J \mm s ■v . .-'-r' ~w. m* ^-jr r-r -'^fc-r --w-________4»- swm r-rr . * Eugene Ionesco Premiera 14. marca 2008 (Les Chaises) Tragična farsa Vodja predstave Anže Čater • Sepetalka Jasna Prebil ' Tonski mojster Drago Radakovič ■ Lužni mojster Vlado Lipovec • Rekviziter Emil Panič • Dežurni tehnike Rajnhold Jelen ■ Šivilje Zdenka Anderlič, Dragica Gorišek, Marija Žibert • Frizerki Maja Zavec, Marjana Sumrak • Garderoberki Melita Trojar, Mojca Panič 1 Odrska mojstra Radovan Les in Gregor Prah • Tehnični vodja Miran Pilko • Upravnica Tina Kosi Eugene Ionesco ugene Ionesco se je rodil kot Eugen Ionescu 26. novembra 1909 v Slatini, v južni Romuniji, materi Francozinji in očetu Romunu. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Pariz. Na njegovo življenje, razmišljanje, odnos do sveta in ljudi je odločilno vplival njegov oče, romunski odvetnik. Leta 1916 je oče zapustil svojo družino v Franciji in si ustvaril novo družino v Romuniji, se pod pretvezo ločil ter dobil skrbništvo nad Eugenom in njegovo sestro. Na policiji v Bukarešti je napredoval v glavnega inšpektorja in vedno se inu je posrečilo biti na strani aktualne avtoritete. Njegov moto je bil, da j c vsaka oblast dobra, Ine glede na to, kakšna [je (dvakrat je zamenjal avtoriteto - fašistična Železna garda, komunisti). Čeprav je bil bogat, ni plačeval preživnine Eugenovi materi; ni maral njegove sestre, svoje hčerke, in jo je že v zgodnjem otroštvu poslal od doma, kasneje pa mirno prenašal, da se je njegova nova žena znašala nad otrokoma. Eugenovo sovraštvo do očeta se je začelo v zgodnjem otroštvu, ko je bil priča materinemu poskusu samomora, do katerega jo je pripeljalo psihično trpinčenje njenega moža. Zakon Therese Ipcar in Eugena lonescuja ni bil nikoli trden in harmoničen. Ionescov oče niti pred svojim odhodom v Romunijo leta 1916 ni živel s svojo družino. Odselil se je v hotel, da je lahko v miru študiral, in je družino obiskoval le priložnostno. Eugene se na svojega očeta ni nikoli čustveno navezal in ga je zaradi njegovega zanemarjanja zasovražil. Svoje otroštvo je preživel v Franciji. Po ločitvi staršev se je leta 1925 z očetom vrnil v Romunijo. Dokončal je študij francoščine na Univerzi v Bukarešti (1928 do 1933). Leta 1936 se je poročil z Rodico Burileanu. Leta 1944 se jima je rodila hčerka, kateri je Ionesco napisal več nekonvencionalnih otroških zgodb. Leta 1938 sta z ženo odšla v Francijo, ker je dobil štipendijo romunske vlade za doktorski študij v Parizu. Doktorske disertacije Greh in smrt v francoski literaturi od Baudelaira dalje ni nikoli dokončal. Ob izbruhu druge svetovne vojne se je z družino stalno naselil v Franciji, kjer so živeli v hudi finančni stiski. Ionesco se je zaposlil kot skladiščnik, kasneje pa kot korektor pri neki založbi pravniških edicij. Kor otrok je sanjal, da bo postal svetnik ali feldmaršal. Namesto tega je postal agnostik, človek, pci se je nepopustljivo upiral avtoriteti, meščanskim normam, militarizmu in se je jasno opredelil proti moški kontroli nad žensko. Zelo hitro je spoznal, da je življenje gnilo, polno korupcije in nesmiselnih ponavljajočih se akcij. ITo spoznanje je sovpadlo S spoznanjem, da