206 Iz natoroznanstva. Veše ali zapeljive lucice po močvirjih. Kakor se ljudstvo pri prikazkih hudega vremena nad vražami spodtikuje, tako se mu godi tudi pri drugih nenavadnih stvareh. Čudno je, da človek, ki pri luči spoznava druge stvari, luči pa in drugih svit in reči, ki se ¦>ame svetijo, ne more drugači zapopasti kot da si vmišljuje duhove, ki mu svetijo. Saj bi svitioba imela pripro*temu človeku pomagati k spoznanju, temota bi ga imela zapeljevati. Pa ni tako. Kjer je tema, tam ni nič viditi, to-raj človeku ni treba glave beliti: kaj da ta reč pomeni aH una. Ponoči, v temoti mu je vsaka krava mavra; vse je černo in umazano kakor so njegovi zapopadki, in kjer človek najde to, kar je sam na sebi, tamkaj mu je dobro, s temoto se dobro zantopita. Memo grede tukaj le nekaj tacih vraž omenim. Na sveti večer, ko imajo iti dnarje kopat, pravijo, da se v starih grajšinskih razvalinah pokaže lučica; pravijo, da je zaveržena duša grajsinske deklice, ki na sveti večer tamkaj dnarje presuša. Tudi na vertih in na travnicih so že vidili luči, ki pravijo, da nad zakopanim zakladom svetijo, ki ga hudič varuje. Včasi ponoči vidijo svitle stvari, ki lete iz enega hriba do druzega, iz doline v dolino; pravijo, da svetniki eden druzega po cerkvah obiskujejo. Veše se kažejo na močvirjih, na pokopališčih in sploh v blatnih krajih, kjer živalske in rastlinske trupla gnijejo. Svetijo se nad tlami, pa ne visoko v zraku. Eni so jih vidili, ki sem in tje skačejo; drugi pa terdijo, da so na miru stale. V tropičnih krajih se pogostoma prikazujejo. Poleti in od začetka v jeseni pridejo koj, ko se sonce za gore skrije. Večidel imajo velikost svečene luči; naj veči se nahajajo pri Bolonji in na Spanjskem, kjer so včasih po 12 čevljev visoke, pa jih ne prežene ne dež ne veter. Pripovedujejo si od njih čudne reči, da človeka v blato zapeljejo, če za njimi gre; če pa gre od njih, za njirn lete; kar skorej gotovo iz srednjega veka izvira, ker sta med drugimi Kardan in Senuert terdila, da so to duše, ki po smerti okoli hodijo. Robert Fludd je šel za vešo in jo je na tla pobil. Bila je materija kakor žabje ikre. Leta 1781 jih je Chladni vidil v nekem vertu pri Dreždani. Bil je poletensk večer, kmalo po dežji; skakale so po mokri travi na tisto stran, kamor je veter vlekel. Ko je za njimi letel, so bežale; težko jih je bilo vjeti. Tiste, ki jih je vjel so bile žlindraste kakor žabje ikre. Niso dišale, ne smer-dele, viditi je bilo, da so bile gnjile rastlinske stvari. — Pravijo pa popotniki, da se neki kebri tako svetijo, kakor lučice. V Etiopii in v drugih gorkih krajih, kjer so prelni popotniki veliko veš vidili, so vnovič brez števila svitlih kebrov najdli. V Rio-Janeiri se svetijo kebri ponoči kakor zvezdice. Se očitnejšo enakost z vešami imajo brezštevilne trume kebrov v oudašnjih starih lesih. (Konec sledi.) Iz natoroznanstva. Veše ali zapeljive lučice po močvirjih. (Konec.) Prof. E. Knorr, ki v Kievu fiziko uči, je veše ogledoval. „Jez — pravi — sem jih sam trikrat v svojem življenji vidi!. Pervič so mi jih oče pokazali. Bilo je zvečer na močvirnem polji. Naši so ravno rež želi. Bil sem kakih sedem let star. Vidil sem več lačic, pa nisem zraven priti mogel, ker je bil močvir vmes in graben poln vode. Pravili so mi pa že pred od njih, kakor je njih navada, da otrokom take reči pripovedujejo. Vprašam očeta zakaj ne skačejo? Odgovorili so mi, da jih nikoli niso