7
#
Besedilo, ki ga boste prebrali v nadaljevanju,
je bilo predstavljeno na znanstvenem sreèanju
pripovedne zgodovine, posveèenemu odrinjenim
spominom, v Londonu konec junija 2005.
Nastalo je v dramatièni dinamiki spraše-
vanja, v katerem Slovenci v obdobju silovitih
geo-, zunanje- in notranjepolitiènih oprede-
ljevanj preverjamo tudi svoj zgodovinski spo-
min in identiteto.
Danes se sistem ohranjanja in razvijanja re-
volucionarnih izroèil kot zapovedana partijska
iluzija, polla` in navijaška propaganda pred na-
gajivim odkrivanjem: “Cesar je nag!” razkriva
v vsej svoji prozorni slaboumnosti, nesramnosti,
la`nivosti, po`rtnosti, oholosti … Sam sem v
javne polemike, pa tudi v svoje strokovno delo
skušal vnesti nekaj opredeljevanj, ki se tièejo
tako viktimološko-antropoloških razse`nosti èasa
kot tudi civilizacijskih bilanc, ki smo jih dol`ni
narediti, da se ozdravimo od oku`be s sistem-
skim teroristiènim nasiljem in se opredelimo
za svobodno in nenasilno prihodnost.
Dragocena vzpodbuda pri tem spraševa-
nju in opredeljevanju so mi bili tudi spisi
Jo`eta Puènika. Naj opozorim na njegovo
pobudo, da bi morali èimprej napisati vred-
nostno-politièno oceno slovenskega boljše-
vistiènega projekta in obdobja. Programski
spis Breme preteklosti je Puènik napisal leta
1993.1 Tudi v tem primeru ga zanima pre-
pletanje identitete in spomina: “Gre torej
za uèinkovanje narodnega spomina na `iv-
&&
6
!8#!
!1
" 
#!
! !
"

ljenje tega naroda, na njegovo sposobnost
za postavljanje vizije in nato uresnièevanje
vsakokratne vizije”.
Zaène z analizo korumpiranega zgodovino-
pisja. Partijsko zgodovinopisje je namesto real-
nih uèinkov raje opisovalo namene zgodovin-
skih akterjev: “Takšni interpretacijski vzorci
preusmerjajo vso pozornost k resniènim ali
zgolj pripisanim nameram storilcev, zanemarjajo
pa dejanja sama, njihove neposredne uèinke in
posledice. Ni veè pomembno to, kar se je de-
jansko zgodilo, kar je resnièno tako ali drugaèe
prizadelo stvari in ljudi. S tem obratom v ana-
lizi dejanj in dogodkov se zaèenja ponarejanje
zgodovine in korupcija v zgodovinopisju”.
Potvarjanje zgodovine je mo`no, “celo zelo
uèinkovito in za dolgo èasa. Vendar ne do-
konèno! Zapisani osnutki zgodovine se neneh-
no popravljajo, korigirajo. Najveèje spremem-
be so potrebne za obdobja diktature, obdob-
ja politiènega in duhovnega nasilja. Zgodba
je vedno enaka: pritisk na zgodovinarje, naj
pišejo to, kar je vsakokratnim vplivnim kro-
gom ljubo. To gre tja do oèitnih potvorb in
la`i, veèinoma pa ostaja nekje v sredini med
dejstvi in la`jo, spretno prikrito z navidezno
znanstvenostjo korumpiranih, prestrašenih
ali zavedenih zgodovinarjev. Zgodovinarji se-
veda niso bolj korumpirani ali bolj bojazljivi
od drugih akademskih poklicev. Oèitneje iz-
stopajo zato, ker vse svoje zveri`ene kupèije
s profesionalnostjo tudi vestno zapišejo in do-
	# #
7
#
kumentirajo. Nato zaèno tudi sami verjeti
svojim razlagam dejstev. Torej zelo podobno
temu, kar se v obdobjih politiènega in du-
hovnega nasilja dogaja tudi drugim poklic-
nim skupinam.”
