TEDENSKA TRIBUNA
LETO XX. CENA 1 DIN LJUBLJANA 19. JAN.
JUGOSLAVIJA, KJE SO TVOJA POLJA?
RUSKO ZEUE IN ALBANSKA MARMELADA
STRAN 3
‘‘“OIMM f Oi
ZDRAVSTVO NA KITAJSKEM « VOHUNJENJE IZ SATELITOV g
kovinsko Industrijsko podjetje	•
	
t r e n t a	
	bovec
TEDENSKA TRIBUNA DANES:
Stran 4 ANATOMIJA NEKEGA ZVERINSTVA
Celjane je pretresla novica o umoru 66-letne ženske, ki se je zgodil v zelo nenavadnih okoliščinah. Kakšen motiv je imel morilec? In — kdo je morilec? Zakaj in čemu tako zverinstvo?
Stran 5 KOLIKŠNA JE POLITIČNA MOČ NAJNAVADNEJŠIH
Sociološka raziskava odkriva zvezo med hotenji množic in sklepi organov oblasti, od občine pa do zveze. Članek kaže, da je ta zveza marsikje pretrgana. Politizacija množic je zelo vodena.
Stran 6 KDO BO PLAČAL DEVALVACIJO?
Na pol uradno kramljanje z direktorjem SDK za Slovenijo Lojzetom Kersničem o problemih, ki so nastali po zadnji devalvaciji dinarja. Kdo bo nosil poglavitna bremena gospodarskega ukrepa, ki se je zdel nujen? Sproščen pogovor in pogumna, čeprav neuradna stališča.
Stran 10 ATLANTSKA LISTINA JEZA EVROPO
Poseben dopis Božidarja Pahorja iz Londona o tem, kako je britanska vlada ob novem letu nepričakovano objavila vladne arhive za skoraj vse obdobje med drugo svetovno vojno. Med njimi je nekaj prav presenetljivih dokumentov, ki so bili doslej strogo tajni.
Stran 12 ŠKOF, KI JE SKUŠAL SPRAVITI VZHOD IN ZAHOD
Zapisi iz zgodovine: politična nasprotja med Vzhodom in Zahodom niso od včeraj. Po razcepu rimskega cesarstva sta si Rim in Bizanc pokazala zobe. A že tedaj so vzklili prvi poskusi »dialoga« med Vzhodom in Zahodom.
\
Stran 11 HREPENENJE V MALIH OGLASIH
Scenarist in režiser Mako Sajko se tokrat odmakne s teoretične plati odnosov med ljudmi in govori o akciji. Zadevo sproži sedemnajstletno dekle z oglasom, s katerim išče rešitev svoje osamljenosti. Dobi več ko petdeset pisem.
Stran 21 BOSI ZDRAVNIKI
Članek o sistemu kitajskega zdravstva, sistemu, ki se zdi Evropcem nenavaden, vendar je, kot vse kaže, prav učinkovit.
ZELO RADOVEČNA SATELITA
Američani in Britanci so zelo natančno opazovali let dveh sovjetskih satelitov, ki so jih izstrelili med indijsko pakistansko vojno, let dveh kozmosov. Ugotovili so, da je bila njihova naloga izredno zapletena, vendar pa ves čas izrazito vohunska.
ŠE ENKRAT: MARJAN BORUT ŠTURM
Naš koroški rojak študent Marjan Borut Šturm ni že dobro znan le slovenski javnosti, temveč tudi za osnovne človeške svoboščine občutljivemu mednarodnemu svetu. Ne prevaruh, ne tat, ne ubijalec ni, pa vendar visi nad njim že leto in čez obtožba avstrijskih oblasti.
Kaj je torej takega storil, da po njegovi osebni svobodi sega avstrijski kazenski zakonik? Svobodoljubna javnost ve, da greh Marjana Boruta Šturma ni v kakem zlem dejanju, temveč preprosto v njegovem obstajanju. V tem, da skuša svoje mlado življenje živeti kot Slovenec natanko po dogovorih, ki so v Avstriji uzakonjeni za našo narodnostno manjšino na Avstrijskem. Njegov greh je torej v zavednem obstajanju. Zaveda se svojih človeških in državljanskih pravic in dolžnosti, hoče jih uživati in izpolnjevati in to isto terja tudi od svojega okolja. In ker ni sam, ker je takih rojakov posebno z nastopajočim mladim rodom čedalje več, je nevaren in ga je potemtakem treba eksemplarično kaznovati.
Komu je nevaren in kdo dviga zoper njega sodni proces — lani 26. marca odložen, letos za 27. januarja znova napovedan? Tistim na Avstrijskem, ki vedo samo za dolžnosti slovenske manjšine pred državnim zakonikom, o njenih prav tako zakonitih pravicah pa nočejo ničesar slišati.
Marjana Boruta Šturma tožijo na podlagi 468. in 312. avstrijskega kazenskega zakonika. Obtožnica navaja, da je prvi paragraf prekršil 26. oktobra 1970, ko je nemškemu krajevnemu napisu za Hermagor dodal še slovensko ime Šmohor, s čimer je »zlonamerno poškodoval javno lastnino«. Zoper drugi paragraf pa naj bi se po obtožnici pregrešil, ko je na II. Koroških kulturnih dnevih konec decembra 1970 opozoril občinstvo, da je med njimi pričujoč državni policaj, ki ga je bil zaradi napisne akcije zasliševal z metodami, znanimi iz tretjega
rajha. Zastran tega je obtožen, da je žalil predstavnika javnih oblasti.
27. januarja 1972 bo v Leobnu na Štajerskem ob polenajstih dopoldne v sobo številka 1 v prvem nadstropju okrajnega sodišča na Erzherzog-Johann-Strasse 3 stopil koroški Slovenec Marjan Borut Šturm. Znašel se bo pred sodnikom Hansom Eggerthom in ta mu bo sodil za nekaj čisto tretjega, ne za to, zaradi česar je mladi slovenski izobraženec dejansko sodno preganjan. Pristopil in odstopil bo, pa naj bo ravnano z njim kakorkoli, kot zavesten Slovenec z avstrijskim državljanstvom, stal pa bo pred tem sodnim stolom, obdanim od političnih kulis, kot kakšen poniglav mladostni prestopnik, kot determiniran kriminalec, ki javne napise poliva z barvo in ki zmerja organe oblasti.
Popolnoma smo lahko prepričani, da bodo oči zakona slepe in ušesa zakona gluha za vse neizpolnjevanje uzakonjenih pravic slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, ki je zoper njega vstal Marjan Borut Šturm. Pravniški možgani so od nekdaj kot ustvarjeni za to, da vidijo dozdevni prestopek, ne pa tudi njegove široke človeške, družbene in politične vzročnosti. Volja prizadetih članov skupnosti, da bi bilo pravici zadoščeno po neformalni poti, če po formalni ne gre In ne gre, se jim izpričuje kot nezakonito ukrepanje na lastno pest. V svoji kratkovidnosti, ki Jim megli tudi uvid v posledice takega ravnanja s človeku neodtujljivimi pravicami, med katere nedvomno sodi tudi izpovedovanje in polno izživljanje narodnosti, običajno spregledajo, da se take pesti slejkoprej pomnožijo in izsilijo enakopravno upoštevanje svojega obstoja in svojih zahtev v svojem življenjskem okolju
Če za izpolnitev manjšinskih pravic Slovencev na avstrijskem Koroškem res ni druge poti — in dolga leta nezakonitega ravnanja avstrijskih oblastev na Koroškem pričajo, da je ni — potem je Marjan Borut Šturm na pravi. Potem je žrtev politike: za nas v njegovi matični domovini in za svoje rojake v njihovi državnopravni skupnosti.
Z vsemi posledicami, ki jih narava take žrtve rojeva
7^6 ■
Zmaga ima sto botrov, poraz pa nobenega. Ljudje smo si vendarle blizu, če se je ta resnica obdržala v različnih oblikah v kidturnem izročilu mnogih narodov. Neka zadeva postane upravičena šele tedaj, ko uspe. Lahko ji je večina ves čas odrekala elemente pozitivnosti, pa je na koncu vendarle zmaga izvojevala svoj prav. Bengalija je neodvisna država in vsi tisti, ki so trdili pred meseci, da to ni mogoče, so se razmeroma lahko prilagodili novemu položaju, tarnajo morda samo še o barbarstvu Bengalcev nad omikano pakistansko pomagaško vojsko in o tem, da bo dežela težko začela živeti normalno življenje.
Če bi v vojni med Indijo in Pkaistanom zmagal slednji, bi bil Jahja Kan danes slavljen državnik, ki naj bi se bil z državniškim pogumom uprl razbijanju države, z železno nepremakljivostjo gledal prek nujnih žrtev, ki so padale za pakistansko enotnost, in ki se ni uklonil pritiskom sovražne svetovne javnosti za oprostitev bengalskega zmernega voditelja Rahmana.
Ni bilo tako in Jahja ni junak. Pravzaprav bo imel veliko srečo, če mu ne bodo sneli glave z ramen. Ker je izgubil vojno, izgubil vzhodni del Pakistana, bo plačal za vse tisto, kar je svet devet mesecev minulega leta zamerjal Pakistanu kot celoti, ne le Jahji Kanu.
Posebej bo plačal zato, ker je tako očrnil ugled pakistanske države, da je vztrajal v državljanski vojni in grobo zavrnil zahteve po avtonomiji bengalskega prebivalstva, ker je skoraj obesil Rahmana in ker je pripeljal državo na rob zloma. Namen še vedno posvečuje sredstva. Ce je namen dosežen, se sredstva počasi pozabijo, tudi če so bila neprijetna. O, ne pozabijo pa se tedaj, kadar namen ni bil dosežen.
Tako bo Jahja kriv za vse, kar je Pakistan pripeljalo do državljanske vojne, za vojno in za poraz. Jasno, saj je na čelu države. Na njegovo mesto je stopil mladostni Ali Buto, ki najbrž upravičeno udarja po vojaku, ki je izgubil vojno. Prvi njegovi ukrepi so bili, tako so vsaj rekli,
KRIVEC
\
ponuditi Bengalcem avtonomijo in, za božjo voljo, rešiti Mudžibura Rahmana.
Sila hvalevredno dejanje, če se ne bi nekateri zelo dobro spomnili, da je bil prav Ali Buto tisti, ki se je v noči s 24. na 25. marec minulega leta zadnji pogovarjal z Rahmanom in ki je enostransko, oblastno pretrgal pogovore ter zahteval državljansko pokornost, ki mu jo je Rahman odrekel (dokaj razumljivo, ker je njegova stranka dobila večino sedežev v parlamentu, bi namreč ON moral sestaviti novo vlado). Takoj zatem se je začelo divjanje vojske, ki naj bi bilo za vsako ceno ohranilo vzhodni del poslušen in politično bebast. Buto je bil torej tisti, ki je v usodni noči odvzel Bengalcem avtonomijo in se zavzel za rešitev s silo.
Časi se spreminjajo in Buto ni nespreten politik. Čeprav bi bil kdaj že lahko posredoval za usodo Rahmana, se je tega spomnil šele tedaj, ko je bil Bangla deš že odcepljen od Pakistana, avtonomijo pa je (!) sam ponudil nekoliko prepozno. Nič ne de, njegova krivda in krivda vseh drugih političnih, veleposestniških in velekapitalističnih krogov v zahodnem Pakistanu za slonovsko odločitev — enotnost, pa če pade trideset milijonov ljudi — bo toliko manjša, kolikor bolj bodo družno udrihali po grešnem kozlu Jahji Kanu.
Zato pa so grešni kozli, da se nanje zgrne jeza množic in prezir svetovne javnosti. V premislek: Morda pa so grešni zato, ker so kozli.
3
Slika na naslovni strani: Joco Žnidaršič
Izdaja In tiska ČGP Delo v Ljubljani — direktor publikacij Mitja Gorjup — Tedensko tribuno urejajo: Dušan Benko (glavni urednik), Zoran Jerin (odgovorni urednik), Janez Kajzer, Miki Muster. Bernarda Rakovec, Juš Turk, Herman Vogel. Primož Žagar in Feri Žerdin — Oblikovalec in tehnični urednik Andrej Habič — Lektorica Katica Kikelj — Tajnica Elica Potbčnik — Naslov uredništva: Tedenska tribuna, Tomšičeva 3/11, p. p. 150—III, 61 001 Ljubljana, telefoni 23-522 do 23-526 — Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo.
Naročnlnski oddelek m kolportaža za druge kraje: Ljubljana, Tomšičeva 1, tel. 23-522 do 23-526; ko(portaža za Ljubljano in oglasni oddelek: Šubičeva 1. tel. 22-575 in 21-896; naročnine: letna 48 41°. polletna 24 din. mesečna 4 din; žiro račun pri SDK 501—1—167/2; letna naročnina za tujino: 96 din, Avstrija 166,50 Sch. Francija 35,60 Ffr, Italija 4.000 Lit, Nemč.ja 23,50 DM. ZDA 6,40 US dolar. Švedska 33,10 Skr, Švica 28 Sfr, Kanada 7 CA dolar; plačljivo na devizni račun 501-620-7-32000-10 160 Drl Ljubljanski banki (z opombo: za TT)
Kača fe Kenije me je zapeljala, da jo omenjam v prvi vrstici članka, ki bo dokazal, da nismo več kmetijska država. Tudi kača je k temu pripomogla. Uvozili ®uo jih pet kilogramov, za to pa plačali neikaj več kot 2.500 dinarjev. Toda kača je le prispodoba za mnoge pregrehe, ki jih delamo v zunanji trgovini, predvsem pri Uvozu.
Lami je namreč Jujgoslaivuja uvozila več kmetijskih pridelkov, kot jih je izvozila. Po sestavi prebivalstva skoraj najbolj kmetijska država v Evropi, se torej ne more več sama nahraniti. Enaintrideset strani dolg seznam uvoženega kmetijskega blaga omenja tudi take stvari, da se človeku kar ježijo lasje. če smo uvažali pšenico, koruzo, riž, južno sadje, začimbe in mleko, t)i še nekako razumeli, čeprav bi tudi tukaj morali stisniti zobe, da ne bi kaj grdega povedali na račun naše kmetijske politike. Pa tudi deset ton ptic pevk, psov in drugih živah, ki smo jih (statistično med kmetijskimi pridelki) uvozili lani od januarja do avgusta, bi morda še z veseljem sprejeli, saj nam ptičja pesem pomaga k dobri volji. Čelo osemnajst tisoč ton »opražene kave,. torej na odraslega prebivalca več kot kilogram, je še kar nujnih, saj brez kave ne moremo začeti delovnega dne.
SRBSKI PASULJ IZ ALBANIJE
Smo dežela, ki slovi po Evropi po srbskem pasulju. Lani od januarja do avgusta smo ga uvozili iz Albanije 63 ton!
Ajdove žgance ponujamo vsem turistom, ki se ustavijo v naši republiki, kajti ni ga baje boljšega od naše ajde in kranjskih žgancev. Iz Madžarske smo uvozili 526 ton ajde. Pa goveje meso iz Francije, 1.300 ton drobovine in 5.000 ton svinjske masti iz industrijske Amerike. Pravzaprav smo kupili tudi 350.000 ton pšenice, ker pa zaradi slabe predlanske letine to še ni bilo dovolj, smo do lanske žetve uvozili že 160.000 ton pšenice iz Sovjetske zveze in nekaj iz Romunije.
Po slivovki smo v svetu še najibolj zasloveli. Srbija prjdela sliv, da ne ve kam z njimi. Menda smo na tretjem mestu na svetu. Toda glej! Na seznamu uvoženih kmetijskih pridelkov za lani lahko preberemo: iz Italije smo uvozili kar 69 ton suhih sliv.
Tujec, ki obišče južne republike v poletnih mesecih, se ne more načuditi, kje zraste pri nas toliko lubenic. Na kupe jih vidimo tudi na slovenskih tržnicah, kmetje jih včasih ponujajo napol zastonj. Ko jih prodajalci ne morejo prodati, gnijejo na polju. Lani smo uvozili 2.500 ton lubenic. Prodali so nam jih Albanci, Grki, uvažali smo jih iz Sovjetske zveze in ZAR.
VISKI IN KOMBAJNI
V lanskih sedmih mesecih smo uvozili 650 ton viskija (statistika šteje to med kmetijske pridelke) in smo zanj plačali devet milijicnov novih dinarjev. Približno toliko smo dali za vse vrste uvoženih kombajnov ki jih kot kmetijska država krvavo potre bujerno.
Uvažali pa smo tudi kumare, kisle in sveže, čebulo, papriko, paradižnik in — ustavimo se pri tem nekoliko dlje — kislo zelje. Iz Madžarske 865 ton, iz Poljske le malo manj, nato pa še iz Nemške demokratične republike, Romunije in Sovjetske zveze. Skupno 2.093 ton kislega zelja! Je bilo to potrebno?
Sef komerciale pri mariborskem trgov skem podjetju Povrtnina Edo Antolič pravd:
»Ta uvoz je bil nepotreben! Imamo last-ho kisamo in pošiljamo zelje vse do Splita ta Dubrovnika. V vzhodnih državah imajo gotovo dovolj drugega blaga, ki bi ga lahko od tam uvažali, če že gre za vezano trgovino. Vem pa tudi, kaj se je lani spomladi zgodilo s tem uvoženim zeljem. Večina ga je segnila, nekaj pa jdm ga je uspelo prodati za živinsko krmo.«
Konditorska industrija (izdelovalci bon bonov) je pri nas že dolgo v hudih težavah, z reklamo in vsem mogočim se trudi, da bi ljudje čimbolj sladko živeli. Presežek proizvodnje tudi izvaža. Lani smo Uvozili 242 ton bonbonov iz Avstrije, Italije in Madžarske.
Tone Glavan, direktor ekonomske razvojne službe pri ljubljanskem Zrtu, kamor spada tudi tovarna bonbonov Sumi, pravi o tem:
»Uvoz je nepotreben. Konditorska indu stri j a mora izvažati, čeprav po nižjih cenah, ker je proizvodnja prevelika. Čudno se mi zdi, da smo uvažali bonbone iz Madžarske, saj jih tam vendar primanjkuje. Gre najbrž za kakšen posredni posel.«
»Je bilo res potrebno, da je Jugoslavija samo v sedmih mesecih lani uvozila skoraj tri milijone litrov svežega mleka, več kot 4.700 ton masla (precej iz industrijsko močno razrite Zahodne Nemčije) in za več kot 12 milijonov novih dinarjev mleka v prahu ali konzervah?«
JUGOSLAVIJA, KJE SO TVOJA POLJA?
RUSKO
IJ
ALBANSKO
'
NAROBE SVET: iz Zahodne Nemčije smo lani uvozili 250-kilogramskega konja
AKTUALNI GRAFIKON
n
I
v£v-,J' L
- ZR NEM
KANADA
145«
,- v*	•
AVSTRIJA
8 323
FRANCIJA
SL' ‘w
f-.~ V ' v/
■V ŠVICA
ffK *
jr*553 it,- %
v- • -A
*■■■■ ■
AVSTRALIJA .
«21 1
Od skupno 48086 slovenskih zdomcev jih je največ v ZR Nemčiji (62,2 odstotka); v Avstriji jih je 17,3 odstotka, v Švici 5,7, v Kanadi 3,0, na švedskem 2,0, v Avstraliji, Franciji, Združenih državah Amerike in državah Beneluxa pa jih je skupaj 5,2 odstotka. V drugih evropskih državah je 1462, v drugih izvenevropskih državah 250 in neznano kje 509 slovenskih zdomcev.
Drago Železnik, svetovalec pri Kmetijskem poslovnem združenju v Ljubljani, pravi:
»Slovenija pridela dovolj mleka za svoje potrebe, izvaža ga ceilo v Trst, na Reko ta v Split. Z dobro organizacijo odkupa bi Jugoslavija lahko imela dovolj mleka.«
Izvozno-uvozno podjetje Slovenija—sadje smo želeli povprašati, ali je bilo potrebno v lanskih sedmih mesecih uvoziti več kot trinajst tisoč ton jabolk. In to kar pet tisoč ton iz Italije, veliko pa tudi iz Madžarske, Poljske in Sovjetske zveze. Ker so nam v uvoznem oddelku dejali, da je to skrivnost, ki je po telefonu ne bi razlagati, nam je to pojasnil spet Drago Železnik, svetovalec pri Kmetijskem združenju:
»Kmečka jabolka, ki jih je pri nas največ, niso dobro, temveč so najbolj primerna za kuhanje žganja. Za sokove bi jih lahko prodajali, toda pridelovalec bi dobil zanje premalo. Urediti bi morali čdmveč plantažnih nasadov. Kljub dobrim letinam pa imamo z jabolki pogosto težave, ker so skladiščne zmogljivosti omejene. Letos bodo zgradili nove hladilnice, da ne bo treba v spomladanskih mesecih jabolk uvažati. Lani smo uvažali jabolka iz Italije, ker so bala naša tam vskladiščena, nekaj pa je bilo tudi italijanskih — zaradi nizke cene.«
RIBNIŠKA REŠETA IZ NEMČIJE
Še marsikaj lahko najdemo na seznamu uvoženega blaga, zato laik, ki ne pozna vseh skrivnosti naše trgovine, ne more razumeti, zakaj moramo razmetavati devize. Zakaj moramo kupovati mleto papriko v Avstriji in makarone v Švici ter Veliki Britaniji? Mar res potrebujemo salamo iz Zahodne Nemčije ter marmelado in džem iz Albanije, Romunije in Velike Britanije? Ko bi vse te izdelke dali na rešeto, bi gotovo ugotovili, da je marsikak uvoz nepotreben, če pa je bila vezana trgovina, so poslovni ljudje slabo sklenili pogodbe.
In ko smo že pri rešetu, naj omenimo še Ribničane. Sita in rešeta, ki jih kupujemo v naših trgovinah, pogosto niso z ribniškega konca, štiri in pol tone smo jih uvozili iz Avstrije, CSSR, Danske, ZDA in več kot dve toni iz Zahodne Nemčije. Tovariša Leopolda Lovšina, šefa trgovskega podjetja Suha loba v Sodražici, smo hoteli povprašati, zakaj ne naredijo več sit in rešet, da nam jih ne bi bilo treba uvažati. In to prav iz Zahodne Nemčije! Nekoliko nam je to pojasnil rojeni Ribničan Miha Mate, pisatelj, ki se s humorjem ukvarja ustno in pismeno. Dejal je:
»Rešeta in sita, ki jih Jugoslavija uvaža iz Zahodne Nemčije, so ribniški izdelek. Ribničani so se preselili tja in nam jih zdaj pošiljajo. Seveda za marke, ker so tamkaj v devizah plačani «
Pivo smo lani v prvih sedmih mesecih uvažali iz osmih držav. Ko smo vršilcu dolžnosti pivovarne Union Borisu Erženu povedali, da smo uvozili več kot pet milijonov litrov piva, je dejal:
»V Jugoslaviji se je proizvodnja piva povečala, modernizirala in zboljšala, zato uvoz ni potreben. Za tujega turista je gotovo bolj privlačno, da se seznanja z našimi specialitetami, torej tudi s pivom. V prihodnjih letih bo piva tudi v najhujši vročini dovolj, poleg tega pa prevzemajo naše pivovarne tuje licence, zato uvoz ni potreben. Tuja piva niso konkurenčna niti po ceni niti po kakovosti.«
KOT V KAMENI DOBI
Najbrž pa ne bo držalo, da uvažamo pivo zato, da bi lahko tujim turistom postregli s tisto vrsto pijače, ki so je vajeni doma. Iz CSSR, Vzhodne Nemčije in Polj. ske, od koder uvažamo največ piva, ne prihajajo prezahtevni turisti.
Enajst ton ribjih konzerv iz Albanije, skoraj 160 ton iz Bolgarije, ribe pa iz Japonske, Islandije, Poljske itd.
»Tovariš Boris Grebenc, komercialni direktor Delamarisa, ali naša industrija ne more izdelati toliko ribjih konzerv, da jih ne bi uvažali?«
»Zaradi tega uvoza smo že dolgo ogorčeni. Jugoslavija pripravi trikrat več ribjih konzerv, kot jih kupijo naši državljani. Dve tretjini morata torej v izvoz. Ribjih konzerv je dovolj in tudi tako dobre so, da jih ne bi bilo treba uvažati. Priznam pa, da surovo ribo moramo uvažati, ker je nimamo dovolj. Plave ribe je v Jadranu premalo, zato jo uvažamo s klirinških področij. Kar je uvoza rito iz Japonskega, gre le za oplemenitenje konzerve «
Tako bi lahko še na enaintridesetih straneh naštevali, kaj vse smo uvozili lani, ko je tudi naše kmetijstvo doseglo v zunanji trgovini negativno bilanco. Ljudje, ki se razumejo na trgovino, bodo seveda dejali-, da gre v teh primerih pogosto za kompenzacije, zato ni nič čudnega, če smo iz Sovjetske zveze uvozili 55 ton borovnic. Komercialni direktor Delamarisa Boris Ger-benc, ki pa se prav tako razume na trgovino, meni:
»Kompenzacija je najprimitivnejša oblika poslovanja. To so počeli že v kameni dobi.«
Za konec: iz osmih držav smo uvozili 33 ton metel. Kot dokazuje ta članek, ni pomagal ol
FERI ŽERDIN
KAJ JE DVIGNILO MORILČEVO ROKO V ULICI BRATOV KERSNIKOV?
ANATOMIJA
A
e
J\
A
Bil je umor. Bil je strahoten nečloveški umor. združen s posilstvom. Žrtev: nemočna starka. Že dvigamo pesti, že rjujemo, linčajmo ga, na vis lice z njim, oko za oko, človek — zver!
Zaprli so ga, sodili mu bomo. Veliki, mastni članki v časopisu, grozljive nadrobnosti. On trdi: »Nisem moril, nisem posilil, bil sem pijan, ničesar se ne spominjam!« Časopisi odgovarjajo: »Policija je izločila vse druge morebit-ne krivce... Opustili so tudi domnevo, naj bi bil morilec žrtev drugega zločinca, ki bi ga bil pijanega zvlekel na kraj zločina in tam pustil.«
Vse dokler ga ne obsodijo, spoznajo za krivega na sodišču, je formalno sicer še nedolžen. Toda ljudje govorijo. Ljudje sklepajo, sodijo, obsojajo. Zdaj.
Radi bi mu pomagali, radi bi poskušali razložiti tisto, česar si ne zna razvozlati niti sam, kaj šele, da bi si znali razlagati mi, ki ga obsojamo. Strokovnjaki, pravniki pravijo, da je še prezgodaj, naj počakamo najprej, kaj poreče sodišče. Toda ZDAJ so mastni naslovi v časopisu, DANES se ljudje zgra žajo, TA TRENUTEK se o nesrečniku kuje javno mnenje, ki ga bo jutri in pojutrišnjem težko zbrisati. Potem ko ga bodo po vseh postavah razglasili za nedolžnega ali za delno krivega ali za krivega, tedaj morda ne bo na sodišču nikogar, ki bi to zapisal in objavil.
Zato mu poskusimo pomagati danes. Ne da bi trdili, da to, kar je storil, ni tako strašno, kot se nam dozdeva. Poskušajmo se le za kratek čas potopiti med temne, mračne sile in nagone, ki so globoko v nas, morda tudi v meni morda tudi v tebi, v sile, ki jim pogosto nismo in ne moremo biti kos in ki nas kruto oblikujejo po svoje.
Da bi razumeli, vsaj malo. Da bi bili tudi mi vsaj malo bolj človeški — in prizanesljivi.
UMOR V ULICI BRATOV KERSNIKOV
Za tiste, ki so poročila o umoru v dnevnem časopisju prezrli, naj na kratko povzamemo. kaj se je zgodilo.
V ponedeljek, tretjega januarja letos, so našli v odklenjenem stanovanju v Ulici bratov Kersnikov v Celju mrtvo 66-letno Anico Razboršek. Pokojnica je ležala na tleh gola, posiljena, z zlomljenimi rebri, s poškodbami po glavi (kaže, da je storilec tolkel ali hodil po njej s čevlji) in s sledovi davljenja na vratu. Ob njej je ležal in spal mlad neznanec. Pozneje so ga prepoznali: bilje 21-letni delavec celjskih Javnih naprav Marjan Gaberšek, človek, ki so ga doslej poznali kot mirnega, prijaznega, pridnega delavca. Še nikoli doslej ni prišel navzkriž z zakoni.
Čeprav drugače ni pil, vsaj veliko ne, je za letošnje Novo leto napravil izjemo. Tri dni je s prijatelji popival na kolinah in praznovanjih pred novim letom. V vseh treh dneh je poleg tega spal največ osem ur. Docela pijan in ut-trujen se je po Novem letu poslovil od očeta in se po Teharski cesti napotil v mesto, ker bi moral v službo. Spominja se še, da je prečkal železniško progo, vse drugo pa je zavito v meglo popolnega pozabljenja.
Ne ve, kod je taval, ne ve, kako je prišel v neznankmo stanovanje, ne ve, kaj je počel z njo.
Prebudil se ni niti, ko so v stanovanje prišli miličniki. Predramil se je šele v preiskovalnem zaporu. Preiskoval-
nemu sodniku vztrajno zatrjuje, da je nemogoče, da bi bil storil kaj takega, da to ni bil on, ampak nekdo drug, da ne razume, da ne razume ...
In vendar policija vse bolj sumi, da je bil prav on.
JE PRVI KRIVEC SESTRA?
Na celjski Upravi javne varnosti smo prosili strokovnjake, naj nam poskusijo nekoliko bolj osvetliti mladeničev lik. Radi so nam pomagali, čeprav so pri tem poudarili, da so njihova opažanja pravzaprav le bežni vtisi.
Predvsem smo zvedeli, da je Marjan Gaberšek odraščal v težkih domačih razmerah. Oče je bil alkoholik, starejša sestra pa ena najbolj znanih prostitutk. Svoje stranke je vodila domov in mali Marjan je bil tedaj pogosto poleg, v sobi.
Potem je končal štiri razrede osnovne šole in se zaposlil. Velik, na oko prijeten fant je, toda dekleta, kot vedo, ni imel.
Ko so povprašali v službi, so zvede li, kar smo že zapisali: izredno priden, vesten delavec. Ko ga v ponedeljek po Novem letu ni bilo v službo, so se vsi začudili: Kaj takega se Marjanu še ni primerilo.
Preiskovalci domnevajo tudi, da sta fanta »položila« prej izčrpanost in zaspanost in ne popolna pijanost, čeprav prijatelji trdijo, da je res veliko popil in mešal najrazličnejše pijače ...
SPOMINI, KI ŽENEJO V NAPAD
•
Bolj kot vse drugo je ljudi vznemiril podatek, da je bila starka gola to posiljena. Doktorja LAMOVCA, predstojnika psihiatrične bolnišnice v Vojniku pri Celju, smo zato povprašali predvsem po motivih za to nasilje.
Dr. Lamovec nam je najprej povedal, da domnevnega morilca še ne pozna, da nima na voljo nikakršnih zanesljivejših pokazovalcev, ki bi mu osvetljevali njegovo osebnost, to je zato privolil le, da bo o posilstvih govoril popolnoma na splošno.
— Povejte nam, tovariš predstojnik, kaj žene ljudi v nerazumljiva spolna nasilja, v posilstva? Kakšni ljudje so to?
»Lahko bi jih razdelili v tri skupine. V prvo skupino sodijo ljudje, ki jim posilstvo, spolni akt (kot tak) ni osnovna želja oziroma potreba. Pri njih je prvotna le napadalnost do žensk, ki jo nosijo globoko v sebi, navadno že iz rane mladosti. Kriva je navadno mati, ki je nanje premočno vplivala. Po eni strani želijo njen lik idealizirati, po drugi strani pa je stvarnost, ki so jo doživljali ob njej, grda, preveč grda. Ta dvojnost, boleča doživetja, ustvarjajo v njih napetost, konflikt,, ki je v njih, čeprav se ga ne zavedajo, ali skoraj ne zavedajo...«
— Je mogoče, da bi bil izvir takšne notranje napetosti tudi kje drugje, denimo, pri starejši sestri?
»Tudi to je mogoče, čeprav je naj večkrat vzrok pri materi. In tako nastane v človeku zastrta napadalnost do žensk nasploh, ki se nekega dne kot kratek stik, nenadoma izlije, prelije v dejanje...«
— Je Človek, ki ima v sebi takšen odpor do žensk nasploh, potemtakem čudak, se žensk ogiblje to jih zavestno sovraži?
»Sploh ne! Pogosto ima dekle, ženo in se do nje vede popolnoma normalno. Lahko je vrsto let socialno povsem prilagojen, brez kakršnih koli vidnejših odstopanj oziroma nenormalnosti. To, kar stori, pride dobesedno kot strela z jasnega.
V akcijo tak človek ne gre zaradi seksualnih potreb ali nagibov. Posilstvo je le ena izmed oblik napadalnosti, ki jo sprosti na osovraženem ženskem spolu. Do spolnega akta včasih sploh ne pride.«
— In kaj to zatrto sovraštvo sprosti v dejanje?
»Pogosto na prvi pogled povsem nepomemben prepir, spor z okoljem, drob-njarija ... Naj poudarim: svojega dejanja se tak človek ne loti zato, da bi zadovoljil spolne nagone, ampak zaradi travmatskega doživetja matere ali katere druge ženske iz mladosti.«
— Si žrtev zavestno izbere?
»Pri sproščanju te vrste napetosti bi težko govorili o zavestmosti. Sila, ki ga žene, je močnejša od njega. Mora. Taki ljudje navadno napadejo tuje ženske. Z izgovorom, da so kleparji, elektrikarji, inkasanti ali podobno, pridejo v tuje stanovanje, k samotni neznani ženski, to storijo... Včasih zvabijo neznano žensko tudi k sebi v avtomobil.
Ljudje s tem bremenom storijo tudi najhujše stvari. V svojem besu do ženske ne poznajo, tedaj, ko ga sproščajo, prav nobene meje. Pogosto končajo celo z umorom.«
— So to predvsem manj inteligentni ljudje?
»Med vsemi tremi tipi posiljevalcev so ti navadno oziroma poprečno najbolj inteligentni. Laihko so tudi nadpovprečno bistri.«
— Se ti ljudje, ko storijo prvič, dokončno sprostijo, »očistijo«? Ali se rešijo bremena, ali bodo to grozoto spet ponovili?
»Pri vseh treh vrstah oziroma tipih navadno pride do ponovitev. Tudi pri teh.«
— In kako tak človek, še posebno, če je nadpovprečno bister, gleda na svojo prihodnost? Kako živi z zavestjo, da bo morda spet prišlo nadenj, da se ne bo mogel upirati in bo morda spet storil?
»Lako jim je tudi zelo težko, odvisno je od tega, kako močno je razvit njihov moralno-etični svet. Najbrž se neredko primeri, da se tak človek, ko začuti, da vdiugo prihaja nadenj, rajši od loči za samomor.«
— Potemtakem je to v bistvu strahotna tragika nekega človeka?
»Včasih prav gotovo.«
DRUGI IN TRETJI
— Opišite nam, prosim, še drugo in tretjo skupino posiljevalce’/!
»V drugo skupino sodijo tisti posiljevalci, ki jim je bistvo napada na žensko prav zadovoljitev spolnega nagona. Ti so napadalni le toliko časa, dokler ne dosežejo namena, če se jim ženske dovolj odločno upro, navadno zbežijo.
Ti ljudje pričakajo žensko navadno na samotnem kraju, potem ko so jo že prej opazili, zalezovali, si v mislih že vnaprej predstavljali zbližanje z njo, in si jo postavili torej za nekakšen za želen cilj svojih nezrelih seksualnih želja.
V življenju so to plašni, tihi, podred ljivi ljudje, navadno manj inteligentni V psihoseksualnem razvoju so zaostali. Navadno ugotovimo, da so se že prej ukvarjali z različnimi oblikami seksual-
nih perverznosti: s fetišizmom, voyerst-vam, ekshibicionizmom. . Ti ljudje so tudi sicer slabše socialno prilagojeni kot storilci iz prve skupine.«
— Si ne morejo poiskati normalnega zbližanja z žensko?
»Dejal sem že, da so razvojno zaostali. Njihova seksualnost še sploh ni prodrla v heteroseksualne višine. Ker svoje'moškosti ne morejo dokazati drugače, jo dokazujejo z napadalnostjo.«
— In tretja skupina?
»To so ljudje, pri katerih sta se napadalnost in spolnost med seboj pomešali. Spolno se vzburjajo le, če se pred tem in ob tem vedejo napadalno. Prav odpor, kriki, bolečine ženske so tisto, kar ga pripravi do vzburjenja. Če se ženska ne upira, so lahko colo impotentni. Včasih gredo še dlje, in verjamejo, da ženski vse to v bistvu celo ugaja... Ne zaznavajo, da ženska trpi. Sadisti so.
Pri teh zadnjih najdemo največ psihopatskih potez v klasičnem pomenu besede. Impulzivni so, asocialni, ne prenesejo frustracij, ne vedo, kaj se pravi slabo počutiti. Navadno pa so zelo skriti in jih težko odkrijemo. Za partnerko si namreč gotovo poiščejo žensko zrna zohističnimi nagnjenji, pa je vse v redu ...«
— Koliko je vseh takšnih spolnih iztirjencev med nami?
»Tega najbrž ne ve nihče. Nihče se z njimi načrtno ne ukvarja.«
— Pa bi bilo mogoče z načrtnim de lom doseči pri njih določeno zboljšanje, ali celo ozdravitev?
»Vsaj delno zboljšanje prav gotovo, to dokazujejo izkušnje od drugod.«
— Še nekaj o prvi skupini. Se ti ljudje svojega nagnjenja, preden se prvič zgodi, sploh zavedajo’
»Sam nagib zraste izrazito iz podzavesti. Pri tem govorimo o tako imenovanem kompulzivnem, zasužnjenem po našanju. Toda že prej se jim odpor, sovraštvo do žensk oblikuje v različne podzavestne fantazme. Včasih se jih človek celo začne zavedati, pa jih naglo potisne v podzavest. Pogosto se motno zavedajo, da je to v njih, pa to spoznanje vztrajno potiskajo nazaj vase Vse dokler tisto nekega dne nenadoma ni močnejše od njih.«
— Bi lahko povedali še kaj o prište-vnosti teh ljudi?
»Prištevnost oziroma neprištevnost je treba posebej presojati- od primera do primera. Sploh pa je presoja prište vnosti stvar sodišča, ne zdravnika.«
ZLOČIN IN KAZEN
Za dr. Lamovcem smo obiskali še strokovnega sodelavca Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti VINKA SKALARJA.
— Tovariš Skalar, kako sodniki obravnavajo ljudi, ki jim sodijo, če gre pri tem za psihopate ali ljudi z občasnimi psihopatskimi reakcijami, med katere sodijo tudi spolni iztirjenci?
»O konkretnih vidikih vprašanja bi se morali pogovoriti s sodniki samimi. Lahko pa vam opišem vprašanje načelno, splošno:
Stvar je v tem, da imamo leta 1971. ob razvitih in izpopolnjenih znanostih vseh vrst, o psihopatiji najbrž toliko različnih mnenj in pogledov, kolikor strokovnjakov se ukvarja z njo. Tudi jasna mnenja o tem vprašanju so še vedno zgolj subjektivna mnenja.«
— Tavanje?
»še vedno tavanje, da. Švedi, na primer, uvrščajo psihopate med bolnike in jih tako tudi obravnavajo. Drugje spet jih imajo za popolnoma prištevne in popolnoma odgovorne, kajti intelekt je pri njih navadno ohranjen. Tretji ubirajo srednjo pot — in tako naprej...«
— Pa mi?
»Pri nas je še vedno najbolj v modi Kurt Schneider s svojo teorijo oziroma klasifikacijo psihopatij. Le-ta obravna va osihopatije precej na široko: mednje uvršča, na primer, tudi pretirano občutljive in apatične« itd.
— Kaj pomeni takšna opredelitev v sodni praksi?
•Imeli naj bi jih za odgovorne, ra zen seveda v izjemnih primerih, ko gre za zmanjšano ali popolno neprištevnost Za to pa nimamo nikakih vnaprej do ločenih shem, ampak je treba storilce obravnavati individualno, od primera do primera. In prav zato, vidite, je ko nec koncev tudi vseeno, če uporabljamo pojem psihopatije ali ne: v končni posledici bo odločila le storilčeva osebnost, stopnja njegove konkretne odgo vomosti, no glede na rabo pojma psihopatije.«
Pri kraju smo. Nekdo je v Ulici bratov Kersnikov brutalno posilil in umoril. Morda je bil Marjan, morda kdo drug. Kdorkoli je že bil in je storil, v jj.1 sebi je najbrž nosil pekel. Ne sodimo m prekmalu. Poskušajmo najprej vsaj ma * lo razumeti.	/|
BERNARDA RAKOVEC n
SOCIOLOŠKA RAZISKAVA ODKRIVA ZVEZO MED HOTENJI MNOŽIC IN SKLEPI ORGANOV OBLASTI
VroKiin imamo precej podatkov, na podlagi katerih se da že zdaj ne samo bolj ali manj ugibali, ampak celo dokaj določeno pokazati, koliko sodelujejo občani pri odločanju v družbeno-političnih zadevah v temeljnih jugoslovanskih samoupravnih enotah — v krajevnih skupnostih.
Vendar pa nam je splošna ocena za zdaj »prepovedana«. Zakaj Ana Barbič, vodja jugoslovanske sociološke skupine, ki je lani spomladi v Sloveniji, na Hrvaškem, v Makedoniji in v Srbiji proučevala »družbenopolitično participacijo občanov v krajevnih skupnostih«, pravi: »Za zdaj imamo na voijo le odgovore na posamezna vprašanja, ki smo jih zastavili 2.99G občanom v posameznih jugoslovanskih republikah. Ko pa bomo izdelali indekse, skale in faktorsko analizo, šele takrat bomo lahko dali splošno oceno o tem, koliko participirajo v družbeno-poii-tičnem dogajanju Jugoslovani, posamezne narodnosti in posamezne družbene plasti.«
Nam je, kot povedano, torej prepuščeno le bolj ali manj natančno domnevanje, koliko politične moči (njen najmočnejši element je kajpada odločanje) imajo naši »naj-navadnejši« občani. Skušamo potemtakem že zdaj dati nekaj odgovorov na vprašanja, koliko demokratičnega odločanja, rojenega v bazi množic, se nato, ko prehodi vso vse bolj izvršilno pot do najpristojnejšega in politično najmočnejšega vrha, spet vrne nazaj. To pomeni, da bi morala imeti baza po naši politični terminologiji in po naših političnih hotenjih vse več moči za odločanje oziroma da bi se vse več njenih želj ih prepričanj spremenilo v splošno veljavne odločitve Tako bi nastajalo ravnotežje med njo in vrhom. S tem pa se skorajda preveč dotikamo teorije.
Zdaj je treba povedala, da je vzorec, ki je nastal po anketiranju tistih 3000 (okroglo vzeto) Slovencev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov, reprezentativen za vsako izmed omenjenih republik. To moramo razumeti tako. da bomo lahko takrat, ko bodo vsi podatki dokončno izmerjeni in stehtani, rekli: toliko morejo družbeno-politično odločati Jugoslovani v krajevnih skupnostih oziroma toliko so mogli doslej odločati in nič več.
Seveda je treba v tem hipu odpraviti po misleke, kako bo mogoče prikazovati, kakšne so vsejugoslovanske razmere, kar zadeva odločanje v bazi, ko pa sociologi niso opravili raziskave v vseh jugoslovanskih republikah. marveč, kot smo že omenili, le v Sloveniji, Hrvatski, Makedoniji in Srbiji. V Črni gori ter Bosni in Hercegovini pa sociologi niso izpeljali raziskave zaradi, kot se reče. tehničnih razlogov, kar z drugimi besedami pomeni 'predvsem pomanlkanje denarja
Vendar naj ob vseam tem {»vemo, kar takoj, da bodo podatki kljub temu dajali splošno jugoslovansko podobo, le da bodo ob-nje zmeraj postavili pripombo, da so možni taki in taki premiki v desno ali v levo, kar bodo seveda izračunali m pokazali s številkami
19, i. Poglejmo zdaj, kakšne podatke sta zbra->»72 la Ana Barbič in njeno raziskovalno mo-
5štvo: začnimo s stališčem občanov do njihovih organov oblasti, k°r je tu mogoče dobro otipati razpoloženje ljudi in iz tega razpolo-
ženja že sklepati, koliko se je čutil navaden človek za »saposilca« moči.
OBČINSKA, REPUBLIŠKA IN ZVEZNA VLADA HO OCENO
Občani so morali najprej o ogovori ti na vprašanje: Kako uspešno po vašem mnenju skrbi občinska skupščina za reševanje glavnih problemov m potreb svojih občanov (potem so tu navedli stopnje te skrbi)?
Trinajst (13) odstotkov občanov je odgovorilo, da skrbi zanje občinska skupščina večidel neuspešno, »uspešna« se zdi 47 odstotkom vprašanih, »zelo uspešna« 4 odstotkom, 36 odstotkov vprašanih Slovencev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov pa ni vedelo, kaj bi reklo.
Preden se bomo z enakim vprašanjem pomaknili na višjo raven, kar zapišimo, da sta bili tu, na občinski ravni, Slovenija in Makedonija skrajnost: v teh republikah je največ občanov (v Sloveniji 19 in v Makedoniji 17 odstotkov) menilo, da njihova občinska skupščina slabo skrbi za reševanje glavnih problemov in potreb.
Zdaj pa podatki, kako so vprašani občani ocenili svoje republiške vlade. Pet (5) odstotkov občanov je sodilo, da republiška vlada večinoma neuspešno skrbi za reševanje glavnih problemov in potreb prebivalcev Slovenije, Hrvatske itd. Celih- 56 odstotkov občanov pa je menilo, da republiška vlada uspešno dela v njihov prid, 9 odstotkom občanom se zdi »zelo uspešna«, 30 odstotkov pa ni vedelo, kaj bi rekli.
Skušajmo v splošnih podatkih znova najti posamične republike: Spet misli največ Slovencev (9 odstotkov), da republiška vlada slabo skrbi za reševanje glavnih * problemov in potreb prebivalcev. Po drugi strani pa spet najmanj Slovencev (5) odstotkov) sodi, da »rešuje« vlada zelo uspešno.
Med tistimi, ki niso vedeli odgovoriti, kako dela vlada, je največ Hrvatov (36 odstotkov), Srbov je 31 odstotkov.
O zvezni vladi so mislili vprašani občani takole: 6 odstotkov jih je sodilo, da skrbi zvezna vlada za reševanje glavnih problemov in potreb prebivalcev Jugoslavije večinoma neuspešno, 57 odstotkov jih je bilo za uspešno, 10 odstotkov za zelo uspešno, 27 odstotkov vprašanih pa ni vedelo odgovoriti.