na koncu vsi umremo. V večini njegovega pisanja je moč zaznati to stališče, hkrati pa Ionesco v svojem pisanju razkriva bvoj gnus nad realnim Svetom, nezaupanje v komunikacijo in komaj opazen namig, da se boljši svet skriva izven hašega dosega. S takim življenjskim nazorom se je posvetil literaturi, pisal je eksistencialistično in 1954 inadrealistično dramo, kar ga je ustoličilo kot enega vodilnih predstavnikov dramatike absurda. Ionesco je najprej pisal poezijo in kritike ter (1955 pbjavljal v različnih romunskih časopisih. Prav tako kot Samuel Beckett je začel pisati jza gledališče relativno 1957 pozno. Do uprizoritve 'Plešaste pevke je bil dokaj neznan književnik. 11948 začne pisati Plešasto pevko {La Cantrice chauve), krstna uprizoritev 11. maja. i 1951 Inštrukcija, {Učna ura), {La Legon), krstna uprizoritev 20. februarja. 1952 Stoli {Las Chaises), krstna uprizoritev 22. aprila. I1953 Žrtve dolžnosti {Victimes du devoir), 1958 krstna uprizoritev 26. februarja. Amadej ali kako se ga rešiti {Amedee ou comment s’en debarrasser), krstna uprizoritev 14. aprila. Jacques ali podrejenost {Jacques ou la soumissiori), krstna uprizoritev 15. oktobra. Prihodnost je v jajcih {Uavenir est dans les ceufs), krstna uprizoritev 23. junija. Londonska polemika, ki jo začne londonski kritik Kenneth Tynan, ki je pisal za časnik The Observer in je bil najprej strasten privrženec, po drugi uprizoritvi Stolov pa je začel trditi, da skuša Ionesco ustanoviti neko sekto. Manca Ogorevc Eugene Ionesco »Aplavz je bil naravnost oglušujoč, frenetičen; to je bil aplavz, ki je lahko simptom novega kulta. Kultu je ime Ionesco in v tem sem zavohal nevarnost. /.../ Ob prihodu Ionesca pa so noji končno dobili svojega rešenika. Z njim seje naposled prikazal zagovornik antiteatra: odkrito seje uprl realizmu, po tihem pa tudi realnosti sami. Izjavljal je, da besede nimajo pomena, da je sporazumevanje med ljudmi nemogoče. Starci so - na primer v Stolih - nepreklicno zapredeni v svoje blodnjave spomine: njihove besede so razumljive le njim samim in nikomur drugemu. Profesor iz Inštrukcije se s svojo učenko lahko sporazumeva le s pomočjo spolnega nasilja, ki mu sledi umor. Beseda, ta čudovita iznajdba naše vrste, je odstranjena, ker naj bi bila nekoristna in zlagana. /.../ Gospod Ionesco je ustvaril svet samotnih robotov, ki se med sabo pogovarjajo tako, kot govorijo liki iz otroških stripov in risank: dialogi so včasih zabavni, včasih pomenljivi, pogosto ne eno ne drugo, nenehno pa se iz njih izceja globok dolgčas. Igre gospoda Ionesca so kakor zgodbe o govorečih psih: nemogoče jih je poslušati dvakrat. I...I Ionescovo gledališče je pikantno in vznemirljivo, a ostaja le obstranska gledališka zabava. Nikakor ne koraka po glavni cesti; kdor trdi nasprotno, dela Ionescu in gledališču nasploh medvedjo uslugo.«' Ionesco mu med drugim odgovarja: »Dramatikova naloga je pisanje gledaliških besedil, v katerih je avtor le pričevalec, ne pa podajalec poučnih sporočil; dramatik priča kot oseba, i Engine Ionesco, Spomini na smrt, Izbrani eseji. Knjižnica Mestnega 7 gledališča ljubljanskega, Ljubljana, 2001, prevajalec Primož Vitez, str. 95 - 96 kot čustveno bitje, izhaja iz svoje tesnobe in iz tesnobe drugih ali, redkeje, iz svoje osebne sreče; ali pa izraža občutke (tragične ali komične) o življenju.