dar je odtegljiv:
Kdor želi, lahko pri izračunu davčne osnove za izračun davka od dohodkov fizičnih oseb IRPEF in njegovih dodatkov odtrga od svojih skupnih dohodkov darove, nakazane Osrednjemu institutu za vzdrževanje duhovščine, do maksimalnega zneska 1.032,91 evrov na leto. Naknadne informacije na spletni strani www.offertesacerdoti.it
KATOLIŠKA CERKEV - C.E.I. Italijanska škofovska konferenca
Tudi letos je Nabrežina obhajala velikonočne praznike dokaj slovesno, čeprav seje sobotna sveta maša s procesijo odvijala ob skromnem številu vernikov, kljub prisotnosti domače godbe in kljub dvojezičnemu obredu. Bolje in slovesneje je bilo na sam dan Vstajenja, ko nas je ponovno presenetil z moškimi okrepljeni zbor, ki je pel sveto mašo ob priredbi neutrudnega organista prof. Mamola. Sledilo je odprtje že tradicionalne razstave pirhov, ki je ena
izmed pobud gospoda Breclja, ki iz leta v leto dosega vidnejše uspehe, saj si jo ogleduje vedno večje število obiskovalcev. Tudi letos sodelujejo osnovne in srednje šole tako iz nabrežinskega ravnateljstva kot iz bližnjega Komna ter domači umetniki; posebej moramo omeniti neutrudnega Sergiota, ki z veliko ljubeznijo pripravlja razstavo.
Prazniki so se, kljub neugodnim vremenskim napovedim, zaključili v soncu, ko smo na belo nedeljo v nabito polni cerkvi praznovali 45. obletnico mašniškega posvečenja domačina dr. Jožeta Markuže. Sedanji zgoniški župnik, ki je študiral v Rimu bizantinsko staroslovansko liturgijo, je daroval sveto mašo ob pomoči domžalskega duhovnika Štruklja ter ob spremljavi Goriškega ekumenskega zbora pod vodstvom pevovodje Klanjščka. Pred samim začetkom je slavljenec obrazložil potek obreda, ki je v staroslovanščini, ki sta jo uvedla sveta brata Ciril in Metod. Zelo bogato liturgijo označuje mnogo petja ter sveto obhajilo s kruhom in vinom. Nabrežina je tako ponovno lahko prisostvovala taki sveti maši, ki nas med drugim spominja, da sta sveta brata pred več kot tisočletjem spoznala nujnost, da se vera širi v vsem razumljivem jeziku. Ob koncu naj čestitamo domačinu dr. Markuži ob lepem jubileju in mu želimo, da bi se še dolgo razdajal tako na verskem kot kulturnem področju za blagor Cerkve in naše skupnosti. / n. k.
Snovanja
2010
§
SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL
Drevored XX. septembra, 85 - Gorica tel /fax +39.0481.532163 /info@emilkomel.eu / www.emilkomel.eu
Kratke
5. natečaj Bogomir Špacapan
V nedeljo, 18. aprila, bo v župnijski cerkvi v Podgori, s pričetkom ob 16. uri, potekal peti natečaj cerkvenega zborovskega petja Bogomir Špacapan. Prireditev organizirata Prosvetno društvo Podgora in Združenje cerkvenih pevskih zborov - Gorica. Njen namen je spodbujati lepo in dovršeno petja po slovenskih cerkvah. Pobuda je
nadaljevanje dela, ki ga je začel prerano preminuli Bogomirjev sin Mirko, kije tudi toliko pripomogel za uspeh prvih treh izvedb. Slavnostni govor bo imela števerjanska županja in predsednica Zveze slovenske katoliške prosvete Franka Padovan. Sledila bo predstavitev in takoj nato nastopi šestih zborov: Mešanega pevskega zbora Jože Srebrnič iz Deskel, Cerkvenega pevskega zbora Kobjeglava, Cerkvenega mešanega pevskega zbora Zvon - Ilirska Bistrica, Župnijskega mešanega pevskega zbora Šempeter pri Novi Gorici, Mešanega pevskega zbora Brezovica in Mešanega pevskega zbora Angelski spev- Otlica. Po končanem sporedu se bo sestala strokovna komisija, ki jo sestavljajo pevovodja Peter Pirih, skladatelj in pevovodja Štefan Mauri, pevovodkinja Mojca Maver Podberšič in pevovodja Nino Špehonja. Zbore bo razvrstila po kakovostni lestvici. Ocena bo temeljila na zahtevnosti predstavljenih skladb, intonančnosti, interpretaciji, prepričljivosti izvedbe in na splošnem vtisu. V pričakovanju razglasitve bo glasbeni vložek trobilnega tria Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. Prvouvrščeni zbor bo prejel denarno nagrado v višini 500 evrov drugi 300 evrov in tretjeuvrščeni 200 evrov; poleg drugih dobrotnikov sta za nagrade prispevali še Zadružna banka iz Doberdoba in Sovodenj ter Banca di Cividale - Kmečka banka. Vsi pevski sestavi bodo prejeli še spominski krožnik in knjižni dar. Vabljeni so vsi ljubitelji cerkvenega petja.
Seja odbora Mladinskega doma
Nedavno seje sestal odbor Mladinskega doma. Po začetnem pregledu poteka dejavnosti pošolskega pouka (vtem šolskem letuje vpisanih 19 otrok, ki jih spremljata dva vzgojitelja; nad šestdeset članov pa obiskuje ostale pobude) je bil govor o načrtovanih dejavnostih, ki so v glavnem namenjene 11-14-letnim otrokom ter mladim od 14. do 17. leta. To so tridnevni filmski forum o odkrivanju klasičnega filma, delavnica s psihoterapevtom Bogdanom Žoržem o zdravi rabi računalnika in mobilnega telefona, predavanje Boža Rustje o medijih, obisk kraške jame, priprava na izpite male mature ter poletni izzivi z zelenim tednom... Člani in gojenci bodo vabila na posamezne pobude prejeli neposredno na dom, ostali dobijo lahko vse možne podrobnejše informacije neposredno na sedežu, po telefonu ali elektronski pošti. Nemalo skrbi je povzročila vest iz uvodnega poročila predsednika o znižanju letošnje podpore s strani Urada Vlade RS za Slovence po svetu, ki je nižja za kar 40%, če ga primerjamo s povprečnimi prispevki, ki jih je društvo prejemalo za redno dejavnost vse od leta 2005 do 2009. Krčenje prispevka resno postavlja pod vprašaj storitev pošolskega pouka v prihodnjem šolskem letu. Odbor je vseeno odločil, da sproži akcijo za predvpis k popoldanskemu pouku v sezoni 2010/11 z določenimi ugodnostmi, in to samo do 30. aprila 2010. Informacije v uradu Mladinskega doma v ul. Don Bosco 60 v Gorici, po tel. 0481 546549 ali 328 3155040, e-mail: mladinskidom@libero. it
Odprtje razstave slikarja Oskarja Beccie
V soboto, 10. aprila 2010, je bilo v galeriji restavracije Sgubin v Skrljevem (občina Dolenje) odprtje razstave slikarja Oskarja Beccie iz Ronk. S slikarstvom se je začel ukvarjati v šolskih letih ob prof. Klavdiju Palčiču. Doslej je pripravil nad deset samostojnih razstav, sodeloval pa je pri številnih skupinskih. Sedaj se ukvarja s tiskarstvom in z uporabno grafiko. Umetnika, ki letos slavi 60-letnico, je predstavil goriški likovni kritik Joško Vetrih. Za glasbeni okvir sta poskrbeli solistka Mirjam Pahor in pianistka Barbara Peršič. Razstavo prirejajo kulturna zadruga Maja (projekt Klub 1001), Kulturni dom Gorica, galerija restavracije Sgubin iz Skrljevega, ZSKD, društvi Jadro iz Ronk in Tržič. Odprta bo do 3. maja.
Srečanje v sovodenjski knjižnici
Vodnik po Gorici
Na svojem drugem srečanju v sovodenjski knjižnici je Goriška Mohorjeva družba predstavila knjigo Gorica, vodnik po mestu in po sledovih slovenske prisotnosti. Avtorja Erika Jazbar in Zdenko Vogrič sta s predstavnico založbe prof. Marijo Če-ščut prikazala pomembnost publi-
Obvestilo
Kot znano, bo v Celju, v nedeljo, 13. junija 2010, Slovenski evharistični kongres, na katerega bosta odpeljala tudi avtobusa z Goriškega in Tržaškega. Kdor se iz Goriške želi udeležiti
tega pomembnega srečanja, naj se najkasneje do 9. maja prijavi za vpis pri domačih župnikih; v devinski dekaniji pa je za to vpisovanje zadolžen dr. g. Jože Markuža.
kacije, ki je namenjena predvsem Slovencem samim, saj vodnik na zelo dostopen način prikazuje slovenske posebnosti v mestu, tako v sami mestni strukturi, v topono-mastiki in še predvsem v samem življenjskem utripu mesta. Če je to veljalo v minulih stoletjih, zlasti med 19. in 20. stoletjem, lahko
rečemo, da je življenjskost slovenske prisotnosti z razvejeno kulturno, politično in gospodarsko dejavnostjo zaznavna tudi danes. Kot je poudarila avtorica Erika Jazbar, je tudi knjiga sama napisana tako, da se lahko stalno razvija in dopolnjuje. Saj ta vodnik, ki izšel je leta 2008 in je skoraj tudi pošel, v marsičem dopolnjuje prvo izdajo iz leta 2002, ki sta jo skupaj izdala Jazbarjeva in Zdenko Vogrič pri Transmedii. To je dokaz, da se je v tem odbobju 2002-2008 marsikaj novega pripetilo v življenju same skupnosti, če navedemo kot primer padec meje, odkritje Gregorčičevega spomenika v Ljudskem vrtu ali nove kulturne in gospodarske strukture, ki imajo svoje prostore v samem središču. Če bo naša skupnost še vedno izražala to svojo dinamičnost, si lahko obetamo, da bomo v nedaljni prihodnosti imeli spet v rokah nov, dopolnjen vodnik.
ARSATELIER MEDNARODNI CENTR ZA GLASBO IN UMETNOST
Drevored XX. septembra, 85 • Gorica tel+39.0481.547569
1
GORICA
KC LOJZE BRATUŽ
SOBOTA, 17. APRILA OB 17. URI
Ml SMO POMLAD
Pojejo in igrajo:
OPZ Glasbene matice iz Ljubljane Učenci Centra E. Willems iz Ljubljane Otroci “Hiše Montessori" iz Bilj Učenci tečajev Do Mi Sol,
OPZ in instrumentalna skupina SCGV Emil Komel ■ Gorica
2
GORICA
KC LOJZE BRATUŽ
SOBOTA, 24. APRILA OB 20. URI PENEČA KLASIKA
Godalni orkester Arseia - Škofja Loka Zbor Arsatelier- Gorica,
Mirko Ferlan, zborovodja Tilen Draksler, klavir Armin Sešek, dirigent BRUHNS, BACH, MOZART
3
NOVA GORICA
KNJIŽNICA FRANCETA BEVKA
ČETRTEK, 29. APRILA OB 18. URI KO VIOLINA ZAIGRA...
Aleš Lavrenčič, violina Hilarij Lavrenčič, klavir ACC0LAY, KREISLER, GLUCK, BERIOT
GORICA, GRAJSKO NASELJE
DVORANA POKRAJINSKEGA MUZEJA SOBOTA, 8. MAJA OB 20.00 GLASBA V TOČKAH
Uspešni učenci nam predstavijo glasbene uspehe s tekmovanj in revij 2010
5
KRMIN
ENOTEKA
PETEK, 21. MAJA OB 21. URI
NOCHE DE MUSIČA Y VINO
Martina Gereon, Franko Reja, kitara Tatiana Doniš, harfa Francesco Gavosto, tolkala Kristina Di Dio, Raffaella Petronio,
Irene Sambo, plesalke J. TURINA, M.ABLONIZ,
P. DE LUCIA, A. PIAZZOLLA
GORICA, GRAJSKO NASELJE
DVORANA POKRAJINSKEGA MUZEJA SREDA, 9. JUNIJA OB 20.30 BRUNOMEREU
KLAVIRSKI RECITAL
MOZART, SCHUBERT, LISZT, DEBUSSY
7
GORICA
KC LOJZE BRATUŽ
SOBOTA, 12. JUNIJA OB 20.30 GLASBENI MOZAIK
Izbrani solisti, komorne skupine, balet, šolski orkester in zbor SCGV Emil Komel
8
DOBERDOB, SPREJEMNI CENTER GRADINA
PETEK, 4. JUNIJA OB 21. URI GORICA, TRG SV. ANTONA PETEK, 18. JUNIJA OB 20. URI F0LL0W ME
Komel Jazz Contemporarij Ensamble,
Vodi Gianluca Jan Sturiale Skupina Trio Vrabec - Nova Gorica
9
GORICA
CERKEV SV. IVANA
PETEK, 25. JUNIJA OB 20.30 STABAT MATER
ZA LJUBKO ŠORLI
OPZ SCGV Emil Komel
vodi Damijana Cevdek Jug
Erika Regulyova, sopran
Mirjam Pahor, mezzosopran
Dekliška vokalna skupina Bodeča Neža
vodi Mateja Černič
Orkester Nova - Nova Gorica
Luigi Pistore, dirigent
10
JAZBINE -KMETIJA A. KOMJANC
S. IN 26. JUNIJA OB 18. URI KRMIN -LASUBIDA 28. JUNIJA OB 18. URI GLASBENE PRAVLJICE V BRDIH
Pripoveduje Majda Zavadlav
Pojejo učenci tečajev Do Mi Sol
SCGV Emil Komel, vodi Michela De Castro
r "if.ir i' -" .!.
^	NOVI
Gonska	glas
^L-A i A
LA
Rezultati tekmovalneaa dela
OTROŠKI ZBORI Zlato priznanje
OPZ VESELJAKI - Doberdob OPZ KRAŠKI CVET - Trebče OPZ EMIL KOMEL - Gorica Srebrno priznanje
OPZ Osnovne šole iz Romjana OPZ OŠ VIRGIL ŠČEK - Nabrežina
Bronasto priznanje
OPZ F. B. SEDEJ - Števerjan OPZ RUPA-PEČ OPZ SOVODNJE MLADINSKI ZBORI Srebrno priznanje Vokalna skupina NSŠ SV. CIRIL IN METOD - Trst
Posebna priznanja PRIZNANJE ZA NAJBOLJŠO KLAVIRSKO SPREMLJAVO -
Dalia Vodice
PRIZNANJE ZA NAJBOLJŠI IZBOR PROGRAMA - OPZ VESELJAKI - Doberdob PRIZNANJE ZA NAJBOLJŠO IZVEDBO SLOVENSKE LJUDSKE PESMI - OPZ EMIL KOMEL - Gorica (ljudska iz Ne-diških dolin NARLIEUŠA JE, prir. Patrick Quaggiato) PRIZNANJE ZA NAJBOLJ PREPRIČLJIV TEKMOVALNI NASTOP - Vokalna skupina NSŠ SV. CIRIL IN METOD - Trst
Že deseta revija najmlajših pevskih zborov
Zlata grla 2010
Tudi letošnja, že deseta pevska revija Zlata grla, ki jo prirejata PD Vrh Sv. Mihaela in Združenje cerkvenih pevskih zborov iz Gorice in jo poznamo tudi pod imenom Srečanje otroških in mladinskih zborov iz Goriške in Tržaške, je minila v znamenju odličnega petja, razigranih in uglašenih otrok ter seveda velikega obiska. Začela se je s celovečernim koncertom v kulturnem domu v Sovodnjah v petek, 9. aprila, zvečer, ko so zapela dekleta skupine Bodeča
neža pod vodstvom Mateje Černič in MmPZ Veter iz Ljubljane pod vodstvom Tereze Podlogar. Revijalni del pa je potekal v soboto, 10. t. m., v sovodenj skem Kulturnem domu, v nedeljo, 11. t. m., pa je bil na vrsti v Centru Bratuž v Gorici tekmovalni del revije Zlata grla. Otroški pevski zbori iz Števerjana, Romjana, Doberdoba, z Vrha Sv. Mihaela, iz Štandreža, iz Zgonika ter s Plešivega, iz Nabrežine, Števerjana, Gorice, iz Rupe in s Peči, iz Sovodenj, Trebč ter Trsta so v
dveh popoldnevih predstavili goriškemu občinstvu širok izbor pesmi, predvsem pa
pokazali, kako živa je pevska kultura pri nas, saj so mali pevci navdušili prepolne kulturne hrame. Žirija v sestavi Sindija Šiško, Tamara Stanese in Denise Monte ni imela lahkega dela, sprejela pa je odločitve o podelitvi priznanj, ki so objavljene posebej. Koncertne nastope so povezovala dekleta prosvetnega društva Vrh Sv. Mihaela, na priložnostni zgibanki revije Zlata grla pa je natisnjena, poleg zahvale glavnim sponzorjem, tudi misel idejne pobudnice pevske revije najmlajših Doriane Devetak, ki se zaključuje: "... Vse naj bo veselo, poje naj srce! V svet mladinskih not se vrata bodo odprla, pesem bo povsod, to so: Zlata grla"! Tako je tudi bilo. Voditeljicam in vodjem zborov, spremljajočim glasbenikom in vsem, ki so pripomogli k uspehu revije Zlata grla, je šel ob zaključku upravičen dolg in topel aplavz.
CONCORSO EUROPEO
A. e V. MARCOSIG
perf^^vani violinisti e vip - - |r'4jv&j studer-
Evropski natečaj violinistov in čelistov v KC Bratuž
Največ nagrad prejeli slovenski glasbeniki
Od 5. do 10. aprila je bila velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici prizorišče 27. Evropskega natečaja mladih violinistov in 17. Evropskega natečaja mladih čelistov, poimenovanega po pokojnem violinistu in glasbenem pedagogu Alfredu ter njegovi soprogi in vneti organizatorki prireditve Vandi Marcosig.
V sredo, 7. aprila, se je končalo tekmovanje čelistov. Ocenjevalna komisija je dodelila prvo nagrado ex-aequo v kategoriji A čelistki Slovenki Zali Vidic in Hrvatu Juriči Mrčeli, tretjo Slovenki Neži Jakob. V kat. B je prejela prvo nagrado slovenska čelistka Klara Krklec, drugo Slovenec Matej Logar, tretjo Slovenka Lucija
Rupert. V kat. C niso podelili prve nagrade, drugo je prejel Slovenec Sebastian Bertoncelj. V kat. D je dosegel prvo nagra-
do Madžar Moritz Kolb, drugo Italijan, tretjo Hrvat. Od 8. aprila dalje so tekmovali violinisti. Prvo nagrado ex-aequo v A kat. sta prejela Paul Kropfitsch iz Avstrije in Jan Čugalj iz Slovenije, prvo nagrado v B kat. violinist Gyula Varadi iz Madžarske. Po mnenju predsednika komisije Molina so se
najbolje izkazali izjemno nadarjeni najmlajši tekmovalci, ki bodo zagotovo imeli velik uspeh v prihodnosti. Največ nagrad so odnesli glasbeniki iz Slovenije. Ob podeljevanju priznanj 10. aprila, ko je bil zaključni koncert sedmih pr-vonagrajencev, so bili prisotni tudi trije bratje, sinovi Vande in Alfreda Marcosig. Nagrajence čaka letos tudi turneja nastopov v Italiji in Avstriji. / ED
In memoriam
Mirko Cotič
Na velikonočno soboto je bil pokopan na Vrhu v krogu številnih sorodnikov, prijateljev in sovaščanov Mirko Cotič, bivajoč sicer v Gorici, a po rodu in po srcu vedno Kraševec, rojen na Vrhu leta 1925 v družini Kunčinih.
Umrl je 31. marca 2010.
Mama Francka in oče Štefan sta imela še druga dva sina, Ludvika, ki je umrl v partizanih, in mlajšega Jožeta (Pepeta), ki še živi na Vrhu, ter hčerki Marijo, ki je tudi mlada umrla zaradi nesreče ob koncu vojne, starejšo Olgo, ki se je omožila z angleškim vojakom in si ustvarila družino v Dovru, ter mlajšo Štefanijo, ki je ostala na vasi.
Mladi Mirko se je, po začetnem delu na domačiji, odločil za šoferski poklic, prvi na Vrhu je opravil vozniški izpit za tovornjake in se zaposlil pri različnih avtoprevozniških podjetjih do leta 1972. Zaradi prenapornosti tega poklica in da bi bil bliže družini, se je nato do upokojitve zaposlil kot postrežnik na trgovskem zavodu Ivan Cankar v Gorici.
Leta 1957 se je oženil z domačinko Malči Černič iz vrhov-ske družine M' rkotin' vih. V 60-letih sta se s sinovoma Markom in Štefanom ter hčerko Majdo selila v novozgrajen dom na Livadi, a na Vrh nista nikoli pozabila. Vsak praznik in nedeljo sta se vračala na dom staršev in vzdrževala stike s sovaščani. Po prerani smrti hčerke sta se v
I
skem slovenskem tisku in knjigah. Vrsto let je bil član moškega pevskega zbora Mirko Filej, saj ga je petje še posebej veselilo.
Skrb in pozornost do sočloveka je Mirko posredoval tudi sinovom, saj so ti aktivni že od mladih nog v različnih športnih, kulturnih in vzgojnih sredinah goriških Slovencev.
Omenili smo navezanost Mirkota in Malči na rodno vas, zato ni naključje, da so trije sinovi s svojimi družinami postavili na stari M'arkotin'vi domačiji svoje domove in se vživeli v krajevno kulturno in vsestransko stvarnost.
Pokojnikova priljubljenost se je lepo pokazala tudi na pogrebu, ki je kljub praznikom priklical mnogo prijateljev in znancev.
t
V 86. letu starosti je tiho odšel h Gospodu naš dragi
MIRKO COTIČ
Žalostno vest sporočamo žena Malči, sinovi Marko, Štefan, Igor in Ivo z družinami. Pokojnika smo položili k večnemu počitku na vrhovsko pokopališče v soboto, 3■ aprila. Svojci se zahvaljujemo vsem, ki so se ga spomnili v molitvi in darovali v dobrodelne namene.