In spet največ Slovencev (10 odstotkov) trdi, da zvezna vlada zelo slabo skrbi za reševanje glavnih problemov ...
Hrvati pa so v tej anketi skrajnost s te strani, da jih najmanj (4 odstotki) misli, da zvezna vlada zelo uspešno skrbi.
IMA OBČINA OPRAVIČILO?
V tem trenutku je, upoštevajoč vse tri primere, težko dati kako zveličavno razlago. Dejstvo pač je, da so izidi, ki se v celem siecr ne razločujejo diosti drug od drugega m gre na oko samo za malenkost, da so izidi najslabši na ravni občinskih skupščin. Spomnimo se samo tistih 13 odstotkov občanov (na ravneh republiške in zvezne vlade je bil ta odstotek za dobro polovico manjši), ki so menili, da občanska skupščina večinoma neuspešno skrbi za potrebe svojih občanov.
....c uuroic pojasnjuje: »Ena izmed možnih razlag je ta, da so ljudje bolj kritični do tistega nivoja, ki ga bolje poznajo, ker se z njim več srečujejo in od njega več pričakujejo (občinska skupščina, op.p), druga možnost pa je, da komune res slabše skrbijo za svoje občane kot pa republiške vlade za republike in zvezna vlada za federacijo.«
Z naslednjim vprašanjem pa bomo lahko že kar neposredno preverili, kaj mislijo občani o svoji politični moči, to je o moči vplivanja. Sociologi so vprašali takole: Kako bi ocenili vpliv prebivalcev vaše krajevne skupnosti na reševanje problemov krajevne skupnosti?
ODKRILI PRETRGANI KABEL
Sedem (7) odstotkov vprašanjih je menilo, da so popolnoma brez vpliva, 42 odstotkov jih je sodilo, da imajo majhen vpliv, 24 odstotkov pa, da imajo velik vpliv. Preostalih 27 odstotkov vprašanjih prebivalcev slovenskih, hrvatskih, makedonskih in srbskih krajevnih skupnosti ni vedelo, kakšen je njihov vpliv pri reševanju domačih problemov.
Tudi tu je, gledano po republikah, največ Slovencev mislijo, da imajo najmanj vpliva, in sicer 9 odstotkov, po drugih republikah jih tako misli okroglo 6 odstotkov. Naprej, največ je bilo Hrvatov (32 od stotkov), ki niso vedeli, kakšen vpliv imajo, sledijo jim Srbi z 28 odstotki. Ana Barbič razlaga dokaj visok odstotek nevednosti takole: »Gre za pokrajine, ki so nerazvite in prebivalci kratko malo niso še nikoli pomislili na to, kakšen vpliv imajo oziroma, bolje rečeno, nimajo o tem svojega mnenja.«
Pojdimo zdaj za nekaj stopnic više in zapišimo naslednje sociologovo vprašanje: Kaj mislite na splošno o vplivu, ki ga imajo ljudje v naši državi na odločitve organov oblasti?
Sest (6) odstotkov vprašanih Slovencev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov je menilo, da ljudje v naši državi nimajo vpliva na sklepe organov oblasti, 37 odst jih je menilo, da je tak vpliv majhen, 26 odstotkov pa, da Je velik. Preostalih 31 odstotkov vprašanih pa ni vedelo odgovoriti.
Videti je, da, vzeto zelo na splošno, ljudje niso kdove kako prepričani, da lahko kaj vplivajo na sklep, ki ga bo sprejel kak drug organ oblasti. To pa vsekakor upravičuje že znane slovenske ir^ jugoslovanske trditve o pretrganih zvezah' med bazo in centri odločanja.
Se bolj se da dokazati, kaj mislijo ljudje o svojem političnem vplivanju, z njihovim poznavanjem gospodarskih in političnih dogodkov v republiki ali državi. In tu je ustrezno socialno vprašanje: Ali se zanimate za gospodarske in politične dogodke v svoji republiki?
Celih 31 odstotkov vprašanih občanov je odgovorilo, da se ne zanimajo za te dogodke, 43 odstotkov jih je povedalo, da se malo zanimajo, 26 odstotkov pa, da se zelo zanimajo.
Poglejmo zdaj, kako so naši občani ‘Odgovarjali na podobno vprašanje, vendar na jugoslovanski ravni: 30 odstotkov jih je po-
DELOVNI ČLOVEK: Kolikšna je njegova politična moč, ali koliko sodeluje pr) družbenopolitičnih odločitvah?
vedalo, da se ne zanimajo za gospodarske in politične dogodke v Jugoslaviji, 42 odstotkov vprašanih je zapisalo, da se malo zanimajo za te dogodke, 28 odstotkov pa, da se zelo zanimajo za gospodarske in politične dogodke.	V
Ti podatki so prav gotovo naj man j”spod-budni v vsej anketi in zdaj menda ni več čudno, da ima tako malo ljudi vpliv na sklepe organov oblasti. Ob takšnih podatkih si toliko bolj velja priklicati pred oči razglase republiške konference (»SZDLdanes«) in ob-činskih konferenc SZDL, ki so vsi brez izjeme oznanjali, kako je potrebno, da se socialistična zveza na široko loti politizacije množič. Politizacija naših množic (baze) je v primerjavi s teoretičnimi željami ali prepričanjem šibka. (Velja pa ponovno povedati, da je bila raziskava izpeljana lani marca).
POSLANCI IN PREDSEDNIKI V ILEGALI
Naše trditve o tem, da so najširše množice še slabo »spolitizirane« zelo nazorno in prepričljivo podpirajo tudi podatki o najnujnejši obveščenosti ljudi.
Le 27 odstotkov vprašanih Slovencev, Hrvatov, Srbov in Makedoncev je vedelo za priimek predsednika izvršnega sveta Slovenije, ali Hrvatske, ali Srbije, ali Makedonije. Triinsedemdeset (73) odstotkov vprašanih pa ni vedelo povedati, kdo je predsednik njihovega izvršnega sveta. Najbolj nevedni pri tem so bili Slovenca (le 21 odstotkov jih je vedelo, za predsednikov priimek) in Srbi (22 odstotkov).
Hodeč po poti podobnih anketnih vprašanj bomo srečali podobne spodbudne številke. Za predsednika republiške skupščine (za njegov priimek) je vedelo samo 25 odstotkov anketirancev.
Kako pa je s poslanci? V njihovih volilnih okoliščinah bi jih morali poznati vsi, od šolarja do zadnjega starca? Vendar so po anketnih izidih poslanci še bolj anonimni kot predsedniki republiških vlad. Le 14 odstotkov vprašanih je vedelo za priimek svojega poslanca v republiški skupščini (republiški zbor) in le 11 odstotkov za svojega poslanca v zvezni skupščini (družbeno politični zbor).
Slovenci so se tudi pri poslancih pokazali za največje nevedneže. Samo 8 odstotkov jih je vedelo za priimek svojega republiškega poslanca in le 3 odstotki za priimek svojega zveznega poslanca.
Razlaga Ane Barbič: »Raziskave po svetu kažejo, da z urbanizacijo zmanjšuje zanimanje za take zadeve, vendar pa so, gledano celo s tega stališča, izidi pri Slovencih kljub temu preslabi.«
Številke, ki jih je zbrala raziskava, in to skoraj vse številke, nam pravijo tudi to, da so izidi vredni, da o njih razmišljamo.
PRIMOŽ ŽAGAR
POLITIČNA
MOČ
POLURADNO KRAMLJANJE Z DIREKTORJEM SDK ZA SLOVENJO LOJZETOM KEKSNlČEM
DEVALVACIJO?
(IN DRUGA UGIBANJA)
Direktor Službe družbenega knjigovodstva za Slovenijo LOJZE KERSNIC sodi med tiste sogovornike, ki jih imamo novinarji radi. Odkrit je, brez dlake na jeziku, veliko ve, njegovo mnenje le redko zadiši po uniformiranosti. Prišli smo, ker nas je zanimalo, koliko so javni (oziroma nejavni) zaključni računi podjetij in kako je z drugimi kazalci uspešnosti poslovanja, za kateire gre glas, da so vse bolj skrivnost in notranja zadeva vsakega podjetja posebej. (In kar bi seveda ne smeli biti.)
Beseda je dala besedo, zajadrali smo še na druga področja gospodarstva, k drugih težavam in dvomom. Tako se je razpletal precej zaokrožen pogovor o današnjem trenutku naših gospodarskih križev in težav, ki bi ga bilo škoda obrezovati in krajšati.
Najprej pa naj zapišemo tisto, kar nam je tovariš Kersnič med pogovorom nekajkrat poudaril: »To je čisto moje zasebno, kot pravijo subjektivno mnenje, in ne kakšna objektivna sodba, analiza, ki bi jo veljalo posploševati.«
f
TOVARNA, KAKO GOSPODARIŠ?
TT: Zadnje čase Je občane še posebej ogrelo razpravljanje o novih možnostih za vlaganje zasebnega premoženja. Nagel padec denarne vrednosti pred zadnjo devalvacijo, nesmiselna in pretirana poraba, ki je zamenjala prej tradicionalno slovensko varčnost, vse to nas žene v ugibanje: Kako občanu omogo čiti, da bo vsaj z manjšo izgubo, če že ne z dobičkom, nalagal in vlagal pre sežke svojega zaslužka? Nekateri politiki so omenjali možnost, da bi občani vlagali v proizvodnjo, kar bi bila ne kakšna oblika socialističnega delnic«*-stva, ter obveznice in druge oblike \ soji! družbi. Vemo pa, da se naše proizvodne organizacije vse bolj zapirajo vase, da so postali celo zaključni računi nekakšna zasebna skrivnost pod jetij, ki nikogar nič »ne briga«. Kako naj občan potemtakem vlaga svoj de nar v podjetje, za katero sploh ne ve, kako gospodari?
LOJZE KERSNIČ: Po moji sodbi zaključni in periodični računi podjetij niso tako skrivnostna zadeva, da jih novinarji in drugi občani ne bi mogli dobiti v roke. Zaključne in periodične račune pri nas zelo podrobno obravna varno. Za vsako podjetje zberemo tako kar 262 različnih podatkov. Obsežna knjiga s temi podatki je na voljo vsa kemu naročniku brez izjeme.
TT: Hodili smo po podjetjih in že nekajkrat slišali približno tole ugotovitev: »Radi bi navezali poslovne stike s podjetjem Temintem. Prej smo seveda želeli zvedeti, kako to podjetje gospo dari. Saj veste, s podjetjem, ki .proizvaja izgubo, zadolženost in nelikvidnost, _ bi ne želeli imeti pretesnih poslovnih zvez... A če smo še tako pritiskali na pristojno službo družbenega knjigovodstva, podatkov o podjetju nismo in nismo mogli izvrtati. Odlašajo, se izmikajo, videti Je, kot bi podjetjem s svojega _ območja te službe nekako »štango držale'. Res pa je, da gre pri tem skoraj vedno za nodjetja in službe SDK iz drugih republik.«
LOJZE KERSNIČ: Tudi meni so takšne govorice že prišle kdaj pa kdaj na ušesa. Po zakonu o SDK lahko vsa ko podjetje zahteva o drugem podjetju podatke, kakšen je njegov finančni po loža j, ali imajo blokiran žiro ra-čun in druge pokazovalce o poslovanju. Po zakonu je vsaka naša služba dolžna, da d£ zahtevano poročilo najpozneje v petih dneh. Naša podjetja o tem res veliko govorijo, vendar vse do danes še nismo dobili niti ene uradne prijave, čeprav smo že neštetokrat prosili, naj nam vse takšne in podobne primere sporočijo, ker bi potem mi ukrepali in posredovali! Tako, vidite, se zazdi človeku takšnole tarnanje le malce neresno .
TT: Je takšno zavlačevanje vaših služb mogoče kaznovati?
LOJZE KERSNIČ: Tki je zakon o odgovornosti. Nevestnega uslužbenca ki zavlačuje izdajanje podatkov, je mo-
goče kaznovati. Toda ker ni dokumentiranih prijav, tudi ukrepati ne moremo.
TT: Koliko je vam sploh do tega, da bi takšne krivce izsledili?
LOJZE KERSNIČ: Mi nismo nobena krajevna služba, prav tako nismo republiška ali državna služba. SDK je služba vseh družbenopolitičnih skupnosti in urejeno poslovanje je predvsem naša lastna želja in potreba. Možno je, da je tu in tam kakšna naša’ enota nekoliko »lokalno« pobarvana, toda kaj takega si vse prej kot želimo in bi radi preprečili.
KDO JE TISTI, KI VARČUJE
TT: Kaj sodite o pobudah, naj bi tudi pri nas občani začeli vlagati svoje presežke v gospodarstvo?
LOJZE KERSNIČ: Pri nas te zadeve še niso sistemsko urejene. V drugih si Sternih imajo borze, delnice, redno spremljanje vrednosti obveznic, pri nas vsega tega ni. Neki poskusi so sicer že bili. Nekatere delovne organizacije iz drugih republik so razpisale posojila s privlačnimi obrestmi: ponujale so kar 12 odstotkov! Pa ni bilo nikogar, ki bi bil hotel vlagati. Nihče jim ni verjel, da bodo res spravile skupaj toliko dobička, da bi lahko izplačevale, kot. je bilo obljubljeno. Manjkalo je zagoto vilo, zanesljivo poroštvo.
TT: Kdo naj bi to zagotovilo dal?
LOJZE KERSNIČ: Banke. Aranžerji teh dogovorov bi morale biti v vsakem primeru banke.
TT: Pa mislite, da bi hotele tako rekoč pljuvati v svoje sklede, saj same ponu jajo varčevalcem še enkrat nižjo obrestno mero?
LOJZE KERSNIČ: Kateri občani pri nas pa sploh nalagajo denar v banko? Ne vem, ali se naše banke o tem že na pravile kakšno študijo. Iz lastnih izkušenj pa si upam trditi, da pri nas varčujejo predvsem ljudje z nizkimi dohodki Hočejo, da imajo za vsak primer nekaj malega v banki: če jutri umre nekdo od bližnjih, na primer. Ali pa hranijo za izdelke, ki si jih z majhno plačo ne morejo naenkrat kupiti. Tu gre predvsem za namensko varčevanje na kratke roke. Tisti, ki pri nas imajo denar, ga povečini ne nalagajo v banke...
TT: Kam pa?
LOJZE KERSNIČ: To seveda lahko le ugibam. Predvsem se večina teh ljudi ne upa niti pokazati na beli dan. Pri nas je nekakšna psihoza — in novinarji jo razpihujete — da je vsakdo, ki je prihranil malo več denarja, problematičen, da visi nad njegovim zaslužkom vprašaj in podobno. Vsak hoče * takoj vedeti: »Odkod nelki ima tale de nar? Da ga ni ukradel?« To pa se zdi ljudem nekoliko neprijetno in zato najbrž odnašajo svoj presežni denar v tujino, ga vlagajo v nepremičnine in druge vrednosti, ga posojajo in tako naprej.
TT: Menite torej, da nekako še ni na-stonil čas oziroma ozračje, ki bi nam daialo upanje, da bomo te ljudi prenri-čali, naj začno svoj denar vlagati rajši v naše gospodarstvo, ga posojati družbi?
LOJZE KERSNIČ: Da. menim, da je za to še nekoliko prezgodaj oziroma da pri nas še ni okoliščin, ki bj nam dajale upanje v uspeh
REVALORIZACIJA POSOJIL
TT: Vse več je slišati o tem, naj bi posojila revalorizirali. Ne le dolgoročna posojila. Na tretji konferenci ZK in tudi drugod smo slišali celo razmišljanja o tem, naj bi glede na naglo padanje denarne vrednosti revalorizirali celo kratkoročna posojila. Kaj menite o tem vi?
LOJZE KERSNIČ: O takšni praksi nisem doslej še niti slišal niti prebral v literaturi, če bo pri nas do tega prišlo, bo to precej posebna zadeva. Pa tudi pravno bi bil takšen ukrep precej nevzdržen.
TT: Kako to menite?
LOJZE KERSNIČ: Pri tem ne gre
za tako imenovane drsne, ampak za fiksne pogodbe med porabniki denarja
in posojilodajalci. Po pozitivnih pred piših ne more nihče razveljaviti tega, kar je s pogodbo podpisano! Politiki bi kaj takega najbrž res radi dosegli, ampak to ne gre kar tako!
TT: Negotovost, ihta, pretirana poraba so najbrž bistveni prilastki našega današnjega porabnika. Sprašujemo se, kako to psihozo obrzdati?
LOJZE KERSNIČ: Človek je velik sebičnež. Vsak med nami vodi sam pri sebi svoje malo računovodstvo, ki mu pove, kaj se občanu splača in kaj se mu ne splača. K takšnemu ravnanju ga nedvomno sili tudi ozračje, ki smo ga ustvarili, saj nenehno govorimo le o tem, da je pri nas vse zavoženo, da dinar pada, da se ne splača varčevati, da še zlp"'' ne bo bolje, da bodo jutri ves zase'!' | denar »pregledali« To trosi med liudi nezaupanje, ki ga drago pla-čuiemo. To odmeva tudi v tujini, dosti bolj, kot bi bilo treba.
ZAKAJ TUJCI NE VLAGAJO?
TT: Precej smo že govorili o vlaganju domačega presežnega denarja. Kaj pa tuj denar, tuje naložbe? Tudi tu smo pričakovali dosti več, kot pa se je pozneje izpolnilo. Alj tudi tujce odvrača od vlaganj pri nas predvsem nenehna visoka stopnja inflacije?
LOJZE KERSNIČ: To ni tako po memben vzrok, saj se tuji kapitalist lahko pred tem zavaruje. Po mojem mnenju gre za nekatere bolj bistvene vzroke.
Tu je politični moment: čeprav je Balkan sicer steber miru, je imel glede teiga v zgodovini vselej nekoliko slab prizvok... Poleg tega tujce odvrača tudi naš sistem (»vse je državno«) in ne nazadnje tisto, kar sem že prej dejal: pretirano jadikovanje po naših časopisih in drugih sredstvih javnega obveščanja. Pa bo kdo pri tem rekel: »Saj tuji kapitalist dobi podatke zase od drugod, ne iz naših časopisov!« To da tu je še psihoza, ki jo v tujini ustvarjamo, in tujci, ki bi hoteli pri nas vlagati, jo hočeš nočeš morajo upoštevati.
TT: Hočete s tem reči, da položaj v resnici n' / ko slab?
LOJZE KERSNIČ: Reči hočem le, da naša podjetja, govorim predvsem o slovenskih, večinoma dobro delajo, da so naši ljudje pridni, morda celo prid neiši kot v tujini. Tudi zavest nj tako mzka^ kot bi to radi prikazali nekateri. TT: Toda današnji gospodarski položaj vam Drav posebno ne pritrjuje ...
LOJZE KERSNIČ: V Ameriki gre vsako leto na boben najmanj dva tisoč podjetij, ki so v chrki omagala. Pri nas pa slave slaba, nerentabilna podjetja slovesne stoletnice obstoja. Pri nas pa menimo, da mora zaradi »sociale« vsa ko, še tako brezupno podjetje, ki dela nenehno izgubo, kar ostati med živimi. Dokler bomo mislili tako, bodo dobri plačevali za slabe ...
TT: So med njimi tudi slovenska podjetja?	r
LOJZE KERSNIČ: Izgube so v Sloveniji razmeroma zelo nizke: med 2400 podjetji je le okoli 80 povečini majhnih, nepomembnih podjetij, ki imajo izgubo.	J
KAJ BO PRINESLA DEVALVACIJA?
TT: Ob koncu še beseda, dve o tem, j / j nam bo prinesla nedavna devalvacija dinarja. Veliko slišimo o tem, da si bodo »pridni«, tisti, ki izvažajo, pri tem opomogli, »poredni«, tisti torej, ki premalo mislijo na izvoz, pa bodo precej na slabšem. Pri tem pa nekako pozabi iamo, da zlasti v Sloveniji, kjer kraljuje predelovalna industrija, oboji, »pridni« in »poredni«, večinoma morajo uvažati. Najbrž slovenska podjetja že zaradi narave proizvodnje precej več uvažajo kot izvažajo. Kaj ho po novem z njimi? Se ho naši republiki devalvacija »splačala«?
LOJZE KERSNIČ: Koliko bo imel pri tem kdo dobička, bi morali ugotoviti z izčrpnimi analizami. Vse drugo je ugibanje. Vem le za anketo, ki jo je izvedla med gospodarstveniki srbska gospodarska zbornica. Anketa je poka-
zala, da bosta zlasti kemija in tekstil, ki morata uvažati repromaterial s konvertibilnega področja, po novem precej na slabšem.
Vprašanje je seveda, ali so slovenska podjetja svoje račune že opravila. Toda za preprostega človeka je takšna študija zelo preprosta ...
TT: Torej ste črnogledi.
LOJZE KERSNIČ: Pravzaprav ne. Potrebujemo koncept, strokovnjake, malo manj pretiranega liberalizma in nekaj popravkov v naši zavesti, pa bo šlo.
TT: Pravzaprav ne zahtevate malo! No, kakorkoli že, hvala lepa za pogovor.
SPRAŠEVALA BERNARDA RAKOVEC
KOMENTAR
PLAČAJ IN POVEJ RESNICO
Slavni pisatelj Ernest Hemingivag, naj mu bo lahka zemlja, je povezan z afero Jugoslovanske poljopri-vredne banke. Nekoč je za ameriški tednik Sports lllustrated napisal dva tisoč besed dolg članek o bikoborbah. Zanj je dobil 30.000 ameriških dolarjev, za vsako besedico torej 60 zelenih. To je najvišji honorar v zgodovini novinarstva.
Prejšnji teden se je temu hono rarju najbolj približala Jugoslovan ska poljoprivredna banka iz Beograda. Nekaj manj kot petsto besed je stalo več starih milijonov. Pod člankom sta bila napisana generalni direktor Boško Tonev in predsednik izvršnega odbora banke Ivan Špika
— lastnoročno.
Več kot deset dni smo v jugoslovanskem tisku prebirali, kako so odgovorni funkcionarji beograjske banke prek posrednikov najeli 30 milijonov dolarjev posojila, vnaprej pa so jim plačali polog in provizijo
— skupno 1,8 milijona dolarjev. Za ta denar se je banka obrisala pod nosom, ker so ga spravili posredniki, posojila pa tudi ne bo. O sporu bo razpravljalo mednarodno razso dišče.
Poljoprivredna banka je najprej zlila obilne mer ice žolča na jugoslovanski tisk, kajti zaradi pisanja o aferi je lahko banka ob dobro ime. Brali pa smo tudi: banka daje de nar jugoslovanskemu gospodarstvu, torej delavskemu razredu. Ergo: to je napad na delavski razred!
Resnica o čudnih kupčijah je že znana, saj so jo časniki objavili. Morda je bilo kaj tudi nenatančnega v teh poročilih, toda banka je imela po zakonu o tisku pravico zahtevati popravek. Tega ni storila, temveč je objavila v skoraj vseh jugoslovanskih časopisih »Obvestilo izvršnega odbora jugoslovanske po-Ijoprivredne banke«, v obliki oglasa na pol strani. To je najbrž nekakšna nezaupnica našemu tisku, kot da resnica ne more brez plačila med ljudi. Za te oglase je banka pla iala nekaj starih milijonov■ Časniki so vse to že prej zapisali — po pravici in resnici, tako da smo iz obvestila predvsem lahko izvedeli, kako bo to zadevo urejal generalni direktor Boško Tonev.
Ali pa je banka hotela tudi škandal izrabiti za reklamo!?
Med pokojnim Hemmgwayem in Poljoprivredno banko pa je ta zve za: pisatelj je dobil za članek o bikoborbah največji honorar, beograjska banka pa je za svoje sporočilo največ plačala. Nekaj milijonov. Pa kaj bi! Ce je šla štalca posrednikom (1,8 milijona dolarjev), nimajo s kravco kaj početi.
F 2
PLEČNIKOVA HIŠA V LJUBLJANI, KULTURNI SPOMENIK, NAJ POSTANE ZAČETEK
ARHITEKTURNI MUZEJ
SLOVENSKI KNJIŽNI TOP ■ POPS1972
V tednu od 6. do 13. januarja so bravci najbolj spraševali po knjigah (številka v oklepaju pomeni mesto na lestvici iz prejšnjega tedna):
AVTOR:
1. Heinz G. Konsalik
2. A. Hailey
3.
4. VVilfort
5. John Knittel
6. Anton Trstenjak
7. Kromdijk
8. Janko Orožen
9. Karlo Štajner
10.	Astrid Lindgren
NASLOV:
Kirurginja (3)
Letališče (2)
Enciklopedija Jugoslavije, Vili Zdravilne rastline Arietta (10)
Človek samemu sebi 200 sobnih rastlin Zgodovina Celja in okolice 7000 dni v Sibiriji (6)
Rratoc in kliukec s strehe (1)
PLEČNIKOVA SOBA: Tu je po stavbenikovi smrti ostalo vse nespremenjeno, velika dedi ščina (foto: Vladimir Furlan)
Med vsemi umetnostmi vemo o arhitekturi bržkone najmanj. Pa vendar smo v šoli slišali vsaj za arhitekta Jožeta Plečnika (1872—1957), velikega slovenskega mojstra, ki je oblikoval zunanjo podobo ne le Ljubljani in manjšim slovenskim mestom, marveč še bolj Dunaju in Pragi.
V predmestju rojstne Ljubljane, v Trnovem, v Korunovi ulici 4, je moj ster Plečnik umrl pred petnajstimi leti (6. januarja 1957). Ko se je leta 1920 za stalno naselil v Ljubljani in prevzel mesto profesorja na oddelku za .arhitekturo na tehniški fakulteti, si je tu uredil prijeten dom. Kupil je kmečko hišo, prizidal stekleno rondelo, zatem dokupil še vrt in drago kmečko hišo, da bi imel mir okrog sebe.
O tej Plečnikovi hiši bo tekla beseda.
Ta hiša naj bd se že v prihodnjih dneh namreč spremenila v muzej, svojevrsten arhiv, kakršnega v Sloveniji še nimajo: v muzej arhitekture. Misel, ki se zdi za nas, večne zamudnike, izvirna, ki pa je povsod po razvitem svetu postala že zdavnaj živa resničnost, nas je spodbudila, da smo za širše pojasnilo naprosili arhitekta Staneta Bernika, urednika »Sinteze« in predsednika sveta za kulturo pri skupščini mesta Ljubljane. Iz njegove obrazložitve predloga za ustanovitev arhitekturnega muzeja v Ljubljani in iz pogovora, ki je v njem sodeloval tudi umetnostni zgodovinar Matija Murko, smo o mikavni zamisli zvedeli malone vse.
Svet za kulturo pri skupščini mesta Ljubljane je sredi minulega decembra sklenil skupščini predložiti ustanovitev arhitekturnega muzeja s sedežem v Plečnikovi hiši. Čeprav do tega trenutka skupščina o predlogu še ni razpravljala, je vendarle vrsta treznih razlogov, ki govorijo v prid takšni zamisli.
Sama pobuda za muzej arhitekture je zrastla v širokih razpravah med strokovnjaki in umetniki, hkrati pa je enaka pobuda prišla od posebne stro kovne komisije, ki ji je svet za kulturo naložil, naj popiše in uredi Plečnikovo zapuščino. Po opravljenem pregledu je komisija menila, da je potrebno celotno gradivo v Plečnikovi hi-i9. j ši pustiti tako, kot je, hiši in zbir-li)72 ki kot kulturnemu spomeniku pa dati dejavno vlogo: narediti iz nje arhitek-
7 turni muzej
Na to je bilo mogoče misliti že ob
arhitekturnega ustvarjanja. Taik muzej bi bal torej javen arhiv.
Poleg arhitekture, urbanizma, oblikovanja bo muzej m j el tudi fotografijo, umetno obrt, vsa tako imenovana mejna področja oziroma vse tisto, kar je doslej umetnostna zgodovina zanemarjala. Posebno mesto v okvira muzeja pa bo seveda šlo Plečnikovi zbirki.
V tem pogledu se s kulturnim svetom kajpak niti primerjati ne moremo. Tam poleg posebnih ustanov, ki s potrebnimi znanstveniki in strokovnjaki ter z zadostnim denarjem opravljajo te naloge (muzeji za sodobno arhitekturo, dokumentacijski centri, znanstveni inštituti itd.), obstajajo še druge ustanove za sodobno umetnost s posebnimi oddelki prav za ta področja. Celo v Jugoslaviji so večja mesta že uvidela pomembnost sodobne arhitekturne dejavnosti in tako jd posvečajo svojo skrb muzej sodobne umetnosti v Beogradu, muzej za umetnost in obrt v Zagrebu, muzej za sodobno umetnost v Skopju itd.
V Sloveniji smo tedaj v velikem zaostanku, čeprav zbranega in za predstavitev pripravljenega gradiva ni malo. Omenimo le akcije Zveze arhitektov Slovenije, ki Je s strokovnimi sodelavci pripravila razstavi Plečnikove arhitekture in novejše slovenske arhitekture; nadalje gradivo nekaterih starejših razstav, dokumentacijo razstav oblikovanja, zapuščine arhitektov, gradivo natečajev itd. Vse to gradivo je zdaj popolnoma neurejeno, strokovno neobdelano in tudi nedostopno, njegov velik del pa na žalost tudi uničen. Maket Trga revolucije v Ljubljani, na primer, sploh ni nikjer več, če bi se kdo hotel zanimati za urbanizacijske načrte tega ali onega mesta, bi sd zaman prizadeval.
Vse to govori o nujnosti, da se čim prej resneje lotimo zbiranja in urejanja obsežnega gradiva s področja arhitekture, urbanizma, oblikovanja itd., saj nam konec'koncev ne sme biti vseeno, če nekoč sploh ne bomo vedeli, kako je rastla zunanja podoba naše dežele.
Prav zato je prišla misel o ustanovitvi muzeja arhitekture v Plečnikovi hiši ob pravem, če ne tudi že skrajnem času.
HERMAN VOGEL
podpisu pogodbe med skupščino mesta Ljubljane in Plečnikovim dedičem profesorjem Karlom Matkovičem.
Plečnik je svojega nečaka Matkoviča, duhovna, ki je živel v slabih razmerah, vzel pod streho in mu po smrti tudi zapustil svojo dediščino. Ker pa zdaj že pokojni profesor Matkovič ni imel od česa živeti, je skupščina mesta Ljubljane sklenila z njim pogodbo, po kateri mu je dajala posebno rento, s tem pa si pridobila pravico, da po njegovi smrti prevzame Plečnikovo hišo in zapuščino v upravljanje. Tu je bila poglavitna skrb, da se zapuščina velikega mojstra ne bi porazgubila, in res je Karel Matkovič zanjo zgledno skrbel. Stanje hiše z zapuščino vred je zdaj, ko ga prevzema mesto, takšno kakor ob Plečnikovi smrti.
Ob hiši najdemo tu seveda izredno dragoceno Plečnikovo zapuščino in do kumentočijo: velikansko zbirko njegovih načrtov, ki so se uresničevali (ali pa tudi ne) po vsej Evropi, in to od Plečnikovih mladih nog naprej, diplomske naloge mojstrovih učencev, najraz-
ličnejše makete, da ne govorimo o Plečnikovi korespondenci.
Misel o ustanovitvi muzeja arhitekture je prišla tedaj o pravem času. Soustanoviteljstvo sta sklehila prevzeti tudi Slovensko društvo arhitekturnih kritikov in Zveza arhitektov Slovenije. Sploh pa to ni misel tega trenutka, marveč je stara vsaj že leto in več. Marsikdaj smo lahko slišali ali mimogrede prebrali, da je stanje na področju zbiranja, urejanja, dokumentiranja in predstavljanja arhitekturnega gradiva v Sloveniji in še posebej v Ljubljani vse prej kot spodbudno. Nimamo ene same ustanove, ki bd načrtno in strokovno opravljala te naloge.
Muzej arhitekture v Plečnikovi hiši naj bi, čeprav že pozno, prevzel prav to delo. Zbiral naj bi gradivo z vseh širokih področij arhitekture, urbanizma, oblikovanja, strokovno naj bi obdeloval, arhiviral to gradivo, da ne bi bdilo mrtev kapital, prirejal naj bi manjše (študijske) in večje (muzejske) razstave in preglede slovenskega
Vaš kraj v našem zrcalu
S KMETOM
MOZILA
v::	::
SENENE VILE FRANCETA POGAČNIKA: Naredi jih iz lepe mehke jesenovine, zakrivi pa jih v stiskalnici v sušilnici. Pogačnikove senene vile slove daleč naokrog
Oj, dekle', ne žen’ se na paure, na paurlh so dela težke,« pravi znana slovenska ljudska pesem. Ne znajo vse Besničan ke te pesmi, njenega praktič nega navodila pa se drže bolj kot božjih zapovedi.
Tik pred zadnjo vojno je živelo v Spodnji in Zgornji Besnici šestindvajset gruntarjev, dvainpetdeset kajžarjev in dvaintrideset delavskih družin.
Trdnih kmetov je sedaj le še dvanajst, kolikor so jih Besni&ani na hi tro našteli. Delavcev pa je prav precej čez dvesto — kdo bi jih mogel prešteti vse do zadnjega?
Kmetije so lepe, gozd dokaj bogat, njive na lepih krajih, da bi se še angelcem stožilo po njih. In vendar se dogaja nekaj čudnega! Fantje, ki so sklenili naslediti očeta, zagospodariti, se zaman ozirajo po dekletih. Saj ne, da bi dekliške oči ne obstale na postavnih in čednih fantih, a na kmetijo noče no bena. S kmetom bi se še možila, s kmetijo za nobeno ceno ne.
Poroke so zasebna zadeva, pa bomo zato izpustili vsa imena. A glejte, v Besnici živi fant, ki gospodari na kmetiji s približno tridesetimi hektari polja in gozda. Samo on je še ostal očetov up, njegovi bratje so se razgubili po mest nih službah in nobeden je ne bo pustil. Sedaj pa tudi on razmišlja o tem, da bi šel v službo. Ne bi rad vse življenje ostal samec. Na trdno kmetijo, v lepo starodavno kmečko poslopje, noče nobena. Vsaka se ustraši kmečkega dela govedi, prašičev, naporov in znoja, vse zapovrstjo se raje odločijo za parket
Kmalu zatem sem spregovoril besedo, dve z drugim mladim gospodarjem. »Res je,« je rekel, »tudi jaz je ne morem dobiti. Nobena noče na grunt.«
Bil je to čeden, prav lep fant, tali, da se dekleta na skrivaj ozirajo za njim.
Šestdesetletni Jaka Jerala, dober poznavalec kraja, pravi, da se je stvar na glavo postavila. Včasih so za možitev godna dekleta ogledovala bolj kmetije kot kmečke fante. Delavec je le stežka dobil nevesto. Vsaka se ga je otepala, saj je vedela, da bo življenje v delavski družini polno revščine in pritrgovan.ia. Kmečki fant pa je lahko izbiral, da je bilo veselje.
Sedaj se vsaka raje poroči s fantom, ki ima — službo. Služba pomeni denar, gotovost, avto, pa tudi — do pust na morju, izlete, prosti čas. Nobena se ne mara prikleniti na kmetijo, na zemljo.
Jaka Jerala razmišlja o prihodnosti svojega kraja: Kaj bo s kmetijami? Zdi se tako, kot da bo počasi vse obstalo. V mestih je vse več ljudi, na deželi vsaik dan manj. Danes rede v obeh Besnicah še, denimo, petsto glav živine. Ne bo dolgo, ko jo bodo redili le še četrtino.
Neki Besničan pa se je na glas vprašal: »Ce bodo vasi tako razredčene, če bo kmetov vse manj, kdo pa bo dajal partizanom hrano, če bi se kdaj
spet pritepla k nam vojna nadloga. Nihče si ne želi vojne, a pomisliti je treba na to.«
ZABAVE SO PREČ
Zgornja Besnica premore sedaj eno ne preveč veliko gostilno, včasih pa so bile štiri in je bila vsaka izmed njih bolje obiskana kot sedaj ena sama samcata.
Možje, ki so ob kozarčku pelinkovca posedali v tej gostilni, so med seboj moževali. Eden je dejal:
»Včasih smo pozimi od hiše do hiše hodili za zabavo. So bile preje, pa jih ni več. Ko se je lan tri, smo šli k te-ricam. Pol je bil pa zmerom ples, do enajstih, do polnoči. Samo da je kdo na citre zašpilal. smo že vsi plesal.«
»Tudi stepli smo se,« je dodal drugi. »Celo kri je tekla. Leta 1938 je tekla zadnjikrat. Takrat so Dušovčevega Janeza pri Žnidarju pred gostilno zaklal. Bilo je to staro sovraštvo. Tudi fantovski tepež je preč.«
»Vaške zabave je nadomestil radio pa televizija,« je pridal tretji. »Mladina išče zabave v mestih. Domov hodijo samo spat.«
A družabnost le še ni čisto preč, so v pogovoru ugotovili možje. Prašiča še gredo držat za pol ure. če tako nanese, to pa še. In če ima kak vaščan rojstni dan, je v navadi, da povabi tudi sosede. In ob večerih se še igra marjaš pa tarok in ob dolgih večerih možje tudi še rečejo kakšno modro. Znan besni ški smisel za družabnost še ni čisto umrl. ženske so zvečer bolj tjho, imajo čez dan, dosti časa. d« si povedo, kakšnega dedca ima katera, menijo besniški možje.
SENENE VILE
Ste že kdaj imeli v rokah senene vile? To so tiste velike lesenecvile, s katerimi je mogoče nakladati cele bale sena. Človeku se vtisnejo v spomin za radi ukrivljenih rogov, ki jim dajejo lahkoten videz.
Dokler bo še kje kaj senožeti, brez senenih vil ne bo šlo. Malo pa jih je, ki jih znajo narediti tako, kot je prav. V Zgornji Besnici jih dela še kmet Franc Pogačnik, po domače pri Bidovc. Senene vile je delal že njegov tast. Kolikor pomnijo nazaj, so v tej hiši izdelovali senene vile.
Kupovat jih hodijo kmetje od daleč, celo od Radovljice, pa še celo iz bolj oddaljenih krajev, da le zvedo za Franceta Pogačnika.
Narejene so iz jesenovega lesa; to mora biti lep, mehak les, da se rad krivi, in ne sme imeti nobene grče.
Bidovčev France naredi na dan le ene vile, in še to le, če se dobro zavrti, najpomembnejše pa pride šele potem, ko je les že oblikovan. Po dvajset sku-
POGON NA RESNICO ALI PRAVICO
(TT, št. 2/1972)
Ne bi se spuščal v razčlenjevanje obtožb trojice članov LD Otok^l. in zagovarjanje članov omenjene lovske družine, temveč bi rad osvetlil ozadje, zakaj so sploh Janez Avsec, Lojze Martinčič in Franc Kočevar napisali pismo SOB Cerknica in notranjski lovski zvezi, v katerem obtožujejo svojo lovsko družino in svoje lovske tovariše vseh mogočih grehov.
V vsaki družbi, pa naj bo še tako majhna, pride do nesoglasij. Tudi v lovski družin! Otok I. je bilo tako. Vendar smo se mi držali svojih lovskih pravil In poslovnika ter skladno s tem
ukrepali In gospodarili z loviščem po svojih najboljših močeh.
Da nismo dobro gospodarili' in da se nismo držali lovsko gospodarskega načrta, tega nam do sedaj nihče ni dokazal. Zelo si želimo, da bi prišla od kod kaka komisija In vse preiskala.
Zataknilo se je, ko je pred leti tedanji tajnik naše družine Franc Avsec kršil samoupravne pravice članov LD Otok, presegel svoja pooblastila in povzročil družini materialno škodo. Naša družina ni vztrajala, da mora povrniti škodo, temveč ga je izredni občni zbor izključil iz našega članstva. Še prej pa je bil izključen tudi iz LD Rakek. Franc Avsec Je brat enega izmed podpisnikov pisma, Janeza Avseca. Izključeni Franc Avsec je bil svoj čas tudi organ LM, torej poklicni kolega drugega podpisnika prijave, Franca Kočevarja, sedaj zaposlenega na postaji LM v Cerknici. Razumljivo je, da omenjena lovca nista bila zadovoljna z izključitvijo brata oziroma kolega. Lani se je med člani razvedelo, da se želi Franc Avsec, ponovno včlaniti v LD Otok I. Med člani je završalo. Člani družine niso sprejeli predloga njegovega brata Janeza Avseca, in to Iz osnovnega razloga, ker naša pravila tega ne dovoljujejo. Tretjega podpisnika, Lojzeta Martinčiča, je kaznovalo naše disciplinsko sodišče z opominom, ker je na lovu ustrelil srno s šibrami in ne s kroglo, kot določa zakon. S kaznijo ni bil zadovoljen. Še nekaj drugih članov je bilo kaznovanih za prekrške, vendar so kazen brez ugo-
vorov sprejeli. Omenjena trojka pa je napisala prijavo z dokaj šibkimi argumenti in pritegnila vse svoje znance in prijatelje, da so začeli splošno gonjo proti naši osnovni organizaciji.
Ker je Janez Avsec odbornik SOb Cerknica in ker je Franc Kočevar še organ LM v Cerknici, verjetno na SOb Cerknica niso menili, da bi morali legalno obtožiti LD Otok I. in sprožiti postopek, kot ga predvideva zakon, temveč so verjeli svojemu odborniku in organu ljudske milice. In še komu? Rezultat je odločba, s katero nam je odvzeto lovišče. Našemu članstvu je jasno, da gre za osebne obračune in interese. Povzročitelji te gonje so dajali neresnične Izjave. Toda v nečem so se zmotili ...
Osebno sem kot član LD Otok I. in kot občan prepričan, da je postopek proti naši družini nezakonit. In to iz naslednjega razloga: Naša lovska družina ni prejela nikakršnega obvestila, da je proti njej sprožen disciplinski ali kakršenkoli postopek. Na naše pripombe v zvezi s tem nam SOb Cerknica ni niti enkrat odgovorila. Na naša vabila, da skupno pretresemo skupna vprašanja, se ni nihče odzval. Vsi nas obsojajo in mečejo blato po nas. Nikogar pa ni, da bi mu povedali naša stališča, da bi preveril, kaj je resnica In kaj je laž. Formulacija obtožb In lovskih prekrškov je smešna ter strokovno neutemeljena.
V tem sporu se zavzemam za pravično rešitev. Nihče ne more biti obsojen in kaznovan, preden mu krivde
ne dokažejo. Sprašujem se, kdo je poklican, da bi v našem sporu pravično in objektivno razsodil ... Najbolj bolita krivica in bratova klofuta.
Franc Mahne, Grahovo pri Cerknici
VELIKI MILIJONI, MAJHNA SKRB
(TT, št. 2/1972)	\
K sestavku Veliki milijoni, majhna skrb bi pripomnila tole:	Zastopnika
javne varnosti nista novinarke tov. Bernarde Rakovec seznanila s tem, da je bila gotovina Onkološkega inštituta zavarovana s tremi ljudmi, med nji-mi je bil en moški, in z dvema osebnima avtomobiloma. Na njuno trditev, da so bile vse delovne organizacije obveščene, da mora biti spremstvo oboroženo, ponovno trdim, da take okrožnice inštitut ni prejel!
Pri zavarovalnici, kjer imamo zavarovano gotovino, sem se pozanimala. Odgovorili so mi, da njim zadostuje spremstvo ene osebe.
Trenutno je večja nevarnost pri prevozu gotovine prometna nesreča in v tem primeru tudi oboroženo spremstvo nič ne pomaga. Pri nas pa vedno vozi eden pred avtom, ki vozi gotovino, ali za njim.
Ko bo Ljubljana preplavljena s kriminalci, ki nam jih novinarka napoveduje, bomo med prvimi, ki bomo zaslužke delavcev nakazovali na njihove hranilne vloge.
Računovodkinja Onkološkega inštituta
19J
$
Vaš kraj v našem zrcaBu
JAKA JERALA V SVOJI DOMAČI KOVAČIJI: Noben Besničan ne more brez dela, pa zato v svoji domači delavnici počne kako obrtnijo ali umetnijo. Jaka Jerala se najbolje počuti ob železnem nakovalu. Sicer je že upokojen, prej pa je trideset let ob štirih zjutraj vstajal in se vozil delat v jeseniško železarno.
paj jih dene za en teden v stiskalnico in v sušilnico. Pri tem pokuri kubični meter drv in več. In prav v tej črni, osmojeni in ožgani sušilnici nastanejo tisti imenitni ukrivljeni roglji. Za vse drugo je potrebna le sekirica, kriv nož, sveder in porezivnik — pa mojster seveda
Pogačnikove senene vile so narejene tako, kot je treba, »iz klanega lesa. V Kranju na sejmu pa sem videl žagane«.
STRAH KRANJSKE DEŽELE
Besničam še pomnijo pripovedi o slovitem rokovnjaču, ki je domoval v bližnjem gozdu Utcenku. Gospodar hiše, kjer je bila nekoč Bankova krčma, ve povedati, da je prav v tej krčmi pil.
Rokovnjač Dimež s pravim imenom Franc Ziherl, strah kranjske dežele, je živel v prvi polovici devetnajstega stoletja. Imel je kar šestnajst pomagačev.
Besniški župnik Frančišek Serafin Pokorn je v svoji knjigi o Besnici zapisal, da je bil Dimež, »jako pretkan in namazan z vsemi mazili zvijačnosti. Pripoveduje se o njem, da se je večkrat preoblekel, še celo v žensko obleko, da ga niso zasačili. Mnogokrat je celo z orožniki pil v družbi, a ga niso spozna-
li.	Ako je pa slutil, da bi ga utegnili spoznati, jo je hitro popihal, večkrat kar naravnost skozi okno in kmalu nato veselo zaukal v gozdu, kjer se je čutil popolnoma varnega, četudi so bili stražniki nastavljeni na vse strani.
Nekoč pride ravno iz Bankove krčme v pesnici, kjer so se rokovnjači večkrat shajali in svoje zabave imeli, ter gre proti Spodnji Besnici. Nasproti mu pride orožnik, kterega prav pogumno vpraša, če ima kak čik, naj bi mu ga dal. Orožnik mu ga res da, poleg tega pa ga tudi vpraša, ako je danes že kaj Dimeža videl. O, da, odgovarja ta, ni še dolgo tega, odkar sem govoril z njim, ter še pristavi, če dobro stopi, ga lahko prav kmalu dohiti. Tako je Dimež vlekel za nos vse, ki bi ga radi dobili v pest.«
Rokovnjačem so pomagale ženske, ki so brž kako pisano ruto na smreko obesile, kadar so bili na pohodu orožniki. Rokovnjači so se tedaj na hitro poskrili po gozdovih, po zemeljskih votlinah.
ki jih je dosti naokrog, v eni izmed njih so imeli celo kamnito mizo in v kamen vsekane klopi. Besničani so se klatežev bali, čeprav jim niso nič žal e ga storili.