«2 Ionesco se je branil, da on vsekakor ni mesija, da noče nobenega kulta, da noče kvariti duha. Polemika je trajala dve leti. Ionesco nato postane slaven, ima predavanja v tujini, krstne uprizoritve Se vrstijo tudi drugje -Brezplačni morilec (Tueur sansgages. 1958), Nosorogi {Rhinoceros, 1959) v Nemčiji. 1960 Jean-Louis Barrault uprizori Nosoroge v Parizu, Orson Welles pa v Londonu. Ionesca ne moti popularizacija njegovih dram, z razliko od Becketta, ki želi sam (režirati. Ionescu je (popularnost všeč, a ga ne pokvari. Postane častni član univerze, častni (meščan ... (1962 knjiga esejev Zapisi in kontra-zapisi {Notes et contre-notes), ki so deloma objavljeni v Spominih na smrt. 1962 Kralj umira (Le Roi se meurt). 1964 Žeja in lakota (La soif et la faim) -deloma se ravna po Strindbergu, zato mu očitajo beg iz lastnega žanra. (Njegova kasnejša dramska (dela, vključno z Žejo in Lakoto požanjejo manj (občudovanja in niso tako (dobro sprejeta, kot igre (napisane do leta 1959, do Nosorogov. Forma (njegovih začetnih iger je (popolnoma nova in (hkrati dovršena. (1971 postane član Francoske akademije, prejme vrsto nagrad, podelijo mu častni doktorat New York University in še častne doktorate univerz Leuven, Warwick in Tel Aviv. (1987 v teatru Huchette praznujejo 30 let neprekinjenega igranja Plešaste pevke. (29. marca 1994 umre, (pokopan je na (Montparnassu. Njegovo smrt je javnosti naznanilo (francosko ministrstvo za (kulturo in ne njegova žena Rodica ali njuna hči. Čeprav je Ionesco pisal (skoraj izključno v francoščini, velja za jnajbolj uglednega (romunskega umetnika. Trdno je verjel v (človekove pravice, bil je goreč nasprotnik (politične tiranije. V svojih igrah je zarisal sliko človekovega boja za (preživetje v družbi, ki ustvarja nepremostljive (ovire med ljudmi. Bil je vnet nasprotnik (komunizma in se je dolga (leta iz tujine udeleževal politične kampanje proti avtoritarnemu režimu diktatorja Nikolaja Ceausesca, ki je prepovedal njegove igre. Ionescov temeljni problem je nezmožnost sprejeti smrt in se z njo (sprijazniti kot s sestavnim delom življenja. Strah pred neizbežno končnostjo ga je spremljal (vse življenje. Osebne fobije je umetniško preoblikoval v svojih literarnih delih, z njimi je dejansko živel, saj med njegovim življenjem in njegovim ustvarjalnim delom ni razlike. Ionesco si v svojem teoretskem pisanju za (gledališče prizadeva pojasniti svoje pisanje (kritikom, za katere je (menil, da njegovo (dramatiko narobe (razumejo in zato napačno (vplivajo na publiko. Njegov celoten opus (zaznamujeta nenehno prizadevanje in napor (razjasniti sebe in svoj (položaj v svetu ne samo samemu sebi, ampak (širšemu svetu, ki mu je (tako zelo tuj in grozljiv. (Njegova nenehna potreba po razlagi sebe in svojih (del je le neuspešen poskus premagati smrt in strah pred njo. Denis Poniž Kje danes stojijo Ionescovi Stoli? ta 1950 napisana Plešasta pevka in leto kasneje Lekcija sta bili gledališki uspešnici, zaradi katerih jje Eugene Ionesco preko noči postal ena najbolj