Gorica - Vrh Sv. Mihaela, 15- aprila 2010
Gorici rodila še Igor in Ivo. Pokojni Mirko je bil vzor poštenega in dobrega družinskega očeta in moža. V njegovi lepo urejeni hiši na ulici Vicolo Tronco ste našli Katoliški glas in potem Novi glas ter Primorski dnevnik, seveda ob drugem zamej-
Dragi g. Bogomil!
Oprostiti se moram najprej za preredke obiske, čeprav sem v mislih večkrat z Vami. Še posebno sedaj, ob tako lepem jubileju, ko ste praznovali 60 let mašniškega posvečenja. Iskreno Vam čestitam!
Leta 1956, ko ste prišli v naš Doberdob in prevzeli župnijo od g. Kretiča, sem bila jaz v gospodinjski šoli na Koroškem, pri šolskih sestrah. Ob vrnitvi domov me je sprememba nekoliko zmedla, kajti z g. Kretičem se je začelo v vasi kulturno prebujanje. Veliko upov smo vlagali v prihodnost, a bili postavljeni pred neznanko, ker Vas nismo poznali. Dvomi so se hitro razblinili in prav precej seje vžgalo. Dejavnosti so stekle s polno paro, da seje kar “kadilo”:
petje, odrske igre, prireditve za misijonsko nedeljo, materinski dan itd. Marsikdaj ste se preobremenjevali in pri tem zdravstveno nastradali, ustaviti pa se Vas ni dalo na noben način, kajti besede “mirovanje” niste nikoli poznali. “Farovž” smo “oblegali” mladi, pa tudi manj mladi, malodane vsak večer.
Po devetih letih skupnega sodelovanja na verskem in kulturnem področju sem se jaz izselila iz vasi. S seboj sem vzela kopico lepih spominov, ki jih dragoceno hranim ter jih ob takih priložnostih vsaj delno obujam.
Hvala Vam, g. Bogomil! Želim Vam poguma ob premagovanju zdravstvenih težav, pa obilo čestitk ob Vašem hvalevrednem in prečastitem jubileju!
Adela
Na sedežu društva Briški grič v Števerjanu
Otroci so barvali pirhe
Vsako leto poteka ob velikonočnih praznikih na sedežu kulturnega društva Briški grič v Števerjanu že ustaljeno barvanje pirhov. Tudi letos so se srečanja udeležili predšolski otroci in osnovnošolci, ki so preizkusili svoje umetniške sposobnosti. Otroci so prinesli z doma kuhana jajca, društvo pa je dalo na razpolago barvice in čopiče. Poleg pirhov so udeleženci otroškega popoldneva barvali tudi velikonočne motive in manjše risbice. Mali ustvarjalci so se letos
preizkusili v praskanju pirhov. "Jajca smo skuhali v teranu, tako da so zadobila temno barvo, s pomočjo zobotrebcev smo jih potem popraskali in jih okrasili po fantaziji”, je povedala Tamara Mizerit, ki je skupaj z mladimi domačinkami vodila otroško delavnico. Letošnje izvedbe se je udeležilo nad trideset otrok, ki so prišli iz vasi in okolice. Ustvarjalni kotiček se je kot navadno končal s čokoladnim presenečenjem, ki je na obrazih zarisal marsikateri nasmeh.
FondazionE
»
(bmm./, Savogno ttlsonzo ObCina Sovodnje
C
Občinska knjižnica Sovodnje ob Soči in Goriška Mohorjeva družba
vabita na srečanje z novinarjem
Nacetom Novakom
ki bo predstavil svojo knjigo
amino
Od Nove Gorice do Kompostele
f.._	'	*
Z avtorjem se bo pogovarjal Jurij Paljk
Ponedeljek, 19. aprila 2010, ob 20. uri Občinska knjižnica Sovodnje ob Soči
Obvestila
Mladinski dom v sodelovanju s Študijsko raziskovalnim forumom za kulturo prireja za mladino od 14. leta dalje srečanje z ljubiteljem filmov Carlom Zivolijem in ogled filma Andy-ja in Larryja Wachowski MATRIX. Film bodo predvajali v Domu Franc Močnik v Gorici, ul. San Giovanni 9, v soboto 17. aprila 2010, ob 17. uri. Stranka Slovenska skupnost v sodelovanju s Krožkom Anton Gregorčič iz Gorice pripravlja razstavo volilnih plakatov SSk na Goriškem. Pobuda spada v prireditve ob 35-letnici ustanovitve SSk na Goriškem. V ta namen prosi vse nekdanje in sedanje aktivne člane SSk, da posodijo morebitne plakate, ki jih hranijo v osebnih ali sekcijskih arhivih. Na razpolago je telefonska številka 335-8011948 Mladinski dom v sodelovanju s Študijsko raziskovalnim forumom za kulturo prireja v soboto, 17. aprila 2010, ob 17. uri za mladino od 14. leta dalje srečanje z ljubiteljem filmov Carlom Zivolijem in ogled filma Andyja in Larryja VVachovvski Matrix. Dom Franc Močnik - Gorica, ulica San Giovanni 9.
Mladinski dom organizira v nedeljo, 18. aprila, izlet v naravo z obiskom Kraljice krasa. Informacije dobite na sedežu MD v ul. Don Bosco 60 ali na tel. 0481546549, 328 3155040. Mladinski dom išče vzgojitelja/ico za vodenje popoldanskega pouka dijakov nižje srednje šole za prihodnje šolsko leto. Prošnje in curriculum vitae sprejemajo v pisarni MD v Gorici, ul. Don Bosco 60, do vključno 22. aprila 2010, do 12. ure. Informacije na tel. 0481 546549 ali 328 3155040, e-mail mladinskidom@li-bero. it.
Do 30. aprila poteka predvpis k pošolskemu pouku za šolsko leto 2010-11 pri Mladinskem domu z znižano vpisnino. Informacije na sedežu v Gorici - ul. Don Bosco 60, tel. 0481-546549 in 328-3155040. PD Štandrež prireja petdnevni avtobusni društveni izlet v Provanso od 21. do 25. aprila 2010. Za informacije in vpisovanje tel. 0481 20678 (Božo) in 347 9748704 (Vanja).
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča, daje za avtobusni izlet v Beograd, Vukovar, Novi Sad itd., ki bo od 30. maja do 3. junija, kakor tudi za izlet z letalom na Sicilijo, ki bo potekal od 11. do 18. oktobra 2010, še nekaj prostih mest. Vpisovanje na tel. št. 0481 390688 ali 349 6708562 do zasedbe zazpoložljivih mest na avtobusu. Na račun 200 evrov za vsak izlet.
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja v sodelovanju s KRUT-om sklop ustvarjalnih srečanj za dobro počutje Po sledovih notranjih barv, ki so namenjena članom in prijateljem. Pri dve srečanji sta že bili, eno v marcu, drugo v aprilu. Naslednja srečanja pod mentorstvom likovne terapevtke Jane Pečar bodo na sedežu DSU v KBcentru na korzu Verdi 51/int. 20. in 27. aprila ter 4. in 11. maja od 16.00 do 17.30. Vse dodatne informacije in prijave na tržaškem sedežu v ul. Cicerone 8/b, od ponedeljka do petka med 9. in 13. uro, tel. 040 360072. Gradbeno parcelo za kombinirano industrijsko in stanovanjsko gradnjo na področju Vipavske doline (izvoz Selo) prodam. 6000 kv. metrov po
50 evrov meter. 41625393.
Tel. št. 00386
Darovi
Za misijonarja Danila Lisjaka: N. N. 900; M. M. 100 evrov.
Za misijonarja Pedra Opeko: N. N. 500; M. M. 100 evrov Za misijonarja Ernesta Saksido: N. N. 1.000 evrov.
Za Novi glas: N. N. 500 evrov.
Ob smrti Mirka Cotiča so namesto cvetja na grob darovali: svojci za ŠZ SOČA 200 evrov, Marinka in Ladi Tommasi za ŠZ SOČA 50 evrov, Markotinovi svakinje in svaki za ŠZ SOČA 200 evrov, za PD Vrh Sv. Mihaela 200 evrov, za cerkev na Vrhu 200 evrov, N. N. iz Doberdoba 100 evrov za ŠZ SOČA, nečaki in nečakinje 310 evrov v dober namen.
Namesto cvetja na grob pok. Mirku Cotiču darujejo: za cerkev Vrh Sv. Mihaela družini Gruzovin in Miklus 40; za PD Vrh Sv. Mihaela svojci 200, N. N. 100; za DVS Bodečo nežo Anamarija Devetak z družino 50 v spomin stricu Mirku Cotiču, Mirko Devetak z družino 50 evrov.
Sožalje
Ob težki izgubi Mirkota Cotiča izrekata prosvetno društvo in cerkveni pastoralni svet Vrh Sv. Mihaela iskreno sožalje vsem svojcev.
Dragi Rok, v tem težkem trenutku smo z mislijo ob tebi in tvoji družini. Tvoji bivši in sedanji sopevci iz pevske skupine Musicum.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 16.4.2010 do 22.4.2010)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20.00 do 21.00, na soboto ob 15. uri. Spored:
Petek, 16.aprila (v studiu Andrej Baucon): Domače viže in popevke - Zborovski kotiček - Iz krščanskega sveta -Zanimivosti v naši okolici - Humor in obvestila.
Sobota, 17. aprila (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v beneškem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 19. aprila (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba - 'Za znoret' in vroči šport-Zanimivosti in obvestila. Torek,20.aprila (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 21. aprila (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Stara jelka pripoveduje - Izbor melodij.
Četrtek, 22. aprila (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.
Ob težki izgubi dragega očeta izrekamo sožalje našemu članu ROKU in DRUŽINI
AŠZ 01ympia
PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ MLADINSKI DRAMSKI ODSEK
Borislav Atanaskovič
VETER IN VERICA
režija: Ana Facchini mentor: Daniela Puia
Premiera: nedelja, 18. aprila 2010, ob 20. uri župnijski dom Anton Gregorčič - Štandrež
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
8	.5.	aprila	2010	Kulttlm	GLAS
47. literarna nagrada Vstajenje za leto 2009 Namenjena je zamejskim in zdom-
Letošnja dobitnica je prof. Lojzka Bratuž
Dne 30. marca 2010 se je sestala na sedežu Slovenske prosvete v Donizettijevi ulici 3 v Trstu komisija literarne nagrade Vstajenje v sestavi prof. Robert Petaros, prof. Zora Tavčar, prof. Diomira Fabjan Bajc, prof. Neva Zaghet in urednik Marij Maver.
Iz lanske izvirne knjižne bere je komisija pregledala 24 del zamejskih in zdomskih avtorjev z letnico 2009. Odločila je, da nagrado prejme Lojzka Bratuž za antologijo Goriška knjiga in za življenjsko delo. Komisija je svojo izbiro takole utemeljila:
Lojzka Bratuž, znana goriška literarna zgodovinarka in univerzitetna profesorica, je letos dodala obsežen prispevek k literarni vedi na Primorskem, posebej še s temeljito pripravljeno antologijo Goriška knjiga, ki je izšla pri Slovenski matici in Goriški Mohorjevi družbi. Goriška knjiga predstavlja pisce, ki so bili bodisi na Goriškem rojeni ali tam živeli ali o Goriški pisali.
Knjiga nudi širok razgled nad bogato in razgibano literarno ustvarjalnostjo zadnjih desetletij v naših krajih, še posebej na Goriškem, in izdaja ne le avtoričino temeljitost, temveč tudi njen pretanjeni estetski čut, zato bo marsikomu pravo odkritje.
Nagrajena avtorica se vse življenje posveča raziskovanju življenja in dela tako manj znanih kot še posebej pomembnih primorskih avtorjev. Zlasti zanimivi so ji avtorji goriškega območja oziroma pisci, ki so se temu delu slovenskega literarnega prostora posebej posvečali.
Slovesna podelitev nagrade revije Mladika in DSI, ki jo prispeva Zadružna kraška banka z Opčin, je bila v Peterlinovi dvorani v Trstu
v ponedeljek, 12. aprila. O življenju in delu prof. Lojzke Bratuž je spregovoril goriški kulturnik Janez Povše in poudaril njeno predanost slovenski kulturi in besedi zlasti na Goriškem, kar se je docela izrazilo v njenem poklicnem življenju in v njeni publicistični dejavnosti. Prof. Lojzka Bratuž se je v krajšem nagovoru zahvalila komisiji literarne nagrade in prirediteljem večera, na katerem je goriški pridih ustvarila tudi dekliška skupina MePZ Lojze Bratuž pod vodstvom Bogdana Kralja. Člani Radijskega odra
skim pesnikom, pisateljem in znanstvenikom, ker ustvarjajo v težjih razmerah kakor v matični domovini, imajo manjši odziv in navadno tudi ne dosežejo nobenega drugega javnega priznanja. Nagrado dobi delo, ki je na umetniški višini, temelji na vrednotah zahodnoevropske kulture in krščanstva, znanstveno delo pa na trdnih znanstvenih osnovah, izšlo pa je v letu pred podelitvijo nagrade. Podelitev nagrade bo javna na večeru Društva slovenskih izobražencev, da bi ljudem prikazali bogastvo in mnogovrstnost zamejske in zdomske ustvarjalnosti, pesnikom, pisateljem in znanstvenikom pa dali vsaj skromno javno priznanje in se jim zahvali-
¥*
Matjaž Susič, Alenka Hrovatin in Julija Berdon pa so prebrali nekaj odlomkov iz Goriške knjige.
47 let literarne nagrade "Vstajenje"
Dne 19. septembra 1963 so se zbrali v Trstu na sedežu Slovenske prosvete, ul. Donizetti 3, predstavniki zamejskih demokratičnih in katoliških organizacij, revij, časopisov, Mohorjeve družbe iz Gorice in Celovca in na pobudo duhovnika in pesnika dr. Stanka Janežiča ustanovili Literarno nagrado "Vstajenje" v Trstu.
li za njihov trud. Na prireditvi se bomo prijateljsko srečali z nagrajencem - če bo mogoče -, na vsak način pa bomo predstavili njegovo celotno delo z referatom in branjem iz njegovih del. Nagrada se bo podeljevala v velikonočnem času, zato se imenuje "Vstajenje". Seja za določitev nagrade bo na veliki teden, sklicuje jo predsednik, odločitve se sprejemajo z večino glasov.
Na sestanku je bil izvoljen odbor petih članov, ki bo skrbel za nagrado in jo podeljeval. Izvoljeni
so bili: ravnatelj dr. Anton Kacin, pisatelj in časnikar Franc Jeza in prof. Martin Jevnikar iz Trsta, dr. Rafko Vodeb, duhovnik, pesnik in profesor v Rimu, in pisatelj Lev Detela z Dunaja. Ker ima prof. Martin Jevnikar najboljši pregled nad zamejsko in zdomsko literaturo, ki jo zbira in o njej poroča na Radiu Trst A, v Mladiki in Literarnih vajah, postane predsednik in pošlje odbornikom vsako leto mesec dni pred sejo za nagrado seznam knjig, ki so izšle v zadnjem letu. Komisija je neodvisna od strank in društev, sama se dopolnjuje in sama skrbi za denar in podelitev nagrade.
Leta 1969 je odstopil Lev Detela, ker je bil na Dunaju preveč oddaljen. 20. maja 1971 je odstopil Rafko Vodeb, ker se je vrnil v domovino. Namesto njiju sta bila izvoljena prof. dr. Zora Tavčar Rebula, pesnica in pisateljica, in prof. dr. Zorko Harej, skladatelj in pevovodja. 18. aprila 1974 je odstopil Franc Jeza zaradi nesoglasja pri podelitvi nagrade skladatelju Ubaldu Vrabcu. Njegovo mesto je sprejela pesnica in kulturna delavka Ljubka Šorli Bratuž iz Gorice. 8. novembra 1983 je odstopil dr. Anton Kacin zaradi let, na njegovo mesto je bil izvoljen Marij Maver, urednik Mladike in kulturni delavec. 30. aprila 1993 je umrla Ljubka Šorli Bratuž, namesto nje je bila izvoljena prof. Diomira Fabjan Bajc. Leta 1999 je odstopil iz komisije njen dolgoletni predsednik prof. Martin Jevnikar. Pristopili pa so prof. Robert Petaros, prof. Lojzka Bratuž in prof. Neva Zaghet.
Prvih deset let sta prof. Martin Jevnikar in dr. Anton Kacin hodila po Trstu in Opčinah in pri trgovcih prosila denarne prispevke za nagrado. Vsako leto sta nabrala 50.000 lir in to je bila nagrada. Od 1973 poklanja denar Zadružna kraška banka na Opčinah in nagrado podeljuje njen predstavnik.
Nova knjiga Petra Kovačiča-Peršina
Kaj je Slovencem Itaka?
Peter Kovačič Peršin je v svoji novi knjigi Vrnitev k Itaki/Slovenci v procesih globalizacije (Ljubljana, Društvo 2000. 2010) podal strnjeno razmišljanje o kulturni, socialni in politični zgodovini Slovencev. Predvsem pa knjigo beremo kot sedanjost slovenske kulture, izhajajočo iz preteklosti in usmerjeno v prihodnost. Osnovno vprašanje je osredotočeno okrog teme, kako v svetovni globalizaciji in logiki neoliberalizma, ki stremi k civilizacijskemu in kulturnemu poenotenju, zagotoviti temeljne svoboščine človeka, enakopravnost narodov in njihovo pravico do samostojne kulture.
Avtor postavlja na laž univerzali-zacijo kot produkt globalizacije, izhajajoč iz predpostavke, da je univerzalizacija sveta spontan proces, neodvisen od ideologije in politike globalizma; politiko glo-balizma pa predstavi kot novo obliko totalitarizma, ki skuša tudi z nasiljem in sistemsko uvesti unifikacijo na račun kulturno-civili-zacijskega bogastva različnosti. Ob univerzalnem problemu pa Peter Kovačič-Peršin razmišlja o slovenski naravnanosti v današnjem času in prostoru in oza-vešča potrebo po identiteti kot temelju, na katerem se sploh lahko oblikujemo kot subjekt lastnega zgodovinskega prebivanja in prostora in obenem kot suveren subjekt evropske integracije. Peršinov zapis je 'prizadeti odziv' in 'živa beseda', ki poudarja, "da
je naša plovba po odprtem oceanu globalizacije neobhodna, toda pri tem nas mora voditi temeljni cilj - vrnitev k slovenstvu kot metafizični domovini našega bivanja. Ne izločitev iz univerzuma našega civilizacijskega prostora, ki ga v Homerjevi pesnitvi o Odiseju simbolizira antični grški svet, v sodobnih prizadevanjih evropskega človeštva po ostvaritvi
VRNITEV K ITAKI
Slovenci v procesih globalizacije
PETER KOVAČIČ PERSIN
20^
skupnega civilizacijskega prostora pa ga predstavljajo procesi evropskega združevanja, pač pa zakoreninjenost v lastni domovini, da bi lahko bili enakovredni in polno uresničujoči se državljani zdmžene Evrope (str. 10)
Že v prvem razmišljanju, O samopodobi Slovencev, nas avtor ozavesti, da samopodoba ni danost, temveč zadeva volje in dejanja. Kako je danes z našo (samo) podobo, pa kaže v prvi vrsti jezik kot 'prava domovina' (Humboldt) in obenem fenomen naroda kot posebne entitete. Jezik pa postaja danes le še sredstvo praktičnospora-zumevalnega izražanja, izpraznjen in nemočen, kar se kaže v izgubljanju funkcijskih vlog, siromašenju besedišča in v mačehovski kulturni politiki do domače knjižne produkcije in kulture sploh. Če je bila včasih tudi pri nas kultura 'paradni konj nacije' in zato deležna posebne skrbi, postaja danes le še tržno blago in servisna služba, ki pristaja zgolj ali na domačijski model ali na komercializacijo, s čimer se pogrezamo v povprečje in akulturacijo, družbeno anemijo in na reduciranje bivanja na materialno preživetje, kar je daleč od paradigme počlovečenja človeka. Kriza kulture, tako naše slovenske kot evropske, je družbeno pogojena in obenem izraz stanja naše civilizacije.
"Kultura je izvorni temelj narodove samobitnosti zato, ker je tisto področje človekove dejavnosti, ki oblikuje duhovno podobo človeka in skupnosti, osmišlja njegovo bivanje, mu daje možnost, da presega materialno danost svoje-
ga bivanja, in omogoča, da svoje duhovne dosežke posreduje bodočim rodovom. Tako se kultura v svojem najširšem smislu razkriva kot bistvena dejavnost človeka, po kateri se človekpočlovečuje in civilizira (Pogoji slovenske samobitnosti, str. 27) ". Avtor zakoreninjenost v svojem duhovnem jedru predstavi kot predpogoj obstoja in smiselnega bivanja, ki se vzpostavlja kot antagonizem nihilizmu vseenosti. Zato izgubo narodne identitete ne pojmuje kot naravnanost k občečloveški identiteti, ki je lahko le nadgradnja izvorne, temveč kot nivelizacijo zavesti človeškega bitja brez osebne istovetnosti, kar vodi v razkroj zahodne civilizacije, katere temelj je človek kot avtonomna subjektiviteta.
"Ohranjanje narodne identitete se tako izkaže kot izrazito kulturni projekt posameznika in narodne skupnosti, določneje izo-braženstva te skupnosti (str. 49) ", kar iz slovenske zgodovine slikovito odraža delovanje tako slovenskega protestantskega kroga kot Zoisovega ali Čopovega... Rakove rane naše zgodovinske zavesti in obenem šibke suverenosti vidi avtor v več alarmantnih segmentih: populacijski šibkosti, geopolitični izpostavljenosti, šibkemu gospodarstvu in socialni nestabilnosti, oblastniškem cinizmu, birokratizaciji, razseljenosti, neenotnem kulturnem prostoru, ideološki razcepljenosti, civilizacijskem dolgu, migracijskih tokovih, razkulturjenju družbenih elit ..., kar vodi, kot to definira Boštjan Zupančič, v individualno psihopatologijo, ki je med Slovenci konkretno prepoznavna v visoki stopnji suicidalnosti, alkoholizma
Pri Celjski Mohorjevi tudi spominska monografi|a Gradišnika
Pri Celjski Mohorjevi družbi so, kot poroča Slovenska tiskovna agencija, izdali in konec marca predstavili tri knjižne novosti: dokumentarno monografijo o Janezu Gradišniku, ki jo je uredil France Pibernik, najpomembnejšo dramo dubrovniškega komediografa Marina Držiča Nune Maroje v prevodu Andreja Arka ter povest Mila Dora z naslovom Mož, ki je znal leteti, ki jo je prevedla Alenka Novak.