BESNICA ŽIVI ŽE V PRIHODNOSTI
Obe Besnici in zaselki okrog njiju kažejo izrazit kmečki, vaški videz. Tu so še spomeniško zavarovane lesene hiše, celo brunarica, mogočni kmečki domovi, a vsepovsod rastejo velike nove hiše, ki se le slabo podajo kmečki arhitekturi. Na koncu Zgornje Besnice nove hiše preraščajo v zaselek, ki mu pravijo kar Nova vas. V novih hišah pa v starodavnih kmečkih dvorcih, ki so raztreseni ob cesti, še raje pa po vzpetinah nad vasjo, ob gozdu, na prelepih jasah dandanes žive predvsem delavci in uslužbenci, zaposleni večidel v kranjskih tovarnah.
Od Spodnje Besnice do Kranja je šest kilometrov, od Zgornje Besnice do Kranja jih je osem. Zjutraj odpeljeta v Kranj dva polna avtobusa delavcev, za drugo in tretjo izmeno pelje po en avtobus. Da sploh ne govorimo o vseh
tistih, ki se odpeljejo na delo z lastnimi avtomobili!
Vsi ti delavci so večidel rojeni v Besnici, ali pa so se sem priselili iz bližnjih vasi. Vsi žele živeti tu, v Besnici, zato si prav tu postavljajo tudi hiše, komaj da je kdo, ki si želi preseliti se v Kranj.
Besnica je tako nehote in nenačrtno postala moderno spalno naselje, kakršna urbanisti umetno načrtujejo v bližini industrijskih mest. Besnica živi že v prihodnosti. Kmečki videz in preostanki vaške družabnosti dajejo modernemu delavskemu naselju tisto, česar urbanisti ne morejo dati umetnim spalnim naseljem. Kaj je lepšega kot to, da se lahko delavec po napornem delu v tovarni vrne v zdravo in neonesna-ženo naravno okolje, v zelenilo gozdov in travnikov, v kraj, kjer je še doma tišina, kjer ni bencinskega izpuha, kjer je navsezadnje na vaški poti še mogoče stopiti — na konjsko figo ali na kravjek. In kjer je še mogoče globoko vdihniti zrak, ne da bi se bal, da bi hkrati vdihoval najrazličnejše strupe.
Spalno naselje ni več kmečka vas. Stara vaška družabnost je večidel zamrla. Kaj pa se obeta novega?
Janez Balanč, devetintridesetletni predsednik besniške krajevne skupnosti sicer pa gumarski mojster, zaposlen v Kranju, pravi takole:
»Kraj bomo olepšali, kolikor se da. Spomladi začnemo postavljati novo šo-
lo.	Uredili bomo tudi pet pokritih postajališč za avtobuse. Potekajo zadnje priprave za poživitev dela mladine in Partizana, ki sta sedaj toliko kot razpuščena. Nekje v naselju bi radi sezidali tudi kopališče, čeprav še ne vemo natanko, kje. Razmišljamo tudi, kje naj bi bila smučarska vlečnica, a ne najdemo pravega terena v bližini vasi; ne bi pa je radi imeli predaleč.«
Denar za nekatere teh načrtov bo dal krajevni samoprispevek Besničani se torej zavedajo, da je prihodnost odvisna predvsem od njih samih.
VRTILJAK
• Iz matičnih knjig v Besnici je razvidno, da so v prejšnjih stoletjih posamezni Besničani učakali hudo visoko starost. Med leti 1657 in 1778 je umrlo kar 32 Besničanov, ki so dočakali devetdeset let in več, nekateri tudi več kot sto let. Tomaž Sorčan je živel celo 107 let, N. Štular pa 105 let. Besniški kronist Pokorn je že leta 1909 menil, da »besniški rod peša v svoji moči. Mnogo temu je krivo gotovo neredno živ ljenje, pa tudi žganjepitje, in kaj, ako ni tudi to, da se preveč v sorodstvu može in ženijo?«
• Blizu vasi so Rimske toplice, kot jim pravijo. Izvirek ima v resnici 20 do 25 stopinj Celzija. Včasih so perice tam prale tudi pozimi. Voda je menda mineralna, .zdravilna.
• Nekoč so daleč naokrog sloveli besniški tkalci platna. V prejšnjem stoletju jih je bilo še šestnajst, med njimi
šest gruntarjev, pred prvo vojno jih je bilo še osem. Zadnja tkalca Gašper Mohorič in Peter Eržen sta umolknila šele pred leti. Nekateri so hodili tkat tudi na Koroško. Iz lanu so izdelovali belo platno, pražnje za lepša oblačila in hodnik za delovna oblačila. Dandanes imajo v Besnici le še rjuhe iz domačega platna. Včasih So nosili platnene celo hlače, platno so nosili barvat v Kranj. Pobarvali so ga v črno ali modro, za srajce pa so platno belili na soncu. Sin Gašperja Mohoriča še hrani na podstrašju statve, celo dvoje. Takole pravi: »Ko je bil oče še živ, so jih hoteli odkupiti za muzej. Je bil hud in je rekel, kaj bomo to dajali od hiše! Sedaj se nihče ne zanima zanje, samo v napoto so. Enkrat jih bom požgal.«
• Tine Sušnik, sedeminšestdeset-letni kmet, je hud na radio: »Mene najbolj šport zanima: nogomet, košarka, hokej, vse. Zvečer pa grem spat in tako ne zvem rezultatov Sprašujem, zakaj ne bi zjutraj pri radijskih poročilih povedali še rezultatov tekem prejšnjega dne. Ali bi bilo to tako težko?«
• V hiši »pri Pisovc«, ki je stara 240 let, narejena iz brun in spomeniško zavarovana, so pred več kot sto leti v prostem času izdelovali cerkvene ure. Eno samo so delali tudi po dve leti. Gospodar je bil organist in je tudi sam naredil harmonij.
• Ena ljubezen Besničanov pa je razvidna že na prvi pogled. Prav pred vsako hišo je mogoče v tem zimskem času videti ptičnico, pred nekaterimi celo dve ali tri. Ptiči v Besnici ne umirajo od gladu. Ponekod vise tudi ptičnice, namenjene za gnezda škorcem.
• Besnica se je marsikateremu človeku tako priljubila, da je še in še zahajal vanjo in pisal o njej. Prvi je to storil domači župnik Pokom, v novejšem času veliko piše o Besnici krgnjski kustos Črtomir Zorec, veliko piše tudi domačin Franc Kozjek, ki je star že blizu osemdeset let in živi v čačku v Srbiji, domov pa prihaja le na obiske. Ob začetku vojne je kot železniški kontrolor služboval na Štajerskem, od tam pa so ga Nemci skupaj z družino preselili v Srbijo. V čačku je našel svojo dmgo domovino.
• Kogar posebej zanima Besnica, naj se napoti v kranjski muzej, kjer je prav sedaj odprta razstava o besniški materialni kulturi. Poleg bogatega fotografskega gradiva bo lahko videl tudi lončene steklenice za kis, deže za zaseko, lopar za vlaganje kruha v peč, burklje, lončeno posodje, bakren kotel za kuhanje štrukljev, »cajnco« za nabiranje gozdnih sadežev, ovčji meh za moko, »ta doug stou«, samotežne sani, besniško domače platno in še vse drugo, kar sta še pred kratkim rabila besniški gospodar in gospodinja. Razstava, ki bo prišla Kranjčanom več kot prav, saj pravijo, da marsikateri Kranjčan še ni stopil v besniško dolino, čeprav jo ima tik pred nosom
JANEZ KAJZER
DARILO IZ VSEGA SRCA
V
Ur*
9
»Spoštovani! V kratkem boste prejeli od mene petdeset tisočakov. Polovico denarja sem namenila ljubljanskim revežem, ki smo jih videli na televiziji, drugo polovico pa za onkološko kliniko. Poslala bi tja, pa sem zgubila naslov, zato vas prosim, da bi eden od vas denar poslal tja. Prosim vas, da mojega imena nikjer ne imenujete.*
Tako nam je pisala tovarišica iz Hrastnika. Njeno imen bomo na njeno željo zamolčali.
Njena želja je medtem že izpolnjena. Pol denarja smo poslali za onkološko bolnišico, pol denarja pa smo izročili revni družini v ljubljanski »Sibiriji*, saj smo ugotovili, da je darovalka gledala na televiziji prav Pogačnikov film o revščini v tem barakar-
skem obmestnem naselju Ljubljane. Darovalki lahko zagotovimo, da je prišel denar v prave roke, saj so starši omenjene družine invalida, njuni otroci pa vsi bolni.
Kaj naj še zapišemo? Ne poznamo darovalke, ki želi ostati neznana. Po pismu sodeč ni milijonarka, vse prej kot to, darovano vsoto si Je odtrgala od skromnega zaslužka, ali od pokojnine, da bi po svojih močeh pomagala tam, kjer je najbolj nujno. Redka plemenitost sredi splošne sle po denarju, udobju, tehnizacijil
A vendarle ne tako redka, saj se večkrat zgodi, da kak bralec, brez spodbude v časopisu, brez organizirane akcije, skuša pomagati revnim, o katerih bere.
Darilo iz vsega srca! Hvala!
nTLMt
A
mm
JEZA
EVROP
BRITANSKA VLADA JE NEPRIČAKOVANO OBJAVILA VLADNE ARHIVE ZA SKORAJ VSE VOJNO OBDOBJE
'
I
DE GAULLE MED DRUGO SVETOVNO VOJNO: Churchill je rekel in Imel pri tem v mislih de Gaulla: »Od vseh križev se najbolj bojim lorenskega križa.«
LONDON, januarja — Z novim letom je britanska vlada objavila britanske vladne arhive za obdobje od januarja 1941 do poletja 1945, ko so bile v Britaniji povojne volitve in je Churchillovo koalicijsko vlado zamenjala laburistična vlada pod vodstvom Clementa At-tleeja. Objava vladnih arhivov za celo vojno obdobje — ali skoraj vse vojno obdobje — je nenavadna. V Britaniji velja pravilo, da po preteku trideset let objavijo vladne arhive za vsako leto posebej. Po tem pravilu bi morali s 1. januarjem 1972 objaviti arhive za leto 1941, toda to pot so napravili izjemo. Sklenili so, da bodo hkrati objavili arhive za vsa nadaljnja leta do konca druge svetovne vojne.
Zgodovinarji in vsi tisti, ki utegnejo in se zanimajo, bodo lahko zdaj brskali po 950 zvezkih, ki vsebujejo zapisnike o dejavnosti in politiki vlade. Poleg tega so javnosti zdaj dostopni nešteti zapisniki in spomenice vojne vlade, ki dopolnjujejo prvih 950 zvezkov. Čez nekaj dni pa bodo prišli na svetlo vojni zapisniki raznih ministrstev, predvsem korespondenca Poreign Offioea, ki je izredno bogata.
Prvi so začeli paberkovati po tej »gori papirja« novinarji, ki so že pobrali nekaj »ocvirkov«, še več pa jih bodo gotovo našli, ko bodo zgodovinarji temeljito ugriznili v ta zalogaj.
Iz objavljenih dokumentov je med drugim razvidno, da je bil Churchill v hudem strahu za Sovjetsko zvezo, ki jo je napadel Hitler 22. junija 1941. Britanski premier se je bal, da se bo SZ bodisi sesula ali da bo v nekaj mesecih sklenila separatni mir z Nemčijo. V tem primeru bi se Britanija znašla v zares težavnem položaju, ker ZDA takrat še niso stopile v vojno.
O tem sta se resno pogovarjala Roosevelt in Churchill avgusta 1941 na bojni ladji v bližini Nevvfoundlanda, kjer sta tudi skovala svojo Atlantsko listino. Churchill je o tem pogovoru poročal svoji vladi, toda poročilo je bilo tako zaupne narave, da ga niso smeli prebrati niti vsi ožji člani kabineta, ki so sicer imeli pravico prebirati vse vladne zapisnike in spomenice.
Toda Roosevelt se je bil očitno odločil, da bo Spravil ZDA v vojno — je poročal Churchill. »Če bi sprožil vprašanje vojne ali miru pred kongresom, bi se razprava vlekla tri mesece. Predsednik je rekel, da se bo vojskoval, a da ne bo napovedal vojne, in da bo postajal čedalje bolj izzivalen. Če Nemcem to ne bo všeč, naj napadejo ameriške sile. „
Toda po napadu japonskega letalstva na Pearl Harbor decembra 1941 Američanov ni bilo treba več siliti, naj stopijo v vojno.
Atlantski listina je sicer povzročala nekaj manjših težav britanski vladi, ker je govorila o pravici narodov do samoodločbe. Minister za kolonije lord Moyne se je spraševal, kako bi to utegnilo prizadeti britanske kolonije, toda vlada je razsodila, »da je atlantska listina namenjena evropskim narodom, ki jih mislimo osvoboditi nacistične tiranije, ni pa pristojna za notranje zadeve britanskega imperija«.
»LORENSKI KRIŽ«
Med najbolj zanimivimi pravkar objavljenimi dokumenti so gotovo tisti, ki
govorijo o odnosih med de Gaullom in britansko vlado. Ti odnosi niso bili nikdar posebno dobri, včasih pa so bili naravnost sovražni. Znana je Churchillova domislica, da je izmed vseh križev najteže prenašal lorenskega, to je de Gaulla, toda tudi de Gaulle je imel dovolj razlogov za jezo in nezaupanje.
Šestega junija 1942 je de Gaulle s tajno brzojavko opozoril svoje tri generale — Catrouxa, Leclerca in de Larmi-nata — da prekinja odnose z Britanijo in Ameriko in da se morajo Svobodni Francozi združiti proti vsem drugim.
Brzojavka je prišla v britanske roke v Kairu, poleg tega pa so vsi trije generali nemudoma obvestili Britance o vsebini brzojavke. Spor je nekako izgladil takratni zunanji minister Eden O tem poroča Churchill v posebnem dokumentu, ki ga je razdelil članom svoje vlade šest dni pred invazijo v Normandiji junija 1944. V tem dokumentu opisuje viharne odnose med britansko vlado in de Gaullom.
Prvi hujši spor je nastal že julija 1941, ko so se francoske vichyjske sile v Siriji vdale Britancem. De Gaulle je bil ogorčen nad blagimi pogoji, ki so jih Britanci dali vichyjskim voditeljem, in je imel premirje v Siriji za izdajstvo Francije.
Po zgladitvi tega spora so bili odnosi v drugi polovici 1941 dokaj znosni. Toda na božični večer 1941 so svobodne francoske pomorske sile zasedle otoka St. Pierre in Miquelon. čeprav je bila ta operacija planirana že prej, je niso izvedli zaradi ugovorov ameriške vlade, ki se je bala za svoje odnose z Vichy-jem. De Gaulle se je zaradi te operacije, a tudi zaradi drugih razlogov, močno zameril Američanom, ki so poskušali vse, da bi ga spodnesli.
TEHERAN IN JALTA
Na teheranski konferenci (november 19431 so govorili v glavnem o ozemljih, na jaltski konferenci (februar 1945) so odločali o usodi narodov, predvsem Poljakov. Kaže, da je samo Stalin že v Teheranu vedel, kaj hoče, in današnja meja med dvema Nemčijama je približno tam, kjer jo je bil on začrtal.
O Teheranu in Jalti je bilo veliko zapisanega, a je Kljub temu izredno zanimivo brati Churchillovo poročilo z jaltske konference. (Glavno gradivo o jaltski konferenci je med listinami Foreign Officea.) Churchill se je zelo zadovoljen vrnil z Jalte. Prepričan je bil, da zeli (premier Stalin) dobro svetu in Podjski. Prepričan je tudi bil, da ne bo nobene zamere v Rusiji zaradi priprav »na svobodne in poštene volitve« na Poljskem. Člankar v »Guardianu« piše, da se je Churchill kmalu razočaral. Očitno je — pravi člankar — da sta Churchill iri Stalin vsak po svoje tolmačila »svobodne valitve« in kdo jih bo »aranžiral«.
Koliko je bil Churchill iskreno razočaran, je sporno vprašanje. Moža, ki sta enako cinično delila vplive po odstotkih nad celimi narodi na sestanku oktobra 1944 v Moskvi, sta bila gotovo enako brez iluzij (Britanija v Grčiji 90 odstotkov vpliva, Sovjetska zveza v Romuniji 90 odstotkov, v Bolgariji 75 odstotkov, Jugoslavija se je odrezala s slavnim »fifty-fifty«).
Toda to so znane zadeve. Zanimivo se jih je spomniti zato, ker kažejo, da je bilo Churchillovo poznejše razočaranje
nad Stalinom kvečjemu Jeza, ker Je oni v Kremlju dobil več. kakor sta se bila zmenila.
Toda prisluhnimo delu Churchillovega poročila z Jalte, ki zgovorno odkriva, zakaj je bil tako zadovoljen (kljub poznejšemu razočaranju):
»On (Churchill) nima prav nobenih pomislekov, ko trdi, da je bil premier Stalin iskren. On (Churchill) ima trden občutek, da bi Rusi radi živeli v slogi z angleško govorečima demokracijama ... Premier Stalin je oseba, ki ima veliko oblast in mu popolnoma zaupam .. Kar zadeva Grčijo (kjer je Britanija z vojsko zatirala partizansko gibanje), rusko stališče ni moglo biti bolj zadovoljivo,« nadaljuje Churchill poročilo vladi. »Premier Stalin ni niti z besedico omenil, da kritizira našo politiko... Premier Stalin nadvse vestno spoštuje naš položaj v Grčiji... (Churchill) je zvedel, da so odposlanca, ki so ga poslali grški komunisti v ZSSR, najprej vtaknili v hišni zapor, nato pa poslali nazaj. V sovjetskem tisku se ni nikoli pojavila niti sled kritike in vedenje Rusov v tej zadevi ga je utrdilo v prepričanju (Churchillovem prepričanju), da se Rusi držijo dogovora, kadar ga sklenejo.«
KAJ NAREDITI S HITLERJEM?
Med pravkar objavljenimi listinami so tudi zapisniki z vladnih sej kak mesec pred koncem vojne, na katerih so ministri na dolgo in široko razglabljali, kaj storiti z nacističnimi in fašističnimi vojnimi zločinci, predvsem s Hitlerjem in Mussolinijem.
Lord kancler vikont Simon je sestavil memorandum, v katerem je v bistvu predlagal, da bi bilo treba Hitlerja, Mussolinija in druge vojne zločince po identifikaciji — ustreliti. Mednarodno sodišče, za katero sta se ogrevali Amerika in Sovjetska zveza, bi bilo izguba časa in bi se močno zavleklo. Nekdo je celo pripomnil, da bi se utegnilo javno mnenje sprevreči. (Ta bojazen se je pokazala kot popolnoma neutemeljena ne samo v evropskih deželah, ki so jih okupirali Nemci, ampak tudi v Britaniji.) Skratka, lord kancler je praktično predlagal, da bi vojne zločince najprej postreljali in se potem pravdali, kclo je bil večji zločinec.
Churchill, ki je imel zmeraj smisel za zgodovino, posebno angleško, je prišel na dan z zakonom, ki je veljal za tudorsko dinastijo v Angliji. Po tem zakonu je lahko vsakdo ubil človeka, ki so ga razglasili za državnega oziroma kraljevega sovražnika.
Nekaj tednov pozneje je feldmaršal Montgomery podal britanski vladi tajno pismo, ki ga je naslovil nanj eden izmed glavnih vojnih zločincev Joachim von Ribbentrop pred smrtjo. Pismo je bilo v bistvu zmeden Ribbentropov zagovor v senci vešal. Ribbentrop je napisal, da niso ne on ne večina njegovih kolegov vedeli za to, kaj se dogaja v koncentracijskih taboriščih. »Vsak spodoben Nemec bo tako bot jaz obžaloval taka dejanja «
AMERIČANI V BRITANIJI
Leta 1942 so ameriški vojaki začeli prihajati v Britanijo in vsi niso bili bele polti. Med njimi je bilo dosti črncev, ki so bili pogostokrat zapostavljeni. Dogajale so se razne nevšečnosti, a tudi hujše reči. Sprva so Angleži vabili ameriške vojake ne glede na barvo polti, kar je povzročalo »mučne« položaje.
Pomočnik vojnega ministra James Grigg je napisal spomenico, ki naj bi »vzgojno« vplivala na britanske vojake posebno članice ženskih pomožnih teritorialnih enot. Britanske državne ustanove so bile v hudi zagati, Itako naj pojasnijo britanskim vojakom in javnosti dejstvo, da so na svetu tudi črni ljudje. Neki vojaški odbor je spesnil tole mojstrovino, ki je tajno krožila med višjimi britanskimi oficirji:
«... Jug v ZDA je na pol tropski kjer je težaško delo bolj primerno za barvastega človeka... Beli prebivalci še zmeraj gledajo na črnce kot na otroke za katere so moralno dogovorni, črnci kot otroci vzbujajo v človeku ljubezen in občudovanje, vendar ne veljajo kot enakopravni belim moškim in ženskam kakor tudi otroci niso enakopravni odraslim.«
Ta okrožnica vsebuje tudi praktične nasvete, kako se izogniti »mučnim situacijam«. Za bele ženske je najbolje, da jih ne vidijo v družbi s črncem. Prišlo je tudi do incidentov, ker so dobronamerne osebe hkrati povabile bele in črne ameriške vojake na svoje domove.
Philip Hovvard jedko pripominja v »Timesu«: »Britanska vlada je sklenila da se bo obrnila na tisk, naj sploh ne omenja tega dokumenta, češ da ,se bomo tako najlaže izognili nezaželeni pub liciteti oziroma sleherni publiciteti, kar si pravzaprav želim.o’. Verjetno je vlada mislila — zaključuje pisec — da odmevi na take uradne nasvete o segregaciji ne bi bili posebno spodbudni za črnce, ki so se šli bojevat za zaveznike proti Hitlerjevi rasi gospodar::'
BOŽIDAR PAHOR
VELIKO HREPENENJE V MALIH OGLASIH (2)
. usomvuau
LUBEZENSKO
'%*_
ŽEJO
SLOVENCEV
»Si
/
Kot smo videli v prvem sestavku, osamljenost ne izbira svojih žrtev po letih. Kljub temu smo pri našem poskusu postavili spodnjo mejo nekako pri sedemnajstih letih, zgornje pa sploh ne.
Pri nalogi, ki smo si jo naložili, smo želeli upoštevati vsa starostna obdobja našega prebivalstva, osvetliti problematiko s stališča obeh spolov in končno ugotoviti, kdo in koliko ljudi se odzove na različne ljubezenske zahteve.
Te zahteve so bile:
— mladostno neseksualno prijateljstvo,
— izrazito seksualno razmerje brez drugih globljih namenov ali vezi,
— prijateljstvo na podlagi obojestranskega skupnega zanimanja (ljubitelja umetnosti na primer),
— ljubezen, ki se ne ustraši žrtev,
— ljubezen v zrelih letih ali upokojenska ljubezen in
— kupljiva ljubezen.
Nismo upoštevali želja, ki pod krinko ljubezni skušajo zadovoljiti kake svoje materialne potrebe, ne skupinskega seksa ali zamenjave partnerjev. Prvo in drugo nima z osamljenostjo nobenega opravka. Hoteli smo kolikor mogoče ostati pri čustvih.
Naša sodelavca, kii sta iskala partnerja za »mladostno neseksualno prijateljstvo«, sta dala v časopis taka oglasa:
SEDEMNAJST LET imam. Boječ sem in zelo osamljen. Svet se mi zdi grob in krut. Ali bi mi katera lahko pomagala znajti se v njcim? Ponudbe pod »Morda mi lahko pomagaš«.
In ona.
NIMAM STARŠEV in ne vem, kaj je to topel dom. Iščem prijatelja, kateremu bi lahko vse zaupala in bi mi dal ob čutek varnosti. Ponudbe pod »Sedemnajstletna«.
Oba oglasa sta torej taka. da je spolnost Vsaj pri približanju ločena. Pričakovali smo namreč, da se bo mladi deklici skušal približati tudi kak volk v ovčjem kožuhu. Upali smo, da mu bomo lahko slekli kožuh.
SEDEMNAJSTLETNICA
Sedemnajstletnik je dobil dve pismi. Obe sta zelo ljubeznivo napisani. Posebno ljubko je pismo s simpatično pi savo:
Spoštovani!
Ko sem prišla do oglasa osamljenosti, se je tudi v meni prebudila osamljenost.
Čeprav setm še mlado dekle, saj sem stara komaj 17 let, bi si želela prijatelja. Res poštenega in iskrenega prijatelja.
Sem mirne in tihe narave, nekoliko vase zaprta. Družba prijateljic me ne pritegne.
Mlada sem še in tako kot pn mo.uh sovrstnicah se tudi v meni prebuja želja oo prijateljstvu.
Vendar pa ne bi rada zapravita svoje mladosti, ki le enkrat cveti.
Ne zidam si gradov v oblake, ki se lahko slej ko prej porušijo, a vendar ni grdo, če ima človek prijatelja, kateremu lahko zaupa svoje skrivnosti.
Ce ste enakih misli pa mi odpišite! S prisrčnimi pozdravi vas pozdravlja
Jožica Oven (sledi popoln naslov)
Sedemnajstletnik je našel simpatič no bitje svoje starosti, ki bi mu bilo pripravljeno moralno stati ob strani. Lahko pa ugotovimo, da pri starejšem ženskem svetu ni zbudil kakih materinskih instinktov. Najbrž zaradi tega, ker je mladenič pri sedemnajstih letih v dobi ekspanzije in prepotentnosti in tako javkanje na pomoč, kot ga beremo v oglasu našega sedemnajstletnika, ni niti logično niti normalno in verjetno daje vtis skonstruiranosti.
Pri oglasu sedemnajstletnice smo ugotovili, da je ljudi, ki pišejo prvič, kar precej. Kar osem piseim .je dobila od ponudnikov, ki sploh ne vedo, da pisma dobi oglaševalec v roko. Pišejo uredniku:
Cenieni tovariš urednik!
Prosim vas, da posredujete moj na slov dekletu, katera je dala oglas pod šifro »sedemnajstletna«.
S tovariškimi pozdravi
Marjan Kosina
P. S
Ce je za posredovanje naslova treba kaj plačati, vas prosim, da ga potem ne posr»1ujete. To pa zato ne, ker sem študent, brez vsakega denarja.
Prosim, da to razumete!
Eden izmed teh kratko malo zahteva, da urednik objavi naslov dekleta v časopisu.
Po poklicih bi imela sedemnajstletnica pisano izbiro.-*Oglasili so se trije vojaki, deset študentov, šest »vodilnih poklicev«, šest kmetovalcev, trije zdomci, en brezposelem vodovodni inštalater, dva upokojenca, trije »dobro stoječi« gospodje z družino, dve mami, ki me-, nita, da bi bila sedemnajstletnica ravno pravšnja za njuna sinova, in še vrsta drugih poklicev, med niimj je tudi »sestavUalec mozaikov«
Po obliki pisem in slovenščini v njih
bi človek odrekel verodostojnost trem študentom in enemu »vodilnemu«.
Najbolj zanimiva oseba, ki se je oglasila sedemnajstletnici (zanimiva s psihološkega stališča), je »poklicni od-govarjalec na ljubezenske oglase«. Odgovoril je namreč na vse naše ženske oglase, razen »upokojenki« in »vdovi s tremi otroki«. Toda o njem pozneje.
Sedemnajstletnico čaka takoj štirinajst hiš, osemnajst stanovanj in sedemindvajset avtomobilov.
Ce ji je Slovenija premajhna, lahko takoj odpotuje v Avstralijo, Nemčijo ali Švico.
Vsekakor lepe možnosti.
Predvsem pa je treba poudariti, da je presenetljivo veliko odgovorov zelo resno in čustveno sestavljenih. Nekaj fantov je celo posebej poudarilo, da ji ne pišejo zato, ker pričakujejo ljubezensko zvezo z njo, in bi želeli biti pri-jateljd z njo tudi, če se njeno srce »odloči za koga drugega«.
Oskrbnik neke koče si očitno prijetno krajša čas. Z vajeno pisavo — gotovo vsako soboto napiše celo vrsto tak’h pisem — je v naglici vrgel na papir:
Draga deklica!
Mogoče bi si želela srečati z menoj na mojem domu. Doma sem tam, kjer je mnogo sonca, visokih planin in žuborečih potokov.
Sem črnolas, vitke postave in nežnega obraza.
Povabim vas v moje gostišče. Odpišite kmalu, kdaj bi me lahko obiskala.
Nežen pozdrav od Frenka
»Veselemu« upokojencu se je rahlo tresla roka, ko ji je pisal:
Ce rabiš roko, ki bi te vodila, se oglasi pri meni. Sem sam s stanovanjem itd...
Sem starejši in bi ti rad pomagal, seveda če nisi avanturistka.
Ce pa si, se oglasi še prej. Imam mladega prijatelja, ki je sam in zelo navihan. Malo mu boš gospodinjila, pa te bo vzdrževal.
Zdaj izbiraj med enim resnim, solidnim in enim navihanim. No, pa velik lump ni, ker ti ga drugače ne bi sve’ toval. Pridi dopoldan. Takrat sem vedno sam doma.
Lep pozdrav in nasvidenje
Tine Koželj (popoln naslov)
CISTA RESNICA V ORANŽNEM
Eden izmed poročenih ponudnikov piše seveda anonimno:
Spoštovana tovarišica!
Cisto slučajno in nekoliko pozno sem opazil vaš oglas. Ce je tako, kot pišete, Vam ponudim čisto resnico, varnost in zadovoljstvo.
Sem dosti starejši od vas. Morda pa je prav to porok za vaše zadovoljstvo in veselje.
Vse vam bi rad povedal ustmeno in vas prosim, če pridete v petek ob sedemnajsti uri pred muzej na Prešernovi cesti. Opazili boste oranžen avto, vi pa prosim imejte v rokah kak časopis.
Lep pozdrav
Naša sodelavka je seveda šla pred Muzej in posnela na magnetofon zanimiv pogovor. Objavili ga bomo. Pri tem ni treba posebej poudariti, da je pri vsakem podatku anpnimnost zagotovljena. Imena, kjeT so, so seveda izmišljena.
Oglas sedemnajstletnice, kot vse kaže, res daje vtis, da ga je dalo krhko, neizkušeno dekle. Poleg moških, ki so pisali, kot da vohajo svežo kost (ni jih bilo veliko), so pisali dekletu tudi tisti, ki jo zaradi neizkušenosti svarijo.
Študent Stojan piše:
Draga neznana deklica!
Ne poznam te in ničesar ne vem o tebi, a če lahko storim za tebe karkoli dobrega, bom to naredil!
Vem, da imaš 17 let. Nekatera dekleta so pri teh letih že izkušena. Imela so že veliko fantov. Spoznajo se na spolnost, ljubezen. Druge pa se s temi stvarmi še ne ukvarjajo. Ker ne vem, kakšno dekle si, koliko izkušenj imaš, bi te rad posvaril.
Vem, da boš dobila veliko ponudb na svoj oglas. Vem, da se bodo javili ljudje, ki bodo skušali zlorabiti tvoj položaj, ko si sama, brez staršev. Spravili te bodo še v težjega. Previdna moraš biti. Najbolj pa do ljudi, katerih obljube so sladke kot med. Za tem se skriva nekaj čisto drugega.
Pismo Janeta Brazde pa je kar ganljivo:
Ne vem, res ne vem, ali boste moje pismo sprejeli kot resnično željo do poznanstva, ali pa kot poskus lažnega osvajanja. To prepuščam vam. Toda priznati moram: kar strah me je, da ne boste dovolj razmislili o ponudbah, ki jih boste dobili in se morda odločili za nekoga, ki zna pisati romantična pisma, ki vam bo obljubljal vse: denar in lepo, sladko življenje, imej bo pa drugačen namen.
Dva koraka sta: eden v srečo, eden katastrofo, razočaranje, propast.
Želim vam povedati še to, da sem se vzgojil v poštenega delovnega človeka.
Vaš oglas bo marsikdo izkoristil kot svojo edino šanso, da vas pridobi, da mu zaupate, da dobi od vas tisto, kar si marsikateri moški želi. Mislim, da me razumete, na kaj mislim. P omojem pisanju mislite, da sem starokopitnem? Ne, ni tako. Sem mlad fant, želim si srečen dom, želim si ženo, tako, kot jo zaslužim. Sam sem na svetu, brez očeta, brez mame in brez sorodnikov.
Ti moji stavki ne pomenijo ponudbe za poroko, ne. Pripovedujem vam nekaj o sebi in svojih željah.
Seveda pa ne bi imel nič proti, če bi se odločila za najino poznanstvo. Imam namreč občutek, da bi vam lahko pomagal, da bi vam lahko dal kaa-šen dober nasvet. Človek mora najprej spoznati, potem odločati.
Po samenp oglasu čutim, da si želite tisto, kar si jaz želim — topel dOm.
Toda, povedati vam moram, da nisem dolgolasec, ne nosim pisanih oblek. Veliko deklet danes gleda predvsem na to. Oprostite, morda sem vas užalil pa saj mi boste sporočili, kako ste se odločili.
Želel bi, da bi ostala prijatelja tudi vnaprej. Oglasite se mi kaj tudi takrat, ko se boste odločili za drugega. Rad vam bom pomagal, če bo to v mojih močeh, še enkrat lep pozdrav
Jane Brazda
MAKO SAJKO PRIHODNJIČ: KAKO MATERE IŠČEJO ŽENE ZA SVOJE SINOVE
— več zve!
II
m
WJ8«L
SPRAVITI
VZHOD
IN
ZAHOD
POLITIČNO NASPROTJE MED VZHODOM IN ZAHODOM NI OD VČERAJ. TAKOJ PO RAZCEPU RIMSKEGA CESARSTVA STA Sl RIM IN BIZANC POKAZALA ZOBE. A ŽE SO VZNIKLI PRVI POSKUSI »DIA LOGA«
Na cuctno pot se je odpravil Luit-prand, škof iz Cremone! V sovražni Bizanc je hitel prosit cesarja Nikeforja Fokasa, naj da sinu svojega velikega tekmeca cesarja Otona v zamož svojo hčerko. V tistih časih so se razprtije med državami pač zgladile s poroko; bizantinska princesa bi poleg sprave med vzhodnim in zahodnim delom nekdanjega rimskega cesarstva prinesla možu še bogato doto; ozemlje Velike Grčije, katere meje so tedaj segale čez Otrant-ska vrata v južno Italijo.
Kakor da bi dandanes ameriški predsednik zahteval od sovjetskega prezidija, naj mu v potrdilo pomiritve in prekinitve hladne vojne prepusti vpliv v državah varšavskega pakta.
POSLANIK JE RAZOČARAN
2iv krst ni pričakoval visokega gosta, ko se je škof 4. junija 968 izkrcal v »mestu pod božjim varstvom«! O, pač: pred Zlatimi vra ti so ga ustavili cariniki in moral je stopi cati ure in ure na dežju, preden so ga spustili naprej. A tedaj, ko je z vzdihom olaj-lišanja skočil v sedlo, so planili nanj, ga potegnili na tla in mu zaplenili konja. Zakaj? Nimajo pojma, tak je pač ukazi In poslanik svetega rimsko-germanskega cesarstva je moral peš odcapljati v Marmorno palačo, ki so mu jo določili za bivanje.
Palačo! Kamnito podrtijo, v kateri sta dež in veter vsakdanja gosta, pohištvo plesnivo, jedi neokusne, vino kislo ko vrisk. Vodo škof kupuje od cestnih raznašal cev, a po vrtoglavi ceni, kajti tudi ti dobavitelji imajo natančna navodila dvora, ki kar noče določiti poslaniku dneva in ure sprejema. Nazadnje se ga le usmilijo: v Sveti palači ga pričakujejo na binkoštno soboto ob dveh.
Prejšnjo noč Je nevihta spremenila ulice Bizanca v blatne hudournike in ker konja ali kočije za njegovo ekselenco v mestu ni bilo, Je moral škof poldrugo uro bresti p j lužah, da se je prebil do zastraženih vrat vladne palače. A spet ga niso hoteli pustiti naprej. Zakaj? Tega ne vedo, tak je pač ukaz. Sele po neskončnem pogajanju in angelski potrpežljivosti neeaželemega gosta so sa vrati odprla.
POSLANIK JE ZAVRNJEN
Namesto baslleusa, se pravi cesarja, je Luitpranda 6prejel njegov brat, ki je name sto pozdrava bruhnil v smeh, ko je zagledal pred sabo škofa, blatnega od peta do glave. In že ga je robato vprašal:
»Kako kaniš na jutrišnjem sprejemu pred basileusom imenovati svojega gospodarja?«
»Kako neki, kot cesarja!« je odvrnil Luitprand.
Ob teh besedah je Bizantinec pobesnel:
»Na svetu je le en cesar!« je zavpiil. »In sicer cesar v Sveti palači. Tvoj gospodar pa je kvečjemu kralj, eden izmed teh številnih barbarskih princev, ki jim mi izkazujemo veliko čast, ker blagovolimo sprejeti njihovega predstavnika!«
In nato je vstal ter odšel. Zares lepi obe ti za naslednji dan!
Bila Je binkoštna nedelja in poslanika z Zahoda so prav na hitro odpravili. Ko je ležč pred slovitim zlatim prestolom skušal izjecljati uglajeni govor, ki si ga je bil pripravil, se je nanj vsula toča žaljivk in groženj.
»Oton je navaden izdajalec in lopov!« je grmel basileus. »Drago ga bo stalo, ker se je polastil dveh tretjin Italije in si poželel ša Velike Grčije!«
S tem je bilo »sprejema« konec ...
POSLANIK JE OGORČEN
Ubogi Luitprand! K sreči je imel pisateljsko žilico in si je dal duška, ko je prc lil svoja ranjena čustva v pismenke. Prav nič krščansko ni opisal cesarja Nikeforja.
»Predstavljajte si,« beremo v njegovih zapiskih, »pigmejca z veliko betico, mišjimi očesci, dolgim gnusnim vratom; gosti lasje mu dajejo videz prašiča, polt njegovega obraza je polt Etiopca in .človek ga ne bi rad Srečal sredi noči na samem. Povrhu ima napihnjen trebuh, mršave boke, veliko predolga stegna, veliko prekratke noge in velikanska stopala ... In vendar, ko je prijezdil na konju, podoben plazeči se pošasti, je zbor pel:
,Tu je zvezda danica! Nosilec luči vstaja! Njegov pogled izžareva žarke sonca!
Kako pravičneje bi bilo, če bi peli:
.Ugasel ogorek, stari norec, lažniv kot stara baba, grd kot satir, o, ti meh, o, ti nečisti, o, ti kocinasti barbar, razcapanec, o, ti nesramni, kosmati in robavsasti Ober!’«
Zares prijazno!
Zvečer Je bila neka svečanost, na katero
so povabili tudi Luitpranda. Toda posadili so ga šele na petnajsto mesto in med razkošno večerjo, ki pa je poslaniku prav malo teknila, ga je Nikefor kar naprej zbadal: »Kdo ste pravzaprav vi, Franki? Saj niste niti Rimljani, kvečjemu Langobardi!«
škof je nazadnje izvgubll živce in jih je bizantinski druščini napel take, da so ga pri priči prijeli in ga vrgli na cesto. Zdaj se je šele začela prava jeramijada zanj in njegovo spremstvo! Caz dan se je v svoji »palači« kuhal od vročine, ponoči zmrzoval brez odej. Spati je moral dobesedno na golem kamnu. Kmalu si ni želel drugega, kot da bi pustil vse vkup in se vrnil domov. In to je cesarjevemu bratu tudi sporočil: »Za božio voljo, končajmo pogajanja, ali pa me pošljite nazaj v Italijo!« In čez štiri dni so ga poklicali v Sveto palačo. Tresla ga je vročina, ko je stopil pred nekakšno razsodišče.
POSLANIK JE BOLAN
Pogovor je stekel dokaj umirjeno.
»Osveži nam spomin, brat, in nam povej, čemu sl potoval tako daleč, da si prišel k nam?« so rekli bizantinski dostojanstveniki.
Luitprand se je prisilil, da ni izgubil potrpljenja in je znova razpredel misli o koristnosti meddržavne poroke.
»Kako?!« so z igranim presenečenjem vzkliknili poslušalci. »Prišel si za Otonovega sina prosit roko princese, rojene v škrlatu!? Dekle, rojeno v porfimi sobi od cesarja, ki se je sam rodil v porfimi sobi, naj se zveže z barbarskim kraljem!? Nesmisel!«
Spet so nesrečnega poslanika med smehom nagnali nazaj v njegovo bomo domovanje. In spet se je začelo nenavadno jetnt-štvo, ki so ga prekinjala le občasna povabi la na gostije, kjer pa Je prihajalo do novih incidentov. Za družbo v Marmorni palači so mu dodelili petero robavsov, ki Jih Je moral celo vzdrževati iz svojega mošnjička! Revež je hujšal in bolehal, toda na dvoru so bili gluhi za njegove prošnje, naj mu dovo-
lijo odpotovati domov. Bali so se namreč, da bi s seboj ponesel vest, da se Nikefor na skrivaj pogaja z Otonovim tekmecem Adalbertom.
»Tako sem bled in slab,« je zapisal, »da se na ulici ženske obračajo za menoj in me pomilujejo.«
In z jezo Je s strehe svoje podrtije opazoval, s kako mogočnim ladjevjem je bizantinski cesar pospremil iz pristanišča poslance preklicanega Adalberta.
POSLANIK GRE NA LOV
Toda z odhodom tekmecev je za škofa končno le posijalo sonce. Cesar mu je dovolil, da se vrne domov, vendar ga je poklical še ra poslovilni sprejem — v Brio-eno izmed vojaških poolojank na poti v Sirijo. Toda ponovila se Je stara pesem: basileus »se je napihoval kot krastača« in zmerjal Otona z vsemi izrazi, ki so mu prišli na misel. Končalo pa se je spet s povabilom na večerjo, povrhu pa so Luitpranda povabili na lov!
Nesrečni škof je ves dan ječe lazil po ho stah tn razritem zemljišču. Nazadnje so ga opazili, da ima pokrivalo, ki ga bizantinski protokol ni dovoljeval! Brž so mu ga veleli sneti in mu nataknili teristro, nekakšen ženski klobuk.
To pa je bilo preveč za njegove zrahljane živce. Izbruhnil je:
»Kar naj se ženske tako pokrivajo! Kadar gremo mi zahodnjaki na lov, nosimo klobuk. Dovolite, da se držimo svojih šeg, kot mi dovoljujemo vam, da se držite svojih, kadar pridete k nam v goste ...«
»Tedaj pa zapusti lov in se odstrani z lovišča,« so mu dejali.
In Luitprand se ni dal dvakrat prositi.
POSLANIK SE IZVIJA
Naslednjega dne je škof ves vesel odpotoval v Bizanc, prepričan, da mu nihče več ne bo kratil pravice do odhoda, saj je imel v žepu Nikeforjevo izstopno vizo. Kako se je motil!
Dali so mu vedeti, da se po morju potikajo pirati in da zatorej ne bi bilo preudarno odpotovati. Luitprand je besnel — in spet čakal. In da bi bila nesreča še večja je na dan Vnebovzetja pristala ladja s poslancem zapeža Janeza XIII., ki sta prav tako prišla prosit za roko princese, rojene v škrlatu; v njunih poverilnicah je bil Otoa omenjen kot rimski cesar, a Nikefor kot grški! Vsi v Bizancu so se čudili, kako da valovi niso pogoltnili te bogokletne odprave ...
Papeževa poslanca so pri priči prijeli, ju vrgli v ječo in ju prebičali, od strahu trepetajočega Luitpranda pa je sprejel evnuh Kristoforos.
»Verjemi mi,« se Je potil Otonov poslanik, »da gre za nesrečno pomoto! Papež ni ničesar hudega mislil. Obljubljam ti, da bo v bodoče pazljivejši pri naslovih ...«
Kristoforos je nenadoma bruhnil v smeh:
»Ali tvoj gospodar še vedno želi to poroko?«
»Kajpada, vedno jo je želel,« je odvrnil Luitprand, »a zdaj, ko me po krivici imate za ujetnika, je morala njegova jeza prekipeti in o njej najbrž ne bo hotel pod nobenim pogojem ničesar več slišati.«
»Tedaj pa,« je zagrmel evunuh, »bomo zlomili njegovo moč. Niti njegova zakotna in kmetavzarska domovina mu ne bo mogla dati zavetja, kajti s pomočjo svojih posrednikov bomo spuntali proti njemu vsa ljudstva na Zemlji!«
S tem je bilo pogovora konec.
POSLANIK SE VRAČA
V svoji marmornati palači je Luitprand poslej le še čakal, kdaj ga bodo odvedli na morišče. Toda odposlanca tuje velesile le ne obglaviš kar tako in naposled je zares napočil dan, ko je škof smel odpotovati. A za slovo so mu cariniki zaplenili vsa svečana oblačila, čeprav je bil nekatera prinesel s sabo in je v Bizancu pravzaprav kupil le pet kosov dragocenega škrlata, »prepovedanega za izvoz«, seveda samo zanj, ne pa za beneške trgovce.
In vendar vse to ni motilo njegovih bizantinskih »prijateljev«, da mu ob odhodu ne bi stisnili roke, se mu klanjali, mu želeli srečno pot in se »opravičevali«, če morda »kaj ni bilo čisto v redu« itd. Luitprand je tako besnel, da si je tik pred odhodom dal duška s kracanjem žaljivk na račun Nikeforja po zidovih svoje »palače« in kovanjem satirične pesmi v povprečnih heksa metrih ...
Tudi potovanje v domovino bi napolnilo zajetno knjigo. Zajel ga Je vihar, oropal goljufivi kapitan, doletel potres na Krfu, zadržal za tedne in tedne neki zdolgočasen plemenitaš ... dokler ni 10. januarja 969 le srečno pristal v Anconi, torej po več kot šestih mesecih jalovega, zato pa toliko brid-kejšega poslanstva.
Da, da, pogajanja med Vzhodom in Zahodom so bila že nekdaj trnova! Kar pa Bizanc tiče, je bila njegova oholost kmalu kaznovana: leta 1204 so ga zavzeli križarji, še pozneje, leta 1453, pa mu je ves zahodni svet obrnih hrbet, ko je nad njim za vedno zaplapolala zastava z mohamedanskim polmesecem...