vidili, da bi bile skakale. Drugič sem jih vidil leta 1314, kosem z očetom popotoval. Oče so voz ustavili, da sem jih šel gledat. Koj za cesto sem vidil dve slabi lučici, ki ste prav mirno svetile. Na te otročje leta malo povagam. Več velja tretje ogledovanje. Bilo je zadnje dni mesca augusta 1825. Šel sem čez polsnerski nasip, ki derži čez močvir; na levi teče voda Kremnica; ima pa tri mostove. Ravno sem prišel iz lesa na močvirne pašnike, ko zagledam na levi pri lesu nekaj lačic. Od začetka sem mislil, da so kmetje z laternami na močvirjih, in da ondi konj iščejo. Čudno se mi je pa vendar le zdelo ter postojim in pogledam, kaj da je. Ni še bilo tako tema, da bi ne bil ljudi vidil, če bi bili tam okoli hodili, pa ni bilo slišati ne človeka, ne živine. Mislim si, da bi utegnile veše biti, posebno ker so sia miru stale. Koj sem bil pripravljen v blato iti, pa so dalje bile od ceste, kot se mi je pred vidilo. Blato je goljufivo, samemu ni bilo varno preveč skušati. Toliko sem vidil, da je bližnja luč veša. Nekaj nejevoljin, da nisem blizo mogel, grem naprej. Ko pridem čez zadnji most, videni na levi komaj nekaj čevljev od poti prav lepo vešo. Koj pri potnem nasipu je bil močvir, zarašen z veliko travo, zadej je stalo veliko ločje, okrog pa nekaj volšja. Med temi je luč svetila. Germ, ločje in trava so se tako lepo svetili od te luči, da bi bil le gledal. Rad bi bil bližej pristopil, pa je palica pokazala, da še dna ne dobi; močoeji *) Ljubo bi nam bilo, ko bi nam bilo družtvo tudi svetovalo: kako se dajo naj bolje pregnati miši, ki včasih zlo nadležujejo raur-bino setev. Vred. opore pa ni bilo najditi. Na tla se vležem in z rokami travo in ločje odpravljam, da bi podobo veše dobro vidil. S palico sem ločje pred lučjo poderl toliko, da se je luč saj od zgorej natanko vidila, spodnjega dela pa nikakor ni bilo mogoče ogledati. Kar sem jo vidil, je bila dobro dlan visoka in poldrugi pavec široka, bila je okrogla kot palica. Preki srede se je slabo svetila; v sredi je bila rumenkasta, po straneh pa nekaj višnjeva. Toda zgorej ni bila špičasta kot druge luči; nad svitlim delom je bil temno-višnjev , ki mu je tema mejo delala. Kar jo je bilo navzdoli, viditi je bila povsod enako svitla. Bilo je brez vetra, svetila je mirno, le če sem s palico po ločji ali pa po luči mahal, je migljala, po tem je pa spet mirno svetila, pa se ni nič spremenila. Ce sem močno z ruto veter delal, se je nemalo majala, pa ne tako zlo, kot bi se bila navadna luč. Ker s perstom nikakor nisem zraven mogel, sem pa okovan konec palice v luč deržal, pa se ni nič čatilo, da bi se bil kaj ogrel. Kopal sem s palico po blatu, pa ji ni nič djalo, menda pravega kraja nisem zadel. Meni sicer ni nič dišala, pa se z nosom svojim ravno ne morem ponašati. Rad bi bil čakal, kako bo konec vzela, ali sama preide« ali jo še le dan prežene, pa se mi je preveč domii mudilo. — Po tem sem še večkrat ponoči v takih krajih bil, pa nisem nič vidil". Da so res veše, ne le svitli kebri, tega zdaj ne bo nobeden dvomil. Tudi sem od Ljubljančanov slišal, da se na blatih pokažejo. Toliko smo slišali, da so dvojne veše, take, ki skačejo in po vetru lete, in take, ki na miru stoje. Od pervih nam dajejo Chladnikove veše izgled, ki obstoje iz živalskih gniljav; drage smo spoznali po Knorr-ovem popisu, ki ne morejo druzega biti, kot zmes kakih gazov, ki iz blat lete, pa jih še ne poznamo dosti. - 210 -