Celjska Mohorjeva družba se je želela s priložnostno dokumentarno monografijo oddolžiti lani preminulemu pisatelju, jezikoslovcu, uredniku in priznanemu prevajalcu Janezu Gradišniku. Delo je uredil France Pibernik, ki je z Gradišnikom prijateljeval skoraj 40 let. Po njegovih besedah je Gradišnik pomembno prispeval k slovenski kulturi in duhovnemu življenju Slovencev v časih, ki mu niso bili naklonjeni.
Gradišnikovo pravo ime je bilo Ivan, a si ga je verjetno zaradi ljubezni do slovenskega jezika spremenil v Janez. V svojo literaturo je prenašal trpljenje iz vojnega časa, pozneje pa se je posvetil prevodom. Po Pibernikovem mnenju je status relevantnega prevajalca pridobil s prevodom romana Ernesta Hemingwaya Komu zvoni, kar je pozneje nadgradil še z drugimi imenitnimi prevodi, kot je prevod Joyceovega Uliksesa, za katerega je leta 1969 prejel nagrado Prešernovega sklada. Za svoje prevode je leta 2008 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Nune Maroje velja za prvo hrvaško učeno komedijo oziroma “commedia erudita”, meni urednica tokratnega slovenskega prevoda Tina Kozin. Drama naj bi bila sestavljena iz dveh delov, a je prvi del izgubljen. Delo je izšlo v knjižni zbirki Neminljivi. Drama, ki je bila prvič uprizorjena leta 1551, je pisana v prozi, uvaja govorjeni govor in junake, ki niso več idealizirani, pač pa imajo vse človeške lastnosti. Z njo je Držič uvedel nov tip komedije v hrvaški literarni prostor.
Andrej Arko je na predstavitvi knjige pojasnil, zakaj seje odločil za naslov Nune Maroje namesto sicer uveljavljenega Dundo Maroje: beseda nune vprimorščini pomeni stric in je blizu besedi nono. Pri prevajanju je zaradi jezika, ki sega v Trubarjev čas, imel kar nekaj preglavic. Povedal je, da se je pri besedah, ki imajo romanske korenine, naslanjal na kraško narečje, pri besedah germanskega porekla pa na štajerski dialekt.
Besedilo spremljajo obsežna razprava Milovana Tatarina, prispevek Gašperja Trohe o usodi drame na Slovenskem - imela naj bi okoli 10 uprizoritev - ter bibliografija o Držiču, ki jo je zbral Martin Grom. Navedene so tudi vse uprizoritve na slovenskih odrih, za kar je poskrbela Katarina Kocijančič. Odlomek iz drame sta na predstavitvi interpretirala v izvirniku hrvaški poznavalec Držiča Luko Paljetak, v slovenščini pa Pavle Ravnohrib.
Drobna knjižica Mož, kije znal leteti je prevajalki Novakovi, kot je dejala na predstavitvi, zaradi preprostosti segla v srce. Glavni junak dela, podnaslovljenega povest za odrasle in otroke, je študent Robert, ki reši ranjenega ptička. Ta ga pozneje nauči leteti. Skupaj si ogledata vse grozote sveta, kar Roberta vzpodbudi k prizadevanju za boljše življenje. Novakovo sta nagovorila dober in srčen značaj protagonista povesti in ideja, da se da s preprostim življenjem prispevati k lepšemu svetu.
Ilustracije k delu avstrijskega književnika Dora, ki seje rodil leta 1923 v Budimpešti srbskemu kirurgu, je prispevala Rita Berger.
in apatičnosti, kar hromi družbeno vitalnost in naciji jemlje suverenost.
"Za ustrezno orientacijo pri načrtovanju naše bodočnosti potrebujemo kritičen pogled v preteklost, ne samo zaradi izogibanja starim napakam, pač pa predvsem zaradi upoštevanja tistih silnic, ki so zavirale ali omogočale naš razvoj v preteklosti in ga bodo tudi v prihodnje (str. 73) ", navaja Kovačič-Peršin in poudari poravnanje civilizacijskega dolga, spravo, ne le kot politični akt, ampak kot moralno dejanje človečnosti, ki mora postati 'stalna drža odpuščanja krivde drugemu in sprejemanja drugega v njegovi drugačnosti', kar 'izhaja iz spoznanja, da je vsaka krivica skupno dejanje izzivalca in izvajalca zločina'.
Če je smisel države, da krepi in ohranja narodni obstoj, utemeljen na lastni kulturi, je tudi naloga države, da nacionalno kulturo podpira in razvija, saj je identiteta nacije še vedno eden od temeljev pripadnosti državi. Če pa pristajamo na princip, da je danes narod v integracij skih procesih ra-zumljen le kot ovira te globalizacije, ne potrebujemo ne svoje kulture ne svoje države. Tako razumevanje globalizacije nas torej nuj-
no vodi k dokončni poslovitvi od intimnega in družbenega prostora slovenstva.
Tudi če pogledamo na Slovenijo iz evropske perspektive, lahko že ugotavljamo, da je omejeno suverena država, ki vse bolj podlega ideologiji liberalnega nacionalizma, zato ostaja edina perspektiva slovenstvo (in z njim inkulturira-nost v nacionalno entiteto) kot metafizični prostor našega bivanja, kot in kolikor ga bo želel in znal osmisliti vsak posameznik, in s tem Vrnitev k Itaki retorično vprašanje osmišljenega bivanja sploh. "Vztrajanje v kulturnem bivanju predstavlja edino protiutež politiki uporabe človeka. In ohranjanje ter krepitev kulturne samosvojosti vsakega naroda ostaja nosilna vrednota evropskega sveta in njegove civiliziranosti (str. 200) ".
"Pričevati za metafizično bivanje človeka in naroda", navaja avtor v sklepnih mislih, "ostaja trajna naloga slovenske kulture in ustvarjalcev tudi v pogojih globalizi-ranega sveta. Tako bomo ohranjali prostor človekove svobode in humanosti odprt tudi prihodnjim rodovom, potrjevali življenjski smisel sebi in svojemu narodu (212) ".
Ines Cergol
Goriška Mohorjeva družba / Msgr. Rudolf Klinec: Dnevniški zapisi 1943-45
Dušni pastir, ki je v dnevniku "izklesal svojega ljudstva obraz"
Msgr. O. Simčič, R. Podbersič ml., I. Devetak, P. Černič
Končno so v tiskani obliki zagledali luč sveta dnevniški zapisi msgr. Rudolfa Klinca (1912-1977), goriškega duhovnika, zgodovinarja, kulturnika, pravnika in dolgoletnega tajnika Goriške Mohorjeve družbe. Goriška založba se mu je namreč želela pokloniti z zajetno publikacijo v zbirki Naše korenine, ki na več kot 400 straneh vsebuje njegove osebne zapise iz časa duhovniške službe v Velikih Ža-bljah na Vipavskem od junija 1943 do avgusta 1945.
Krstna predstavitev v prostorih Galerije Ars na goriškem Travniku v petek, 9. aprila, je privabila veliko ljudi, ki jih je uvodoma pozdravil predsednik GMD msgr.
Oskar Simčič. Kot avtorjev sobrat in sam briški duhovnik je povedal, da ob branju knjige podoživlja tiste čase, saj "to je tudi del moje zgodovine". Javno se je zahvalil dedičem, družini Kri-stančič-Devetak, ker so založbi zaupali rokopise, ki imajo posebno vrednost. Dr. Klinec je "v sebi nosil veliko bogastvo", imel je "širino pogledov in vizijo prihodnosti, globino, ki prevzame". Kot dolgoletni kancler je bil s svojim znanjem pomembna osebnost tudi na nadškofiji. Msgr. Simčič se je izrecno zahvalil tudi prof. Petru Černiču in Renatu Podbersiču ml, ki sta knjigo uredila, napisala spremno besedo in opombe ter sestavila kronologijo in bibliogra-
fijo, pa še Pavlu Medveščku za oblikovanje in tiskarni Grafica Goriziana.
Večer je vodil in povezoval novinar Igor Devetak, avtorjev pranečak, ki je povedal, da so svojce dr. Klinca že vsaj dvajset let redno obiskovali zgodovinarji, duhovniki in raziskovalci preteklosti z zamislijo, da bi dnevnike objavili. Po njegovem mnenju je najboljši razlog za objavo komaj danes "okoliščina, da pripadata urednika mlajši generaciji". Novinar je strica še opisal kot narodno čutečega Slovenca, zavzetega eku-menista, cerkvenega sodnika v Gorici in Benetkah. "Bil je človek vsestranskih zanimanj, predvsem za verska, socialna, zgodovinska in celo politična vprašanja". Imel je stike s pomembnimi osebnostmi svojega časa, predvsem pa je bil globoko in dosledno veren, pravi "dušni pastir", ki je znal nagovoriti vsakogar, se zavzeti za vsakogar, predvsem za navadnega človeka. To je ključ za pravilno razumevanje njegovih dejanj, izbir in opredelitev, predvsem pa duha dnevnikov. Devetak je tudi povedal, da je enega izmed dnevnikov, razstavljenega in skritega v kolesni "štangi", pretihotapil čez mejo v Gorico Jože-Sipko Paljk iz Velikih Žabelj. Dodal je tudi oseben spomin: čeprav je bil ob smr-
ti dr. Klinca star komaj osem let, ohranja v mislih živo in neizbrisno podobo strica v zatemnjeni delovni sobi, ki udarja v tipkalni stroj. "Že tedaj smo se otroci pri hiši učili spoštljive tišine". Podbersič se je na predstavitvi na poseben način zahvalil trem uglednim osebnostim, vpetim v goriško Cerkev, ki so bile odločilne za objavo dnevnikov; to so "duhovni sin" dr. Klinca in solkanski župnik Vinko Paljk, dolgoletni predsednik Inštituta za socialno in versko zgodovino g. Lui-gi Tavano ter zgodovinar in dolgoletni arhivist koprske škofije prof. Franc Kralj. Nato je dodal, da bi se dr. Klinec z objavo gotovo strinjal, saj je s svojim pisanjem nagovarjal ljudi. To misel je potrdil tudi Černič, ki je podčrtal, da je avtor pisal tudi zato, da bi dokumentiral in opravičil nekatere izbire v času, ki je bil res kompleksen. "Dnevniki niso namenjeni le zgodovinarjem, ampak vsem". Stereotipi v šolskih knjigah ne pomagajo razumeti tedanjega dogajanja, to delo pa lahko pomaga bolje razumeti čas in stiske v primežu različnih ideologij. Dnevnik nadalje govori o malo poznani temi, o slovenskem katoliškem taboru na Goriškem, ki je bil sprva razpet med uveljavljanjem nacionalne ideje in sodelovanjem z
vodstvom osvobodilnega gibanja v želji, da bi ga privedli v okvire demokratičnosti. Goriška duhovščina je bila zelo skeptična do domobrancev, "te opcije ni odobravala". Od januarja 1945 se je začela naslanjati na četniško gibanje oz. jugoslovansko vojsko v domovini, ker je v njem videlo osvoboditelje in legitimnega predstavnika sile, ki bi po vojni lahko omogočila priključitev Primorske jugoslovanski državi. O obliki zapisov je Podbersič povedal, da avtorja odlikujejo jasna berljivost, lepa pisava in veliko znanje, zlasti pa idejna profiliranost človeka z jasnim odklonom do vseh ideologij. V mali fari Velike Zabije in širše je bil poleg učitelja edini intelektualec, eden redkih, ki je imel - ilegalno - tudi radio in je zato bil tudi dobro informiran. Slovensko zgodovinopisje je preveč "kranjskocen-trično" in pozablja na ostale dežele, je še povedal Podbersič. V osrednji Sloveniji se primorska specifika premalo pozna. Zato sta Črniška kronika msgr. Alojzija Novaka in sedaj dnevnik dr. Rudolfa Klinca prvinska vira za študij primorske duhovščine med vojno na Primorskem: kdor bo
odslej pisal o tem obdobju, ne bo mogel mimo obeh del.
Izredno zanimiv je bil poseg g. Vinka Paljka, ki je spomnil, da so bili dnevniki delno objavljeni v Katoliškem glasu 1. 1963, "ob dvajsetletnici najbolj tragičnih dni v zgodovini primorskih Slovencev". Sam dr. Klinec, "župnik zareški", jih je v krajšem uvodu v tretji osebi predstavil kot "dnevnik dušnega pastirja, ki je živel v najožjem stiku s svojimi verniki in ki je v svoji duši doživljal njihove radosti in bolesti. Zato pa je v svojih zapisnikih izklesal ne svoj, temveč svojega ljudstva obraz". Solkanski župnik je nato prebral niz citatov o tem, kaj je za dr. Klinca pomenilo biti duhovnik, dodal oseben spomin in upanje, da bi kdo le imel srečo odkriti še tiste dnevnike, ki veljajo za izgubljene.
Potem ko je g. Tavano čestital založbi za objavo dragocenega vira "enega izmed najbolj resnih zgodovinarjev na naši zemlji", je Igor Devetak izrazil tri želje: da bi primerno zgodovinsko obravnavo dobila tudi vloga goriške in primorske duhovščine v povojnem obdobju, da bi mlada urednika odprla pot knjigi tudi med mlade in da bi se vsakdo pri branju teh zapisov tudi intimno seznanil z doslednim in pokončnim likom njihovega pisca. Podbersič je dodal še četrto željo: ta knjiga naj bo spodbuda za vse, ki hranijo zgodovinske vire, da jih dajo na razpolago zgodovinarjem, da bi ti lahko še naprej osvetljevali našo preteklost.
^ Goriška Mohorjeva družba
L.liUDULF/lhlEL
^ /J*
■J*** 6*&ckuo	,	«	krnj)	46	je	.v* s*
O oh**’
Msgr. RUDOLF KLINEC
DNEVNIŠKI ZAPIS11943-1945
Uredila, spremno besedo in opombe napisala Peter Černič in Renato Podbersič ml.
Dnevniške zapise dr. Rudolfa Klinca so v ponedeljek, 12. aprila, predstavili v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. Novo knjigo Goriške Mohorjeve družbe so predstavili zgodovinar dr. Boris Mlakar in oba urednika knjige, prof. Peter Cemic in mag. Renato Podbersič. Dr. Mlakar je ob tem opozoril na pomembnost izdaje nove knjige za poznavanje goriške preteklosti ter izid dnevniških zapisov primerjal z izdajo Čmiške kronike, ki jo je pred skoraj dvajsetimi leti prav tako izdala GMD.
Za intimno evropsko združevanje
Romani Borisa Pahorja v nemškem prevodu
Na avstrijskem veleposlaništvu so slovesno obeležili izid petih knjig tržaškega pisatelja Borisa Pahorja v nemškem prevodu. Zajeten knjižni zalogaj je izšel pri Mohorjevi družbi iz Celovca, prevedla pa sta ga Matthias Goritz in Urška P. Černe.
V nemščino so bili prevedeni romani "Im Labyrinth" (V labirintu), "Villa am See" (Vila ob jezeru), "Die Verdunke-lung" (Zatemnitev), "Gehei-me Sprachgeschenke" (Parnik trobi nji) in "Nomaden ohne Oase" (Nomadi brez oaze).
Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, je v uvodnem delu dogodka, ki so ga avstrijski gostitelji poimenovali kar soa-reja, besedo prevzel glavni urednik celovške Mohorjeve založbe Hemagoras Hanzi Filipič in dejal, da je bila odločitev za tako obsežno izdajo prevedenih romanov intuitivna, celo nagonska, saj je tematika Pahorjevih del zakoreninjena tudi v zavesti koroških Slovencev. Razkril je še, da bo avstrijsko ministrstvo za kulturo in šolstvo 26. aprila ob 14. uri na Dunaju Pahorju podelilo avstrij-
ski častni križec za izjemne kulturne dosežke.
Zgodbe o neodtujljivem dostojanstvu, ki bi ga morali spoštovati sleherni človek, ustanova
ali državni organ, je Filipič poimenoval kar Pahorjeva diktatura. Ta po njegovih besedah goji zavestno zvestobo slovenskemu jeziku in človekoljubju, čemur bi sam prisodil nič manj kot Nobe-
lovo nagrado za književnost. Pripomnil je še, da je tehnološki napredek res močno olajšal tiskanje knjig, vendar to ni mogoče trditi za prevajanje, ki ostaja dolgotrajen in sila zapleten postopek. Prevajalka Černetova je izjavo potrdila in dodala, da je bil maratonski prevajalski projekt zanjo in za kolego Gorit-za velik zalogaj, ki sta se ga po strateškem posvetu lotila s skupino prevajalcev mlajše genera-
cije.
Značajskost avtorjevih pripovedi je po njenem mnenju edinstvena. Razlago tega vidi v dejstvu, da je slovenski jezik veljal za prepovedanega ravno v času, ko
je mali Boris Pahor obiskoval osnovno šolo. Zato se je slovenščine naučil v kasnejših letih z branjem slovenske literature in kasnejšim pisanjem.
Pričujoča prevedena dela so nastajala z več desetletnimi razmaki, pri čemer je jasno opazen razvoj Pahorjeve knjižne slovenščine, ki bo po določenih besednih asociacijah vedno nekaj posebnega. Prevajalka je svoje delo v šali primerjala z računanjem kvadrature kroga, saj je pri tržaškem avtorju slovenskega porekla nemogoče ločiti obliko od vsebine. Avtor uporablja živo, asociativno, slikovito in svojevrstno spajanje besed, česar nemški bralec, ki potrebuje jasno opredeljene izraze, ne more razumeti povsem na isti način.
Posebej občutljiva se ji je zdela tema nacionalne zavesti in rodoljubja, ki v nemško govorečem prostoru še vedno zbujata prvinsko odklonilen in negativen odziv. Tako je raje kot na prevajalski mikro-ravni ostala Pahorjevim originalom zvesta v političnem in nazorskem okviru.
Kot posebnost je še podčrtala, da so imena obmejnih italijanskih krajev v prevodih ostala slovenska, ohranili so nekaj kraških narečnih besed in slovenskih stavkov. Po filološki plati je predstavila prevod romana Labirint, ki je nastal po Pahorje-
vih rokopisnih popravkih, in označila delo Nomadi brez oaze za navihano literarno mojstrovino, ki si hoče izboriti odprtost in vedrino; Pahorjevo pisanje je kot njegov duh, mladostno in razigrano.
Ob temeljitem prebiranju in dolgih pogovorih z avtorjem je spoznala, da ji predstavlja Boris Pahor sinonim za dobro, saj sam sebe nenehno preverja, popravlja in nadgrajuje tako, da ti-
sto dobro postaja vedno le še boljše. Pahor je odvrnil, da se nemščine ni maral učiti iz odpora do podreditve in prilizovanja takratnemu okupatorju. Kljub temu mu je minimalno znanje nemščine v taborišču verjetno rešilo življenje, saj je Nemcem koristil kot tolmač. Izid nemških prevodov je označil kot modro in pogumno pobudo za intimno zbliževanje držav v združeno Evropo.
Pisatelj Boris Pahor gost univerze v Padovi
V torek, 30. marca, je rektorat univerze v Padovi organiziral srečanje s pisateljem Borisom Pahorjem v okviru pobude “Incontri al Bo”, kjer že petnajst let zaporedoma prirejajo zanimiva srečanja z najvidnejšimi italijanskimi kulturniki mednarodnega pomena.
V dvorani Ippolito Nievo se je zbralo veliko število študentov, profesorjev in absolventov, ki so ob vstopu prof. Pahorja v avlo zaploskali v znamenje spoštovanja do tega živahnega in pokončnega pričevalca strahotnih dogodkov prejšnjega stoletja. Uvodni pozdrav sta mu namenila prof. Giorgio Tinazzi, odgovorni za kulturne dejavnosti univerze, in prof. Han Steenwijk, ki predava slovenski jezik in literaturo na leposlovni fakulteti v Padovi. Pisateljevo življenje in delo pa je predstavila prof. Tatjana Rojc, ki je najprej okvirno zarisala mejnike slovenske literarne zgodovine in vanjo postavila literarno ustvarjanje in osebnost Borisa Pahorja. Nato je spregovoril pisatelj sam o svojih mladostnih travmah zaradi nasilnega brisanja nacionalne identitete, o maturi, ki jo je opravil med služenjem vojaščine v Afriki, o taboriščih in povojnem vračanju v svet živih, o svojem študiju v Padovi, kjer je doktoriral pri prof. Croniu, o povojnem Trstu in o Kocbekovi aferi. Dve uri je publika očarano sledila - med poslušalci je bil tudi rektor univerze prof. Giuseppe Zaccaria - in ob koncu so se vprašanja kar vrstila. Ob slovesu na rektoratu, kjer se je Boris Pahor vpisal v knjigo pomembnih gostov, so izrazili namero, da bodo Pahorjevo diplomsko nalogo o Kocbekovi liriki, ki jo še hranijo v arhivih, ponatisnili. / (vrt)
NOVI
GLAS
Kratke
SSG-Oblomov, zadnje abonmajske ponovitve v Trstu in v Gorici
Ponovitvi predstave SSG Oblomov bosta v Mali dvorani Kulturnega doma v Trstu na sporedu še v soboto, 17. aprila, ob 20.30, v nedeljo, 18. aprila, pa ob 16.00. V ponedeljek, 19. aprila, bo goriška ponovitev v Kulturnem centru Lojze Bratuž s podporo družbe Splošna plovba. Vse predstave so opremljene z italijanskimi nadnapisi. Zaradi omejenega števila sedežev Male dvorane je rezervacija obvezna tudi za abonente na št. 800214302 ali 040 362542.
Popravek
V velikonočni številki smo ob sklepu sporočila tržaškega škofa Giampaola Crepaldija za postni čas, ki smo ga v nadaljevanjih objavili pod naslovom Od greha prestopimo k novemu življenju, zapisali, da je besedilo prevedel msgr. Franc Vončina, kar ne drži. Italijanski izvirnik je v slovenščino prevedel Aleksander De Luisa.