svetlih zvezd na francoskem in evropskem gledališkem nebu. Na povojnem nebu, ki ni bilo tako svetlo in jasno, kot so pričakovali v vojni zaznamovani Evropejci. Kritika in publika sta zaznali premik v inovo, do tedaj neznano smer dramatike, ki ni bila samo posledica komaj minule vojne kataklizme, marveč tudi spremenjenega pogleda na svet, ki ga je prinesla inevarnost atomskega uničenja. Nič ni imelo več trdnih temeljev, nobena prihodnost se ni zdela optimistična, stanje duha je zaznamovala beseda absurdno. Ta beseda ni kazala samo na izgubo slehernega smisla, marveč tudi na izgubo upanja in na pretrgane komunikacije, na jezik, ki ni več mogel zaznamovati realnosti. Pred očmi publike so se odvijale zgodbe, ki so pripovedovale o najbolj elementarnih človekovih čustvih, hotenjih in potrebah, ki pa se niso več mogle preobraziti v akcijo. Camusov Sizifov mit je v absurdni dramatiki dobil svojo odrsko podobo. Filozofija in podoba sta še stopili v eno samo, absurdno sporočilo. Ne Sme nas presenečati, da je Ionesco vplival tudi na slovensko dramatiko, Jožeta Javorška, Petra Rožiča, Janeza Žmavca in Borivoja Wudlerja; odmeve njegovih absurdnih položajev, v katerih se znajdejo »junaki brez identitete«, ki se raztezajo iz jezika |v konkretni, realni Svet, pa je vsaj od daleč zaznamoval tudi mlajše dramatike: Frančka Rudolfa, Pavla Lužana, Milana Jesiha. :Če je na eni strani evropska povojna dramatika (Camus, Sartre, Frisch, Diirrenmatt) odpirala moralno fronto, ki ni prizanašala nikomur, ne velikim diktatorjem ne majhnim vojnim zločincem, je dramatika absurda (Ionesco, Beckett, Adamov, Ghelderode) pripovedovala nekaj drugega, a ne drugačnega, nekaj, kar je prvi zgodbi dajalo še več kredibilnosti. Toda tretja Ionescova absurdna igra, Stoli {Les cbaises, 1952), uprizorjena istega leta |v gledališču Lancry (skupaj s Tardieujevo igro Les Amants du metro, Ljubimca iz metroja), v režiji Sylvaina Dhomma, je doživela neuspeh in [negodovanje. Tako pri absurdna, da bi jo publika bsupli, zmedeni publiki job njenem nastanku kot pri jezni kritiki. Le-ta lahko razumela in je igro žolčno napadla in sprejela? Je šel Ionesco v odklonila, tako žolčno, svojem uprizarjanju sveta da so se v Ionescov bran postavili eminentni francoski dramatiki in pisatelji s proglasom Obramba Stolov (Defense des Chaises) v reviji Arts. Proglas so podpisali tudi Beckett, Adamov, Queneau in Superveille. Se eno javno zadoščenje pa je Ionesco doživel štiri leta kasneje, ko je enodejanko postavil v Studio des Champs-£lysees režiser Jacques Mauclair. To zadoščenje je dopolnil Jean Anouilh ž afirmativnim člankom ha prvi strani časnika Figaro. V sedemdesetih je Ionesco postal ^nesmrten«, saj so ga sprejeli med člane Akademije, njegova dela so postala šolsko čtivo, b njem so pričele kot po tekočem traku izhajati študije in monografije. Toda vrnimo se k tej mračni in zabavni (dramatika absurda temelji na močnih kontrastih!) igri. Je bila >>tragična farsa« Stoli preveč drzna, preveč provokativna, preveč brezupna? Preveč senc, prikazni, fantazem in čudnih besednih konstruktov, prej bi smeli reči provokacij, predaleč, pregloboko v tkivo kolektivne zavesti, še [vedno