Po Puèniku je dolgoroèni cilj znanstveno-
profesionalna ocena komunistiènega obdob-
ja, kratkoroèni cilj pa vrednostno-politièna
ocena komunistiènega obdobja: “Sama po-
litika zase te naloge ne more opraviti. Potreb-
no je intenzivno sodelovanje celotnega kul-
turnega podroèja v sociološkem pomenu te
besede: znanosti, vzgoje in izobra`evanja, o`je
kulture in umetnosti z vsemi zdru`enji, me-
dijev, vseh poklicnih zdru`enj, sindikatov in
seveda tudi politiènih strank. V intenzivni
javni razpravi o natanèno formuliranih vpra-
šanjih bi se lahko v razmeroma kratkem èasu
izoblikovalo to, kar bi lahko imenovali veèin-
sko mnenje slovenske javne zavesti. Povsem
gotovo je, da popolne enotnosti pri takšni
oceni ni mogoèe doseèi: vse preveliki so konf-
likti interesov in vrednot. Zato je potreben
politièni instrument: poenostavitev na pod-
lagi veèinskega mnenja, dobljenega morda z
objektivno raziskavo javnega mnenja, referen-
dumom ali glasovanjem v dr`avnem zboru.
V javnosti se pojavljajo trditve, da bi javna
razprava o vrednostno-politièni oceni medvoj-
nega in povojnega obdobja razdelila slovenski
narod, dr`avljane te dr`ave, in tako povzroèila
veè škode kakor koristi. Interesno ozadje tak-
šnih trditev je oèitno. Na to interesno ozadje
je vezana `e pregovorna slepota za vse, kar za-
deva druge: bolj kakor smo ob vprašanju vred-
notenja zloèinov, nasilja in privilegijev na eni
strani ter trpljenja, krivic in socialne oškodo-
vanosti na drugi strani sprti danes, sploh ne
moremo biti. Tisti, ki se zavzemajo za vsesplo-
šno pozabo, odpušèanje in spravo, ne da bi
hkrati in prav tako glasno zahtevali takojšnjo
odpravo vsaj najhujših socialnih posledic ko-
munistiène diktature, so ali skrajno naivni ali
pa si povsem naèrtno prizadevajo za ohranjanje
privilegijev in javnega ugleda nosilcev komu-
nistiènega re`ima. Po tako krvavem obdobju,
po tako naèrtnem nasilju in tolikšnem številu
krivic je sprava mogoèa samo ob iskrenem in
operativno uèinkovitem, tj. ne zgolj besednem
odpravljanju posledic povzroèenih krivic, pred-
vsem na socialnem in pravnem podroèju. Kjer
tega ni prepoznati, lahko govorimo zgolj o
prozornih propagandnih manevrih za ohranja-
nje klientov in lastnih privilegijev. Brezvestni
oèitki “revanšizma«, s katerimi se sreèujemo
vsi, ki zastavljamo vprašanje o povojnih zlo-
èinih, nasilju in privilegijih, ka`ejo v vsej raz-
loènosti moralni nivo in profil nosilcev prejš-
njega komunistiènega re`ima: še danes noèejo
razumeti, kaj se je po vojni dogajalo na Slo-
venskem, še vedno ne razumejo, kaj je zloèin
in kaj je diktatura. Kako naj ob tem pridemo
do zaupanja, ki je predpostavka slehernega traj-
nega sporazuma?!”.
Zakaj potrebujemo vrednostno-politièno
oceno: “Èe hoèemo dograjevati narodno iden-
titeto, katere bistvena sestavina je tudi narodni
spomin, moramo èim prej priti do natanèno
izra`ene vrednostno-politiène ocene o medvoj-
nem in povojnem dogajanju v Sloveniji. Po-
trebujemo jo zato, da bi dobili izhodišèa za
skladno in pravièno presojanje posameznih
segmentov tega dogajanja. Eden od njih so
tudi udbovski dosjeji, gotovo pa to ni najpo-
membnejši segment. Gre skratka za to, da do-
bimo vrednostni okvir, ki nam bo omogoèil
zakonsko urejati primere vojnih zloèinov in zlo-
rabe pravnih sredstev komunistiène dr`ave pro-
ti lastnim dr`avljanom, odpravljati pravne, so-
cialne in moralne krivice ̀ rtev komunistiènega
re`ima in seveda tudi odpravljati nezaslu`ene
privilegije posameznikov, skupin in organiza-
cij, ki so si kot nosilci komunistiène diktature
prilašèali narodove dobrine.
