?UENOS AIRES leto g? AVGUST 2000 L£T0 jubileja LJUBLJANA Od zgoraj navzdol in od leve: 50-letnica mladinskih organizacij SDO in SFZ v soboto, 17. junija v SH. 1. in 2. Zahvalna sveta maša v cerkvi Marije Pomagaj, 3. odrski prikaz v dvorani, 4. Mešani pevski zbor San Justo, 5. predsedniki in predsednice, ki so vodili organizaciji v desetletjih. 7. in 8. Domobranska proslava v Našem domu v San Justu. Foto: Marko Vombergar UVODNIK __________ wwwwwwwwwwwwwwwwwww^ww V Prešernovem letu etos bo 3. decembra preteklo dvesto let, odkar se je v Vrbi na Gorenjskem rodil France Prešeren, 8. februarja pa se je Slovenija z državnim praznikom spominjala stoe-nainpetdesete obletnice njegove smrti. To leto je bilo razglašeno za Prešernovo leto in so bili s tem povabljeni vsi Slovenci doma in po svetu, da se posebej spominjajo svojega pesniškega utemeljitelja. Pisati o pomembnih osebnostih ni lahko naloga. Prešernu more dostojno peti hvalnice samo pesniški talent, o njegovi življenjski poti in osebnem značaju ter o analizi in Pomembnosti njegovega dela se Pišejo znanstvene razprave ,,pre-šernoslovcev”. Priložnostni članek lahko samo obudi spomin na pomembnega človeka in odkrije kak oseben pogled nanj ali na katero od njegovih stvaritev. Ko o Prešernu pišemo v duhovni reviji, je najprej treba pokazati na ločnico med svetnikom in umetnikom. Svetniki svetijo z zgledom osebne popolnosti in dajejo vzore 2a posnemanje v zvestem izpolnjevanju Stvarnikove volje. Umetniki Pa po svoje uporabljajo prejete da-r°ve in dvigajo naravo v območja duha, budijo zavest o smislu živl-ionja, povzdigujejo njegovo vrednost in lepoto ter zavestno ali nezavest-n° sodelujejo s trajnim ustvarjanjem veselja. Umetniki so lahko veliki po delih, niso pa vedno vzorni v življenju. Pesnik Prešeren je bil veren in dobrosrčen človek, prepričan krisjtan in odgovoren do ljudi, ki so ga obdajali. K°t sploh tedanji svobodomisleci pa tudi on ni bil zelo navezan na cerkve-ne ljudi in njegova čustvena razvnetost 9a je odvračala od tega, da bi si ustvaril mdne družinske razmere. Njegovo vda-Janje resignaciji in včasih obupu ni za Vzor kristjanu, saj je treba Božjo voljo sPrejemati v vsakem položaju. Vendar pa ob spominu na Prešerna gledamo v njem konkretnega člove-ka' ampak stoji pred nami kot umetnik, S|cer ves človeški, vednar ožarjen s svetlobo poezije. V njej je bogastvo .ha, so biseri solz in tolažbe, veličast-n' Povzetki nadnaravnih resnic, včasih BOŽIDAR FINK šegava ironija, pa spet visoki spevi prijateljstvu. Prešeren nam je v sedanjem času blizu s tem, kar nam je zapustil v svojih verzih. In njegova poezija je vedno živa. Naj razlagajo učenjaki, kdaj je nastajala, v kakšnih razmerah in razpoloženju je pesnik delal, kolikokrat so bile njegove stvaritve predelane in prepovedane. Za današnjega uživalca imajo te razlage samo teoretičen pomen. Umetnina govori neposredno sama po sebi, v vsakem času daje novo sporočilo, ko spominja na zgodovinske izvore sedanjega razvoja ali postavlja pred človeka sliko njegove veličine in revščine ali pa poveličuje vrednote, ki naravnavajo posameznika in družbo k pravemu usmerjanju življenja. Primer umetnine, katere vrednost ni navezana na čas, v katerem je nastajala, je Prešernova Zdravljica. Za nastanek je imela takratne nagibe in svoji dobi primerno vsebino. Po stošestin-petdesetih letih je dala z eno kitico besedilo za slovensko državno himno, vsa pa daje delne osnove za miselno in duhovno oblikovanje slovenskega narodnega programa, ki ga terja naš čas. Prigodnica nam predstavi družbo prijateljev, ki se pred skušnjavo črnogledosti spodbujajo k poživitvi tako, da si razvnemajo čustva in jasnijo pogled. To je klic k prijateljstvu ter k odvračanju od medle otopelosti in miselne zame-glenosti. Družbeno življenje naj se razvnema z vlivanjem domovinskega, zdaj tudi državljanskega ponosa, pa tudi z odkrivanjem vsega, kar je Slovenija resnično doživljala in s čimer se sooča za prihodnost. Nazdravljanje se začenja z dvakratnim klicanjem Boga, naj poživlja deželo, ki nam zdaj pomeni vso Slovenijo, pa tudi ves slovenski svet, h kateremu se prištevamo poleg zamejcev tudi izseljenci. Vsi smo sinovi ene matere domovine, zato bratje in sestre, ki naj nam Bog daje spoznanje, da bi tudi hoteli živeti po bratovsko. Naslednji vzklik se zdi po izražanju nesodoben, po vsebini pa nakazuje to, kar naj tudi v naši dobi nagiba zavednega Slovenca. Poudarek je na narodni svobodi in na državni samostojnosti. Pesnik roti Slovence, naj ohranjajo in branijo, če bo treba, svoj lastni dom, državo, tako kot so jo v davnini branili že njihovi predniki. Da pa si bodo Slovenci mogli sami vladati in uživati ugled pred svetom, ne smejo biti med seboj razdeljeni. Vzpostavljati je treba take odnose, da se bodo vsi lahko mirno pogovarjali v spravnem duhu in zedinjeni o bistvenih narodnih vprašanjih. Samo tako bo imela Slovenija zagotovljeno srečno družbeno življenje. Pesnik zdaj spet prosi Boga, naj poživlja predvsem mladi rod. V njem gleda lepoto in žlahtnost, torej telesno zdravje in moč ter duhovno plemenitost, s tem pa jamstvo za prihodnost. Njegovo željo, naj krepko raste nov zarod, smemo v današnjem času razumevati kot klic k rodnosti in obsodbo kulture smrti, ki žene narod v izumiranje. Samo če bomo imeli primeren naravni prirastek, se nam ne bo treba bati, da bi nas obvladale in razkrojile sile, ki ne gledajo prijazno na naš obstoj. Ker je mladina upanje prihodnosti, ji je treba vlivati in krepiti ljubezen do domovine. To je v pesmi povedano tudi za današnji čas, ko se mladim ljudem wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwws? Novi delegat slovenskega dušnega pastirstva v Argentini Na predlog Slovenske škofovske konference je bil za narodnega delegata za Slovence v Argentini imenovan mons. Jure Rode za dobo petih let. Za njegovega namestnika (vicedelega-ta) pa je bil postavljen mons. Jože Škerbec, dosedanji delegat. Slovenska škofovska konferenca je 17. januarja letos imenovala ljubljanskega pomožnega škofa mons. Alojza Urana za odgovornega voditelja pastorale Slovencev po svetu za mandatno dobo petih let. Pred njim so imeli to poslanstvo pokojni mons. Ignacij Kunstelj, nato pokojni škof dr. Stanislav Lenič in za njim 2 mandatni dobi koprski škof mag. Metod Pirih. Slovenska škofovska konferenca predlaga krajevni škofovski konferenci kandidata, ta pa ga uradno imenuje. Mons. Škerbec kot delegat in dr. Lojze Kukoviča kot vicedelegat sta bila imenovana 31. decembra 1994 za mandatno dobo petih let. Novi delegat Jure Rode je bil rojen v Ihanu pri Domžalah 27. aprila 1937. Gimnazijske študije je opravil v Adro-gueju kot gojenec Rožmanovega zavoda, bogoslovne študije pa v slovenskem begunskem semenišču. Posvečen je bil 8. decembra 1963 v Adrogueju in bil inkardiniran v Ljubljansko nadškofijo. Od leta 1964 je slovenski izseljenski duhovnik v Buenos Airesu. Od leta 1974 inkardiniran v Buenosaireško nadškofijo. Leta 1980 je doktoriral iz cerkvenega prava na Papeški gregorijanski univerzi v Rimu. Od leta 1980 je bil škofijski notar, od leta 1991 je profesor cerkvenega prava in teoloških predmetov na Pravni fakulteti in Šoli za politične vede na Argentinski katoliški univerzi v Buenos Airesu, od leta 1990 generalni vikar pri Ordinatu za vernike vzhodnih obredov, od 1993 profesor vzhodnega cerkvenega prava na Fakulteti cerkvenega prava Argentinske katoliške univerze, od leta 1995 je član nadškofijskega odbora za kanonizaci-jske postopke, od leta 1998 sodnik pri buenosaireškem nadškofijskem sodišču. Leta 1992 je bil imenovan za papeškega častnega prelata. Kot slovenski dušni pastir živi ves čas v slovenski duhovniški hiši in pomaga, kjer je treba. Od leta 1969 do 1975 in od 1981 do 1993 je bil redni dušni pastir v San Martinu, med leti 1980 do 1994 tudi večkrat v Carapa-chayu. Pri Zvezi slovenskih mater in žena je od začetka do danes duhovni vodja, zadnja leta je član odbora Slovenske kulturne akcije, veliko stikov ima z mlajšimi zakonci v naši skupnosti, večkrat je vodil duhovne vaje in duhovne obnove, pri vseh večjih verskih opravilih v cerkvi Marije Pomagaj je reden spovednik. Novemu delegatu želimo pri njegovem poslanstvu veliko božjega blagoslova in velikodušnega sodelovanja sobratov in vernikov. 42. MEDNARODNO VOJAŠKO ROMANJE V LURD Tradicionalni nasprotnici Nemčya in Francija sta v zadiyih stoletjih prelivali kri milijonov svojih vojakov. Cerkev je tema dvema državama ponudila tisto, kar oba naroda in njuni vojski povezuje: ista kultura, iste vrednote in ista vera. Francoski vojaki že od 1945 romajo v Lurd, vojaki francoske in nemške armade pa so se 1958 prvič zbrali pod Marijinim varstvom v Lurdu. Kasneje so se jima pridružili še Belgijci, Španci, Britanci, Irci, Luksemuržani, Portugalčani, Kanadčani in Amerikanci, zadnja leta pa tudi iz Vzhodne Evrope (Litva, Latvija, Estonija, Ukrajina, Romunija) in Srednje Evrope (Poljaki, Čehi, Slovaki, Madžari, Hrvati in Slovenci). Slovenska delegacija se je romanja udeležila tretjič. Mnja letos se je udeležilo romanja 40 slovenskih vojakov, podčastnikov in častnikov. V imenu Slovenske škofovske konference jih je duhovno spremljal duhovnik Jože Plut. daje obširno znanje iz knjig, premalo pa se vzgajajo k vrednotam modrosti in srca. Med temi vrednotami je narodni in državljanski ponos, ki ga je treba varovati pred strupom mehkužne brezbrižnosti, samoljubja, pretiranega občudovanja tujega, a tudi pred zaprtostjo, oboževanjem svojega in preziranjem vsega, kar ni naše. Iz zdravega patriotizma bodo poganjale moči, da se bo narod mogel ustavljati skušnjavam in naklepom, ki bi mu hoteli ovirati napredek, morda tudi ogrožati obstoj. Do tod poje Prešeren zdravico deželi in svojim ljudem. Druga kitica, v kateri prosi deželi in ljudem božje pomoči, je po vsebini najprimernejša za državno himno. V narodnem programu, kolikor ga v osnovnih potezah nakazuje Zdravljica, pa mora biti tudi poglavje o uvrščanju domovine v svetovno družino narodov. Pesnik postavlja na prvo mesto vrednoto mednarodnega miru ter vabi k povezovanju s silami, ki delajo za mir in svobodo ljudi in narodov. V njegovih verzih je mogoče zaznavati tudi skrb za ohranjanje narodne individualnosti in odvračanje od nevarnih nagnjenj k nekritičnem sprejemanju multikulturalizma. Pesem izzveni v klic po srčni dobroti in prijateljstvu. V njem je čutiti opomin, da dobrota ni samo v čustvu, temveč je predvsem v pravem mišljenju. To pa pomeni, da je treba spoštovati resnico in hoteti pravico za vse. Če bodo med nami odnosi dobrih ljudi v mislih in čustvih, nas bo Bog poživljal, da se bomo lahko vsi po bratovsko radovali življenja. Naj bo ta povzetek in posodobitev pomena Zdravljice naš spomin na Franceta Prešerna, genija visoke umetnosti in utemeljitelja kulturne podobe slovenstva. wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwv Posvečenje novih slovenskih škofov Na binkošti ponedeljek, 12. junija, je bil v ljubljanski stolnici posvečen v škofa prelat Andrej Glavan, ljubljanski pomožni škof. Slovesnosti se je udeležilo veliko število vernikov in duhovnikov ter škofje: naslovni škof Vekoslav Grmič, pomožni škofje Alojz Uran, Jožef Kvas, Jožef Smej, nadškof dr. Alojzij Šuštar in ordinariji soposveče-valci nadškof in metropolit dr. Franc Rode, dr. Franc Kramberger in Metod Pirih ter nuncij Edmond Farhat. Peli so združeni zbori iz Ljubljane (komorni zbor Anton Foerster, stolni mešani zbor) in Stare Loke (mešani župnijski) Pod vodstvom prof. Jožeta Trošta. Za življenjsko vodilo si je novi škof Glavan izbral besede, ki jih je izrekla Marija v Kani Galilejski: Karkoli vam reče, storite! Prof. dr. Anton Stres je prejel ško- Ljubljanski pomožni škof ANDREJ GLAVAN fovsko posvečenje za novega pomožnega škofa mariborske škofije v mariborski stolnici na praznik sv. Janeza Krstnika, 24. junija. Pri slavju so peli združeni pevski zbori stolne župnije, župnij Slivnica pri Mariboru, Brezje in Sveta Trojica v Slovenskih Goricah ob spremljavi komornega orkestra mariborske opere in orgel. Obred posvečenja so opravili mariborski škof dr. Franc Kramberger, nadškof Rode in škof Pirih v navzočnosti vseh drugih slovenskih škofov, vizitatorja lazaristov Zdravka Pogorelca, predstavnikov vlade (dr. Andrej Bajuk z nekaterimi ministri, rektorjev mariborske in ljubljanske univerze, predsednika Slovenskega svetovnega kongresa, županov Ptuja, Rogaške Slatine in Rogatca ter številnih vernikov. Za škofovsko geslo si je škof Stres izbral vese-dilo: Vse delam zaradi evangelija .Prvič v zgodovini obnovljene in razširjene koprske škofije so v sredo, 5. julija, dobili pomožnega škofa - dr. Jurija Bizjaka. Ta dan, na god slovanskih apostolov in sozavetnikov Evrope - sv. bratov Cirila in Metoda, so ga posvetili v koprski stolnici. Glavni posvečevalec je bil koprski škof mag. Metod Pirih, soposvečeval-ca pa sta bila ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode in mariborski škof dr. Franc Kramberger. Škof Bizjak je za svoje geslo izbral geslo: Pogum, vse ljudstvo v deželi. Dr. Jurij Bizjak bo po pojasnilu iz tiskovnega sporočila v veliko pomoč Metodu Pirihu. Škofija je velika in obsega območje od Trente do morja. Mariborski pomožni škof DR. ANTON STRES SLOVENEC REKTOR SEMENIŠČA V VARŠAVI Poljski primas Josef Glemp je na 80. Rojstni dan Janeza Pavla II. 18. maja v ^avi blagoslovil novo škofijsko misi- jonsko semenišče Redemptoris Mater. Slovesnosti se je udeležilo 40 škofov in več kot 500 gostov. Semenišče je 1990 ustanovil primas Glemb in sicer za potrebe nove evangelizacfie ter za pomoč škofijam, ki trpijo zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev, posebej še v državah ne- kdanje Sovjetske zveze. Za rektorja je bil imenovan duhovnik ljubljanske nadškofije Alojzij Oberstar, ki je tudi vodil njegovo zidavo in že 10 let skrbi zanj. Semenišče je v 10 letih dalo 42 duhovnikov, sednj pa je v semenišču 73 bogoslovcev 16 narodnosti. WWWWWWWWWWWWWWWWWWWWVW prsi ; .. I fi! m'M 1 mm VfYT m in r* feil U SV!