Stara pesen. Kdor ima srce za ljudstvo, v katerem živi, rad in z vso skrbjo gleda na gibanje in življenje ljudatva. Iz njega aklepa pa potlej tudi, kaj stori ljudatvu dobro in kaj ga ovira v njegovem razvijanju Ako more, rad dela na to, da ae mn odpravijo ovire, pripravi pa to, kar mu pospešuje srečno življenje. Nič pa ga potlej ne veseli bolj, kakor to, če vidi, da prihaja ljudstvn čedalje manjše število ovir, zakaj a tem zapazi že tudi ob enem, kako ae vzbuja v ljudstvu samem moč za morjo ter se mu veselo razvija mlado življenje. Moč življenja leži v ljudstvu, treba je samo ovire odpraviti, vse drugo pa se razvija potlej že samo in tako prav ven iz ljudstva. Za nas, ki živimo sredi med naaim slovenskim ljudstvom, ni dvoma, da velja to tudi za to. doslej tlačeno ljudstvo. Da ne stoji viaoko, na vrhu omike, to tndi mi čutimo ali vemo pa tudi isto tako, da si ni samo tega krivo. Krive ao tega veliko več razmere, v katerih ae je in ae še vedno več manj nabaja naše ljudstvo. Ono še je slej, kakor prej tujcem pod peto in kaže torej le tam iu toliko življenja, kolikor nra ga tujec ne mara zadnšiti. To ni veaelo. Kaj je tujcu na tem, ali in kako ae čuti naše ljudstvo? Da le služi njpmu, to mu je zadoati in manj ko se ono zave, bolje se čuti tuje.c pri njem. Ni čudo po takem, da si prizadeva, kar le more, da se obdrži naše Ijudatvo v takem, za tujca prijetnem stanju. Ali rodoljuba to boli in to ae a tem huje, kedar izpozna, da že ljudstvo samo ne mara vec za tako življenje, za življenje sužnja. Naše alov. Ijudatvo pa kaže čedalje bolj, da čuti, v kakem stanu da se nahaja. Znamenj imamo za to dovolje. Ne samo da rado bere liste in knjige, ki govore z njim po domače, v slov. jeziku, tudi na političnem polju že kaže, da ve\ kdo so mn prijatelji in kdo sovražniki, da- si noaijo le-ti n. pr. o čaaik volitev le kar med na ustih. Ljudatvo je zavedno dovolje, da ne aeže več po takem medu, ampak izbira, sedaj že reioma. može iz aebe, slov. može, ter ne vpraša večs veliko, kaj ti obetajo. Ljudstvo jih je veselo^ ker 5uti, da se ima od njih nadjati le tegaj kar mu je v resnici na srečo. Ali diši, kakor med ali ne, po tem več ne vpraša ljudatvo. To je dobro. Človek bi torej še mislil, da bode aedaj tudi tujec izprevidel, da slov. ljudstvo ne mara več drugim biti za sužnja, ampak lastnik laatne zemlje, na kateri prebiva. Pametno bi torej bilo, ko bi jo krenil drugavn. Doslej pa še o tem ni dulia ne sluha. Vedno še se goni nematvo pri nas, drugod laštvo ali pa tudi še madjarstvo, žeš, da je tako najboljše za slov. ljudatvo in torej za le-to najlepše kaže, če se ppnemči ali pomadjari. V dokaz tega vpa nimajo druga, kakor to, da alov. Ijudatvo niifla omike, nemštvo ali madjarstvo pa je je poluo' Vse povsod, po uradib, po šolab in v očitnem življenju se bojda uvideva. Je-li na tem besedovanju kaj resnice? Kar se tiee ljudatva, ni betve reanice, nemško in še bolj madjarsko ljudstvo ima prav tako malo ali nima vsaj nič več omike, kakor naše ljudstvo. Razlika je samo v tem, da ata ona naroda v prijetnih razmerah ter se kažeta lehko v šolah in uradili za goapoda, našemu ljudstvu se pa to pridržuje in kar je le mogoče, brani. Resnice je torej na tem le toliko, ne za piko več. Naj ae puati alov. ljndatvu šola in uradnija, se ve, da na domačih tleli in stavimo, da bode v deaetib letih bolje, veliko bolje pri slov. ljudstvu tudi gledž omike in aamosveeti. če se pa in dokler ae nam kaže samo na to, da še slov. ljudstvo nima dovolje omike ali dovolje samosvesti, dotlej nam je to samo znamenje, da ni prave volje, tudi alov. ljudstvu dati tega, kar mu dohaja po božji in človcški pravici. Žal, da nam se tndi sedanja vlada poje iato, staro peaem ter nam odklanja pravice do šole in uradnije ne gledč na to, da nam podvezuje a tem žile iu da nismo mi krivi, ako se ne povzpnemo na višjo atopinjo omike. Skode pa vsled tpga ne trpimo samo mi. ampak cela država. Cas je torej, da se nam obrne že na bolje.