CsOSIPCIOAR LETO 1943-XXI 24. FEBRUARJA lilU!!!!!!!!!!!:! i m, mjMM_m. / ir mjmrmmpš j m iiliilši!a# ii lili tli snnnnsssa HC ;!-p m Sušeč — marec ii. Kar marca v sadovnjaku odložiš, prav rad na leto celo opustiš. Vsa dela v sadovnjaku, ki smo na nje opozarjali v navodilih za februar, nadaljujemo ta mesec, ako jih iz tega ali onega vzroka nismo mogli končati že prej. Lahko se tudi primeri, da februarja niti začeti ne moremo Tedaj se nam pa za marec nakopiči toliko, da bomo komaj gotovi o pravem času. Marec je mesec za saditev sadnega drevja, za precepljanje in sploh za po-žlahtnjevanje, za obrczavanjo pritličnega drevja in za zimsko škropljenje, ako se že februarja ni moglo opraviti. Pravilo bodi: v količkaj ugodni pomladi naj bo sadno drevje posajeno do sv. Jožefa (19. marca). Seveda, če to ni mogoče, se z uspehom sadi tudi še ostali del marca in še daleč tje v april. Toda čimprej pride mlado drevje v zemljo, tem bolje rasle, že takoj prvo leto. Ne sadite pregosto! Pregosta saditev je največja napaka v sadjarstvu, ki se ne da nikdar več popraviti. Za visokodebelne jablane in hruške je razdalja 8—12 m, kakor je pač zemljišče in kultura pod njim in kakršni ste _ pleme in sorta, ki ju za-sajamo. Ker raste, skoro vse naše drevje na travnatih zemljiščih, moramo saditi v jame, ki naj bodo globoke ne tez pol metra, široke pa čimbolj — vsaj 1.50 m. Ne sadite pregloboko! Cepisče (to je mesto, kjer je drevo cepljeno), mora biti na površju tudi še potem, ko se je drevo z zemljo vred že posedlo in ustanovilo. Jako važno sadjarsko opravilo v tem mesecu je precepljanje ne prestarega, sicer zdravega, pa nerodovitnega drevja. — Ugodno, ako smo za precepljanje namenje- no drevje pripravili, to je obžagali že prej pozimi. Vrhove skrajšamo v obliki piramide tako, da pustimo spodnje veje najdaljše, potem jih pa skrajšujemo tembolj, čim višje gremo proti vrhu. Krajšati začnemo veje spodaj in se pomikamo navzgor. Pre-cepljati pa začnemo zgoraj in se pomikamo navzdol. Čim krajša je veja; kjer jo cepimo, tem bolj zanesljivo se cepitev spo-nese in tem hitreje in bolje se rana zaceli. Veja, ki jo hočemo precepiti, naj bi ne imela čez 5 cm premera. Pa še v to debelino treba da ustavimo po dva cepiča, da se rana zanesljivo zaraste, preden jo more gniloba razkrajati. Kako cepimo, ali z do-lago, ali v žlebič, ali v precep (razkol), je postranska stvar. Važno je samo to, da cepitev z ostrim nožem pravilno izvršimo in rane dobro zamažemo. Obrezovanje pritličnega sadnega drevja, zlasti špalirjev je neogibno potrebno. Krajšati moramo zlasti voditeljice, pa tudi predolg sadni les. Jeseni posajeno drevje (vi-sokodebelno na prostem) sedaj obrežimo. Pustimo mu razen navpičnega podaljška debla samo 3 stranske mladike za temelj in kot osnovo prihodnjega vrha. Skrajšamo jih za polovico, če so zelo močne, sicer pa le toliko, da dobimo potrebno ravnotežje in somernost (simetrijo). Kdor je zimsko škropljenje v februarju zamudil, naj pohiti, da bo to važno delo opravil vsaj do konca tega meseca, preden jame drevje brsteti. Preden se lotimo škropljenja sadnega drevja pomnimo, da je za povoljen uspeh potrebno, pravo škropilo (glej navodila za februar), primerna škropilnica z močnim pritiskom in da drevje tako poškropimo, da se temeljito razmoči od vrha do tal. To velja pa samo za zimsko škropljenje. Pri lovu na voluharja imamo marca meseca, dokler trava ne poraste, največ uspeha. Navadne pasti (klešče) 60 najboljše orožje za ta lov. Ko nastane proti koncu meseca že precej topio, se pokažejo že