Vrednostno-politièna ocena je zatorej nuj-
no potrebna za urejanje mno`ice nerešenih
pravnih, socialnih in moralnih vprašanj. Ugo-
toviti moramo, da se — razen nekaterih redkih

	


	$
7
#
vprašanj – slovenska dr`ava v zadnjih treh letih
sploh ni lotila reševanja tega problema.
Kljub temu, da smo bili zelo zavzeti z osa-
mosvajanjem dr`ave in posledicami politiène,
ekonomske in socialne narave, v Sloveniji še
vedno nismo razvili sistematiènega pristopa
k obvladovanju posledic tega nesreènega ob-
dobja, ki je verjetno najbolj krvavo in samo-
voljno v slovenski zgodovini.”
Predlaga zakonsko ureditev o razveljavitvi
napisanih in nenapisanih smrtnih obsodb;
o preiskavi mesta pokopa posameznih `rtev;
o razveljavitvi obsodb v politiènih procesih
po uradni dol`nosti; o priznanju prisilnega
dela v pokojninsko dobo; o razveljavitvi po-
kojninske dobe uslu`bencem dr`avnih insti-
tucij komunistiènega zloèina, ki so izvrševali
zloèinska povelja; o tem, da so imele nekatere
ustanove in organizacije komunistiène dik-
tature zloèinski znaèaj; o kolaboraciji (kola-
boraciji z okupatorji in kolaboraciji z boljše-
viško Sovjetsko zvezo in njeno komunistièno
partijo); o arhivih.
 “Projekt vrednostno-politiène ocene ko-
munistiène diktature v Sloveniji in zakonsko
urejanje pravnih, socialnih in moralnih posle-
dic takšne ocene je mogoèe kratkoroèno ure-
snièiti le tako, da obèutno spremenimo raz-
merje politiènih sil v Sloveniji.”
»Trenutni polo`aj v Sloveniji takšnim pro-
jektom ni posebno naklonjen. Stranke še ved-
no niso prebavile taktike kratkoroènega egoiz-
ma in burkastih nastopov za enodnevne uspe-
he. Uveljavitev srednje- in dolgoroènih potez
v politiènih igri še vedno ogro`a ravnote`je
znotraj strank in diktira vodstvom uporabo
demagogije. To zadeva vse stranke, razlike si-
cer so, vendar strateško nièesar ne pomenijo.«
Premoèrtno Puènikovo prizadevanje je os-
talo bolj svetilnik in kompas kot udejanjeni
program. Vendar se prav ob Puèniku velja
spomniti, da sta leti 1995 in leto 2005, kar se
tièe spominjanja konca 2. svetovne vojne, zelo
razlièni leti. V desetih letih smo Slovenci vlo`ili
velike energije, da smo se nadaljevali kritièno
sooèenje s totalitarnim 20. stoletjem. Ome-
nimo samo spremembe vojne zakonodaje (po-
sebej Zakon o popravi krivic) in zahteve za nji-
hovo dodatno spreminjanje, denacionalizacijo,
nadaljevanje projekta farnih spominskih plošè,
postavitev spomenikov Pod Krenom in v Te-
harjih, Rupnikove spravne kamne v kapeli
odrešenikove matere v Vatikanu, oznaèevanje
in popis grobišè (skupina okoli Mitje Ferenca),
popis ̀ rtev 2. svetovne vojne in revolucije v In-
štitutu za novejšo zgodovino, številna znans-
tvena sreèanja in objave, razstave, mnoge do-
moznanske publikacije, izkope `rtev, spomin-
ske skupnosti (naj omenim študijski kro`ek
Moè pre`ivetja), nekatere odmevne televizijske
oddaje (izstopa Jo`e Mo`ina), veèletno poli-
cijsko akcijo Sprava pod vodstvom Pavla Jam-
nika, številne parlamentarne in medijske po-
lemike … Vlada je poèastila tigrovce kot prve
slovenske upornike proti okupatorju, v medi-
jih se sooèamo zagovorniki razliènih interpre-
tacij vojnega in revolucionarnega obdobja. To
dokazuje, da je partijskega kastriranja resnice
konec. Prav gotovo pa smo še daleè od tega,
da bi lahko rekli, da ni veè patološkega vpliva
sistema ohranjanja in razvijanja revolucionar-
nih izroèil.2 Še vedno ostajajo pred nami pro-
gramske naloge, ki so jih zapisali Jo`e Puènik
in drugi. Ker je leta 2005 šestdeset let od kon-
ca 2. svetovne vojne, bi bilo prav, da bi skušali
vsaj del vseh teh pobud, ki pomenijo tudi do-
seganje resnice, pravice in sprave, uresnièiti.