/ uUJ JSltuU 1. avgust - Sv. Alfonz Marija Ligvorij, škof in cerkveni učitelj: Sv. Alfonz Ligvorij (1697-1787) iz Neaplja je ustanovil družbo redemptoristov za oznanjevanje evangelija preprostemu ljudstvu in je vplival na življenje vernikov tudi z mnogimi spisi. 4. avgust - Sv. Janez Marija Vianney, duhovnik: Sv. Janez Vianney (1786-1859) je znan kot arški župnik, ki je s svojo preprostostjo in gorečnostjo kot spovednik, pridigar in spokornik privedel mnogo ljudi h Kristusu. 7. avgust - Sv. Kajetan, duhovnik: Sv. Kajetan (1480-1547), sprva pravnik in vodja papeške pisarne, se je odlikoval po apostolskem delovanju med laiki. Pozneje je postal duhovnik in z nekaterimi sobrati ustanovil družbo teatin-cev v Rimu. Umrl je v Neaplju. 8. avgust - Sv. Dominik, duhovnik, ustanovitelj dominikancev: Sv. Dominik (ok. 1170-1221), Španec po rodu, je ustanovil red pridigarjev, ali, kakor pravimo navadno, red dominikancev in z njim odstranil iz zahodnih dežel nevarnost albižanskega krivoverstva. Umrl je v Bologni v Italiji. 14. avgust - Sv. Maksimilijan Kolbe, duhovnik in mučenec: Sv. Maksimilijan Kolbe (1894-1941), minorit in velik častilec Marije Brezmadežne, je v koncentracijskem taborišču Oswieczinu na Poljskem namesto družinskega očeta prostovoljno prestal mučeniško smrt na dan pred velikim šmarnom leta 1941. 16. avgust - Sv. Rok: Sv. Rok (ok.1295 - ok.1327) je po ljudskem izročilu iz južne Francije romal v Rim, ko je izbruhnila kuga. Povsod je pomagal bolnikom in se nazadnje tudi sam nalezel kuge. Ko je v 15. stoletju spet izbruhnila ta bolezen, se je njegovo češčenje zelo razširilo tudi v Sloveniji. 20. avgust - Sv. Bernard, opat in cerkveni učitelj: Sv. Bernard (ok. 1090-1153) je bil cistercijanski opat v francoskem samostanu Clairvaux, velik častilec Matere božje v besedi in dejanju, bojevnik za cerkveno edinost in slaven pridigar na cesarskih dvorih. 21. avgust - Sv. Pij X., papež: Sv. Pija X. (1835-1914) je božja previdnost privedla od kaplana, župnika in škofa leta 1930 na papeški sedež. Veliko si je prizadeval za notranjo prenovo Cerkve. Znan je zlasti po svojem odloku o zgodnjem in pogostem obhajilu. 22. avgust - Devica Marija Kraljica: Praznik Marije, kraljice nebes in zemlje, je vpeljal v bogoslužje Pij XII. leta 1945. Ker je božja mati v nebesa vzeta, je deležna tudi kraljevanja svojega Sina. 24. avgust - Sv. Jernej, apostol: Sv. Jernej ali Bartolomej je bil eden dvanajsterih Jezusovih apostolov (v evangeliju se imenuje tudi Natanael). Kristus je daroval svoje življenje v Armeniji. 25. avgust: Sv. Ludovik: Sv. Ludovik IX. (1214-1270) je 1226 postal francoski kralj in je kljub državniškim poslom živel svetniško. Umrl je v Tunisu za tifusom, ko je šel na križarsko vojno. 27. avgust - Sv. Monika: Sv. Monika (331-387) je bila mati sv. Avguština, doma iz sedanje Alžirije. Veliko je pretrpela in molila za svojega sina in po dolgih letih dosegla njegovo spreobrnitev. 28. avgust - Sv Avguštin, škof in cerkveni učitelj: Sv. Avguštin (354-430), eden štirih velikih cerkvenih učiteljev latinske Cerkve, je iz rodne Alžirije prišel v Severno Italijo, kjer je spoznal sv. Ambroža in se ob njem spreobrnil. Umrl je kot škof v Hiponu v Severni Afriki. 29. avgust - Mučeništvo Janeza Krstnika: Evangeliji in judovski zgodovinar Jožef Flavij poročajo, da je bil sv. Janez Krstnik obglavljen zaradi svojega poslanstva. 30. avgust - Sv. Roza iz Lime, devica: Sv. Roza (1586-1617) iz Lime, prestolnice države Peru, je s svojim bogo-Ijubnim življenjem, polnim molitve, spokornosti in dobrih del v službi potrebnim, odličen „cvet krščanstva” v Južni Ameriki. ZORETI ZA NEBESA WWVWWWWWWWWWWWWvVW.Kakšno neumno besedičenje pa je spet o? si je tiho dejal. „Naj torej pustimo, a Plugi zarjavijo na poljih? Da se ne bi več trudili ne z živino, ne s polji? Da bi opustili setev in žetev? Naj mar stojimo rižem rok in čakamo, da nam vse pade z neba?” Vendar Gospod ni hotel reči, da delo ni potrebno, ampak je le opominjal pred Pretirano skrbjo, pred tistim nenasitnim astaryem po bogastvu, ki te lahko po- polnoma zasužnji. Tako priklenjen na svoje skrbi in svojo posest, pa se ne moreš dokopati do duhovnih dobrin. Gospod je poslušalce vodil vedno višje. Ta duhovna pot je bila strma, svetla in bela kakor gorska steza na zasneženem Hermonu. Bila pa je tudi vsa poledenela in daleč proč od varnih cesarskih cest. Smerokaz za to tvegano pot je bila zapoved, kakršne svet doslej še ni slišal: „Slišali ste, daje bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. Če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. Če te kdo prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve!" Množice so zbegano prisluhnile. Kakšna zapoved! Mar lahko mimo gledaš, če te nekdo izkorišča in ti pleni prigarano lastnino? Zelot Simon je z nogo jezno udaril ob tla. Besen je bil. Sovražno je pogledal rimskega dekurija, ki je stal ob robu množice. Videl je, s kakšnim prezirom jih motri. Slutil je njegove misli. „Da, Tako! Tako je prav! Kar tako naprej!! Tako vas bomo lahko, bedake, brez boja do konca odrli!” In to ney bi bil Kristus? Da bi to revše, ki se bori proti nasilju, rešilo Izrael? Oslarija. Simon Peter seje negotovo in nemirno oziral okrog. Ta nauk je bil pretežak za njegovo glavo. Tudi vrla ribiča Jakob in Janez ga nista doumela. V senci sikomore je čepel Aristion, suženj grškega rodu, ki je bil sicer bralec in tajnik rimskega poveljnika v Kafar-naumu. Century mu je naročil, nuj skrivaj nadzonye galilejskega ljudskega govornika in mu poroča, o čem govori. Odlično izobraženi mladi mož ni niti za trenutek odmaknil pogleda z Gospodovega obraza. Bolj kakot Učenikovi najbolj zaupni učenci, je ta pogan, ki je sicer končal atensko šolo, zaslutil nravno veličino v Gospodovih besedah. Podiral je med ljudmi stare odnose ter gradil pristno človeške. To, kar je sedzy govoril, je presegalo vsako pričakovanje. Strma pot, na katero je bil stopil, ga je pripeljala v vrtoglave višine. Na vrhu smo! To je resnično konec zadryega, nujvišjega raztežaja. Vse zeme- ljsko je globoko spodaj. Človek stoji sam pred skrivnostno vabljivo modrino neba. Toda, kdo nuj to razume? Nekaj sika-rijev, pripadnikov tajne zarotniške bande, ki se je potikala po galilejskem pogorju, je zaklelo in jezno odšlo. „Od njega nimajo kaj pričakovati!” so mrmrali. „Če sprejmemo njegov nauk, bomo večno ostali sužnji.” Zelot Simon se je komnj obvladal. Njegov brat Jakob ga je le s težavo miril. Juda Iškarjot je mrko gledal v tla. Oboževal ga je, ko je vihtel bič, strastno bi mu služil kot uporniku. Sedty pa se ta Jezus navdušpje za uboštvo, kratkost in kar je najbolj neumno - za ljubezen do sovražnikov. Obraz se mu je spačil od razočaranja. Težko je razumeti in še težje uresničiti načelo, daje večji junak tisti, ki molče trpi, kakor pa tisti, ki se bori z ognjem in mečem. Nasprotnikov meč najhitreje zarjavi in otopi, če ga pustiš na miru. Juda Iškarjot tega ni hotel in morda tudi ni mogel doumeti. Gospod je dospel na nuj višji vrh svojega oznanjevanja. Sam, vzvišen nad vse materialno in duhovno stvarstvo. Osamljen, čeprav ljudje okoli njega skoraj hodijo drug po drugem. Na tem nujvišjem vrhu duhovnosti si želi samo še to, da bi se srečal z Očetom. Tišina. Potem se njegov duh zopet vrne k množici povprečnežev. Uči jih moliti. Govori jim o tem, ^ kako nty se pogovarjajo z Bogom. Res- 7 Mojzes nove dobe FRANCI PETRIČ V čem je novost, ki jo je prinesel Janez Pavel D.? Najprej v njegovem pristopu k človeku. Klic, naj se človeštvo otrese strahov, je bil izraz njegove notranje drže, ki jo je pridobil v izkušnji dveh totalitarizmov, ki sta hotela uničiti človeka. Novost Janeza Pavla n. je v pojmovanju dostojanstva človeka od spočetja naprej. To je vsebina vseh njegovih govorov ob pastoralnih obiskih po svetu in v Italjji. Na ta način je Janez Pavel II. naredil glas Cerkve za glas vseh, ki sicer nimajo nobenega glasu v svetu. Od prve papeževe okrožnice Človekov Odrešenik v letu 1979 naprej daje jasno vedeti, da človek ne sme biti suženj nobene ideologije, nobenega sistema in nobene stvari, ki jo je sam izumil in naredil. Ne govori samo o socialnih pravicah, niti ne samo o katerihkoli drugih, ampak vedno obravnava človeka kot celostno bitje. Zato ima njegova beseda večjo moralno težo kot nična molitev je daleč od svetohlinskega žebrarja farizejev. Razširil je roke, se ozrl v nebo in govoril: „Vi torej molite takole: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo; temveč reši nas hudega. Amen!" Ta zadnji 'amen’ je slovesno zadonel pod sinjim modrim nebom. Ozračje je vztrepetalo. Sončni žarki so prisluhnili, se stopili z večnostnim odmevom Učenikove besede in jo ponesli v brezmejne prostranosti osončij. Množice so obnemele. Ob doživetju ljubezni, življenja in smrti se čas za trenutek ustavi. Tudi sedaj ob razodetju molitve sta človek in vesolje obstala. ljudje so strmeli. Kakor je bila kratka in preprosta tam molitev, vendar se je vsakomur zdelo, da jo je Gospod prav zanj izrekel. Četudi so se pogosto upirali, dvomili, se ogorčeno protivili in godrnjali nad Jezusovim naukom, je vendar veličina besed prav vse pritegnila. Da, tako! To je molitev! Prisrčna, preprosta, otroško zaupna in -popolna! Z njo človek vse pove Stvarniku! Nova, velika, čudovita govorica! Dokler bo stal svet, bo odmevala s človeških ustnic! Večna je. Postala bo upanje ljudem vseh jezikov, narodov in časov: 'Oče naš!’ Klefov sin Jakob, tih, resen, poduhovljen mož, je naslonil glavo v razprte dlani. Marsikaj se mu je v Jezusovem nauku zdelo trdo, tuje in nesprejemljivo. Marsikatere Jezusove misli pa se je tudi Jakobova duša z vso ljubeznijo oklenila. Ta molitev je preprostega kmeta popolnoma prevzela. Tako govori lahko samo človek, ki živi z Bogom. RUSKI PREDSEDNIK PUTIN OBISKAL PAPEŽA Papež Janez Pavel II. je 5. junija sprejel ruskega predsednika Vladimirja Putina z 19-članskim spremstvom. Pričakovali so, da bo papeža povabil na obisk Rusije, kar sta že storila Gorbačov in Jelcin, vendar Putin povabila ni izrekel, ker poglavar ruske pravoslavne Cerkve patriarh Aleksej II. meni, da je treba prej rešiti še nekaj vprašanj med pravoslavno in katoliško Cerkvijo. „Potrebujemo nekaj novega, nekaj, česar še nikoli nismo videli. Toda, moj Bog, kdo bi upal reči, da je še kaj novega po dvajsetih stoletjih krščanstva!”, je zapisal Charles Peguy pred nekaj leti, ko še ni vedel, kaj vse čaka človeštvo, preden bo vstopilo v tretje tisočletje. Kristjani smo ob praznovanju 80. rojstnega dne Janeza Pavla II. v četrtek, 18. muja, ob vsem, kar je bilo povedano in napisano pri nas in v svetu, začutili, da je Bog dal človeštvu na pragu novega tisočletja vendarle nekaj novega. Takega, kar je dvatisočletno krščanstvo naredilo za sveže in aktualno tudi danes. To je Janez Pavel II. Mož z Vzhoda, kot so mu rekli ob njegovi izvolitvi 16. oktobra 1978, je stoletju, zaznamovanem s sovraštvom, z bratomornimi vojnami, iztrebljanjem ljudi, s telesnim in duhovnim siromaštvom podaril novost. Njegov vzklik ob slovesnem prevzemu papeške službe, ki je zamenjal zastareli ceremonial kronanja in ustoličenja, „Ne bojte se Kristusa, ne bojte se Cerkve!", je močno odmeval v svetu. Tudi največji nasprotniki Cerkve so v zadnjih dneh priznali, da je papež Janez Pavel II. osebnost, ki je bolj kakor vsi papeži doslej zaznamoval planet Zemljo. kogarkoli drugega. Druga novost Janeza Pavla II. je v njegovem opravljanju papeške službe. Že od prvega večera, ko seje pojavil na balkonu bazilike sv. Petra, je napovedal drugačen, prav nič tradicionalen slog nastopanja. Nagovoril je ljudi v italijanščini. Prekinil je stoletno uporabo množine (mnjestetični mi) v nagovorih. Vedno hoče biti razumljiv. Tega ne bomo nikoli pozabili Slovenci, ker nas je od prvega srečanja pozdravljal v domačem jeziku. Kakšno samozavest smo lahko dobili v množici drugih narodov na Trgu sv. Petra, ko nas je nagovoril po slovensko. Nikoli ne bom pozabil množice, ki je pritiskala na eni splošnih avdienc na pepelnico leta 1981 z vseh strani k ograji, ko sem sredi vsestranskega kričanja in stezanja rok, da bi pritegnili pozornost, v polomljeni italijanščini povedal, da sem iz Slovenije in mi je v slovenščini podelil blagoslov! To ni bilo vnaprej pripravljeno, ne narejeno, bilo je pristno in toplo človeško-Papež Slovan je vedel za nas! Janez Pavel II. je znal od začetka preseči vse prepreke, ki so ga ločile od ljudi. Komni i 24 ur po svoji izvolitvi je na primer vz-t ZAVEDAL SE JE, KAKO NEVAREN JE BIL HITLER_ wwwwwwwwwwwwwwwwwwvwww Zakaj blatijo papeža Pija XII.? svojega prednika, češ da so zgodovinsko neutemeljeni. Gumpel je tudi povedal, da se postopek za razglasitev papeža Pjja XII. za blaženega nadaljuje. V Vatikanu niso Čeprav je papež Pij XII. obsojal nacizem in komunizem ter med drugo svetovno vojno rešil življenje številnim Judom