prvi cvetožeri, ki začno zalegati jajcica na rodno listje po ja- Manah. Ob hladnih jutrih jih stresajmo z drevja na ponjave in jih sežigajmo. Marec je najvažnejši mesec v sadjarje-vem letu, zlasti kar se tiče negovanja sadnega drevja. Kar ta mesec zamudimo, se tisto skoro ne da več popraviti. Silno napačno je opuščati razna dela, češ, da to leto itak ne bo sadne letine in je negovanje nepotrebno. Prav nasprotno i Minulo leto s® je 'drevje izčrpalo in ga je treba še tembolj podpreti, da si bo moglo zopet tem hitreje opomoči za prihodnjo letino. Zato že sedaj mislimo na izdatno gnojenje sadovnjakov s hlevskim gnojem, posebno pa z gnojnico, ki je najučinkovitejše gnojilo za sadno drevje, ker mu posebno dušika povsod tako zelo primanjkuje. M. Humek. iiiiimimiiBUiiiiiiMiiniiiiiiiiiiiiiiiimii IIUIIMiiiiii BiiiiiiiiBiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiuiiiiiiiii tftfMIIOnlSIRMHictfBlItlMKtf^lOHtiH^ttlO^^lflRHl^VMlMVM^f mu u s i m um n Kmet in gozd Moč kmetije se ne ceni zgolj po njivah in gospodarskih poslopjih, marveč in to v prvi vrsti po velikosti in moči gozdov. V naših krajih so kaj redke kmetije, ki nimajo toliko gozdov, da bi krile vsaj domačo potrebo: drva, les za orodje in kolje, gradbeni les.itd. Večina gospodarstev ima toliko gozdov, da lahko iz njih črpajo neusahljivo pomoč pri raznih nesrečah; slabi letini, bolezni, vremenskih ujmah, večjih izplačilih itd. Gozd je kmetova hranilnica in posojilnica, ki mu leto za letom daje visoke obresti od kapitala, ki je v njem naložen. Kakor hitro pa gospodar načne kapital 6am, se tudi obresti manjšajo in nižajo, tako da kmalu ne dobi iz gozda niti najpotrebnejšega lesa za domače potrebe. Prva in glavna skrb vsakega gospodarja bi morala biti: čuvati gozd in hraniti les do zadnjega. Koliko prodanih domačij bi lahko rešili, če bi gozd še stal. Neuki in nespametni gospodarji pri vsaki najmanjši težavi za denar podirajo in prodajajo les. Kasneje, ko nastopijo resnične težave oni sami ali; njih nasledniki morajo prodati dom, ker ni več gozda — hranilnice, da bi jih izvlekli iz nesreče. Zaradi premočnega izsekavanja naši gozdovi pešajo. Danes je še zelo malo gospodarjev, ki še niso načeli gozdnega kapitala in se zadovoljujejo samo z obrestmi. Visoke cene lesa, ki so nastale zaradi vojne so zmešale glave še trezno mislečim potomcem težke nadomestljive izgube. Od izčrpanih gozdov ne bomo mogli tako kmalu pričakovati pomoči, saj raste les več desetletij predno je goden za sečnjo. S pravilnim gospodarjenjem v gozdu bi lahko leto za letom odbirali posamezne dorasla in za sekanje godna drevesa, ki bi nam z denarjem dobljenim za les pomagala preko stisk. Gozd je steber vsakega gospodarstva. Gozd in kmet Poglejmo samo, kako skrbi gospodar za polja in travnike. Koliko dela od pomladi do pozne jeseni. Pa gozd? Nanj gleda večina gospodarjev kot na pastorka ali na molzno kravo samo, da čim več izmolzejo in naropajo iz njega. Mirno lahko trdimo, da štiri petine naših gozdov je zanemarjenih, neočiščenih in neoskrbovanih. Gotovo je, da tudi gozd potrebuje nege. Ni mu sicer potrebno okopavanje, saj rahljajo gozdna tla nešteti črvi, deževniki in gobe; tudi zalivanje je nepotrebno. Košata zelena streha drevja skrbi, da imajo koreninice vedno dovolj vlage. Za gnojenje se gozd ne meni. Na milijone listov strohni in zgnije pod kronami dreves na gozdnih tleh in tvorijo najboljšo prst humus. Tudi drobna telesca ' raznih gozdnih živalic: črvov, deževnikov, hroščev itd. so kakor mastni ocvirki za plodno zemljo. Toda