PRIREDIL VILKO NOVAK
SLIKA ZGORAJ — POSLANIK MED ALEGORIČNIMA FIGURAMA RIMA IN BIZANCA: diptih iz slonove kosti
NOVE KNJIGE
KOČARJEVO SEME
Ali prihaja v slovenski prozni čas epopej? Resnica, da se jih loteva vse več avtorjev, bi govorila za to, druga resnica, umetniško kritična, pa nam govori, da epopejam ni kos kdor-sibodi. To se je izkazalo tudi ob zadnjem romanu Nade Gabrovlčeve z naslovom SEME (Obzorja, 1911), ob obsežnem pripovednem besedilu, ki je očitno imelo velike ambicije ob začetku svojega nastajanja.
V središče dolgega pripovedovanja je pisateljica Nada Gaborovičeva postavila nekaj rodov planinske, očitno pohorske kmetije Kočar jevih Rodove povezuje Mano (Emanuel) na dokaj zanimiv, če ne že kar zapleten način: skozenj gredo niti v preteklost, obsegajo sedanjost In gredo naprej v prihodnost, tako da se v resnici zvrste pred nami pisani dogodki kakih sedemdesetih let. Sprva je Mano otrok in skozi svoje oči popisuje oziroma spremlja starše, deda, potem je Mano odrasel fant, ki spozna v Ameriki življenje naših tamkajšnjih ekonomskih Izseljencev, nazadnje pa je Mano osemdesetleten starček, ki ima ob sebi samo nezakonsko hčer Ido, in zgodba poteka pred nami, zdaj popisana skozi Idine oči. Ob koncu romana SEME prevzame to pripovedovavčevo vlogo Idin sin, slikar Viktor. V takšni zasnovi se spletejo dogodki skoraj celega stoletja, krajevno posežejo v tako daljne dežele, kakor so Amerika, Švedska, Južna Amerika, snovno pa se vseskozi lotevajo socialne, domovinske in ljubezenske problematike. Vse te niti se stekajo na Kočarjevo
Ko se prebijemo skozi sedemsto strani, se nazadnje vprašamo, kaj nam je z realističnim romanom, epopejo, hotela Nada Gaborovičeva povedati. Naslov SEME bomo razumeli metaforično in konkretno hkrati: najprej je seme Mano, zadnji med Kočaerjevimi, ki še pomeni priložnost, da si dobi toliko ljubljena kmetija svojega nadaljevavca. Potem so seme slovenski rojaki po širnem svetu, seme domovine, »seme, vrženo na tuja tla«, ki je s tem po pisateljičinem prepričanju seveda obsojeno na konec.
V resnici pa je roman Nade Gaborovičeve sodobna, epska obdelava Cankarjeve »Lepe Vide«: to je pripoved o hrepenenju po domovini, o nepremagljivem gonu v vseh Kočarjevlh, ki jih poleg iskanja gmotnih opor žene po svetu še neka splošnejša nemirnost, radovednost, nemirna kri. Kočarjev! junaki so morebiti celo tipični slovenski junaki: nemirni, vendar v ljubezni skrajnje nespretni, za gmotno rast nespretni, v boju za svoje pravice nevztrajni. Nekaj cagavega je v njih, ob tem pa jih je večina obdarjenih s posebnim, napol umetniškim nadihom. Tipična je pripoved tudi zavoljo želje revnega, zaničevanega kmečkega rodu po šolah, po izobrazbi, želja, da bi se na družbeni lestvici povzpeli vsaj za stopnico višje od svojih prednikov, da jim ne bi bilo potrebno do smrti garati na skopi zemlji. Toda ta zemlja jim je kakor usojena, brez nje so nesrečni, čeprav tudi na njej niso srečni.
Nada Gaborovičeva nam v romanu SEME razgrinja tedaj široko polje dogodkov in usod, kamor je spravila malone vse dosegljivo. In prav to se nam zdi usodno za njeno pisanje. Z asociativnimi preskakovanji iz časa v čas. iz kraja v kraj si je že vnaprej onemogočila umetniško monolitnost dela, saj se je skušala pasti hkrati na preveč travnikih. Zategadelj je nazadnje obstala tudi zvečine na površnem popisovanju, pri čemer pa moramo reči vsaj to, da ji popisovanje gre od rok tekoče, jezikovno naravno in uglajeno.
HERMAN VOGEL
NOVO V KINU
RYANOVA HČI
Ryan je gostilničar v zakotni irski vasici, ki ima še zdravega in oblastnega župnika (Trevor Hoivard), nemega, čustvujočega norčka (John Mills) in molčečega, po svojih, herbarijsko suhih nazorih živečega učitelja (Robert Mitchum). Če bi film ne trajal tri ure in pol, bi najbrž re žiser David Lean (Doktor Zivago) ostal pri tipizaciji vseh štirih likov: tako pa je v vsakem izmed njih ljubeče razpredal čustva, ki jih je kaiiada pripenjal na junakinjo svoje (oziroma Bnltove) zgodbe, na Rosy, Ryanovo hči (Sarah Mifes). Vsi ti simpatični Irci. razen gostilničar ja (pa še zanj vse do zadnjega mislimo, da se bo izkazal možaka — Irca, samo da pride usodni trenutek) so izredno pozitivni ljudje in vsi bi radi, da bi bila Rosy srečna. Onesreči jo do končno nion lastni oče, gostilničar, katerega veliko krivdo — izdajo — naprtijo njei. on pa nima tiste plemenite človeške hrabrosti, da bi podivjani množici povedal resnico; tega mu niti ne gre zameriti, saj je prav s temi grehi tako voc olnvpški.
Ryanova hči je pripoved o veliki ljubezni male. nežne deklice Rosy, skrbne, molčeče že nice širokoplečega vaškega učitelja, ki Ljubi rože in ob večerih ureja svoje herbarije. On, angleški oficir (Cbristopher Jones) se pojavi (pripelje ea smešni, pokvečeni vaški avtobus in pusti sredi skrivnostne irske ravnine, kjer ne gibno obstane, ves lep in nevaren za nadaljnji potek umirjene zgodbe) šele sredi filma. Komur še ni jasno, kaj se bo zgodilo, mora to za gotovo občutiti ob pogledu, ki ga oficir vrže na divje plameneče rdeče krilo, ki visi na učitelje vem vrtu.
Srečanje Irke Rosy, poročene žene in angle škega oficirja Doryana, hudo ranjenega v bilki in »hudo trpečega človeka« (tako je rekla Rosy svojemu možu o njem), je nepozaben prizor gotovo eden najnežnejših in najlepših \ mogočni zbirki ljubezenskih poem v filmski umetno sti.
Film je napravljen umirjeno, na dolgo in široko, včasih, ko se s kamero zaplete v vrho ve dreves in modrega neba, da bi tako ponazo ril nczemsko srečo zaljubljencev na tleh, »ne prijetno« spominja na ruske filme, ki so edino tako lahko osvobodili svojo široko rusko dušo ljubezenskih viharjev.
David Lean ima rad ljubezen in prikazuje jo neizumetničeno, romantično; ko »izbruhne« ne premišljuje o tem, kako jo bo filmsko ob delal, povzdignil, napravil izvlrnejšo v njeni umetniški podobi. Zato je včasih videti naiven staromoden, počasen, prepomemben.
Kljub vsemu, pa je Ryanova hči le predol ga: če ne prej, bi jo bilo treba skrajšati v zadnji tretjini, ko se Itosy in njen učitelj odprav ljata iz vasi.
V Doktorju Živagu so bili mogočni vsi po snetki zasneženih pustinj, tokrat velja to za razburkano morje, ki tudi pripomore k dolžini filma.
VESNA MARINČIČ
LITERARNA ZGODOVINA
REALNI OKVIRI
Slovenska matica je minuli petek organizirala simpozij o literaturi in kulturi slovenskega narodnoosvobodilnega boja. Sodil je v okvir praznovanj oziroma počastitev 30-letnice vstaje in OI1', na njem pa je bilo prebranih nekaj referatov, ki se niso samo dotikali že zna nih resnic, temveč so zadeve skušali urediti na novo, ali vsaj pokazati na tiste ki so bolj nove.	y
Ce se na teni mestu ustavljamo ob predavanju dr. Zadravca, je to zategadelj, ker je sodilo k prizadevanjem, ki literarno gradivo iz tega časa skušajo spraviti v realnejše okvire literarne zgodovine, čeprav, kot rečeno, so tudi nekateri drugi, zlasti dopoldanski referati, od-pirab nekatere nove strani strokovne analize.
Po Zadravčevem mnenju književne ustvarjalnosti iz tega časa. se pravi med leti 1941—1945, ni mogoče imeti za samostojno obdobje, češ da mu za to manjka prepričljive periodizaci.iske moči; to obdobje namreč ne kaže nohenih idejnih in estetskih novosti, marveč je le modificirana oblika, določena varianta prejšnjih literarnih tokov, zlasti tistih v 30Ietih. Za to je sam naštel vrsto primerov, ki potrjujejo takšno tezo.
Menimo, da je bila teza prepričljiva in da bi po njej bilo potrebno naravnati še nenapisane literarne zgodovine. Pn tem pa je vseeno nenavadno, da bo zadnja knjiga znane Matlči-ne izdaje Zgodovina slovenskega slovstva VII, ki v celoti obravnava literaturo in kulturo tega obdobja, izšla kot knjiga, ki ta čas zamejuje kot literarno obdobje, kakor so prejšnje knjige prinašale analize recimo protestantizma, realizma, romantike ipd. Seveda si to ni mogoče razlagati drugače kot s pietetnim razlogom: izjemni dogodki naj imajo izjemnost tudi v takratni literaturi in kulturi.
Ne da bi kakor koli zmanjševali pomen tega časa, pa je vendar treba spet ponoviti (o tem je govoril tudi zgoraj imenovani referent), da je to obdobje bilo literarno dokaj nesamostojno in da je v estetskem in slogovnem smislu pomenilo v glavnem zastoj, manj pa napredek. Poleg dejstev, ki jih je navedel predavatelj, je bržkone še vrsta drugih, ki pričajo za takšno mnenje. Kot presenetljivo okoliščino se večkrat omenja, recimo, nenavadno številnost pi šočih, kar pa se navsezadnje izkaže kot_ docela normalen pojav, kar pomeni, da je pišočih bilo nemara manj, kot sc zdi na prvi pogled.
Število pišočih je najbrž veliko tudi danes, gotovo pa je bilo veliko tudi v preteklosti, denimo kar med obema vojnama; pri tem misli mo seveda predvsem na tiste pišoče, ki nikoli ne pridejo v javnost in za katere sploh ne vemo, ker so nezanimivi, šablonski in kar je še takega, kar ne priteguje literarne pozornosti — velik del takšnega gradiva iz časa NOB pa regi strmimo le zavoljo pietete do njega. In ker ta del takšen, kot je, za sodobno literarno zgodo vino večinoma ne more biti izjemno zanimiv, bi ga najbrž tudi brez uspeha potiskali pod njeno raziskovalno lupo. S tem ko omenjenima letnicama priznavamo periodizacijsko ločnico, to pač nehote počnemo, rezultat pa je seveda prav tako reven kot pesništvo, ki je to samo po obliki.
Zato je verjetno bolje, da se držimo ugoto vitve strokovnih analiz In temu primerno v pri hodnje pišemo tudi knjige. S tem pa seveda še ni treba, da bi razvrednotili kulturne manifestacije te dobe.
JOŽE HORVAT
NAŠ VSAKDANJI JEZIK: ZANIČEVAVCI SLOVENŠČINE
Z gornjim izrazom mislim na ljudi, ki jim naše materinščine ni mar ali je ne cenijo tako, kot zasluži. Poznam predvsem dve vrsti takih ljudi, čeprav jih utegne biti še več, te dve se ml zdita vsaj naj-očitnejši in bi ju najlaže opisal. Da sestavljajo eno skupino naši tako imenovani poslovni ljudje, se navsezadnje ni dosti čuditi. Bolj nenavadno in pač tudi žalostno je, da so v drugi zbrani mnogi naši (zlasti mlajši) izobraženci.
Proti temu. kar počenjajo naši poslovni ljudje s slovenščino, smo napisali že veliko žolčnih besed, tako jaz kot mnogi drugi, zaleglo pa ni nič ali le malo. Morda bi bilo dobro, če se poskusimo za spremembo vživeti v duševnost tega stanu — ki seveda ni ves tak, vmes so izjeme, morda celo številnejše, kot mislimo, govoiimo torej le o vseh drugih. Misliti si jih moramo na vodilnih mestih mnogih naših podjetij, in če ne na vodilnih, vsaj v njihovi bližini. Njihova izobrazba je trgovska ali tehnična, ta ali oni je tudi priučen, vsekakor so usmerjeni praktično. Njihova nadarjenost ni bila jezikovna, zato so se odločili za praktično smer šole in praktičen poklic. Materinščine so se seveda učili tudi na svojih šolah, vendar ne prav dosti In mnogi med njimi tudi ne posebno radi Pa tudi tujih jezikov se niso dosti učili, kvečjemu angleščine, današnjega mednarodnega jezika poslovnega sveta. (To ni tako nepomembno: bogatejša izobrazba v tujih lezlkih
bi jih naučila spoštovati jezik nasploh in zato tudi materinščino.).
Svet je danes bolj in bolj celota, na svojih mestih imajo ti naši poslovneži veliko stikov navzven, potujejo v tujino, sprejemajo tuje goste, kupujejo tuje licence, to je celo zelo pomemben del njihove dejavnosti. Ker so praktično usmerjeni, skušajo imeti tudi pri tem čimmanj težav, in na lepem se kot takšna ovira pokaže — slovenščina. Kako naj tujci izgovarjajo zanje »nemogoča« slovenska imena podjetij In izdelkov? Torej je treba ta imena dajati ali spremeniti takč, da jim bodo izgovorljiva! In če z licencami prevzemajo tuje izdelke, si ne belijo glave s tem, da bi našli zanje domače ime Premalo imajo jezikovnega čuta, da bi jim bilo lasno, da tujec pač lahko zahteva, da prevzamejo v naslove in v oglaševanje ime njegovega podjetja, tovarniško znamko, nikakor pa ne more zahtevati da bi se moral tudi izdelek imenovati v njegovem jeziku. Nam drugim se zdi vrhunec zanikrnostl, da «tonic vvater« še ni dobil slovenskega Imena (krivdo nosilo pri tem pač tudi jezikoslovci, čeprav jih nihče nL nič vprašal). -da pa se ena vrsta te pijače tudi v slovenščini imenuje -bitter lemon«, se vsaj meni zdi ne samo zanikrno, temveč tudi nesramno.
Vendar Je moja jeza pri tem povsem onemogla, prav nič si ne morem pomagati, kvečjemu da ne
maram kupovati izdelkov, ki mi jih ponujajo s tem tujim imenom. Cisto res je namreč, kar je pred dnevi zapisal Dušan Snoj v Delu ob preimenovanju Ljubljana transporta v Viator: »In če nam v Ljubljani ni vseeno, kje so kakšni svetlobni napisi In kam so obrnjeni kioski — o vsem tem namreč razpravlja posebna komisija, odločajo pa skupščine — potem nam je še manj vseeno, kako se je »prekrstilo« naše najpomembnejše prevozno podjetje.« Njegovemu paslednjemu stavku pa je treba odgovoriti pritrdilno: »Ali to pomeni, da Je slovenski besednjak še edino zemljišče, ki lahko služi za vse akrobacije in odlagališče vse tuje navlake?« Morda ni edino, takšno pa je. Poslovni ljudje so že zdavnaj spoznali, kako čisto brez moči je vse pisanje proti njim. Kaj vse so že počenjali s slovenščino, koliko so si že privoščili colorjev, mercatorjev, pa Swlss rollov, mixalov In ne vem česa še. Ko |im nihče ni vzel marketov in supermarketov, Je po njihovi logiki edino jasno, da so si omislili še maximarket, ki si je pač zaslužil, da ga Je študentovska Tribuna prekrstila v marx-im-market. V temelju in hudo narobe je namreč to, da lahko o rečeh, ki za jezik nikakor niso brezpomembne, samovoljno odločajo ljudje, ki za jezik ne kažejo prav nič čuta in posluha
JANEZ GRADIŠNIK
REZERVIRANO ZA TOFA
LJUBLJANSKA BANKA — TYROLIA — SK AKADEMIK — ELAN — TEDENSKA TRIBUNA
NI VSE SNEG, KAR JE BELO.
Zimska olimpiada je tako rekoč pred vrati, mi pa se še kar naprej prepiramo, kdo ne bo šel v Sapporo. Tu ni nekaj v redu. Tako pri smučarjih kot pri zvezi. Smučarski seveda. Nekaj ni v redu.
Pravzaprav me je kot Slovenca kar malo sram, ker se ne moremo in ne moremo prebiti v vrh svetovne smu-čarije. Samo malo čez mejo poglejmo, tam Imajo toliko smučarskih asov kot pri nas žogobrcev.
Nekaj ni v redu.
Po mojem mnenju je za vse neuspehe krivo nesistematično delo. Sistema ni. To je. Sistema pri smučanju, seveda. To je edini sistem, ki me trenutno vznemirja. Smučarski.
Zakaj z našimi alpskimi tekmovalci r*i tako, kot bi moralo biti? No, zakaj? Očitno je, da gredo prepočasi od vrat do vrat. To zadevo bi bilo treba urediti sistematično! Pogoj za sprejem v reprezentanco naj bi bilo pravno odobreno gradbeno dovoljenje, ki bi si ga moral vsak tekmovalec priskrbeti pred sezono.
Preden bi ga dobil, bi se po občini in drugih uradih tako naletal od vrat do vrat, da bi ga bila potem ena sama črta. Vrata mu potlej sploh ne bi delala težav. Tudi pri slalomu ali smuku ne. Tista pa še sploh ne.
Več sistema, več sistema, tovariši!
Dandanašnji ne more biti strokovnjak za smučarijo že vsak — rovtar!
Skakalce, recimo, bi za kako leto poslali v sekretariat za gospodarstvo. Tam so kar naprej v zraku. Vrnili bi se kot štorklje. Ne mislim zaradi otrok, temveč zaradi zraka. V zraku bi bili tako rekoč doma.
Tudi s tekači so težave.
Tukaj skoraj ne vidim rešitve. Te težave bodo najbrž ostale. Pravijo, da
smo imeli takoj po vojni odlično generacijo tekačev. 2e mogoče. Verjamem, ko pa so jim bile hajke še v krvi iž vojne vihre.
Več sistema. Več sistematičnega dela!
Poglejte, recimo, Vatikan. Vem sicer, da Vatikan nima nobene zveze s smučarijo, toda gre za sistem. Samo za sistem. Samo poglejte, kaj imajo vse v Vatikanu. Palače, cerkve, katedrale, mercedese — pa so z enim oslom začeli!
Predvsem pa bi bilo treba k smučanju pritegniti množice. Tako nekako, kot smo jih za kulturo. Vsaka vas ima že gostilno. Zakaj pa ne bi imela še smučišča?
Tudi za ljudske množice je treba več sistema!
Smučanje je nedvomno ena izmed najboljših rekreacij. A ni sistema. Danes pa se vsi trudijo z rekreacijo zgolj zaradi linije. Za linijo. Vsak in vsaka bi rada postala Tvviggi.
Smučanje je odličen šport za hujšanje.
Ne verjamete?? Kar kupite si vso opremo, od čevljev San Marco do smuči fiberglas, boste videli, kako hitro boste shujšali, ker vam še za sol ne bo ostalo.
Tudi to je sistem.
Moram priznati, da sem se osebno lotil smučarije zelo sistematično. Kupil sem si smuči fiberglas in čevlje San Marco, ki so tako velike, da bi v levem lahko stanoval, desnega bi pa oddajal trem podnajemnikom.
In vendar že po prvem smučarskem veselju tehtam natanko šest kilogramov več.
Tudi to je sistem ..
Toliko namreč tehta mavec, ki ga imam na levi nogi ...
Res sedaj elektromotor navije eno tono in pol težko utež, ki poganja zvonce ter tono in četrt težko utež, ki skrbi za bitje ur. Motor s štirimi konjskimi močmi opravi v dvajsetih urah delo, pri katerem se je prej človek mučil pet ur.'
(TT 12. januarja — Big Ben sme zaostati le eno sekundo)
Po teh podatkih zna že učenec 7. razreda osnovne šole iz produkta med močjo stroja in časom obratovanja izračunati, da je moral imeti človek, ki je navijal Big Ben, moč 16 KM. Zelo močan Anglež!
•
Tržič se te dni koplje v zimskem soncu, v tovarni pa izurjene roke izdelujejo in preštevajo pare čevljev — lanskim (prodanim) 3.500.000 milijona parov bi letos radi dodali toliko več, da rečejo »programu in načrtom se lahko samo približamo.«
(Delo 13. januarja — Dve plati, statut in nujne odredbe)
Le kaj se mučijo v Peku z načrti za naprej, ko so že lani prodali tri bilijone In pol parov čevljev, kar bo zadostovalo vsemu človeštvu za 500 let, če si bo pri Peku vsak nabavil dva para letno.
Rekord v ogledu posameznega filma ima gotovo Myra Franklin iz Cardiffa v Angliji, ki je videla film »The Sound of Musič« (pri nas »Moja pesem, moje sanje«)
(Delo 13. januarja — Kartoteka čudežev)
Iz neznanega razloga se je zdelo tiskarskemu škratu modro zamolčati, da je videla Myra Franklin navedeni film kar 864-krat.
•
Preden se bo sešel ta zbor (z namenom, da bi ponovno privabil goste iz Italije), so se člani združenja odločili, da bodo Jugoslovanskim turistom
menjali dinar po tečaju 35 lir. Torej dve liri več od njegove vrednosti na valutnem tržišču v Trstu oziroma dobrih 6 lir več od uradnega kurza.
(Dnenik 12. januarja — Dinar bo ve-
'ir)
Tako dobri pa tržaški trgovci spet niso, da bi dajali za dinar 6 lir več od uradnega kurza. Ta je 34,2 lire za 100 starih dinarjev, torej bodo le nekaj malega primaknili.
•
Leta 1969 so Japonci proizvedli nekaj čez 80 milijonov ton jekla letno,
kar je v primerjavi polovico manj kot štiri leta poprej. Proizvodnjo napihujejo navidez lahkotno kot balon. Letošnja proizvodnja jekla na Japonskem bo novo tujko!
namreč že 110 milijonov ton.
(Delo 13. januarja — 21 mesečnih plač na leto)
Čudno skače proizvodnja jekla na Japonskem: čeprav ga je kakšno leto polovico manj kot štiri leta poprej, ga pridelajo vedno več.
•
56 odstotkov Švedinj najraje prevzame pobudo v ljubezni, 31 odstotkov jih čaka, dokler moški ne postane aktiven, 55 odstotkov jih meni, da je najbolj, če oba partnerja istočasno prevzameta vzpodbudo.
(Nedeljski dnevnik 9. januarja — »Carl Gustav, zdi se mi, da pričakujem otroka!«)
Doslej smo mislili, da je Švedinj 100 odstotkov, pa jih je 142 odstotkov.
Posebej je poudaril, da bodo črnoglede napovedi ekonomistov, ki dvomijo, da bomo te cilje uresničili, postavljene na laž, oziroma, da imamo tako sistemske, družbene kot druge pogoje, da letos »ustvarimo stabilizacijo brez stagflacije«.
(Delo 15. januarja — V ZIS optimisti)
Hura, veselimo se; spet imamo
<
z
m
m
O
co
I
<
—J
O
DC >
<
*
Z
<
m
<
*
co
z
<
3
00
3
3
<
z
3
CO
<
co
Z
ULJ
O
LU
1
*
2 LU
O
SK AKADEMIK IN TEDENSKA TRIBUNA POD POKROVITELJSTVOM
\ SP LJUBLJANSKE BANKE
DVANAJST BRONASTIH, SREBRNIH IN ZLATIH
tmžk ■
CO
Z
LU
O
LU
Z
3
LU
Q
CO
O oc
<
m
co
Z
<
3
co
Z)
3
BRONU, SREBRU ALI ZLATU NAPROTI Sanča tik pred spustom med vratiča
»Tri, dva, ena — smuk« se je v priročni oddajnik drl Bane. Tekmovanje za »znak dobrega smučarja«, ki ga naše uredništvo prireja skupaj s smučarskim klubom Akademik, se je začelo! Minulo nedeljo v Kranjski gori. Ob enajstih se je na vrhnjem delu prvega »zaresnega« ondotnega smučišča Pod-les zbrala 63-člamska skupina smučark, smučarjev in tudii smučarčkov. Bronasta, srebrna in zlata značka so sila vabljiva odličja.
Čakali so, da jih štarter Bučo spusti na progo, na kateri se je bilo treba zmuzniti skozi 25 vratič. Nič take- . ga, poreče domišljavec, kd si to reč predstaivlja bolj p0 domače: lepo se pripelješ do kolov, med katerima je razpeta rdeča ali modra zastavica, dobro zarobiš in se zasmučaš do naslednje ovire. Tu pa je predvsem važno, kakor hitr0 se otreseš posameznih vratič, kajti počasi, po polževo bi vsakdo lahkotno veleslalomiral. Kadar pa smučarske sposobnosti meri štojrari-oa, je malo drugače. In tako je tudi na tekmovanju za »znak dobrega smučarja«. Hitreje »odpreš« vratiča, bliže si bronasti, srebrni ali zlati znački.
Lahko bi rekli, da sta nedeljsko tekmovanje pravzaprav odprla Akademikova tekmovalca Mišo in Vito. Prva sta se spustila navzdol. Mišo se je bolje odrezal. Za progo je potreboval 46,2 sekunde. K njegovemu rezultatu so nato prišteli Vitovih 46,8 sekunde, delili in že je bila tu tista preklicana osnova — 46,5, od katere so izračunavali zaostanke.
Nato je šlo kot po tekočem traku. Drug za drugim so se spuščali v globino. Dasiravno je šlo za nedeljsko, razvedrilno tekmovanje, pa je bilo na obrazih večine tekmovalcev, ki so čakali na štartu, videti, kako hudo resno jemljejo vso zadevo.
»Zlasti tale zgornji konec je zafrknjen,« je dejal šolar sotekmovalki.
»Hm, res ja. Samo da ga zvozim, potem bo že šlo,« ga je strokovno dopolnila.
»Desetka« oziroma 17-letni Marko Porenta iz Ljubljane je prvi naletel na — smolo. V tretjem ali četrtem zavoju ga je nerodno vrglo iz smučine in zamuda je bila kcj tplikšna, da mu ni preostalo drugega, kakor da je odstopil. Naslednji, ki se je spustil po strmini, pa je — prav nasprotno — vozil izvrstno. Uroš Lampe, 35, iz Ljubljane
Enajstletni Kranjskogorčan Saško
nolicv
NA SMUČEH
1
ELMSI
je za svoje smučanje dobil prvo odličje na letošnjem tekmovanju za »znak dobrega smučarja«. Z 49,3 sekunde si je »prislužil« zlato značko. Torej: zlat začetek našega tekmovanja!
V nedeljo je kar 12 tekmovalcev potrdilo, da jih na dilcah nikakor ne gre podcenjevati. Pet si jih je na prsi pripelo bronast, štirje srebrn, trije pa zlat »znak dobrega smučarja«. Med vsemi se je najbolje odrezal oziroma je najmanj zaostal (vsega 1,4 sekunde) 23-letni Bovčan Ludvik Kavs, ki ga je smuka očitno tako prevzela, da ni mogel počakati na razdelitev odličij. »Nekje na smučišču je,« je dejal njegov prijatelj Miran Mihelič, ko je s svojo srebrno sprejel tudi njegovo zlato značko.	„
S podelitvijo »znakov dobrega smučarja« pa še ni bilo vsega konec. Na vsakem tekmovanju bodo namreč med nastopajoče razdelili tudi tri piaiktične nagrade. Tokrat je štiriletni smučar Andrej Okoren iz vrečke potegnil »skrivnostni« paket ljubljanskega 2ita, trenirko metliške Beti in smuči (apol-lo) begunjskega Elana. Kot nalašč je tudi največji srečnež med izžrebanci Slavko Arh, 23, doma z Bleda izginil »neznano kam«. No ja, je bil (upamo, da že!) pa kasneje toliko bolj vesel, ko je zvedel, da se bo na naslednjem tekmovanju za »znak dobrega smučarja« že lahko kosal na novih smučeh!
Ln kje bo to, vas gotovo zanima. Precej: v nedeljo, 23. januarja, na Krvavcu (začetek ob 12. uri!)!
B. D.
REDNO SMUČATI JE KORISTNO • PRAV TAKO -BITI VKLJUČEN
v redna nagradna žrebanja ljubljanske banke
— vNnami vmsn303.l — nvt3 — Himavav >is — vnou/a — vhNvu vžtsNvnann
1 LJUBLJANSKA BANKA — TYROLIA — SK AKADEMIK — ELAN — TEDENSKA TRIBUNA — LJUBLJANSKA BANKA — TYROLIA — SK AKADEMIK — ELAN — TEDENSKA TRIBUNA — LJUBLJANSKA BANKA — TYROLIA — SK AKADEMIK — ELAN — TEDENSKA TRIBUNA
Ul
n
ŠPANIJA
NA DVEH FRONTAH
Nedavno so morali gasilca na hitro urediti nogometno igrišče v Saint Sebastianu, kjer naj bi bilo lokalno moštvo igralo z moštvom iz Sabadella. Na igrišču je bila na več mestih odstranjena trava, tako da Je bila na tleh izpisana kratica ETA — baskovsko revolucionarno gibanje — in stavek »Gora Euzkadi!« (Živela dežela Baskov!).
Enaintridesetega decembra ob zori je v pomorskem klubu v Las Aarenasu, kjer se zbira tamkajšnja visoka družba, eksplodi-
KITAJSKA
ZVEZDARSKI N!X0N0V OBISK
Ali je Richard Nixon med svoje že tako Številne uslužbence sprejel še dvornega astrologa? Po kitajskem koledarju se začne lunino leto 4670 15. februarja. Imenovalo se bo podganje leto. Ameriški predsednik misli pri speti v Peking 21. februarja, na sedmi in najugodnejši dan po kitajskem novem letu. Ce na ta dan sije sonce, je po kitajskem ljudskem verovanju celo leto sončno za človeštvo.
Podgana je prva v kitajskem krogu simboličnih živali, torej je podganje leto začetek novega obdobja. Na splošno velja za čas plahosti in povprečnosti. Morebiti se bo pokazalo dobro za mednarodne odnose, ni pa priporočljivo za poroko. Astrologi v Hongkongu pravijo, da je pod gana slabo znamenje za zakonsko srečo, zato številni kitajski pari hitijo, da bi se poročili pred začetkom podganjega leta.
rala bomba. Nekaj ur pred tem so blizu Saint Sčbastiana napadli neko banko in odnesli deset milijonov pezet.
Ves lanski december spomnimo se* da je vojaški svet, ki je sodil šestnajstim baskovskim revolucionarjem, zasedal decembra
1970 — so se v španskem delu dežele Baskov vrstili napadi na banke, eksplozije bomb v prostorih uradih sindikatov, v lekarni župana iz Ondarroa, znanega nasprotnika Baskov. Ali je tedaj gibanje ETA, ki je leta
1971 mirovalo, spet stopilo na pot mestne gverile?
V krogih baskovske opozicdje menijo, da je vojaški svet v Burgosu izzval politično krizo v baskovskih strankah in sindikalnih organizacijah in jih spodbudil, da so proučili svoje metode boja. To je privedlo do končne ločitve marksistov in drugih. Predvsem marksisti so ostro kritizirali mestno gverilo. 2e šesta skupščina gibanja ETA, ki se je sešla nekaj tednov pred procesom v Burgosu, je izzvala krizo v organizaciji. Tedaj so, kot menijo marksdštično-lenindstični privrženci predlagali, naj bi opustili gverilo in ustvarili množično gibanje.«
V letu 1971 je položaj postal jasnejši. Borci gibanja ETA so se razdelili v nasprotujoči si skupini: na eni strani je »vojaška« fronta, njeni člani niso marksisti, nekdanji tovariši iz gibanja ETA jih imenujejo »meščanski nacionalisti«; z drugimi skupinami, ki niso pripadale gibanju ETA, so skušali ustanoviti nacionalno baskovsko fronto (FNV). Na drugi strani pa so borca marksisti: ti si v zadnjih mesecih prizadevajo ustanoviti delavsko froto, ki naj bi združila vse delavce v- deželi.
REVIJE
PLAYB0Y POVZDIGUJE MOLITEV
V eni zadnjih številk »Playbo-ya« so med stranmi, posvečenimd spolnosti in sociologiji, objavili oglas, ki povzdiguje prednost molitve, altruizma in celibata. Oglas je za deset tisoč dolarjev naročil red presvete troji ce. Olani te katoliške bratovščine, ki so v preteklih 774 letih redko pogledali iz zidov svojega samostana, so sklenili, da bodo odslej opravljali dobra dela med
I *
■
'
:f;mh
OČE LUPO:	tudi	med	bralci
Playboya so ovčice
prikrajšanimi in zatiranimi ljudmi posvetnega sveta. Oglas v »Playboyu« vabi bralce, naj se pridružijo njihovemu redu in »naj kaj storijo«.
»Nekateri me sprašujejo, kako bom našel ljudi, ki živijo celibat med sjikamd golih deklet,« je rekel dvadnpetdesetletni oče Joseph Lupo, ki ni »»Playboya« nikoli bral, dokler ni v njem objavil oglasa v obupnem poskusu, da bi pridobil nove brate. »Ugotovil sem, da 80 odstotkov študentov bere ,Playboy’, in to je bila najboljša pot, da pri dem do njih. Z denarjem sem hotel doseči največji učinek.«
Oče Lupo ne pove, koliko n vih bratov se je na podlagi oglasa v »Playboyu« včlanilo v red svete trojice, trdi pa, da je bil odziv večji kot pri podobnih oglasih v bolj umirjenih revijah. »Najti hočem mlade ljudi, ki niso le tako plemeniti, da bi opustili spolnost, ampak bi posvetili svoje življenje bogu,« je povedal oče Lupo.
Na naslov bratovščine presvete trojice je prišlo le pet pisem’ ki so obsodila povezavo s »Pobovem«. Vseh pet so napisali pripadniki starejše generacije. Zastopnik »Playboya« je izrazil svoj up: »Mogoče se bodo nekateri naši bralci odpovedali posvetnemu življenju«. V samostanu blizu Baltimoira vlada nemiir. »Ml vsi molimo in prežema nas misel, da smo storili prav,« je rekel oče Lupo.
Baskovski nacionalizem se je torej razcepil: en blok, v katerem so baskovska nacionalna fronta in druge nemarksističe skupine, podpira pa ga tudi del duhovščine, je naklonjen mestni gverili; na svojo stran skuša pridobiti male posestnike. Drugi blok, ki ga sestavljajo različne skupine baskovskih komunistov, močno pa ga podpira tudi komunistična partija Španije, priteguje v svoje vrste trockiste, ortodoksne marksiste, leniniste in maoiste; skuša ustanoviti gibanje delavskih množic.
HRANA
GOSJIH JETER -KOLIKOR HOČEŠ
Sladokusci, veselite se! Francozi, ki trdijo, da pripravljajo najboljša gosja jetra — ali »foie gras«, kot jih imenujejo — so iznašli način za industrijsko proizvodnjo te doslej redke poslastice.
Alzaški, poljski in madžarski kmetje so včasih uporabljali lijake, da so spravili mokro zrnje v požiralnike gosi, ki so z gaganjem ugovarjale. Pred kakim desetletjem so vzhodnoevropski kmetje izumili stroj za pitanje gosi, to sta elektromotor in majhna črpalka. Z lijakom je en pitalec lahko trikrat na dan napital 12 do 20 gosi, s pital-nim strojem pa kar 300 do 400 gosi dvakrat na dan.
Francoski inštitut za kmetijske raziskave je pripravil nov način, pri katerem pitalec sploh ni več potreben. Gosi omamijo in jim z majhno operacijo uničijo majhno območje v možganih, ki nadzoruje občutek sito sti. Tako »prirejene« gosi se naž-ro do »criste de floie« — boleče nabreklih jeter. Toda to, kar povzroča požrešnemu človeku bolečine, d£ pri goseh slastne »foie gras« (dobesedno »mastna jetra«),
A nič ni popolno. Dva ali tri dni po operaciji »prirejene« gosi jedo dvakrat več kot druge gosi. Po nekaj tednih pa se jim tek navadno zmanjša. Povprečna nepitana gos ima 105 gramov težka jetra. Gosi, ki se same hranijo, imajo 400 do 550 gramov težka jetra, medtem ko jetra umetno pitanih gosi tehtajo 700 do 900 gramov. Znanstveniki še ne vedo zakaj »prirejene« gosi po štirih ali petih tednih izgubijo tek.
I I
KNJIGE
PORNOGRAFSKE »MOSKOVSKE NOČI"
V Združenih državah je izšel roman »Moskovske nočd«, ki ga prodajajo kot prvi sovjetski seksualni roman. Nekateri bralci seveda dvomijo. Ali v Sov-
KKjfiTČ
TENINOVA KNJIGA: izvirna por nografija, satira ali goljufija?
VESOLJE
DVAKRAT STAREJSE
Kaže, da so znanstveniki do slej napačno presojali starost vesolja. George Abeli, vodja astronomskega oddelka na kalifornijski univerzi v Los Angelesu, meni, da je vesolje verjetno staro 20 milijard let. Doslej so astronomi prisojali vesolju 10 milijard let.
George Abeli opira svojo trditev na proučevanje osmih skupin galaksij — velikanskih ozvezdij ki jih sestavljajo milijarde zvezd na robu vesolja. Najbolj znana teorija o nastanku veso lja pravi, da je vesolje nastalo po velikanski eksploziji. Astro
nomi menijo, da se vesolje širi z neznano hitrostjo s tem, da se galaksije premikajo od središča in druga od druge.
George Abeli je trinajst let meril razdalje med Zemljo in skupinami galaksij, ki so najbolj oddaljene, kar jih lahko vidimo z našega planeta. Astronomi lahko izmerijo razdaljo tako, da ugotovijo jakost svetlobe. Ko določijo razdaljo, lahko izračunajo starost predmeta s tem, la sklepajo, koliko časa je bilo po trebno, da se je od središča vesolja pomaknil na sedanji polo-žaj.
jetsiki zvezi sploh poznajo spolnost v takih oblikah kot na Zahodu? Zdi se, da jo, razen če nd pisatelj, siknit za psevdonimom Vlas Temin (to je anagram za Lemiina in Stalina ter pomeni v ruščini »vladar«) goljuf. Ala je knjiga prišla iz Rusije. Ruski rokopis obstaja. V Ameriko ga je prinesel založnik Maiurice Gl-rodias.
Pustimo ob strani vprašanje avtentičnosti in se osredotočimo na vsebino romana. Kaj piše o tem »Newsweek«, je to pornografska politična satira. Tako knjigo bi balo mogoče napisati, toda avtor bi moral Imeti dovolj domišljije, da bd logično podajšal politično korupcijo v prispodobo spolne degeneriranosti. Avtor knjige »Moskovske noči« tega nd zmogel.
Zgodba govori o sfcupdnd goljufov in črnoborzijancev, ki so sklenili, da bodo prodajali pogrebne potrebščine in tako izrabljali buržujsko potrebo po bahaškem pogrebu, ki je baje zakoreninjena v srcu vsakega sovjetskega državljana. Goljufi kar naprej iščejo nove sodelavce, zato avtor skoro v vsakem poglavju vpelje kako novo osebo in jo takoj zaplete v spolno akrobatiko.
Toda spolnost in politika ostajata ločeni. Avtor romana ironizira politična gesla, kot je »zadovoljevanje pokvarjenih zahodnih buržoaznih potreb«. Ob tem pa najdemo običajno pornografsko retoriko — »zdelo se Je, da ta organ živi svoje neodvisno življenje« — ki jo avtor jemlje zelo resno. V Teninovi Rusiji je politika šala, kar ljudje nadzorujejo in izrabljajo. Spolnost pa ima v oblasti ljudi. Zenske so sužnje nemočnega vdajanja, mo šlki težijo k slepi zadostitvi strasti. Tenin Je dovolj duhovit., da je njegov roman včasih zabaven, toda ne dovolj, da bi lahko spravil svojo pornografijo v službo satire.
IZRAEL
PRAVOVERNE ŽIDJE V OFENZIVI
Napetost med skrajno pravovernimi in posvetnimi 2idi v Izraelu se pred bližnjim izbo rom novega vrhovnega rabina povečuje. Skupine konservativnih 2idov skušajo dobiti premoč v verski skupnosti. Zdravnike, šoferje avtobusov in vse druge, ki se ne držijo stroge razlage starega zakona o dnevnem življenju, stalno nadlegujejo. Policija priznava, da nadlegovanja ne more preprečiti, ker ne more prodreti v zaprto družbo pravovernih skupin, da bi ugotovili pobudnike te dejavnosti.
Spor med pravovernimi in posvetnimi Zida je bil v Izraelu
huda težava še pred ustanovitvijo države leta 1948. Bistvo spora je večkrat pojasnil Slomo Go-ren, glavni rabin v Tel Avivu, ki se poteguje tudi za naslov glav nega izraelskega rabina. Po mnenju rabina Gorena je mogoče zdaj, po obnovitvi narodne suverenosti židovskih ljudi, na novo razložiti stare verske zakone — pravila, ki so se jih Židje strogo drhali 19 stoletij izgnanstva in so pomenila edini izraz židovske pripadnosti. Rabin Goren in njegovi privrženci trdijo, da so danes, prvič, odkar je bil porušen tempelj leta 70 n. št., še drugačni načini, da si pravoveren Zid.
MEDICINA
CELICA NA LEDU -HOV NAPOJ
V laboratoriju komisije za atomsko energijo v Oak Ridgeu v ZDA znanstvenik Makinodan z dvanajstimi sodelavci proučuje, kako dati starejšim ljudem bolj zdravo starost. Pot do uspeha je še dolga. Vedar dosedanji uspehi zbujajo upanje, da bomo lahko v prihodnosti vzeli iz krvi mladega človeka limfocite, jih za nekaj časa spravili na led in vbrizgali starejšim ljudem. Tako bi povečali njihovo odpornost.
Makinodan je vbrizgal poskusnim miškam določene doze bolezenskih klic. Starejše miši so zbolele desetkrat bolj kot mlade. Ko so v epruveti zmešali celice starejših miši s celicami mladih miši, so vse celice enako izločale protitelesa. Mlade celice so pomladile starejše.
Pri naslednjem poskusu je Makinodan okužil mlade miši z bakterijami, vzel iz njihovega organizma limfocite in jih zmrznil. Po nekaj mesecih jih je odmrznil in vbrizgal starejšim mišim, ki jih je prej okužil s takšno količino bakterij, da bi v normalnih okoliščinah marale pomniti. Vse miši so ostale žive. »Mlade celice so poživile stare,« trdi znanstvenik.
Ko je dokazal, da ni nemogoče pomlajevati miši, se pripravlja, da bi poskusil še na človeku. »Preden bomo lahko govorili o uspehu,« je rekel Makinodan, »moramo rešiti še mogo vprašanj. Za zdaj še ne vemo, kako je s človeškimi celicami po daljši zamrznitvi, ali lahko znova oživijo in postaneta aktivnp.« S staranjem se ukvarjajo tudi drugi. Najpomembnejši bi bil odgovor na vprašanje, zakaj se nekatere človeške celice obnovijo petdesetkrat, potem pa se nehajo obnovi jati. Nekateri trdijo, da vsebuje vsaka celica poseben genetski program.
Charles Barrow iz Baltimora zdravi ostarele celice s počitkom. Glavna naloga celic je iz-
ločanje encimov. Oim bolj enakomeren je ta proces, tem daljše je življenje celice. Zdaj preizkuša svojo teorijo na mikroskopskih vodnih živalcah.
Nekateri znanstveniki niso naklonjeni vsem tem poskusom. Makinodan jim odgovarja: »Pri sedanji uspešnosti raziskovanj ni več daleč čas, ko bomo dognali, zakaj se celice starajo. Takrat bo človek lahko brez strahu pričakoval starost.«
Skrajneži trdijo, da je treba zakon ubogati, ne glede nato, ali obstaja židovska država ali ne. To vprašanje je zelo žgoče tudi za zveze med Izraelom in diasporo — židovskimi verskimi skupnostmi v tujini. Člani verskih skupnosti v tujini večinoma pripisujejo strogemu spoštovanju verskih zakonov še večji pomen za židovsko pripadnost kot izraelski 2idje. Uslužbenci vlade trdijo, da dobivajo bojevniške skupine konservativnih Zidov pomoč iz tujine, predvsem pravovernih skupnosti v New Yorku, Veliki Britaniji in Avstriji.
Izraelski politični voditelji podpirajo rabina Gorena in njegovo mnenje, da je traba venske zakone prilagoditi sodobnim razmeram, čeprav jih moti njegovo prizadevanje, da bi ustvaril v izraelski družbi močno versko strukturo. Po njegovem mnenju je rabinat kot ustanova izgubil oblast, sredstva in ugled. Vse to mu je treba vrniti.
Opazovalci menijo, da ima rabin Slomo Goren ob podpori vodilnih sil v vladi še največ možnosti, da bi nasledil dosedanjega glavnega rabina Iserja Y. Untermana, ki je star sedeminosemdeset let. Med skrajno pravovernimi Zidi pa se je zače lo gibanje proti Gorenu. Verjetno pripravljajo svojega kandi data, ki bi nadomestil vrhovnega rabina Untermana.
ŽIVILA
NI VSAK JOGURT PRAVI
Vse več ljudi sega po jogurtu — za zdravje, za vitko linijo, za lepšo polt. Zal ni vse jogurt, kar prodajajo pod to nalepko. V sosednji Italiji je ministrstvo za zdravstvo sklenilo razčistiti pojme, kaj je pravi jogurt in kaj nii. Pravi jogurt vsebuje žive kvasovke ki pospešujejo fermentacijo, naredijo mleko laže prebavljivo in mu dajo kiselkast okus. Ce teh kvasovk ni, ali so že mrtve, izdelek ne sme imeti nalepke jogurt.
Jogurta se drži cela vrsta znanstvenih teorij. Najbolj znana je teorija Rusa Močnikova, Pasteurjevega učenca, ki je trdiil, da ima jogurt zdravilne lastnosti. Kvasovke blažijo učinek gnilobne flore, ki nastaja v črevesju vsakega človeka. Mečnikov je pripisoval dolgo starost kavka-ških stoletnikov njihovi navadi, da jedo jogurt.
Prav zaradi te znanstvene domneve se iz leta v leto veča poraba jogurta. Pred petimi leti so ga prodali v Italiji 70 milijonov lončkov, lani 200 milijonov. V
lirah pomeni to 20 milijard. Največji del zaslužka poberejo veliki proizvjalci. Naraščajoča prodaja pa je pripravila tudi manjša podjetja, da so začela proizvajati in pošiljati na trg jogurt, ki ne zasluži tega imena.