in drugim ogroženim ljudem, je bil deležen obsodb. Jezuit Peter Gumpel, odgovorna oseba v postopku za razglasitev papeža Pija XII. (1939-1958) za blaženega, je v predavapju, ki gaje imel nedavno v Rimu, obsodil „pretkano obliko preganjanja” papeža Pija XII., ki je v resnici naredil vse, kar je mogel, da bi med drugo svetovno vojno rešil kar največ preganjanih in ogroženih ljudi. Takšno zadržanje do velikega voditelja Cerkve je predavatelj ocenil za „sistematično gopjo” proti omenjenemu papežu. Apostolski nuncij v Nemčiji Eugenio Pacelli -Poznejši papež Pij XII. - je v štiridesetih od svojih štiriinštiridesetih javnih govorov obsodil komunizem, pa tudi nacizem. Pri svojem slovesu od Nemčije leta 1929, štiri leta pred Hitlerjevim prevzemom oblasti, je v zvezi z dviganjem nacizma govoril, kako zelo nevaren človek je Hitler: „Ta človek je popolnoma obseden od samega sebe, gre prek trupel in pohodi vse, kar mu je na poti.” Njegova obsodba nacizma se je popolnoma „pokrivala” s tisto od nemših škofov. „Hitlerjev rasistični režim je bil v nasprotju z obsodbo antisemitizma, ki jo je izrekel Vatikan že leta 1928,” je pri predavanju Povedal p. Gumpel. V pogovoru s časnikarji, ki je sledi-lo predavanju, je omenjeni jezuit povedi da sedanjo gonjo proti papežu Pjju XII. „orkestrirajo sile, kijih zanima dis-kreditacija katoliške Cerkve, med njimi prostozidarji, komunistični prijatelji in tudi nekateri judovski avtorji. Pri njih gre le za posamične izjave, kajti številni drugi judovski krogi nikakor ne napadajo papeža Pija XII., marveč mu priznavajo zasluge pri reševanju Judov. Katoličani bi se morali odločno upreti tej „obrekljivi gonji”, izjavlja p. Gumpel in spominja na to, da je sedanji papež stalno odločno odklanjal napade na nikdar napovedali, da naj bi bil razglašen še to leto. Zaradi vsega, kar je doživljal kandidat za blaženega v svoji dolgi in zahtevni papeški službi, je jasno, da bo postopek za razglasitev papeža Pjja XII. za blaženega trajal dlje kot že končani postopek za razglasitev za blaženega papeža Janeza XXIII., ki naj bi bil med blažene prištet še letos. PRVI KRŠČANSKI FESTIVAL V STIČNI hcmiril ves vatikanski varnostni aparat, bo je zapustil Vatikan in odšel na obisk b bolnemu prijatelju nadškofu Deskur-•iu v kliniko Gemelli. Novost ostrga tudi danes, ko ga gledamo v pjegovih dopolrgenih osemde-setih letih. Kljub znamenjem krhkosti in 1‘žične nemoči ostrga znamenje, ki nam Saje Bog poslal. Brez dvoma po zunanji Podobi ni več tisti „močni" papež, ki je Prišel z Vzhoda, ne „planinec iz Wado-Y‘c”, kakor gaje imenoval prjjatelj kar-dlnal Višinski, ni več „božji atlet”, kot So §a razglasili ob obisku v Parizu, tudi ni več „Janez Pavel superstar”, kot so ga klicali ob sprejemu v New Yorku. apež se zaveda bremena let, kot se je Sam pošalil ob srečanju s predsed-nikom Clintonom, daje „stari papež, ki se srečni e z mladim predsednikom”. In vendar je novost tudi zdtg. Milijoni mu prisluhnejo, prihajajo na srečanja z njim, milijoni ga gledajo na televiziji in mnogi z njim sočustvujejo. Njegove besede ostajajo enake. Ni slišati, da bi objokoval svojo starost, bolezen, ne toži nad bremeni, ki jih ima. V svojih nagovorih tudi zdaj ne išče lažne všečnosti sveta. Ostaja zvest človeku, spoštovanju življenja, strasten zagovornik miru in znanilec božje ljubezni do ljudi. Prav zato je Mojzes, ki vodi ljudstvo v novo tisočletje. Prepričani smo lahko, da mu bo zgodovina kmalu podelila naziv „Janez Pavel Veliki”. Za Slovence ga zaradi številnih pozornosti, ki nam jih je izkazal v dvaindvajsetih letih vodenja Cerkve, že ima. Na pobudo Sveta katoliških laikov Slovenije so 3. junga v samostanu v Stični priredili prvi krščanski festival na temo „Tukaj sem - pošlji mene”. Srečanje je bilo eden prvih sadov slovenske sinode. Predsedoval mu je predsednik SKLS Andrej Grebenc. Udeležilo se ga je okrog 800 predstavnikov laiških organizacij, gibanj, združenj in društev, ki delujejo na etičnih krščanskih osnovah. Je bil to nekakšen katoliški shod. Po bogoslužju, ki ga je vodil nadškof Rode, in nagovoru Petre Tomažič so v skupinah obravnavali naslednje teme: župnijske pastoralne svete, krščansko mladino, krščansko duhovnost in evangelizacjjo, krščansko dobrodelnost in socialo, krščansko umetnost in kulturo in vlogo kristjana v slovenski družbi. Za sklep so sprejeli izjavo, ki se dotika številnih aktualnih vprašarg Cerkve in družbe. RAZGLASITEV SLOVENSKIH PRIČEVALCEV ZA VERO IN SPRAVNA SLOVESNOST V ROGU WWWWWWWWWWWWWWWWVWWWWW Rodoviten duhovni prostor Kočevskega roga FRANCI PETRIČ 'T raznik Sv. Trojice v nedeljo, 18. maja, je bil slovenski spravni JL dan in trenutek v zgodovinopisju našega naroda, ko so javno in glasno pod krošnjami dreves Kočevskega roga, ki so slišala v preteklosti kletev in molitev, izzvenela imena 217 slovenskih pričevalcev za vero v 20. stoletju. Mašo je daroval nadškof in metropolit dr. Franc Rode, na akademiji po njej pa je govoril prof. Justin Stanovnik. Slovesnosti se je udeležilo več kot 10.000 vernih iz vse Sloveny e in sveta ter vrh slovenskih politikov. Praznično obsjjan Kočevski rog je v nedejjo pričakal množico ljudi iz različnih krajev Slovenj)e, zamejstva, Amerike in Argentine ter od drugod. Enajstič seje ponovila spravna slovesnost, ki pa je imela tokrat posebno razsežnost, saj je po naročilu papeža Janeza Pavla II. in po vzoru iz Rima (7. maja letos) in drugih krajevnih Cerkva, slovenski metropolit pri maši razglasil imena 217 pričevalcev za vero in Kristusa: „Tistih, ki so junaško pričevali za Kristusov evangeljj, za neodtpjjjive pravice vsakega človeka, ohranili zvestobo do Cerkve ter pri tem žrtvovali tudi svoje življenje.” Njihova imena je zbral s pričevalci Narodni odbor za obhajanje svetega leta. S posebnim obredom so bila po pridigi nadškofa Rodeta in pesmi „O srečni dom na zvezdami” prebrana njihova imena, na koncu pa smo zapeli Zahvalno pesem. Ob 65 duhovnikih je mašo daroval nadškof Rode ob navzočnosti koprskega škofa msgr. Metoda Piriha in novega mariborskega pomožnega škofa dr. Antona Stresa. Nadškof je v pridigi opozoril na opravičevanja za zločin, ki nima primere: „Pred tem nerazumljivim je vsak poskus upravičevanj a prazen, tu ne velja izgovor za zgodovinski trenutek, ki bi pojasnil, kaj šele upravičil logiko takih dejanj. To se ne da izbrisati iz zavesti, kot seje to poskušalo desetletja, z zmagoslavjem, kajti poraz zmagovalcev je tu strašnejši od sijaja zmage. Še manj častno pa je sprenevedanje, govoriti o zločinih fašizma in nacizma, niti z besedo pa ne omeniti nič manjših grozot komunizma proti lastnemu narodu." O razsežnosti dejanja razglasitve pričevalcev pa je poudaril, daje njihovo pričevanje zgled neomajne zvestobe v hoji za Kristusom: „Za vsakim imenom, ki bo zazvenelo v tišino kočevskih gozdov, stoji človek s svojo tragično usodo, pošten, plemenit, kije ljubil svojo domovino, ženo, otroke in ostal zvest Kristusu in njegovi Cerkvi do junaške smrti. ” Za nadškofom sta spregovorila generalni tajnik Hrvaške škofovske konference Vjekoslav Huzjak in arhierejski namestnik Srbske pravoslavne cerkve iz Zagreba Milenko Popovič, saj so bili v Kočevskem rogu in po drugih krnjih pobiti tudi hrvaški in srbski ujetniki (v Kočevskem rogu po doslej znanih podatkih v jami pod Krenom, v neodkriti Ra-jhenavski dolini in v jami pod Macesnovo gorico leži okrog 3000 hrvaških vojakov, 300 srbske narodnosti in 4500 slovenskih domobrancev). Oba sta poudarila, da je spominska slovesnost povabilo k odpuščanju in premagovanju zla v nas samih in naših skupnostih, tragična preteklost pa najboljša šola za človeštvo, naj se kaj takega ne ponovi. Pri maši in spominskem programu po njej je prepeval Mešani cerkveni pevski zbor sv. Pavla z Vrhnike z zborovodkinjo s. Božo Čotar, ob spremjjavi organista Primoža Malavašiča ter solistov Judite Cvelbar in Marka Finka, dirigiral je Marjan Ribič. Spominski program je začela s pozdravom Marjja Zgonc. Središčno mesto je imel Oratorjj Zorka Simčiča, kije spregovoril o tragičnosti pobojev, pri njem so se pesmi zbora, solista Marka Finka in recitatorke Mojce Velikonja izmenjavale s sodelovai\jem vseh navzočih. O zgodovini in naši zaznamovanosti z r\jo pa je spregovoril prof. Justin Stanovnik: „Letošnji Rog povzdigujejo imena, ki so bila prebrana med mašo. Noben čas jih ne bo več izbrisal z njega. Z njimi je Rog stopil iz časa v večnost. "Poudaril je, daje „Rog zunaj zgodovine, vsi pa vemo, da gaje naredila zgodovina. Vemo, kdo so bili ljudje, ki so ubijali, in kdo ljudje, ki so bili ubijani. ” Zbirapje v Kočevskem rogu, kot je dejal prof. Stanovnik, j e za slovenski narod posebna priložnost: „Kočevski rog je rodoviten duhovni prostor politične in vsake druge refleksije. Glasovi, ki tu nastajajo, paradoksno, ne govorijo samo o smrti, ampak tudi o življenju — o sijajni lepoti življenja. Vse, ki bi radi o njem kaj povedali, vabimo, da se prepustijo njegovim glasovom. ” Posebnost letošnjega roškega srečanja je bila tudi v posebnih gostih, ki so se prišli poklonit spominu tragično pobitih. Med njimi je bil preživeli France Dejak, kije prišel s soprogo iz Clevelanda, „da bi še enkrat prižgal svečo svojim preminulim tovarišem". Med množico so bili trjje znani pisci o tragedjji po drugi svetovni vojni: John Corselis, Nikolaj Tolstoy, Nigel Nicolson. V Kočevski rog je prišel pred- PRIDIGA NADŠKOFA RODETA V KOČEVSKEM ROGU, 18. JUNIJA_ wwwwwwwwwwwwwwwwwwww^w [ BOG JE VEČJI OD ZLA akorkoli gledamo na dogodke sre-1^^ di 20. stoletja, mora vsak, ki po-■ Všteno misli, priznati, da je bila revolucija s svojimi zločini neizmerna tragedija za slovenski narod. Kako živeti s to tragedijo? Kaj početi s tem, kar se je zgodilo tu, v Kočevskem rogu in na neštetih drugih moriščih po Sloveniji? Kako sprejeti v skupni narodni spomin tisto nezaslišano, ki v svoji grozoti presega človeško domišljijo in za kar ni imena? Kako in kako dolgo še nositi breme, ki v svoji strahoti nima primere v naši zgodovini? Pred tem nerazumljivim je vsak poskus upravičevanja prazen, tu ne velja noben izgovor na zgodovinski trenutek, ki bi pojasnil, kaj šele upravičil logiko takih dejanj. To se ne da izbrisati iz zavesti — kot se je poskušalo skozi desetletja — z zmagoslavjem, kajti poraz zmagovalcev je tu strašnejši od sijaja njihove zmage. Še manj častno pa je sprenevedanje, govoriti o zločinih tašizma in nacizma, niti z besedo pa ne omeniti nič manjših grozot komunizma Proti lastnemu narodu. Kot da svet ne bi vedel, kot da drugi ne bi imeli dostopa do informacij, ki bistveno spreminjajo ideološko obarvano podobo preteklosti. Tako selektivno obsojanje preteklosti pač ni več dostojno. Tudi pri nas ne. Ne, to ni zdravilo. To ni razplet tragedije. Že stari Grki so vedeli, da se tragedija lahko razplete le z očiščenjem protagonistov, katharsis, ki človeku vrne dostojanstvo in ga notranje osvobaja. Očiščenje pa je mogoče le s priznanjem zločina, s priznanjem prikrivane hudobi-Js, z odprtostjo srca, ki se reši notranjih ?avor in obžaluje greh proti svetosti življenja in ponudi desnico sprave. Navsezadnje je to mogoče samo pred B°gom, pred Pravičnim, ki sodi človeška sednik slovenskega parlamenta dr. Janez Podobnik. Pred slovesnostjo je polo-Z>1 venec h grobišču v spremstvu vojakov todi predsednik slovenske vlade dr. An-reJ Bajuk. Navzoča sta bila tudi podpredsednik in obrambni minister Janez anša in zunanji minister Lojze Peterle, vetovni slovenski kongres je predstavljal dr. Jože Bernik. Med množico pa je no videti še več drugih znanih obrazov 12 slovenskega javnega življenja. dejanja. Tu se odpira pot očiščenja in sprave: s seboj in z umorjenim bratom. „Pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in vse ve” (1 Jn 3,20). Obsodba srca je nekaj strašnega. Obsodba, ker si uničil mlado življenje; ker se nisi usmilil neskončno žalostnega pogleda mladega fanta, ki te je prosil: „Pusti me živeti” in si mu pognal kroglo v tilnik. To je skrunjenje svetega, umor v cvetu mladosti, teptanje hrepenenj, ki se niso nikoli uresničila. Vse to je kot nepopravljivo zapisano spominu. Vendar je Bog večji od tega zla, večji od srca, ki obsoja. Med človekom in njegovim zločinom je On, je Njegovo usmiljenje: pred Njim, ki vse ve, lahko potolaži svoje srce, kajti pri Njem je odrešenje, odpuščanje krivde. Na usodo umorjenih pa gledamo z očmi vere, kot sveti Janez v svojem videnju na otoku Patmosu. Tu je velika množica, ki je ni moč prešteti. Oblečeni so v bela oblačila in s palmami v rokah. V smrt so šli skozi strahotne stiske, z vprašanji brez odgovora. Samo v veri so zmogli izgovarjati presveta imena Jezusa in Marije in celo moliti za svoje krvnike. Sedaj so pred Božjim prestolom, kjer noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču. Jagnje, ki je bilo žrtvovano, jih vodi k izvirom žive vode in Bog je obrisal vse solze z njihovih izmučenih obrazov. Ti naši umorjeni bratje, ki njih trupla ležijo v kočevskih breznih in v neštetih znanih in neznanih grobiščih po Sloveniji, sedaj prosijo pred Bogom za tisto, za kar so dali svoja mlada življenja: za zvestobo Kristusu in Cerkvi v slovenskem narodu, za temeljne vrednote evropske kulture. Nas pa zavezujejo, da svojo vero živimo z isto zvestobo, kot so jo oni izpričali s svojo krvjo. Prebrali bomo imena nekaterih pričevalcev za vero, kijih je komisija za mučence zbrala po naročilu svetega očeta. Tu je ime škofa Vovka, tu so imena