človek v svojem hlepenju po bogastvu pograbi vsako leto listje, ki je edino gnojilo zemlji. Na ta način ni čudno, da gozdovi pešajo, saj nimajo kje dobiti hrane. Se naprej gre neumno gospodarjenje. Obsekavanje zelenih listnatih dreves za klajo. Na ta način, navadno na gozdnih parobkih obklestijo rftočna drevesa, ki stoje kot predstraže, da se za njimi lahko razvija jo mlada debel ca žlahtnejšega drevja. V živo obsekano drevo ne more več dihati in graditi svojega telesa, zato samo životari. Gozd je neoskrbovan. Ovijalke, zlasti srobot preprezajo krone in duše drevja, da ne more zadihati s polnimi pljuči. Iz tal raste različno grmovje, med njimi leže povprek debla padlih in podrtih smrek, da se lubadar nemoteno razširja. Razni poklicni in nepoklicni smolarji zarezavajo in izžigajo lubje in les smrek, da pridobe čim več smole. Na take in podobne načine ugo-nabljajo naše gozdove in uničujejo narodno in naše premoženje. Kako malo jih je, ki imajo otrebljene in očiščene gozdove. Komaj eden med petimi. Na ta način ne bomo nikdar dosegli izboljšanja in donosnost gozdov. Predno preidemo k natančnejšemu obravnavanju naših gozdov moramo spoznati vsaj prvo na kratko naše listnato in iglasto drevje, BET ŽIVINOREJA ^^ luiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin^ Kako naj krmimo živino? Pri naii živinoreji se opaža neka nesmotrnost, katera je posebno očitna v krmljenju živine. Največji del naših živinorejcev krmi živino brez obzira na gospodarske koristi, ki jih posamezne živali nudijo — dajejo povprečno vsem živalim enakovrstno krmo, največkrat pa dajejo premale obroke. Drugi živinorejci dajejo obroke sicer dovolj velike, vendar je sestav krme tak, da ne ustreza gospodarskim koristim, katere bi radi dobili od živali. Nekateri naprednejši živinorejci pokladajo živini mnogo preveč beljako-vinaste krme, samo da obdržijo živino v dobrem stanju in ne vedo, da se mnogo te krme ne izrabi, kakor bi bilo želeti, ampak se izloči iz živalskega telesa brez vsakršne koristi. Kakor bi moralo biti znano vsakemu živinorejcu, je beljako-vinasta krma najdražja krma in jo je torej treba razdeljevati živini tako, da jo bo živina tudi do konca izrabila. Vse domače živali, bodisi govedo, konj, ovoa, svinja itd. nam dajejo neke gospodarske koristi — zato jih pač redimo — in za te koristi zahtevajo predhodno od živinorejca, da jim daje tako krmo. ki jim bo dala možnost, da bodo določene gospodarske koristi res lahko dale. Da bomo znali pravilno razdeliti krmo posameznim vrstam živine, moramo najprej vedeti, čemu rabi živina knmo, ki jo dajemo, odnosno kake gospodarske koristi nam daje v zamenjavo za dano krmo: 1. za vzdrževanje; 2. za mast; 3. za rast celokupnega telesa ali posameznih delov telesa; 4. za mleko; 5. za delo. i. Vsaka žival potrebuje, da se vzdirži pri življenju, določeno količino hrane — t. zv. vzdrževalni minimum hrane. Ako žival ne bo dobila vsaj tako velikega obroka krme, kot je nujno potrebno za samo vzdrževanje živali, ne da bi pri tem dajala kako gospodarsko korist, bo za svoj živijenjsiki obstoj morala nadomestiti to hrano od drugod. Hrano bo v takem slučaju jemala od svojih rezerv, katere ima v telesiu nakopičene — če jih ima — v obliki sladkorja (glykogena), v obliki masti in v obliki beljakovin (meso). Žival, ki jemlje hrano za 6voj obstoj iz rezerv, prične hujšati in ako dobiva premalo krme za vzdrževanje da'lj časa. prične hirati. Tzhirana žival je zelo dostopna za razne bolezni. Posledica stalnega nedovoljnega krmljenja je redno t>a, da žival