Naj jih predlagam nekaj:
— znanstveni posvet pod naslovom Vest in
samozavest,
— mnenjski referendum o umoru, ropu in
la`i,
— izenaèitev vseh `rtve vojnega in revolucij-
skega nasilja v zakonih,
— obele`evanje grobišè in iskanje grobov,
— dokumentacijski center o revoluciji in si-
stemu ohranjanja in razvijanja revolucio-
narnih izroèil.3

 #
7
#
Kar nekaj pobud je (spravna deklaracija,
poskusi obsodbe komunistiènega totalitariz-
ma z raznih strani, predlogi za spremembo
vojnih zakonov), ki vsaka po svoje bolj ali
manj celovito skušajo uresnièiti prav Puèni-
kovo zamisel o vrednostno-politièni oceni pro-
jekta boljševistiène revolucije z izsiljeno dr-
`avljansko vojno na Slovenskem. Mozaièni
drobec v tem iskanju je tudi moje besedilo,
ki ga objavljamo v nadaljevanju
6
! 8 #! 
!1
" 
#!
! !
" 

Opozorimo na temeljne prizadetosti slo-
venskega prostora zaradi totalitarnih inter-
vencij nacionalsocializma in komunizma v
slovenski dru`bi v kontekstu druge svetovne
vojne, okupacije, upora proti okupatorju,
boljševistiène revolucije z izsiljeno dr`avljan-
sko vojno v letih 1941-1945, permanentne ko-
munistiène dr`avljanske vojne proti lastnemu
ljudstvu, bo`jega kompleksa in rasizma v le-
tih 1945 – 1991, ki imajo svoje posledice tudi
v samostojni Sloveniji po letu 1991.
$*$
Dne 7. aprila 1941 se je z napadom Nemèi-
je, Italije in Mad`arske na Jugoslavijo zaèela 2.
svetovna vojna tudi za ozemlju Dravske bano-
vine, ̀ e prej so bili v vojni Slovenci, ki so po 1.
svetovni vojni po Rapalski pogodbi prišli pod
Italijo, in Slovenci v Avstriji. Pod Nemèijo je
prišlo okoli 800.000 Slovencev, pod Italijo okoli
600.000 in pod Mad`arsko okoli 100.000. Po
kapitulaciji Italije zasede slovensko ozemlje, ki
je bilo pod Italijo, Nemèija. Namen vseh oku-
patorjev je bilo raznorodovanje Slovencev in pri-
kljuèitev ozemlja okupatorskim dr`avam.
+!& 
Med drugo svetovno vojno je prišlo v Slo-
veniji do nacionalnih, socialnih in versko-
svetovnonazorskih revolucionarnih procesov.