Pravi jogurt je užiten 20 do 25 dni, če ga branimo na temperaturi od plus dve do plus šest stopinj. Po tem roku postane jogurt prekisel in škodljiv. Vsako podjetje, ki hoče zagotoviti užitnost in svežino izdelka, mora imeti dovolj hladilnikov. Neprodan jogurt pa bi moralo vzeti iz prodaje. Vse to povečuje proizvodne stroške. Zato so manjša podjetja sklenila zmanjšati stroške tako, da podaljšajo užitnost jogurta. Pasterizirala so ga in s tem uničila žive kvasovke. Tak jogurt lahko prodajajo vse trgovine, tudi tisti, ki nimajo hladilnikov.
Miinistrsitvo za zdravstvo v Italiji ne bo prepovedalo prodajo teh izdelkov, vendar bodo smeli z nailepko jogurt opremljati samo pravi jogurt, ki bo vseboval žive kvasovke.
■m'
mm
.■iv -\
-A:* V
mm
mm
ANNIE
GIRANDOT: »Rada imam spremembe«
FILM
IGRALKA LETA
Annie Girardot je filmska igralka leta. V Parizu prav te dni doživlja velik uspeh njen zadnji film »Staro dekle«, ki ga je režiral Jean-Pierre Blanc. Annie Ga-rardot že snema nov film »La Mandarine«. To je filmska priredba uspelega romana Christine de Rivoyre o tesno povezani družini, ki vodi ugleden pariški hotel.
Film, ki ga režira Eduard Mo-linario, snemajo v elegatnem hotelu Lancaster. To je izjemno, saj si filmarji v takih primerih raje naredijo posnetek hotela v studiu. Molinario, ki sodi med režiserje nove šole, pa pravi: »Meni bolj ugaja moja metoda. Tako so prizori bolj prepričljivi, pa tudi snemanje je lažje. Uporabljamo vežo, nekaj sob in kuhinjo, ki je glavni štab družine. Tu se vsi zbirajo ponoči, ko gredo gostje v posleijo.«
Madeledne Renaud igra staro mater, Ande Girardot je njena hčerka, Phiidppe Noiret pa njen mož. Mlajšo hčerko igra Marie-Helene BreiUat, sina pa Jean-Claude Dauphin. Murray Head igra vlogo vsilijvca, ki se vrine v družinski klan in povzroči kup prepirov.
Amnde Girardot je bila že od nekdaj pustolovska igralka in upa, da bo to tudi ostala. Izšolala se je na konservatoriju in nato postala članica. Comčdie Francadse, kjer je igrala v nekaterih pomembnih gledaliških delih, med drugim glavno žensko vlogo v Millerjevi dramd »Po padcu«. »Mislim,, da sem dokazala, kako nasprotujem igranju tipov,« je pripomnila s ponosom. »To trdijo mnogi igralci, toda večina jih vendarle skuša ustvariti svojo podobo in vedno ostajajo orni sami. Jaz imam rada spremembo. To me spodbuja. Igralka ne bd smela igrati vedno enako. Pomislite, kaj bd se zgodilo s pisateljem, ki bi vsako
leto objavil eno in isto knjigo!«
Filmska kariera Annie Girardot se je začela leta 1955 s filmom »Trije za mizo«, toda velik vtis na občinstvo in kritike pa je naredila šele z vlogo milanske prostitutke v Viscontijevem filmu »Rocco in njegovi bratje«. Po tem filmu je šele postala zvezda. Poročila se je z Renatom Salvatorjem, ki je Igral enega izmed Roccovih bratov in jo je v filmu moril. 2e dolgo sta poročena in srečna. Imata eno hčerko.
KONSERVE
RAKCI NEVARNI?
Ameriška zveza porabnikov se prepira z ribiči, ali so rakci nevarni, ker vsebujejo arzen.
Joseph W. Slavin, direktor ameriške ribiške službe, trdi, da vsebujejo rakci »arzen v organski obliki, ki ne ostaja v telesu«. Ta vrsta arzena baje ni nevarna, kot je anorganska oblika, katere spojine lahko med drugim povzročijo raka. Joseph Slavin pravi, da je podobnega mnenja tudi večina znanstvenikov. Ameriška uprava za živila in zdra vila se »v glavnem strinja«, da organski arzen ni nevaren.
Sef oddelka za živila pri zvezi porabnikov pa meni drugače. »Mnogi raziskovalci trdijo ravno narobe, da je organski arzen še nevarnejši od anorganskega.« Se večjo skrb zbuja to, da je v rakcih vse več organskega arzena. Industrija namreč spušča v včdo veliko anorganskega arzena, ki ga alge spremenijo v or gansko obliko in nato pride v rakce.
Aristotes Onassis je dejal, da je zgodba o njegovem prepiru z Jacqueline na londonskem letališču, o kateri je poročal »Dai-ly Miror« na prvi strani, izmišljena. Kot poroča ta londonski časopis, sta zakonca Onassis nekaj ur prebila v čakalnici za ugledne osebnosti. Uslužbenci letališča so povedali: »Nismo mogli slišati, o čem sta govorila, toda divje sta se prepirala.« Kasneje je odšla gospa Onassis sama v New York, Ari pa je »zaradi opravkov« ostal
v Londonu. O domnevnem prepiru je dodal: »To je nesmisel. Bojim se, da sl je zgodbo Izmislil eden izmed prijateljev pri tisku, ki bi me radi ali pokopali ali ločili. Jackie se bom pridružil v New Yorku prihodnji teden.«
VVashingtonska jasnovidka Jeane Dtxon daje pred Nixonovim obiskom v Pekingu slabe napovedi. »Ne vidim smrti ali umora, toda telesna poškodba sc mi zdi zelo verjetna«. Največja nevarnost bo, tako napoveduje vede-ževalka, ko bo predsednik v avtomobilu zapustil pekinško letališče. Takrat bi mu lahko člani tajne družbe ali morda nezadovoljni militaristi zagodli kaj neprijetnega.
Ameriška televizija je pokazala film z obiska Josepha Kennedy-ja III., devetnajstletnega sina pokojnega senatorja Roberta F. Kennedyja, v Keniji. Televizijski gledalci so ga videli tudi med lovom na antilope. Ena izmed
preplašenih živali se nenadoma obrne in sc skoro zaleti v njegovega konja. Joe se komaj obdrži v sedlu. Drugi lovci prihiti-
jo. Ali je Joe poškodovan? »Ne vem, kako je s konjem,« ravnodušno odvrne lasati Kennedy, »z mano je vse v redu.«
...
KENNEDYJEV SAFARI
V Srbiji se je vnela huda vojna zoper kadilce, ki jim hočejo sto-piti na prste. Vsak dan je več zagovornikov prepovedi objavljanja reklam, veliko pa se jih tudi zavzema za prepoved kajenja na sestankih in na javnih mestih. Znani beograjski nevropsihiater dr. Vladislav Klajn je sicer kadilec, pravi pa, da take navade ni mogoče odpraviti kar čez noč. Te dni je dejal:
»Sodobni človek je v položaju, ko ga z vseh strani bombardirajo s prepovedmi. Ce bi vse to sprejeli, bi živeli po receptu in odreči bi se morali vsemu zadovoljstvu. Kajenje je res škodljivo. Danes pa je še veliko drugih nevarnosti, ki jim nihče ne nasprotuje. Ali v avtomobilskih nesrečah ne umre veliko več ljudi kot jih pokoplje rak na pljučih, pa vendar se ni še nihče spomnil, da bi prepovedal vožnjo z avtomobili!«
Nasilnik Sreten Bajič iz Laj-kovca, po poklicu kmetijski tehnik, je v pretepu z nožem zabodel miličnika. Ko je opravil s prvim, se je spravil še na drugega miličnika, vendar je temu povzročil le lažje poškodbe. Sreten Bajič je občinski odbornik.
Z beograjskega letališča je te dni odpotovalo okrog 700 muslimanov na romanje (hadžiluk) v Meko in Medino. Osem dni bodo ostali v Medini, enajst pa v Me-
ki. Med potniki so skoraj izključno možje, stari nad 60 let.
V puljski ladjedelnici so v nedeljo porinili v morje največjo ladjo, ki so jo doslej izdelali pri nas. Na slovesnosti je bil navzoč tudi predsednik Tito, njegova soproga .lovanka pa je ob splovitvi slovesno razbila steklenico šampanjca, kot je pri takem krstu pač navada. Ladja nosilnosti
225.000	ton ima ime Berge Istra in bo plula pod norveško zastavo.
Kot je znano, so v Zagrebu prejšnji teden priprli enajst članov upravnega odbora Matice hr-vatske, med njimi tudi dr. Marka Veselico, dr. Hrvoja Sošiča, dr. Franja Tudjmana, dr. Sime Djodana in književnika Vlatka Pavletiča. Republiški sekretar za notranje zadeve Valent Huzjak je izjavil, da imajo dovolj dokazov o obstoju kontrarevolucionarne dejavnosti na Hrvatskem.
V Portorožu je umrl znani filmski režiser češkega rodu
František Čap. V Sloveniji ga poznajo predvsem zaradi filmov Vesna, Agent X-25 poroča, Ne čakaj na maj in Naš avto. Pred prihodom v Jugoslavijo je snemal filme na češkoslovaškem in * v Nemčiji. Na mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah in Cannesu je dobil nagrado za film »Ljudje brez kril«.
Dosedanji mladi škofjeloški župan Zdravko Krvina In predsednik izvršnega odbora temeljne izobraževalne skupnosti Trebnje Roman Ogrin sta kandidata za predsedstvo republiške skupščine. Kandidat za predsednika republiškega izvršnega sveta je Stane Kavčič.
Prejšnji teden so nekateri časniki objavili novico, da je dramski in filmski igralec Miha Baloh v Piranu zadel ob parkirani avtomobil ter tako baje zvil kos pločevine. Miha Baloh zanika, da bi on vozil avto, ki je trčil v parkirano vozilo, tem-
več je to storila neka druga oseba. Tako so ugotovili tudi sodniki za prekrške. Popularni igralec pravi, da zviti blatnik nikakor ne bi smel biti povod za tako napihnjeno senzacijo.
V Šmarju pri Jelšah sc je zrušil strop nad šolskim razredom. Učiteljica Agica Jelenko je deset minut prej opozorila učence, naj se umaknejo na eno stran razreda, ker je opazila, da odpada omet. Pogumna učiteljica, ki je s svojo razsodnostjo preprečila tragedijo, je izjavila:
»Med poukom je padal s stropa omet učencem na zvezke. To ni bilo nič novega niti vznemirljivega. Kljub temu sem zahtevala, naj se vse vrste učencev s klopi umaknejo približno meter od stene. Ko sem pisala na tablo, je nenadoma zagrmelo. Ves razred je preplavil gost prah. Hotela sem zavpiti, pa me je prah preveč dušil. Šele ko sem pritavala do okna in ga odprla, sem lahko spregovorila.
V prahu sem zagledala le nekaj učencev. To je bil najtežji trenutek mojega življenja.«
Učiteljica Agica Jelenko je stara 26 let. Debelo tramovje s stropa je zgrmelo prav na mesto, kjer so nekaj minut prej sedeli njeni učenci.
Celovškemu študentu Marjanu Šturmu bodo sodili 27. januarja v Lcobnu na štajerskem. Mladi Šturm je predlani oktobra dodal nemškemu krajevnemu napisu Hermagor še slovensko ime Šmohor. Obtožnica ga dolži, da je s tem poškodoval javno lastnino. Obtožujejo ga tudi zato, ker je študent Šturm na drugih Koroških kulturnih dnevih opozoril občinstvo, da je navzoč tudi državni policaj, ki ga je zaradi napisne akcije zasliševal z metodami, kakršne so poznali v Hitlerjevi Nemčiji. Za to dejanje ga obtožnica bremeni, da je žalil predstavnike javnih oblasti.
T
ZAMEJSTVO
PRIDI DINAR, PRIDI!
Po novem letu jugoslovanski državljani ne dobijo več devizne kvote (32 dolarjev) na potni list, zato pa lahko nesejo čez mejo 500 dinarjev. Navidez je to slabo, kajti 500 din je manj kot 32 dolarjev. Novi predpis pa tudi določa, da lahko naš državljan nese čez mejo vsakokrat 500 novih dinarjev, kar pomeni, da je odnašanje našega denarja iz države takorekoč neomejeno. Predpis si lahko razlagamo tudi tako, da lahko nesemo čez mejo nekajkrat
jo predvsem takrat, če odkrijejo ugodno razprodajo blaga.
Trgovci v Trbižu, Trstu, Gorici, Gradcu, Celovcu in še ponekod ob meji so zaradi tega seveda v velikih skrbeh. Zadnja devalvacija dinarja bi jih lahko spravila na boben, kajti doslej so živeli predvsem od naših kupcev.
Cariniki izjavljajo, da se je število naših državljanov, ki so prej kupovali v Italiji ali Avstriji, zmanjšalo za polovioo. Nasprotno pa prihaja na našo stran če-
hm
ZATON TRGOVINE V TRSTU: dinar Je najbolj dobrodošel
na dan po 500 din, ob nobenem prestopu meje pa ne smemo imeti v žepu več od te vsote.
Jugoslovanov ta liberalizacija m prav nič razveselila, saj nočejo nesti čez mejo niti manjših vsot, nihče pa niti ne pomišlja, da bi odnašal čez mejo milijone. Po devalvaciji jih tujina skorajda ne zanima.
Ker pa dinar noče na tuje, poskušajo tržaški ih avstrijski trgovci vse mogoče, da se promet ne bi zmanjšal. Tako so nekatere tržaške trgovine uvedle za dinarje tečaj, ki je ugodnejši od bančnega, trgovina ob avstrijski meji, na poti proti Lipnici, kjer se ustavljajo predvsem Mariborčani, menjava prav tako nad u-radnim tečajem.
Zadnja devalvacija je bila zelo obilna, zato dinar zunaj naših meja trenutno dobro kotira. Vse to pa nič ne pomaga, kajti Jugoslovani nočejo več v tuje trgovine. Le nekateri kupujejo v tržaških trgovinah še tekstil, bluze in puloverje- dinarje menjava-
dalje več Italijanov, Id hočejo kupiti vse, kar jim pride pod roke. V Kopru kupujejo celo pralne stroje in hladilnike! Kako so se časi spremenili! Še pred nekaj leti smo videli od italijanske meje pa do Ljubljane in naprej na vse strani vrste avtomobilov, ki so imeli na strehi škatle s pralnimi stroji. Tujcem se nakupi pri nas še posebej splačajo zato, ker imajo poleg ugodnega tečaja tudi deset odstotni popust.
V zadnjih letih je tudi ponehalo notranje prekupčevanje z devizami. Zdomci, ki so prinesli domov marke ali šilinge, so jih v glavnem morali menjati v bankah ali menjalnicah, ker jim toliko ljudje, zaposleni doma, niso mogli plačati. Deviznih prekrškov je torej vse manj.
V mestu Szeged na madžarski strani že šest let ni bilo takega povpraševanja za dinarji kot v dneh po devalvaciji. Meščani Subotice in Novega Sada so se prej radi ddpeljali za kako urico čez mejo na okrepčilo ali na obisk k sorodnikom, zdaj pa je predra-
go. Na meji morajo obvezno menjati po novem okrog 150 novih dinarjev, pa tudi za forint, ki ga na Madžarskem kupijo pod roko, morajo plačati precej več. Po uradnem tečaju velja 100 forintov 61,60 dinarja, na prostem trgu pa dobijo naši državljani za dinar tri forinte. Ta tečaj velja trenutno v Szegedu. V Subotici je forint nekoliko dražji, kajti prekupčevalci zahtevajo zanj 35 do 40 par, zato pa trgovina slabo cvete. Dinar Je predrag, zato nihče ne kupuje forintov.
Madžarske gostilne, kamor so pred tedni naši gostje še radi zahajali, so zdaj brez naših državljanov.
Državne meje so odprte, čedalje manj ljudi pa se odpravi čez. Kupovati blago v Trstu ali v Avstriji, zabavati se ob Blatnem jezeru ali v Budimpešti, to je zdaj luksuz. Ne vemo še, kako se bodo tuji trgovoi borili proti naši devalvaciji, ki jim Je pošteno zmešala štrene. Prejšnji teden je neka tržaška trgovina dajala za dinar štirideset lir, kljub temu pa Jugoslovani niso drli tja.
MAGDA VERHOVEC BALET
SLOVENSKI „BELI LABOD" NA ŠVEDSKEM
Medtem ko romunski koreograf Danovskl pripravlja v Ljubljani baletno predstavo »Labodje jezero«, eden naših »belih la-
bodov«, Magda Verhovec, pleše daleč proč od domovine.
Izrabila sem obisk naših plesalcev Magde Verhovec in Vlasta Dedoviča za kratek pogovor. Oba plesalca že dolgo leta plešeta na Švedskem. Za-mM dve leti sta člana švedske baletne skupine Brigiitite Culberg, ki se je proslavila z baletom »Gospodična Julija«. V tej skupini je pred leti plesala budi Veronika Mlakarjeva in jd je prav vloga Gospodične Julije pozneje v New Yorkiu prinesla zvezdniški naslov.
Magda -in Vlasto De do v: č sta s skupino Brigite Culberg v kratkem času preplesala dobršen del Evrope. Njuno zadnje gostovanje je bilo v Londonu, kjer so se švedski baletniki mudili štirinajst dni. Magda Verhovec je na gostovanju plesala glavne vloge v »Gospodični Julija«, »Medeji«, »Romeu in Juilijii«; zadnji balet je postavljen v skrajšani obliki. Maja meseca jih čaka gostovanje v Parizu, pozneje pa v Italiji, prav v čaisu, ko naj bi bil v Ljubljani baletni bienale.
Ko me je zanimalo, ali bi se rada vrnila v domovino, mi je Magda Verhovec odgovorila sa mo bole: »Vsak plesalec se po dolgih lebih rad ponovno pokaže pred svojim domačim občinstvom, seveda, če je dobrodošel.«
KRIMINAL
RULETA SE JE VRTELA ZA TATOVE
Našemu državljanu Ivanu Ko-privnjaku je bilo toplo pri srcu, ko se je ruleta v igralnici Baden prvič ustavila na številki, ki je nanjo stavil. Nato je ponovil še nekajkrat in sreča ga zares ni zapustila. Z mize je pobiral velike kupe žetonov (ki jih ob izhodu lahko zamenja za devize) in tako priigral tistega večera pravo bogastvo.
Ivanu Koprivnjaku priigrani denar ni zmešal glave, temveč je odšel iz igralnice ravno pravočasno. Takrat, ko je dobil nekaj čez milijon šilingov. Tako poročajo avstrijski časniki.
Naslednjega dne se je Kopriv-njak ustavil na Dunaju, kjer je hotel prenočiti v hotelu Trst. Zavedal se je, da ni varno nositi tolikšen kup denarja v hotelsko sobo, kajti lahko bi mu jih kdo u-kradel. Hotelske uprave povsod opozarjajo goste, naj dragocene stvari shranijo pri vratarju, kajti le tako bo njihov denar ali nakit na varnem. Tako je storil tudi Koprivnjak. Shranil je pri vratarju 700.000 šilingov in odšel spat.
Za Ivana Koprivnjaka pa je sreča postala opoteča šele takrat, ko je njegov denar bil že v dobro zaklenjeni hotelski blagajni.
Okrog šestih zjutraj je policist po naključju stopil v hotelsko poslopje in čudno se mu je zazdelo, ker vratarja ni bilo nikjer.. Iz sosednjega prostora je zaslišal stokanje. Tam je našel pretepenega in zvezanega vratarja Stephana Krasniga. Blagajna je bila odprta in Koprivnjakovih
700.000	šilingov, ki jih je priigral v igralnici, je vzela noč.
Vratar Krasnig je v bolnišnici še istega dne povedal, da je po polnoči prišel v hotel gost, ki je pokazal jugoslovanski potni list. Ko je vratar neznancu zagotovil sobo, je ta odšel in se vrnil šele okrog štirih zjutraj. Vratar ga je hotel vpisati v hotelsko knjigo, neznanec pa ga je takrat u-daril s pivsko steklenico po glavi.
Neznanec je odprl blagajno, čeprav je to lahko odprl le tisti, ki je poznal šifro (vratar!). Policija je domnevala, da je bil vratar premalo pozoren in je prav v
tistem trenutku pustil blagajno odprto, zato je imel tat lahko delo.
Medtem je poškodovani hotelski vratar pobegnil iz bolnišnice, policija pa je začela brskati po njegovi osebni mapi. Tako so u gotovili, da vratar Krasnig doslej ni živel preveč vzornega življe nja, saj je bil že kaznovan zaradi tatvin, vlomov, nekatere je izsiljeval tako, da jim je pošiljal v paketih bombe. Ko so ga po dvanajstih letih pustili iz zapora, je v Beligiji storil še nekaj kaznivih dejanj.
Na zaslišanju je hotelski vratar Krasnig dejal, da ga je napadel Jugoslovan, ne spomni pa se, kako je odprl blagajno. Nazadnje je priznal, da je sam odprl blagajno, ni pa še znano, kdo mu je pri tem pomagal. Sam se vendar ni mogel zvezaiti.
Policija je seveda preverjala, ali je naš državljan Ivan Koprivnjak zares priigral toliko denarja v igralnici. Direktor igralnice jim je odgovoril tako, kot velevajo pravila: »To je poslovna skrivnost igralnice!«
STROŽJE ZA SPOSOJEVALCE: je vlom v omaro ali avto isto?
PRAVOSODJE
SPOSOJANJE ALI KRAJA
ODHODI
SKOZI
TAJ-
KAM?
Tovarniški list »Skozi TAM«, glasilo delovne skupnosti Tovarne avtomobilov in motorjev Maribor, pogosto prinaša, sestavke, ki so zanimivi tudi za širšo slovansko javnost. V zadnji številki je Zmago Gomzi v mladinski rubriki napisal članek o tem, zakaj mladi odhajajo iz podjetja.
Mladi zapuščajo podjetje zaradi nizkih osebnih dohodkov. Ti so se v zadnjem času nekoliko izboljšali, zaradi draginje pa jim tudi to veliko ne pomaga. Ob novi organizaciji podjetja in novem boljšem procesu proizvodnje v združenem podjetju bomo morali tudi sami nekaj prispevati, da bi se izenačili z boljše stoječimi mariborskimi podjetji.
Krivi so tudi slabi delovni po-g~ji. Staro poslopje obnavljajo, ogrevanje prostorov pa je pomanjkljivo. Z novo centralno kotlarno bo teh skrbi konec.
Prihodnost podjetja ni bila ravno najlepša, ker je pogosto zmanjkovalo dela. delavci pa so odhajali. Tudi ta strah je mimo, odkar so se združili z novo enotno podjetje.
Krivi so tudi odnosi med nadrejenimi in podrejenimi. Napačno je bilo. ko so take težave reševali osebno, ne pa preko ustreznih organov.
V rubriki mladih tudi lahko preberemo, da se mladi proizvajalci pritožujejo, ker imajo starejši delavci boljša delovna mesta, kjer je tudi zaslužek večji. Mladi ne morejo razumeti, zakaj imajo starejši večje dohodke. Želijo za enako delo enak zaslužek. Lani je zapustilo obrat na Studencih 400 mladih delavcev, starih do 27 let. Od tega jih je le 99 odšlo k vojakom. Kam so odšli vsi drugi, žal v članku ni zapisano.
V vojvodinski ravnini se je prvi dan novega lota začel z Vloma v cerkve. Medtem ko je stari iguanan Leonid, predstojnik samostana Kovilja, ki leži 30 kilometrov od Novega Sada, s prijatelji gledal novoletni televizijski sipored, so tatovi v modrem salonu in v vladikovi sobi opravili svoje delo.
Iguman je zjutraj zagledal nenavaden prizor: razmetani okviri slik, prevrnjeni predmeti in ostanki vžigalic. Tatovi so odnesli štiri dragocene ikone in foto-tipsko izdajo Miroslavljevega evangelija. Izvirni rokopis na srečo hranijo v trezorjih Narodnega muzeja v Beogradu.
Dan pozneje je prota Borrvoje Jakovljevič v novosadski saborski cerkvi opazil, da je izginila skrinja z relikvijami.
To je samo še eno opozorilo, da so tatovi umetniških predmetov v ofenzivi. Več frušfcogorskih samostanov letos ni smolo odpreti svojih vrat niti dobronamernim obiskovalcem. Stari menihi in nune ne morejo vedeti, kdo je lopov. Obiskovalci v nekaterih sremskih cerkvah so bili videti čisto spodobni, predmeti pa so izginjali dirug za drugim. Kum in kako, ne ve niti policija. Znano je le to, da so bile v prvi polovici leta 1971 okradi ne štiri sremske cerkve — v Deču, Šibaču, Kupinovu' in Hrestaču. Tatovi so odnesli nič manj kot štirideset ikon, med katerimi so nekatere veilike umetniške vrednosti.
V Deču so vlomili neko viharno noč v marcu, ko je divjal snežni metež in ni bilo na ulici nikogar. To je bil začetek vrste vlomov. Konec maja so tatovi obiskali cerkev v Kupimovu, v začetku junija po je bila ofcra-
Kraji avtomobilov smo dolga leta rekli »neupravičena uporaba tujega avtomobila.« Tisti, ki si je neupravičeno sposodil tuj avto, najpogosteje ni zaslužil zaporne kazni, temveč so mu sodniki izrekli pogojno.
Potem je poslanec Kapor zahteval v zvezni skupščini, naj kaznujejo vsakega, ki bo neupravičeno uporabljal tuji avto, z zaporno kaznijo, kajti očitno je, da pri tem dejanju ne gre za sposojanje, temveč za krajo, čeprav si nočni izletnik vozila običajno vozila ne prisvoji, temveč ga po uporabi pusti kje na stranski cesti. Po dolgih in burnih raznravah so rvoslanci soreieli »Kaporjev zakon«, ki veleva, da so sposojevalci avtomobilov — tatovi.
Nekako v istem času so morali lastniki jugoslovanskih avtomobilov pritrditi na volane tudi ključavnice in tako so vsi mislili, da je kraj avtomobilov konec. Zadnje statistike spet dokazujejo: niso zalegle niti ključavnice niti »Kaparjev zakon«.
dena oemkev v Brestaču. Odnesli so devet ikon. Dva dneva pozneje je bila okradena cerkev v sosedni vasi Šiibač. Drzni tatovi so se čeiz dvajset dni vrnili v to cerkev in odnesli še preostalih deset ikon.
Sreds preteklega teta so se
SODIŠČE
VIŠJE KAZNI ZA ,KEMIJA-IMiPEX‘
O aferi podjetja »Kemija im-pex« in o prvostopenjski pogojni sodbi obtožencem Srečku Rihterju, Borisu Jelenku in Rifatu Kovačeviču smo v našem časopisu pred meseci obširno poročali in se opredelili zoper takšne pogojne kazni.
Potem so odmero kazni prvostopenjskega sodišča pretehtali še na Vrhovnem sodišču (zoper kazen, ki jo je izreklo Okrožno sodišče, se je pritožil tožilec, češ, da je prenizka, in zagovorniki obtoženih, ki so trdili, da je neupravičeno visoka). .
Vrhovno sodišče je. kar zadeva kazensko odgovornost in višino kazni prav tako menilo, da je kazen, ki jo je izreklo prvostopenjsko sodišče, prenizka. Vsem trem obtožencem je kazni zvišalo in jih spremenilo v nepogojne. Tako je obsodilo Jelenka na dve leti in tri mesece zapora, Rihterja na dve leti zapora in Kovačeviča na sedem mesecev zapora.
S sodbo Vrhovnega sodišča je redna sodna pot izčrpana, kar pomeni, da obsojena trojica nima več možnosti za pritožbo.
Sodnik vrhovnega sodišča Jugoslavije Mirko Perovič je te dni za beograjske Večemje novosti izjavil, da je tat tisti, ki žmakne potniku v avtobusu denarnico, prav tako tisti, ki v samopostrežni trgovini brez plačila odnese čokolado, enako ime pa zasluži tudi tisti, ki si za nekaj časa vzame neznančev avto.
Sodnik vrhovnega sodišča pravi, da bo predlagal zvezni skupščini, naj sprejme zakon. Odvzem tujega avtomobila naj se imenuje navadna ali celo hujša kraja.
Znani pravnik pravi:
»Edina uporabna vrednost avtomobila je vožnja. Druge vrednosti nima, .pa čeprav ga uporablja lastnik, kupec, sposojevalec, taksist ali kdo drug. Prav zaradi tega se mi ne zdi potrebno, da bi se »odvzem vozila z namenom, da se uporabi za vožnjo«, kot pravi zakon, razlikoval od kraje. Sodnik se tudi vprašuje: »Kakšna pa je razlika, če kdo vlomi v zaprto omaro ali zaprti avtomobil?«
spretni ljubitelji starin preselili v Banait. Zdi se ,da so dobro poučeni, kje so lepi in dragoceni, a slabo zavarovani predmeti. Najprej so obiskali oenkev v SrpsCd Grmji, potem pa v Vojvodi Stepi. Iz prve cerkve so odnesli dela Djure Jakšiča.
Vendar je tokrat hitro ukrepal zrenjaniinski sekretariat za notranje zadeve. Tatove so ujeli v Zagrebu. V pregledu dveh brezposelnežev iz Beograda so našli devetnajst ikon iz sremskih cerkva in slike Djure Jakšiča. Treh ikon iz Srpske Cmje, ki so izginile pred tremi leti,še niso našli. Tudi sliko izjemne vrednosti, za »Kronanjem Stefana Prvovemčamega« Paje Jovanoviča, se je izgubila sled. To sliko so lopovi izrezali iz okvira v novosadski Sabotmi cerkvi v hibči med 27. in 28. januarjem 1968. Se vedno iščejo tudi tatove evangelijev, «d so izginili iz srbske pravoslavne cerkve v Sremskih Karlovcih.
Ikone iz Vojvodine najpogosteje potujejo na zahod, skozi Budimpešto, Dunaj ali kdo ve kod.
Ugledni ameriški časopis International Heraild Tribune, ki izhaja v Parizu, je pred kratkim objavil reportažo o tihotapcih ikon, v kateri eden izmed mojstrov tega poklica, komaj petindvajsetletni fant pravi:
»Veliko je načinov, kako prinesti ikono na zahod. Včasih jih dam v nahrbtnik, se vedem kot študent in prestopim državno mejo kot avtostopar. Na vlaku jih skrijem za pregrado v kupeju aM v toaletni prostor. Včasih jih dam v hladilne vagone, toda samo za toliko časa, da je državna meja miimo, saj ikone nimajo rade mraza ...«
Kazni za »odvzem« vozila naj bi bile v prihodnje torej strožje. Sodnikov predlog bo imel gotovo precej nasprotnikov, saj mnogi trdijo, da mladi ljudje, ki si enkrat sposodijo tuji avtomobil, pozneje skoraj nikdar ne pridejo navzkriž z zakoni.
V času, ko so v zvezni skupščini razpravljali o »Kaporj e-vem zakomu«, je bil zagrizen nasprotnik strožjih kazni zvezni poslanec, ki njegovega imena ne želimo objaviti. Po končanem zasedanju skupščine se je napotil proti parkirnemu prostoru, kjer ni več našel svojega avtomobila. Pozneje je zahteval, naj storilcem sodijo po »Kaporjevem zakonu«, zahteval je torej zaporne kazni.
CARINA
MILIJARDE GREDO V DIM
Vsako leto ob tem času jugoslovanski cariniki poženejo v zrak težke milijarde. Pravzaprav jih vržejo v peč, zaklad pa gre skozi dimnik. Natančneje:	za
marsikoga zaklad, za druge smrt.
Jugoslovanski cariniki na meji dobro pregledajo predvsem potnike, ki prihajajo iz azijskih držav, kjer je domovina mamil. Ko cariniki na mejnem prehodu v Gradini pri Dimitrovgradu ne bd bili tako budni, bi dobila Zahodna Evropa v zadnjih desetih mesecih 250 kilogramov mamil več. Toliko hašiša so namreč zaplenili le na tem mejnem prehodu. Ves zaplenjeni hašiš cariniki sežgejo ob prisotnosti posebnih komisij, včasih pa so ga metali tudi v peči neke termoelektrarne. Za četrt tone hašiša, kolikor so ga požrli ognjeni zublji, hi tihotapci dobili precej milijard, tako pa je ostal blizu Dimitrovgra-da le kupček pepela. Pravijo, da teh mamil ne morejo predelovati v medicinske namene.
Tihotapce mamil, med njimi je čedalje več Jugoslovanov, so kaznovali. Kazni niso hude, zato se splača tvegati. Ce tihotapec varno prepelje tovor čez nekaj meja, postane bogat, če pa ga ujamejo, bo plačal 20 do 30 tisoč novih dinarjev kazni, zaplenili mu bodo avto, ostal bo nekaj mesecev v zaporu in to je vse. Tihotapcu se splača, če ga petkrat kaznujejo in če le enkrat pripelje tovor do cilja ter ga proda. Kazni bi torej morali postriti.
Glavna pot mamil vodi iz mest Bližnjega Vzhoda proti zahodnoevropskim prestolnicam. Pričakujejo, da bo tihotapcev z mamili tudi letos precej, kajti cene na zahodu rastejo.
MODA 72
VŠTRIC S SVETOVNO MODO
Pod kupolami Gospodarskega razstavišča v Ljubljani, se je v soboto začelo največje vsakoletno modno slavje slovenske (in v veliki meri tudi jugoslovanske) industrije mode. Sejem »Moda 72« je že sedemnajsti, združil je 190 razstavljalcev (84 slovenskih podjetij, ostala so iz drugih republik), ki so pobrali za razstavljene modele dobesedno vse u-porabne in razpoložljive sejmiščne prostore.
Med razstavljalce je posebna komisija razdelila dvanajst »ljubljanskih zmajev« in še dvanajst posebnih diplom. In še vedno je bilo odličij premalo, kajti brez njih so ostali celo nekateri razstavljale!, katerih dosežki sodijo nedvomno že v vrh evropskih modnih snovanj (na primer »Industrija usnja Vrhnika«).
Nasploh lahko ugotovimo, da nas je letošnji sejem ugodno presenetil. Zlasti nekateri slovenski razstavljalci korakajo že trdno vštric s svetovno modo.
Odlično so se predstavili izdelovalci metražnega blaga. 7?u naj omenimo predvem kranjski »Te-kstilindus« z modnimi črtanimi in vzorčnimi lahkimi poletnimi blagi (zanje so dobili kar dve naj-višji priznanji), zavese »Indupla-ti« in dekorativno blago »Dekorativne« iz Ljubljane.
Med trikotažerji spet kraljujejo »velike tri«: Rašica«, »Almira« ta »Angora« s svežimi modeli v letos tako aktualnem mornarskem stilu. Daleč za seboj so pustile lani že močno nevarno »Areno« iz Pulja, pa beograjsko trikotažo »Beograd«.
Med perilarji so se spet odre-
Kolekcija »Rašica« v temnomodri beli, oranžni in rjavi barvni kombinaciji je dobila »ljubljanskega zmaja« za najboljšo stvaritev v svoji skupini.
zali v »Pletenini« z novo, modno kolekcijo kopalnih oblek, pa pri »Lisci«, ki ima tudi lepe kopalne obleke in še posebej lepe nederčke in steznike.
Slovenska konfekcija je dolgo capljala za drugimi, boljšimi. Letos nas je razveselilo z lepimi rečmi tudi nekaj slovenskih podjetij: »Mura« iz Murske Sobote, škofjeloški »Kroj«, mariborska »VEZENINA«, »Tip-top« ta še kdo.
In za konec še naši oblikovalci usnja. Imenitno kolekcijo torbic in plaščev iz krzna ta velurja »Industrije usnja Vrhnika« smo že omenili. Lepe torbice delajo tudi v »Toku« ta pri »Galantu«. Posebnega občudovanja je bila deležna kolekcija poletnih čevljev in sandal tovarne »Peko«, ki se tako spet znašla na vrhu tovrstnega jugoslovanskega snovanja.
Toliko na kratko o razstavljal-cih. Vemo, da smo pri tem naredili marsikomu krivico, pa je prostora žal premalo. Sicer pa si bo sodbo ustvaril vsak obiskovalec sejma posebej ta lahko pripišemo le še. da si ga je letos še posebej vredno ogledati.
TATVINE
TUDI SVETNIKI ODHAJAJO V SVET
HELENA KODER ZB RA
TELEVIZIJA
OD ČETRTKA DO TORKA
BERNSTEIN VAM PREDSTAVLJA
Režija Roger Englander, ** igra newyorški filharmoni- "■ čni orkester
Leonard Bernstein
ČETRTEK 20. JAN. 19.00
PRVI PROGRAM
Koliko izrazov, ki označujejo najpreprostejše pojme, take, ki živijo z nami v našem najbolj vsakdanjem življenju, ne znamo razložiti. Vemo, kaj pomenijo, ali bolj čutimo, ne znamo pa tega povedati in kakor hitro začnemo o tem premišljevati, postane vse zapleteno. Leonard Bernstein pa ima to čudovito lastnost, da zna preproste stvari, ki pravzaprav niso tako zelo preproste, preprosto povedati. Tako, da ga radi poslušamo vsi, tisti, ki se na glasbo spoznajo in tisti, ki jo imamo samo radi. Ljubljanska TV je za ta ciklus gotovo modro izbrala uro predvajanja, saj je v zgodnjem večeru lahko pred televizorji največ gledalcev, še posebno mladih, ki jim je ta oddaja najbolj namenjena. Bernstein bo danes v filharmonični dvorani Lincolnovega centra govoril o melodiji. Na sporedu: VVagner, Mozart, Hindemith.
BOCCACCIO-VUGA:	DE-
KAMERON — »O študentu in gospe«
Režija V. Hudeček, igrajo M. Zorčičeva, B. Cavazza, K. Muck
Boris Cavazza
ČETRTEK 20. JAN.
21.10
PRVI PROGRAM
Mlada in lepa florentinska vdova si je privoščila zabavo na račun drugega in to je morala po boccacciovsko krepko plačati. V njene čare je bil namreč do ušes zaljubljen študent, ki se je komaj vrnil iz Pariza. Gospe je njegova ljubezen godila, še bolj pa ji je ailo /šeč, da se ie s to ljubeznijo lahko bahala pred svojim ljubimcem. Torej je študentu dala vedeti, da ga bo neke noči sprejela, kakor hitro bo njen brat — moški, ki je bil v resnici njen ljubimec — odšel zdoma, študent je na dvorišču v hudem mrazu čakal — gospa je že poskrbela, da je bilo skrbno zaklenjeno — a do gospe ni prišel. Premrazil se j.e tako, da se je tudi njegova ljubezen ohladila. Več ne povemo.
VZGOJNI PROBLEMI: NENAVADNO NAPADALEN OTROK
Redakcija Peter Ovsec, realizacija Marjan Roblek
Tilka Kren
PETEK 21. JAN 18.45
PRVI PROGRAM
Zgodi se, da otrok, ki sicer velja za ljubkost in prisrčnost samo, nenadoma postane napadalen. Brez pravega povoda pretepa vrstnike, muči živali in razbija vse, kar mu pride pod roke. Psihologinja Tilka Kren bo staršem in vsem, ki jih vzgojna problematika zanima, razložila, kaj je v takih primerih potrebno ukreniti. Tako obnašanje ima namreč svoje globlje vzroke in vsa umetnost zdravljenja, kajti tudi pri takih motnjah je potrebno zdravljenje, je v odkrivanju in odpravljanju pravih vzrokov napadalnosti.
VVENGEN: SMUK ZA MOŠKE
■mm
SOBOTA 22. JAN. 12.55
PRVI PROGRAM
Za smučarje je odločitev težka. Užitek je, če imaš prosto soboto, dričati se po kakšnem ne preveč obljudenem smučišču. Užitek pa je tudi pred televizorjem udobno sedeti in se, medtem ko tisti na ekranu doživljajo trenutke, stotinke trenutkov najhujše koncentracije, brez kakršnegakoli športnega napora počutiti kot pravi športnik. Stvar je zdaj, ko postajajo točke za svetovni pokal še dragocenejše, zelo napeta. V Wengnu bodo nastopili vsi. Od Schranza, ki se mu samo še čudimo, pa do .. do katerega od tistih mladih smučarjev, ki jih nenadoma sredi sezone mine trema in se s svojo mladostjo, smelostjo in vihravostjo postavijo na čelo lestvice. Morda že v VVengnu. Komentira Marko Rožman.
Karl Schranz
N. V. GOGOLJ:	KVARTO-
PIRCI
Režija Jože Babič, redakcija Janez Menart. Igrajo: D. Bitenc, I. Barišič, M. Turk, L. Cigoj
Jože Babič
NEDELJA 23. JAN. 20.30
PRVI PROGRAM
V nizu komedij, ki jih bo ljubljanska TV predvajala za jugoslovansko občinstvo, dokler se ob nedeljah zvečer ne bo začela nova humoristična serija, bomo danes gledali Gogoljeve Kvartopirce. Gogolj (1809—1852) je v svojih delih pronicljiv slikar človeških značajev. V naši zavesti živi predvsem kot avtor Revizorja in Mrtvih duš, Kvartopirci pa so njegovo manj znano delo. To je zgodba o neprekosljivem goljufu, ki se poveže s sebi enakimi, da bi ogoljufal nekoga tretjega. Goljufija se posreči. Skoraj preveč. Kar pa je predobro, ni več dobro.
RAČUNALNIKI: SHRANJEVANJE PODATKOV
TOREK 25. JAN 19.05
PRVI PROGRAM
Računalniki vse bolj prodirajo na vsa področja našega življenja. Postajajo čudežni stroji, o katerih ne vemo skoraj nič, le to, da so nenavadno »pametni« -in jim torej lahko zaupamo, da vse bolj uravnavajo naše življenje. Pa nemara le ni narobe, če vsaj malo prodremo v njihov možganski sistem! Današnja oddaja o računalnikih govori o tem, kako računalniki shranjujejo podatke, kako jih skladiščijo in iz kakšnih simbolov so ti podatki sestavljeni. Pa tudi druga današnja izobraževalna oddaja ob 19.30 bo zanimiva, saj nas bo seznanila z enim od značilnih pojavov sodobnega gospodarstva, s takoim. »licenčnimi pogodbami«.
PARADA LJUBEZNI, AMERIŠKI FILM
Režija Ernst Lubitch, igrata Maurice Chevalier, Jea-nette MacDonald
■
Maurice Chevalier
TOREK 25. JAN 20.35
PRVI PROGRAM
Mauricea Chevaliera ni več. Na samem začetku leta je umrl igralec in pevec, ki je bil s svojim ljubeznivim, širokim, hudomušnim, drobnim, a nikoli zajedljivim nasmehom in s svojim legendarnim slamnikom vse od začetka tega stoletja za milijone in milijone poslušalcev poosebljenje francoskega duha in šarma. Film parada ljubezni je nastal leta 1931. Za predlogo so ustvarjalci uporabili opereto, ki je bila tedaj izjemno popularna in posrečilo se jim Je narediti film, ki ga bomo prav zaradi Chevaliera še danes radi gledali.
*}• L
l*!2
19
PROGRAMSKE ZADREGE S HUMORJEM
Ne zgodi se pogosto, da nam bi kakšna televizijska hiša tako odkrito zaupala svoje programske težave, kakor je zdaj storila ljubljanska. Dobili smo namreč sporočilo s takole vsebino: posamezne jugoslovanske televizije, ki so po medsebojnem dogovoru dolžne skrbeti za nedeljski humoristični spored, in sicer tako, da se v večernem terminu izmenjujejo po dogovorjenem vrstnem redu, so se znenada znašle praznih rok. Humoristične nadaljevanke so potekle, in ko bi morala zdaj priti na vrsto nova, se je izkazalo, da je nobena televizijska hiša nima pripravljene.
V tem trenutku se je ponudila edina priložnost, da bi nedeljske večere napolnjevali s celovečernimi filmi, teh pa je skozi ves teden tako že na pretek. Tako se je v tem nesimpatičnem položaju ljubljanska televizija odločila prikazovati za svoje področje cikel komedij pod naslovom »Komedija za konec tedna«, vrsto krajših in zvečine nezahtevnih del iz domače in svetovne dramske literature.
Na željo in prošnjo zagrebške televizije bo komedije Zagreb prikazoval za vse jugoslovansko omrežje. Televizija Ljubljana je zagrebški sporočila, da gre pri tem samo za tovariško pomoč ob neljubem pomanjkanju humoristične serije drugih jugoslovanskih televizijskih hiš, pri čemer pa seveda »Komedija za konec tedna« ne more biti enakovredno nadomestilo za izvirno humoristično serijo..
Celoten cikel komedij, ki jih je v sodelovanju z vsemi slovenskimi gledališči posnela ljubljanska televizija, šteje šestnajst naslovov. Začeli so jih pripravljati že pred leti, ko je bilo komaj šele slutiti, da bodo jugoslovanske humoristične nadaljevanke zašle v krizo.
