Za poduk in kratek čas. Turki pri Radgoni. (Dalje.) Zares žalostno je, če pomislimo, kako strašno da človek človeka na tera svetu pieganja! Od kod pa to pride? Nevernik, Turčin, odgovora pravega ne najde. Kakor nagon nemo živino, žene njega, nevernika, divja strast, ktere krotiti ne more! Drugače je to pri kristjanu. On pozna v svojem Zveličarju izgled popolne prizanesljivosti in krotkosti, ima tudi obilno milosti, krotiti svoje strasti, kakor mu to očitua zapoved Božja veleva. Brez premagovanja samega sebe, brez strabovanja svojib strasti ni kreposti, ni krsčanskega znaeaja, naj se človek še tako šopiri in visoko svojo glavo povzdignje. V kako veseli družini in blagem miru bi lehko živeli med sebo, ako bi vsak želel in pustil vsakemu svoje! Imenuje se zemlja vzlasti dolina solz, — ker je človeku naj hujši sovražnik na njej — človek sam. Prav so sicer storili naši starši, ki so stavili življenje za brarubo svojih najdražjih zakladov na svetu: svete vere, poštenosti, eednosti in svobode; a gorjč, — trikrat gorje pred sodnim stolom večne pravice t r i n o g o m in nasilnikom, ki niso prelivali krvi v brarnbo, marveč v nasitenje brezmerne sebičnosti in hudobije, ki so zatirali narodov srečo po krivici. Umete li sebični nemčurji? Ustavlja se mi pero obširno popisati miroljubnim Slovencem bitvo pri Apačah. Naj vam torej zadostijo le nekteri izgledi junastva kristjanov. Po opravi in pogumu odlikoval se je med drugimi koioški vitez Kolnic. Željen slave in časti pritiska vibaruo naprej in udriha z velikim mečern, po turških glavah; kmalu pridere do Abmetbega samega in pobije na njegovi strani dva imenitna načelnika. Abmetbeg, silno razkačen, se ga zdaj loti sam; zgrabita se v silnem dvoboju. Vsi okrog ostrmč, kajti obadva sta krepkih telesnih moči, obadva oiožja vajena. Silno močjo pada mab na mab; toda dobro se drug drugemn ogiba, drug drugega udarce dobro odbija. Abmetbeg, čedalje v veči stiski, že kliče svoje na pomoč, kar mu mahne K o 1 n i c po plečih 8 tako močjo, da se kar vlije rudeča krv. Zdaj plane tiopa Turčinov na brabrega viteza. Dasi jih razganja in seka, bi ga bili pokončali, ko bi ne bili v pomoč prihiteli tovariši vitezi in mu resili življenje. Že ste se klali vojski dve uii, a nobena se se ni umaknila za korak. Zdaj nastavi Abmetbeg pet tisoč vojakov, ktere je zadej v podporo imel ter udari ž njimi naglo na srediuo kristjanov. Nadejal se je, da, ako pobije sredino in ž njo vojskovodjo, zamore poteni lebko razpoditi desno in levo krilo. Turek je dobro računil; kajti ni bilo Štajercem mogoče silovitemu navalu se upirati. Na stotine jih pade pod sabljo nevemikov, drugi se morajo umakuoti. Že preti strašna nevarnost kiistjanom. V tem hipu povzdigne Arnešt junaški glas, in nabere krog sebe kolikor še ima najboljših vojakov, in posebno težko oborožanib vitezov. Kakor srditi oroslani se zaženejo na Turka. Da jim zmedejo goste vrste, spodbodejo konjiki konje in se zaženejo v sredo med uje. Prvi med junaki bojnje se vojvoda; treskam enako letijo na desno in levo turške čepinje. Vojvoda pade raz hudo ranjenega konja; otinejo ga smrti trije vitezi, žrtujoči svoje življenje za njegovo. V tem se je bilo Slovenem posrečilo na desnem krilu sovražnike v beg pognati. Viditi stisko vojske v sredini, napadejo hitro Abmetbega od strani; kmalu potem pribiti v pomoč tudi Frangipan z urnimi Hrvati. Ni trajalo dolgo, in turška vojska bila je podobna zmedeni čedi. Obupno kriči Alunetbeg in skuša red obraniti; toda prepozno je že, nikdo ga ne sluša več. Eni se še stavijo v bran, drugi se umikajo in spuščajo v beg. Zdaj je Abmetu jasna jegova osoda; besnost nosi v srcu, kletve in psovke na jeziku. Spodbode konja in boče jo po zavčje pobrisati; toda kakor jastreb mu je Frangipan naglo za petami. In glejte ! prej tako osabni in hudobni sovražnik povzdigne zdaj roke in pvosi pomiloščenja! A srditi Frangipan zagromi: ,,Milost poštenemu vojaku; a nobene milosti pa ne lupežu in krvoločniku!" To rekši mu zabode meč v prsi, da izdihne pri priči črno dušo! (Konec prib.)