Praznik pokušnje vina, kruha in olja
SKD Barkovlje, ulica Bonafata 6, s pokroviteljstvom ZSKD in Slovenske prosvete prireja v soboto, 24. aprila, ob 20. uri Praznik pokušnje vina, kruha in olja. Vzorce, ki jih bo strokovna komisija ocenila, pridelovalci lahko prinesejo v društvo v ponedeljek, 19., ali torek, 20. aprila, od 19. do 21. ure (dve steklenici za vsak vzorec belega ali rdečega vina in eno četrtino litra olja). Prvi trije uvrščeni za belo in rdeče vino bodo deležni pokala in diplome strokovne komisije. Prvi trije uvrščeni za olivno olje bodo ravno tako nagrajeni. Komisije se bodo sestale v sredo, 21. aprila 1.1. Prisotni na prazniku, v soboto, 24. aprila, bodo pokušali in ocenjevali prve štiri vzorce belega in rdečega vina, ki bodo deležni kolajne občinstva. Vsi bodo lahko tudi pokušali prva tri uvrščena olja. Za prisotnost na Prazniku pokušnje kruha, vina in olja je nujna rezervacija (tel. 040 411635 - 415797).
SSk / Zasedanje tržaškega pokrajinskega sveta
Konec marca je zasedal tržaški pokrajinski svet Slovenske skupnosti. Pred začetkom obravnave dnevnega reda so člani sveta počastili spomin pokojnega dr. Zorka Hareja, ki je več kot desetletje vodil tržaški del Slovenske skupnosti in bil tudi več mandatov tržaški pokrajinski svetovalec ter odbornik za kmetijstvo in kulturo.
Pokrajinski tajnik Peter Močnikje orisal trenutno politično stanje v zvezi z izvajanjem določil zaščitnega zakona št. 38 iz leta 2001, ki se pomanjkljivo in nesistematično izvaja. Spomnil je na afero s cestnimi tablami, ki se zdaj, vsaj tako se zdi, postopoma rešuje ali na nerešeno točno zapisovanje imen in priimkov na dokumentih, ki se izdajajo preko državnega računalniškega sistema, celo proti notranji italijanski zakonodaji. Slovenski visoki izvoljeni predstavniki so nam jamčili, daje vse že skoraj rešeno, kar pa še zdaleč ni res. In to kljub dejstvu, da Občini Trst in Gorica izdajata dokumente preko tega sistema, kar dokazuje, da v Italiji primanjkuje le politična volja, saj oblast izigrava osnovne človekove pravice naših ljudi. Da ne govorimo o nemogočem obnašanju davčne izterjevalnice Equitalia: le-ta našim ljudem, ki sprašujejo po dvojezičnih davčnih polah in položnicah, odgovarja, naj vprašajo za njihov prevod pri “enotnem okencu” na ulici Piccardi v Trstu, saj je njen sedež v središču Trsta, kjer dvojezičnost ni obvezna! Kot da bi bile naše pravice odvisne od kraja, kjer ima sedež ustanova ali podjetje, ki upravlja javne storitve. S tem se dokazuje velika pomanjkljivost zakona, kije bil slabo zapisan, na kar je SSk stalno, a zaman opozarjala. Po drugi strani je Močnik spomnil na samovoljno ravnanje nekaterih javnih in zasebnih ustanov, ki so brez vsakršne pravne podlage na primer “prekrstile” naselje Pesek v Dolinski občini v popačeno ime Pese. Gre za zadeve, ki se tičejo osnovnih človekovih pravic in ki pogojujejo vsakdanjo manjšinsko politiko, zato mora slovenska stranka izdelati svojo politično strategijo, da se na vseh ravneh postavi po robu tem zlorabam in da zagotovi pravilno spoštovanje zakonov. V zvezi s tem je nerazumljivo, da celotna manjšina do danes ni bila sposobna zaposliti diplomiranega pravnika, ki bi bil na razpolago izvoljenim predstavnikom, organizacijam in našim ljudem, da bi pri vsakem novem zakonu ali sklepu skrbeli, da se popravi in uresniči, kar zakon predvideva. Nikakor ne smemo dopustiti, da bi se ponovilo to, kar seje na primer zgodilo v zvezi s slovensko sekcijo na Tartiniju: v zaščitnem zakonu je sicer predvidena, a je postala neuresničljiva, ker reforma konservatorijev ni zaobjela tudi zakona 38 iz leta 2001, ki v tem smislu ni bil popravljen. Na koncu je pokrajinski svet osvojil predlog tajništva stranke, da strokovne komisije sveta ob najširši udeležbi tudi zunanjih sodelavcev čim prej preučijo stanje izvajanja zaščitnega zakona na raznih področjih, ugotovijo vrzeli in pomanjkljivo izvajanje ter nakažejo pot za dosledno uresničevanje zaščitnih norm v korist slovenske manjšine ter vse potrebne posege. Po mnenju pokrajinskega sveta je to nujna prvenstvena naloga, ki bi morala biti enako pri srcu vsem organiziranim komponentam manjšine. Pokrajinski svet SSk je tudi čestital članu Ivu Jevnikarju za prejem prestižne nagrade sklada Josipa Jurčiča v Sloveniji za leto 2009.
SLOVENSKO PASTORALNO SREDIŠČE in ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
prirejata
ob sv. misijonu 2010 za Slovence mesta Trst
KONCERT NABOŽNIH PESMI
oblikoval ga bo KOMORNI ZBOR AVE
četrtek, 15. aprila 2010, ob 20.30 cerkev sv. Jakoba v Trstu
PSIHOANALITIČNI p—\|) | I K A
KULTU RN I T(g)l\U/V\
LOČITEV IN IZGUBA:
RAZVOJNE ETAPE IN TRAVMATIČNI DOGODKI V OTROKOVEM ŽIVLJENJU SODELUJEJO:
SUZANA PERTOT, VERONIKA LOKAR IN HEKTOR JOGAN
PETEK, 16. APRILA OB 17.30 NARODNI DOM, UL. FlLZI 14, TRST
M Predvelikonočno srečanje s p. Šegulo
ubi Boga in svojega bližnjega kot samega sebe!
nje boljšega sveta imajo namreč trajno vrednost.
Božje zapovedi predstavljajo neločljivo celoto, vse so med sabo povezane in v tesnem odnosu druga z drugo, je začel razlago posamičnih zapovedi Šegula. Vseh deset pa lahko najde skupni imenovalec v besedi "ljubi Boga in svojega bližnjega kot samega sebe", ali po sv. Avguštinu, "ljubi in delaj, kar hočeš". Spoštovanje Boga, človeka, staršev in predstojnikov, odnos do sočloveka in zgled v družbi so osnove iskrene vere, v zapovedih pa najdemo tudi odgovore na problematiko splava in evtanazije, na temeljni pomen socialne pravičnosti in solidarnosti, kažejo pa tudi pot v svetu laži in potvarjanj sredstev javnega obveščanja. Nevoščljivost, o kateri govori deseta zapoved, je ena glavnih grehov današnjega časa, je dejal Šegula, ki je svoj poseg strnil v besede "čas je, da kristjani ponesemo v svet Besedo" in med slušatelji izzval bogato diskusijo.
nmi;n Naša beseda 2010
Bog zaupa človeku, ali mu bomo tudi mi?
Slovenski verniki župnije sv. Jerneja na Opčinah, pri Banih in pri Ferlugih so na oljčno nedeljo prejeli v roke tradicionalni župnijski zbornik Naša beseda. Naslovnica sestoji na prepletanju dveh podob: nad ozadjem, v katerem je fokusiran zvonik openske cerkve sv. Jerneja, kraljuje skulptura, delo pokojnega umetnika, domačina Marija Sossija.
Velikonočna revija, ki jo je izdal Župnijski pastoralni svet openske župnije, založila pa Društvo Finžgarjev dom in založba Mladika, se kot običajno odpira z mislijo domačega dušnega pastirja g. Franca Pohajača. Župnik se v zapisu poglablja v vprašanje, ki si ga človek od vekomaj postavlja. Bog: kdo je, kakšen je, kakšen je njegov odnos do človeka, kakšen
naj bi bil odnos človeka do Boga? G. Pohajač ugotavlja, da nazadnje ostajamo pri ugotovitvi: "Človek ob vseh svojih razmišljanjih Boga ne more dojeti", ker človek niti samega sebe marsikdaj ne dojema, še manj drugega. Kako naj bi zatorej dojel Ono "vse presegajoče, neskončno bitje, ki mu pravimo Bog"! Openski dušni pastir se tako obrača k Svetemu pismu, kjer lahko razberemo, kaj nam Bog govori o sebi in svojem odnosu do nas. V knjigi se iz Božjega zagotovila ljudstvu - pridem, da ga rešim iz sužnosti - vidi Gospodova naklonjenost do človeka. Taka ljubezen pa zahteva etično držo, ki se je človek mora držati. "V evangeliju Jezus pravi, da se kot razumna bitja ne moremo obnašati neodgovorno, ne moremo iskati krivde le pri drugih, ne
P. Andrej Šegula
Ponedeljkov večer pred velikonočnimi prazniki je v Društvu slovenskih izobražencev imel v gosteh patra minorita Andreja Šegulo in predstojnika Slovenskega pastoralnega središča v Trstu msgr. Marija Gerdola. Šlo je za predstavitev skorajšnjega mestnega misijona za slovenske vernike v mestu, pater Šegula pa je spregovoril na temo Božje zapovedi kot izziv za današnji čas. Večer v Peterlinovi dvorani je bil torej za člane in prijatelje DSI trenutek duhovne poglobitve pred Veliko nočjo in tudi uvod v misijon.
Današnji vihravi čas moralne
in gospodarske krize je bil izhodišče Šegulovega razmišljanja. Živimo namreč v času ekstremov, v katerem še odločneje prihaja na
dan vprašanje o vlogi kristjana v družbi. "Če hočemo kaj spremeniti, moramo začeti pri sebi, šele nato lahko stopimo med ljudi", je bil jasen predavatelj. Tudi in še posebno v času krize se namreč kaže razlika med nevernimi in vernimi, ki jim pravi odgovor za vsakdanji korak lahko nudi deset božjih zapovedi. Njihova jasna beseda, široka sporočilnost, spoštovanje sočloveka in graje-
Nadškof Crepaldi blagoslavlja misijonsko svečo (foto IG)
CERKEV
Tržaška škofija
Začel se je Sveti misijon za slovenske vernike
popoldanskih urah pa so pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu darovali službo Božjo za družine in blagoslovili otroke. V ponedeljek so misijonarji obiskali starejše vernike po domovih za ostarele. Naslednjega dne so patri darovali mašo zadušnico na mestnem pokopališču, v sredo pa sta bila pri Novem sv. Antonu osrednje spokorno bogoslužje in križev pot, v večernih u-rah pa je bilo v Domu Jakoba Ukmar-ja srečanje z mladimi zakonci. Marijanski dan, danes, četrtek, 15., je posvečen Mariji evharistični ženi: po maši s hvalnicami bo pri sv. Jakobu čaščenje sv. Rešnjega telesa ob kipu fatimske Marije romarice, v večernih urah bo ravno tako pri sv. Jakobu slovesna sv. maša z govorom in petjem Združenega zbora ZCPZ, sledil bo koncert nabožnih pesmi zbora Ave iz Ljubljane. V petek, 16. aprila, bo ob 20.30 na sedežu Slovenskega kluba okrogla miza z naslovom Vera danes, ki jo bo vodil Tomaž Simčič. V soboto, 17. aprila, bosta v Marijanišču srečanje z mladino in koncert p. Janeza Ferleža. Misijon se bo končal v nedeljo, 18. aprila, s sklepnim bogoslužjem, ki ga bo tržaški škof, nadškof Crepaldi, ob 16. uri imel v cerkvi Novega sv. Antona.
IG
V župnijah, kjer je slovenska služba Božja, poteka Sveti misijon, ki se je začel s slovesno sveto mašo v šentjakobski cerkvi v soboto, 10. aprila; daroval jo je tržaški škof Giam-paolo Crepaldi ob somaševanju vodje Slovenskega pastoralnega središča msgr. Marija Gerdola, škofovega vikarja za Slovence msgr. Franca Vončine in ostalih slovenskih duhovnikov.
Misijon je izkušnja, ki vernike obvezuje, da postanejo zvestejši Jezusovi učenci, in jih usmerja k temu, da se podajo na pot svetosti ter odmerijo več časa prizadevanju za svojo dušo: na tak način se bo življenje posameznega verni-
ka in njegove družine izboljšalo, v družbeno tkivo pa bo zrl z dej av-nim in poglobljenim elanom. "Mestni misijon mora pomagati, da bomo odkrili svojo krščansko poklicanost", je dejal tržaški škof, nadškof Giam-paolo Crepaldi, pri slovesnem bogoslužju, ko je slovenskim patrom minoritom Janezu Šam-perlu, Danilu Holcu, Tomažu Ma-jcenu, Janezu Frležu, Francu Murku, Romanu Tkaucu, dr. Andreju Šeguli ter sestrama Andreji Kete in Gabrijeli Konciliji z izročitvijo mi-
sijonskega križa zaupal to zahtevno nalogo.
Bogat program se je razpredal od nedelje dalje, ko so patri minoriti darovali maše po slovenskih župnijah in imeli prvi stik z verniki; v
Slovenskim vernikom v župniji sv. Jerneja na Opčinah
tematike. Ravno tako je razširjen spekter sodelavcev Naše besede, ki šteje poleg domačih peres in stalnih sodelavcev tudi nekaj izjem, ki dajejo reviji širši kulturni pridih. Revija je v letih spremenila tako podobo kot obseg. Daleč so namreč časi, ko je prva številka Naše besede izšla leta 1984 na petih ciklostilnih papirjih. Glasilo openske župnije je
tedaj nastalo na podlagi zamisli prof. Ivana Artača in prof. Vinka Beličiča, župnijski pastoralni svet je njun predlog takoj podprl. Publikacija je sčasoma pridobivala tako obseg kot kakovost, skratka postala je versko-vzgojna, družbeno, poljudnoznanstvena in kulturna revija.
IG
moremo Bogu predpisovati, kaj naj kaznuje in pri čem naj na eno oko zamiži, kot odraslim pametnim ljudem razločno pravi: če se ne spokorite, boste enako pokončani; Jezus s priliko o smokvi (Lk 13,6 - 9), ki še ni obrodila, poudarja neusahljivo božjo ljudo-milost, ki vedno znova daje človeku možnost, da najde pravo pot do Boga: Bog zaupa človeku, ali mu ne bomo tudi mi? Zaupajmo mu! Ne bo nas razočaral"! Bogata vsebina se razteza na podlagi zapisov literarne, zgodovinske, spominske in aktualne ter šolske
NOVI
PETERLINOVA DVORANA
DSI in Knjižnica Dušana Černeta
Edvard Kocbek, pričevalec
našega
Obvestila
Vsaka demokracija pade tudi na usodi posameznika. S tem svarilom je založnik založbe Karantanija David Tasič sklenil večer, ki ga je DSI v sodelovanju s Knjižnico Dušana Černeta namenil publikaciji Igorja Omerze z naslovom Edvard Kocbek Osebni dosje št. 584. Večer je vodil novinar Ivo Jevnikar.
Sedanji položaj v slovenski družbi ods-likava namreč razkrajanje moralnih vrednot, izraža nezadovoljstvo, razočaranje	do
demokratične ureditve: ta okvir bi "sile, ki so bile nekoč poražene, a poraza še niso priznale", zlahka izrabile zato, da bi kolesje zgodovine pognale nazaj v čas, ko je bila režimska ureditev družbe naravnana na logiki odvzemanja osebne in intelektualne svobode, skratka dostojanstva. "Omerza v svoji knjigi razkriva metode, ki jih je nekdanji sistem vzpostavil do obravnave posameznika. Poudariti gre, da lahko jemljemo Kocbekov primer za vrh ledene gore, pod morsko gladino pa se razprostira večji del zamolčanih usod slovenskih ljudi, ki so zaradi nasilja končali celo v psihiatričnih bolnišnicah", je svaril Tasič, ki je bil svojčas član slovite četverice (poleg njega so jo sestavljali še Ivan Borštner, Janez Janša in Franci Zavrl), ki so jo oblasti aretirale in s tem storile, da je pognalo cvetje slovenske pomladi.
Takrat je bil avtor knjige Igor Omerza član Odbora za varstvo človekovih pravic, ki ga je vodil Igor Bavčar (prisoten je bil med občinstvom v Peterlinovi dvo-
rani). Kasneje je bil Omerza državni poslanec (1992-96) in ljubljanski podžupan. Vedno ga je zanimala tudi polpretekla politična zgodovina. Pred časom je tako Omerza sprejel nalogo, da uredi knjigo o vlogi Odbora za varstvo človekovih pravic pri demokratizaciji Slovenije. Med raziskovanjem je naletel na lik in politične
prigode Edvarda Kocbeka, ki so ključnega pomena za razumevanje polpretekle slovenske zgodovine. Zato je kot uvod v obravnavo časa "slovenske pomladi" najprej napisal knjigo o Kocbeku, v kateri obravnava različna obdobja pesnikovega življenja. Študijo začenja s predvojnim sporom, ki ga je Kocbek imel s Cerkvijo glede španskega dogajanja, analizira pa tudi ločitev duhov med katoličani v času vojne. Osrednji del knjige je namenjen intervjuju, ki sta ga Boris Pahor in Alojz Rebula imela s Kocbekom o povojnih pobojih v Sloveniji in o značaju povojnega režima. Intervju je v brošuri Edvard Kocbek - Pričevalec našega časa izšel pri Zalivu v Trstu leta 1975. Kocbekovo razmišljanje je tedaj povzročilo policijsko gonjo
na obeh straneh meje, v matični Sloveniji pa tudi moralni in politični pretres z dolgoročnimi posledicami tako za Pahorja kot za Kocbeka. Omerza je na večeru v Peterlinovi dvorani dejal, da je Kocbek kot kristjan vseskozi čutil moralno potrebo, da izpove svoj pogled na povojne dogodke, v katere je bil vpleten kot član par-
tizanske koalicije. "Kardelj je vedel, da se v opozicijskih krogih snuje intervju s Kocbekom, zato ga je predčasno napadel v Delu: s tem dejanjem režima se je pesnik čutil legitimiranega, da nastopi proti potvarjanju zgodovine", je dejal Omerza; pisatelj Boris Pahor, eden od glavnih akterjev takratnega dogajanja, pa je pred občinstvom jasno izpostavil etično držo Edvarda Kocbeka, zlasti v navezi z najžlahtnejšim izročilom Narodno osvobodilnega boja, "ki ni bil samo revolucija. Kocbek je v NOB-ju vedno ločil njegovo pošteno stran od nepoštene". Pahor je tudi poudaril dilemo, pred katero so se mnogi antifašisti in tudi on sam takrat znašli: stopiti med partizane se je spričo okoliščin zdelo najmanjše zlo. Če pa bi bilo vodstvo NOB vsaj toliko
dalekovidno in dejansko sprejelo tudi idejno zasnovo krščanskoso-cialcev, bi se zgodovina razvila po čisto drugačnih tirih: "Žal pa so s svojimi dejanji pokopali druge in sebe", je grenko pripomnil pisatelj.
Omerza se je pri pisanju naslanjal na osebna pričevanja, objavljene in številne neobjavljene vire, zlasti iz političnih in udbovskih arhivov. Z mnogimi podrobnostmi je razpredel politične in policijske metode prejšnjega režima (zasledovanja, prisluškovanja, zasliševanja, ustrahovanja itd.), vključno z delom režimskih sodelavcev na Tržaškem (Udba je imela takrat v Trstu 60 pozicij). Kocbek je bil desetletja nadzorovan s poštno in telefonsko kontrolo, tajnimi preiskavami, sledenjem, obkrožen je bil z desetinami ovaduhov. Za predavalno mizo je sedel tudi Kocbekov sin, pesnik in dramatik Matjaž Kocbek, ki mu knjiga pomeni pravo "emocionalno regresijo": "V tej knjigi odkrivam življenje svoje družine kot v romanu", je dejal in nanizal vrsto hudih anekdot, ki jih je bila deležna njegova družina zaradi politične izpostavljenosti očeta. "Oče je vedno sumil, da mu prisluškujejo, zato je med obiski v svojem študiju imel vedno prižgan radio. Ko sva z bratom leta 1969 prepleskala stanovanje, sva v hiši odkrila mikrofone..."
Edvard Kocbek ni bil za režim nevaren zato, ker bi v krogu somišljenikov snoval zaroto zoper družbeno ureditev. Bali so se njegove intelektualne in etične postave, zlasti pa njegove aktivne vloge v NOB, zaradi česar bi lahko imel ravno znotraj socialistične ureditve 'nevarno' legitimacijo. Kot je sam Kocbek o sebi dejal v izpovedi v kratkem filmu režiserja Milana Ljubiča, ki so ga delno predvajali tudi na Donizettijevi, je bilo v njem vedno nekaj protestantskega, "nekaj, kar osporava, kar presoja in obsoja" - E. Kocbek.
IgoiGregon
Zveza cerkvenih pevskih zborov vabi na koncert revije Primorska poje 2010, ki bo v petek, 23. aprila, ob 20.30 v Kulturnem domu Igo Gruden v Nabrežini. Nastopili bodo: ŽeAPZ Pedagoške fakultete Koper, MoPZ Lipa - Ravnica, MePZTrnovo - Nova Gorica, MePZ Mačkolje, Vokalna skupina Goldinar - Postojna, DPZ Radost -Godovič.
Ob svetem misijonu v Trstu
Slovenska Vincencijeva konferen-ca vabi svoje člane, sodelavce in prijatelje na srečanje z misijonarjem, ki bo v petek, 16. aprila, ob 16. uri v Domu šolskih sester pri Sv. Ivanu (ul. delle Docce 34). Najprej bo sv. maša z govorom, po maši pa skupno srečanje z misijonarjem ter priložnost za osebne pogovore. Župnija Sv. Jerneja v Barkovljah prireja v soboto, 17. aprila 2010, koncert nabožnih pesmi v župnijski cerkvi. Oblikovali ga bodo: gojenci Glasbene matice, Ivana Milič - flavta, Jan Zobec -fagot, Matjaž Zobec - orgle, ki jih vodi prof. Erika Slama Zobec; sopranis-tka Darja Vitez, basist Aldo Žerjal ob spremljavi organista Matjaža Zobca. Pisatelj Igor Gerdol pa bo predstavil drugo slovensko knjigo Lunin mrk.
