Za poduk in kratek 6as. S trebuhom za kruhoin. (l)alje.) Lovrenc in Micka sta se vozila še le Sest dnij, a vendar bi nihče ne spoznal Micke Bistriške, ko bi sedanjo, zbok bolezni sbujšano, primerjal s prejšnjo, zdravo in rudečo. Stari Lovrenc je tudi ožoltel, kakor vosek. Temu se ni čuditi; saj nista prve dni prav nič prihajala na kr.>v. Mislila sta si, da ne smeta. .le-li sta pa sploh vedela, kaj je dovoljeno in kaj ne? Še ganiti se nista upala; vrh tega pa sta se bala zapustiti prtljago. Sedela sta sedaj, kakor so sedeli vsi, pri svoji robi. S takimi culicami izselnikov je bila založena vsa dvorana, kar je še povečavalo njeno žalostno podobo. Pernice, obleka, živež, razno orodje in posoda, vse t,o je križem ležalo in bilo razmetano v manjših ali večjih kupčkih po tleh. Na njih so sedeli izselniki. izvečine Lahi in Neraci. Ti so zvečili tobak, oni puhali iz pip; kolobarji dima so se odbijali ob nizkem stropu. vlekli se v dolgih oblačkih in zagrinjali luč. Nekoliko otrok je plakalo po koteh; vendar je navadni hrup prestal, ker je megla vse prešinila z neko žalostjo in skrbijo. Izkušenejši izmed izselnikov so vedeli, da se napoveduje vihar. Nikomur sploh ni bilo več tajno, da se bliža nevarnost in morebiti smrt. Le Lovrenc ih Micka nista inogla ničesar presoditi, da-si so se slišali razločno, kadar je kdo dveri na hip pdprl, oni dalnji, zlo prerokujoči glasovi, ki so prihajali iz brezkončnosti. Sedela sla v skrajnem kotu dvorarie, na najožjem mestu, : torej ne daleč od ladijskega kljuna. Zibanje je bilo, ondi zelo mučno: prav zato so ju potisnili tja neniški in laški sopotniki. Stari se je krepil z bistriškim kruhom, katerega je še imel s seboj; Micka si je pa spletala lase, da bi ne bila brez dela. ' Polagoma se pa vendar začne čuditi občemu molčanju, katero ,je le preruševalo plakanje otrok. »Zakaj neki danes Nemci in Lahi tako tiho sedijo?« vprašala ie. »Kaj jaz, vem!« odvrne Lovrenc, kakor navadno »morda imajo kak praznik ali pa kaj...« : V tem hipu se parnik silno strese, prav tako, ko bi se ustrašil česa groznega. Posoda pločnata, ležeča krog njiju, ,je zazvenčala otožno; plamen v svetilki je švignil in zaplapoval močneje; nekoliko ustrašenih glasov začne povpraševati: »Kaj je to? Kaj je to?« Toda ni bilo odgovora. Drug stres, silnejši od prvega, reskno parnik; kljun njegov se dvigne naglo in pogrezne ravno tako hitro; ob jednem pa udari val molklo v okrog okenca jednega boka. »Vihar!« zašepeta plaho Micka. Med tem zašumi nekaj krog parnika, kakor borovje, v katero se je zagnal nagloma vihar, in zarjove, kakor bi zatulila cela tropa volkov. V časi udari veter, nagne parnik na bok, potem ga zasuče, vrže kvišku, in ga znova potisne v brezno. Tramovje je škripalo, pločnata posoda, culice, prtljaga in orodje se je kotalo po tleh in valilo iz kota v kot. Nekoliko ljudij je padlo na tla; perje iz vzglavnikov je letelo po sobani; steklo v svetilkah pa je zazvenelo žalostno. (Konec prih.) Siuešnica. »Gospod«, vpraša poredni čevljarski učenec pri peku, »gospod, ali imate 15 trdib, starih žemelj?« »Imam«, odgovori pek, misleč, da jih čevljarček kupi za mojstra, »imam jih, le čakaj, da ti jih naštejem«. »Ni treba, gospod«, odvrne hitro fante, »ni treba, mogoče pa je, da jih vzame še kdo drugi, pri nas tacih ne jemo«.