duhovnikov, bogoslovcev, redovnikov, redovnic, mož in žena, fantov in deklet, ki so bili umorjeni zaradi vere ali so umrli zaradi posledic mučenja v letih revolucije in po njej. Seznam imenovanih ni dokončen. Poleg navedenih je še dolga vrsta drugih, ki so dali življenje za Kristusa. Za vsakim imenom, ki bo zazvenelo v tišino kočevskih gozdov, stoji človek s svojo tragično usodo, pošten in plemenit, ki je ljubil svojo domovino, ženo, otroke in ostal zvest Kristusu in njegovi Cerkvi do junaške smrti. Poslušajmo jih v globoki zbranosti in z velikim spoštovanjem. Za nas je njihovo pričevanje zgled. Zgled neomajne zvestobe v hoji za Kristusom. V svojem življenju in smrti so se ravnali po Gospodovi besedi: „Če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj. Zakaj, kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo našel.” Izgubili so svoje življenje za Kristusa in sedaj so z njim v večni slavi. V času preizkušnje so bili s svojo vero priče večnosti, v svoji smrti priče življenja. Vse to se je dogajalo v času krvi in sovraštva, ko je Bog umolknil in se je zdel kot nemočen spričo zmagoslavja hudobije in laži. Oni so kljub temu ostali zvesti. Toda prišel bo čas, ko bo Bog razodel svojo suverenost in bo poklical človeka na odgovor. Tedaj se bo hudobija izkazala kot velikanska zmota, z nasiljem prisvojena oblast kot slepilo, brezbožna ideologija kot prevara. Tedaj bo moral vsak priznati trdo resnico Jezusovih besed: „Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, pogubi pa svojo dušo?” „Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakomur povrnil po njegovih delih” (Mt 16,26—27). IZ GOVORA PROF. JUSTINA STANOVNIKA V KOČEVSKEM ROGU, 18. JUNIJA Biti v zgodovini in zunaj zgodovine e enajstič stojimo skupaj na Rogu. Tako kakor nam je mogoče biti na Rogu, človeku ni mogoče biti nikjer drugod. Letošnji Rog pa povzdigujejo še imena, ki so bila prebrana med mašo. Noben čas jih ne bo več izbrisal. Z njimi je Rog stopil iz časa v večnost. Kdorkoli bo kdaj prišel sem, ne bo mogel, da ne bi, zaradi teh imen, s pesnikom pomislil: nikoli ne bom prenehal biti. Slehernik, ki bo prišel na Rog, bo tako obdarovan. Zaradi tega bodo ljudje prihajali. Mogoče ne bodo niti vedeli, zakaj, a bodo prihajali ravno zaradi tega. Ne samo zaradi spomina na druge, ampak tudi zaradi spomina nase: na to, kar v zadnji resničnosti vsak od nas je. Rog je torej zunaj zgodovine. Vsi pa vemo, da ga je naredila zgodovina. Vemo, kdo so bili ljudje, ki so ubijali, in kdo ljudje, ki so bili ubijani. Vemo, zakaj so eni ubijali in bili drugi ubijani. Vemo tudi, da je bil Rog, gledan v času in prostoru, katastrofa. Iz dni, ko so na vetrinjskem polju zvedeli, da so Angleži izročili domobrance komunistom, je zapisan krik nekega dekleta: Ali ne bo še sodni dan! Katere besede bi mogle bolje izraziti zadnjo zapuščenost in izdanost, tisti konec, za katerim je bil samo še gosti nič? Nekoč bodo mogoče veliki in nadarjeni pisatelji govorili o tem času, a tako visoko ne bo segel nobeden: to mesto je že zasedel stavek nekega preprostega človeka: Ali ne bo že sodni dan! Ko so bile te besede izrečene, ali kak dan za tem, so kraji, kot so Teharje, Hrastnik, Brezarjevo brezno, Kočevski rog dobili pomen, ki ga bodo odslej imeli. Bilo je tako, da smo vsi, ki smo to doživeli, mislili, da je zares in za zmeraj konec. Toda ne. Ista zgodovina, ki je uprizorila leto 1945 in nekaj časa dopuščala, da je to leto gospodarilo nad nami, ista zgodovina je iznenada dovolila, daje nastopilo leto 1989. Zgodovina nam je tako nekaj povedala: nekaj, kar moramo na vsak način razumeti. /.../ Pred desetimi leti se je prostor odprl tudi za nas. A preden pregledamo, kako smo vanj vstopili, se na kratko ozrimo po tem, kakšen je ta prostor videti po desetih letih. Vsi veste, da ne morem govoriti o razveseljivih rečeh. Državljanska vojna še traja. Kakor so komunisti vedeli, da lahko pridejo do oblasti samo v vojni, ko so ljudje „iz sebe", tako vedo postkomu-nisti, da bodo oblast obdržali le, če bo ta vojna na neki način trajala in če ljudje ne bodo mogli priti „k sebi". /.../ Ni še minil mesec od tega, kar je predsednikdržave izjavil naslednje (Delo, 29. maj 2000): „Politika, ki ne bo upoštevala osvobodilnega boja kot temelja naše državnosti, ali na njegovo mesto celo vsiljevala druge vrednote, nikoli ne bo slovenska in ne evropska.” Kakšen napor! Osvobodilni boj, tako imenovani, ne more postati „temelj naše državnosti” preprosto zato, ker je bil prevara. Prevara pa ne more postati temelj države. Slovenci „osvobodilnega boja”, kakršnega so uprizorili komunisti, nismo potrebovali. Imeli smo svoje ljudi v begunski vladi v Londonu od začetka in ti so jamčili za to, da smo na pravi strani. Nobeni dodatni dokazi Slovencem niso bili potrebni. Dodatni dokaz so potrebovali komunisti. S pomočjo mednarodnih zvez so ga tudi pridobili, plačal pa gaje slovenski narod z nekaj desettisoč mladimi ljudmi in polstoletno izgubo normalnega življenja. To je bil drag dokaz. Na mednarodni borzi—se pravi, če bi ostali v mejah normalne evropske rezistence — bi ga dobili neprimerno ceneje. Dolgo to ne bo moglo iti. Če si ogledamo naslednji primer, bomo videli, da so nekatere stvari pravzaprav že presegle meje znosnosti. Pretekli torek so v Ljubljani na tiskovni konferenci predstavili knjigo dr. Lovra Šturma in sodelavcev z naslovom Brez milosti. Govori o tem, kako so komunisti maja in junija leta 1945 pomorili nekaj sto zajetih domobranskih ranjencev. Dvesto primerov je v knjigi dokumentiranih z vso znanstveno akribijo. Sedaj se pa spomnite nedavnih slavospevov neki partizanski bolnici — samo po sebi upravičenih, brez dvoma. Toda, se človek vpraša, kako pa more povzdigovati skrb za ranjence in obenem ne pomisliti nato, da so ljudje tvoje politične režije organizirali množično pobijanje prav tako nemočnih bolnikov? Ali ni to moralna shizofrenija in ali ne ustvarja v ljudeh napetosti, ki bo nekoč morala eksplodirati? Kakšna bolnica pa je to, kjer v gornjih nadstropjih ranjence zdravijo, v kletnih etažah pa jih hkrati množič- no morijo? Postavljamo si vprašanje „Dokler bo to lahko trajalo” in že odgovarjamo „Ljudje tega ne bodo hoteli več prenašati v tistem trenutku, ko bodo postali politični ljudje — ko bo vanje stopil politični razum”. Osnovna enota razuma je mera. V razumu je zahteva, da je vse ljudi treba meriti z isto mero. Le tako pride do pravičnosti. Slovenski narod mora slednjič postati političen narod. Ko je 31. maja 1942 Ignaciji Nadrah na ljubljanskih Žalah pokopaval dr. Lamberta Ehrlicha, je presenetil pogrebce z izjavo, ki je bila enako šokantna takrat, kot je danes. Rekel je, da polovica, morda dve tretjini Ljubljančanov ta umor odobrava. Šokantnost tega stavka je v tem, da tako brezobzirno razkriva temeljno slovensko nepolitičnost. Ko so komunistični teroristi začeli pobijati po ulicah — kaj bi bilo tedaj bolj naravno za normalen političen narod kot to, da bi se ljudje z ogorčenjem vprašali: Kdo pa vam je to dovolil? Kdo vam je dal pravico, da to delate? Kdo vas je pooblastil? V mesto je stopilo samo počelo nereda, kaosa, nasilja, in ljudje so mu ploskali. Ali tako ravna svobodnjaško politično ljudstvo, ki ga, če kaj, nosi razum? A to je samo podoba. Kar hočem povedati, je to, da se je na zgodovinskem prelomu pred desetimi leti zgodilo nekaj zelo podobnega. Namesto da bi ljudje nosilcem totalitarnega nasilja vljudno sporočili, da se bodo odslej pač morali omejiti na zasebnost, so jih množično volili v ustanove demokratične države. Ali pa bodo ljudje prišli k sebi, ko wwwwwwrwvwwwwwwwwwwwwwv PRIČEVALCI ZA VERO Imena pričevalcev, ki so bila prebrana pri spominski slovesnosti v Kočevskem rogu v nedeljo, 18. junija bodo videli, v kaj se spreminja najlepša dežela v svetu? V kaj jo spreminjajo zanikovalci in posmehljivci: učitelji, ki niso učitelji, ampak ravnodušni uradniki: sodniki, ki niso izrekovalci pravice, ampak ljudje, ki se skrivajo za črkami zakonov; umetniki, ki ne grejo za eno človekovo resničnostjo, ampak se zadovoljujejo s tisočerimi umetelnimi podobami tega, kar človek ni. Torej takrat, ko ljudje ne bodo mogli več dihati. Ali pa takrat, ko bodo opazili, da se med seboj več ne razumejo? Ko bo jezik tako degeneriral, da bo človek samo še v sebi, sam s svojo negotovo mislijo. Saj je še danes nekoliko tako, mar ne? Dva vpijeta, „domovina”: eden misli resno, drugi ne. Dva vpijeta „svoboda": eden misli resno, drugi ne. Dva vpijeta „mir": eden misli mir, drugi misli vojno. Ali še niste opazili, da je mogoče reči karkoli? Če pa je mogoče reči vse in karkoli, potem ni mogoče več ničesar Povedati. Ali se bomo potem čudili, če se ne ve več, kaj je smešno, kaj žaljivo, kaj Pokvarjeno? V takem ni čudno, da pobalini s koprske televizije lahko žalijo polovico Slovencev, ne da bi kdo mogel resno protestirati. Rog nam, če ga le hočemo poslušati, govori o človekovem bivanju na zemlji. Pripoveduje nam o tem, da mora cel človek biti v zgodovini in zunaj zgodovine. Biti v zgodovini pomeni biti predvsem odgovoren. Če se spomnite, smo na začetku rabili besedo katastrofa. Mi, ki smo jo doživeli, se že petdeset let sprašujemo, ali bi jo bilo mogoče preprečiti. Nova slovenska zaveza je ob tem postavila načelo popolne odgovornosti. Vsi veste, daje to absurd. Noben človek in nobena skupina ne more biti odgovorna sama in do kraja in v celoti, 'oda velikost te katastrofe, njena neznanskost nam ne dovoljuje, da ne bi rekli, da je človekova odgovornost pogina. Katastrofa namreč boli — na sto načinov. In to, kar iz človeka nikoli ne sme izginiti, je absolutno spoštovanje bolečine. Rekli smo tudi, da zgodovina vedno znova odpira le prostor, da človek stopi Vanjo. In če se sedaj vprašamo, kako smo pred desetimi leti stopili v prostor, ki se je odprl, ali bomo to vprašanje prenesli? Ali smo stopili v ta prostor z odgovornostjo, ki jo je zahteval čas? In ali ni sa_s zahteval predvsem, da se konča rzavljanska vojna? Potem ko je bila rzava postavljena, je čas pravzaprav Št. Ime Priimek Župnija (r.) 1. Ernest ANZEL, Sv. Andraž/Sl. g. 2. Vinko AVSEC, Stari trg pri Ložu 3. Janez BASTIČ, Horjul 4. Marijana BASTIČ, Horjul 5. Pavel BASTIČ, Horjul 6. Vladimir BERČIČ, Ljubljana 7. Alojzij BERNOT, Nevlje 8. Jože BITENC, Pertoča 9. Jože BOBNAR, Smlednik 10. Jožefa BOJANC, Šmarjeta na Dol. 11. Jože BRANCELJ, Borovnica 12. Jože BRECELJ, Šturje 13. Marija BRECELJ, Šturje 14. Martin BRECELJ, Šturje 15. Angela BRECELJ, Šturje 16. Jožef BREGAR, Šentvid/Stični 17. Alojzij BREZNIK, Brdo/Lukovici 18. Ivan BRIC, Dornberk/Vip. 19. Jožef BURGAR, Šenčur 20. Milko CANKAR, Sostro 21. Franc CERKOVNIK, Šentrupert/Dol. 22. Franc CVAR, Sodražica 23. Darinka ČEBULJ, Tinje 24. Jože ČOPAR, Šmartno/Litiji 25. Janez ČERNOGA, Zdole 26. Vencel DEMŠAR, Žiri 27. Anica DROBNIČ, Bloke 28. Alojzij DUHOVNIK, Preska 29. Anton DUHOVNIK, Preska 30. Lambert EHRLICH, Lj/Sv. Nikolaj 31. Mihael ERKLAVEC, Ljubljana Moste 32. Jožefa FABIJAN, Žužemberk 33. Ignacij FEGUŠ, Sv. Marko/Ptuja 34. Alojzij FINŽGAR, Mošnje 35. Gabrijel GABERC, Ljubljana-Moste 36. Franc GABREJNA, Unec 37. Jože GEOHELI, Notranje Gorice 38. Franc GLAVAN, Ig pri Ljubljani 39. Franc GOMILŠEK, Ptuj/Sv. Pe. in Pa. 40. Henrik GORIČAN, Slov. Bistrica 41. Alojzij GREBENC, Ribnica 42. Mihael GREŠAK, Griže 43. Franc GROBLER, Sv. Jurij/Taboru 44. Lojze GROZDE, Tržišče 45. Janez GUSTIN, Šentjernej zahteval samo to. Za končanje državljanske vojne pa ni bil noben tako odgovoren kot katoličani. Kako se počutimo ob tem? /... / Kočevski rog je rodoviten duhovni prostor politične in vsake druge refleksije. Glasovi, ki tu nastajajo, paradoksno, ne govorijo samo o smrti, ampak tudi o življenju — o sijajni lepoti življenja. Vse, ki bi radi o njem kaj povedali, vabimo, da se prepustijo njegovim glasovom. 46. Danijel HALAS, Čresnovci 47. Anton HOČEVAR, Ambrus 48. Anton HOČEVAR, Grosuplje 49. Janez HOČEVAR, Šentrupert/Dol. 50. Franc HOČEVAR, Žalna 51. Janez HOMAN, Škofja Loka 52. Lojze HOSTNIK, Šmartno/Litiji 53. Anton HREN, Bloke 54. Ivan HROVAT, Žužemberk 55. Franc HRUSTELJ, Vitanje 56. Srečko HUTH, Lj/+entvid 57. Alojzij JAKOŠ, Šentrupert/Dol. 58. Franc JAKOŠ, Ljubljana Sostro 59. France JAKOŠ, Ljubljana Sostro 60. Franc JAKOŠ, Lj/Štepanja vas 61. Alfonz JARC, Ajdovec 62. Janez JENKO, Lj/ Mar. oznan. 63. Anton JENKO, Velesovo 64. Rok JEREB, Lučine 65. Jakob JERMAN, Komenda 66. Ludvik JERMAN, Komenda 67. Franc KAČ, Polzela 68. Franc KANDUČ, Idrija 69. Anton KASTELIC, Krka na Dol. 70. Jože KASTELIC, Višnja Gora 71. Vinko KASTELIC, Žužemberk 72. Anton KASTELIC, Žužemberk 73. Stanko KAVČIČ, Šentjošt 74. Franc KEK, Trebnje 75. Boris KERČ, Ljubljana Šiška 76. Franc KERN, Velesovo 77. Emil KETE, Planina/Ajdov. 78. Jaroslav KIKELJ, Mb/Sv. Jožef 79. Janez KLOPČJČ, Vrhpolje/Morav. 80. Janez KODRIČ, Studenice 81. Jožef KOFALT, Semič 82. Janko KOMLJANEC, Bučka 83. Avguštin KOSTELEC, Šentrupert/Dol. 84. Marko KOSTELEC, Šentrupert/Dol. 85. Jože KOTLUŠČEK, Velike Lašče 86. Anton KOVAČ, Boštanj 87. Stanislav KOVAČIČ, Črmošnjice 88. Bratomil KOZAMERNIK, Ljubljana Vič 89. France KOZINA, Sodražica 90. Frančiška KOZINA, Sodražica 91. Ivan KOZINA, Sodražica 92. Janez KOZINA, Sodražica 93. Janez KRAJNIK, Reteče 94. Franc KRAMARIČ, Radoviča 95. Janez KRANJC, Zabukovje 96. Frančišek KRAŠNA, Ljubljana 97. Marijan KREMŽAR, Ljubljana-Moste 98. Alojz KRISTAN, Jelšane 99. Peter KRIŽAJ, Ljubljana-Moste 100. Matevž KRMELJ, Stara Loka 101. Matej KROF, Mežica 102. Ivan KRUŠIČ, Komenda 103. Štefan KUHAR, Beltinci 104. France KUNSTELJ, Vrhnika 105. Albin LAVRENČIČ, Kobarid 106. Gizela LAVRENČIČ, Kobarid PRIČEVALCI ZA VERO WWWWWWWWWWWWWWWWVWvVWWW 107. Jožef LAVRENČIČ, Kobarid 108. Anton LAVRIH, Primskovo/Dol. 109. Vlado LEBAN, Vrhnika 110. Dušan LESKOVIC, Ljubljana-Moste 111. Veronika LESTAN, Miren pri Gorici 112. Melhior LILIJA, Šempeter/Sav. d. 113. Franc LINDIČ, Trebnje 114. Jože LOGAR, Vodice 115. Štefan LOPERT, Dokležovje 116. Janez LOTRIČ, Sejca_ 117. Alfonz MALAVAŠIČ, Šentjošt/Horjul. 