Licej Franceta Prešerna prireja niz predavanj, kijih bodo oblikovali priznani strokovnjaki iz Slovenije. Na prvem bo
izkušena diplomirana socialna delavka Ana Ziherl iz Ljubljane spregovorila o strahovih, ki se skrivajo za problematiko hrane in teže pri mladostnikih. Vabljeni so starši učencev in dijakov vseh slovenskih šol ter vsi, kijih ta vprašanja zanimajo.
Srečanje bo potekalo v torek, 20.4.2010, v dvorani Zadružne kraške banke na Opčinah s pričetkom ob 18. uri.
Darovi
Za rojansko glasilo Med nami: v
spomin na Matejko Maver daruje Diomira Fabjan 50 evrov.
Za društvo Rojanski Marijin dom: v
spomin na teto Gabrijelo Zavadlav daruje Cecilija 30 evrov.
Ob smrti Bruna Kralja daruje Helena Prelli 50 evrov za misijone.
Za nakup riža otrokom patra Pedra Opeke, ki deluje v misijonu na Madagaskarju, darujejo: Helena Prelli 60 evrov, Marija Ferluga Udovič 70 evrov in Tatjana Slosar 60 evrov, NN 60 evrov. Svetoivanska dobrotnica daruje 250 evrov za Misijon pri Sv. Ivanu.
V spomin na dragega bratranca Dolfija Repinija darujeta Magdy in Grazia 25 evrov za Marijin dom pri Sv. Ivanu.
Ob 10. obletnici smrti najine predrage mame Sonje Stubel darujeva Pavel in Tanja 50 evrov za sirote zadnjih balkanskih vojn v nekdanji Jugoslaviji (Šolske sestre pri Sv. Ivanu v Trstu).
6.4.2009	6.4.2010
ANTON KORŠIČ
Eno leto v grobu spiš, a v naših srcih ti živiš, ne mine ura, dan ne noč, med nami vedno si navzoč.
Solza, žalost, bolečina te zbudila ni, ostala je praznina, ki hudo boli.
Žena Jožica, hčerki Mirjam, Anastazija, zet Alessandro, vnuka Marko in Peter.
Trst, 4. aprila 2010
Razmišljanje
Po uspehih otroških zborov v Zagorju
Letošnja pomlad je za zamejsko zborovsko kulturo polna lepih obetov. Najprej smo v nedeljo, 21.3., lahko sledili letošnji reviji Pesem mladih v organizaciji ZCPZ, na kateri je nastopilo kar 38 zborov. Razveseljivo je dejstvo, da je sodelovalo 9 otroških vrtcev, ki so v glavnem pokazali pedagoško zelo primeren pristop. Polovico ostalih so sestavljali šolski zbori, kar potrjuje, da se zborovska pesem na resen način vadi in izvaja tudi
na osnovnih in nižjih srednjih šolah. Ostalih 15 pa so bili zbori in skupine, ki vadijo v društvih na Tržaškem. Slišali smo v glavnem kakovostne in zanimive pesmi, ki se niso ponavljale, med drugim tudi več prav lepih novosti. Skoraj pri vseh zborih je bila opazna večja skrb za lep zvok, ta vidik pa bi še kazalo poglobiti. Z organizacijskega vidika pa bi kazalo to tako množično revijo preurediti. Drugi pomemben dogodek, ki ga velja poudariti, je sodelovanje
treh zamejskih zborov na letošnji 22. tekmovalni reviji otroških in mladinskih zborov v Zagorju ob Savi, ki ga prireja Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. V torek, 30.3., je nastopil OPZ Kraški cvet, ki ga vodi s. Karmen Koren, 31. 3. pa sta nastopila OPZ Fran Venturini od Domja, ki ga vodi Suzana Žerjal, ter OPZ Emil Komel iz Gorice, ki ga vodi Damijana Čevdek Jug. Vsi trije zbori so se v zelo kakovostni selekciji odlično uvrstili. OPZ Kraški cvet iz Trebč in OPZ Komel sta bila uvrščena med zbore, ki zaslužijo zlato (prvi s 87, drugi z 80 točkami), OPZ Fran Venturini, ki je le nekaj dni prej nastopil na zahtevnem koncertu v dvorani Tripcovich pri pevsko zahtevni predstavi z mednarodno operno
akademijo Križ v koncertu Sprehod po Broadwayu, pa se je uvrstil med srebrne zbore s 76,7 točke. Če ob tem pomislimo, da je na zagorski reviji nastopilo kar 17 otroških zborov in 16 mladinskih zborov, ki so bili, kot so potrdili vsi, ki so sledili vsem nastopom, izredno dobro pripravljeni, smemo govoriti o res pomembnih uspehih. Zanimiv se nam ob tem zdi tudi podatek, da je bilo ob naših treh še 8 zborov iz širšega primorskega prostora. Vsem je treba čestitati za kakovostno zastavljeno delo in pedagoške ter glasbene uspehe. O bogati pevski pomladi pričata še dva dogodka. Gre za 10. izvedbo revije Zlata grla, ki je bila minulo soboto v Sovodnjah v revialni obliki, naslednjega dne pa v Cen-
tru Bratuž v Gorici v tekmovalni. V občinskem gledališču France Prešeren v Boljuncu pa je bila v nedeljo, 11. t. m., mednarodna revija otroških in mladinskih pevskih zborov Poje vam mladost v priredbi KD Fran Venturini od Domja in v sodelovanju z ZSKD. Ti lepi glasbeni dogodki, to delo,
ki ga v otroško in mladinsko petje vlagajo mnogi skrbni in dobro pripravljeni zborovodje (v glavnem so to ženske!), nam daje upati, da se bo postopoma popravilo tudi stanje pri odraslih zborih, ki vse bolj potrebujejo generacijsko prenovo.
V. J.
Zveza cerkvenih pevskih zborov čestita zboru OPZ Kraški cvet in
zborovodji s. Karmen Koren
za odlično uvrstitev na tekmovanju 22. revije otroških in mladinskih zborov v Zagorju ob Savi, na katerem je zbor prejel 87 točk in zlato priznanje ter za podoben “zlati” uspeh na tekmovalni reviji Zlata grla v Gorici,
h mi: El Kosovelov dom
Festival otroške popevke - Brinovka 2010
Da bi Kosovelov dom v Sežani nadgradil program otroške ponudbe, se je njegovo vodstvo odločilo za posebno potezo, ki se je po večletni zgolj idejni želji končno udejanjila v Festivalu otroške popevke - Brinovka 2010. Pobudo so ob prisotnosti direktorja KDS Gojmira Lešnjaka -Gojca in jazz glasbenika Aljoše Jeriča ter ostalih sodelavcev sežanskega gledališča predstavili na sedežu internetnega porta-
la Slomedia v Trstu.
Festival Brinovka 2010 bo potekal v Kosovelovem domu v drugi polovici septembra, kar se bo ujemalo tudi s sklepom občinskega praznika. Prireditelji festivala so želeli na svojevrsten način spodbuditi otroško ustvarjalnost na tem robu slovenskega ozemlja, katerega etnična podoba sega tudi čez mejo. Pobuda namreč konkretno spodbuja skupni slovenski kulturni prostor, saj vabi k sodelovanju
ne le slovenske otroke iz italijanskega zamejstva, temveč tudi mlade pevce iz avstrijske Koroške.
Festival je namenjen otrokom do 12. leta starosti. Rok za prijavo bo zapadel 25. aprila. Ravnatelj Kosovelovega doma Gojmir Lešnjak - Goje je na tiskovnem srečanju izrazil željo, da bi festival postal neke vrste stalnica, po zgledu Festivala slovenske popevke. Goje je hkrati dodal, da je letošnja prva izvedba festivala poskusne narave, v prihodnje pa naj bi se množica mladih interesentov razvrstila na podlagi področnih pevsko-žanrskih festivalov, na zaključnem večeru pa bi tekmovali zmagovalci le-teh. Tokrat pa bo strokovna komisija presodila nivo prijavljencev in
izbrala najboljših štirinajst. Za pesmi, ki se bodo uvrstile na sklepni tekmovalni del meseca septembra bodo priredili posebne aranžmaje, mladim pevcem pa bo stal ob strani dvajsetčlanski big band orkester, ki ga bodo sestavljali glasbeniki iz obmejnega slovenskega pasa in zamejstva, ter OPZ Ada Škamperle iz Sežane. Za celotno glasbeno plat je zadolžen jazz glasbenik Aljoša Jerič. "Dela bo veliko", je povedal, "želeli pa smo omogočiti vpis res vsem, zato si bomo kar sami prevzeli večji del bremena v zvezi z glasbo". Festival bo po vsej verjetnosti snemala tudi državna televizija, možno pa bo sodelovanje tudi slovenskega oddelka deželnega sedeža RAI za FJK.
Pogoji za prijavo na festival, ki ga ob Kosovelovem domu - kulturni center Krasa prirejajo še Dometra d. o. o. in JSKD OI Sežana ter ga finančno podpirajo občina Sežana in donatorji, so naslednji: pesmi morajo biti napisane v slovenskem jeziku; besedilo pesmi mora imeti primerno vsebino za otroško popevko; pesmi ne smejo biti predhodno izdane na nosilcih zvoka. Če festivalska komisija za izbor pesmi meni, da prijavljena pesem nima primerne vsebine, si pridržuje pravico do zavrnitve le-te in otroku/om vseeno omogoči nastop s skladbo po izboru komisije: dodeljena mu bo torej prej pripravljena pesem. Pomembno je tudi dejstvo, da želijo prireditelji spodbuditi čim
bolj pristen odnos do petja, zato se bodo morali pevci preizkusiti v živo, se pravi, da t. i. playback ni dovoljen. O izboru pesmi odloča festivalska komisija za izbor pesmi v sestavi Ivo Bašič, Aljoša Jerič, Igor Kos, Aleksander Peršolja, Magdalena Svetina Terčon. Na zaključnem večeru pa bo strokovna žirija, ki jo bodo sestavljali predsednik Moj-mir Sepe in člani Milan Dekleva, Aljoša Jerič, Tinkara Kovač, Igor Leonardi, podelila tri nagrade, občinstvo pa bo podelilo svojo. Prireditelji priporočajo zato, naj starši in učitelji glasbenega pouka spodbudijo čim večje število mladih obetavnih pevcev, da bo izbor na FOP-u Brinovka čim bolj kakovosten.
IG
Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec s Slovenci na severnem robu dežele
Kanalska dolina in Rezija dihata s pljuči naših ljudi
VIDA VALENČIČ	KO	SE	DOTAKNEŠ	OSEBE
Trud' ki je vreden vsake sekunde
Ravnokar sem prebrala žalostno vest: ameriška neporočena ženska je posvojenega ruskega osemletnika po sedmih mesecih samega odposlala nazaj v Vladivostok, se s hostesami dogovorila za njegovo varnost na poti in vodji sirotišnice preklicala posvojitev. V pismu je krivila posredovalno agencijo prikrivanja resničnih podatkov o veliki značajski agresivnosti dečka (deček naj bi se v ameriškem domu stalno agresivno vedel do svojega novega, ameriškega brata, do matere, sošolcev in sosedov).
Vest je upravičeno šokirala javnost. Ne samo: povzročila je težave tisočim parom v svetu, ki že leta čakajo na telefonski klic iz Rusije in nimajo nič skupnega z neodgovornim obnašanjem ameriške samske matere.
Kdor zagovarja kot edino rešitev posvojitev na daljavo, ni nikoli videl, niti na televizijskem posnetku, morda tudi nikoli nič bral ali slišal o sirotišnicah v določenih, predvsem vzhod-no-evropskih državah. Ravno tako ne ve ničesar o resničnih življenjskih pogojih teh otrok, ki si žele najosnovnejše: imeti družino. Posvojitev na daljavo te lahko materialno preskrbi, ne more pa ti dati tega, česar morda nisi nikoli spoznal. Pred časom sem službeno spoznala realnost, ki se lahko zdi še tako majhna in omejena, v resnici pa je ena tistih malih realnosti, ki ti na-stežaj odpre vsa okna, ki jih premoreš. V Trstu obstaja sobotni tečaj ruskega jezika in pesmi, namenjen ožji skupini ruskih otrok v tem mestu: otrokom ruskih mater ali očetov ter otrokom, ki so jih italijanski starši posvojili v Rusiji ali kaki drugi nekdanji-sovjetski državi. Odločitev je seveda zelo osebna in je nedvomno vezana na posamični primer otroka: nekateri posvojeni otroci avtomatično povezujejo vsako besedo rodnega jezika s pomanjkanjem ljubezni, kakršnekoli gotovosti in z življenjsko ogroženostjo, ki so jo morda okusili ravno v tistem življenjskem obdobju, ko bi morali biti najbolj varovani. Spet drugi čutijo močno vez s
svojimi najzgodnejšimi slušnimi spomini in so slednje že metabolizirali.
Eno takih sobot sem spoznala Američanko, poročeno s Tržačanom. Par je posvojil najprej dečka iz Ukrajine, nekaj let kasneje pa še deklico.
"Mislim, da si je skoraj nemogoče predstavljati nekaj slabšega od tega, kar sem videla v tisti ukrajinski sirotišnici. Upam si reči, da so v tisti realnosti otroci povsem prepuščeni sami sebi, še žival bi bila deležna večje skrbi. Nobene igrače, nobenega objema, prinesejo jim hrane in to je vse. Če se jočejo cele noči, če močijo posteljo, če je morda edini "starševski" spomin, ki ga premorejo, vezan na neko odraslo osebo, ki ga v alkoholni omami mlati ali kje sredi noči zapusti, z vsem tem se nihče ne ukvarja".
Spominjam se te njene deklice. Brat je prišel v Italijo že pred leti, zelo dober je bil v šoli in na lekcijah ruščine, deklica pa se je od drugih otrok vedno nekam distancirala. Spominjam se je v roza krilcu in beli majčki, poseben vtis je dajal nahrbtnik, v katerem je hranila zvezke in peresnico. Bil je to nahrbtnik, ki bi ga "naše" italijanske in slovenske deklice absolutno ne želele nositi, ker so bili na njem narisani Gormiti, pošasti iz verjetno japonskih risank. Predstavljam si, da ga je podedovala od brata. Spominjam se, kako ga je čuvala. Nahrbtnik in brata. In njuno ameriško mamo, povsem različno od matere iz včerajšnjih vesti. Njeno stalno prizadevanje, da bi otroka začutila svojo vrednost, da bi premostila večno rano, ki je posvojeni otrok ne bo mogel nikoli docela zaceliti: zapustili so ga. "Posvojitelji so starši na kvadrat, ker morajo v določenem oziru na kvadrat skrbeti, da iz krhke korenike, ki je prestala toliko toče, zrase zdravo in samostojno drevo".
Spominjam se te pragmatične ženske in krošnje, ki jo je skušala ustvarjati za otroka. Verjamem, da ni bilo in ni lahko. A tudi, da je vredno vsake sekunde.
Vinarstvo / Afera naj bi se končala
Podpisali so sporazum o vinu prosekarju
Trbiž, Sv. Višarje, Ovčja vas, Ukve, Solbica in Naborjet so bile postojanke nedavnega obiska deželnega svetnika SSk Igorja Gabrovca v Kanalski dolini in v Reziji. Na srečanju s predsednikom SKS Planika Rudijem Bartalothom in priznanim gostincem na Sv. Višarjah Juretom Preshernom je bil govor o turističnih tokovih na osi Trbiž-Višarje s
poudarkom na načrtovani smučarski progi, ki naj bi se vila ob sedanji pešpoti križevega pota. Z razliko od Sv. Višarij, ki lahko računajo na stalen dotok romarjev, je zasedenost gostinskih obratov in prenočišč na Trbiškem v krizi, saj je smučarska sezona kratka, ob tem pa manjkajo pobude, ki bi privabljale in ohranjale vedno bolj zahtevne turiste. Deželni svetnik Gabrovec je obiskal dosedanji sedež SKS Planika in nove prostore, ki jih središče -tudi po zaslugi prispevkov po
neurju izpred nekaj let- ureja v samem središču Ukev. Predsednik Bartaloth je Gabrovcu prikazal delovanje društva, ki prireja kulturne dogodke, sloni pa na ponujanju izbirnih tečajev slovenskega jezika na sedežu Planike enkrat tedensko, v letošnjem šolskem letu pa prvič tudi na osnovni šoli vUkvah, kjer nudi dodatno učiteljico slovenskega jezika in po-
maga tamkajšnji učiteljici. Bartaloth je predstavil tudi uspešno delovanje krajevne podružnice šole Glasbene matice "Tomaž Hol-mar". Društvo se po besedah Bar-talotha sooča s težavami, ki nastajajo zaradi krčenja finančnih prispevkov iz Slovenije in iz deželnih skladov. Z narodnega vidika gre zabeležiti zaskrbljujoč podatek, da je mladih slovenskih oz. narodno mešanih družin manj kot v preteklosti. Tudi socialno-narodnostna struktura Kanalske doline in Ukev se hitro spreminja.
Središče vztraja na poti vzdrževanja in pletenja stikov s slovenskimi organizacijami v naši deželi in s slovensko manjšino na Koroškem in Slovenijo.
Gabrovec je bil tudi na obisku v Reziji, kjer so ga na sedežu slovenskega društva na Solbici sprejeli predsednica Rozajanskega duma Luigia Negro, nekdanji župan Lui-gi Paletti, opozicijska občinska svetnica Pamela Pielich in svetnik Nevio Madotto ter drugi aktivni mladi domačini. Razprava se je osredotočila na težko stanje, ki ga pogojuje skrajno omejena kultur-no-politična vizija sedanje občinske uprave. V minulih desetletjih so bili v Reziji storjeni ogromni koraki v smeri ohranjanja in razvoja rezijanščine. V zadnjih letih beležimo regresijo, za katero nosijo odgovornost sedanji občinski možje in protislovensko nastrojeni politični krogi. Iz pogovora med Rezijani in svetnikom Gabrovcem je izšlo, da gre ohranjati hladno kri in ne nasedati provokacijam, ki jim lahko kljubujemo s potrpežljivim delom na terenu. Gabrovec je Rezijanom poleg solidarnosti ponudil pomoč in posredovanje v odnosu do deželnih institucij. Obisk je Gabrovec končal z udeležbo na koncertu gojencev Glasbene matice glasbene šole "Tomaž Holmar" v Beneški palači v Naborjetu. Še prej se je srečal z županom Alessan-drom Omanom, Rudijem Merljakom iz Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ter z izrednim komisarjem gorske skupnosti Giannijem Verono. Govor je bil o krčenju sredstev iz zakona 482/99 in posledicah, ki jih to ima pri delovanju večjezičnih okenc na Videmskem.
V četrtek, 8. aprila, na prvi dan mogočnega 44. sejma vin in žganih pijač Vi-nitaly v Veroni so, kot znano, podpisali zgodovinski sporazum o vinu prosekarju. Dogovor urejuje odnose med deželama Venetom in Furlanijo Julijsko krajino glede zaščite kontroliranega porekla vse bolj priljubljenega penečega vina, ki ga v največji meri sicer pridelujejo v Venetu, katerega trta sorte glera pa dokazano prvotno izvira iz slovenske vasi Prosek na Tržaškem. To je s podpisom posredno priznal tudi sam minister za kmetijstvo v odstopu in novi predsednik dežele Vene-to, ligaš Luca Zaia, v zameno pa bodo (ali so že po zaključku redakcije) stanovske organizacije pridelovalcev iz naše dežele umaknile sodno pritožbo zoper njegov odlok o meddeželni zaščiti vina Prosecco DOC z deželnega upravnega sodišča v Laciju. Dokument, ki predvideva precejšnja sredstva za konkretne posege v korist kraškega kmetijstva in teritorija nasploh, se pravi uresničitev centra za promocijo pro-sekarja na Proseku, pozornost vsesplošnemu razvoju kmetijstva in turizma na Krasu ter preureditev ta čas marsikje neuporabnega tržaškega brega, so poleg Zaie podpisali deželna odbornika Furlanije Julijske krajine Luca Ciria-ni (v svojstvu zadržanega guvernerja Renza Tonda) in Claudio Violino (pristojen za kmetijstvo), predsednik Kmečke zveze Franc Fabec, podpredsednik Konzorcija za zaščito vin iz Brd in s Krasa Sandi Škerk ter predstavniki kmetijskih združenj Coldiretti, Con-fagricoltura in CIA.
