Dvigni se iz grobne te samije, In podaj prijatlu roko pravo; Ki na grobu tvojiiu solze lije, Solze grenke — na zeleno travo. Tvoja smert mi nož je v persih bilaAh v goljfivi vodl sinert strohotna! Mir iz serca si mi ti spodila, Brata si mi ropala togotna. Nikdar se ne moreni vtolažiti, Zemlja dema odpri temne vrata, Sej preserčno sem te ljubil vedno; Kjer sedaj prijatel moj poživa, Niseiu nehal za te premoliti Kjer nin sijo tamkaj zora zlala, Vidši nro tvojo tak posledujo. Srečni večiii lnir pod tabo vživa. Ah mladeneč! v me zastoiij se oziraš, Prazne so solz« in zdihi tvoji, Le v višavah rajskih mir dobivaš, Tolažilo, upc duši svoji. fuže Lavrič.