118. France MALOVRH, Predoslje 119. Ciril MAVSAR, Šentrupert/Dol. 120. Darko MAVSAR, Šentrupert/Dol. 121. Dolfi MAVSAR, Šentrupert/Dol. 122. Jožef MAVSAR, Šentrupert/Dol. 123. Mici MAVSAR, Šentrupert/Dol. 124. Pavel MAVSAR, Šentrupert/Dol. 125. Peter MAVSAR, Šentrupert/Dol. 126. Stanko MAVSAR, Šentrupert/Dol. 127. Terezija MAVSAR, Šentrupert/Dol. 128. Vilko MAVSAR, Šentrupert/Dol. 129. Jože MEHLE_, Šmarje-Sap 130. Franc MIKLIČ, Struge 131. Franc MLAKAR, Škocjan/N. m. 132. Anton MRAVLJE, Brezovica/Lj. 133. Anton sin MRAVLJE, Brezovica/ Lj. 134. France MRAVLJE, Brezovica/Lj. 135. Vinko MRAVLJE, Brezovica/Lj. 136. Veronika MRGAN, Trebnje 137. Ignac NADRAH, Stična 138. Franc NAHTIGAL, Žužemberk 139. Marica NARTNIK, Semič 140. Ive NOVAK, Preloka 141. Ivanka NOVAK, Ribnica 142. Ludvik NOVAK, Vreme 143. Henrik NOVAK, Žužemberk 144. Alojz OBIT, Sv.Lenart/Beneč. 145. Valentin OBLAK, Mavčiče 146. Jakob OMAHNA, Sv. Gora pri Litiji 147. Rafael ORAŽEM, Bloke 148. Franc OREŠNIK, Sv. Bolfenk v Sl. g. 149. Franc OVEN, Sostro 150. Jožef PAŠič, Semič 151. Janez PAVČIČ, Lj/Štepanja vas 152. Marijan PAVLOVČIČ, Ljubljana Vič 153. Frančišek PEN, Maribor 154. Viktor PERKAN, Ilirska Bistrica 155. Franc PEZDIR, Brezovica/Lj. 156. Ladislav PIŠČANC, Barkovlje/Trstu 157. Cvetko PODLOGAR, Golo 158. Peter POGAČAR, Kranj 159. Jožef POKORN, Škofja Loka 160. Anzelm POLAK, Ljubljana 161. Anton POLDA, Zgornje Gorje 162. Janez POLŠE, Lj/Stožice 163. Leopold POTOČNIK, Sv.Lenart/Šk. L. 164. Ferdinand POTOKAR, Sv. Jedri/Laškem 165. Jože PRAVHAR, Šenčur 166. Antonija PREMROV, Cerknica 167. Alojzij PREŠEREN, N. m. Šmihel 168. Stanislav PUNGERŠEK, Loka pri Žusmu 169. Amalija PURGAR, Cerkno 170. Stanislav RABUDA, Senovo 171. Alojzij RAKAR, Šentlovrenc 172. Janko RAMOVŠ, Ljubljana 173. Janez RANČIGAJ, Gomilsko 174. Janez RAZTRESEN, Šentjošt/Horjul. 175. Franc RIHAR, Dobrova pri Lj. 176. Matija ROM, Semič 177. Janez RUS, Črnomelj 178. Franc RUS, Ljubljana 179. Anton SALMIČ, Raka 180. Viljem SAVELLI, Celje Sv. Danijel 181. Janez SELJAK, Žiri 182. Jakob SEM, Radmirje 183. Jože SIVEC, Rovte 184. Ludvik SLUGA, Cerkno 185. Janez SOTOŠEK, Zdole 186. Franc STOPAR, Boštanj 187. Anton ŠATEJ, Kamnje 188. Anton ŠEGULA, Šentlovrenc 189. Jožef ŠERJAK, Velesovo 190. Franc ŠKUFCA, Hinje 191. Anton ŠMALC, Mirna Peč 192. Leopold ŠMID, Rogatec 193. Jožef ŠOLAR, Mirna na Dol. 194. Franček ŠTABUC,_S_v. Tomaž/Orm. 195. Vladimir ŠTEFANČIČ, Notranje Gorice 196. Vinko ŠTIRN, Lj/Šentvid 197. Bernard ŠTUHEC, Sv.Jurij/Ščavnici 198. Filip TERČELJ, Ajdovščina 199. Dominik TISELJ, Velike Lašče 200. Ernest TOMEC, Bloke 201. Mirko TRATNIK, Ljutomer 202. Stanko TRATNIK, Ljutomer 203. Miha TURK, N. m. Šmihel 204. Viktor TURK, Dol. Toplice 205. Matej TUŠEK, Sv. Lenart/Šk. L. 206. Mihael UMEK, Vrhnika 207. Franc VEBER, Sora 208. Lenart VELIKONJA, Otlica 209. Anton VOVK, Breznica na Gor. 210. Alojz VRHNJAK, Pameče/Sl. Gr. 211. Jože ZAJEC, Zagradec 212. Izidor ZAVADLAV, Vrtojba 213. Izidor ZAVRŠNIK, Sv. Jurij/Taboru 214. Viktor ZORMAN, Velesovo 215. Anton ZUPANČIČ, Kresnice 216. Frančišek ŽUPEC, Slov. Bistrica 217. Karel ŽUŽEK, Velike Lašče Slovenski pričevalci iz zamejstva Tržaška škofija: 1. Mirko VEKJET 2. Placid SANCIN 3. Jakob UKMAR Goriška nadškofija: 1. Lojze BRATUŽ+ Celovška škofija: 1. Janez HORNBÖCK 2. Anton KUTEJ 3. Vinko POLJANEC 4. Jožef POLLAK 5. Otto SCHUSTER 6. Štefan SINGER 7. Jožefa SUMPER Preživeli France Dejak v Kočevskem rogu Iz Clevelanda je na grobišče pod Krenom prišel tudi France Dejak, eden od preživelih iz pobojev v Kočevskem rogu. Za spominsko slovesnost je napisal naslednje besedilo: Petinpetdeset let po tisti strašni noči, ko sem ranjen, nag, na smrt prestrašen in pretresen pobegnil iz tega tisočletnega gozda in našel pot v domačo vas, kjer me je sprejela moja žalostna mati, sem spet tukaj, na teh svetih tleh, da še zadnjič prižgem svečo v spomin vsem, mrtvim in ranjenim, ki so se poslavljali od tega sveta z molitvijo in s prošnjo: Oče, odpusti jim... Skrivaj so nas morili in desetletja so tajili to strašno resnico, priznajo pa je še danes ne in se skrivajo pred ljudsko in božjo sodbo, ki pa bo prišla za vse in vsakogar. Ne naše jeze, BOŽJE jeze naj se zato boje. Bog mi je podaril še dolgo življenje in danes sem med vami predvsem z globokim zadoščenjem in zahvalo, da tudi vi čutite strahoto smrti in veličino žrtve slovenskega domobranstva - in s kratkim sporočilom, upam, v imenu vseh soborcev, ki jih je Božja milost prav tako obvarovala in zdaj živimo raztreseni po vsem svetu. Živimo in umiramo v tujini. V naših srcih pa utripa domovina, taka, kot smo jo poznali in ljubili v mladosti, in taka, kot smo jo opisovali tudi otrokom in WWWVWWWWWWWWWWWWWvVWWvVW BREZ USMILJENJA Študija o usodi ranjenih, invalidnih in bolnih povojnih ujetnikov BOGOMIR ŠTEFANČIČ ml. vnukom. To je ista zemlja, za katero so padli vsi, ki se jih danes spominjamo. Naj ne bo med vami nikogar, ki bi omahoval v prepričanju, da je bila ljubezen do slovenske zemlje prvo in glavno vodilo vseh, ki počivajo v tem gozdu! Res je tragičen ta zadnji dom slovenskih junakov, pa vendar: veličastnejše katedrale tudi naša najboljša volja ne bi mogla zgraditi na njihovih grobovih. Spomeniki iz kamna ali železa zarjavijo in razpadejo, ta pa bo stal nad njimi vse dni do konca sveta, ker jim ga je postavil Bog sam. Prišel bo dan, ko bo njihova žrtev do kraja spoznana kot izraz najgloblje ljubezni do domovine in naroda. Naj ta srečni dan zato ne bo dan jeze, sovraštva ali maščevanja, temveč dan bratovskega veselja, da je naš narod v svoji najhujši stiski dal iz sebe celo trumo vojščakov Pravice in resnice. Ko stopam po tem skrivnostnem stoletnem gozdu, po mehkem mahu, ki ne dovoli, da bi kakršenkoli hrup motil posvečeno tišino tega kraja, jih spet slišim -slišim njihove korake: vesele, odločne, trdne; slišim njihove glasove: mladostne, sveže polne vere in samozavesti, in slišim njihovo pesem: pod soncem se razlega, v noč odmeva, do neba sega, od morja do Prekmurja jo nosi veter, od Triglava do Gorjancev doni njim v slavo, nam v vzpodbudo: Zadnja kaplja mojega srca - to je •noja domovina! Počivajte v miru, nikdar pozabljeni V četrtek, 15. junija, je bilo v veliki dvorani filozofske fakultete v Ljubljani Srečarye s temi velikimi prijatelji Slovencev. Grof Tolstoj že vrsto let raziskuje tragične dogodke maja 1945 ob vračanju slovenskih domobrancev Titovim partizanom. Neill Nickolson pa je bil mlad angleški oficir v Vetrinju in se je od vse-§a začetka upiral izpolniti ukaz o vračanju domobrancev in je o tem tudi pričal v Prid grofu Tolstoju pri tožbi, ki jo je teniu naredil lord Arlington, komandant brigade v Vetrinju, ki je izvedla izročitev !n Saje grof Tolstoj obdolžil vojnega zločinstva. Tolstoj je prvo tožbo izgubil, Sed^j pa je odkril nove dokaze, s kateri-mi upa dokazati, da ima prav. N. Nickol-s°n je izjavil, da so mnogi angleški oficirji na Koroškem dobili zelo slab vtis o a o venskih partizanih. Imeli so jih za zločinsko bando, ne pa za zaveznike. John Povojne komunistične oblasti so zavestno kršile veljavne mednarodne konvencije o ravnanju z rapjenci, invalidi in bolniki, saj so tudi ti večinova delili usodo drugih vojnih ujetnikov, s katerimi so „zmagovalci” ravnali - brez milosti. V uvodu zapisana trditev je ena od temeljnih ugotovitev obsežne raziskave, ki pod pomenljivim naslovom Brez milosti prikazuje usodo ranjenih, invalidnih in bolnih povojnih ujetnikov na Slovenskem. Študija je izšla pri založbi Nova revya kot nadaljevanje zbornika Temna stran meseca ter je sad poldrugega leta raziskovalnega dela multidis-cipliname ekipe sodelavcev pod vodstvom dr. Lovra Šturma. Povod za začetek raziskovalnega dela je na videz naključen - dr. Šturm je oktobra 1998 prvič obiskal zaprto območje Kočevske, ob tej priložnosti pa je od domačinov slišal veliko nenavadnih zgodb, od katerih gaje pritegnila zlasti pripoved o tem, da je v nekem malo znanem breznu v kočevskih gozdovih prišlo tudi do množičnega poboja ranjencev in invalidov iz vrst povojnih ujetnikov. Ob tem se je zasta- Corsellis je govoril v dokaj dobri slovenščini in napovedal izid svoje knjige še pred koncekm tega leta. V ujej bo popisana zgodovina slovenskih beguncev pred komunizmom od Vetripja, do pjiho-ve razselitve po svetu. Pravi, da bo ta knjiga integralni del zgodovine nove države Slovenije, toliko bolj značilen zaradi pomembnega prispevka, ki ga je diaspora dala svojim deželam, nedavno tega tudi Sloveniji. Za slovensko diasporo moramo priznati, da je postala vest vsega naroda. Srečapje je vodil prof. Justin Stanovnik. Dvorana je bila nabito polna in je bilo več kot 400 ljudi. Po prireditvi je bila na razpolago tudi nova kpjiga, ki jo je s sodelavci napisal sedanji minister za šolstvo, dr. Lovro Šturm o poboju domobranskih rapjencev takoj po vojni z naslovom „Brez milosti”. vljalo vprašanje, ali je po več kot pol stoletja še mogoče preveriti resničnost navedb in tedapje dogodke raziskati na znanstveno preverljiv način. Objavljena študija daje pritrdilen odgovor na to vprašapje. Raziskovalni projekt, pri katerem so sodelovali dr. Anton Dolenc (sodnomedicinska in druga vprašapja ob odpirapju množičnih grobišč druge svetovne vojne), dr. Katja Drobnič (identifikacija pogrešanih oseb iz množičnih grobišč), geograf Andrej Mihevc (množična grobišča v jamah v Sloveniji), Klemen Jaklič (pregled mednarodnega vojnega prava) ter Jože Kočar, Blaž Ivanc in dr. Lovro Šturm (npjvečji del sta opravila predvsem sledpja, saj sta raziskala premike bolnikov ob koncu vojne in življenjske usode ranjencev, invalidov in bolnih povojnih ujetnikov iz številnih slovenskih bolnišnic, pripravila izvlečke iz dostopnega arhivskega gradiva ter sezname in preglednice raznih skupin ranjenih, invalidnih in drugih bolnih povojnih ujetnikov na območju Slovenije, zbrala pa sta tudi številna priče-vapja), tako prinaša jasno sporočilo v slovenski javni prostor - s pravo metodologijo delaje mogoče razločno izrisati nekatere podobe preteklosti in v pjej najti ljudi z imeni in priimki - ljudi, ki so pred desetletji izginili v brezimni množici pobitih, pogrešanih. V vsebinskem pogledu je raziskava obdelala pomemben del dogajanj v zdravstvenih ustanovah v osrednjem delu Slovenije, iz katerega je raziskovalcem uspelo „izluščiti” 219 oseb, od katerih jih je preživelo 34 oziroma le 15 odstotkov. Kpjigo bogatijo številna osebna pričevanja, fotografsko gradivo, obširni izvlečki iz arhivskega gradiva; prikazane so življenjske usode skupin in posameznikov; posebej so obdelani množični poboji in kraji, kjer so bili izvršeni; pomembno vrednost imajo seznami bolnikov, invalidov in rapjen-cev iz vrst vojnih ujetnikov. Knjigo Brez milosti lahko zato razumemo kot konkreten odgovor na pobude o nujnosti vpisovapja žrtev povojnega nasilja v matične kpjige umrlih. Njeni avtorji so namreč z dosežki svo- soborci! SREČANJE S TOLSTOJEM, NICKOLSONOM IN CORSELLISOM wwwwwwwwwwwwwwvwwwwwww OD ROGA DO KATMA ALOJZ REBULA T 7" atyn - beseda, ki je že pol stole IA tja v slovarju človeške groze -1- X. kakor naš Rog: petnajst tisoč potiskih častnikov, imetnikov, ki so jih Sovjeti pobili leta 1940 s strelom v tilnik. Ko so Nemci med svojim napredovanjem odkrili grobišče in pokol dokazano pripisali Sovjetom, so ti ogorčeno tajili. To so počeli vse do Gorbačova. Jelcin se je hodil klanjat žrtvam... O tem je izšlo več knjig, med njimi Katyn massacre Fitzgibbona, katere vsebino je nedavno v Novi reviji povzel Peter Starič. Človek, ki prebere ta članek, se vpraša, ali niso pobiti v Katynu dejanski mučenci katoliške vere, ali ni Katyn katoliška nekropola... Nekni dejstev. Častniki NKVD, ki so v taborišču Kozjelsk zasliševali ujetnike, so spraševali predvsem o njihovem svetovnem nazoru. Glede na vernost Poljakov ni treba ugibati, kakšni so bili odgovori. Sicer so njihov „Katoličan sem" potrjevali vojni kurati, ki so bili z njimi, s tem, da so vodili zanje verske obrede. Ko so bili obredi prepovedani, j ega raziskovanja uradno seznanili ministrstvo za notranje zadeve in predlagali vpise relevantnih podatkov v matične knjige. To pa še ni vse - vkUučitev sodnomedicinskih poglavij oziroma predstavitve najsodobnejših identifika-ctiskih postopkov (tudi žrtev množičnih pobojev) daje jasno vedeti, da se avtorji knjige zavzemajo za izkop pobitih in (če je le mogoče) tudi njihovo identifikacijo. Predstavitev raziskave v torek, 13. junija, je v prostore Svetovnega slovenskega kongresa pritegnila številno poslušalstvo, kar je le dokaz več, da tematike, ki jo obravnava, nikakor ne moremo lahkomiselno odpraviti kot nepotrebno „preštevanje kosti”. Še več - kot je v sklepnem razmišljanju Study e zapisal urednik dr. Šturm: od trenutka, ko so v knjigi objavljeni seznami pogrešanih oseb z njihovimi zanesljivimi identifikacijskimi podatki,, je