Vojskujoèa se tabora sta partizansko gibanje
na eni in nasprotniki partizanskega gibanja
na drugi strani. Partizansko gibanje oznaèu-
jeta rezistenca proti okupatorju in boljševi-
stièna revolucija, njegove mednarodne zavez-
nike protinacizem, Sovjetsko zvezo pa še po-
sebej svetovna boljševistièna revolucija. Nas-
protniki partizanskega gibanja so okupatorji,
ki jih oznaèuje genocidni rasizem, in sloven-
ski sodelavci okupatorja, za katere sta znaèil-
na protikomunizem in kolaboracija.
,!
Od 1941 do 1945 je bilo med prebivals-
tvom ozemlja današnje Slovenije verjetno veè
kot 90.000 smrtnih `rtev (okoli šest odstot-
kov prebivalstva). Posledica nasilja okupator-
jev je bilo veè kot 100.000 izgnancev in be-
guncev, veè kot 50.000 zapornikov (brez izg-
nancev), veè kot 55.000 interniranih, deset-
tisoèe prisilno premešèenih na delo, veè kot
200.000 Slovencev je bilo mobiliziranih v
okupatorske armade in paravojaške formacije.
V partizanski armadi pod vodstvom komuni-
stov je bilo krajši ali daljši èas okoli 100.000
partizanov, še veè je bilo civilnih podpornikov
partizanskega gibanja. Veè kot 25.000 Slo-
vencev je bilo v protikomunistiènih enotah.
Za `rtvami so ostali stotisoèi `alujoèih staršev,
vdov, sirot, stotisoèi zaplemb in premo`enj-
skih škod …

"-
Komunistièna partija Slovenije je imela
za svoj cilj izpeljavo boljševistiène revolucije.
Stranka, ki je pred 2. svetovno vojno štela oko-
li tisoè èlanov in nekaj tisoè èlanov komuni-
stiène mladine in simpatizerjev, je zaèela svoj
pohod na oblast po nemškem napadu na
Sovjetsko zvezo. Kako brezobziren je bil ko-
munistièni pohod na oblast, nam prièa dejs-
tvo, da je bilo zaradi komunistiènega terorja
nad Slovenci `e med vojno umorjenih verjet-

	



7
#
no okoli 8.000 neoboro`enih Slovencev (ci-
vilistov, vojnih ujetnikov in partizanov), po
vojni pa še veè kot 15.000, okupator pa v spo-
padih s slovenskimi partizani med 2. svetov-
no vojno ni izgubil veè kot 5.000 mo`. Obe-
nem pa je bila komunistièna strategija, da so
partizanske enote z manjšimi napadi nepre-
stano izzivale strašno okupatorjevo mašèevanje
nad civilnim prebivalstvom. Ta okupatorski
teror je gnal ljudi v partizanski tabor. Obe-
nem je okupator z mobilizacijo Slovencev v
svoje armade povzroèil mno`ièen beg ube`ni-
kov v partizanske enote. Ali kot je rekel eden
slovenskih komunistov: Hitler je bil kladivar
komunizma v Sloveniji.
&! !$	*$	
S septembrom 1941 so komunisti razglasili
vsakogar, ki bi se izven partizanskega gibanja,
ki so ga vodili komunisti, upiral okupatorju,
za “narodnega izdajalca”. Proti komunistiè-
nemu terorju je poleti 1942 ogro`eno prebi-
valstvo s sodelovanjem mešèanskega tabora
in katoliške Cerkve na italijanskem okupacij-
skem obmoèju zaèelo ustanavljati Vaške stra-
`e, ki so potem sodelovale z italijanskim oku-
patorjem. Po kapitulaciji Italije je bilo v so-
delovanju z nemškim okupatorjem ustanov-
ljeno Slovensko domobranstvo. Razvnela se
je krvava dr`avljanska vojna.