Kot ugotavljajo naši predstavniki
kmetijskih organizacij, je dejanje, do katerega je prišlo na uglednem prizorišču ob veliki medijski pozornosti, izjemno pomembno in pozitivno za vso našo skupnost. Tako Fabec, ki ga je na veronskem sejmišču spremljal tajnik Kmečke zveze (glavni pobudnik priziva) Edi Bukavec, kot Škerk, ki se je prvič predstavil kot odbornik komaj poenotenega Konzorcija za zaščito porekla vin Collio - Kras ob boku predsednice Patrizie Fellu-ga, sta se podpisnikom iz obeh dežel priporočila, naj pisno izraženim obljubam zdaj sledijo tudi konkretna dejanja. Fabec je podčrtal tudi potrebo po prizadevanju vseh političnih sil, da bi dogovor tudi stvarno udejanjili. Tudi Škerk pa je ugotavljal, da je sporazum šele temeljni kamen, na katerem je treba graditi, saj je zdaj pomembno, da kraški teritorij in tržaški breg res primerno podprejo in ovrednotijo, da bi lahko vinarji in ostali pridelovalci ponovno začeli na tem območju ambiciozno proizvajati. Skratka, večmesečne tako imenovane vinske vojne bo konec šele, ko se bodo oblasti tudi v praksi začele držati svečanih obvez. Sam minister Zaia, ki je že lani obiskal Prosek in dobro pozna stvarnost naših vinarjev, je po podpisu dejal, da je bil kompromis dolžnostno priznanje kraškim proizvajalcem, ki udejanjajo -tako kot njegovi rojaki iz za pro-sekar rodovitnega področja Val-dobbiadene - junaško kmetijstvo, saj dosegajo vrhunsko kakovost na majhnih površinah in v objektivno težkih razmerah za delo. Njegov somišljenik Violino, pristojni odbornik deželne vlade
Furlanije Julijske krajine, pa se strinja, da je prosekar v prvi vrsti velika priložnost, ki jo gre s skupnimi prizadevanji uprave in vseh deželnih vinarjev, od furlanskih pa do briških in kraških, s pridom izkoristiti. Torej je že pomembno, da sredstva čim prej pridejo, nato pa jih bo treba znati tudi primerno uporabiti, da bi predvideni ponovni zagon kraškemu teritoriju pomenil res tudi trajno rešitev zanj. / H C
Glede tega dogodka se je odzval tudi deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, ki kljub zadovoljstvu svari, da se sporazum lahko zlahka zreducira v seznam dobrih namenov, se pravi sanjska knjiga obljub, "ki se nato slej ko prej razblinijo v vrtincu nezanesljivosti dnevne politike. Ne bi bilo prvič, da se to zgodi. Vemo namreč, da se ne spoštujejo niti zakoni, včasih niti ustava - kaj šele sporazumi, pa naj bodo še tako ovenčani". Vladajočim političnim upraviteljem v Rimu in Trstu bo potrebno ob vsakem koraku vihteti pod nos zapisane obveze. Pri tem bo dragoceno, če že ne nujno, da poiščemo oz. ohranimo podporo vseh političnih sil, tako kot je bilo nakazano na srečanju lani jeseni z vsemi deželnimi svetniki, brez izjem, ki so izraz tržaške pokrajine. Časa ni veliko, saj se kmetovalci vsak dan soočajo s težavami vseh vrst. Pred nami sta že prva dva preizkusna trenutka. Prvi je predstavitev načrta za upravljanje zaščitenih območij Natura 2000, v katerem mora biti črno na belem zapisano, da so obstoječe kmetijske dejavnosti in njihov razvoj v skladu in celo potrebne za zaščito teritorija. Drugi preizkusni kamen je deželni proračunski rebalans, ki se zgodi sredi poletja. Jasno je, da decembrskih 500.000 evrov ne bo zadostovalo niti za začetek razmišljanja o uresničevanju vseh obvez, pa naj bodo še tako skope, ki so se zapisale v sporazum.
Grajsko naselje in stari del mesta (12)
GORICA, NJENE ZANIMIVOSTI IN NJEN ČAS Mariza Perat
Do leta 1676 so v samostanu imeli predavanja iz filozofije in teologije. Ta predavanja so se znova obnovila po letu 1690 in so nato trajala do leta 1769.
Samostan so v poznejših letih večkrat predelali in povečali. Med prvo svetovno vojno je bil popolnoma porušen, leta 1925 pa so ga znova pozidali. Samostan je bil precej poškodovan tudi v drugi svetovni vojni, nedotaknjen je ostal le njegov južni del.
V letih 1693 in 1694 je bil tu za predstojnika znameniti Janez Svetokriški, ki je tu tudi umrl leta 1714. Bil je doma iz Sv.
Križa na Vipavskem in je bil največji cerkveni pisatelj tiste dobe.
Kapucini so do leta 1986 imeli v goriškem mestu samostojno župnijo, posvečeno Mariji Vnebovzeti. S škofijskim odlokom št. 1273 je bila župnija 23. junija 1986 ukinjena (Nadšk. arhiv v Gorici) . Takrat je 74% njenega ozemlja pripadlo župniji sv. Hi-larija in Tacijana, ostali del pa župnijama sv.
Roka in sv. Ane (Podatki stolne župnije v Gorici).
V župniji sv. Hilarija in Tacijana ima svoj sedež oratorij "Pastor Angeli-cus". Ustanovljen je bil leta 1946 v nekdanjem zavodu za zapuščeno mladino. Danes so v njem največkrat razstave, predavanja in razna srečanja.
V župnijo spada tudi cerkvica Brezmadežne v ul. Garibaldi. Zgrajena je bila v 17. stol. kot cerkev mestne bolnišnice, ki je stala v tej ulici. Je najstarejša cerkev v naši škofiji, posvečena Brezmadežni.
V isti ulici stoji od leta 1740 mestno gledališče Ver-
di, ki so ga leta 2001, ob tisočietnici Gorice, popolnoma obnovili. V njem večkrat nastopajo priznane, svetovno znane glasbene in gledališke skupine. Nastopi in srečanja potekajo večkrat tudi v Deželnem avditoriju v ul. Roma, kjer so tudi razstave domačih in tujih umetnikov. Razstave imajo svoj prostor seveda tudi v prostorih grajskega naselja. Med temi je bila od oktobra 2007 do januarja 2008 mednarodna razstava o slovanskih blagovestnikih sv. Cirilu in Metodu. Prireditelji so namreč ob vstopu nekaterih slovanskih držav v Evropsko zvezo hoteli tudi z omenjeno razstavo poudariti pomembnost svetih slovanskih bratov in njunega kulturnega dela za kulturno in versko enotnost Evrope.
V bližini ulice Garibaldi je od leta 1907 v nekdanji palači grofov Attemsov-Sve-tokriških sedež gori-ške občine. V ozadju palače je park, ki je odprt tudi občinstvu. Na občini so v zadnjem času odprli tudi informacijski urad za Slovence. Nekateri uradi goriške občine so danes v ul. Garibaldi.
V stolni cerkvi se je 18. aprila leta 2002 ob 250-letnici ustanovitve goriške nadškofije darovala slovesna zahvalna sv. maša, pri kateri so
poleg goriškega nadškofa in metropolita msgr. Di-na De Antonija somaševali škofje in nadškofje vseh dežel in držav, ki so v cerkvenem oziru spadale pod goriško nadškofijo. Prisoten je bil tudi nekdanji beneški patriarh Marco Ce'.
/dalje
Kapucinska cerkev v Gorici pred 1.1954
Sloveniia
	^	M-
Sv. oče podpisal dokument o razglasitvi Lojzeta Grozdeta za mučenca
Prve demokratične volitve pred 20 leti izziv in spodbuda
Dva politična dogodka, ki se sicer še nista povsem razpletla, sta v prejšnjem tednu najboj zaznamovala in vznemirila slovensko politiko in javnost. LDS, najmanjša stranka vladne koalicije, je od premierja Boruta Pahorja ultimativno zahtevala, naj podpre ministra za pravosodje Aleša Zalarja v njegovem sporu z generalno državno tožilko Barbaro Brezigar in predlaga njeno odstavitev, če tega ne bi storil, pa bo stranka izstopila iz koalicije in s tem povzročila vladno krizo. Kaže, in to je drugi pomemben dogodek, da je premier popustil in bo prenehal podpirati generalno državno tožilko. Vendar bi si hkrati rad ohranil "čisti obraz" tako, da bi razrešitev generalne državne tožilke vladi predlagal minister za pravosodje Aleš Zalar, dokončno odločitev pa sprejeli poslanci državnega zbora. V politiki in javnosti zdaj ugibajo o tem, kakšni so dejanski razlogi nenadne zaostritve odnosov in razmerij v strankah koalicije, kjer pa je LDS ostala osamljena in je ni podprla niti stranka Zares, ki je sicer pogosto zelo kritična do ravnanj in izjav predsednika vlade. Mnogi domnevajo, da si je predsednica LDS Katarina Kresal prizadevala povzročiti vladno krizo zlasti zato, da bi s tem preprečila parlamentarno razpravo o svoji nezaupnici kot notranji ministrici. Opozicijski stranki, SDS in SLS, napovedujeta, da bi morala
Kresalova odgovarjati tudi na zelo občutljiva vprašanja, kot so, denimo, policijska preiskava primerja dr. Saše Baričeviča in psov-moril-cev, ki je bila brez prepričljivih razlogov ustavljena, ter primeri prisluškovanj tudi javnih oz. političnih osebnosti, kot sta minister za kulturo v prejšnji (Janševi) vladi dr. Vaško Simoniti in ministri-
ca za obrambo Ljubica Jelušič. V pogovoru, objavljenem v reviji Demokracija, pod naslovom S kriminaliziranjem prejšnje vlade želijo prikriti nesposobnost, je dr. Vaško Simoniti svoje zaslišanje kot osumljenca kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic komentiral z mislijo, "da je za to podivjano in pogoltno oblast pravično le tisto, za kar meni, da ji koristi. Očtino menijo, da niso dolžni nikomur nič odgovarjati in da lahko po mili volji zlorabljajo svoj položaj. Glede na zadnje dogajanje v vladni politiki je več kot očitno, da
Slovenija postaja policijska država".
V Sloveniji so sicer v parlamentu in strankah, pa tudi v javnih glasilih počastili dvajseto obletnico prvih demokratičnih volitev. Prvi krog volitev je bil 8. aprila, drugi krog pa 22. aprila 1990. Zmagala je koalicija šestih strank, imenovana Demokratična opozicija Slovenije, ki jo je vodil Jože Pučnik. Za predsednika prve demokratične vlade je bil izvoljen krščanski demokrat Lojze Peterle, za predsednika parlamenta dr. France Bučar, za predsednika tedanjega predsedstva Slovenije pa Milan Kučan. Po mnenju časnikarke in TV voditeljice dr.
Rosvite Pesek je koalicija Demos zmagala zato, ker je Slovencem ponudila jasen nacionalni program za samostojno državo. Milan Kučan pa se je po njenem mnenju volilcem priljubil zato, ker je Zveza komunistov Slovenije rekla "ne" srbskemu voditelju Slobodanu Miloševiču.
V opozicijskih strankah ob obletnici prvih demokratičnih volitev poudarjajo velik napredek, ki ga je v omenjenem obdobju na raznih področjih dosegla Slovenija. Toda dvajset let po volitvah, ki so omogočile nastanek in razvoj demokratične države, je zadovoljstvo ob doseženem v mar-
sičem splahnelo. Kot da gre za izgubljene iluzije. Večji del Slovencev je prepričan, da je na oblasti politična opcija, ki državo razume kot plen in ne kot vrednoto, ki smo o njej sanjali in si zanjo prizadevali dolga stoletja. Dne 27. marca so iz Vatikana sporočili, da je papež podpisal dokument o končanem postopku za razglasitev Lojzeta Grozdeta za mučenca. Kot znano, gre za študenta, ki je živel zgledno krščansko življenje in so ga partizani 1. januarja leta 1943 mučili in umorili. Uradno bo razglašen za mučenca 13. junija na evharističnem kongresu, ki bo na športnem stadionu v Celju. Lojze Grozde bi v postopku, ki bo sledil razglasitvi za mučenca, lahko doživel čast in veličino novega blaženega ali svetnika. To bi lahko veljalo tudi za škofa Janeza Gnidovca. O njegovem primeru je papež podpisal dokument, v katerem razglaša herojske kreposti škofovega življenja, postopek o njegovi morebitni beatifikaciji pa še traja.
Nov prevod Svetega pisma v slovenski jezik
Ljubljana bo od 23. aprila za eno leto svetovna prestolnica knjige. Do aprila leta 2011 bodo potekale najrazličnejše prireditve, namenjene izdajanju knjig, branju in spodbujanju kulture, predvsem bralne. V počastitev leta, ki bo Ljubljano zaznamovalo kot svetovno prestolnico kulture, sta Teološka fakulteta in založba tednika Družina izdali nov prevod Svetega pisma v slovenskem jeziku. Tudi v počastitev omenjenega dogodka je v Ljubljani začel izhajati nov štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo z naslovom Pogledi. Izdaja ga družba Delo.
Marijan Drobež
Tolminski muzej
Likovna razstava Valentina Omana, našega rojaka iz Koroške
V galeriji tolminskega muzeja so 26. marca slovesno odprli razstavo del Valentina Omana, našega rojaka iz avstrijske Koroške. Avtorja in njegova dela je predstavila Anamarija Stibilj-Šajn, kar je sicer napravila tudi v priložnostnem katalogu, ki sta ga izdala Tolminski muzej in ustanova Mavrična hiša, ki deluje v Poljubinju.
V predstavitvi je umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj-Šajn zapisala, "da Valentin Oman s svojo prepoznavno stilno in motivno opredelitvijo zaznamuje slovenski
in avstrijski likovni prostor ter suvereno vstopa na svetovno likovno prizorišče. Njegov ustvarjalni impulz je elementaren, tehnološko samosvoj in inovativen, večplasten in vselej ubran v dialog med slikarskim in grafičn-
im. Za številnimi nanosi, heterogenimi materiali in
miM
M W
Ir* -iP
,<	. Jiv
v Vr
pristopi bivajo tudi večplastne, globoko sporočilne vsebine, tiste, ki so sicer prisotne že od začetkov človekovega samozavedanja, a aktualno zanimive in vznemirljive še
danes".
Umetnik je bil rojen 14. decembra leta 1935 v Štebnu (Sv. Štefan pri Beljaku). Živi in dleuje na Dunaju in v Bekštanju (Finkenstein) na Koroškem. Za uspehe na likovnem področju mu je Slovenija ob njegovi 70-letni-ci podelila Zlati red Republike Slovenije, s čimer je dobil tudi priznanje za svoja prizadevanja za enakopravnost slovenskega jezika na Koroškem. Avstrijski kancler Schussel pa je Valentina Omana odlikoval z avstrijskim častnim križem za znanost in umetnost 1. razreda. Njegova dela so na ogled v pomembnih nacionalnih zbirkah v Avstriji, Sloveniji in drugod. Razstava del slikarja Valentina Omana v galeriji tolminskega muzeja bo odprta do 2. maja.
Kratke
Predstavitev Goriške knjige v Novi Gorici
V četrtek, 8. t. m., je bila v prostorih Bevkove knjižnice v Novi Gorici predstavitev Goriške knjige, ki jo je uredila Lojzka Bratuž. Na večeru so sodelovali profesorji Marija Mercina, ki je večer tudi vodila, Lojzka Bratuž in Ivan Žerjal. Številno občinstvo je nagovoril tudi predsednik GMD msgr. Oskar Simčič, kije skupno s Slovensko matico knjigo izdala. Tako Marija Mercina kot Lojzka Bratuž in Ivan Žerjal so podrobno orisali nastanek, vsebino in pomen obširne publikacije, ki je gotovo zelo dragocena za našo stvarnost.
Na predstavitvi je bilo veliko udeležencev iz obeh Goric.
Koncert cerkvene glasbe
V nedeljo, 11. aprila, popoldne so bili poslušalci v cerkvi na Mirenskem Gradu deležni posebnega glasbenega doživetja. Mirjam Sardoč, do nedavnega članica MePZ Lojze Bratuž iz Gorice, jim je v njej lastnem pevskem slogu ponudila nekaj domačih in tujih nabožnih pesmi. Pri duetih je z njo pela Julijca Faganel. V prvem delu koncerta so bili na sporedu: Najlepši dar (J. Strečansky), Tiho moli cerkev vsa (neznan avtor), Beli kruh (L. Mav), Biser (V. Vodopivec), Danica svetila (S. Premrl), v drugem delu pa: Ave Marija (F. Gerbič), Ave Marija (F. Schubert; prir. L. Mav), Ave Verum (W. A. Mozart), Ave Maria (C. F. Gounod), Rdeči sarafan (ruska narodna) in Monotono pojo mi kraguljčki (prir. L. Bratuž). Pesmi so spremljali Ana Furlan na orgle, Nina Vrabec na violino in Samo Vrabec na violo, razen zadnjih dveh pesmi, kijih je na citre spremljala Janka Frančeškin. Uvodne misli je podala Tjaša Mišček, ki je tudi povedala, daje Mirjam posvetila koncert svojima dragima, možu Jožetu in hčerki Marjetki, ki ju je pred nedavnim izgubila.
Dve novi znamki ob Veliki noči
Pošta Slovenije je v sklopu novih priložnostnih in rednih poštnih znamk namenila pozornost tudi obdobju velikonočnega časa. Ta čas v slovenski tradiciji zaznamujejo številne šege in navade. Na cvetno nedeljo blagoslavljajo v šope, butare in druge oblike
povezano ali spleto pomladansko zelenje, cvetje, les ali šibje. V Sloveniji poznamo kar nekaj različnih vrst in oblik takih izdelkov. Med njimi so zagotovo najbolj svojevrstne in izvirne butare ali “potice” iz Ljubnega ob Savinji, ki so predstavljene na dveh rednih poštnih znamkah s črkovno oznako nazivne vrednoti B in D. Znamki sta namenjeni
j Slovenija
V
iuV* CSKt*l\nf* £av.uG
Kartuzija*)!
samostan ujurkloštrn «
SliruB
predvsem pošiljanju velikonočnih voščilnic po Sloveniji in v tujino.
Med drugimi novostmi omenjamo drugo znamko iz serije Srednjeveški
samostani. Prikazuje kartuzijanski samostan vJurkloštru, ki gaje okoli leta 1170 ustanovil krški škof Henrik. Najbolje je ohranjena samostanska cerkev, ki je bila v 19. stoletju prezidana in obnovljena, ob njej pa so le še ostanki samostana. Posebnost te cerkve je kamniti gotski strešni stolpič iz 14. stoletja, ki je edini te vrste v Sloveniji.
Katoliška Cerkev se pridružuje akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu!
Očistimo Slovenijo v enem dnevu! je naslov enodnevne vseslovenske prostovoljne čistilne akcije, ki bo potekala v soboto, 17. aprila 2010. Pobudnik akcije Društvo ekologi brez meja je k sodelovanju pritegnilo že več kot tisoč državnih ustanov, občin, organizacij, podjetij in posameznikov, vključno s katoliško Cerkvijo. Cilj projekta je združiti 200.000 prostovoljcev, izdelati prvi nacionalni digitalni register in zemljevid z lokacijami divjih odlagališč, odstraniti najmanj 20.000 ton ilegalno odvrženih komunalnih in kosovnih odpadkov, očistiti okolice šol, vrtcev, naselij in sprehajalnih poti. Prostovoljci sedaj popisujejo divja odlagališča, ki jih ima tretjina slovenskih občin. Doslej so prek Geopedije pregledali petino Slovenije in odkrili 2.246 potencialnih divjih odlagališč. Pri tem jim pomagajo tudi občani, ki so prijavili že več kot 100 divjih odlagališč. Divja odlagališča je mogoče prijaviti na spletni strani www. očistimo, si. V marcu je bila iskalno-čistilna akcija, na kateri so skavti, taborniki in druge nevladne organizacije izvedli skupno terensko popisovanje divjih odlagališč, pomagali pa so tudi vojska, policija in Zavod za gozdove Slovenije.
Drugi del nadaljevanke Mira Simčiča O Titu brez maslce
Pri založbi Intelektualne storitve - Katarine Simčič v Ilirski Bistrici je izšel drugi del nadaljevanke 0 Titu brez maske avtorja Mira Simčiča. Gre za knjigo z naslovom Ženske v Titovi senci. Uvod v omenjeno delo je napisal urednik Ervin Jahič in iz njega povzemamo del besedila. “Gledano površno, je Tito imel pet 'velikih ljubezni' in je bil vse drugo kot osamljen človek. Toda, če se spustimo malo globlje, bomo odkrili šokantno resnico. Tito je v glavnem bil nesrečen in osamljen moški. To se je zgodilo ali zaradi nenadnih smrti njegovih partnerk ali pa zaradi pošastnih odnosov v njegovem najdaljšem zakonu zJovanko Budisavljevič-Broz. Ta njegov peti zakon se je spremenil v pravi pekel zaradi njene oblastiželjnosti in hude duševne neuravnovešenosti”. Razen o Titovih partnericah nas pisec Miro Simčič seznanja z doslej neznanimi podrobnostmi političnih in drugih intrig, ki so se silovito, iz dneva v dan vrtoglavo vrstile na “Brozovem dvoru”, na Dedinju in v Beogradu, ter portretira galerijo podob, ki so zaznamovale jugoslovansko socialistično obdobje.
Nova knjiga z naslovom Ženske v Titovi senci, ki je drugi del nadaljevanke O Titu brez maske, je izšla v nakladi 2.000 izvodov.
rati naj bi se zniževalo število aktivno zaposlenih, to je vplačnikov v sistem obveznega pokojninskega zavarovanja. Število teh naj bi se v obdobju do leta 2025 znižalo od 790.000 na 690.000. Strokovnjaki vladnih služb so izračunali, da bo v Sloveniji leta 2025 število upokojencev preseglo število zaposlenih.
Omenjena gibanja pomenijo, da bo pokojninska zakonodaja zadoščala do leta 2030. Pokojnine bi po tej prelomnici znašale samo okoli 30% odstotkov tedanjih povprečnih plač.
Pokojninski sistem v Sloveniji
Primeren naj bi bil do leta 2030
V Sloveniji že daljše obdobje poteka razprava o ustreznosti sedanjega sistema upokojevanja, glede na to, da se zmanjšuje število aktivnega prebivalstva, ki plačuje prispevke v pokojninsko blagajno (v Zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje), hkrati pa hitreje od napovedi narašča število upokojencev. Le-teh je zdaj v Sloveniji že več kot 550.000. Leta 2025 naj bi bilo v državi že 690.000 upokojencev. Hk-
Minister Žekš je bil na obisku v Trstu in Gorici
Srečal se je tudi z mladimi študenti programa Slovika
OPZ E. Komel iz Gorice na reviji Zagorje 2010
Zlati nastop
Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Boštjan Žekš, je bil v četrtek, 1. aprila, na delovnem obisku v Trstu in Gorici. V popoldanskih urah se je sestal z vodstvi obeh slovenskih bank, in sicer Zadružne kraške banke na Opčinah in Zadružne banke Doberdob in So-vodnje v Doberdobu. S predstavniki bančnih ustanov se je minister pogovarjal o pomenu in vlogi, ki ga banki odigravata na teritoriju, in o perspektivah njihovega razvoja, tudi v čezmejnem pasu.
V večernih urah je minister Žekš obiskal Slovenski izobraževalni konzorcij Slov. I. K. Ministra so ob prihodu na sedež konzorcija pozdravili predsednik Boris Peric in ostali člani upravnega odbora, ob njih pa so stali študenti Slovikovega Multidiscipli-narnega programa, ki je namenjen mladim univerzitetnim študentom. Za četrtek so sicer v Gorici pričakovali dva ministra; poleg obiska ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu je bil namreč napovedan tudi seminar z ministrom za finance republike Slovenije Francem Križaničem, ki pa je moral zaradi nenadnih	obveznosti
srečanje odpovedati. Zato pa so se lahko študenti, ki bi sicer manjšinskim tematikam posvetili le nekaj minut in se nato osredotočili na finance in ekonomijo, prijetno zapletli v enourni pogovor z ministrom Žekšem.