take izpade potrebno pravno kvalificirati kot klevetanje spomina mrtvih in s tem kot kaznivo dejanje, podvrženo kazenskemu pregonu". ‘M so njetniki molili na tihem in takrat je bila v prostorih grobna tišina. Tudi spovedovali so se, in sicer tako, da se je kurat sprehajal z njimi. Uprava te verske dejavnosti ni dolgo trpela in kurati so izginili brez sledu. Toda po zaslišanjih NKVD je prišlo še eno recimo superzaslišanje. Zasliševalec Zorubin je bil pryazen, izobražen in svetovljanski mož, ki je znal očarljivo zasliševati s čajem, cigaretami in pomarančami na mizi. O čem? O svetovnem nazoru gospodov častnikov se- veda. On je sicer imel drugačnega, toda kdo jim krati njihovega... In ko je končal, se je - spoštovan, skoraj priljubljen od Poljakov zaradi svoje priljudnosti - vrnil v tisto Stalinovo Moskvo, iz katere je bil prišel. V marcu 1940 pa so v taborišče Kozjelsk začeli iz Moskve sporočati imena taboriščnikov, določenih za transport, domnevno domov. Odhajali so po bogati poslovilni večerji... Na vlak in potem na kamione in potem na strel v tilnik, po ritualu, preizkušenem tudi v slovenskem Katynu. V dneh, ko sem bral omenjeni članek, sem zvedel za zgodbo, ki se je na drugem koncu sveta, v Trnovskem gozdu uglaševala v isto protibožno orkestracijo. Francu Vuku, predstavniku krščanskih socialistov v pokrajinskem odboru OF za Primorsko, so našli v žepu rožni venec. Slovenski primorski biografski leksikon pravi, da se je prestrašen umaknil k bratu v Abrucih zaradi „sektašerja". Konkretno zaradi tistega rožnega venca ... Kakšna odkritja lahko pričaknjemo vsi, ki venyemo v sodni dan ... A to je bilo zapisano predvsem v ponazoritev, kaj je nedavno lahko pomenila izjava „Sem katoličan". To jutro FRANCE BALANTIČ To jutro je polno samotnih trav in jaz pastir sem v gori zapuščen, kako je po bregovih mah zelen, v laseh imam razkošje cvetnih glav. Vsi prsti trepetajo po piščali, glasovi tihi božajo roko, tako rad segel bi v globoko dno, kjer brez glasu so bratje obležali. V slovo zaklal sem svojo ovco belo, razlil sem kri čez čelo jim veselo, da videli bi mojo bol v temi... Spomini... Ni več bratov ne krvi in kakor v mimo žalostnih obredih bom vedno tožil v jutru v zvokih bledih. Slovenit . LEKCIJA Z DESNE Po naši deželi je zavelo nekaj silno lepega in dobrega. Tako novi mandatar dr. Bajuk kot predlagani ministri za novo vlado so v slovenski prostor prinesli novo kvaliteto, tako s svojo visoko strokovnostjo in velikodušno pripravljenostjo delati v dobro vseh Slovencev, kot s svojim plemenitim obnašanjem. Ta njihov nastop je še posebno močno zablestel na ozadju surovosti, primitivnosti in ignorance nekaterih levih inkvizitorjev. Ocvirki V Delu je dežurni glasnik levice očital novemu mandatarju, da ni nikdar plačeval v Sloveniji davkov. Le za k£y naj bi jih plačeval? Mogoče za to, da je smel živeti na tiyem, v demokraciji? Nedavni nastop zastopnika upokojencev v državnem zboru je bolj razumljiv, odkar Je znano, da ima mož vedeve-jevsko preteklost, to je parti-Zanjenje v odredih vojske državne varnosti (Mag). Liberalna poslanka je po-vedala, da demokratična Ev-r°pa ostaja zaznamovana z zavračanjem fašizma med drugo svetovno vojno, kar je sicer res> a je pri tem „pozabila” °meniti, da je Evropa zaznamovana tudi z neštetimi množičnimi grobišči, ki so jih izkopali tovariši za svoje nič krive žrtve. Poslanka je imela za na-°go „ideološko diskreditiran-Je Bajukovih ministrov. Ta je s tresočim se glasom prebra-a referat, ki se ga ne bi sra-m°val niti najtrši partijski ideolog" (Mag). „ Na slovesnosti pri bolnišnici Franji smo spet slišali stari šlager, daje naša država BRANKO ROZMAN zgrajena na temelju revolucije, česar seveda nihče ne verjame. Kako naj bi imela demokratična država Slovenija za temelj trideset tisoč umorjenih nedolžnih Slovencev in polstoletno partijsko diktaturo? Namesto predloga, da naj Unesco uvrsti med svoja kulturna spomenika poljski Auschwitz in japonsko Hirošimo partizansko bolnišnico Franjo predlagam, nzy rajši tja uvrsti Kočevski rog in Teharje, ki po svoji vsebini veliko bolj tja spadata. Usmerjeni mediji - Dr. Janez Jerovšek, Mag (24. mama): V Sloveniji imamo dominantne medye: Delo, Dnevnik, Večer, Radio Slovenija in tudi Televizijo. Imnjo isto politično usmerjenost. Če se pogovarjaš s preprostimi ljudmi o političnih zadevah, odgovarjajo tako, kot poročajo omenjena občila. Se pravi, da je indoktrinacija pojmovega sistema popolna in zelo uspešna. Podvrženi smo ji bili petdeset let, nadaljnje Pa se še danes. Ker imamo usmerjene medye, ne pa pravega pluralizma, imamo po tem merilu lastnosti totalitarne, ne pa demokratične družbe. V komentarjih so zelo opazni vzvišenost, vsevednost, žaljivost do nasprotnikov pa tudi zamolčevanje pomembnih podatkov. Kadar kritizirajo Drnovška - kar se sicer re- dko dogaja -, je kritika spodobna, skladna z evropskimi novinarskimi normami, medtem ko je pisanje o njegovih nasprotnikih, npr. o Janši, Podobniku, Rodetu, zelo nespodobno in neevropsko. Boris Kidrič o pozitivnosti vere Nekega večera sredi sedemdesetih let sva s s kolegom v Münchnu pogovarjala z Edvardom Kocbekom. V pogovoru je med drugim povedal, da se je sredi revolucije v Bazi 20 v Rogu nekega večera zunaj barake pogovarjal s svojim partijskim „angelom varuhom” Borisom Kidričem. Kidrič ga je vprašal, kako more biti ob svoji inteligenci veren. Potem je Kidrič rekel, da sam na neki način najde odgovor na to vprašanje pri svoji materi. Čeprav jo je imel njegov oče za nekakšno deklo, mu je ona izkazovala nepopisno ljubezen, stregla mu je dobesedno kot dekla. To njeno ravnanje je po Borisovem razumevanju izhajalo iz njenega globokega krščanstva. Morda je spričo teh besed mogoče sprejeti kot resnico govorice, ki so krožile po Kidričevi smrti, da naj bi na- 16. aprila 2000 je pomožni škof Jožef Kvas na pokopališču v Šentjerneju na Dolenjskem blagoslovil spominski grob-sarkofag, v spomin 414 žrtev komunističnega nasilja v Šentjerneju wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwvw mreč umirajočemu revolucionarju duhovnik podelil od daleč odvezo od grehov. Menda naj bi bil to prof. Jakob Šolar. NIČ VEČ NE BO TAKO, KOT JE BILO! Odslej bo 7. junij 2000 zapisan v slovenske anale z zlatimi črkami. Ta dan je bila namreč izvoljena nova slovenska vlada, demokratična in evropska, utemeljena na strogo humanističnih načelih, brez slehernih partijskih dodatkov. S tem se je zlomila petdesetletna oblast partije in njenih dedičev. Seveda bodo ti še lep čas poskušali manipulirati z resnico in ljudmi, saj so si prigrabili ogromno družbenega premoženja, zasedli večino ključnih mest v gospodarstvu in si prisvojili skoraj vse medije, vendar je demokracija njihovo moč strla. Za Slovenijo se je vsekakor začela nova doba, doba uresničevanja resnične demokracije. To je tisto, kar je napolnilo srca vseh demokratičnih Slovencev z nepopisnim veseljem. Iz odprtega pisma pisatelja Šeliga Pisatelj Rudi Šeligo, novoizvoljeni minister za kulturo, se je po prvem glasovanju v državnem zboru, ko izvolitev nove vlade ni bila priznana, odzval z odprtim pismom. Iz njega objavljamo nekaj stavkov: Dal sem se na razpolago zamislim, ki jih zagovarjam. Potem se je začelo znamo slovensko, pritlehno zmerjanje, najprej anonimno, kar je z veseljem ponatiskovalo vladi, o splavu, ki da se nevarno nagiba na desno, o revanšizmu ipd., da ne omenjam izrazov strupene ksenofobije (v vseh pomenih), kije, kot vemo, podlaga vsakemu prafašizmu. Namen tega početja je bil nedvoumen: državljanom Republike Slovenije še enkrat, še in še, zabiti v glavo, da se pri nas ne da, da bo za zmeraj tako, kot je, torej „opustite up" vi, ki mislite... Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954 -Alenka Puhar, Delo (1. jun.): Že po nekaj straneh postane jasno, od kod oznaka totalitarnega režima. V neskončnem nizu se vrstijo odločitve o ukinitvi obstoječih organizacij, o vzpostavljanju novih, o kampanjah, zakonih, sodnih procesih, tisku in tiskarnah, trgovinah in tovarnah, pa o šolah in sindikatih, o farovžih in spomenikih, kmetijstvu in petletki, o kryigah in proslavah, o zgodovini in prihodnosti. Politbiro postavlja in spre-minja vlado, ureja delo skupščine in ministrstev, nastavlja svoje ljudi v vse organizacije, društva in ustanove. Takole: „Sodišča morajo biti tako formirana, da se nanje lahko tako zanesemo kot na UDV.” Ko so bile julija in avgusta 1945 volitve, so se potrudili in je bil „po popravkih - videz demokratičnosti dosežen”. To ljudstvo po sodbi špice svoje avantgarde že takoj po vojni ni bilo dovolj gnevno in gaje bilo treba ščuvati v bes. Velika gala predstava, imenovana Revolucija, je imela izdelan scenarij, besedilo je bilo prepolno hujskaštva in popadljivosti, izvajali so ga po direktivah, aplavzi so bili naročeni. Aktivno sodelovanje v igri je bilo očitno tudi dobro plačano. Kaj se je med vojno pri nas dogajalo? Vsako leto nas v dneh, ko se spominjamo množičnih partijskih pobojev, vedno znova zanima naša medvojna zgodba. Najboljše delo o tem je brez dvoma knjiga Dr. Aleksandra Bajta, Bermanov dosje (1345 strani), o kateri pokomunistični mediji sramežljivo molčijo. Že pred časom je izšla vsebinsko bolj zgoščena knjiga Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941-1945, v dveh delih. Dobi se v Škofijski knjigami v Ljubljani (cena 5.724 SIT). Kratek oris omenjenega dogajanja vsebuje brošura Slovenija 1941-1945, Zmagoslavje premaganih (245 strani, 162 SIT). „NARODNI IZDAJALCI” NAJVEČJI RODOLJUBI Bilo je v zgodnjih sedemdesetih letih, ko mi je štajerski duhovnik Jože Vošnjak, takratni župnik v Št. Janžu na Koroškem, rekel med pogovorom: „Če te bo kdo kdaj vprašal, zakaj so vaški stražarji sprejeli orožje od okupatorja, mu povej moj primer. V času italijanske okupacije sem bil na župniji v Zagradcu ob Krki. Lepega dne je prišlo k meni nekaj deset kmetov in so mi rekli: 'Gospod, pojdite z nami na italijansko poveljstvo. Ker znate latinsko, se boste z njimi laže pomenili kot mi. V našem imenu jih prosite, naj nam dajo orožje, ker se ne mislimo pustiti partizanom pobiti kot mački.’” V našem prostoru neznosno moti brezsramno blatenje tistih, ki so se med vojno revolucijskim zločinom uprli z orožjem. S tem početjem skušajo dediči revolucije te zločine opravičiti. Pri tem so najbolj dejavni nekdanji cekajev-ci in likvidatorji. Revolucija v imenu največjega zločinca v zgodovini, Stahna, je bila skrajno nemo- j ralno početje: množično je \ wwwwwwwwvwwvwwwwwwwwwvw Posebna pot kontemplacije: JEZUSOVI MALI BRATJE STANKO ŽAKELJ /^kongregacija Jezusovih malih bra tov je redovniška kongregacija, ■ V ustanovljena leta 1933, uradno pa priznana od Cerkve kot „ kongregacija papeškega prava" leta 1968. V skupini ustanoviteljev (bilo jih je pet) je vodečo vlogo prevzel p. Rene Voillaume; navdihovali pa so jih življenjski ideal in glavne instuicije Charlesa de Foucaulda. Danes je kongregacija navzoča v 40 državah sveta in šteje okoli 250 članov. Med njimi sta tudi dva Slovenca. Eden od njiju je Stanko Žakelj, ki je svoj čas živel v Argentini in je tudi avtor tega-le članka. OČARANOST Z OSEBO JEZUSA KRISTUSA Jezus je središče vsakega krščanskega življenja. Res pa je, da to naše krščanstvo rado ostane precej splošno 'n površno. Včasih pa se zgodi, da nekdo pride do globokega osebnega odnosa do Boga, do Jezusa, tako da Jezus 'n njegov evangelij postaneta središče njegovega življenja, središče, ki vse dele tega življenja povezuje, jih razsvetljuje in jim daje smisel. Pred nekaj leti sem v Zagrebu poslušal neko ženo, ki je pripovedovala, kako je ponovno „odkrila" vero, Jezusa Kristusa. Bila je namreč že prej verna, hodila v cerkev, prejemala zakramente... Toda nekega dne so se stvari močno spremenile: prišlo je do odkritja novega Jezusovega obličja. Ne gre za drugo vero, pač pa za novo, globlje in bolj osebno spoznanje Jezusa in po njem Očeta. In poudarila je: „Zagotavljam vam, da je bil ta „novi" Jezus res kar precej drugačen od „prvega”! Vsako redovniško življenje, vsako duhovno gibanje je (ali bi vsaj moralo biti) kristocentrično: posnemanje Jezusovega življenja in nauka, hoja za Kristusom. Specifičnost vsake redovniške družine pa je, da posebno pudarja en vid Jezusovega življenja oziroma njegove skrivnosti. Za celo duhovno gibanje, ki je nastalo iz življenja in spisov Charlesa de Foucaulda, je ta poseben vid takoimenovani „Nazaret” oz. nazareška skrivnost. Brata Karla (Charles de Foucauld) je po njegovem spreobrnjenju preprosto prevzela skrivnost učlovečenja: samo dejstvo, da je v Jezusu iz Nazareta sam Bog prišel med nas, postal človek; nič manj, morda celo še bolj pa vse okoliščine, ki jih je Bog izbral za svoj prihod na svet in za življenje med nami. Verski voditelji judovskega ljudstva, preučevalci Svetega pisma Božjega Poslanca niso spoznali, da bi se mu poklonili in ga priznali kot Mesija, pač pa so mu prisluhnili „Jahvini ubožci": pastirji v Betlehemu, starčka Simeon in Ana v templju, pozneje preprosti in neuki ribiči in končno grešniki, cestninarji, izlo-1 čenči, križani razbojnik... borila svoje nasprotnike. Te-«'u početju so se z orožjem uPrli vaški stražarji, kasneje domobranci, saj jim vest ni dovoljevala, da bi zločine gledali s prekrižanimi rokami. Da So se uprli z okupatorjevimi orožjem? Najprej so se s svo-■jdn, ko jim je pa tega zmanjkalo, z okupatorjevim. S težkim srcem, a v to jih je prisi-d revolucijski