. "
/&! !- 
/!- $
Komunistièna zmaga, prinesena na jugo-
slovanskih in sovjetskih bajonetih, je maja
1945 spro`ila številne ofenzive v boju proti
lastnemu ljudstvu. V krvavem obraèunu po
2. svetovni vojni je bilo umorjenih okoli
18.000 prebivalcev ozemlja današnje Slove-
nije, okoli 20.000 jih je pobegnilo v tujino
in so bili potem kot politièna emigracija
obravnavani kot “narodni izdajalci”. Uprizor-
jeni so bili številni politièni sodni procesi, v
katerih je bilo v nekaj letih po 2. svetovni
vojni obravnavanih okoli 25.000 oseb. Poleg
politiènega so komunisti izvedli tudi etnièno
èišèenje, iz Slovenije so pregnali oz. so pre-
selili veè kot 50.000 oseb nemške in italijan-
ske narodnosti. Zaèela se je razredna vojna
proti zasebni lastnini – samo v letih 1945 –
1952 je bilo veè kot 27.000 zaplemb zasebne
lastnine. Posebna fronta je bila fronta za ko-
lektivizacijo kmetijstva. Kmete so posebej za-
tirali z obveznimi oddajami in visokimi davki.
Na unièenje je bila obsojena tudi katoliška
Cerkev. Številne duhovnike in laike so sodili
v politiènih procesih, unièevali so verske ob-
jekte in prepreèevali verske obrede.
-"-(
Nosilec komunistiènega terorja je bila taj-
na politièna policija. Ta je z neizmerno ener-
gijo nadzirala in tudi sama ustvarjala notranje
in zunanje sovra`nike. V sistemu dosjejev se
je, bodisi kot nadzorniki bodisi kot nadzo-
rovani, znašlo skoraj vse odraslo prebivalstvo
Slovenije.

" 0&  -  
-  1
Èe je rasizem to, da si nekdo na osnovi
svoje izmišljene veèvrednosti pripiše posebne
zasluge in privilegije, potem imamo tudi v
primeru slovenskega komunistiènega kozmo-
sa opraviti z znaèilnim rasistiènim sistemom.
Ali drugaèe reèeno: umišljenja mogoènost,
prenapihnjenost partijsko-partizanskega fan-
tazijskega sveta je nujno zahtevala strašne ̀ rtve
pri tistih, na katere so tekli patološki izcedki
la`nivega samoljubja oblastne elite.
Komunistièni sistem ohranjanja in razvi-
janja revolucionarnih izroèil je bil kvazireli-
gijski temeljni nauk o stvarjenju partijskega
sveta. Ta nauk je bil podlaga za kvazidemiur-
gièno delitev ljudi na razliène polo`aje v par-
tijski dru`bi. Prva delitev je bila delitev na
partijsko privilegirani in partijsko diskrimi-
	 #
7
#
nirani del. Partija si je vzela vlogo boga. Mrtve
in `ive je razdelila v partijska nebesa in par-
tijski pekel oz. v kastne razrede v razponu od
slavljenih “narodnih herojev” do zanièevanih
“narodnih izdajalcev”.
Leta 1945 so v popisu vojne škode svojci
lahko še prijavljali vse `rtve in škode. Do leta
1950 pa so bili opravljeni popisi `rtev, ki jih
je vodila Zveza zdru`enj borcev. V njih ljudi,
ki so jih usmrtili partizani oz. so padli v spo-
padih s partizani, padlih mobilizirancev v
okupatorske armade in še nekaterih kategorij
`rtev (veèina `rtev bombandiranj, padli vo-
jaki jugoslovanske vojske v aprilski vojni 1941,
nekatere `rtve vojnih nesreè ...), ni bilo veè.
Ta delitev mrtvih je imela usodne po-
sledice za svet `ivih. Seznami „naših“ mr-
tvih so doloèali tisti del sveta `alujoèih so-
rodnikov, staršev, vdov in sirot, ki jih je
partijska oblast priznala za „naše“ ter jim
dodelila ustrezne rente, podpore in odprla
mo`nosti za šolanje in napredovanje. So-
rodniki mrtvih, ki so se znašli v partijskem
peklu, so bili zanièevani in diskriminirani.