Ta kriza, bi lahko rekli, nam pride celo prav, saj lahko po prvih dveh komedijah sodimo, da smo dobili boljšo zabavo za nedeljo zvečer. Vendar pa pri tem ostaja odprto načelno vprašanje: zakaj splošna zadrega s humorjem in kakšno je skupno medtele-vizijsko dogovarjanje oziroma načrtovanje programov.	HERMAN VOGEL
#*»c*
KULTURNI
MARATON
LETOS JE BIL PROGRAM OBŠIRNEJŠI, PRIREDITEV JE TRAJALA
NEPRETRGOMA DEVET UR
Naše razmišljanje Je namenjeno tradicionalnemu študentskemu kulturnemu maratonu ki je bil v soboto, 8. januarja 1972 na filozofski fakulteti v Ljubljani. Letošnji maraton, drugi po vrsti, se ni bistveno ločil od lanskega: težišče programov obeh maratonov je bil nastop mladih literarnih ustvarjalcev prikazovanje kratkih filmov in slikarska kolonija. Letos je bil program obsežnejši, saj so si organizatorji — študentski kulturni center — prizadevali obogatiti celodnevni program z nekaterimi drugimi kulturnimi prireditvami. Pripravili so nastop improviziranega študentskega v čikega orkestra, o katerem bomo še govorili. Ta nastop in »živa glasba« v veži FF so literarnemu programu dodali nov spekter povezovanja žive literature in žive glasbe. Žal ni nastopil otroški pevski zbor. (Ob sobotah so vrtci in os novne šole zaprti). Letošnji organizatorji so hoteli še več; v program so uvrsti li nekaj točk, ki nimajo s kulturo nič skupnega. S tem mislimo zlasti na na mizni tenis v črni sobi in ogled vivarija v kleti fakultete. Seveda nadalje ne gre zamolčati večurne debate o univerzitetnem središču v Mariboru in Ljubljani in zamenjava mnenj o študentih kot prihodnji inteligenci, o vključevanju v družbeno delo in odnosu družbe do študen tov
Kaj je Kulturni maraton? Zakaj prav maraton? Kdo so maratonci? Kako je mogoče, da se v Ljubljani zbere nekaj sto študentov in pripravi svoj kulturni festival, ki je bil tako nevsakdanji? Sai bi lahko navsezadnje rekli: »Študentje! Saj imate vse: če hočeš spoznati pesnike, preberi njihove pesmi v knjigi ali reviji, če hočeš poslušata glasbo, pojdi v Filharmonijo, na jazz festival v Kri zanke ali kam drugam, tudi razstav in športnih prireditev je povsod dovolj.« Cernu torej festival? Poskusimo odgovoriti na vprašanje, kdo so maratonci. Odgovor je preprost: študenti. Pravzaprav bi morali govoriti o generaciji, rojeni med 1945 in 1952, ki postaja iz leta v leto močnejša, izrazitejša in aktivnejša; generacija, ki poskuša kritično misliti in razmišljati o kulturi, znanosti, politiki pa tudi o dosedanji slovenski misli c tem. To pa ni mogoče kjersibodi in ka darkoli. S tem seveda nočemo reči, da je študentski maraton tista manifestacija, kjer študentje najbolj pokažejo vse svoio neštudijsko dejavnost, saj bi s tem prezrli celo vrsto študentskih dni-št'v, ki so prav tako aktivna, le da je njihovo delovanje takšno, da ne vznemirja javnosti v tem smislu, da bi se začeli ljudje spraševati, kako je sploh mogoče, da ta in ta študentska organiza ciia s-uOHnpjia
Kulturni maraton je srečanje mladih ustvarjalcev in njihovih privržencev ali samo radovednežev. Odveč je govoriti da je prišlo do tega festivala spontano na študentsko željo: v tem smislu je ta prireditev, ki je letos trajala nepretrgoma devet ur, preizkus določene študen tovske sposobnosti- organiziranja, vode n\ nastopanja v javnosti, preizkus od govomosti in zrelosti. Zakaj nekaj mo ramo priznati: ta manifestacija je po kazala, da si študenti prizadevajo biti ne samo nastopajoči ustvarjalci, ampak tudi sestavljavci in režiserji programa sporočevalci javnosti (izdali so dve številki internega glasila, Radio študent pa je imel kar dva neposredna — prva v svoji zgodovini — radijska prenosa), celo ekonomi in administratorji, ne da bi pri tem dobili kako spodbudo »od zgoraj«. Poleg tega je festival pokazal, da je vse več študentov, ki se ne samo za nimajo za razvoj univerze, ampak hočejo tudi sodelovati pri razvoju univerzi tetnih središč v Mariboru in Ljubljani To je pokazala letošnja večurna razprava zlasti o prostorskem razvoju univer zitetnih dejavnosti v omenjenih sredi ščih. Iz razprave je bilo razvidno, č zaostajamo v razvoju univerze, prizade vanja, da bi se kakovost in ustroj slo venske univerze zboljšala, pa so pre majhna.
CROSS COUNTRY
Kot vidimo, je letošnji kulturni maraton presegel tiste oblike delovanja, ki jim navadno rečemo kulturne ali umet niške. In to namenoma. Nujno je, da pride do živih stikov med študenti različnih fakultet. Zamenjava mnenj, izkušenj, znanja ali vednosti o nečem, obveščenosti, razumevanja so prvi pogoj, da spoznaš samega sebe, presodiš svoje sposobnosti in zmožnosti, svojo voljo, znanje, pogum, samostojnost, misli...
Že začetek maratona je bil dokaj nenavaden: ducat študentov, ogrnjenih v zastave različnih držav, se je zbralo pred fakulteto in zapelo internacionalo. Ta točka je presenetila nekaj sto študentov, saj je bila to prva tako prikazana intemacionalnost pri nas. Potem so se študentje preselili v velike predavalnice, kjer so predvajali ameriške ekspe-
rimentalne filme, odprli fotografsko razstavo o zgodovini jazza in bluesa in slikarsko razstavo. Med štirimi barvnimi filmi je največ zanimanja zbudil film o finalni profesionalni košarkarski tekmi ameriške košarkarske lige med Bostonom Celticsem in Cincinnatijem. Prepolno predavalnico sta ponovno navdušila z vragolijami Bill Rusell in Oscar Robertson. V veži pa se je začel literarni maraton. Organizatorjem se je prijavilo več kot dvajset mladih ustvarjalcev. Zanimivo je, da sta se vabilu odzvala tudi pesnika starejše generacije Veno Taufer in Franci Zagoričnik, ki je pripeljal na maraton tudi hčerko Ifigenijo in sina Oresta. Med bolj mladimi znanimi ustvarjalci moramo omeniti Milana Jesiha, ki je maraton pesniško odprl, Ferdinanda Miklavca, Iva Svetino, Andreja Medveda. Vladimirja Gajška... Da ne bi bilo branje literature preveč enolično, so poskrbeli mladi instrumentalisti v tako imenovanem jam-sessionu (poljubno sestavljena skupina glasbenikov, ki si sproti izmišljajo program), vodil ga je M’lenko Arnejšek. Tu se je začel prenos študentskega radia. Kasno popoldne je v veliki predavalnici nastopil »veliki študentski orkester« pod vodstvom Milana Dekleve. Polno največjo predavalnico filozofske fakultete je navdušil
s svojo neposrednostjo in spontanostjo. Pri tem orkestru ne gre za to, da bd člani odigrali svoj del »po notah« (teh ni bdlo) in z veliko tehnično popolnostjo. Bistvo tega nastopa je bila improvizacija na zelo skromno glasbeno temo, ki jo je v uvodnih in končnih taktih nakazal prvi violinist in morda še oba flavtista. Glasbeno vizualni učinek, ki v bistvu le za kratek čas pritegne poslušalca in gledalca, je bil v tem smislu nedvomno uspešen. Ob tem nastopu ne moremo mimo misli na tiste študente akademije za glasbeno umetnost, ki morda igrajo kak inštrument dvanajst let in več, a ne sodelujejo v nobenem orkestru, ne v resnem ne v neresnem. Ali smemo vrednotiti tak nastop le kot igro na glasbene inštrumente? To vprašanje puščamo odprto. Bolj ko se je popoldan nagibal k večeru, več je bilo mladih literatov, ki so hoteli prebrati svoja dela. Dušan Rogelj, sodelavec Radia študent ih urednik Glasbene mladine, je z mikrofonom v roki povezoval dogajanja in je bil tudi nekak režiser, šele ob sedmi url zvečer se je maraton končal, ko je Peter Vodopivec snel obešene zastave v veži in ko je Marko Slodnjak prijel za metlo, kar naj bi pomenilo, da bodo detje naredili vse prav od začetka do konca.
Prav gotovo mislijo organizatorji tudi prihodnje leto pripraviti podoben študentski kulturni marate«. Mogoče jim bo uspelo, da bodo pritegnili tudi tiste študente, ki v svoji neštudijski dejavnosti delajo v tradicionalnih in konvencionalnih ustanovah, katere materialno podpira in omogoča družba. Morda pa bo program prihodnje leto še bolj radikalen. Nekaj pa je vsekakor jasno: študentski kulturni festival, naj ga imenujemo »zares kulturni festival« ali pa samo igra s trenutnim vidnim in slušnim vplivom na študente ali show, kaže, da si študentje vse bolj prizadevajo biti aktivni in zreli, ne samo kot posamezniki, ampak tudi kot študentska skupnost. Prav ta težnja, ki jo, žal, goji še vedno premalo študentov, pomeni, da se krepi nova generacija, ki bo morda znala močneje in širše prevrednotiti vrednote, ali pa dosedanje »vrednote« samo »preverila«. Tako prevrednotenje vrednot se je po vojni v naši kulturi že večkrat dogodilo, le da ni bilo tako množično in mdčno.'
Seveda je imel študentski maraton tudi slabe strani: premajhna natančnost pri izvajanju programa, sočasnost več programov, preslaba organiziranost..
MARIJAN ZLOBEC
NENAVADEN ZAČETEK: dober tucat študentov, ogrnjenih v zastave različnih držav, se je zbralo pred fakulteto In zapelo internacionalo
za higieno. Predpisi predsednika Maa so od vsega začetka poudarjali čistočo. Zdi se, da je dolgotrajno zatiranje prenašalcev bolezni rodilo uspeh. Tifus, malarijo in kolero — bolezni, ki so v Aziji že od nekdaj razširjene — so v glavnem zatrli. Spolnih bolezni skoraj ni. Zmaga nad_ slednjimi je verjetno prav toliko posledica preganjanja prostitucije in promiskuitete kot zdravstvenih ukrepov.
Vojaki, kmetje ali delavci, ki bi se radi izšolali za zdravnike, morajo dobita soglasje svojih tovarišev in partijskega vodstva kmetije ali tovarne. Diplomirani zdravnik se mora vrnita v službo v občino, ki ga je podpirala med študijem. Lahko ga tudi uvrstijo v potujočo zdravstveno skupino, ki skrbi za najbolj zakotne vasi.
ANESTEZIJA IN MAOVI CITATI
Politične nauke srečamo na vseh ravneh medicinske nege. Vodja bolnišnice je oficir za politično vzgojo in hkrati predsednik bolniškega revolucionarnega komiteja. Preden gredo pacienti na operacijo, se pogosto srečajo s člani kirurške skupine, s katerimi se pogovarjajo, kako dobro zdravje koristi ljudski republiki. Nekateri pacienti gredo pod anestezijo s knjižico Maovih citatov v rokah.
Finančni stroški zdravniške nege so dokaj nizki. Povprečen delavec, ki zasluži 510 din na mesec, odšteje v našem denarju dinar in pol na mesec za vsakega družinskega člana. Za to dobi sam brezplačno zdravniško nego, njegova družina pa po polovični ceni. V hujših primerih pa je zdravljenje precej drago. Nekatere družine morajo načeti lastne prihranke, ali pa zaprositi za pomoč občinske sklade. V bolnišnici si pacient plača samo hrano.
Zdravniška nega pogosto združuje najstarejše in najnovejše v kitajski medicini. Psihosomatske bolezni pogosto zdravijo na tradicionalne načine. Psihiatrije, kot je razširjena na Zahodu, Kitajska ne pozna. Ob najnovejših metodah uporabljajo tudi tradicionalno zdravljenje z iglami; igle uporabljajo predvsem kot sredstvo za anestezijo.
»Za svoje težave imajo odlične rešitve,« trdi dr. Dimond. »Razumeti pa moramo seveda, da so se pripravljeni odpovedati osebni neodvisnosti.« Kitajska zdravstvena služba nikakor ni idealna in morebiti v krajih, ki jih tudi obiskovalci niso videli, ni tako dobro organizirana. Toda še pred 25 leta so bile nedohranjenost in nalezljive bolezni najpogostnejši vzrok smrti — kar je značilnost revne in v medicinskem pogledu zaostale družbe. S primerno hrano in učinkovitimi zdravstveni ukrepi se je to spremenilo. Huda težava so ostale bolezni dihal, kajti Kitajci mnogo kadijo. Oblasti doslej niso storile mnogo proti tej navadi. Življenjska doba Kitajcev se je znatno podaljšala. Med najpogostnejšiml vzroki smrti so rak in srčne bolezni.
BOSONOGI ZDRAVNIKI: velika pomoč prebivalcem na deželi
jejo »Bosi doktorji«, v mestih pa »zdravniki rdečegardisti«. To so kmetje, gospodinje in tovarniški delavci, ki poleg svojega rednega dela opravljajo še medicinske naloge. Njihove baze so občinske lekarne ali »ulične klinike« v mestih. Ti »doktorji« imajo malo formalne izohrazbe. Naučijo se tako, da gledajo in poslušajo zdravnike.
Glavna naloga bosega doktorja je, da dobro pozna svoje sodelavce in sosede, da si zapisuje podatke o cepljenju vsakega posameznika, da ve za način kontracepcije, ki ga uporabljajo ženske v njegovem okolišu, in da pripravi posvet s pravim zdravnikom, če je potrebno. Vlada se zelo zavzema za nadzor rojstev in cepljenje proti nalezljivim boleznim; bosi doktorji propagirajo te programe med ljudmi.
Poleg tega bosi doktorji skrbijo tudi
ZDRAVSTVO NA KITAJSKEM
Oi leta 1968 na Kitajskem ne izhajajo več zdravniške revije ako da strokovnjaki na Zarodu ne vedo ničesar o raziskavah, ki jih opravljajo kitajski zdravniki. Skupina zdravnikov, ki je lani sledila igralcem namiznega tenisa, pa se je dokaj dobro seznanila s kitajsko zdravstveno službo. Novinarji revije »Time« so se pogovarjali s štirimi zdravniki: z bostonskim kardiologom Paulom Dudleyem Whitom; manhattan-skkn specialistom za ušesne bolezni Samuelom Rosenom; profesorjem na medoinsfci šoli v Kansas Cityju E. Gre-yem Dimondom in vodjo oddelka za socialno medicino v newyorški bolnišnici Montefiore Victorjem Sidelom. Ti so se mudili na Kitajskem dva tedna do en mesec. Vsi štirje so povedali, da jih je prijetno presenetilo to, kar so videli v mestih in na deželi.
Oblast na Kitajskem se je že na začetku odločila, da bodo zbrali vse
zdravniško osebje za dve osnovni nalogi: da bi dajali vsaj osnovno zdravstveno pomoč vsem državljanom in da bi naučili ljudi aktivno sodelovati v boju za zdravje in higieno. Zato so zavestno omejili raziskave v časti znanosti in novih tehnikah, kot je presajanje srca. V kitajski medicini prevladujejo klinično zdravljenje in preventivni ukrepi.
Da bi lahko uresničili te namene, so spremenili šolanje zdravnikov. Nekdanji šestletni študij so skrajšali na polovico. V vsakem izmed treh let študija hodijo tudi na vojaške vaje, fizično delo in politično šolanje. Preden študenti diplomirajo, morajo opraviti tudi precej praktičnega dela. Učni program obsega tako zahodno medicino kot kitajske ljudske načine zdravljenja z iglami in zdravilnimi zelišči.
BOSI DOKTORJI
Pomanjkanje medicinskih strokovnjakov skušajo nadomestiti s priučenimi zdravniki, ki jih na deželi imenu-
mua raboM*«
KOZMOSA
\ ' * ' VOHUNJENJE IZ SATELITOV MED INDIJSKO - PAKISTANSKO VOJNO
Ameriški strokovnjaki trdijo, da je Sovjetska zveza med indij sko-pakistansko vojno izstrelila drugega za drugim dva satelita, ki so ju predčasno vrnili na Zemljo, da bd proučili posnetke. Ti izstrelivi dokazujeta, da je napočilo živahno obdobje vohunstva iz zraka — čeprav tega niti ZDA niti Sovjetska zveza ne priznavate javno. Namesto tega obe velesili nadzorujeta druga drugo iz vesolja. Obe uporabljata satelite v časih kriz, kot je bila vojna med Indijo in Pakistanom.
Združene države so v preteklih letih spreminjale tirnice opazovalnih satelitov samos, tako da so lahko dobili posnetke vročih točk, kot je Bližnji vzhod. Nič pa ne kaže, da bi bili poslali v vesolje tudi kak satelit s fotografskimi kamerami med indijsko-pakistansko vojno. Zdi se, da so se Američani zanašali na fotografije, ki so jih posnela izvidni-ška letala. Poleg lovcev, ki so posebej opremljeni za izvidniške naloge, imajo Združene države tudi posebna vohunska letala, kot sta U-2 in SR-71, ki letiijo na velikih višinah.
Satelita, ki so ju Rusi poslali na po sebno nalogo, so v mednarodne vesoljske dnevnike vpisali z nedolžnima ime noma kozmos 463 in kozrnos 464. Zaradi njunih tirnic pa zahodni opazovalci sklepajo, da je bila njuna naloga nadzorovanje vojnega območja in morda zasledovanje premikov ameriških vojnih ladij.
Kozmos 463 je vzletel 6. decembra v konici rakete SS-6 s sovjeskega izstre-lišča Tjuratam. Na krožnici je ostal oet dni, pri čemer se je Zemlji približal na 208 kilometrov. Nato se je, verjetno s tovorom posnetkov, spustil na območje blizu Karagande. Kozmos 464 so poslali vesolje 10. decembra iz vojaškega vesolj-^ skega središča Plesetsk. Ta satelit se je približal zemeljski površini na 193 kilometrov. Tudi kozmos 464 je ostal na tirnici pet dni.
Sovjetska satelite sta torej snemala indijsko podcelino od 6. do 16. decembra, kritične dni vojne, ki je izbruhnila 3. decembra in se je končala 16. decem bra s pakistansko vdajo na vzhodu in 17. decembra s splošno ustavitvijo ognja.
Navadno ostajajo sovjetski opazovalci sateliti, kot ste bila kozmos 463 in 464, na krožnicah dvanajst do trinajst dni. Pri teh posebnih nalogah pa so skrajšali čas letenja na polovico.
Osnovne podatke o izstrelitvah satelitov kozmos 463 in 464 je dala Sovjetska zveza sama po pogodbi, ki jo je sprejela OZN, da bi dobila javnost podatke o vesolju. Vendar Sovjetska zveza ni povedala, s kakšnim namenom so izstrelili te dva satelite. Da morata biti to opazovalna satelite, so sklepali vesoljski strokovnjaki ' v Združenih državah in Veliki Britaniji.
Sovjetska zveza je izstrelila satelita, ki ste opazovala vojno, po seriji drugih satelitov, ki so verjetno prav tako imeli vojaške naloge. Tudi te satelite so opazovali ameriški in britanski radarji. Med temi vojaškimi vajami v vesolju so Rusi izpopolnjevali prestrezanje in nadzorovanje tujih satelitov, verjetno z na-
menom, da bd jih v primeru vojne one mogočill. Ker se ameriške podmornice vrste »polaris« deloma orientirajo po satelitih in ker ameriški sateliti tipa samos nadzorujejo ozemlje Sovjetske zveze, so ameriški strokovnjaki opazovali te vaje s hudo zaskrbljenostjo.
IZVRSTNO NADZOROVANJE SATELITOV
Nekateri strokovnjaki na Zahodu opozarjajo, da ste obe zelo odvisni od svojih satelitov, kar zadeva informacije. Zato dokazujejo, da obstaja obojestranska bojazen in da nobena izmed njiju ne bo škodovala tujim satelitom. Toda vsi se strinjajo, da ne premorejo Združene države ničesar, kar bi lahko primerjali s sovjetsko tehniko nadzorovanja satelitov.
To so Rusi pokazali med poleti od 29. novembra do 3. decembra. 29. novembra so z izstrelišča Plesetsk izstrelili satelit kozmos 459. Okrog Zemlje je krožil na razdalji, kjer navadno krožijo sateliti. To je novost. Med prejšnjimi vajami v prestrezanju, leta 1968, 1970 in 1971, so tarče itn zasledovalni sa-
teliti leteli mnogo više — tudi na višini, kjer so navigacijski sateliti.
Ko je kozmos 459 na tirnici, so s Tjuratama izstrelih zasledovalski satelit, imenovan koemos 462. V vesolje ga je ponesla medcelinska rakete tipa SS
9.	Kozmos 462 je letel na elipsasti krožnici. Zemlji se je najbolj približal na 227 kilometrov in se od nje največ oddaljil za 1.766 kilometrov. Radarji zahodnih opazovalcev so tako kot med prejšnjimi vajami sovjetskih satelitov zaznali eksplozijo, o kateri so pričali drobci, ki so se razpršili na vse strani.
Včasih so vojaški strokovnjaki menili, da je do eksplozije prišlo zaradi razstrelitve tarče — kar bi bilo morebiti zaželeno, če bi se vojna razširila v vesolje. Nova teorija pa pravi, da so Rusi razstrelili zasledovalni satelit, tako da ne bi mogel priti v roke Američanom, če ne bi zgorel v ozračju in bi padel na Zemljo. To teorijo potrjuje ugotovitev, da so zaznali radijske signale s tarče tudi po eksploziji, se pravi, da pravega satelita ni razneslo med skrivnostnim bengaličnim ognjem v vesolju.
INTERNATIONAL HERALD TRIBUNE
AFGANISTAN - RAJSKA POSTAJA NA POTI V SMRT
ŽALOSTNI
KONEC
Angleški novinar Murray Say-le je ’ popisal, kaikšno usodo lahko doživijo mladi ljudje, ki mislijo, da jih čaka v dalj njem Afganistanu raj.
Za nekega mladega Angleža se je staro leto žalostno končalo. Bil je mračen dan in veter je nosil posamezne snežinke, ko so na nekdanjem vojaškem pokopališču v Kabulu, Afganistan, zakopali preprosto krsto s truplom štiriindvajsetletne-gr Tosepba Williama Morrisa, po rodu iz UatfioTda v Angliji, Mladeniča so na-SI’. v sobi cenenega kabulskega hotela. ■EU je mrtev, v roki pa je imel še vedno zabodeno injekcijsko iglo s cenenim morfijem.
Edini žalovalci na njegovem pogrebu so bili duhovnik, častiti Ladd Fag-gerson, nekoč kurat v Tunbridge Wel Isu, britanski vicekonzul Geoffrey Cwling in časnikar. Nobeden izmed njih ni nikoli srečal Morrisa. Bil je deveti mladi popotnik, ki je v zadnjih osmih todnih umrl prezgodnje smrti med iskanjem pustlovščin in razsvetljevanja v Afganistanu. Britanci, ki živijo v Kabulu, so spričo tolikih smrti vznemirjeni, prav tako britansko veleposlaništvo in sploh vsi, razen afganistanskih oblasti, ki so videti mirne.
Nekatere smrti, vendar ne vse, so v neoosredni zvezi s prekupčevanjem mamil, ki cvete v Afganistanu. Trije sc umrli zaradi prevelikih doz mamil, dva sta bila umorjena (mlada zakonca, ki sta potovala po deželi z neznanimi nameni), dva sta umrla zaradi bolezni (ki sta jo baje dobila zaradi neustrezne hrane) in dva sta se ponesrečila v prometnih nesrečah. Vse so pokopali na starem britanskem pokopališču, kjer niso imeli toliko pogrebov že od anglo-afganistanske vojne leta 1879.
DVA TISOČ HIPIJEV — UŽIVACCEV MAMIL
Celo člani hipijevske družbe v Kabulu, ki šteje dva tisoč ljudi, so Morrisa le slabo poznali. Zadnje štiri mesece svojega življenja je preživel v hotelu Šah Foladi, kjer je tudi umrl. To je trinadstropno poslopje ob umazani reki Kabul v okraju prodajalcev čevljev, šah Foladi se ne da primerjati s Hiltonom, vendar to še zdaleč ni najbolj zanikrn hotel v Kabulu. Najdražje sobe stanejo 150 afganijev (približno 30 Ndin) za eno noč brez hrane. Večina mlajših gostov zaradi finančnih razlogov raje ne je v hotelu. Za 1,20 Ndin ponujajo v obcestnih kavarnah prašičje ali ovčje meso na žaru — toda gost, ki to poje, se izpostavlja nevarnosti, da bo dobil želodčno bolezen ali zlatenico. Standardna afganistanska hrana — sladek čaj in kruh — stane 40 par v našem denarju.
Upravitelj hotela šah Foladi, mladi Afganistanec Gul Aga Kardmi, je pove-
dal, da je bil Morris brez denarja in da je pričakoval pismo iz Anglije. Karimi pravi, da mu je oddal sobo za 50 afganijev (10 Ndin) na dan, dokler ne bi dobil denarja. Dajal mu je tudi hrano na up. Povedal je, da ni Morris dobil nobenega denarja, in mu je v času, ko je umrl, dolgoval 1540 Ndin.
Glavna skrb večine hipijev v Kabulu je čakanje pisem iz tujine. Vsak dan prihajajo na pošto in brskajo po velikih škatlah pisem, kajti poštna služba je v Afganistanu zelo nezanesljiva. Kdor ho če oddati pismo, ga mora vreči v luknjo poštnega poslopja, od koder v do ločenih urah vzamejo pošto. Mnoga pisma se zgubijo. Ljudje pravijo, da je na drugi strani zidu peč.
NAGRADA ZA NEUBIJANJE
Mamila vseh vrst so v Afganistanu res poceni, čeprav je, kot pri mnogih drugih stvareh, težko ugotoviti, ali je njih uživanje zakonito ali ne. Zdi se, da je precej odvisno od tega, kdo si in kje to počneš. Večji del afganistanskega podeželja obvladujejo divja plemena. Po sistemu, ki so ga uvedli že Britanci, ko je bil Afganistan še njihova kolonija.
plačuje vlada plemenom podporo, da se primerno vedejo in na nekaterih cestah ne pobijajo potnikov. Ker lahko plemena zberejo vojsko 200-000 mož, policija nikoli ne zahaja na njihova območja, vojska pa le, če zberejo večje število vojakov.
Na območjih, ki jih nadzorujejo plemena, gojijo hašiš, ki je po mnenju poznavalcev najboljši na svetu. Člani plemen pogosto nosijo hašiš v Kabul in so ga pripravljeni prodati turistom, skupaj s svojim orožjem, sestrami in sploh vsem, za kar lahko dobijo kaj denarja.
Izvažanje mamil iz Afganistana‘pa je čisto druga zadeva. Danes ni več lahko odnašati mamila s kabulskega letališča, posebno ne za amaterje. Pred kratkim se je v Kabulu naselil agent ameriškega urada za narkotike. Od takrat so cariniki na letališču zaplenili nekaj pošiljk hašiša, ki so jih hoteli poslati v tujino. Nato je začela policija loviti skupine mladih ljudi, ki so zbirali zaloge in jih mislili izvoziti. Tako je moral neki zaskrbljeni britanski oče plačati 12.000 funtov globe, da je spravil svojo hčerko, ki je bila prepričana, da ni počela nič nezakonitega, iz afganistanske ječe.
Afganistanci so uvedli tudi visoke na-
grade za novice o načrtih za odpošiljanje večjih pošiljk iz Kabula. Tako iah-ko rečemo, da je letališče skoraj popolnoma zapečateno za tihotapske namene, prav tako pa tudi meja z Iranom. Prejšnji teden so v Iranu zaradi tihotapljenja mamil ustrelili 125. osebo, odkar so leta 1970 uvedli drakonske za kone proti’ trgovini z mamili.
»POSLUJEMO BREZ TVEGANJA«
Tihotapcem je ostala le še cesta prek prelaza Khyber v Pakistan. Prav gotovo pomeni velika razlika med nizko ceno afganistanskega hašiša ter povpraševanjem v Parizu ali Londonu hudo skušnjavo za marsikoga. »Prelepo je!« mi je dejala ameriška svetlolaska z modrimi očmi o trgovini s hašišem. »Poslujemo brez vsakršnega tveganja.« Te kapitalistične sanje so se uresničile manjši skupini ljudi, ki so na videz podobni hipijem, vendar živijo v dragih hišah elegantnega dela Kabula.
Ta Američanka mi je povedala, da s prijatelji kupuje od afganistanskih kmetov velike količine hašiša po največ 18 dolarjev za kilogram, navadno po osem dolarjev. Za »kurirje« najemajo prave hipije, ki v letalih prenašajo har šiš v Amsterdam. Tihotapijo ga v kovčkih z dvojnim dnom. Kurir dobi za svojo pot 1000 dolarjev in letalsko vozovnico ter priložnost, da se oglasi staršem in jim pove, kako uspešno napreduje v orientalski filozofiji. V Evropi prodajajo tihotapci hašiš po 2000 dolarjev za kilogram. Preden pride mamilo do uživalcev', se mu cena še za desetkrat poveča.
Joe Morris in druga žalostna družba niso imeli nič pri tihotapljenju mamil. Tisti med njimi, ki so uživali mamila, niso jemali hašiša, ampak močnejša mamila. V Afganistanu gojijo tudi mak za opij. Ker ni nobenega nadzora, se zdi, da se makova polja širijo, toda opij je slab in drag.
Morris je prišel do svojega morfija mnogo bolj preprosto. V zakotnih kabulskih trgovinicah lako kupiš kakršnokoli mamilo, opijate, amfetamin, barbiturate in drugo. Nobenih formalnosti ni v zvezi z receptom. Vsako težavo lahko odstraniš, če pomahaš z bankovcem za sto afganijev.
Blago, ki ga je prišel Joe Morris iskat v Afganistan, je bilo uvoženo iz Zahodne Nemčije.
Joe je bil miren, vljuden in strašno suh. »Za nič več se ni menil,« je povedala njegova prijateljica, ki je živela v istem hotelu. Na koncu njegove zgodbe je ironija, kajti pismo, ki ga je pričakoval, je navsezadnje prišlo. Afganistanski poštar, ki ga je prinesel — to je redek dogodek v Kabulu — ga je našel mrtvega.
FILM
TALENT ZA USTVARJANJE PANIKE
• 'O”1;*	'*■	v
;-V
. r.
:,i‘ "
'■3
■	:v.
A* fj- *; i».i(
••• -V '.Vt
JERZY SKOLIMOVSKI: »Bil sem kakor otrok, ki se navdušuje nad brzostrelko.«
Mladi poljski režiser Jerzy Skolimovvski, ki je dosegel s svojim zadnjim filmom »Globoki konec« lep uspeh v zahodni Evropi in ZDA, je zdaj posnel novo delo, filmsko verzijo romana »Kralj, kraljica, služabnik«, ki ga je napisal Vladimir Nabokov. Kot prejšnji film je Skolimovvski tudi svoje najnovejše delo posnel v MUnchnu, saj pravi: »Nemci so mojemu značaju ravno prava protiutež. Sem zelo len, neorganiziran, kaotičen in preveč brezskrben. Oni pa so natančni. Zato nima nemški film danes nobenega uspeha. Vse je jasno, jasno in popolno, oni ne poznajo prividov, sanjarij. Ne poznam nobene ga načina, da bi kako stvar izboljšali brez nevarnosti, da jo bomo pokvarili.«
O sebi pravi Skolimovvski, da ima »talent za ustvarjanje panike«. Njegova mlečno bleda polt in nežni modri lasje ter sploščen nos spominjajo na oba poklica — pesniškega in boksarskega — s katerima se je včasih ukvarjal. Je živahen, odločen, zgovoren. Njegov nastop razodeva izzivalnost in rahlo ironiziranje samega sebe, kar je značilnost živahnih ter razvitih osebnosti.
»V svojih pr/ih filmih sem bil mogoče premlad. S kamero sem ravnal otročje. Užival sem v dejstvu, da sem lahko ukazoval, da sem bil središče stroja, da se je vse vrtelo okoli mene. Bil sem kot otrok, ki se navdušuje nad brzostrelko. Premika se, ropata. Sedaj vem, da lahko z brzostrelko streljam ljudi. Ali jih pustim živeti.«
Skolimovvski se je rodil v Lodzu leta 1938. študiral je etnologijo, literaturo in zgodovino. Do svojega enaindvajsetega leta je objavil že zbirko pesmi in nekaj dram. Leta 1960 se je vpisal na državno filmsko šolo v Lodzu. Kratke
filme, ka jih je tam posnel, je kasneje združil v svoj prvi igrani film »Posebna znamenja: nima« (1964). Preden je posnel svoj prvi pravi film, je sodeloval z Wajdo, Andrzejevskim in Mun-kom. Napisal je tudi scenarij za film »Nož in voda« Romana Polanskega.
Drzen, kot je, je Skolimovvski nato posnel film »Depart« v francoščini, čeprav je ni znal, in nato sodeloval pri ameriškem spektaklu »Gerardove pustolovščine«, čeprav tudi angleščine nd znal. Na Poljskem je posnel protistali-nistični film »Roke kvišku«, ki je prepovedan. čeprav se Skolimovvski kar naprej seli, ima še vedno Poljsko za svojo domovino.
Na Poljskem si režiser ne bela glave
z denarjem, dobički ali roki, vendar Skolimovvski priznava, da le je nekaj težav. »Režiser je na Poljskem zelo slabo plačan, oprema ni najbolj moderna in poljski igralci imajo poljsko miselnost, ta pa ni najbolj primerna za igranje, ker so plahi ljudje, če pa se odpro, se odpro preveč. Najboljši igralci so Angleži — ti najbolje vedo, kdaj je treba biti odprt in kdaj zadržan. Slovanski temperament je bodisi preveč histeričen, bodisi preveč sramežljiv.«
»Globoki konec« se dogaja v londonskem javnem kopališču. Vsebina je zbadljiva mešanica melodrame, veselja, grozovitosti in težkega simbolizma. K uspehu je verjetno precej pripomo-
gla odlična igra Jane Asher in Johna Moulder-Brovvna. »To je moj prvi film, v katerem so igralci res dobro igrali,« pravi Skolimovvski. »V zadnjem času se dosti več ukvarjam z ljudmi, kot sem se včasih. Sedaj je zame najpomembnejše, da film prikazuje prava čustva. Včasih hočem dobiti od ljudi to, česar ne bi hoteli pokazati. Prisilim jih, da to dajo, zakaj to je umetnost.«
V filmu »Kralj, kraljica, služabnik«, ki so ga te dni končali, igrajo David Niven, John Moulder-Brovvn iz »Globokega konca« in Gina Lollobrigida. Skolimovvski trdi, da je italijanska zvezda idealna za to vlogo. Vodi jo s čisto močjo osebnosti.
»Z Davidom Nivenom lahko govorim o življenjskih modrostih, hrani in vinu ter uživanju življenja. Res je, da sem dvakrat toliko star kot John Moulder-Brovvn, ker pa ga še vedno lahko premagam v boksarskem ringu, zadostuje, da mi sledi. Ure in ure se pogovarjam, kadim in pijem z igralci. Silim jih, naj mi pripovedujejo šale. Zvedeti hočem, kaj se jim zdi smešno. Ne bi verjeli, kakšne šale pripoveduje Gina Lollobrigida. Toda kasneje ji lahko rečem :,Gina, spomni se te ali one šale in kako krut izraz si imela. Bi ga naredila še sedaj?’ To je sijajen način, ! patentiral sem ga.«
Skolimovvski pravi, da je »Kralj, kraljica, služabnik« njegov najboljši film doslej. »To ni samo moje mnenje. ( Vsi so tako razburjeni, da to mora nekaj pomeniti.« Končal ga je šest dni pred rokom. Spal je le po dve ali tri ji uri na dan. »Dobro je. da je za mano. if. Delo je zelo naporno. To le zelo vise- K ka cena, ki Jo je treba plačati za tako k visok dosežek.«	TJ
PLEMENI
TA
ZENA
3 e ' 5
TMflLi¥ PO
neve obiskov sovražim. Kaj bi dal, da bi Mildred vsaj I	m kdaj pa kdaj ostala doma,
š	M toda kaj takega se nikoli ne
■iprimeri. Tudi danes bo pri-i šla, kot prihaja, odkar so me obsodili na zaporno kazen. Pogumno se bo nasmehnila skozi žično ograjo, ki naju bo ločevala, in kot ponavadi bo dejala: »Kako ravnajo s teboj, dragec?« Hudiča, to je vendar zapor, in kaj neki misli s tem »kako ravnajo s teboj?!« Mar si misli, da me gostijo kot v Buckinghamski palači? Zaradi nje sem tu. Bil sem resničen osel. Ce bi bilo treba še enkrat temeljito poiskati resnico, potem bi bila tu namesto mene Mildred.
Ko pride in sedi na oni strani ograje. vselej igra. Že vse življenje igra najrazličnejše vloge. Ko sem jo spoznal, je zbirala iz časopisnih družabnih kronik podatke za vlogo »debitantka leta«. Nekaj let pozneje je odigrala dosti težjo vlogo: zaljubljeno bogato dedinjo, ki se družini navkljub poroči z revnim igralcem pola. Tisti igralec pola sem bil jaz.
Zdaj se je Mildred vživela v vlogo plemenite soproge, ki redno obiskuje svojega moža v zaporu in je pri tem vse škandalozne zgodbe prav nič ne zanimajo. Čutim, da bo to ostala njena najljubša vloga, ki bo zasenčila vse druge.
Družina moje žene in njeni prijatelji mislijo, da sem se oženil z njo zaradi denarja. To seveda ni res. Ko pa sem prebil z njo le leto dni, sem spoznal, da je denar edino, kar naju bo morda še nekaj časa vezalo drugega na drugega.
Mildred je podobna čudovitemu jezeru, katerega lepota na prvi pogled vsakogar prevzame, toda ko poskusiš vodo iz njega, si razočaran. Imela je tudi nekaj lastnosti, ki so me hudo motile, pa jih prej nekako nisem opazil.
Ko sva bila poročena drugo leto, naju je obiskala njena sorodnica Kate. Bila je mnogo prisrčnejša kot Mildred in odlično sva se razumela, še posebej, kadar Mildred ni bilo poleg. Mildred ni nikoli nič posumila. Takole si je mislila: lepa sem, mlada in bogata, in le bedak bi si drznil spravljati takšno zvezo v nevarnost. Toda rekel sem že, da sem bedak.
Tisti dan, ko je Kate odpotovala, sem rekel Mildred:
»Spet jo moraš povabiti v goste, in to kmalu!«
»Nikoli več!« je dejala Mildred odločno. »Mislila sem že, da se sploh ne bo več spravila od nas.«
Toliko o sorodnici Kate, katere obisk je pomenil eno redkih svetlih točk v mojem življenju. Spet se je začelo mučno življenje z Mildred — enkrat na te den večerja z njeno domišljavo, bogato družino, zmenki z njenimi vzvišenimi prijatelji, ki so me imeli za sovražnika, saj sem se po njihovem mneniu vt.iho’ j tapil mednje.
Neko popoldne, ko sem ravno odhajal z igrišča, kjer sem enkrat na teden igral tenis z Ronyjem Nortonom, sem trčil v nekoga v sivi obleki.
»Rad bi se pomenil z vami, gospod j Hamilton,« mi Je malone zašepetal, [j Hkrati mi je potisnil v roke povaljano h posetnico.
človeka nisem poznal in niti sanjalo se mi ni, o čem bi se midva lahko polj govarjala. Pogledal sem posetnico. Pre-bral sera:
»G. Peter s, fotograf.«
Njegov atelje je bil na drugem kon cu mesta.
Medtem se je Peters obračal, kot da se boji, da bo kdo izmed mimoidočih zdaj zdaj planil nadenj.
»Tu vam ne morem povedati ničesar. Pokličite me, pa se bova dogovorila za zmenek.«
Fotografovih uslug resnično nisem potreboval in na srečanje sem kmalu povsem pozabil. Toda on ni pozabil na me. Že čez dva dneva je pozno zvečer poklical po telefonu.
»Pozabili ste me poklicati,« mi je dejal z rahlim očitkom. »Slučajno imam neko fotografijo, gospod Hamilton, ki vas bo prav gotovo zanimala.«
»Kakšno fotografijo?«
»O kupčijah nerad govorim po telefonu. Najboljše bo, da se dobiva čez eno uro v Hawkovem baru v 45. ulici.«
Tedaj sem se začel počutiti nelagodno. Ko sem se prepričal, da Mildred pogovora ne more slišati, sem poklical nekega _ pri j atel j a novinar j a.
»Si že kdaj slišal za nekega fotografa G. Petersa?« sem ga vprašal.
»Misliš Petersa, ki zasleduje ljudi? Le kje si trčil obenj? Della kot fotograf v barih, njegova poglavitna dejavnost pa je izsiljevanje. Policija je o tem skoraj prepričana.«
Nenadoma sem začutil, da me srajčni ovratnik duši. Odpel sem si vrhnji gumb in ga vprašal:
»In zakaj je policija o tem skoraj prepričana?«
»Precej razlogov je, ni pa dokazov. Naj ti povem, kako dela: Ko opazi neki par v baru ali v kakem drugem lokalu, ju skrivaj fotografira. Potem pa se oglasi žrtvi. Da niša v težavah?«
»Ne, jaz ne, neki moj prijatelj.«
Nekajkrat sem odpeljal Kate v restavracijo na drugem koncu mesta. Bil sem prepričan, da naju ne bo videl nobeden izmed ženinih znancev. Ne spominjam se, da bi bil tam videl Petersa, to pa seveda še ne pomeni, da ni on videl mene. Spomnil sem se nekega večera, ko sem med plesom Kate poljubil, in še neke, noči, ko sem jo za neko mizo v kotu previdno objel.
Da, bil sem v škripcih. Če bo Mildred zvedela, se bo ločila.. In nenadoma sem spoznal, koliko mi pomeni njen denar. Da, bilo je povsem nemogoče, da bi živel brez njenega denarja.
Z lahkoto sem našel Hawkov bar v 45. ulici. Bilo je najbolj zanikrno poslopje daleč naokoli. Brž ko sem prišel, je stopil k meni Peters.
»Veseli me, da ste prišli, gospod Ha milton,« je dejal, me odvedel' k neki mizi in mi pokazal fotografije. »Poglejte! Mislim, da vas bo zanimalo.«
Peters je fotografiral mol avto na parkirišču. Ni posnel mene. ko poljubljam Kate, ampak ie ujel Kate, ko je ona poljubljala mene.
»Koliko zahtevate za to?«
Peters je srknil požirek piva, si z roko obrisal usta in dejal:
»Negativ stane deset tisoč dolarjev.«
»Mislil sem, da se ukvarjate z majhnimi izsiljevanji,« sem dejal osuplo.
»Odvisno je od stranke. In nikar mi ne poskušajte dopovedati, da fotografija nič ne pove, razen tega, seveda, da vas je neko dekle poljubilo. Prav vse pove. kar bi vaša žena rada vedela.«
»Priznam, Peters, dobili ste težko stranko. Toda tudi če bi mi ponujali M ono Lizo, vam ne bi mogel dati zanjo
deset Usoč dolarjev. Morda sem videti bogat človek in morda tudi živim tako, toda v resnici nimam niti prebite pare.«
»Kot želite. Fotografije lahko odnesem tudi vaši ženi,« me je opomnil Peters. »Vaš avtomobil je skoraj tolikšen kot jahta. Družite se z ljudmi, kakršen je Rony Norton. Prav gotovo ste polni denarja.«
»Rony Norton je pravzaprav prija telj moje žene. In Mildred je tista, ki je polna denarja. Moj oče je bankrotiral, ko sem bil jaz še v zibelki. Zapustil mi je ponija za polo in goro dolgov.« Petersu res nisem rad pripovedoval o sebi, toda kaj sem hotel drugega? »Avto in vse drugo mi je kupila Mildred. Vsak dolar, ki mi ga da, takoj zapravim. Ne morem ji brez pravega razloga nenadoma izmamiti velik kup denarja.«
»Res ne verjamem, da bi ji želeli pojasnjevati, kaj je na fotografijah,« je pripomnil Peters. »Res sem bil prepričan, da imate v banki prav toliko denarja kot ona. Spustil bom ceno na pet tisoč dolarjev, toda niti za cent niže. Če do jutri zvečer ne dobim denarja, bom poklical gospo Hamiltonovo.«
Ko sem prišel domov, je Mildred spala. Spala in smrčala. In lepa žena ni lepa, kadar smrči. Vzdihnil sem in odšel spat v sobo za goste.
Zjutraj sem šel v banko in ugotovil, da imam na svojem računu tri tisoč dolarjev. Potem sem šel še v Ronyjevo pisarno, da ga poprosim za px>sojilo: Rony je bil eden redkih prijateljev moje žene, na katerega sem se lahko obrnil, če sem bil v težavah.
Zvečer sem bil tako živčen, da še kaditi nisem mogel. In če bo Peters kljub vsemu poklical Mildred? Prav nič mu nisem zaupal.
Šel sem v njegovo stanovanje, kot sva se bila dogovorila. Potrkal sem na vrata stare hiše in stopil v umazan hodnik. Odprla so se neka vrata in rdečelasa ženska mi je povedala, da Petersa ni doma
»Nikoli ga ni doma, ne podnevi ne ponoči Takšno delo ima, veste. Ga boste počakali pri meni in popili skodelico kave?«
Zahvalil sem se ji in dejal, da bom Petersa pocaaal kar na nouniku. Končno je ie prišel in me odvedel v svoje malo stanovanje. To je bila pravzaprav le velika soba, ki jo je spremenil v atelje. Zagledal sem kup temnih ovojnic, v katerih so bile najbrž fotografije.
Ker mu nisem zaupal, sem ovojnico, ki mi jo je dal, nemudoma odprl. Res so bile v njej fotografije in negativ. Pomolil sem mu denar.
»Vi pn svojem delu resnično uživate, kajne?« sem mu dejal.
»Le kadar srečam koga, kakršni ste vi. Kadar boste potrebovali fotografa, me spet pokličite.«
Ne vem, zakaj se mi je zdelo, da me goljufa
Nasiednjega dne se je vrnila Mildred z nakupov in spustila iz rok novo torbico. Iz nje je padlo ustno črtalo, puder in razne drobnarije, z njimi pa modra vizitka G. Petersa.
»Od kod imaš to?« sem jo vprašal.
»Nekdo mi jo je potisnil v roko. Zamrmral mi je, da se morava dobiti in pogovoriti, toda tega si nisem kaj prida jemala k srcu. Nikoli ne bi najela fotografa, ki je tako nemarno oblečen.«
To je piomenllo, da ima Peters še katero izmed tistih slik, ali pa da je imel dva negativa. Ves čas ie načrtoval, da bo izsiljeval mene in Mildred. Spet jo bo poskušal zmamiti na zmenek. V drugo bo morda privolila, in potem bo z menoj konec.
V žep sem vtaknu revolver in se spet odpravil v njegovo stanovanje. Bil je doma. Videti je bil sicer presenečen, toda prav nič preplašen. Šele ko sem potegnil revolver, se je začel prestrašeno ozirati.
»Uganite, po kaj sem prišel!« sem mu dejal.
»Po vaš denar?«
»Ne delajte se neumnega, Peters!«
»Torej ste prišli po drugo fotografijo. Potemtakem vam je žena povedala. Kaj takega bi nikoli ne pričakoval!«
»Sem z negativom in s fotografijami — in da mi ne pomislite na kakšno zvijačo!«
Vrgel ml je neko ovojnico. Sklonil sem se, da bi jo pobral, v tistem pa se je vrgel name. Komaj sem dihal.
»Kaj vam je treba, da se greste re-volveraša?« je začel vpiti name.
Med prerivanjem se je revolver nenadoma sprožil in mršavo Petersovo telo se je zvalilo name. Bil je mrtev.