pogine, bodisi po bolezni, bodisi po lakoti, t. j. žival je poginila, ko je porabila svoje rezerve v toliko, da skupno ne zadostujejo več za vzdržno hrano. Naši kmetje za tako živino pravijo: »Sama kost in koža jo je.c Pri vsakem krmljenju moramo polagati važnost na sestav krme. Živina prejema v glavnem hrano v obliki: 1. beljakovin, 2. sladkorja (ogljikohidrati), 3. masti, 4. rudninskih (mineralnih) soli. Od vseh navedenih krmskih sestavin so za prehrano najvažnejše beljakovine in mineralne soli. Ža saim življenjski obstoj živali je potrebna neka določena količina beljakovin v krmi. Ako jih žival ne dobi, izhira prav tako, kot je bilo rečeno, če dobiva premalo hrane. V takem silučaju prične trositi beljakovine iz mesa tudi če dobiva dovolj druge nebeljako-vinaste hrane. S tem pa še ni rečeno, da morejo živali 6hajati brez sladkorja in masti v krmi. Tu je treba poudariti, da imajo vsa naša krmila dovoljno količino sladkorja pa tudi masti, le beljakovin jim zelo pogosto primanjkuje. Razen tega ima vsaka žival sposobnost, da v črevih razgradi beljakovine, masti itd. v nove spojine, katere ali zgorijo (oksidirajo) v teiesu in s tem dajo živali energijo (moč), da 6e obdrži pri življenju, ali pa — če žival dobi večjo količino hrane, kot jo potrebuje za svoje vzdrževanje — se odložijo v telesu kot rezervna hrana (v obliki glykogena, masti pa tudi mesa). Živalsko jelo ima sposobnost, da more sladkor iz krme predelati v mast in obratno iz masti v krmi more napraviti v svojem telesu sladkorne spojine. Beljakovine pa morajo biti telo ne more napraviti iz sladkornih ali dovedene s krmo, ker jih živalsko mastnih spojin. Isto velja za rudninske soli, katere vsebuje deloma vsaka krma. V kolikor pa jih krma ne vsebuje (n. pr. slabo, izprano seno ima premalo rudninskih soli), pa jih je treba dodajati v obliki klajnega ap>na i. dr. Da je zaradi »boljšega teka« — kakor pravijo ponekod — treba živini dodajati tudi kuhinjsko sol, to ve menda vsak živinorejec. (Dalje prihodnjič.) j. z. Kakšno mleko nam največ koristi ? m. Napačno pa bi ravnali, če bi ne upoštevali poleg važnosti, ki jo ima mlekarstvo z gospodarskega stališča za posamezne kmetije, pokrajine in države s tem, da stalno donaša dohodek ter tudi vrednosti mleka kot hrane. Mleko je do danes še najbolj zdravo in najboljše ljudsko živilo, kar jih sploh človeštvo pozna. Mleko vsebuje vse hranilne snovi, potrebne človeškemu telesu; in kar je najvažnejše, v takem stanju jih človeško teio more povsem izkoristiti. Prav s to lastnostjo se druga živila ne morejo ponašati. Ker je mleko tako zelo hranljivo in ga more telo lahko izkoriščati, je važna hrana bolnikov. Koliko bolehnih ali okrevajočih bi moralo predčasno zapustiti svojce, če bi ne bilo mleka, ker bi njih oslabela telesa ne bila v stanju izkoriščati in uporabljati drugih živil. Predvsem pa je mleko nenadomestljiva hrana otrok. Na milijone otrok na svetu se letno odhrani z mlekom, ker bi sicer drugače ne mogli ostati pri življenju. Imajoč pred očmi ogromne koristi mleka za one, ki ga proizvajajo kakor tudi za one, ki ga trošijo, nam more postati jasno, zakaj se s strani javne uprave polaga toliko važnosti na mlekarstvo. Mlekarstvo more nuditi koristi vsakemu kmetu, če ima malo ali pa več zemlje, torej malim pa tudi večjim posestnikom. Preko celega leta prihaja po mlekarstvu denar v hišo, pa se more reči, da je v kmetijstvu mlekarstvo edina veja kmečkega udejstvovanja, ki predstavlja najbolj stalen vir dohodkov. Pa tudi v prehrani kmečkega prebivalstva ni mleko