teror. Slovenski narod je izdala KPS. V najtežjih časih okupa-ci)e je začela revolucijo. Za ®yoje interese, ne za narodove. To je bil zločin. In NOB? To je k kamuflaža za revolucijo. Potomci gladiatorjev - Janez Markeš, Mag (7. junija): ,,28. maja so bili veterani OB povabljeni v bolnišnico rani°- Kučan jim je dejal: „Politika, ki ne bo upoštevala osvobodilnega boja kot temelja naše državnosti, nikoli ne bo ne slovenska ne evropska” Narodnoosvobodilni boj v imenu partije je spremenil v propagandni stroj svoje partijske politike, narodne energije, skupaj z energijami pomladi narodov (Zedinjena Slovenija), pa pomendral in zavil v rdečo zastavo z rumeno zvezdo. Kučan si narodni osvobodilni boj prisvaja kot nekaj svojega, čeravno bo zgodovina povsem zanesljivo komuniste postavila natanko tja, kamor sodijo, to pa je ob bok brata dvojčka, Adolfa Hitlerja. Imamo predsednika države, ki je leta 1995 dejal, da si „pomladi ne more nihče prisvajati in nihče prirejati”. Kučan je imel v mislih leto 1989, torej čas, ko se mu je partija drobila pod živčnimi prsti in je moral uporabiti vso filigransko spretnost, da je ta razbiti vrč spet zložil skupaj. Pomlad Slovenije pač ni bila v domeni partije, a si jo je prisvojila, jo sešila s svojo revolucijo in iz tega naredila fantazijsko zgodovinsko lepljenko, ki jo bodo morali predmetni učitelji prodzyati mladim rodovom. Promocija Nekoč mi je poslovnež iz visokih finančnih krogov v Sloveniji, ki ni bil nikdar član KPS, ki pa ga je „ljudska” oblast kljub temu kot zelo uspešnega finančnika tolerirala, v Miinchnu pravil to-le: V Ljubljani se je kot finančnik redno dobival k pos- lovnim pogovorom z mnogimi direktorji večjih in manjših slovenskih pofljetih. Nekoč se je dobil na pogovor z direktorjema dveh večjih podjetjih (inicialki podjetja sta N in T). Ko so končali uradni del pogovora, so beseda nanesle na najrazličnejše stvari: na nogomet, košarko, filme, glasbo ... Na lepem pa je vprašal eden od obeh direktorjev drugega: „Ali se še spomniš, kako smo na Rogu streljali domobrance? V jamo so padali kot snopi. Še drugo jutro se je kadilo iz jame.” „Zgrozil sem se, v kakšni družbi sedim,” je končal moj obiskovalec iz Slovenje. Meni se je pa zdelo najbolj zanimivo to, daje povojna oblast nagrajevala zločince z direktorskimi mesti. wwwwwwwwwwwwwwwwwwww^w Učlovečena Božja Beseda je velik del svojega življenja molčala; izbrala si je življenje navadnega, „malega” človeka, člana zabite vasice poganske Galileje! Za brata Karla to ni golo zgodovinsko dejstvo, še manj čisti slučaj. To je Božji načrt, ki vsebuje globoko sporočilo. V betlehemskem detetu, v mizarju iz Nazareta se nam že razodeva Bog, nam govori o sebi, o svoji ponižnosti, ki ga približuje slehernemu človeku, o svoji ljubezni, o svoji posebni privrženosti majhnim, ubogim, zapuščenim, preziranim itd. In bratu Karlu Jezus postane „moj ljubljeni brat in Gospod Jezus” težišče njegovega življenja, njegovo vse. Iz te „zaljubljenosti” v Jezusa iz Nazareta izhaja najprej kontemplativna dimenzija njegovega življenja kakor tudi poklica Jezusovih malih bratov, obenem pa vse glavne značilnosti njihove duhovnosti. Morda je zanimivo navesti tu nekaj vrstic rimskega dekreta, s katerim je uradna Cerkev leta 1968 priznala Kongregacijo J. M. bratov. Takole omenjeni dekret predstavlja redovniško življenje Malih bratov: „Po ponižnem in skritem nazareškem zgledu bratstvo dosega svoj cilj in svojo popolnost - v specifičnem kontemplativnem življenju, - v češčenju Jezusa v evharističnem zakramentu, - v življenju (dobes. „v praksi") evangeljskega uboštva, - v preprostem manualnem delu in v resničnem deljenju družbenega položaja tistih, ki so brez imena in vpliva v svetu. ” Vsi ti elementi - vzeti iz redovniških Pravil Malih bratov - so bistveni in se med seboj osvetljujejo in dopolnjujejo. Tu se bom omejil na prvo omenjeno karakteristiko. POSEBNO KONTEMPLATIVNO ŽIVLJENJE Na prvem mestu ugotavlja Cerkev, da bratstvo živi posebno, specifično kon-templativno življenje. V zgodovini Cerkve se je kontemplativno življenje skoraj vedno zamišljalo kot življenje ločeno od sveta: da bi se človek posvetil iskanju Božjega obličja, mora najprej „reči zbogom” svetu in se umakniti v puščavo ali v samostan. Tu so si menihi ali redovnice s strogo kavzuro uredili življenje tako, da vse čim bolj služi edinemu cilju, se pravi iskanju Božjega obličja: tišina, zbranost, dolge molitve, poglabljanja v Sveto pismo, itd... Tudi danes se kontemplativno življenje zelo pogosto smatra kot istovetno z zaprtim samostanskim življenjem. Zato je važno poudariti zgoraj omenjeno trditev Cerkve: za tiste, ki sledijo bratu Karlu in ki sledijo predvsem Jezusu iz Nazareta, ki je tudi sam zase izbral to pot, za bratstvo bo kontemplati- vno življenje posebna pot kontemplaci-je, bo nazareško življenje (Pravila, čl. 3). Da bi iskali Božje obličje in težili k čimbolj popolni ljubezni do Boga in do človeka, mali bratje živijo svoje kontemplativno življenje tako, da delijo - kot Jezus iz Nazareta - življenje in družbeni položaj tistih, ki so brez imena in vpliva v svetu. To „nazareško življenje” je njihova pot združevanja z Bogom in prijateljevanja z ljudmi (Prav., član 3). Ne bodo bežali iz sveta, marveč živeli odprtih oči in ušes sredi sveta, toda pod enim pogojem: da so trdno vkoreninjeni v Bogu! Ne gre namreč le za neko vrsto humanizma, za zavzetost za tiste, ki trpijo in so morda potlačeni, vse skupaj mora imeti kristološko dimenzijo. Gre za posnemanje Jezusa iz Nazareta: „želijo postati podobni Jezusu s tem, da delijo njegovo odrešilno življenje in njegovo ljubezen do vseh ljudi” (Pravila). Toda na kakšen način to sivo vsakdanje življenje postane pričevanje za Kristusa in sodelovanje pri širjenju Božjega kraljestva, ko pa Mali bratje nimajo nobenega organiziranega apostolata, nobenega oznanjanja evangelija z besedo? Zdi se, da moramo vprašanje podaljšati na Jezusa: kako je on odrešil svet, kako ga odkupil? Postal je naš najbližji sorodnik, naš brat in nas „odkupil”. Ta trditev pa zahteva kratek komentar. Biblijska tema odrešenja zavzema v Svetem pismu središčno mesto in se tudi vleče skozi celo Sveto pismo. Izraz „odrešenik” (hebr. goel) se pojavlja že v Stari zavezi in ima točno določen pomen: odrešenik, odkupi-telj je za nekoga njegov najbližji sorodnik, ki je moralno in pravno dolžan priskočiti mu na pomoč vselej, ko je v nevarnosti njegovo življenje. On je namreč moral priskočiti in „odkupiti” svojega zaščitenca, če je ta zapadel v suženjstvo, „odkupiti” njegovo kri (v začetku je to napravil z maščevanjem), če ga je nekdo ubil, „odkupiti” njegovo zemljo, če jo je zaradi dolgov izgubil, „odkupiti" ime s tem, da mu obudi potomstvo, kadar je nevarno, da mu bo ime izumrlo... V tem kontekstu pride lepega dne preroku Izaiju Božja beseda s preprosto čudovito vse- 4 bino: „Ne boj se, Jakob, ubogi f WWWWWWWVWWWWvVWWWWWWWWW črviček, tvoj „odkupitelj" - se pravi tvoj sorodnik, ki te bo odkupil - je sam Bog Izraelov"! (Iz 41, 14). Ker je judovsko ljudstvo bilo v tem času v babilonskem suženjstvu, je Izaija napovedoval, da bo Bog rešil Izraela iz suženjstva in ga pripeljal nazaj v njegovo domovino. Kasneje pa bo Izaijeva prerokba dobila veliko globlji smisel: celo človeštvo je zavrglo Boga, je v suženjstvu greha. Sam Bog pa bo prišel, postal naš brat in nas bo odkupil. In Bog je to napravil v Jezusu iz Nazareta. Nič čudnega torej, če je Sveto pismo Nove zaveze Jezusu dalo naslov Odrešenik. Prišel je na svet, postal naš brat, se zavzel za nas in nas odkupil. On je Sin Očetov, Sin Boga, ki je Življenje in kot tak skupaj z Očetom hoče, da tudi mi vsi imamo življenje, da živimo kot njegovi otroci, kot bratje med seboj. Bil je in ostal Sin, obenem pa je postal naš brat. Ker je eno z Očetom, nam je lahko posredoval in nam še vedno posreduje življenje, ki ga prejema od Očeta, ker pa je eno tudi z nami, je vsadil človeštvo v samo Božje srce. In v tem je naše odrešenje. Toda vrnimo se k „apostolatu” Malih bratov. Da bi njihovo življenje in delovanje imelo smisel, se morajo poglobiti v ogenj, ki je plamtel v Jezusovem srcu, ki je plamtel tudi v srcu Charlesa de Foucaulda: „Moj Bog, daj, da bodo vsi ljudje zveličani!” Poglobiti se v ljubezen tega srca in postati „bližnji” vsakemu človeku, postati njegov brat in biti Pripravljen iti v tem do konca, kot je Jezus šel do konca v svoji zvestobi Očetu in človeku. Vsak redovniški poklic je Božji dar, Božji dar pa je tudi klic, da mu sledimo na ta način. Mi sami z našimi lastnimi Počrni ne moremo dati življenja nikomur. Jezus sam pa nas vabi, da se vključimo v njegovo delo po poti, ki je bila tudi njegova življenjska pot: postajati vsak dan bolj Božji otroci in vsak dan bolj bratje malih tega sveta. On sam nam zagotavlja, da je to pot, ki daje ži-v'ienje. „S tem, da celo svoje življenje, Posvečeno prijateljstvu z Bogom in z jjudmi, združujejo z življenjem Jezusa, ki Je odrešil svet s celim svojim življenjem ' °d Betlehema do Golgote - Jezusovi ^ali bratje sodelujejo v odrešilnem delu edinega Odrešenika” (Pravila). Popolnoma je jasno, da stvari kot ^•Pr- „vedno iskati Božjo voljo", „biti Jezusovi prijatelji” in „biti v resnici brat-Je ■ niso lahke in nikomur ne padajo kar ako 2 neba: Božji dar je to, ki je zanj treba stalno prositi, obenem pa tudi jemati sredstva in to uresničevati. Eno pa je za nas, male brate, popolnoma jasno: ne moremo ločiti ljubezen do Boga od ljubezni do človeka! „Ljubiti Boga” in „poskušati biti brat” sta kakor dve polovici istega srca. To isto poudarjajo Pravila, ko trdijo: „Tako je zanje bistveno rasti v eni in edini ljubezni do Boga in do ljudi, ki so njihovi bratje”! Drugi člen Pravil se glasi: „Bratje živijo med ljudmi, ne (s ciljem) da bi postali njihovi pastirji ali voditelji, marveč preprosto, da bi bili njihovi bratje. Tistim pa, s katerimi delijo življenje, dokazujejo svojo vero v Kristusovo Cerkev predvsem s prijateljstvom”. Marsikateri cerkveni pastir težko razume tak način delovanja v Cerkvi. „Toliko je dela na vseh straneh - za posamezne ljudi, za cerkvena občestva... - vi pa, ki ste tudi prejeli določeno formacijo, ne delate nič in izgubljate čas z navadnim delom, da bi se preživljali...!” Res je, da je včasih tudi nam samim potrebna globoka vera v svoj poklic in v poslanstvo, ki nam ga je zaupala Cerkev. Z globoko vero se moramo vračati na besede Pravil, ko pravijo: „na ta način, po skrivnostni apostolski plodnosti njihovega kontemplativnega življenja, bratje sodelujejo pri nevidnem širjenju Božjega kraljestva med ljudmi”. O drugih značilnostih življenja malih bratov pa morda kdaj prihodnjič. NOVI MEHIKANSKI SVETNIKI Večina so bili žrtve preganjanja Cerkve Papež Janez Pavel II. je v nedeljo, 21. maja, na Trgu sv. Petra v Rimu na oltar povzdignil 27 Mehikancev. Za svete je razglasil Cristobala Maga-llanesa (1869-1927) in njegovih 24 tovarišev, duhovnikov in laikov, ki so jih v letih od 1915 do 1934 v Mehiki umorili zaradi njihovega verskega prepričanja, ter redovna ustanovitelja Joseja Mario de Yermo y Parresa (1851-1904) in Maria de Jesus Sacramentado Venegas de la Torre (1868-1959). To je prva mehiška svetnica. Tako kot Jose Maria de Yermo y Pa-rres je ustanovila red, ki je skrbel za najrevnejše. Večina drugih svetnikov - med njimi je 22 duhovnikov in trije laiki - je bila umorjena leta 1927, ko so revolucionarne sile zatrle upor katoličanov. Tedni so umorili kar 78 duhovnikov in redovnikov in številne verne laike. Ti so v času hudega cerkvenega preganjanja (1915-1934) umirali z vzkliki Naj živi Kristus Kralj! Levičarski revolucionarji so najbo(j preganjali Cerkev v letih 1926-1929, ko je predsednik Plutarco Elias Calles z zakonom močno omejil navzočnost Cerkve v Marija Turk - Turkova mama iz Casanove - je izpolnila 97 let. 2. aprila sta ji Mici Casullo in Nežka Kržišnik voščili v imenu vse sanjuške skupnosti. -Foto: Marko Vombergar WWWWWWWWWWWVWWWWWWWWWW Sodobno suženjstvo LOJZE KUKOVIČA "T" T ečina ljudi je prepričana, da je \/ sužer\jstvo stvar preteklosti, da V torej danes ni več sužnjev na svetu. Resnica je žal drugačna. Tudi v našem sedanjem svetu so še sužnji in njih število gre v milijone. Zdrava človeška vest se upira sami misli, da bi še tudi danes bili na svetu sužnji. V tem smislu lahko rečemo, da je človeštvo z ozirom na preteklost, ko je bilo suženjstvo sprejeto skoro kot nekaj naravnega, vendarle naredilo velik korak naprej. Suženjstvo je bilo pravno odpravljeno z mnogimi mednarodnimi pogodbami. Zadnjikrat seje to zgodilo leta 1948, kmalu po koncu druge svetovne vojne, ko je 48 držav v Proglasitvi človeških pravic „prepovedalo suženjstvo in trgovanje s sužpji v vseh oblikah". Kljub temu pa suženjstvo še naprej obstoji, sicer v novih, a ne mary poniževalnih in krutih oblikah kot nekdaj. Po podatkih Protisuženjske mednarodne organizacije s sedežem v Londonu naj bi bilo danes na svetu nad 200 milijonov sužnjev. Kakšnih? Najbolj splošni obliki sodobnega suženjstva sta „gospodarsko” in „seksualno” suženjstvo. Podatki o tem nečloveškem pojavu v današnji družbi, kot jih nekaj tu navajam, prihajajo od prosekretarja Organizacije Združenih narodov in se zatorej lahko nanje zanesemo. Poleg suženjstva v rimskem imperiju in drugih velikih imperijih starega sveta, se je suženjstvo znova razcvete- mehiški družbi. Ta zakon, po predsedniku imenovan „Ley Calles”, je določal število