Nihče mi ne bo verjel, da ga nisem premišljeno ubil, sem pomislil. Pobral sem ovojnico in zbežal. Na hodniku sem trčil v rdečelasko, ki me je prvič povabila na kavo. Poklicala je policijo. Čeprav je Mildred najela najboljše odvetnike, so me spoznali za krivega
Danes so spet obiski in že slišim paznika, kako odklepa moio celico
»Hamilton, žena te je prišla obiskat.«
Stopim ven in se delam, kako s* želim, da bi jo čimprej videl. Tud’' iaz moram igrati komedijo tako kot Mildred. Kmalu bom namreč vložil prošnjo za pomilostitev, in če me bo na prostosti čakala zvesta soproga, bodo možnosti za uspeh precej večje.
Mildred se je pogumno nasmehnila in dejala kot ponavadi:
»Kako ravnajo s teboj, dragec?«
»Odlično,« sem ji odvrnil in spet pomislil, da je za vse to pravzaprav kriva ona Spet sem se takoj spomnil tudi to, kako sem se počutil, ko sem odpri ovojnico — in zagledal fotografije nekega drugega para — na fotografijah sta bila Mildred in Rony Norton.
»Mi boš sploh lahko kdaj odpustil, Richard?« me je rotila in kot navadno so ji po licih tekle solze. »Strahotno trpim ob misli, da si tu zato, ker si me hotel zavarovati pred umazanim izsiljevalcem.«
Nasmehnil sem se ji, kot se za pravega velikodušneža spodobi.
»Draga, pomembno je le, da bova nekoga dne spet skupaj!« Nak! Tudi jaz nisem slab igralec.
NADALJEVANJE
»Ne. Bila je zelo solidna in je mislila na svojo kariero. Vedela je, da je še prezgodaj za poroko.«
Ko je Thiry odšel, je Devereaux naročil, naj iščejo torbico. Potem je stopil v vežo k vratarju. »Morda se spominjate, ali je imela gospodična Balu ogrlico, ko je prišla v hotel?«
Vratar je dolgo premišljeval, potem pa pokimal.
»Ja, nosila jo je. Pomislil sem še, kako lepo pristajajo modri stekleni biseri k njeni zagoreli polti, ogrlica je bila iz velikih safimo modrih steklenih biserov, tako velikih kot lešniki.«
»Imate izreden spomin,« je rekel De-vereaux »Čestitam vam.« Vratar se je polaskan priklonil. Jay je opazoval oba in se spraševal, kdo bi mogel biti mož, ki govori z vratarjem. Očitno je bil policijski uradnik, ker je kar izžareval pomembnost in avtoriteto. Mogoče je celo tisti, ki vodi vso preiskavo.
Opazoval ga je.
Prav tako trd je kot neizprosen, si je dejal. In spet je začutil, kako ga je zalil vroč val razburjenosti.
Jay se je nenadoma zavedel, da je stopil v vežo hotelski detektiv in da ga vprašujoče opazuje. Potem je detektiv stopi k policijskemu uradniku in mu nekaj pošepetal. Oba sta obrnila glavi in pogledala Jaya.
Zaradi dogajanja okrog sebe Jay ni opazil, da je edini gost, ki sedi v veži in bi bil zato lahko sumljiv. Dokler se nista oba moža zastrmela vanj, se je počutil kot neviden opazovalec. Zdaj je nenadoma začutil strah, pogledal v drugo smer in se delal, da bere časopis.
Morda je bilo le preveč lahkomiselno, da je sedel tu tako zgodaj? Boljše bi bilo, če bi bil šel najprej na sprehod po promenadi in bi se vrnil v hotel šele, ko bi bilo tam več ljudi.
Malomarno je zložil časopis, skozi temna očala bežno pogledal oba moža — in nato se mu je za hip ustavilo srce, ko je policijski uradnik nenadoma zapustil hotelskega detektiva in stopil naravnost proti njemu.
Jay ga je videl prihajati in začutil je, kako mu strah trga živce. Obsedel je nepremično s cigareto v roki. Hladen pot ga je oblil.
Policijski uradnik z brezizraznimi potezami se je ustavil pred Jayem.
»Gospod De!aney?«
»Ja, prosim?« je rekel Jay; njegov glas je bil nenavadno hripav.
»Moje ime je inšpektor Devereaux, od policije v Cannesu Hvaležen bi vam bil. če bi imeli nekaj minut časa zame.«
Jay si je z jezikom ovlažil ustnice, preden je odgovoril. »Zakaj? Kaj se je zgodilo?«
»Ali bi bili tako prijazni in bi šli z menoj?« je rekel Devereaux »Tam v pisarni nas ne bo nihče motil.«
Obrnil se je in šel skozi vežo, ne da bi se prepričal, ali mu Jay sledi.
Jay je obsedel še kakih deset sekund Kaj naj to pomeni? Ali je šlo kaj naro be? Ali je naredil kako neumnost in so mu že na sledi? Ali ga misli ta možak aretirati?
Potem se je zbral, vstal in odšel skozi vežo.
To je torej preizkušnja, ki jo je izzval, si je mislil. Le kako bi mu lahko kaj dokazali?
Ledena groza ga ni zapustila; nena doma mu je postalo slabo. Srce mu je razbijalo, ico je stopil v pisarno, kjer ga je čakal inšpektor.
SEDMO POGLAVJE
Kadar je prišel Joe Kerr v Cannes na festival, in to je bilo zdaj že tretjič, je stanoval v hotelu Bean Rivage. Prvič je bil hotel izredno poceni, drugič je smel uporabljati kopalnico za fotograf sko temnico in končno mu je lastnica madame Brossette od časa do časa dovolila. da je prenočil v njenem privatnem stanovanju
Okrog pol desetih je položil posnetke v umivalnik, da bi jih zadnjič izplaknil.
Sklonil se je nad umivalnik in kritično pogledal slike. Bile so tri. Prva je kazala Jaya Delaneya, ko je odklepal vrata stanovanja št. 27. Na drugi je bila Lucille Balu, ko je trkala na ista vrata, in na tretji je bilo videti Sophio Delaney z roko na kljuki in z nejevoljno nagubanim čelom. Vse tri slike so imele nekaj skupnega: stensko uro. ki je bila na vseh slikah jasno vidna. Kazala je, da je prišel Jay Delaney nekaj minut pred četrto, da je dekle potrkalo točno ob štirih in da je Sophia prišla sedem minut po četrti uri.
Joe si je pomel roke. če bodo prišle te slike v roke državnega tožilca, potem je fant izgubljen, si je mislil, in Dela-neyeva žena bo obtožena sokrivde pri umoru.
Zamenjal je vodo, si prižgal ugaslo cigareto in začel pospravljati po kopalnici
Nenadoma je nekdo potrkal, šel je k vratom, jih odklenil in odprl le za špranjo Madame Brossette ie stala na ozkem hodmku. Roke je imela oprte na boke in ga ie nezaupljivo eledala.
Madame Brossette je bila stara pet-štiriceset let, pokopala je že dva moža in ni imela nobene posebne želje po tretjem Njen zadnji mož ji ie zapustil hotel Naiveč je zaslužila tako. da je na ure odda lata sobe tistim dek’etorn, ki so od popoldneva do pozne noči postavale po stranskih ulicah Cannesa. Poleg tega ie madame Brossette delala z roko v roki s tihotapci tobaka iz Tan-geria. Imela je zveze tudi s pariškimi prekupčevalci draguljev Bila ie velika skoraj meter osemdeset in po postavi podobna omari za obleko; Joea ie vedno spominiala na osebo iz gangsterskih filmov Obraz je imela srčaste oblike, lase rdečkaste in bila je strašno debela.
»Dan « ie negotovo rekel Joe, »Kaj bi rada9«
Madame Brossette se ie pomaknila nanrei kot parni valiar in Joe se je naglo umaknil, stopila ie v kopalnico, zaprla vrata in sedla na straniščni pokrov
»Kai si napletel, Joe?« je vprašala.
»Napletel? Kai misliš s tem?« ie rekel Joe in stopi) pred umivalnik da bi zakril slike, »ničesar n’<=em napletel. Ka’ nomeni to vprašanje?«
»No potem je vse v redu.« ie rekla. »Rekla iim bom. da si tu in da lahko govoriio s teboj.«
paoZi Toeiev obraz je nekoliko prebledi
nNbrn? Komu?«
»No komu le9 Pravkar ie bila tu po-liciie in le spraševala po tebi.«
»Po meni?«
Joe se je nenadoma počutil tako slabo, da je moral sesti na rob kopalne kadi.
»Rekla sem jim. da te ni doma, ker sem se bala, da si sinoči napravil kako neumnost.« Očitajoče ga je pogledala. »Dovolj pozno si se vrnil.«
Joe se je pogladil po redkih laseh in molčal.
»Tu so bili ljudje iz komisije za umore,« je nadaljevala madame Brossette. »Rekli so, naj jih pokličem, ko se boš vrnil Kaj si napletel?«
Joe ni bil zaman kriminalistični novinar Takoj je sprevidel, v kakšni nevarnosti je Tisti prekleti hotelski detektiv je najbrž povedal policiji, da ga je popoldne videl na hotelskem hodniku Nočni vratar jim je najbrž povedal, kdaj je odšel iz hotela. In zdaj bi verjetno radi vedeli, kaj je ves čas počel v hotelu in kaj je videl Začutil je, da ga je zbodlo pri srcu. Mogoče so celo nori in mislijo, da je on umoril dekle!
Madame Brossette je videla, kako je pozelenel. Torej le je nekaj, si je mislila zaskrbljeno, ker je imela Joea kar rada
»Boljše bo, da mi vse. poveš, Joe,« je rekla s prijaznim glasen}. »No, pridi, saj veš da mi lahko zaupaš. Kaj imaš na vesti?«
»Nič« je hlastno ugovarjal Joe. »In ne glej me tako! Prisegam da nisem storil ničesar!«
Zmignila je s širokimi rameni.
»že dobro, ne razburjaj se Lahko torei pokličem1 policijo in jim povem, da si tu?«
Joe	se	je zdrznil.
Ne.	to	se ne sme zgoditi.	Če	bo	poklican	na	policijo in ga bo tisti	hladni
Devereaux vzel v precep, potem bo moral povedati resnico in opustiti misel na to. da	bi	izsiljeval Delaneya	—	ali	pa
bo moral	lagati, s čimer bo	postal	so-
krivec.
Govoriti mora z Delanevem. preden bo prišel policajem v roke Ce se bo Delanev branil še vedno lahko pove policiji, kar je videl Če pa bo Delaney plačal, bo pač lagal nolieiii Končno pa je no' mili iona vredno tega tveganja
»Nič hudega ni.« je rekel, se sklonil in znižal glas »toda.«
In potem ie zdrdral vso zgodbo.
Madame Brossette je napeto poslušala s prekrižanimi rokami v naročju, oči pa je nepremično upirala v Joejeva usta Molčala. *e dokler n-' končal Potem ie iroko in kratko dejala: »Daj, da vidim.«
Dal ji je mokre posnetke in čakil. Vrnila mu jih je, se popraskala za ušesom m rekla: »Daj mi cigareto, Joe.«
Potegnil je iz zavojčka dve in prižgal njej in sebi.
»Kaj misliš o tem?« je boječe vprašal.
»Kaj mislim?« je ponovila in njena mala rdeča usta so se raztegnila v nasmešek. »Mislim, da sva našla zlato ja mo. Koliko si mislil zahtevati za negative — pet milijonov frankov?«
»Približno,« je rekel Joe. »Dovolj denarja ima.«
»Torej si mislil iti k Delaneyu?«
»Seveda. Kdb drug pa bi imel toliko denarja?«
»Motiš se, Joe. Videla sem ga. Mož s takim obrazom se ne bo dal izsiljevati. Predal te bo policiji, še preden boš povedal do konca. Sla bova k njegovi ženi, o njej vem nekaj več. Ali veš, kje se je rodila?«
»Rodila? Kai ima to opraviti s tem?«
Madame Brossette je razkrila svoje bele zobe v hudobnem nasmehu.
»Veliko, Joe, veliko. Prišla je iz rev ščine. Ne bo marala izgubiti tega, kar ima zdaj. Z njo se bova pogajala. Verjetno nima dovolj gotovine, ima pa cel kup draguljev. Samo njeni briljanti so vredni petdeset milijonov frankov. Videla sem jih, ko jih je nosila na otvoritvenem večeru. To bo nedvomno najin dohodek, Joe. Najprej jo bom zgra bila bolj milo. Olajšala jo bom le za kakih dvajset milijonov, potem pa bova privijala vijak vse močneje.«
»Rajši bi imel enkratno izplačilo. Predlog za stalen dohodek mi ni všeč. To preveč diši po izsiljevanju.«
»Madame Brossette ga je pobožala po kolenu.
»Prepusti to meni, Joe. Ti boš ostal zunaj tega, ostal boš v svoji sobi, dokler se ne bomo pogodili; potem se boš spet lahko prikazal. Poskrbela bom, da boš dobil sobo pri moji prijateljici v Antibesu Tako boš policiji lahko pojasnil, zakaj te niso našli v Cannesu. Brž ko bomo videli,-da je pripravljena izplačati, boš šel na policijo in jim kaj natvezel. O tem se bova pogovorila pozneje.«
»To je sokrivda, je negotovo dejal Joe.
, Madame Brossette se je še vedno smehljala.
»Bodi že pameten, Joe. Ne moreš narediti omlete, ne da bi razbil nekaj jajc. Za denar, ki ga bova dobila, lahko ne kaj tvegaš.« Vstala je. »Poklicala jo bom, ti pa se vrni v svojo sobo.«
Deset minut kasneje io je slišal Joe prihajati po stopnicah. Odprl je vrata.
Madame Brossette se je zmagoslavno smehljala.
»Vse je v redu. Prišla bo. Čez pol ure bo tu.«
Joe se je podrgnil po bradi. Nenadoma mu je postalo žal, da ji je vse zaupal.
»Prav, prav. Vse bom prepustil tebi.«
»Brez skrbi. Daj mi posnetke, jaz bom opravila, kar je treba.«
Joe ji je izročil vlažne slike. Gledal je za njo, ko je odeopotala po stopnicah. potem pa se ie naglo obrnil, zaprl sobna vrata in segel po steklenici z viskijem.
Inšpektor Devereaux je pokazal na stol in sedel za pisalno mizo.
Vprašujoče si je ogledoval Jaya.
Čeden mlad fant, si je mislil. Videti je nekoliko nervozen. Toda to je razumljivo. Vsak postane nervozen, če govori z menoj. Mogoče ima zaradi če sa slabo vest. Večina ljudi jo ima. In navadno opazijo to šele tedaj, ko mi sedijo nasproti.
»2al mi je, da vas zadržujem, gospod,« je rekel, se sklonil in se oprl na pisalno mizo. »Vendar mislim, da mi boste lahko pomagali. Danes zjutraj so tu v hotelu našli v dvigalu truplo mladega dekleta. Bila je umorjena. Vzrok imam za trditev, da ste bili vi zadnji, ki ste jo videli živo.«
Jay se je nekoliko zdrznil. Bil je vesel svojih temnih očal. Nekoliko se je oddahnil, ker je Devereaux govoril prijazno. vendar mora biti previden. Morda mu bo mož nastavil past.
»Umorjena?« je rekel. »Kdo pa?«
»Lucille Balu,« je rekel Devereaux. »Saj ste včeraj popoldne okrog pol štirih govorili z njo?«
»Lucille Balu?« Jayu se je posrečilo, da je njegov glas zvenel prestrašeno in začudeno. »Kdo je to storil?«
Devereaux se je potrpežljivo nasmehnil.
»Ravno to skušam dognati, gospoda Ste včeraj popoldne govorili z njo?«
»Sem. Pozirala je za fotografe. Bil sem na plaži Moj oče se je zanimal zanjo, zato sem začel pogovor.« Rad bi vedel, kdo je povedal policiji, da je govoril z njo. »Ne spominjam se, o čem sva se pogovarjala. Govorila sva le nekaj minut.«
»Ali je povedala, kam gre?«
»Ne Rekel sem ji, kolikor vem, da bi li moi oonudil pogodbo, in jo vprašal, ali bi rada živela v Hollywoo-
du... Kot se ljudje pač pogovarjajo,« je rekel Jay, ki je postal spet samozavesten.
»Ste se vrnili vhotel okrog štirih?«
»Ja. Bil sem na kopališču in sem sklenil, da grem plaivat. šel sem v hotel po kopalne hlačke.«
»Ali mislite, da je gospodična Balu želela obiskati vašega očeta?« je vprašal Devereaux.
»Mojega očeta? Nikakor. Moj oče je bil takrat vendar v kinu.«
»Morda tega ni vedela. Ali vam ni omenila, da bi ga šla obiskat?«
»Seveda ne.« Jay je opazil, da nenavadno glasno govori, in je utišal glas. »Sploh nisva govorila o tem, da bi obiskala mojega očeta.«
Devereaux je izpustil svinčnik.
»Vprašujem zato, gospod Delaney, ker za trdno vemo, da je šla na obisk k nekomu, ki stanuje v drugem nadstropju. Ali je niste videli, ko ste šli v vaš apartma?«
»Jay je začutil, da ima suha usta. Kako, za božjo voljo, so dognali, da je šia Lucille v drugo nadstropje? Ali jo je kdo videl? Ali jo je celo kdo opazoval, ko je potrkala na njihova vrata?
»Ne, nisem je videl. To bi vam bil že •povedal.«
»Seveda. Torej ste šli po kopalke in spet odšli — tako je torej bilo?« Jay je sprevidel past. Vsekakor je mogoče, da mož več ve, kot je pokazal.
»Ravno sem mislil oditi, ko je prišla moja mačeha. Pogovarjala sva se. Tudi ona je bila namenjena plavat. Vzela je kopalno obleko in odšla. Sledil sem ji pozneje, ker sem prej še napisal neko pismo.«
Devereaux je prikimal.
»In potem niste več videli dekleta v hotelu?«
»Ne.«
»Pustimo gospodično Balu — ali ste opazili koga, ko ste šli po hodniku v vaše stanovanje?«
»Ne. Ob tem času so skoraj vse sobe prazne.«
»Torej niste videli moža, ki se je zadrževal na hodniku. Moža s fotografskim aparatom?«
»Moža s fotografskim aparatom?« Jay je odrevenel. »Ne, prav gotovo ne. Nikogar nisem videl. Ali je bil kdo tam?«
Devereaux je prikimal.
»Ja. Hotelski detektiv ga je videl, kako je potrkal na vaša vrata, potem ko ste odšli, časopisni fotograf po imenu Joe Kerr. Ravno zdaj ga iščemo.«
Joe Kerr.
Ime se je zdelo Jayu znano. Potem se je spomnil rdečega obraza: to je tisti mož, ki ga je prosil, naj mu pomaga do intervjuja z njegovim očetom. Verjetno je šel k stanovanju v upanju, da bo tam dobil Floyda Delaneya.
Jay je Devereauxu povedal, kaj sta se pogovarjala s Ker ram.
Deveraux je poslušal in videlo se mu je, kako je razočaran.
»Imel je torej razlog, da je potrkal na vrata?«
»Mislim, da. Nedvomno je želel govoriti z mojim očetom.«
Devereaux je poslušal in videlo se mu je, da premišljuje.
»To bi bilo menda vse, gospod Delanev. 2a! mi je, da sem vas zadrževal.«
Jay je olajšano vstal.
»Nič za to. Žal mi je, da vam ne morem pomagati kaj več.«
»Najmanjši namig je dragocen,« je rekel Devereaux. Tudi on je vstal. »Ravno premišljujem, ali bi mi lahko opisali steklene bisere, ki jih je dekle nosilo okrog vratu?« »Seveda,« je brez premisleka odgovoril Jay. »Biseri so bili veliki in safimo modre barve ..« V naslednjem hipu bi si bil najraje odriznil jezik, ko se je spomnil, da dekle na plaži sploh ni nosilo biserov Ogrlico si je nadela šele, preden je prišla v apartma!
»Safirno modre?« je mimogrede vprašal Devereaux. »Ja, tako je rekel tudi vratar.« Sel je okrog mize in odprl vrata »Ogrlica je izginila Zdaj jo iščemo. Vsekakor lepa hvala, gospod.«
Jay je odšel iz pisarne in prečkal hotelsko vežo. Kakšna neumnost! je premišljeval še sreča, da inšpektor ni ničesar opazil. Verjetno sploh ne bo preverjal, ali je dekle nosilo ogrlico na plaži ali - ne.
»Jay!«
Presenečeno se je obrnil.
Sophia je stopila k njemu. Oblečena je bila v bele hlače in rdečo jopico; z belo svileno ruto si je zvezala lase. Njen obraz je bil hladen in odločen. Prvič je Jay spoznal, da je ta ženska lahko trda kot jeklo.
»Hej, Sophia,« je rekel. »Kam pa greš?«
»Pojdi z menoj,« je kratko rekla in odšla dalje.
Takoj je vedel, da je nekaj narobe.
»Kje je oče?« je vprašal.
»Še spi,« je odgovorila.
Šla je čez cesto na hotelsko kopališče. Ob tem času — bilo je okrog desetih — je bila plaža prazna in zapuščena. Sedla je k eni izmed miz in z nepotrpežljivo -etnj o odgnala bližajo čega se natakarja.
JAMES	.,?~v
: HADLEV CHASE
Jay ji je sedel nasproti. Rolke je stiskal med koleni. »Kaj se je zgodilo?« je hripavo vprašal
Sophia je vzela iz torbice cigaretnico, si prižgala cigareto in z bliskajočimi očrni opazovala Jaya.
»Kar sprašuj!« Divji bes v njenem glasu ga je prestrašil.
»Ti prekleti norec!«
»Ne govori z menoj tako!« Jay je začutil, kako mu je kri udarila v glavo. »Kaj se je zgodilo?«
»Poklicala me je neka ženska,« je rekla Sophia. »Dala mi je naslov majhnega hotela na Rue Foch. Vse ve.«
Jay je odrevenel.
»Kaj misliš s tem?« je končno izdavil. »Kdo je? In kako naj ve?«
»Ime ji je Brossette in je lastnica hotela Bean Rivage. Rekla je, da me bo zanimalo videti nekaj fotografij, ki so v zvezi z dogodkom v Plazi. Pričakuje me čez pol ure Potem je odložila.«
»Fotografije? Kakšne fotoguafije? Kaj je na njih?« je rekel Jay in se krčevito trudil, da bi obvladal strah, ki se ga je polastil.
»Tega ni povedala —in govori tiše. Ali te je lahko kdo fotografiral, ko si nesel truplo v dvigalo?«
»Seveda ne, bilo je pretemmo. Moral bi slikati z umetno lučjo ... Umolknil je. Spomni; se je Devereauxovih besed: »Ali niste videli na hodniku moža s fotografskim aparatom? Hotelski detektiv ga je videl, ko je trkal na vrata vašega apartmaja. Časopisni fotograf, ime mu je Joe Kerr,« »Mislim, da zdaj vem ..« Potegnil je robec in si obrisal obraz in roke. »Na hodniku so videli časopisnega fotografa. Policija mi je povedala.«
»Policija? Ali si govoril s policijo?«
»Zvedeli so, da sem se na kopališču pogovarjal z dekletom. Vprašali so me, ali jim lahko kaj pomagam,« je rekel Jay.
»Inšpektor je omenil tega moža, piše se Joe Kerr. Policija ga išče.«
Sophia je krčevito stiskala torbico, tako da so ji členki pobelili.
»Saj si hotel spraviti svoje življenje v nevarnost, kajne? Zdaj je nedvomno v nevarnosti. In ti nisi videti prav nič razburjen ali pustolovski. Bolj si podoben prestrašenemu zajcu.«
Jay je jezno zamahnil z roko.
»Govoriti moraš z njo. Mogoče so šibke čisto nepomembne.«
»Misliš?« Vstala je. »Kmalu bova vedela. Saj ti je jasno, da mora potem, ko bo to mimo, izvedeti tvoj oče?«
»Morda tudi ne,« je rekel Jay. »Oglej si slike in poizvedi, koliko stanejo. Potem bova videla, kaj bo.«
»Ne vem, koliko časa se bom zadržala. Najboljše bo, da se vrneš v hotel in poveš očetu, da sem šla plavat. Drugače se bo čudil, kje sem.«
»Prav,« je rekel Jay. »Počakal te bom v stanovanju.« Jay je obsedel še nekaj minut iin premišljeval. Premagaj je prvi strah in začel premišljevati. Preden bo kaj ukrenil, mora videti, koliko so nevarne tiste slike. Verjetno precej, sicer se ženska ne bi upala poklicati Sophijo. Poskusiti bo torej moral, da dobi slike in negative, šele potem bo premislil, kako bi se najlaže znebil ženske. Kje je Kerr? Tudi zanj mora poskrlteti. Verjetno se skriva v svojem hotelu in uporablja žensko za posrednico. Policija ga išče, mogoče tudi sumi, da je on ubil dekle.
Nenadoma se je Jay nasmehnil.
Mogoče je rešitev, to. Ce bi podprl sum proti Kerru, če bi mu uspelo prepričati policijo, da je Kerr storilec ... O tem mora razmisliti.
Vstal je in se vrnil v hotel. Ura je bila pol enajstih in dnevni vrvež se je začel.
Jay se je za hip ustavil v hotelski veži in se ozrl okrog sebe. Nikjer ni bilo videti policistov. Njegov oče je ravno prihajal s Harryjem Stonom iz dvigala. Jay je šel proti njemu.
»Sophia je šla plavat,« je rekel. »Cez kako uro se bo vrnila.« Delaney je pokimal. »Peljem se v Nico, v atelje. Ce hoče priti za menoj, ji, prosim, povej, da bom imel opoldne čas.« Pred odhodom se je še enkrat obrnil. »In kaj boš ti?« »Obljubil sem ji, da ji bom delal družbo. Grem le po svoje kopalke.«
Delaney je namrščil čelo, potem pa zmignil z rameni. »No, zaradi mene!«
Jay se je vzpel po stopnicah v drugo nadstropje, šel je mimo vrat stanovanja do konca hodnika. Pred okensko vdolbino se je ustavil. Tam, kjer je mislil, da je začetek drugega hodnika, je bilo odlično skrivališče. Verjetno se je tam skrival Joe Kerr.
Jay se je zamišljeno vrnil v apartma in se spustil v naslonjač. Tam je sedel celo uro in premišljeval. Še vedno je bil v istem položaju, ko se je vrnila Sophia.
Zaprla je vrata in se naslonila nanje. »Kje je oče?« je vprašala.
»Odpeljal se je v Nico. Nikogar ni j)'i. tu.« Jay je vstal.
»Torej?«
In* Odprla je torbico, vzela iz nje uma-|g zano ovojnico, jo podala Jayu in odšla | k oknu. Obrnila mu je hrbet.
S tresočimi se prsti je Jay vzel iz ovojnice tri slike. Na hitro jih je položil na mizo. Mislil je, da bo slabše-Slike se mu niso zdele tako nevarne, kot je pričakoval.
Seveda je ura kazala potek dogodkov, tako to še zdaleč ni dokaz, da je on umoril dekle. Preneumno, da je govoril z inšpektorjem, preden je videl slike Inšpektorju bi bil povedal čisto drugačno zgodbo, če bi vedel za sliko Lucille Balu pri njihovih vratih. Zdaj se je ujel z lažjo, in če bo inšpektor zbral še več dokaznega gradiva proti njemu, bo ta laž lahko usodna
Sicer pa bi lahko preklical svojo izjavo in povedal inšpektorju isto zgodbo kot Sophiji. Lahko bi rekel, da je dekle odšlo takoj za Sophijo im namignil, da jo je Kerr zvlekel v eno izmed praznih sob in jo zadavil. Da bo to bolj verjetno, mora najti še več dokazov proti Kerru.
Sophia se je obrnila. »No?«
»Kaj niso tako nevarne, kajne?« je rekel Jay. »Seveda se s slik vodi, da smo bili ti in dekle in jaz skupaj v apartmaju približno ob času, ko je bila umorjena. Po mojem mnenju pa je to prej olajševalna okolnost, ker prav gotovo ne bi nikomur prišla na misel, da bi ti sodelovala pri umoru.«
Sophia je sedla. »Zanimivo. Mislim, da sem potrebna požirka pijače, Jay. Ali bi mi zmešal velik martini?«
Jay je šel k omarici za pijačo. »Kdo je ta ženska?« Sophia je naslonila glavo in zaprla oči.
*
»Madame Delaney?« je rekla debela ženska z rdečkastimi lasmi in debele namazane ustnice so se ji raztegnile v hudoben nasmeh. Z očmi je skrbno preiskovala Sophijin obraz, in njen nasmeh je postal še širši.
»Mislila sem, da vam bo ljubše, če pridete vi sem, kot če bi me sprejeli v Plazi. Veličasten hotel! Kako vam je lepo, ko lahko stanujete tam. Ali vam ugaja tam, dragica?«
»Želeli ste mi nekaj pokazati?« je rekla Sophia.
»Oh, da, nekaj bi vam pokazala.« Madame Brossette je vstala, šla k vratom in jih odprla. »Pojdite z menoj. Tu naju ne bo nihče motil.«
Sophia je šla z njo v majhno umazano pisarno. Vonjave v njej so bile vse prej kot prijetne, toda Sophia se ni zmenila za to. Hoteli, podobni temu tu, in ljudje, podobni madame Brossette, niso bili zanjo nič novega.
Sedla je in opazovala madame Brossette ki je stlačila svojo mogočno postavo za pisalno mizo, odprla predal in vzela iz njega tri slike. Razprostrla jih je pred Sophio, se naslonila in se zmagoslavno zarežala.
Sophia je pogledala slike in začutila, kako močno ji bije srce. Takoj je razumela pomen ure na vseh treh slikah. Toda z njenega obraza ni bilo razbrati ničesar, ko je pogledala madame Brossette.
»Ali jih prodaste?«
»Ja. Mož, ki je naredil te posnetke, je bil radoveden, zakaj dekle ni odšlo iz vašega stanovanja,« je rekla madame Brossette. »Zanima se za nenavadne stvari. Sedel je pred vašim stanova njem do štirih zjutraj. In tako je videl, kako je mladi mož odnesel truplo v dvigalo. Te slike in njegovo pričevanje vaju lahko oba spravijo pred sodišče. Ja, pripravljena sem jih prodati — seveda, če bo cena primerna.«
»Koliko?« je vprašala Sophia. Madame Brossette jo je pogledala z odkritim občudovanjem.
»Menda veste, da postane moj prijatelj sokriv zločina, če ne bo povedal policiji vsega, kar ve?«
Sophia je počasi vzela cigareto in si jo prižgala. Madame Brossette naj vidi kako mirne so njene roke.
»Koliko?« je ponovila in pihnila cigaretni dim madame Brossette v obraz.
»Recimo — deset milijonov frankov in takoj?
»In pozneje?«
Madame Brossette je nasršila pobarvane obrvi.
»Ce daste takoj deset milijonov frankov, vam dam svojo besedo, da policija ne bo dobila teh fotografij. Mogoče je, da bo moj prijatelj kdaj pozneje potreboval kaj denarja, toda lahko vam zagotovim, da mu ni do velikega bogastva.«
»Koliko stanejo negativi?« je vprašala Sophia. Madame Brossette je stresla svoje rdečkaste lase.
»Negativi niso na prodaj. Zal md je, toda moj prijatelj bi se rad zavaroval. In nikoli ne veš: od časa do časa človek potrebuje denar.«
Sophia se je sklonila in otresla pepel v stekleno vazo na pisalni mizi. »Nimam desetih milijonov frankov,« je rekla.
Madame Brossette je dvignila široka ramena.
»Razumem. Vaš mož je bogat, toda ne daje vam preveč denarja. Briljantna ovriica. ki ste jo nosili ob otvoritvi festivala, bi nam zadoščala. Vaš mož je še
pogrešil ne bo, meni pa bo prišla prav. Ali ste za to, da bo ogrlica prvo plačilo?
Sophia je globoko vdihnila dim in ga izpustila skozi nosnici.
»To bi šlo«
Madame Brossette se je še širše nasmehnila.
»Počakala bom do jutri. Potem pa bo policija dobila slike. Čakala bom do devetih zjutraj. Ali vam je vse jasno?«
Sophia je vstala. Oprla je svoje ozke, negovane roke na pisalno mizo, se sklonila in pogledala v male zelene oči, ki so bile uprte vanjo.
»Ne zamenjajte me s tisto vrsto žensk, s katerimi imate navadno opraviti,« je rekla mimo, toda v njenem glasu je zve nela prikrita grožnja. »In ne domišljajte si, da mi boste lahko ukazovali, vi debela, stara krava. Ne domišljajte si, da se vam ne bom maščevala, če bom kdaj imela priložnost za to.«
Madame Brossette se je smehljala. Tolikokrat so ji že grozili, da se ni več bala groženj.
»Prinesite o-grlioo pred deveto uro zjutraj.« Potisnila je slike po mizi. »Vzemite jih s seboj in jih pokažite fantu, imam še dovolj drugih.«
Ne da bi Sophia pogledala Jaya, mu je pripovedovala o madame Brossette.
Jay ji je sedel nasproti' s prekriža-nimi rokami v naročju. Bil je popolnoma bled.
Ko je končala, je mirno dodala: »In zdaj? To je šele začetek, če ji bom dala ogrlico, bo kmalu zahtevala več. Kaj nameravaš, Jay?«
»Imava čas do jutri zjutraj do devetih,« je rekel Jay. »Mislim pa, da ji ogrlice ne bo treba dati.« Njegove blede ustnice so se raztegnile v prazen smehljaj. »Do jutri zjutraj bom nekaj uredil.«
»Kaj?«
Sophijin glas je nenadoma zvenel zelo ostro.
»Nekaj že. Ne misli na to. In ne delaj si skrbi. Zahvaljujem se ti, da si šla k tej ženski. Lepo je bilo od tebe'.«
šel je k vratom.
»Jay!«
Ustavil se je in jo pogledal.
»Počakaj trenutek,« je rekla Sophia. »Vedeti moram, kaj nameravaš.«
Zmajal je z glavo.
»Rajši ne, Sophia. Najboljše bo, da ne ve nihče razen mene.«
Odšel je iz sobe in zaprl vrata za seboj.
Sophia je nepremično obsedela. Srce ji je divje utripalo in čutila je, da se je polašča brezmejen strah.
OSMO POGLAVJE
Jay je počasi stopal po sončni Rue d’Antibes. Glavna trgovska ulica je bila že precej polna. Opremljen za kopanje, je bil Jay eden izmed množice turistov v pisanih poletnih oblekah.
Potisnil je roke globoko v žepe svojih belo-modro progastih bombažnih hlač, temna stekla sončnih očal pa so skrivala njegove oči.
Prišel je do Rue Foch in se ustavil. La Boule d’Or je bila na vogalu, kot je bila povedala Ginette. Nedaleč stran je v ozki ulici stal hotel Bean Rivage, katerega lastnica je bila madame Brossette.
Hotel je bil tak, kot ga je opisala Sophia: majhen, propadel in umazan. Zavese, sive od starosti in umazanije, so ga delale še bolj odbijajočega.
Dekle v oprijeti rožnati poletni obleki je ravno stopila v hotel v spremstvu temnolasega, po modi oblečenega moškega Jay je šel čez ulico in se ustavil pred La Boule d’Or. To je bila čedna in čista kavarnica; pet miz je bilo postavljenih na pločniku in belo-modro platno je metalo senco nanje.
Ob štirih mizah so sedali mladi dopustniki, ki so srebali pomarančni sok ali jedli sladoled. Le bežno so pogledali proti Jayu, ko je sedel k prazni mizi.
Pogledal je v hladni polmrak kavarne.
Za točilno mizo je sedel moški, star kakih petdeset let. Vsa njegova zunanjost, zagoreli obraz, kratko pristriženi lasje in svetle oči, vse je kazalo na to, da je preživel večino svojega življenja na morju. In to je bilo tudi res. Jean Be reut je služil na morju, dokler ni v neki nesreči izgubil obeh nog. Zdaj je bil prisiljen sedeti za točilno mizo v kavami La Boule d’Or in pripravljati pijače, medtem ko so njegove misli od časa do časa poromale daleč ven na oceane, kjer je preživel naj lepša leta svojega življenja. Ko je videl, da je Jay sedel, je potegnil za majhen zvonec poleg sebe. Takoj se je orikazala Ginette in vprašujoče pogledala svojega očeta. Prijazno ji je pokimal in s palcem pokazal proti Jayu.
Prišla je ven in se ustavila pri Jayu. Jay jo je pogledal in z zadovoljstvom opazil, da je nekoliko zardela, ko ga je spoznala.
»Dan,« je rekel. »Ravno mimo sem šel...«
»Oče ne sme vedeti,« je prestrašeno zašepetala. To je razumeli. Končno tudi pj egov oče ne sme zvedeti ničesar. Nje-
gov pogled je občudujoče zdrsnil po preprosti modri obleki in temnih laseh, zvezanih z modrim trakom. Lepa je, si je mislil in začutil, da tudi on zardeva.
»Ali lahko dobim vermut?« je rekel in nato dodal: »Ob polnoči bom v pristanišču. Ali boste prišli?«
»Bom.«
Nasmehnila se mu je in odšla k točilni mizi; slišal je, ko je pri očetu naročila vermut.
Jay se je ozrl proti hotelu Bean Rivage. Ravno ko mu je Ginette prinesla vermut, je rdečelaso dekle stopilo v hotel v spremstvu plašnega turista v kratkih hlačah in pisani srajci. Očitno Ame-rikanec na dopustu, je pomislil Jay.
»Rad bi se preselil v drug hotel,« je rekel Jay. Naslonil se je !n pogledal Ginette. Pod brado je imela majhno materino znamenje. Začutil je željo, da bi bi jo tam poljubil. »Ali mogoče veste za katerega — ne predragega?«
»No, da ...« Obotavljala se je. »Pri nas imamo nekaj sob. čiste so, vendar verjetno niso take, kakršnih ste navajeni!«
Jay se je zasmejal.
»Videti bi morali, kje zdaj stanujem. Sicer je tudi tam snažno, drugače pa ... če bi res lahko dobil sobo ...«
»Seveda. Cena bi bila petsto frankov na dan.« Ginette ga je strahoma pogledala. »Se vam zdi predrago?«
»Ne, sploh ne. No, ko bom odpovedal svojo sobo, bom prišel sem in se pogovoril z vašim očetom.«
Jay sam ni vedel, zakaj toliko govori. Želel si je, da bi ostala pri njem, in to je bilo mogoče le, če se je pogovarjal o poslovnih zadevah.
»Ali bi ostali dolgo?« je vprašala.
»Ne, ne preveč. Prihodnji teden moram v Benetke.«
Vesel je bil, ko je opazil njeno razočaranje.
»Oh« Umaknila se je. »Mislim, da moram itd.«
»Na svidenje zvečer,« je rekel. »Čakal vas bom.« Pokimala je in se vrnila v kavarno.
Jay je izpil vermut, si prižgal cigare to in nato stopil v kavarno. Na točilno mizo je položil bankovec za petsto frankov. Bereut je odložil časopis in mu vrnil drobiž. Prijazno je pokimal Jayu.
»Pridite še kaj, gospod,« je rekel. »Vedno boste dobrodošli.«
Ko je Jay stopil na cesto, razžarjeno od sonca, je imel občutek, da ga nekdo opazuje Obrnil se je.
Ginette je stala ob stranskem vhodu, dvignila je roko in se nasmehnila. Jay se je naglo prepričal, da je njen oče spet zatopljen v časopis, potem pa ji je vrnil nasmeh in pomahal. Odšel je dalje mimo hotela Bean Rivage.
Bežno je opazil debelo žensko za sprejemnim pultom. Imela je rdečkaste lase in kazalo je, da ji bodo zaradi njenega neverjetno širokega oprsja popokali vsi šivi.
To je torej madame Brossette, je pomislil Jay. Videti je velikanska in poleg tega precej močna. Misel, da bi jo moral ubiti, mu ni posebno ugajala. To ne bi bilo lahko delo, prav gotovo pa ne tako preprosto kot pri drobceni Lucille Balu.
Korakal je dalje čez temne sence in dele pod jarko sončno svetlobo. Nenadoma se je ustavil pred oknom draguljarne. Bilo je, kot bi ga ustavila nevidna roka. Sredi izložbenega okna je ležala ogrlica iz safirno modrih steklenih biserov, velikih kot oreh. Biseri so bili prav taki, kot jih je nosiiia Lucille Balu in jih je drugega za drugim zmetal v mor je v pristanišču.
Strmel je v bisere. Namig, si je mislil. Kaže, da mu je usoda naklonjena.
Stopil je v trgovino in kupil ogrlico. Za štiri tisoč petsto frankov. Ko jo je prodajalec hotel zaviti, je Jay odmahnil z roko.
»Že dobro, vzel jo bom kaT tako,« je rekel, vtaknil ogrlico v žep in dal na mizo bankovec za pet tisoč frankov.
Jay je spravil drobiž, odšel iz trgovine in po nekaj metrih prišel do trgovine s frizerskimi potrebščinami. Vstopil te in vprašal, ali imajo na prodaj britve.
■PRITISNIER SEM NR TRETJI GUMB, 7ZER gIV/M v r&ETD/ ^ -EVF/Z/ VOD ZEMLJTO... fc- t v TO SE VR/BUzNO r HUL '-—\ŠESTJJESET 70 3E VB TRKO\ METROV KOT B/ ž/VELR lGLOBOKO,,, V RUDN/KU!.. I
USTRV/L! W TO N/ TELEFON, SMO SEJ.. J ZRVRTET,i MOREM\ / ŠTEVILKO STENO- I KOMU ( VRNUR, URMOR ŽELIM VR ZDR3 I /N TR URBINR ME TELEFO— 1 ODPELJE UD NIRRš^ž l tELJENIH VRRT.
MRM/, O c KR, GOSTE SEM PRIPELTRLEf
1 ...TO SO VENBRR zvitorepec;, TRDONSR IN , LRKOTNIK
TODR OcJZR.'.. OD ZRE Sl SIL Tl DEČEK,	A
JE MINILO /
VSEJ / PREV ^ PETDESET /DOBRO SE LET!... / JIH spomnim!
\	še OBLEKE
/jrVfsV^^V SO ISTE!...
f IZ O SEM -BIL
ŠE 5IGTO MRZHEN JJE&EK,
SEM VEDNO SLEDIL NJI HOV/M DOGO-K, DIVsčINRM...
a* .Ti«
£-& /Sw ]r-	*
TDEEV STE I -PRETV! 't,„ l
STE -RES 3UNRK! . /Z MODE \ MERDOST!. .
N3RR/ V ČE SEM ODKEVT:^
^ TE GR 'N VOčRščEN! SMO, I MU RES N/ KER SE NRŠ VO L ZRMERITI! TOLIKIH LET/H ^ SPOMINTR...
ZDRAVJE S PRAVILNO DRŽO
NI TREBA DRUGEGA, KOT DA SE VSAK DAN NEKAJ MINUT OGLEDUJEMO
Ali bi bili radi lepši in se bolje počutili? Preberite nekaj preprostih nasvetov, ki jih povzemamo iz revije »Rea-der’s Digest«.
Koliko bi dali za sredstvo, ki bi vas zanesljivo naredilo mlajše, vedrejše, privlačnejše — ne le po zunanjosti, ampak tudi po počutju? Verjetoo kar precej. In to skrivnostno sredstvo ima vsakdo; tudi vi v svojem telesu. Nič drugega vam ni treba storiti, le včasih si vzemite nekaj minut in preverite svo jo držo.
Ne samo videz in duševno razpo loženje, drža lahko vpliva tudi na ledvice, želodec in spolne organe, na srce, pljuča in možgane. Če potisnemo ramena nazaj, zravnamo hrbet in sprostimo mišice, dihamo globlje, s čimer preprečujemo srčne krče in bolje preskrbuje mo možgane s kisikom. Tudi prebava in presnova bolje potekata, če se pravilno držimo. Dr. Allen S. Russek, specialis? za rehabilitacijo na Ruskovem inštitutu v New Yorku, pravi: »2e po tem, kako pride pacient v mojo ordinacijo, lahko pogosto spoznam kronično bolezen «
Telesna drža je pomembna tako za podobo, ki si jo okolica ustvari o ka kem človeku kot tudi za njegovo razpo loženje in zdravje. Neka zaposlena žen ska je prišla k dr Russeku zaradi ne znosnih bolečin v hrbtu in kronične izčrpanosti. »V svojem poklicu kot vodja personalnega oddelka je bila uspešna,« pripoveduje. »Zar. ii bolečin v hrbtu pa je morala med delom nositi steznik.« Kljub temu je imela neprivlačno držo in skoro smešno hojo.
Dobra drža pomeni, da so posamezni telesni deli med seboj v pravilnem razmerju, kadar sedimo ali ležimo, sto-
jimo ali hodimo. Gre za koordinacijo 639 mišic, 206 kosti, nekaj desetin organov, nekaj sto živcev, nekaj tisoč sporočil iz možganov in več litrov krvi.
štirje glavni telesni deli pa igrajo pri tem odločilno vlogo: stopala in noge, medenica, hrbtenica, ramena in glava, človeku s pravilno držo lahko, če gledamo od strani, potegnemo navpičnico od ušesne mečice, ramena, kolka do gležnja, če se to ne da, je nekaj narobe. Tri najbolj razširjene napake so:
1.	Upognjen križ. Mnogi ljudje preveč upogibajo hrbtenico, kadar hočejo stati posebno »naravnost«. Poskušajo stati mimo kot vojaki, kar je narobe. Medenica se tako na sprednji strani obme navzdol, trebuh se povesi in križ se usloči bolj kot normalno. Mnogi de lajo to napako tudi pri hoji ali sedenju, v slednjem primem posebno, kadar sedijo na mehkih stolih, naslonjačih ali v avtomobilu. Križ se preveč upogne tudi, če spimo na trebuhu ali ploskoma na hrbtu. Tudi nosečnicam se križ včasih preveč upogne. Upognjen križ lahko povzroči hude bolečine v spodnjem delu hrbta.
2.	Razkrečena stopala. Mnogi ljudje stojijo ali hodijo tako, da so stopala usmerjena navzven, namesto da bi bila vzporedna Pri hoji bi morala biti ko lena rahlo obrnjena navzven, stopala pa bi morala biti vzporedna Ta kombinacija dviga narti, ravna prste na nogah, zagotavlja pravilno držo meč in stegen, tako da imamo največjo moč in so mišice sedala napete Zaradi razkrečenih stopal lahko nastane ploska noga Poleg tega nam razkrečena stopala otežuješ stanje in hojo. Noge se hitro utrudijo.