Tako je bila delitev mrtvih na „naše“ in „va-
še“ osnova za razdelitev sveta `ivih na „na-
še“ in „vaše“. Partijska dru`ba, katere no-
silno geslo je bilo „bratstvo in enotnost“,
je bila od vsega zaèetka dru`ba, ki je bila
razdeljena, ne sicer po prejšnjih kapitali-
stiènih razrednih delitvah, ampak v kaste.
To kastno razlikovanje je bilo temeljni me-
hanizem za obvladovanje dru`be, saj je bila
naloga partijsko priviligiranega dela, da vla-
da partijsko zatiranim.
Osnovna delitev dru`be na del, ki so ga
materialno in tudi drugaèe favorizirale po-
deljene rente (delitev vojnega plena), je bil
opravljen v 60. letih 20. stoletja. Poleg raz-
novrstnih borèevskih statusov in privilegijev
pa je bila stalnica razlikovanja èlanstvo v Ko-
munistièni partiji oz. Zvezi komunistov. Ko-
munisti so bili kot ljudje posebnega kova do-
loèeni za vodilne polo`aje in u`ivanje razliè-
nih bonitet (roka roko umije, zveze in poz-
nanstva). Matematika te slovenske partijsko
rasistiène krjaveljšèine je razmeroma brutalna.
Nekaj stotisoè èlanov Zveze zdru`enj borcev,
Komunistiène partije oz. Zveze komunistov
in mnogi njihovi svojci so pripadali partijsko
privilegirani drušèini.
Na nasprotni strani je grešnega kozla, ki
je vzdr`eval la`no samopodobo partijske
vsemogoènosti, igralo podobno število lju-
di. Nekaj stotisoè je bilo pripadnikov o`-
jega jedra in dru`inskih èlanov temeljnih
diskriminiranih kategorij: sorodniki veè kot
40.000 zamolèanih vojnih `rtev, duhovšèina
in vidnejši katoliški laiki, mešèani, plemstvo,
kmeèki posestniki in drugi.
+!  1( -!
V Sloveniji so stranke, ki so se razvile iz
politiènega korpusa druge Jugoslavije, z izi-
granim nacionalistiènim adutom ostale pri
oblastnem koritu tudi po letu 1990, ali poe-
nostavljeno reèeno: komunisti so nacionali-
stiènega aduta izigrali tako v drugi svetovni
vojni kot tudi v slovenskem osamosvojitve-
nem projektu in v junijski vojni leta 1991. Èe
je v enopartijskem modelu to izigravanje par-
tijskega nacionalizma trajalo 45 let, se lahko
vprašamo, koliko èasa se bo dalo igrati na to
karto v parlamentarni demokraciji.
Vodilni boljševiki in njihovi dedièi so si
zastavili predvsem dve nalogi: da nobeden od
komunistiènih zloèincev ne bi bil obsojen
pred sodišèem zaradi zloèinov, ki ne zastarajo,
in da bi pohod partije na oblast med 2. sve-
tovno vojno predstavili kot “narodnoosvobo-
dilno gibanje”.
Èeprav policija in to`ilstvo intenzivno zbi-
rata dokaze predvsem o mno`iènih pobijanjih
ljudi po 2. svetovni vojni, še nista uspeli ni-
kogar spraviti pred sodišèe. Vendar pa se je
nabralo toliko zgodovinskih dokazov, da mit
o “narodnoosvobodilnem gibanju” dobiva
svojo sodbo pred sodišèem zgodovine. Za-

	



7
#
molèanim `rtvam svojci postavljajo spome-
nike, dr`avne komisije in civilna dru`ba od-
kriva nova in nova zamolèana grobišèa `rtev
komunistiènega terorja.
Svoje dolgove do komunistiène predhod-
nice slovenska dr`ava poravnava poèasi. Zakon
o denacionalizaciji se le poèasi uresnièuje, za-
kona o `rtvah vojnega nasilja in o popravi kri-
vic še vedno ne upoštevata `rtev partijskega
terorja med drugo svetovno vojno in njiho-
vih svojcev, pa tudi sicer se ta zakonodaja ure-
snièuje s številnimi ovirami s strani dedièev
sistema ohranjanja in razvijanja revolucionar-
nih izroèil.