duhovnikov, prepovedoval navzočnost tujih duhovnikov v državi, omejeval število bogoslužij, prepovedoval pa tudi obstoj semenišč in samostanov. Zaradi teh omejitev in po spodletelih pogajanjih med mehiškimi škofi in predstavniki vlade so škofje sklenili ukiniti javna bogoslužja. V zahodnem delu države, posebej še v zveznih deželah Jalisco, Aguascalientes, Michoacan, Guamyuato in Golima, so številni katoličani branili svojo versko svobodo z orodjem. Nekateri duhovniki (po zgodovinskih podatkih okoli 20), so se jim pridružili; večina pa je izbrala nenasilen odpor. Število kristjanov, ki so žrtvovali življenje za lo v 15. stoletju, ko so Portugalci odkrili zahodne afriške obale. Tedaj sta Portugalska in Španija imeli veliko potrebo po delavcih, zato so ti v Afriki začeli loviti črnce in jih kot sužnje voziti v svoje dežele. Velik razmah je suženjstvo dobilo z odkritjem Amerike (1492). Ker tamkajšnji prebivalci niso hoteli ali pa niso bili zmožni delati za evropske kolonizatorje, so vse evropske kolonialne dežele začele naročati pomorskim zasebnim družbam, naj jim nalovijo v Afriki črncev, moških in žensk, in jim jih kot sužnje prodajo za kritje njihovih delavnih potreb, kar so te družbe za velik denar rade delale. Pri tem nečloveškem početju so se „odlikovale” Španija in Francija, posebej pa še Anglija. Ni moj namen, da bi na tem mestu tudi le kratko opisal, na kako nečloveški in kruti način so brezvestni trgovci opravljali svoje delo, kako so postopali z ujetimi in zasužnjenimi črnci in kako enako kruto so z njimi ravnali njihovi novi gospodarji na ameriških tleh. Gotovo je to njihovo početje eden naj-bolj umazanih madežev na človeštvu zadnjega tisočletja. To trgovanje s črnimi sužnji je trajalo več stoletij. Odpravljeno je bilo šele v 19. in 20. stoletju, pa še tedaj pogosto bolj na papirju kot v resnici. Najhnjše pri tem barbarskem početju je pa to, da so to trgovanje s črnimi sužnji vršili krščanski narodi. Vendar pa je s tem v zvezi treba tudi pripomniti, da so prav katoliški misijo- Kristusa, ni znano, bilo pa jih je veliko. Med mučenci za vero je bil tudi jezuit Miguel Augustin Pro Juärez. Leta 1929 je po pogajanjih med predsednikom Emi-liem Portesom Gilom in škofi prišlo do premirja. Dogovorili so se, da prejšnja zakonska določila ne veljajo več, žal pa ni bilo tako z ukrepi oblasti. Vojna je bila končana, orodje položeno, maše zopet dovoljene. Kljub temu so vojaki in policisti pozneje številne „cristerose”, ko so odložili orožje, pobili. Zadnji znan napad na Cerkev je bil 30. decembra 1934 v kraju Coyoacan, ko so člani „eskadronov smrti” pod vodstvom Garrida Canabala streljali na skupino vernikov, ki so po maši odhajali iz cerkve. narji največ storili za olajšanje teh nesrečnežev. Pomislimo na primer le na sv. Petra Klaverja, ki se je skozi 40 let junaško žrtvoval za blagor teh nesrečnih človeških bitij. Enako so tudi papeži od vsega početka z vso avtoriteto nastopali proti nečloveškemu trgovanju s črnimi sužnji. Žal so pogosto njihove odločne besede zadevale na gluha ušesa. SUŽENJSTVO OTROK Staro suženjstvo je v glavnem prenehalo, a na njegovo mesto je stopilo novo, sodobno suženjstvo, ki se vrši zlasti v dveh oblikah: v obliki gospodarskega in seksualnega suženjstva. Pri prvi od teh oblik je posebej dramatično, da gre v glavnem za suženjstvo otrok. Po zanesljivih podatkih je namreč na svetu mnogo milijonov otrok med 5 in 10 let, ki so „gospodarski suži\ji”. To se pravi, da delajo proti svoji volji in v človeka nevrednih okoliščinah. Od teh nekako polovica dela polni delovni dan in vs«y tretjina teh zadnjih mora poleg vsega opravljati delo še pod nezdravimi in nevarnimi pogoji. Mnogi od teh modernih sužnjev dela tudi po 18 ur na dan, ne da bi med delom kdaj videli sončno luč, hkrati so pa oropani osnovnih človekovih pravic, kot na primer pravice do svobodnega gibanja in svobodnega izražanja. Zlasti Indija in nekatere druge azijske dežele slove po izrabljanju otrok za težaška dela v tovarnah za steklo in v opekarnah. Posebno mesto v tem nodemem suženjstvu zavzema tudi Brazilija, kjer tisoči in tisoči otrok in mladostnikov skupaj s svojimi starši dela v amazonskih gozdovih, daleč od vsake civilizacije, od šol, od bolnic in pod neprestanim nadzorstvom oboroženih zasebnih stražnikov. Mnogi teh otrok so bili celo ugrabljeni svojim staršem, odpeljani daleč od njih in nato prodani novim gospodarjem. Tako se godi tudi v nekaterih predelih Sudana: trgovci ugrabyo otroke katoliškim družinam, jih nato vlačijo po več sto kilometrov daleč v čisto muslimanske pokrajine, tam jih nasilno „spreobrnejo” v mohamedance, predno jih nato prodajo novim gospodarjem. Druga oblika gospodarskega suženjstva, katere žrtve so otroci in mladostniki, je pa nasilno mobilizirar\je v narodne vojske ali pa med gverilce. Takšna nasilna militarizaclja otrok in mladostnikov se vrši v Afganistanu, v Sierra! Leone, v Sri Lanka, v Sudanu in seveda wwwwwwwwwvwwwwwwwwwwww v Kolumbyi. Računa se, da je takšnih mladoletnih, nasilno mobiliziranih vojakov, danes na svetu kakih 300.000. Še mladi se prisiyeno nauče ubyati in celo mučiti, kar ima za posledico, da tudi sami polagoma podivjajo. SEKSUALNO SUŽENJSTVO Druga vrsta modernega suženjstva je pa „seksualno” sužerjstvo. Zločinskim organizacyam, ki se posvečajo tej vrsti zasuzry'evarya, ryihovo trgovarye donaša seveda ogromne vsote denarja, ker so pač „seksualni sužiyi” danes zelo iskano in drago „blago”. Trgovina z mladimi ženskami in otroki, ki so prisiljeni vstopiti v to nečloveško sužerjstvo z namenom, da strežejo nizkotnim nagonom nenasitnih iskalcev spolnih užitkov, je doseglo danes naravnost alarmantno razsežnost. Trgovina s te vrste sužiyi se vrši po celem svetu. Bodisi v bordelih v Manili na Filipinih, ali na cestah v Rio de Janeiro, v New Yorku, v barih v Amsterdamu ali pa na železniških postajah velemst. Milyoni otrok, deklet in žena so žrtve te sužnosti. Z iyimi se kupčuje, kot bi šlo za navadno blago. Vsakdo ga lahko dobi po oglasih v revyah in časopisih in po posebnih agency ah. Včasih celo sami revni starši pomy'ujo in pro-dajajo svoje otroke za seksualno uporabo. Določen tovor orodja ali pa mamil se lahko proda in uporabi samo enkrat, seksualno blago, kot so otroci in dekleta, se pa lahko proda in uporabi stokrat, tisočkrat, predno se dokončno porabi in izrabi. Kupcev tega „blaga” je pa na žalost zmeraj dosti. To blago vzdrževati tudi ne stane veliko: nekuj skromne hra-ne in obleke ter streho, to je vse, kar Potrebujejo. Trgovina ženske in otroške prostitutke neprestano narašča. V vedno večjem številu morajo mlada dekleta iz re-'Tdh držav opravljati svoje sramotno delo, da se lahko preživljajo same in morda še njihove družine. In njihovo delo je težko, saj morajo biti svojim klientom na razpolago tudi po 20 ur na dan v bordelih najnižjih kategorij. Enako se godi mladim dekletom v bogatih deželah, kamor so bila zvabyena P°d lažnimi obyubami dobre zaposlitve. E° se naenkrat znajdejo v tuji deželi urez sredstev za živy‘ery'e in brez dovo-beiya za bivarye, je skušnjava velika, da p Poskušajo služiti kruh s prostitucyo. nako je z otroki. Na svetu je veliko mogočnih zločinskih organizacy, ki skrbjo - seveda za velik denar, - da imajo „ljubitelji otrok” (pedofili) vedno na razpolago dosti otrok za svojo seksualno porabo in zlorabo. N Do danes, žal, še nismo iznajdli britve, s katero bi se dala obriti kosmata vest. ■ Želi mi konec, ker poznam njegov začetek. ■ Vsi pisatelji sveta: o čem molčite?! ■ Komunisti so se res izpeli, dirigirajo pa še vedno. ■ Najbolj črvivi so tisti, ki jih nikoli ne gloda črv dvoma. ■ Z obžalovanjem se spominjam dobrih starih časov. Da se le ne bi vrnili! ■ Najboljši voditelj je tisti, ki zna druge voditi za nos. ■ Največkrat je roka pravice počasnejša od nog krivice. ■ Narod je osebno odgovoren za napake svojih voditeljev. ■ Narobe svet: zdaj imamo že desne komuniste in leve kapitaliste. ŠE KAR USPEŠNO -„Tone, si v letu, ki se je izteklo, uspešno vozil?” - „Še kar. Trije karamboli, sedem prekrškov, trije neuspeli in štirje uspeli pobegi.” DARILA - „Možu sem kupila toliko daril, da vseh hkrati sploh ne more uporabljati.” - „Kaj pa si kupila?” „Tri kravate.” VABILO - Na policiji so vlomilca vprašali: „V enem tednu ste vlomili kar trikrat. Zakaj?” - „Ker je na vratih pisalo: Kmalu nas spet obiščite!" PRVI SINDIKALISTI -Podjetnik sedi v kavarni s svojim prijateljem sindikalistom. Čez nekaj časa začne podjetnik sindikalista zbadati: „Ali veš, da so bili sveti trije kralji prvi sindikalisti?” - „Kako to misliš?” - „Ja, pustili so delo, se oblekli v lepe obleke in se odpravili na potovanje." DELA ZA PET - „Ko sem vas vzel v službo, ste trdili, da delate za pet, pa tega še nikjer nisem opazil.” - „Lepo prosim: Kot tedaj, tudi danes moram preživljati poleg sebe še ženo in tri otroke!” IZPOSOJENO - Učitelj razlaga: „Številke imamo od Arabcev, koledar od Rimljanov in steklo od Egipčanov. Mi lahko kdo pove kakšen podoben primer?” Oglasi se Maksi in pravi: „Likalnik imamo od Kosovih, ki živijo nad nami, sesalec od Perkovih pod nami, glasbene plošče in kasete pa od Puševih v prvem nadstropju.” OPOZORILO - Mati vsa iz sebe okrega sinka: „Matija, kolikokrat ti moram še povedati, da ne prekinjaš svojega očeta, kadar me posluša!” BLIŽINA - „Oh, da, ko sva bila zaročena, si bil presrečen, če si lahko bil z menoj samo pol ure!” - „Tudi zdaj bi bil, draga!” MIR - Mož na grobu svoje žene brunda sam zase: „Draga moja Ančka, zdaj si našla svoj mir... pa tudi jaz sem ga, veš.” KJE JE KAJ V Prešernovem letu - Božidar Fink............... 193 Novi delegat slovenskega dušnega pastirstva v Argentini................ 194 42. mednarodno vojaško romanje v Lurd..................... 194 Posvečenje novih slovenskih škofov.......................95 Slovenec rektor semenišča v Varšavi.................. 195 Glavni svetniki v avgustu.. 196 Praznik Marijinega vnebovzetja 197 Govor na gori - Wilhelm Hünermann.......... 198 Ruski predsednik Putin obiskal papeža......................200 Mojzes nove dobe - Franci Petrič...............200 Zakaj blatijo papeža Pija XII.?. 201 Prvi krščanski festival v Stični 201 Rodoviten duhovni prostor Kočevskega roga - Franci Petrič.................202 Bog je večji od zla - Nadškof dr. Franc Rode.......203 Biti v zgodovini in zunaj zgodovine - Prof. Justin Stanovnik......204 Pričevalci za vero............205 Preživeli France Dej a k v Kočevskem rogu................206 Srečanje s Tolstojem, Nickolsonom in Corsellisom... 207 Brez usmiljenja - Bogomir Štefančič.............207 Od Roga do Katyna - Alojz Rebula..................208 To jutro - France Balantič..208 Slovenija danes - Branko Rozman.................209 Posebna pot kontemplacije: Jezusovi Mali bratje - Stanko Žakelj.... 211 Novi mehikanski svetniki....213 Sodobno suženjstvo - Lojze Kukoviča................214 Božidar Fink - 80-letnik - A. G. 216 Bog nas noče mlačne! - Dominik Oblak.................217 350 nemških mučencev iz časa nacizma...............219 Še bolj bodo delali za edinost 219 Miroslav Bulešič kmalu blažen? -Indijance in Črnce prosili odpuščanje - Cerkev obžaluje sežig filozofa Giordana Bruna 220 Zdravnik svetuje............222 Iz naše kronike. 221, 222, 223, 224 r DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo. Urednik: Jože Škerbec - Ramön L. Falcön 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina - Tehnični urednik: Stane Snoj - Registro de la Propie-dad Intelectual N8 90.877- Stavljenje, oblikovanje in tisk: Talleres Grafi-cos VILKO S.R.L.: EE. UU. 425 - C1101AAI Buenos Aires, Argentina -\VTel.: (54-11) 4307-1044 - Fax: 4307-1953 - E-mail: vilko@ciudad.com.ar POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramön L. Falcön 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Rado Krevs, 75 Trowell Ave. Toronto M6M - 1L5 Canada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. GORICA, Riva Piazzuta 18, 34170 Go-rizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina v Argentini za leto 2000: $ 55.- in izdatki za pošto; drugod U$S 55.- Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Jose Skerbec, Ramön L. Falcön 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina^/ Od zgoraj in od leve: Iz življenja na Slovenski pristavi v Castelarju. 1 ■ Dr. Alojzij Kukoviča - krajevni dušni pastir, 2. na cvetno nedeljo, 3- obisk komisije Državnega zbora RS za zdomce pod vodstvom mag. Marjana Schiffrerja, 4. pred sv. mašo na velikonočno nedeljo, 5. občni zbor pristavskega društva, 6- in 7. pristavska tombola. Foto: M. Čeč Zgoraj in od leve: Praznovanje dneva slovenske državnosti v Slovenski hiši, 24. junija- 1. Lic. Franci Markež - slavnostni govornik, 2. ob prihodu argentinske in slovenske zastave v dvorano. Spodaj od leve: 3. Otroški zbor Zedinjene Slovenije pod vodstvom Marte Selan. - Zedinjena Slovenija v soglasju z Medorganizacijskim svetom je nagradila z odličjem 4. Marjano Batagelj, 5. Toneta oblaka in 6. Lojzeta Sedeja. Foto: Marko Vombergar La Vida Espiritual Revista mensual religiosa. Editor: Misiön Catölica Eslovena. Director: Jose Skerbec Ramön L. Falcön 4158 - C1407GSR Buenos Aires - Argentina - Registra Nacional de la Propiedad Intelectual Ng 90-87' Composicion, armado e impresiön: Talleres Gräficos VILKO S.R.L. - Estados Unidos 425 - C1101AAI Buenos Aires - ArgejL FRANQUEO PAGAOO Concesiön N° 6395 TARIFA REDUCIDA Concesiön N9 2560