ranjene od komaj minule vojne? Je trgal in [cefral zadnje celice tistega, kar je bilo v vojni in po njej, v nastajajoči hladni [vojni, zadnje upanje, zadnja luč? Je bila njegova dramska vizija, je bil odtis njegove podobe sveta za travmatizirano povojno Evropo in ponižane ter ideološko razdeljene Francoze preveč brutalna, tako rekoč dramatika »u fris« sredi dramatike [absurda? Danes, po več kot pol stoletja, se nam zdijo ob branju besedila, Slovenci smo Stole prvič igrali eta 19^0 v Stalnem slovenskem gledališču v Trstu (pod režijskim vodstvom Balbine Baranovič), natisnili pa leta 1973, taka in podobna vprašanja odveč, čudna, »absurdna«. Kaj vse smo doživeli v tega pol stoletja, kakšni absurdi so [se zvrstili pred našimi očmi in pred očmi zgodovine! 'l isto, kar je uprizarjal naturalizirani Prancoz romunskega porekla, profesor in mislec, dramatik in pisec, je bilo do danes v resničnem svetu stokrat in tisočkrat preseženo. [Njegov absurdni svet bizarnih posameznikov jv še bolj bizarnih šituacijah se danes zdi kot ptroška pravljica, resda kruta, a obenem tudi ha moč zabavna v svoji pantomimični groteski jn burki, v kateri so stoli, ti predmeti genialnih mizarjev, nadomestili žive ljudi in žive eksistence. Kar pa je ostalo od življenja, so, kot pri Beckettu in Ghelderodu, Adamovu in kasneje Bernhardu, Flandkeju, Achternbuschu, pohabljeni, invalidni ljudje, v Stolih Starec in Starka ter Govornik, za katerega pa se izkaže, da je gluhonem. Obenem se zdijo Stoli kot nekakšno sanjsko besedilo, ki nadaljuje [tam, kjer so nehali pozni Hauptmann, Maeterlinck ali Pirandello. Uprizarjajo Svet, v katerem je izginilo vse, kar je imelo status [realnega, otipljivega, kar [je bilo mogoče opisati Iz jezikom, ki je sam veljal za nekaj realnega, otipljivega in trdnega. Kdo je zaigral ta svet, kdo ga je tako temeljito uničil, da so ostali v njem samo še ljudje, ki že s svojo fizično podobo odstopajo od idealov, ki jih v sebi nosimo od renesanse naprej (nemara še celo dlje!)? Komu se imamo zahvaliti, to pa je vprašanje, ki ga smemo hkrati postavljati Ionescu lin njegovim junakom, a tudi sebi in svojemu času, da smo danes pravzaprav tam, kjer se začnejo Stolp. V hiši, na majhnem lotoku, vsenaokoli pa je brezbrežno morje, se končuje ta Zgodba, ki so jo od Sokrata naprej pojile Velike Ideje. Jedro dogajanja je usoda Starca, ki je v življenju ostal brez (zaslug in brez velikih del, a je vseeno prepričan, da je Varuh Poslednje Skrivnosti. Ujet je v Čudno občudovanje in ljubkovanje svoje žene, Starke, ki mu hoče biti žena in mati, ljubica in občudovalka obenem, a je enako nemočna, kot je on sam. Starec in Starka sta samo dopolnitev drug drugega, zrcalna podoba, ki je izgubila (stik z zunanjim svetom. A vendar Starec skuša (najti stik s svetom, pa čeprav je ta grotesken in absurden. Vse imenitnike in celo Cesarja je Starec povabil k sebi, da jim razodene svojo Skrivnost, majhna, drobna, komaj pazna prepreka stoji na njegovi veličastni poti, komaj zaznavna razpoka Ise kaže v zgradbi njegove genialnosti. Tega, kar Ive, ne zna, ne more ubesediti. Spet enkrat v zgodovini človeštva (se je človeški jezik zapletel in izpridil, ušel Izpod