3.	Pobešena glava in ramena. Zaobljene rame in naprej nagnjena glava so ena najhujših kazni za to, ker toliko presedimo. Med večurnim delom za pi salno mizo, ždenjem za krmilom avtomobila ali pred televizijo na »udobnem« stolu se navadimo potiskati ramena in glavo naprej — to pa je neznosen napor za vrat in zgornji del hrbta. Napako še poslabšamo, če dvignemo brado, da bi izravnali pobešenost glave. Namesto tega bi morala ostati brada spuščena, dvigniti pa bi morali glavo, da bi sedla na hrbtenico. Pobešena glava in ramena povzročajo krče prsnih in sprednjih vratnih mišic, slabitev mišic na tilniku in ramenskih listih in ovirajo dihanje.
Da bi preprečili te napake in izboljšali svojo držo, vam predlagamo tele vaje.
1.	Naučite se pravega »občutka za telo«. Ker je pravilna drža dosežek telesa, se je morate naučiti s telesom in ne le z razumom. Najprej posnemajte pravilno držo in jo nato vadite, dokler vam ne bo prešla v navado. Preverite pred velikim ogledalom, ali so mečica, rama, kolk in gleženj v navpični črti.
Odlična vaja za pravilen občutek hrbta: Postavite se kakih 30 centimetrov pred steno s hrbtom proti njej. Upognite kolena, kot da bi hoteli sesti na na mišljen sedež. Hrbet in zatilje naslonite na steno. Nato napnite mišice trebuha in sedala: tako se medenica spredaj dvigne, zadaj pobesi. Poskusite pritisniti celo hrbtenico na zid, tako da ni križ prav nič upognjen. Brado držite na vzdol Medtem ko ostaneta hrbet in glava ploskoma ob steni pomaknite stopala korakoma k zidu in iztegnite noge, tako da stojite zravnani. To je
pravilna drža. Stopite v tej drži po sobi. Nato se spet postavite s hrbtom proti steni in preverite, ali niste spremenim drže.
2. Ko se naučimo pravilne drže, jo bomo skušali ohraniti s primernimi telesnimi vajami. Proti upognjenemu križu najbolje pomagajo vaje za krepitev trebušnih mišic. 2e če potegnete trebuh navznoter, začutite, da popusti napetost v križu. Najboljša vaja za tre- I bušne mišice je sedanje. Pri tem naj : vam kdo pritisne stopala ob tla, ali pa jih vtaknite pod kak težak kos pohištva. Nato sedite.
Dobra vaja je tudi premikanje medenice. S skrčenimi nogami lezite na hrbet (na tla ali v posteljo). S stopali se trdno oprite ob podlago Pritisnite križ : ob podlago, pri čemer napnite mišice sedala in trebuha. Tilnik in hrbet z vso močjo pritiskajte navzdol, ne da bi za- j držali sapo. Počasi štejte do pet. Nato i se sprostite.
Dviganje nog je tretja vaja. Medtem ! ko ležite plosko na hrbtu, večkrat dvignite noge, najprej z upognjenimi kole- ! ni, nato iztegnjene. Tudi tek in izometrične vaje lahko zelo popravijo vašo! držo.
3. Ne sedajte na mehke sedeže, ampak na trde, ravne stole ali zofe. Pomaknite sedež v vašem avtomobilu bliže krmilu in nastavite naslonjalo čimbolj j navpično. Tudi varnostni pas je lahko olajšava za hrbet, posebno, če potisnete pod rame trdio blazino.
4. Med vsakim odmorom pri delu I preverjajte, ali so vaša stopala vzpore I dna; napenjajte trebušne mišice: arav- L1-naj te glavo in ramena, ne da bi dvig- L nili brado	1
POLEG RAZPRODAJE ZIMSKE KONFEKCIJE
tudi
OD 12. JANUARJA DO 22. JANUARJA 1972 Razprodaja
MOŠKE IN ŽENSKE ZIMSKE OBUTVE
SEZONSKO
\
ZNIZANJE	30-50%	ZNIŽANJEM
ZIMSKE OBUTVE "5“ “■
pn
m k.
M
eama
Ljubljana — Kočevje — Škofja Loka — Velenje
je priključena
RAZPRODAJI ZIMSKE KONFEKCIJE,
obe pa vam nudita do 22. januarja 1972 pri
Fn j nama
izjemen nakup kvalitetnega blaga po zelo nizkih cenah
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■a■■■■■■■■■■■■■ '■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•a■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■
HUPAJ SE IVI
NISEM ZADOVOLJNA
Ko sem imela prvega fanta in z njim spolne odnose, mi fant pri tem ni predrl himna. Zdaj že dve leti hodim z drugim fantom, s Katerim imam tudi spolne odnose. Čeprav se več ne spominjam igre s prvim fantom in sem vso ljubezen spoznala šele z drugim fantom, se mi zdi, da pri njem nisem tako zadovoljna, kot bi bilo treba. On doživi višek zelo kmalu, mene pa potem pripravi do tega z roko. Čeprav tako pridem do orgazma, so mi dosti bolj všeč tisti trenutki, ko sva skupaj, »kot se spodobi«, čeprav tedaj še nikoli nisem doživela orgazma.
To sem fantu tudi že odkrito povedala, pa je bil pri tem tako prizadet, da Je bilo potem še
slabše, čeprav sam se pomenila z njim zelo obzirno. Tudi potem, ko sem ga začela pretirano hvaliti, ni bilo nič boljše.
Jaz si želim ljubezni vsak večer, on pa zmore to le vsak drugi večer, in še to le po dolgotrajni m mučni uvodni igri, ko ga moram z muko pripraviti do tega, da Je za občevanje sploh fizično sposoben.
Tega sem se že precej naveličala, vendar ga ne bi rada pu stila, ker ga zelo ljubim. Mislim, da pri fantu ne gre za kakšno živčnost ali za nasploh duševne vzroke Saj je vedno nasmejan in vesel. Tudi večjih problemov nima. Sedaj ga že tako dobro po znam, da bi vedela, če bi bilo z njim res kaj narobe.
Bi moral k zdravniku? Ne vem, če bi to zmogel. Skušala ga bom prepričati, sicer pa bom najprej počakala na vaš odgovor.
PAT
Najprej se pomeniva o tem, »da pri fantu ne gre za živčnost ali duševne vzroke«. Ne bodite preveč avtoritativni in samozavestni, ljubica. Tovrstne težave ljudje pogosto skrivajo prav pod plaščem smeha in pretirane samozavesti! Iz vsega, kar ste na-
pisali, bi sklepala prav tisto, kar vi zanikate: fantova »seksualna afera« (kot pravijo je najbrž) pod vpUvom vseh mogočih napetosti in njegov seksualni odziv je zategadelj neurejen, nenormalen: zaspana erekcija se povezuje s prenaglim izlivom. Lahko, da je zadeva tudi prirojena. V tem primeru kakega velikega izboljšanja, na žalost, ne morete pričakovati. Bolj verjetno je, da gre za živčnost, za fantovo željo, da bi vas zadovoljil za vsako ceno, temu pa se pridružuje strah pred blamažo. Takšnih delnih psihično pogojenih impotenc je med moškimi danes še veliko. Blažje oblike je mogoče pozdraviti že s primerno »domačo nego«. Posku site ga torej najprej sprostiti, mu dopovedati, da je najbolj imenitna stvar pod soncem, če se fant in dekle o teh zadevah lahko sproščeno pomenita, in ga potem za spremembo povprašajte naj,-prej o sebi, o tem, kako je on zadovoljen z vami, kaj bi bilo z vaše strani še mogoče izboljšati. Ko bosta samokritično premlela vas, bo tudi pogovor o njegovih težavah stekel dosti laže in manj prizadeto.
Toda to ni stvar enega večera, enega samega malo daljšega po-
govora!. Pripravljati jo je treba načrtno in na dolge roke: nadvse obzirno, previdno in diplomatsko. Pri tem bi bilo .pametno tudi, če bi svoj sveksualni apetit, ki je prav krepak, nekoliko obrzdali! To, da hočete »tisto« od njega prav vsak večer, je lahko ena glavnih fantovih zavor, veste! Na vašem mestu bi vsaj za nekaj časa pobudo za te stvari prepustila njemu!
KDAJ ZAČETI ZARES?
Sem ne preveč pogumen fant, ki je kar naprej v težavah. To pa zato, ker nisem baraba.
Imel sem že nekaj deklet. Skupaj sva šla v kino, v kavarno, skupaj sva se pogovarjala. Potem sva pdšla v park, kam drugam v samoto, včasih na izlet.
Zdelo se ml je, da je dekle že voljno, da je pripravljeno Iti do konca, stiskalo se je k meni in globoko dihalo, šel sem ji z rokami po oblinah, pred zadnjim dejanjem pa sem se ustrašil. Moj spolni ud se mi je tedaj zazdel nekaj strašljivega, nekaj neokusnega, bal sem se, da se bo dekle ustrašilo, če ga bo zatipalo ali
celo zagledalo, in da bo potem med nama vsega konec. Nisem šel do konca.
Potem me je »v zahvalo« mar sikatera tudi že pustila, kar naj brž pomeni, da je bil moj strah neosnovan.
Kako je, prosim, s tem?
FRANCELJ
Kaj je krasno in kaj je ne okusno, bi jaz v takšnih primerih rajši prepustila dekletovi presoji. To, da vas je marsikatera po tistem pustila, kaže, da so okusi, kar zadeva krasoto spolnili udov, najbrž različni. Poleg tega nikjer ne piše, da mora zadeva najprej na razstavo. Kje je njena končna postaja, oba (upam vsaj) natanko veva. Torej pogum no in brez ovinkov na končno postajo!
ZA FILATELISTE IN NEFILATELISTE
NAREDI Sl SAM
ZIMSKE
OLIMPIJSKI
IGRE
opuuunski znamki v počastitev zimskih olimpijskih iger v Sapporu na Japonskem, ki bosta izšli 3. februarja, sta prvi dve znamki iz letošnjega emisijskega programa JPTT. Kakor je znano, bo na teh igrah sodelovalo tudi 25 jugoslovanskih tekmovalcev v hokeju na ledu in smučarskih disciplinah.
Izšli bosta tole znamki: znamka za 1,25 din z motivom tekmovalca v hitrostnem drsanju (naklada 600.000),
znamka za 6 din z motivom smučarja v veleslalomu (naklada 200.000).
Na obeh znamkah je tudi simbol XI. zimskih olimpijskih iger.
Likovno je obe znamki izdelal akademski slikar Andreja Milenkovič iz Beograda, za gravuro pa sta poskrbela D. Matič (znamka za 1,25 dinarjev) in V. Cvetkovič (znamka za 6 dinarjev).
Znamke so natisnili v Zavodu za izdelavo bankovoev in kovancev v Beogradu v kombinaciji štiribarv-noga ofsetnega in enobarvnega 11-
JUGOSLAVIJA
v-. <	-^
• •••>; ^
JUGOSLAVIJA!
nijskega globokega tiska v polah po 9 znamk. Na robovih zgornjih pol je z leve in desne strani odtisnjeno ime SAPPORO v latinici oziroma cirilici, vmes pa vidimo simbol olimpijskih iger — pet prepletenih krogov. Privesek ima tudi srednja znamka spodaj (besedilo: JUGOSLAVIJA 1972),
Ko bosta ti znamki izšli, bodo, kot ponavadi v prodaji tudi spominski ovitki, kd jih bo založil Biro za poštne znamke in tisk. Cena teh ovitkov bo 1,50 din.
Toliko lahko o teh znamkah povemo po prospektu, ki ga pred vsako izdajo naših znamk založi Biro za poštne znamke in tisk pri Skupnosti JPTT. Lahko pohvalimo likovno, tehnično in barvno izvedbo teh znamk, ki bosta očitno presegli vse naše dosedanje izdaje olimpijskih znamk, žal pa ni mogoče, da spet ne bi zapisali tudi kritične pripom be. Nimamo v mislih zgolj naklade, ki bi zadostovala, če znamke ne bi bile natisnjene v malih polah, prav zaradi teh pol pa je kot navadno prenizka. Gre tudi za to, da je polovica naklade znamke po 1,25 din opremljena s fosfornim nanosom, tako vsaj poroča PTT vestnik v prvi letošnji številki. »Navadna« in »fosforna« znamka po 1,25 din sta namreč po filatelistični klasifikaciji dve znamki. To pa pomeni, da so odgovorni tovariši pri JPTT umetno še bolj znižali že tako nizko naklado sicer lepih in tudii za tuje zbiralce zelo zanimivih znamk. Spekulacija pri izdajanju poštnih znamk torej cvete naprej in ji niti ukrepi za stabilizacijo gospodarjenja niti ustavni amandmaji ne morejo do živega. Doklej še tako?
MILAN GOVEKAR
OBJEMKA
Objemko potrebujemo za pritrjevanje cevi, kablov in pokrovov. Objemke so različne oblike, pač v skladu z namenom uporabe. Opisali bomo okroglo in oglato izvedbo.
Material: aluminijasta ali jeklena pločevina. debelima je odvisna od velikosti cevi ali kabla — od 0,5 do 2 milimetra.
Pri okrogli objemki moramo najprej ugotoviti, koliko je dolga, če jo raztegnemo. To lahiko izračunamo, preprostejše pa je, če naredimo model iz papirja. Ko papir zravnamo, vidimo, kako dolga mora biti objemka, in mero nanesemo na pločevino. Mere rišemo na pločevino z jekleno konico.
Nato pločevino odrežemo. Pri mehki aluminijasti pločevini uporabljamo škarje, trdo aluminijasto pločevino ali jekleno pločevino pa žagamo. Robove popihano.
Sedaj moramo pločevino upogniti. Naj-prej jo vpnemo v primež, tako da je polovica moli ven. Z lahnimi udarci jo zakrivimo. Nič hudega, če je nekoliko ogla ta. Zaokrožimo jo z okroglim kosom lesa, ki mora imeti približno enak premer kot cev. Pločevino vpnemo v primež skupaj z lesom in jo z lahnimi udarci zapognemo najprej na eni strani. Nato jo premestimo in jo upognemo v obliki črke U s stiskanjem primeža.
Nato jo ponovno vpnemo v primež —• z dvema kotnikoma in kosom lesa v sredini. Sedaj zapognemo še oba uhlja.
Nazadnje zvrtamo še oba uhlja.
1. Dobro moramo vpeti predmet.
Nazadnje zvrtamo še luknje. Pri vrtanju moramo upoštevati:
2. Sveder mora biti čvrsto pritrjen.
3. Pri vrtanju lukenj majhnega premera (do približno 6 mm) naj ima sveder veliko obratov; pri vrtanju večjih lukenj naj se vrti počasi.
4. Pri vrtanju moramo uporabljati sredstva za mazanje in hlajenje. Za vrtanje lukenj v jeklo uporabljamo za mazanje in hlajenje milnico ali olje za vrtanje. Pri vrtanju lukenj v aluminij in njegove zmesi hladimo in mažemo z oljem. Brez sredstva za mazanje in hlajenje lahko vrtamo sivo litino, baker, medenino, plastične snovi.
5. Točko, kjer hočemo zvrtati luknjo, s kovino najprej nekoliko vtisnemo z izbijačem in kladivom.
Oglato objemko naredimo podobno kot okroglo: Najprej jo narišemo, nato razrežemo, popilimo in zapognemo. Posebnosti so prikazane na risbah.
SOBNE RASTLINE
OSNOVNA NAVODILA
Kaj je pravzaprav sobna rastlina? Odgovoriti na to nd preprosto. Kake določene, po znanstvenih merilih omenjene skupine sobnih rastlin nd. Nd rastlin, kd rastejo v sobi bolje. Pač pa je veliko rastlin, ki so primerne za vzgojo v soba. Nekatere se dolgo držijo v sobd, druge v nekaj tednih propadejo. V splošnem štejemo med sobne rastline tiste vrste, kd zbujajo posebno pozornost s svojimi lepimi cvetovi ali lepo barvanimi listi, kd morejo uspevati v sobi. Ali je rastlina za to primerna, to ni odvisno samo od tega, kje stoji v sobi, ampak predvsem od tega, kako ravnamo z njo. Pri gojenju rastlin ne pozabimo nikdar, da imamo opravka z živimi bitji, pod nobenim pogojem ne smemo niti za en dan pozabiti nanje. To se ne pravi, da bi jih morali vsak dan zalivati, ne, tega prav gotovo ne. Toda vsak dan moramo pogledati, ali potrebu jejo vodo aii gnojila. Tudi če odpotujete, potrebujejo rastline oskrbo in ne smejo biti v zaklenjeni hiši prepuščene svoji usodi. Gotovo imate prijatelje aU znance, ki jim lahko zaupate ključ od hišnih vrat in ki se med vašo odsotnostjo zavzamejo za rastlino. Ce pa to ni mogoče, prenesite rastline h kakemu svojemu prijatelju ali znancu ali pa jih z lončkom vred zakopljite na zavarovanem mestu na vrtno gredo, če to za dadj časa prenesejo oziroma če njihova velikost td dopušča.
Preden kupimo sobno rastlino, se moramo najprej vprašati, kam jo lahko postavimo, kajti računati moramo z mnogimi dejavniki. Najprej najvažnejša: svetloba in zrak. Sobne rastline so zelo zahtevne glede svetlobe. To pa se ne pravi, da jih moramo postaviti na žarko sonce, kajti prav to jim ne prija. Nasprotno pa vidimo pogosto rastline v temnem kotu. Iz takih rastlin seveda ne more biti nič, kvečjemu če pustimo čez dan nad njimi goreti lučko, za kar zadostuje 20-vatna žarnica. Zlasti. v starih hišah je pretemno, medtem ko je bila v novih stavbah večina arhitektov radodamejša z lučjo in zrakom. Široke okenske police so idealni prostori za sobne rastline. Ce gledajo okna naravnost na jug, je lahko tam okrog poldneva prevroče. Tega zla se moramo ubraniti, mogoče s tem, da med rastline in šipo potegnemo zaveso, kar vedno pomaga
Tudi zrak je pri vzgoji rastlin velikega pomena. V večini sob je presuho, predvsem v stanovanjih s centralno kurjavo. Tedaj moramo izpariti veliko vode, približno 1 liter na dan, odvisno od velikosti prostorov. Sicer pa to ne dene dobro samo rastlinam, temveč tudi ljudem, ki stanujejo v teh prostorih.
Ni potrebno, da stoje rastline samo v dnevni sobi, tudi drugi prostori so primerni zanje. Sosednji prostori, ki jih ogreva peč iz drugega prostora, so v splošnem najidealnejši za to. Tudi v spalnici se rastline ne obnesejo slabo, le da tu ne smemo pretiravati. Združimo najvažnejše točke v pravila:
1. Svetloba. Svetlobne razmere so, kakor rečeno, za večino rastlin zelo važne.
V prosti naravi imajo rastline več svetlobe kakor v hiši. V zelo temnih hišah se moramo ž# zaradi tega omejiti pri izbiri rastlin. To je škoda; če pa vendar začnemo s težavnejšimi vrstami, ki potrebujejo mnogo svetlobe, si moramo čez dan pomagati z že omenjeno lučko. Na severnih oknih pa lahko gojimo še mnogo rastlin.
V prvi vrsti so to zelene listnate rastline, kot npr. sobna smrečica, mnogo vrst praproti, cvetoča hortenzija, asparagus, primule — ki so v polnem cvetju — listnate begonije, avkuba, tradeskancija in razne vrste palm.
Na sonce postavljamo posebno kakteje in sončnice (sukulente), vendar ne vselej. Listnati in členasti kaktus najraje ne stojita na žgočem soncu. Sicer pa je jutranje sonce posebno primemo za zelo veliko rastlin.
2. Zrak. Kakor smo poudarili v uvodu, so rastline živa bitja. Tega se vse premalo zavedamo. Najbolje prenašajo nepokvarjen zrak. V sobi, kjer jemo aii kjer čez dan ali zvečer veliko kadimo, bi morali ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi rastlin skrbeti, da se zrak dovolj obnavlja. Pri zračenju pa ne smemo rastline prav nič vleči: to jim škoduje.
NADALJEVANJE PRIHODNJIČ
(IZ KNJIGE 200 SOBNIH RASTLIN V BARVAH — DRŽAVNA ZALOZBA SIX)-VENIJE)
SE 219 DNI DO MUNCHENA
0 TUDI POLJAKI V ZDA. Po
košarkarski reprezentanci Italije, ki se je pred dnevi vrnila z daljšega gostovanja po ZDA, so v Ameriko odpotovali tudi najboljši poljski izbranci. ZDA so za vse košarkarske reprezentance seveda izredno vabljive, saj so njeni košarkarji doslej zmagali na vseh olimpijskih turnirjih — prvič leta 1904 v St. Louisu, ko košarka še ni bila v uradnem sporedu iger, in nato od leta 1936 sedemkrat zapored.
O DVORANA ZA OGREVANJE 2E NARED. V Mtlnohnu so že dald v uporabo prvega izmed olimpijskih atletskih objektov. Gre za dvorano za ogrevanje, v kateri je steza iz umetne snovi, dolga 200 m.
0 DENARNA KAZEN. Do neverjetne razsodbe žirije je prišlo na olimpijskih igrah 1936. v Berlinu. V finalu kolesarjev — šprinterjev je zmagal domačin Toni Merkens pred Nizozemcem Van Vlietom, ki pa se je uradno pritožil, da ga Je Nemec oviral. Razsodišče je pritožbo sicer zavrnilo, hkrati pa kaznovalo Merkensa s 100 markami globe. Nesmisel je bila seveda globa, saj gre na olimpijskih igrah za tekmovanje amaterjev.
0 VABILO OLIMPIJSKIM ZMAGOVALCEM. Organizacijski komite iger v Miinchnu je povabil vrsto bivših olimpijskih zmagovalcev, da bi si kot njegovi gostje ogledali tekmovanja. Doslej so vabila prejeli češkoslovaška telovadka Vera Od ložil-Caslavska, atleti Emil Zatopek (CSSR), Paavo Nurmd (Finska) in Jesse Owens (ZDA), belgijski sabljač Paul Ansbach, sovjetski dvigalec uteži Jurij Vlasov in maratonca Japonec Ritei in Btiopec Abebe BifcBa.
0 WALDI V STO DE2ELAH. »Maskota« mtlnchenskih olimpijskih iger psiček Waldd je znan že v več ko sto deželah sveta, kjer je naprodaj v najrazličnejših oblikah in funkcijah: kot lepak, kot obesek za ključe, kot znak za avtomobile, kot balonček in še vseh mogočih oblikah. Organizacijskemu komiteju je prodaja te maskote že doslej navrgla 3 milijone mark, do iger pa naj bi jih bilo sedem.
PROBLEMSKI ŠAH
IZID NATEČAJA
tematskega problemskega turnirja »DELO 1970«
(Tema: izboljšanje do tedaj znanih rekordnih dvopoteznikov i matnimi dvoboji posameznih črnih In belih figur)
II. NAGRADA ANTON PREINFALK Ljubljana
	Bf		B
1!		gg	m
	'MM m	S II	nn
11	S.-.A		• Wm
e	181	m P	Si WrT7/T. m
Pf			
a b c	d	e f e	b
Mat v	dveh	potezah
Beli:	Kc5, Dg2,	Ta5,	La7, Sg3,	P:f5	(6)
Črni: Kf4 (1)
Rešitev — R):
1. Sh5+ Kf5: <Ke5, Ke3)
2. Kd6 (Kc6, Kcl) mat.
Komentar glavnega sodnika Ljuhomira Ugrcna, zveznega problemskega sodnika: »So eden izenačeni svetovni problemski rekord (č.K b.K = 3 mati) v miniaturi. Prejšnji rekord je Imel 11 figur (Alain WHITE, »Tours de Force«, 1906. »PROBLEM« 120-123/1968. stran 170, No 1).«
Nadaljevanje prihodnjič
PROF. VLADISLAV JAGODIC: SPOZNAVAJMO JEZIKE SVETA
PITCAIRNSKI JEZIK
Majhen, samoten vulkanski otok v južnem delu širnega Tihega oceana, oddaljen 2.500 km od otoka Tahiiiti, 5.000 km od Nove Zelandije in 6.000 km od Južne Ameriko, le 5,1 km- površine — to je otok Pitcaim (izgovori Piiktern). Ta obok je leta 1767 odkril kapitan Carteret in ga imenoval po mornarju Pitcaimu, ki je otok prvi zagledal. Otok Pitcaim je bil tedaj neobljuden, dokler se leta 1790 niso na njem naselili uporni mornarji z angleške ladije Boumty. Upor na ladji Bounty, kateri je poveljeval strogi in nepriljubljena kapitan William Bligh, je tudi začetek no ve zgodovine otoka Pitcaim.
V aprilu leta 1789, ko je bila ladja Bo-unty blizu polinezijskega otočja Tonga, na poti s Tahitija domov, se je 8 mornarjev pod vodstvom prvega častnika Fleteher Christiana uprlo. Uporniki so kapitana Bligha in 18 njemu zvestih mornarjev izkrcali v velik rešilni čoln, sami pa so se * z ladjo Bounty vrnili na Tahiti, kjer pa niso dolgo ostali, ker so se bali, da jih bo odkrila angleška admiraliteta in postavila pred mornariško sodišče, ki bi jih kot upornike obsodilo na smrt. Zato so uporniki sklenili, da si poiščejo v Tihem oceanu samoten in neobljuden otok, kjer bi se lahko naselili in živeli v miru in brez strahu pred kaznijo, ki jih je čakala v Angliji. Proti koncu leta 1789 so zato skupaj z 19 domačini otoka Tahiti (6 moških, 12 žena in 1 dekle) odpluli s Tahitija iskat takšen otok in 15. januarja 1790 so ga našli — otok Pitcaim. Uporniki so takoj spoznali, da je ta majhni, neobljudeni otok z zelQ bogato in bujno subtropsko vegetacijo, oddaljen od vseh takrat znanih morskih poti v Tihem oceanu, prav tisto idealno zatočišče, ki so ga iskali. Zato so se skupaj s tahitskimi domačini na njem naselili in tako se je začela nova zgodovina otoka Pitcaim, ki Je danes angleška kolonija in kjer še danes živi 70 anglo -tahitskih potomcev prvih naseljencev.
Uradni jetnik uprave, cerkve in šole je angleški, domačini pa govorijo med seboj svoj jezik, ki je nastal iz obeh jezikov prvih naseljencev:	angleščine upornih
mornarjev in tahitščine tahitskih domačinov. Pitcairnski jezik je kreolski (mešani) jezik. Kreolski jezik imenujemo jezik, ki je največkrat nastal iz kakega evropskega in izvenevropskega jezika in ki je sčasoma postal pogovorni in materinski jezik nekega prekomorskega mešanega prebivalstva. Pri vseh kreolskih jezikih opazimo zanimiv pojav, da ima evropski jezik pri tvorbi besedišča novega jezika glavni delež, medtem ko je vpliv prekomorskega jezika v glavnem omejen na slovnični sestav, ki se zelo poenostavi. Ta pojav opazimo tudi pri pitcaimskem jeziku, kateremu je dala angleščina večino besedišča, tahitščina pa zelo poenostavljeni slovnični sestav.
V tahitskem jeziku se vse besede končujejo na samoglasnik (npr.: Papeete, Tahiti, Morua) in ta jezik ne trpi kopičenja dveh ali več soglasnikov v eni besedi (angleška beseda Britain npr. postane v tahitščini Peretani). Ta glasovna značilnost pa ni vplivala na besedišče pitcaim-skega jezika, čigar glasovni sestav je podoben angleškemu (sh iagov. kot š, th pa kot č). Zanimiva je v pitcaimskem jeziku uporaba nekaterih čisto tahitskih besed kot npr.: aitemaiUi — ni dobro (iz tahitskega aite — ne in maitči — dobro); ai se tuhituhd — jaz sem se preobjedel (iz tahit. tuhituhi — preobjeden); mona-mana — izvrstno (tahitstao: manamona — izvrstno).
Samostalnik ostane v ednini in množini nespremenjen, če pa hočemo množično izraziti, postavimo zaimek 3. osebe množine hem pred samostalnik, npr.: go — koza, hem go — koze; fad — prijatelj, hem fad — prijatelji. Določni člen je ha ah a, nedoločni pa e, npr.: ha stole — laž, e stole — (neka) laž. Naše sklone izraža
pitcairnščina s predlogi: hem go fe fad — koze (go) prijatelja (fad), tu je rodilnik izražen s predlogom fe — od. Ai bring et to ha fad — prinesem ga prijatelju, tu je dajalnik izražen s predlogom to.
Pridevnik dobi v povedku obrazilo -an, npr.: e iwi han — majhna (iwi) han (roka); e han es iwi-an pa pomeni: roka je majhna.
Osebni zaimki so: ad -jaz, ju -ti, hi -on, shi -ona, et -ono, wi -mi, jole -vi, hem -oni. Osebni zaimki ostanejo nespremenjeni tudi v vseh sklonih, npr.: fe ai — mene (rodilnik), to ai — meni (dajalnik), hem si ad — oni (hem) vidijo (si mene (ai); ai si hi — jaz ga vidim (ai-jaz, si-viddm, hi-ga). Glagol nima spregatve in ostane nespremenjen z izjemo deležnika sedanjika, ki ima obrazilo -en ali -in (iz angleškega -dmg) in z izjemo glagola se (biti), ki ima za pretekli čas obliko bin (angl. been). Pretekli čas tvorimo s pomožnim glagolom se (biti), prihodnji čas pa z glagolom gwen (Ati). Glagol wek (delati) spregamo npr. takole: ai wek — delam, ti wek — delaš, hi wek — dela, vri wefk — delamo, jotle wek — delaite, hem wek — delajo, ad wek-en — delam (Angl. I am vvorking), ai bin wek — delal sem, wi bin wek — delali smo, hem bin wek — deliM to, ad gwem wek — delad bom, wd gwen wek — delali bomo.
Števniki so: 1- vran, 2- tu, 3- srd, 4- fo, 5- faiv, 6- seks, 7- sebm, 8- ee, 9- naen, 10- tln.
Jezik otoka Pitcaim je danes še živ jezik, ki pa čedalje bolj podlega močnemu vplivu angleščine, jeziku šole, cerkve, radia, televizije, literature in kulture. Pdtcaimska mladina se hodi šolat in pitcairnski možje in žene gredo za zaslužkom v Novo Zelandijo ali Avstralijo in ko se vrnejo, ne znajo ali ne marajo več govoriti pitcaimščine, zato ni več daleč čas, ko bo ta jezik povsem izumrrt.
RIHARD KLODIC
MILAN KUMAR: IZBRANA POGLAVJA IZ FOTOTEHNIKE
OZNAČEVANJE POSNETKOV
S
i
Rimske številke od 0 do VI pod vsako sličico so upodobitve naravnega deljenja človekovega lika v posamičnih upodobitvah. Preden pa si bomo programirali možgane s posnetki za posamezne številke, samo še nekaj pripomb ob sdikah 3 in 4. 0 (nič) pomeni celotno višino človeka, upodobljeno v malo manjši višini, kakor je višina formata, na katerem upodabljamo. Prva delitev (I) — črta delitve je odslej istovetna z osnovnico formata upodabljamaja: osnovnica fotografije, pri-ljazovalnega platna, televizijskega zaslona — gre prek sredine stegen, prav na kon-ou prstov. Torej naj bo roka cela v upodobitvi, tisto, kar je morda v njej, pa je lahko prerezano in s tem nakazano. Rez prek zapestja je neprimeren. Druga delitev (II) gre prek popka, tretja (II) prek podpazduhe, četrta (TV) je v višini Adamovega jabolka, peta (V) je pod nosom in šesta (VI) poteka tik nad obrvmi. Na vseh izračunih in slikovno prikazanih mestih, je torej najbolj primerno rezati človekov lik ne samo zaradi lepotnega videza, ampak tudi zaradi gibljivosti tako telesa v celoti kakor njegovih posameznih delov. Le peto tn šesto de'Atev je treba popraviti. Upodabljanje glave tako, kakor je zarisano v sliki 3, je zelo redko. Zato je višina pete delitve premaknjena navzgor in obsega površino glave od sredine čela do sredine brade. Višina šeste delitve pa obsega samo neposredno okolico oči, z majhnim delom čela in nosu. Mnogokrat je Lrcba opustiti delitve prek Adamovega jabolka. Ne zato, ker takšna upodobitev ne bi bila lepa. K temu nas prisili največkrat kroj oblačil, nakit, krzno, različni ovratniki' s kravatami ali brez njih in druga šara pod brado.
Prišli smo torej do natančnih in nedvoumnih predstav upodobitev človekovega lika kot temelja za najnavadmejše fotografije ali za upodobitve v filmskih oziroma televizijskih delih. Za slednje dve področji morajo biti upodobitve že
II
III
IV
vnaprej določene v snemalnih knjigah. Marsikomu se bo nemara čudno zdelo, da je potrebno in koristno »načrtovati« za mizo tudi fotografije. Res je, da je prav lahko žonglirati na vse mogoče načine z masko za povečanje pod povečevalni-kom. Med upodabljanjem ploskve na ploskev in upodabljanjem prostora pred ka mero na plast izvirnega negativa je precejšen razloček. Ali se boste brez priprav lotili portretiranja znanih osebnosti, 'ka nikoli nimajo dovolj časa, in so z živčnim iskanjem zornih kotov povzročili slabo voljo portretiranca ter s tem slabše upodobitve. Si boste privoščili bree priprave slikati manekenko, ki zahteva na uro kar precejšen honorar? To sta samo dva primera in te stvari pri naš še niso tako žgoče. Medtem ko smo mi še vedno staroslovansko sanjavi, pa mnogi rasni ustvarjalci zunaj naših meja večinoma zasnujejo posnetke že naprej. Od fotografije, ki vabi k nakupu, pa vse do dogodkov v svetovnem merilu, če je v takih upodobitvah glavna prvina upodobitve človek, potem je razloženo označevanje v dragoceno pomoč pri snovanju posnetkov vseh vrst.
Preostane še leva slika 3. Ob liku je označeno prvo deljenje z M, in m,. M, je nanešen od stopal navzgor. Točka C, prve delitve je popek. O tem se lahko vsak sam prepriča. Ce pa nanesemo m, od tal navzgor, je točka prve delitve C, v sredini stegen. V tej višini od tal .tako so prepričani resni oblikovalci ženskih oblačil, naj bo spodnji del današnjega ženskega krila. Dolžina krila je, pravzaprav umes-ni prostor med točkama O, prvega deljenja, če nanesemo ali mdjor ali minor z obeh strani, od temena navzdol ali od tal navzdol. Prav v sredini med obema C, je tako imenovana »komercialna delitev« ali rez, pa naj bo človek oblečen ali ne. O tem rezu naj razmišlja vsak sam in naj se odloči zanj ali proti.
V snemalnih knjigah bomo vpisovali
V	VI
v stolpec, ki je namenjen opredelitvi nameravane upodobitve, zgornje, pod sličicami navedene številke. Za vsako bomo imeli nenvoumno predstavo posnetka.
Vsako filmsko—televizijsko področje ima svoj besedni opis posnetkov. Predvajanje teh opisov s slikovno govorico je lahko prav različno. Snemalne knjige pa morajo biti za ustvarjalca tako natančne, kakor je partitura za glasbenike.
Samo en primer besednega označevanja posnetkov s treh jezikovnih področij. Za teto vrsto posnetka pravijo Angleži in Američani »medium long shot«, Italijani »il mezzo campo lungo« in Nemci »Hal-btotaile«. Ne preveč podrobne razlage (vzete so iz strokovnega tiska) so takele: angloameriška — posnetek vključuje precejšen prostor okoli predmeta snemanja in kamera je obvezno precej oddaljena; italijanska — posnetek, v katerem vidimo več igralcev v delu dekoracije; še manj natančna le nemška opredelitev za Halb-totale, pri kateri je predmet snemanja nekje med Totale in Halbnah. Naj se znajde, kdor se more!
Po takšnih opredelitvah si lahko posnet ke predstavlja samo listi, ki jih je določil, in njegovi naj ožji sodelavci, ki so si jih prisvojili in ohranili v očeh potem, ko so jih že videli na prikazanem platnu.
Zgoraj opisano označevanje posnetkov je nadvse koristno tudi pri snovanju večine ukan (trikov) s fototehmičnimi sredstvi. Ob snovanju te ali one zvrsti upodabljanja je treba najprej pomisliti nanje. Z drugimi besedami: treba se je navaditi misliti in snovati na temelju ukan. Le z njimi postane nemogoče mogoče, drago poceni, preproste rešitve velike mojstrovine. Na tem področju je še vedno mnogo neizrabljenega tudi za »stare mačke«, kaj šele za nas, ko se na te načine upodabljanja od časa do časa le spomnimo, pa nas je takoj strah.
NADALJEVANJE PRIHODNJIČ
od 136 do 175.90 dinarjev: Res sO
dragi kot žafran, tile »Indipovi« novi zložljivi dežniki. Toda po drugi strani so tudi izredno majhni in zato nadvse priročni, pa čudovitih barv in vzorcev. Tako smo se odločili, da vam jih ceni navkljub priporočamo. Naprodaj so v oddelku z dežniki v prvem nadstropju MA-XIMAHKETA.
<#t »n »a or
30 dinarjev: Odslej nam ne bo več treba zamudno odtehtavati bombonov v »mobel« celofansko vrečko s pentljo. Tisti, ki je prej kupoval celofanske vrečke, se bo zdaj rajši odločil za praktičnejše, pa prav taiko učinkovite posebne prozorne škatle z bomboni. Kupimo jih v BOMBONIERI na Titovi cesti.
0.95 din komad: Da, prav ste uganili, na sliki je lepa zaloga svežih polžev, ki morajo poprej seveda še v lonec. Ljubitelji te delikatese morajo ponje v P—DELIKATESO v Stritarjevi ulici.
%>
At tosActlt,,-. »•sitcand
KneeVVarmer
^	httinu tv	•*	*	*	,
I 1
27.80 dinarjev: Dr. Scholl pravi temu po angleško »Knee-warmer«, mi pa smo njegovo najnovejšo pleteno umetnijo preimenovali v »ko-lenogrelce«. Priporočamo jih vsem revmatikom, starim ljudem in tistim, ki jih pozimi rado zebe v kolena. Naprodaj so v drogeriji CENTROMERKUR v Trubarjevi ulici.
IZBOR PO PRESOJI UREDNIŠTVA
NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 9
PRI TOČNA CEV 411 NAPELJAVA
0104
juZno od
LOSINJA
STRAN
NEB4
URADNI
CENILEC
KRAT IC A ZA 'RAČUN'
LAT INSKO ISTO
Rimski
CESAR
•m* f »Mii—
UPRAVNO ALI VOLILNO OKROŽJE V KANADI
MENI
OKRASEN SREOOZEM C R M
I
t
—-f
»g!*'■» »»M* m«
STOLETJE. EPOH A
MUSLIMAN
MOŠKO
IME
BOjjlNJE
I ' 1 M ‘ f ‘
* * .« « N *» » t •
MAŠČEVANJA
STROKOVNJAK V POKLICU
ŽITARICA
za Živinsko
KRMO
BOGINJA
POLJEDELSTVA
BRITANSKI FIZIK, NOBELOVEC L 1933
ZBADLJIV
SPIS
NACIONALNI
SOCIALIZEM
IVAN MA Z U RANIC
VRSTA
BOMBAŽ
BLAGA
IGRALKA
LOUISE
PRIPADNIK NAROOA V CSSR
M IMF
ZIDNA
OBLOGA
RUSKE NAR JUN. PESMI
BLESCEC
METEOR
M OS KI V POZNIH LETIN
PRIPADNIK ENE 00 RAS
POKRAJINA V S Z
ZANIČLJIV NAZIV ZA ITALIJANA
OKRASNI
KAMEN
JAPONSKI
DENAR
ZELIŠČE
PLEVEL
TEZA
EMBALAŽE
IZBRANA
DRUŽBA
SVOBODNA
POSEST
VCASUFEV
OALIZMA
ZNANOST
VELIKA
MESARSKA
SEKIRA
JAPONSKI PREMIER (EISAKU)
DELEŽ ORU-ZABNIKA
NEPROZNOST
TROOST
ZDRAVILIŠČE V POMURJU
ITAL
SPOLHIK
KRILATI
VOJSKA
DEČEK
ZAMENJAVA
NAOOME
STILO
PRVAK
GOST NA POROČNI
GOSTIJI
NEVOSCUI
VOST
VRSTA
JEDI
SKRIVNOSTNI
ZDRAVILO
DRUŽABNI
KROŽEK
AMERIŠKA
VESOLJSKA
RAKETA
VOKALNA
SOLISTKA
DIKTAT
VRV Z ZANKO
ZA LOV
Živali
MALAJSKA
BLAZNOST
VELIK
AFRIŠKI
PTIC
KUPITE TUDI KIH'
PRVI LATIN SKI PREVOD BIBLIJE
KOZAŠKI
POGLAVAR
PTICE
SLOVEČ
VjBA,
PESEM
HVALNICA
POLZNI CA
MOŽNOST. OBSTOJEČA V SKRITI OBLIKI
NEMA OSE BA NA ODRU ALI V FILMU
KNJlZEV
NIK
NEOKUSNO
OKRASJE
MESEC ZIDOVSKEGA KOLEDARJA
PIJAČA OB KONCU DELA
SOMBOR
GRŠKA
POKRAJINA
STALEN
TROPSKI
VETER
BISAGA
TRGOVSKI
VAJENEC
VINSKI
KAMEN
NOTA IZ SOL MIZACIJE
VRSTA
VRBE
SRBSKO M IMF
KATRAN
TROJANSKI
JUNAK
LUKA NA
JAP. OTOKU HONOU
ZNAMKA
Švicarskih ur
NAGLAS.
OSTRIVEC
MOSTAR
ORANJE
REŽISER IN IGRALEC VADIM
JUNAŠKA
PRIPOVEO
PESNITEV
SIDRO
KOTVA
POMOŽNI
DUHOVNIK
TAPETA.
ZASTOR
HOLAHOSKI SLIKAR,POR-TRETIST-ANTHONIS
ANI IGRALEC (JAMES)
RAVNIK
POLUTNIK
Župnija
O.PRJTOK RH ONE
ALFREO
NOBEL
NAJVECJA JOOAUENOST LUNE OD ZEMLJE
OTOK PRI NEAPLJU
JERMEN KI ORZl HLAČE
DEL VOZA
REŠITEV NAGRADNE KRIŽANKE STEV 7
Železov
oksid
VOOORAVNO BERNIK OREAOA RAZVOO ATE LARINKS T0RR KAMERA	SVAK	SPRAT	ATAKA LEVI PLOVBA POSNETEK	SODAR
LABIAL	ORLON	TAMAR	U AVANTGARDA	RADIKAL CEU)
ARTEMIOA URANIJA ARAGO BONITETA NITRAT RAZOR CELINKA	IKA	AZORI	AMATER POKOL	DANICA TOMO	AKA8A
N ANOOA OVIJALO OKSIO ANOREJ Rl OOM PLAKETA MAN CAPA VERA TIL LEKSIKON ARTIKEL INES BRUTO AMORALNOST KAMELEON LOVACA AORTA 00 BAKUNIN LICA OTITIS ARETEJ	KELA	REVIJA	SKAT
ZRCALCE ZA PREGLED
AM. FILM. REŽISER (JOSHUA)
NOSNE
VOTLINE
LENOST,
NEDELAV
NOST
PROSTOR
za Živino
visok
CERKVENI
DOSTOJAN
STVENIK
GRŠKI BOG VOJNE
sestavil:
A KUKEC
RAZPIS
Za pravilno rešitev križanke št. 9 bomo razdelili za 1000 dinarjev nagrad
in sicer:
1. NAGRADA: 500 DINARJEV
2. NAGRADA: 200 DINARJEV
TRI NAGRADE PO STO DINARJEV
Rešitev pošljite na Izrezku iz časopisa na naslov: Uredništvo IT, Tomšičeva 3, 61001 Ljubljana, poštni predal 150-III. Na pisemski ovoj napišite NAGRADNA KRIŽANKA 9. Rrešitve morajo biti v uredništvu do petka, 28. januarja.
Reševalci iz Ljubljane lahko vržejo rešitve v nabiralnik nagradnih ugank v veži poslopja v Tomšičevi ulici 3.
NAGRAJENCI
Za nagradno križanko štev. 7 smo dobili 2909 rešitev. Žreb je razdelil nagrade takole:
1. nagrada (500 din): Barbara Kranjc, Mirje 11, 61000 Ljubljana
2. nagrada (200 din): Josip Černe, 68361 Dvor pri Žužemberku 46
3. do 5. nagrado (po 100 din) prejmejo:
Igor Kobav, Jenkova 11, 66000 Koper
Zlata Vedernjak, Turnerjeva 7/1, 62000 Maribor Ivan Knez, Pernice 24, 62366 Muta
I
E
E
E
I
I
I
I
I
I
e
i
a
E
I
I
a
■
i
■
■
i
i
i
i
i
1
■
■
l
a
■
a
B
a
a
a
a
I
M
VETERINAR
m
— Še vedno moj mož?.
' » »
— Menda nas bodo zamenjali s svežimi četami!?
— O skritem lokostrelcu, še vedno nič novega, gospodar!
— Vidiš, to pa je najtežji primer, odkar sem smučarski učitelj!
— Če mi daš malo tvojega vina, ti dam malo piščanca!
Tutie.OT
Samo roke si pogrejem, predno vas pregledam!
L
— Jutri plačava stanarino. Moj mož bo stopil v banko po denar!
— Gospodična, bodite tako dobri in se oblecite v bikini! Rada bi videla, da bi mi mož pokosil travo!
i
I!
m
i
i
■
■
i
i
1
■
■
a
■
■
9
a
a
a
a
a
— Cev za dovod bencina Je zamašena, vplinjač zapacan, svečke preveč
iztrošene . ..
tfeia fra ifcttei Min ^ »aa feaa Mil Baa BS ^	^	tea	iaka	ftaž
a
■
■
CAKINA
	KoVCK 5 PiN	i h,	W>		7 n	'Mt	/
.							
		6' 				V) '"Tsrv		-J
H
■
b
i
B
1
■
■
■
■
■
■
B
— Če bi imel duševno prizadetega otroka, bi ga ubil!
— Škoda, da tvoj oče ni bil takšnih misli!
i
en
•
> ■t I
'•^Ofaciaooir^'-
— Kako lepo je skočiti za nekaj minut v zeleno naravo!
M
— Daj si izrezati mandlje, boš videla, koliko sladoleda boš dobila!
B fl
B
B
a n
6
S
A
— Mojster, le za hipec ga poglejte! Sploh se noče več premakniti!
HIGIENSKA PAPIRNA KONFEKCIJA
i
m
.	'v.1'-,.
'SLADKI VRH
i
1
a
i
B
B
fl
B
fl
fl
— Vsi, ki soglašate z menoj, recite, »da«, drugi pa naj si takoj ooiščejo novo službo!
m
— Verjamem, da nisi imel sreče na lovu. Puško si pozabil doma!
fl
■
SINICE POJEDO, UJEDE NIKOLI
(Nemška modrost)