Po uvodni predstavitvi Slovika in njegove dejavnosti, ki od začetka tega šolskega leta zajema tudi delovanje poklicnega zavoda Ad formandum, so bila na vrsti vprašanja prisotnih študentov. Kljub temu da se je večina njih prvič pogovarjala s tako pomembnim gostom, niso pokazali prav nobene zadrege - svoje iztočnice so podali jasno in suvereno. "Na to jih tudi pripravljamo", je povedala Ma-tejka Grgič, znanstvena direktorica Slovika. "Naš cilj je vz-
gajati prihodnje kadre slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, zato jih želimo že v času študija postaviti v položaje, v katerih se bodo nekega dne resnično znašli. Od tega, ali
se bodo znali prepričljivo pogovarjati s kakim ministrom, bo morda odvisna usoda naših organizacij, zato ni vseeno, kako in kaj govorijo". Minister je na vprašanje, kako bi imenovali našo skupnost, dejal, da je po njegovem mnenju izraz manjšina nekoliko reduktiven, zveni nekam revno. "Zamejci pa je zdaj zastarelo, se vam ne zdi"?, je dejal. “Jaz bi rekel kar enostavno: Slovenci v Italiji"!
O tem, kakšne so razlike med našo in drugimi slovenskimi manjšinami, je minister dejal, da se vsaka od teh skupnosti razlikuje od drugih. Slovenci v Avstriji živijo trenutno v zelo resnem položaju, težko sodelujejo, med njimi so razhajanja zelo velika in to je seveda bistven problem. Za Slovence v Italiji velja, da se med sabo vsaj pogovarjamo in dogovarjamo, skupnost na Hrvaškem bremeni težka preteklost, na Madžarskem pa so problemi predvsem na ravni ekonomskega razvoja in pravne zaščite.
Glede ravni zaščite manjšin je minister Žekš mnenja, da je uradno zaščita v Italiji in Avstriji veliko boljša kot na Madžarskem. Tam pravzaprav sploh ne moremo govoriti o kaki uradni zaščiti. Pravno-formalno zadeve niso urejene. Predvideno je sicer letno soočanje obeh strani, slovenske in madžarske, a potem se praviloma nič ne premakne. Kot primer je minister navedel dejstvo, da so vasi, v kate-
rih živijo Slovenci na Madžarskem, slabo povezane med sabo. Oba prva ministra sta lani postavila temeljni kamen nove ceste, ki naj bi te vasi povezovala, razen tega prve-
ga kamna pa ni bilo storjenega nič, dela se niso nadaljevala.
Ekonomski položaj Slovencev v Italiji je po ministrovem mnenju najbolj soliden ekonomski sistem, kar je velika prednost, če to stanje primerjamo z ostalimi skupnostmi ob slovenski meji. Študenti so vprašali ministra tudi o vzrokih, zaradi katerih so postopki za pridobivanje slovenskega državljanstva komplicirani.
"To sem se tudi sam večkrat vprašal. Glejte, na neki točki se je pojavil, se mi zdi, neki strah, da bi zdaj vsi kar naenkrat želeli postati slovenski državljani. To je seveda nerealno. Strah je odveč. In te pretirano komplicirane procedure niso smiselne. Recimo: če kdo prosi za državljanstvo na podlagi rodu, mora to storiti do 36. leta. Zakaj? Ne vem. Ali je nujno sploh postaviti neko mejo, do kdaj se moramo ljudje odločiti, da smo Slovenci? Če že, potem predlagam, da jo postavimo ob 33. letu - to so Kristusova leta, pa bo število vsaj imelo neki pomen"!, je dejal minister Žekš, ki je sprejel izziv mladih študentov in na njihova vprašanja odgovarjal z nemalo humorja, a tudi z zanimivimi primeri in poglobljenimi analizami stanja. Po razgovoru si je ogledal prostore Slovika, ki jih zdaj že nekaj tednov krasijo slike priznanih zamejskih in ob-mejskih umetnikov mlajših in starejših generacij.
V sredo, 31. marca, se je OPZ Emil Komel z zborovodkinjo Damijano Čev-dek Jug odpravil na pevsko revijo tekmovalne narave v Zagorje ob Savi. Pridružili smo se mu še pianistka Dalia Vodice, violinist Aleš Lavrenčič, Lucija Tavčar, ki je igrala na zvon, skupina staršev-spremljevalcev in skladatelj Patrick Quaggiato. V malo napetem, a vsekakor prijetnem vzdušju smo v predvidenem času pripotovali v kraj rudarjev, kjer se že nad 40 let vsako drugo leto odvijajo pevske revije za otroške in mladinske zbore.
Čas, ki nas je ločil do nastopa, so zaznamovali akustična vaja na odru, upevalne vaje in preoblačenje v bližnjem gasilskem domu, napetost zaradi bližnje preizkušnje se je stopnjevala. Pogoji niso bili najbolj optimalni, saj je deževalo in smo potrebovali dežnike, pa torbice, note, zvon... Premikanje cele skupine, pa čeprav v spremstvu zagorskega vodiča in nekaterih odraslih spremljevalcev, je postalo skoraj neprijetno. Poleg vsega nikjer ni bilo klavirja za upevanje, česar sploh nismo čakali ob vsej ostali profesionalni organizaciji tega
praznika petja.
In vendar. Premostili smo vse te male nevšečnosti. Naši 'Komelov-ci' so se pogumno podali na oder in začeli s svojim programom. Kristalno čisti glasovi fantov, ki posnemajo trobento, nas hitro prevzamejo, pa čeprav smo bili starši v dneh pred Zagorjem kar nekajk-
rat deležni več vaj - mini nastopov. Otrokom je bilo videti, da se zavedajo resnosti trenutka in so z vsem otroškim čarom nadaljevali z Mačjo Sama Vremšaka. Nato sta se na odru dodala še zvon z Lucijo in Aleš z violino in s prvimi takti nas in ostale v dvorani prevzame Dalia Vodice pri klavirju s Quaggiato-vo priredbo benečanske ljudske Narlieuša je Nediška fara. Upam si trditi, da nas je mnoge prevzel 'mrščav-mravljinčavost', drugim pa so od napetih čustev skoraj silile solze v oči. Ob koncu pesmi je v dvorani zavladala tista tišina, ki je odraz silne koncentracije in ki mi je osebno najljubši občutek po izvedbi ter priča o tem, da nas je glasba prevzela in nas popeljala v svoj svet. Naj omenim, da je bil Patrick Quaggiato za to pesem odlikovan za najboljšo noviteto in poleg tega je za pesem Spalni vlak prejel še nagrado Glasbene matice Ljubljana za "naj-skladbo" Zagorja 2010. Da smo se iz intimnega objema glasbe spet rešili in podali nazaj v realni svet, nas je zbudila Zabava Bojana Glavine.
Po tem napornem delu smo sredi popoldneva končno šli na zasluženo kosilo. Medtem je žirija kovala svoja mnenja oz. priznanja in na
razglasitvi ob 17.15 smo z velikim navdušenjem zvedeli, da smo zlati.
Ob skupnem in zelo navdušujočem petju ljudske Pleši, pleši črni kos in šaljive Bila je huda mravljica, smo se razšli s tistimi - kot naš ravnatelj, prof. Kerševan, in nekaterimi starši -, ki so v Za-
gorje ob Savi pripotovali z osebnim avtomobilom. Izrekali smo si čestitke in se veselili uspeha.
Bili smo presrečni in seveda ponosni na naš šolski zbor, ki ga z velikim navdušenjem, pedagoškim smislom in zborovodsko profesionalnostjo ter obenem tudi veliko mero potrpežljivosti vodi Damijana Čevdek Jug, ki že več let z vztrajnim delom polaga temelje kvalitetnemu razvoju našega pevskega življa na Goriškem in tudi čez mejo.
Mislim, da lahko ne le v svojem, ampak tudi v imenu drugih staršev čestitam najprej zborovodkinji in nato pianistki Dalii Vodice ter ostalim, ki so pomagali za ta podvig, ki naš šolski otroški zbor uvršča v krog zlatih zborov Slovenije. Obenem se mi zdi zelo vzpodbudno, da sta poleg našega šolskega zbora nastopila še dva tržaška otroška zbora, in sicer Kraški cvet, ki ga vodi s. Karmen Koren, in Fran Venturini od Domja, ki ga vodi Suzana Žerjal, saj to potrjuje povprečno zelo visok nivo zamejskega otroškega petja. (O tem poročamo na drugem mestu. Op. ur.)
Vsem čestitamo, da je sistematično delo obrodilo tako lepe sadove!
Ob koncu želim še povedati, da ne vem, ali se bodo vsi ti otroci še naprej udeleževali tako zahtevnih pevskih preizkušenj, a mislim, da bo Zagorje ostalo vsem v prijet-
nem spominu, in kar je največ vredno, glede na navdušeno, spontano petje med povratno vožnjo, lahko ugotavljam, da so se ti otroci že močno okužili z 'virusom', ki se imenuje 'ljubezen do petja'! Obeta se nam torej lepa pevska prihodnost.
Marja Feinig
NOVI	GLAVNI	UREDNIK	Andrej	Bratuž	-	ODGOVORNI	UREDNIK	Jurij	Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
GLAS
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC fi§^^
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 13. aprila, ob 14. uri.
rej, da je pretiravanje škodljivo, a mislim, da fanatična zagnanost proti temu in onemu ni na mestu. Ko si te dni pri obedu nalivam kozarček, me spreletava občutek, da počenjam nekaj kriminalnega. Potem se tolažim, da je vendar sam ljubi Bog, v osebi Sina, kot je izpričano v evangelijih, imel vsaj dvakrat kozarček na mizi: v Kani in pri zadnji večerji. Če pomislim še, kako rad je Gospod vpletel trto in vinogradnike v svoje prilike, pomirjen lahko trdim, da vino ni hudičevo delo. Kozarček vina je bil človeku vedno prijetna in zdrava pijača, odkar vino pozna, in to štejemo v tisočletjih.
Zastrašujoče in prozlji-vo pisanje prav nič ne razčisti vprašanja. Pametni ljudje od nekdaj vedo, da je skrivnost v pravi meri in tega se je gotovo zavedal naš svetniški modrijan A. M. Slomšek, ki je o vinski trti in o zlati kapljici napisal čudovite pesmice. Imel pa je ta gospod vrhano mero zdrave pameti, kot jo imajo le veliki gospodje, in to zdravo pamet je želel posredovati vsem ljudem.
Danilo Čotar
Prejeli smo
Odmev na pogovor in zapis o alkoholizmu
Ko sem v prvoaprilski številki Novega glasa, na 18. strani, bral pogovor, ki ga je napisal Pavel Bračko in potem na spodnjem delu strani v rume-
ob prvem kozarcu vina skvarijo možgani.
Da ne bo nesporazumov. Koliko nesreč in škode povzroči pijančevanje, vsi dobro vemo. Veliko ža-
no-oranžnem okviru še enkrat srdito podčrtal že povedano, se mi je zdelo, da je alkoholne pijače izumil sam hudič in da se nam že
losti prav tako povzročajo vse druge stvari, v katerih ljudje pretiravajo. Le odmerek odloča, če je neka snov strup ali ne. Vemo to-
Malo več pravice in človečnosti bi potrebovali
Tisto, kar je iskal že hlapec Jernej
Z avtom se vozim proti Trstu, utrujena sem in oči se mi zapirajo, saj sem pravkar prebolela vodene koze. Najraje bi še poležavala na kavču in nabirala novih moči, nakopičilo pa seje toliko obveznosti, da tega enostavno ne smem. Še sreča, da se me je usmililo sonce, ki s plahimi žarki nekako najavlja pomlad, čeprav jo je v zraku komaj zaznati. Pa se je vendar lepo spuščati proti Trstu čez Kontovelski breg, med vrtovi, kjer rumenijo narcise in kjer se bohotijo cvetoči mandeljni. Pa morje je nekje spodaj, morje pa imam najrajši.
Pa vendar ne grem v Trst na pohajkovanje. Dobila sem neke papirje, globo, 16 evrov neplačanih obveznosti, pa 25 evrov kazni in obresti zraven. Kot se pogostokrat dogaja, pa sploh ne vem, za kaj gre, saj redno in pozorno plačujem vsako položnico. Pravzaprav se mi mož večkrat smeje, češ, kje sem se tega nalezla, da moram že prvi dan plačati vsako prispelo položnico in da ne maram nobenega zamujanja in zapadlih rokov. Nekako v krvi mi je, starši so me pač naučili, da je treba vse takoj pošteno plačati. Jutri se lahko kaj nepričakovanega zgodi, bolezen ali nezgoda, pa nimaš časa, da bi plačal, zamudiš in takoj so težave, mi je vedno govoril oče. In tako mi je prišlo nekako v kri, bolje danes nego jutri. Občutek imam, da je to v navadi pri revnih ljudeh, pri nas doma pa smo bili revna delavska družina, glob in obresti smo se bali kot samega hudiča.
No, tudi tokrat sem v omari, kjer so štiri široke police, namenjene izključno shranjevanju dokumentov, plačilom, davkom in položnicam, našla potrdila o plačanih obrokih. Za davek na odpadke gre pravzaprav. Skrbno sem vse dokumente spravila v mapo skupaj z globo in se, v upanju, da je vse samo pomota, utrujena in zaspana odpravila proti Trstu.
Po kar uspešnem iskanju parki-
rišča, nalašč sem se v urad odpravila ob urah, ko so trgovine zaprte, sem kar pogumno zakorakala po stopnicah, pritisnila na gumb, kjer je pisalo odpadki, se razveselila, ker ni bilo nikogar pred menoj. Počakala bom, da me pokličejo, saj so uradi nepretrgoma odprti od devetih do šestnajstih, bilo pa je ravno nekaj pred trinajsto. Čakam, okoli mene pa sama tišina in prazne pisalne mize, pa ura, ki počasi in vztrajno pomika kazalce naprej. Pol ure čakanja je že mimo, ko vstopi še druga gospa, me vpraša kako in kaj, pa to, ali ni nikogar za pultom. Ko ji povem, da čakam že pol ure, se živčno prestopa še kakih deset minut, nato pa gre jezna do direktorja in
vpraša, zakaj ob uradnih urah ni nikogar, ki bi sprejemal stranke. In sama se kaj klavrno počutim, ko pomislim, kako ponižno sem pol ure molčala in čakala. Pa kaj, potrpljenje je pol zdravja.
No, končno od nekod pricaplja nejevoljna uradnica. Jaz sem že vsa prijazno nasmejana pri njeni mizi z odprto mapo in jemljem na piano liste, pa potrdila o plačilih. Gleda, še na računalnik pogleda in potrdi, da so dejansko za leto 2006 plačane vse obveznosti, samo ne na moje ime. Ja, to je res potrdim, plačevala sem jih jaz, a na ime romunskega dekleta, ki je imelo v moji garsonjeri stalno bivališče. Seveda, pet mesecev pa je ni bilo tam, me gleda neprijazno gospa za pultom. Povem, da se je moralo dekle vrniti v Romunijo, ker ni imelo pri nas stalnega dovoljenja za bivanje, leta 2006 pa Romunija sploh ni bila še v Evro-
pski uniji. Potem bi morala položnico plačati na vaše ime, me jezno nahruli uradnica. Saj sem vse obveznosti poravnala vnaprej, že januarja, tarnam, tedaj sploh še nisem vedela, da bo moralo dekle nazaj. Zakaj pa ste prijavili njen odhod, hoče vedeti. Čudim se, da me to sprašuje, saj ve, kakšni so zakoni o tujcih in kako je policija na vsako malenkost pozorna, jaz pa sem seveda ena izmed tistih poštenih državljanov (nekateri takim drugače pravijo, nepošteni državljani), ki se vedno do pičice drži zakonov. Uradnica me sprašuje, zakaj sem vzela tujko in si s tem nakopičila težave, jaz pa si ji večne upam razlagati, da je bilo komaj osemnajstletno dekletce v osmem mesecu nosečnosti, da ni imelo kam in da me je v solzah prosilo za tisto enosobno podstrešje, kamor bi ne maral noben Italijan. Nekako čutim, da ohola uradnica za pultom nič ne ve o solzah, trpljenju, o mladi svetlolasi mamici, ki je bila z otrokom tako rekoč na cesti. In niti noče nič vedeti o njenih očeh, o njeni preprostosti in o njeni hvaležnosti. Sedaj, ko je mala Maurizia stara že štiri leta, je Mariana še vedno vesela, ko se srečava, hvaležna mi je in pravi, da sem ji bila v tistih težkih dneh mati. Uradnica bolšči v moja skrbno speta potrdila, gleda me, kaj pravzaprav hočem, saj gre samo za 16 evrov. In 25 evrov nepravične globe pripomnim. Pa mi pove, da je s pravnega vidika plačilo neveljavno, ker je ime napačno. Tako je, kot da bi ne plačala. In s človeškega vidika kako gledate na to, da človeku, ki je pošteno plačeval položnice, kar poberete 40 evrov. S kakšnega človeškega vidika, me gleda, kot bi z mano ne bilo vse v redu, tu je pomemben samo pravni vidik.
Žalostno odidem, odpeljem se iz Trsta in iz tiste zoprno smrdeče zatohlosti proti kraškim gozdovom. In razmišljam o pravnem vidiku, ki po mojem spet velja in obstaja samo za nekatere. Za tiste, ki bi najbolj potrebovali človečnosti, za tiste, ki redno in pošteno plačujemo vsako položnico..., ker smo tako navajeni. Saj so revni ljudje največkrat pošteni ljudje. Mali, preprosti, pošteni ljudje pa vedno vse obveznosti skrbno in vestno plačujejo.
SuziPertot
CTA “Zimski popoldnevi”
Pravljice so obarvale mrzlo sivino
V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici se je od novembra 2009 do februarja 2010 zvrstilo sedem sobotnih popoldanskih predstav, ki jih je pod naslovom Pomeriggi d'inver-no (Zimski popoldnevi) že enajsto leto zapored priredilo Deželno središče za animirano gledališče iz Gorice (CTA). Umetniški vodji teh lepih pravljičnih srečanj sta Roberto Piaggio in An-tonella Caruzzi, ki je bila tudi pobudnica petih popoldnevov branja pravljičnih vsebin v knjigarni Libre-ria Editrice Goriziana na Verdijevem korzu 67. Letošnja izvedba Zimskih popoldnevov je vsebovala pestro paleto predstav za otroke v najrazličnejših igralskih izražanjih. Več je bilo takih, v katerih so bile protagonistke lutke v različnih tehnikah, izvajali pa so jih tudi igralci in celo risarski mojster, avtor in ilustrator knjig za
otroke Gek Tessaro. Ta je v živo, s pomočjo posebne table, s čopičem v rokah, ustvarjal pripoved o gospodu Giulianu, ki bi rad kupil vse, kar si poželi: celo nebo, na katerem je poseben
cirkus, tako prosojen, lahek in bežen, da se venomer spreminja in ga ni mogoče ujeti in zadržati. Ob spremljavi glasbe v živo (Clau-dio Moro, kitara, Annalisa Buzzo-la, glas) je izvajalec Tessaro očaral otroke s svojimi nenehno se spreminjajočimi "slikami". Gost letošnje gledališke ponudbe je bil
Krogotok življenja se neizbežno obrača!
Čas za starejše
Eden izmed stalnih rekov, ki po mojem mnenju najboljše združuje mrežo dogajanja v današnjem svetu, se glasi takole: čas je denar. Iz njega vse izhaja in vanj se vse pretaka. Pomembno pri razumevanju posledic tega je dejstvo, da zakon "čas je denar" ni naravno dejstvo, temveč kulturni produkt človeka. Konstrukt vseh nas, ki se v njegovem imenu dotikamo še nedotaknjenih obzorij, a predvsem trpimo najhujše muke. Upravičeno lahko trdim, da prav tole, trpljenje namreč, prevladuje kljub vsem razvojnim dosežkom. Tega se močno zavedajo starejši... Velelnik "čas je denar" povzroča zvrhano mero problemov. Logična posledica zahteve po čim večji učinkovitosti je marginalizacija tistih, ki so ne-učinkoviti. Starejši so brez dvoma del tega sveta. Na računih države in gospodarskih magnatov so velik minus, kajti kvaliteta živega bitja se žal meri po njegovih oprijemljivih dosežkih. Neskončni spiski procentov nimajo posluha za izkušnje, znanje, zgodbe preteklosti, pa tudi za voljo po življenju, ki se ponosno upira staranju. Preprosta plemenitost in iskrenost modrosti starejših ljudi sta prepogosto spregledani in zamolčani, kar je za celotno družbeno področje sramotno.
Zdi se mi, da sta izum in hiter porast domov za ostarele strukturna nujnost tovrstne razvojne politike, kajti družina se po zakonu "čas je denar" trudi v bitki z minutami in
aktivističnih akcij ozaveščanja skupnosti glede te problematike je vsakdo od nas odločilen. Veliko lahko naredimo. Prepričan sem celo, da se sami niti ne zavedamo, kako veliko. Vsako, čeprav majhno dejanje pozornosti pomeni zanje neznansko veliko. Pomoč pri kuhanju, skok v trgovino po "špežo", pogovor ob čaju ali kavi,
opravki, starejši ostajajo doma sami, čakalnica skrbstva pa ostaja najlažji izhod.
Kljub kapitalistični težnji, ki starejše in vse družine postavlja v težak položaj, se veliko organizacij, osveščevalnih akcij in družinskih vesti prebuja. Cilj vseh nas je tale: ponovno ovrednotiti vlogo starosti v družbi, osvetliti njeno temeljno vrednost v vsakršni družbeni organizaciji ter predvsem v praksi pomagati h kakovostnemu življenju starejših občanov, naših sorodnikov in sosedov. Poleg širših oglaševalskih in
banalen telefonski klic, pozdrav, vprašanje in odprta ušesa!