popolnoma nepoznano. V nekaterih krajih je mleko skoraj glavna hrana, drugod pa ga zlasti odrasli odklanjajo, češ da je mleko le za otroke. Proizvodnja pa tudi poraba mleka pa je na žalost pri nas preveč odvisna od letnega časa in tudi velikosti kmetij. Premožnejši kmetje imajo preko celega^ leta dovolj mleka za lastno uporabo in še za prodajo, nasprotno pa siromašnejši posestniki, še bolj pa zanemarjene kmetije, razpolagajo z mlekom samo preko leta, ko najdejo krave v sveži krmi dovolj potrebnih snovi za tvorbo mleka. Preko zime navadno primanjkuje mleka ne samo za odrasle, ampak tudi za otroke. Ker pa je mleko tako važno v prehrani, samo mlekarstvo pa važen vir dohodkov za kmetije, bi morala biti največja sramota za kmetovalce, če bi ne imel preko celega leta vsaj toliko mleka, kolikor ga naj-nujneje potrebuje. V današnjem položaju seveda mlekarstvo ne daje posamezniku, še bolj pa skupnosti pokrajine onih koristi, ki bi iih moeli Dričakovati. Kaj torej pričakujemo od mlekarstva? Odgovor je lahek: vse važne koristi mlekarstva so bile že naštete in kar je bilo sicer že omenjeno bodi zaradi važnosti, še enkrat poudarjano. Mlekarstvo mora nuditi prvenstveno slovenskemu kmetu dovolj izdatne in tečne hrane, obenem pa mu donašati stalnih, če že ne visokih pa vsaj zanesljivih dohodkov za zboljšanje gospodarskega položaja in dvig življenjske ravni podeželskega človeka. Razumljivo je, da mora pri vsem tem biti v zadostni meri upoštevan tudi domač potrošnik, ki se iz kakršnih koli razlogov ne more sam baviti s proizvodnjo in morebitno predelavo mleka. Že je bilo omenjeno, da je v mlekarstvu zapopadena ne samo proizvodnja, ampak tudi obdelava, predelava in vnov-čevanje mleka. V nekaterih primerih je sicer dana možnost, da more vse to z uspehom vršiti posameznik. Toda redki so, ki so v stanju to nalogo povsem zadovoljijo rešiti, ne da bi njihovo splošno gospodarstvo zaradi tega trpelo. Razen proizvodnje mleka je povsem zadovoljivo rešila ostale naloge mlekarstva skupna predelava mleka v mlekarskem obratu. Mlekarski obrat je v bistvu zelo zamotan organizem, kakor ne more biti pri nobeni drugi proi.jvodnji. Dobro uspeva le tam, kjer je na njegovem prospehu zainteresiran proizvajalec surovine, t. j. kmet, dalje oni, ki z delom svojih rok in umsko sposobnostjo oplemenjuje surovino v vi-sokovredne mlečne proizvode in nič manj važna ni zainteresiranost onega, ki samo mleko ali pa mlečne izdelke troši. Misel skupne predelave mleka je zelo stara in je način njene izvedbe, kjer koli se je časovno ali krajevno pojavila, zelo različen. V Erivanu blizu gore Ararat, kjer je po pričevanju sv. pisma zibelka človeštva, obstoji še danes posebna oblika skupne predelave mleka, ki sega še v pred-zgodovinsko dobo. Armenske žene, ki se bavijo s pridobivanjem živil, ustanove za skupno izdelavo sira in masla neke vrste zadrugo, katere cilj je pri predelavi mleka v mlečne izdelke varčevati z gorivom, ki ga je v tamošnjih krajih zelo težko nabaviti. Namolženo mleko prinašajo Ar-menke v lončenih posodah enake velikosti k eni izmed Armenk, ki razpolaga s potrebnimi pripravami za predelavo mleka v maslo in sir. Če morda vse posode nilo polne, tedaj s posebno palico izmerijo količino mleka v glinasti posodi, označijo ugotovitev na površini posode, kar vse skupaj predstavlja zelo enostavno knjigovodstvo te zadruge. Iz mleka izdelanih mlečnih izdelkov ne razdeljujejo, ampak dogovorno določenega dne postanejo vsi izdelki enega dne last ene žene, ki se je skupnega pridelovanja mleka udeležila.