Slovensko spravno razmišljanje in delova-
nje ima bogato izroèilo, veliko posejanih se-
men je obrodilo sad. Po drugi strani pa ni
mogoèe prav natanèno povedati, koliko so
utemeljene tiste domneve, po katerih spravne
misli in obredi pravzaprav niso potrebni, saj
so se ljudje `e zdravorazumsko zbogali med
seboj.4 Upam pa si trditi, da tisti, ki poudar-
jajo, da spravljanje ni potrebno, skušajo po-
mesti zgodovinske travme pod preprogo.
Spravni proces je dogajanje, v katerem
prav gotovo no moremo prièakovati “umiri-
tve” in “pozabe”, ki bi prekrila kritièno pre-
sojo zgodovine v okvirih dose`ene stopnje ci-
vilizacijskega razvoja in ki bi se skušala izog-
niti kesanju in odpušèanju.
2"-&!
Jo`e De`man v zadnjih letih v študijskem
kro`ku Moè pre`ivetja dela s skupino sirot, ki
jim je partizansko gibanje pobilo ali oèeta, ali
oba starša ali veè dru`inskih èlanov. Posebno
pozornost posveèa travmatskim posledicam
zgodovinskih tragedij (posttravmatska stresna
motnja, `alovanjska motnja) in njihovemu
preseganju. Z nastopom èlanov v dokumen-
tarnem filmu Jo`eta Mo`ine (januar 2004) je
kro`ek do`ivel veliko javno pozornost v Sloveniji
in med Slovenci po svetu. Jeseni 1994 so èlani
kro`ka vlo`ili tudi ustavno pobudo za spre-
membo zakonov o `rtvah vojnega nasilja in
popravi krivic, ki se ji je pridru`ilo `e veè kot
sto pobudnikov. Jo`e De`man je usode èlanov
kro`ka s spremno študijo o posledicah oku`be
slovenske dru`be z avantgardnim sovraštvom
in komunistiènim rasizmom ter mo`nostim
za ozdravitev objavil v knjigi Moè pre`ivetja –
sprava z umorjenimi starši.
.-
Dogajanje v Sloveniji se izredno hitro
razvija. Odmevni dogodki se prelivajo eden
èez drugega. Policija, ki je nekoè šèitila par-
tijske zloèince, je ovadila nekdanjega pred-
sednika jugoslovanske vlade in enega glav-
nih nosilcev politike partijskega dr`avnega
terorizma v prvih povojnih letih. Tisoèi lju-
di so si ob tej spremembi, ko dr`ava prega-
nja zloèince in s tem šèiti `rtve, oddahnili.
Velike spremembe naj ilustriram s primerom
`enske, ki si je pred letom dni komaj upala
spregovoriti o usodi oèeta, ki so ji ga umorili
partizani med 2. svetovno vojno. Ko me je
pred èasom poklicala, mi je povedala, da bo
šla o oèetovi usodi vprašat partizana, za ka-
terega meni, da je bil prisoten pri umoru nje-
nega oèeta. Ta vedenjska sprememba dobro
ilustrira, kako se spreminjajo razmerja med
ljudmi. Pa ne na osnovi sile in prisile, am-
pak na osnovi spraševanja vesti in vrnitve
slovenske dru`be in dr`ave k temeljnim ci-
vilizacijskim naèelom. To temeljno spre-
membo ilustrirajo tudi mnogi drugi medij-
ski in strokovni dogodki, ki nam prièajo o
veliki spremembi. Vse to brstenje nas vabi
k sodelovanju in obèudovanju.
1. Jo`e Puènik, Breme preteklosti Nova revija 136-
137, 1993..
2. Jo`e De`man, Zvestoba in upor, Dru`ina, 8.
maja 2005.
3. Slovenska spravna politika?, Zvon, november 2004.
4. Prav gotovo niso dovolj javno predstavljena
nešteta spravna dejanja med ljudmi, v dru`inah,
v soseskah in skupnostih.