To niso ekstra zadolžitve in odvečna teža, kot je marsikdo prepričan. To ni le zadoščenje, dokaz sočutja, sposobnosti vživljanja in dobrote. To je, kvečjemu, dokaz zrele odgovornosti, ki jo, kljub morebitnemu otepanju, ima vsakdo od nas. Dokaz etične drže do našega življenja in do življenja ljudi, ki živijo ob nas. Krogotok življenja se namreč hočeš nočeš obrača, zatorej dovolj je sprenevedanja!
Jernej Šček
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 31
tudi Peter Kus iz Ljubljane, ki je ob lutkah Gregorja Lorencija in izvirnih glasbilih pripovedoval svojo predelavo ene izmed novel Itala Calvina.
Kot zmeraj je tudi letos po vsaki predstavi vsakdo imel na razpolago anketno polo, na katero je lahko napisal svojo mnenje o ogledanem. Ocene so bile zelo pozitivne in spodbudne, tako da se bodo prihodnje leto prireditelji še bolj potrudili in pripravili čim boljši izbor predstav, ki jih za otroško publiko, med katero je le redko kak slovenski otrok, ustvarjajo italijanski, pa tudi tuji umetniki.
Zimski popoldnevi so letos zabeležili okrog dva tisoč gledalcev, ki so prišli na predstave ne samo iz Goriške, ampak tudi iz drugih mest naše dežele, tako da so bili organizatorji, kljub finančni stiski, ki pesti tudi nje, povsem zadovoljni z obiskom. Za prihodnje leto načrtujejo, da bi to otroško ponudbo, ki so jo podprli ministrstvo za kulturo, dežela FJK, goriška občina in ERT (deželna ustanova FJK), pod pokroviteljstvom AGIS (Združenje gledališč figur), razširili in bili prisotni z njo tudi v šolah, knjigarnah, knjižnicah...
IK
Ko se te dni sprašujem, kaj sploh počnem tukaj, in ta tukaj je sedaj prav tukaj, za pisalno mizo v uredništvu Novega glasa, kjer se ne morem sprijazniti z dejstvom, da ni posluha za rešitev finančne krize naše Zadruge Goriška Mohorjeva, pa če je primanjkljaj še tako majhen, se seveda oziram okrog in iščem rešitve, ajih ne najdem, kot jih ne more najti nekdo, ki je že v otroštvu raje imel knjige kot pa matematiko in je tudi kasneje v življenju dokazal, da se na pravo matematiko ne razume, sicer ne bi ostal zavezan besedi. Pa ne boste vtem zapisu prebirali nič jamranja o osebnih razočaranjih, ki jih imam, podobno kot mnogi, tudi sam precej, pa čeprav se zares sprašujem, kaj sploh počnem tukaj. Upam, da veste, da ni res, da človek v življenju vse sam izbere, največkrat mu življenje samo kroji usodo, pa čeprav vsi radi ponavljamo stari rek, da je vsakdo svoje sreče kovač. In tudi o sreči, ki je itak opoteča, ne bi tokrat, pa čeprav sem sam velik ljubitelj Kosmačeve Sreče, novele, ki jo velja prebrati, ko si v največji nesreči. In seveda tudi dejstvo, da so drugi v podobni nesreči, kot si ti, ne pomaga kaj dosti, drži pa, kot je včeraj držalo, da sita vrana lačni ne verjame. Pri petdesetih letih vem, da sem že šel čez leta, ko se lahko še oziraš okrog; strokovnjakinja, ki se na zadeve spozna, mije pred kratkim povedala, da za mojo generacijo “ni predvidena ponovna vključitev vsvet dela”, kot se v zapletenem izrazoslovju italijanskega jezika (kakšni mojstri so, ko hočejo povedati nekaj grdega na lep način!), reče iskanju novega delovnega mesta pri in po petdesetih letih. Pa saj ni tako hudo, boste upravičeno rekli! Ne, seveda ni, a sam doživljam to nenehno krizno stanje, v katerem se nahaja naš založnik Zadruga Goriška Mohorjeva kot umiranje na obroke, če si smem sposoditi naslov prijateljeve knjige, o kateri tudi danes ne bom pisal, saj bi si pokojni Igor Torkar, s katerim sva se pred leti spoznala in postala prijatelja, zaslužil čisto drugi, tehtnejši in lepši zapis, pa tudi preživetje Golega otoka je bilo čisto drugačno trpljenje, kot je sedaj ta moja stiska. Že res, da mi bo prijatelj, “s katerim sva marsikatero bitko izbojevala”, sedaj rekel, da seje med drugo svetovno vojno naučil, kako res je, da padajo bombe, a da tudi med bombnim napadom ni rečeno, da bo bomba zadela tvojo hišo... Upanje je torej zadnje, ki umre! In vsi tisti, drage bralke in bralci, ki ne marate žalostnih zapisov, vedite, da ne gre za žalost, ampak za stanje duha, v redakciji in pri meni samem, v službi in doma, povsod. Filozofska razmišljanja o tem, kako danes nihče nima zagotovljene varne prihodnosti, pridejo sedaj prav tistim, ki so na varnem, a ne mislim samo tistih, ki imajo državne službe, ampak tudi na tiste, ki imajo pokojnine, pa čeprav se sam zavedam, da še ni tako
slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Murphyjev zakon, ki ga je baje zapisal letalski inženir, ki je sodeloval pri projektiranju in preizkušanju novih letal, (tam se vedno kaj zalomi in takrat, ko se zalomi, so posledice katastrofalne!), pride vedno prav, še posebej takrat, ko ga razlagaš drugim! Nobene nevoščljivosti ni v mojem pisanju, niti ne zajedljivosti, ker sta obe nečedni lastnosti, prva pa celo velja za enega največjih grehov, če me spomin ne vara. In ko sem tako sredi negotovosti, da, tudi zaradi te svoje vsakodnevne negotovosti imam rad Zygmunta Baumana in ga ne bom nehal nikdar citirati, ne njega in ne njegove, se pravi naše, tekoče, neoprijemljive družbe!, segam -kot po navadi, boste rekli! - po knjižni polici in iščem knjigo, ki bi me nagovarjala. Imam take, ki so dobre za trenutke, ko me boli glava, tiste z lažjo vsebino za prenatrpane in gostobesedne dni, dolgočasne in mučne za jutra, tiste, kijih lahko bereš v trenutkih, ko te daje nespečnost, tiste “težke” za trenutke, ko sem še svež, a za te dni negotovosti kar ne najdem prave, če seveda odmislim poezijo, ki je vedno dobra, za vsak trenutek in vsako stanje duha je dobra, le brati jo je treba! A poezije ne morem vedno brati. Tako sem stal ob dolgem knjižnem regalu in sem iskal, nabožne literature sedaj zares ne morem brati, predaleč mi je v teh trenutkih. In mije v roke prišla drobna knjižica, ki sem jo leta 1980 kupil med svojim prvim obiskom Londona. Kot študent sem jo v nahrbtniku prinesel s sabo domov. Stephen Crane: The Red Badge of Courage je naslov knjige, o kateri sem že v takratni Jugoslaviji bral, v slovenščini je izšla v prevodu Berta Savodnika pod naslovom Rdeči znak hrabrosti. 0 ameriškem pisatelju in pesniku Stephanu Craneju bi vam lahko napisal roman, bom povedal pa samo to, da je umrl zaradi jetike pri 28 letih v Črnem lesu v Nemčiji leta 1900, in še to dodam, da sem njegovo poezijo prevajal prijateljem vTrstu, ker je lepa. Kot je lepa njegova zgodba o vojaku, ki se znajde sredi vojne vihre, poln dvomov, strahu in vsega, kar človeka prime, ko je v hudi stiski, še posebej v bitki. In dobi “rdečo značko za hrabrost”, čeprav sam ve, da sije ne zasluži... Ali pač?
Ne vem, sem sin devetdeset let starega očeta, ki mi je kot nekdanji vojak vedno pravil, da sta dve stvari, ki veljata v vojni: “Prva je ta, da krogla po navadi nikdar ne zadene pravih prsi”.
“In druga”? sem bil radoveden kot fantič!
“Da medalja po navadi ne zadene pravih prsi”! je bil kratek oče.
Ko sem leta kasneje prebral že vrsto pesnikov in pisateljev, sem izvedel še za tretjo: Da generali vedno umirajo z visoko pokojnino, polni medalj, v postelji in stari.
proti prestolnici, da je bil prispevek še pravočasno obdelan in vključen v televizijski dnevnik. Tistega ponedeljka je kazalo, da bo šlo brez težav skozi. Ko je bil prispevek pri koncu in sem se že veselil popoldanskega počivanja oziroma kakšnega izleta, sproščenega vzdušja, nas je začelo tresti. S sodelavcem montažerjem sva se samo spogledala in čakala. Tresenje je trajalo nekaj dolgih sekund in še zdaj dobro vem, da sploh nisem razmišljal o tem, da bi se mi lahko kaj zgodilo. Prva sebična in precej neumna misel, ki mi je prišla na pamet, je bila: "Evola, pa je šel prost popoldan po gobe"! In res je bilo tako. Že zmontiran prispevek o "šicanju" pirhov je bil v trenutku pozabljen in po nekaj minutah, ko so - sprva Italijani, ki so prehiteli naše - po radiu sporočili, kje je bil epicenter, sva bila s snemalcem že na poti proti Posočju. Ostalo je bolj ali manj znano, ali pa morda ne več, saj je od tistega usodnega dne minilo že kar nekaj časa. Potres, ki je največ škode povzročil na območju Bovca in Kobarida, predvsem v vaseh pod Krnom in v Drež-niških Ravnah, je usekal z močjo 5,6 stopnje po Richterjevi lestvici. Neposrednih žrtev hvala Bogu ni povzročil, zato pa je obnova, ki je trajala dolga leta, zahtevala več kot 100 milijonov evrov. Obnovljenih je bilo 1767 objektov. Čeprav nisem
Na “šicanju” pirhov v Solkanu
Kaj pa, če se bodo tla spet stresla?
Ko sem se na velikonočni ponedeljek popoldne odpravil proti nekdanji solkanski karavli na "šicanje" velikonočnih jajc, sem se počutil precej nelagodno. Zakaj? Zato, ker se je po prvem in zadnjem "šicanju" pirhov, na katerem sem bil navzoč, zgodila
dogodka, ki se ga je udeležilo več kot 130 tekmovalcev oziroma "šicateljev". S kolegom snemalcem sva tistega usodnega ponedeljka dopoldne na terenu opravila vsak svoje delo in posnela nekaj izjav, potem pa sva hitela v studio v Dornberk, kjer je takrat domovala lokalna tele-
tragedija. Zelo dobro se še spomnim tistega ponedeljka, 12. aprila 1998, ko je ob 12.55 Posočje prizadel eden hujših potresov v novejši slovenski zgodovini. Kot novinar sem prvič spremljal "šicanje" pirhov na "kampotu" v Mirnu, kjer so letos pripravili že 32. izvedbo tega tradicionalnega
vizija Vitel, preko katere sem za komercialno televizijo Pop Tv pošiljal prispevke v Ljubljano. Takrat, pred 12 leti, je to potekalo še tako, da smo kaseto v Ljubljano pošiljali z avtobusom, če smo bili dovolj zgodnji, v najslabšem primeru pa se je bilo treba usesti v avto in "odšibati"
vraževeren, me je na letošnji velikonočni ponedeljek nekoliko zmotilo tudi dejstvo, da se je šicanje pirhov v Solkanu na neki način ujemalo s prvo obletnico potresavL'Aquili, za piko na i pa je poskrbela novica, ki sem jo dopoldne snel z interneta, in sicer, da je v nedeljo popoldne Mehiko stresel potres z močjo 7,2 stopnje po Richterjevi lestvici, ki je zatresel okolico mesta Mexicali.
O. K., ko sem prišel do športnega in kulturnega centra v Solkanu, je bil dogodek še v fazi zbiranja prijav, pa čeprav bi morali po napovedanem urniku že "šicati". Računal sem na to, da bom prišel, naredil nekaj fotografij, se pozanimal o številu sodelujočih in jo odkuril, saj sem tudi tokrat, po dvanajstih letih, upal, da bom imel prosto popoldne. Za razliko od usodnega velikonočnega ponedeljka pred 12 leti, ko sem lahko sanjal o najrazličnejših individualnih projektih, sem tokrat v glavi premleval, kam bi se lahko podal na potep z Jano, malim Na-tanom in našo pasjo mrcino, ki je ni mogoče peljati kamorkoli. Tako kot vedno sem se kaj hitro sprijaznil z usodo. Celo kozarec rdečega, ki so mi ga ponudili organizatorji dogodka, sem spil, česar običajno ne počnem. Kot je povedal Branko Belingar, predsednik solkanskega turistič-
to nekoliko skrajšali razdaljo, namesto dinarjev pa so poskusili s kovanci za pet tolarjev, a po metih prve polovice udeležen-
cev kovanec ni obstal v nobenem jajcu. Večinoma neuspešni meti niso v ničemer pokvarili prireditve, prav nasprotno, poskrbeli so za dobro vzdušje, ki se je po tekmovanju samo še stopnjevalo. Prizorišče sem zapustil še pred zaključkom "šicanja", in ko sem v domači pisarni na hitro spisal tekst, izbral nekaj fotografij in jih poslal uredniku, mi je kar malo odleglo, saj je bilo delo opravljeno, predvsem pa zato, ker se tla v tem času niso prav nič zatresla. Sanje o prostem popoldnevu pa so se vseeno razblinile, saj mi je bila naložena še ena domača naloga v obliki novinarskega članka, tako da sem prazničnost zadihal šele proti večeru, tako kot bolj ali manj vsak dan.
Nace Novak
nega društva, ki je prireditev pripravilo v sodelovanju z Društvom upokojencev Solkan, so tekmovanje prvič pripravili lani,
letos pa se ga je udeležilo precej več ljudi. Pojasnil je, da so se za organizacijo dogodka odločili zato, da bi obudili nekdanjo tradicijo, saj so tudi v Solkanu med velikonočnimi prazniki otroci radi "šicali" trdokuhana jajca s kovanci. Letošnjega "šicanja" se je udeležilo nekaj več kot dvajset tekmovalcev. Večino so predstavljali člani društva upokojencev, ki so prireditev izkoristili kot še eno priložnost za druženje. Ker se organizatorji niso mogli dogovoriti, koliko je natančna dolžina devetih stopal, so metali z razdalje dveh metrov (otroci za stopalo bliže). V prvi seriji metov so tekmovalci metali s starimi dinarji, a ni nikomur uspelo, da bi kovanec ostal v jajcu oziroma ni nihče dobil točke. V drugi seriji so za-
Zamejsko šahovsko prvenstvo 23. januarja 2010
venstvo pa prireja šahovska komisija pri ZSŠDI, nazadnje sta konec januarja letos prvaka postala izkušeni Pino Lakovič (ki dosega odlične rezultate v veteranskih kategorijah kar v mednarodnem merilu) in mlada Tjaša Oblak. Naše šole
vseh stopenj tekmujejo v pokrajinskih prvenstvih na Tržaškem in Goriškem, redno pa se prebijajo tudi v deželni in vsedržavni vrh. Tržaški trgovski in tehnični zavod
Žiga Zois je v letošnjem šolskem letu organiziral tri turnirje šolske mreže, ki se jih je udeležilo preko dvesto tekmovalcev. Privabili so poleg slovenskih tudi italijanske osnovne, nižje in višje srednje šole, kar je pomemben dosežek. Skratka, če so že pretekle generacije vneto napenjale možgane pri iskanju šah-mata (ali vsaj remija, ko smo že pod vplivom italij anskih "catenacciarov"...), tudi novim rodovom, zlasti šolski populaciji, kralj, kraljica, trdnjavi, konja, tekača (ali, kot so nas učili, lovca) in kmetje sploh niso tuji rekviziti. V našem sistemu, v katerem je šolski šport izjemno zapostavljen, vsaj šah najde svoje mesto, kar je vsekakor hvalevredno in spodbudno. Fascinantna igra znanja, bistrosti, izkušenj, potrpljenja, nedvomno dobro dopolnilo k izobraževalni ponudbi in primerna vaja za možgane. Ne nazadnje pa šport v smislu tekmovalnosti in potrebe po določenem volumnu treninga (razmišljanje pod pritiskom pa itak povzroča tudi znojenje) za dosego vidnejših rezultatov.
HC
Zelo koristen šport za urjenje bistrosti
Živahen šahovski utrip predvsem po šolskih krožkih
v
Šport in šah - so nekoč naslavljali vsakodnevno zaključno rubriko v informativnih dnevnikih. V naših krajih ima torej plemenita umetnost spretnega premikanja 32 figur po 64 dvobarvnih poljih kvadratne šahovnice bogato tradicijo. Tako na ravni velikih mojstrov (Božidar Filipovič, Pino Lakovič, Jan Bednarik in številni drugi) kot tudi v obliki učenja šahovskih veščin po šolah. Pisec tega sestavka je imel celo skozi vso osnovnošolsko pot ob sobotah zadnjo uro pričakovan in koristen pouk šaha. Kar pa je še bolj pomembno od samega zgodovinskega spomina in osebne izkušnje, uvajajo po naših šolah v šahovsko igro otroke še danes. In rezultati so vidni, saj je ta poučna panoga, ki nedvomno vzpodbuja k logičnemu razmišljanju in zbranosti, med mladimi v našem zamejstvu vse bolj priljubljena in v
šolskih prvenstvih dosega naša mladina ugledne rezultate tudi v vsedržavnem merilu.
Če ob petkih popoldne obiščemo prostore Združenja slovenskih športnih društev v Italiji v strogem tržaškem mestnem središču, naletimo na skupinico navdušencev, ki obiskujejo šahovski krožek pod vodstvom zanesenjaka, profesorja Marka Oblaka.
Prav prof. Oblak je v zadnjih letih - skupaj s kolegi s Tržaškega in z Goriškega - veliko vložil v vzgojo mladih ša-histov in jih vseskozi spremlja po tekmovanjih tako na šolski kot na zvezni ravni.
Na uradnih tekmah in turnirjih nastopajo slovenski igralci pretežno za društvo Societa' Scacchisti-ca Triestina, ki je tudi že skoraj dvaj set let organizator, v prostorih
openskega Prosvetnega doma, tradicionalnega prestižnega poletnega mednarodnega hitropoteznega Memoriala v spomin na Božidarja Filipoviča. Zamejsko šahovsko pr-
HOKEJ IN LINE
Al liga - Play-out: Polet Kwins - Empoli 5:0 TENIS
Ženska A2 liga: Gaja - Sl. Georgen 3:1
Moška B liga: Piacenza - Gaja 6:0
Moška C liga: Udinese - Gaja 5:1
NAMIZNI TENIS
Ženska A2 liga: Genova - Kras 0:4
Moška B2 liga: Kras - Marling 1:5
NOGOMET
Elitna liga: Monfalcone - Kras 0:2 Promocijska liga: Juventina - Centrosedia 2:1, Gemonese - Vesna 2:1, Pozzuolo -Sovodnje 5:1
1. amaterska liga: Azzurra - Primorec 0:0
2. amaterska liga: Primorje - Cormonese 1:0, Breg - Piedimonte 1:0, Sant'Andrea -Zarja/Gaja 1:1
3. amaterska liga: Mossa - Mladost 2:0 KOŠARKA
C1 liga: Gorizia - Jadran 77:76 C2 liga: Breg - Alba 70:71, Bor - Santos 78:90 D liga - Play-off: Kontovel - San Vito 64:46 ODBOJKA
Ženska C liga: Pordenone - Bor/Breg 2:3,
Sloga - Martignacco 0:3
Moška C liga: 0lympia - Porcia 3:2, Val -
Buia 1:3, Prata - Soča 3:0
Ženska D liga: Kontovel - Fincantieri 3:0,
Buia - Govolley 3:2
Moška D liga: Cervignano - Naš Prapor 2:3
Sklad I Fondazione
ONLUS
DORCE SARDOČ
S prispevkom »petih tisočink« davka Irpef lahko pomagaš slovenski ustanovi
Letošnjih »pet tisočink« davka na dohodke fizičnih oseb (IRPEF) lahko namenite Skladu Dorče Sardoč, ki podeljuje štipendije zaslužnim manj premožnim slovenskim študentom.
Od ustanovitve prejemajo štipendije Sklada Dorče Sardoč tudi učenci dvojezične šole v Špetru.
Kaj je prispevek »pet tisočink«?
»Pet tisočink« je prispevek, ki ga predvideva zakon št. 266 z dne 23. decembra 2005, s katerim lahko vsi davkoplačevalci namenijo manjši delež davka na dohodke priznanim dobrodelnim organizacijam in neprofitnim ustanovam. V ta seznam spada tudi Sklad Dorče Sardoč.
Scheda per la scelta della destinazione
dell'8 per mille delHRPEF e del 5 per mille delHRPEF
Da consegnare unitamente alla dichiarazione Mod. 730/2008 at sostituto d imposta. C.A.F. o al professlonista abilitalo. utilizzando l apposita busta chiusa contrassegnata s
CONTRIBUENTE
SCELTA PER LA DESTINAZIONE DEL CINOUE PER MILLE DEITIRPEF [in caso di scelta FIRMARE in UNO degli spazi sottostanti)
che oprTOTD n« Mtton di cui all'art. 10. c l,lrt o).
M D.lai. n. 440 dat 1997 • d«lc fondozioni nouonoii dl cordim (uh
, 1 J. -1 J.
I. .1 I .1
,LLLL
I In aggiunta a quanto indicato ncll informativa sul trattamonto dei dati. contenuta nel paragrafo 3 delle istruzioni, si precisa che I i dati personali del contribuente verranno utilizzati solo dall'Agenzia delle Entrate per attuare la scelta.
AVVERTENZE Per esprimere la scelta a favore di una delle finalita destinatarie della quota del cinque per mille delHRPEF, il contri-- rteve apporre la propria firma nel riguadro corrispondente. II contribuente ha inoltre la facolta di indicare anche il codice fiscale tatta esclusivamente n*>'	1	•"
Svoj prispevek lahko namenite tako, da v polje obrazca, ki je namenjeno dobrodelnim organizacijam in neprofitnim ustanovam v modelih CUD/730/Modello Unico, vpišete davčno številko Sklada Dorče Sardoč in se podpišete. Prispevek »petih tisočink« ne predvideva doplačila in zato tudi nobenih dodatnih davkov.