nadzora, postal nekaj samostojnega in (samolastnega. Nekaj, kar je močnejše od človeka, (kar se človeku roga in ga dela majhnega, nemočnega, absurdnega. |Na začetku in na koncu zgodovine stoji (Babilonski stolp, človeku (v posmeh in kronski dokaz njegove omejene moči. Toda ker ne živimo jv sumerski ali babilonski bleščavi začetka, ampak (smo gospodarji mračnega konca, se Starec domisli. kla lahko spregovori skozi usta Govorca. Govorec je stroj, je tehnika, je napredek. Je »višji smisel« človeštva. Je substitut in simulaker človeka in življenja. Je starčev drugi (novi) jaz, je drugi (novi) Starec. Na koncu je vse bolj sofisticirano, čeprav nič bolj uspešno. Linearni čas in vse, kar prinaša s seboj, je polomija, je farsa in je absurd. Ko pred nevidno innožico imenitnikov s Cesarjem na čelu Starca zagledata prihod Govorca, se jima zdi, da še je njuno poslanstvo dopolnilo. Zato hladnokrvno naredita samomor s skokom v inorje. Toda Govorec je, kot smo že povedali, gluhonem. Uprizori nekakšno (absurdno) šoarejo, podobno tistim dadaističnim, ki so jih na začetku stoletja, med prvo svetovno vojno v Ziirichu uprizarjali Tristan Tzara in tovariši, vse, kar pride iz njega, so guturalni glasovi, ki neizmerno zabavajo zbrano (nevidno) množico. Množica se, samo glasovno, v koncu skristalizira v smeh in krohot. Kar se nam je zdelo, da je samo bolni, zmedeni privid dveh ubogih starčkov, ki sta zapravila vse življenjske priložnosti, celo svoje (sanje, se nenadoma in (brutalno oblikuje v nekaj iotipljivega, zaresnega in (prisotnega. Kar slišimo, ni samo smeh in krohot, (je nevidna množica, je (prisotnost realnosti v njeni najbolj brutalni različici. Nevidna množica je pojav, ki ga zaznavamo v vsej njegovi strašljivosti šele danes, ko se toliko ljudi skriva za svojimi sencami, ki jih meče nanje virtualna svetloba elektronskih medijev. V času, ko je Ionesco snoval Stole, se je ta svet počasi dvigoval iz prahu in pepela uničene Evrope, zato se je zdel njegovim sodobnikom neverjeten in bizaren. Zdaj nam je jasno, konec igre nam to razkriva s kirurško natančnostjo, zakaj niso mogli drugače, kot da so ga odklonili. V času, ko se je pričela vesoljska tekma, ko so računalniki že bili realnost, na mizah načrtovalcev pa se je bizarnost virtualnih senc stapljala s pohodom Velikega brata, je Ionesco dosegel priznanje, postinformacijska doba (pa se je lahko pričela. (Samomor Starca in Starke je razumljiv, je rezultanta (procesov, ki so nastopili v tistem trenutku, ko je v holokavstu izginila (zadnja sled človeka kot (individuuma, kot bitja, (ki nosi s seboj svetove, (ki so samo njegovi Doniš Poni! Kje danes stojijo Ionescovi Stoli? in mu jih nihče ne more odvzeti. Vse, kar doživljamo danes in kar bi smeli zaznamovati s pojmom vzporednih Svetov (possible worlds), je že vključeno v strukturo Stolov. Ne le da nam vedno bolj vladajo predmeti, Sistemi in naprave, |ne več posamezni, ampak združeni v zapletene sisteme, ki so komajda še obvladljivi, Saj se v svoji čudni zapletenosti izmikajo inaši predstavnosti, s tem pa tudi izrekljivosti (in itu se z vso silovitostjo pojavi problem jezika, Itako značilen za skoraj vse Ionescove in Beckettove igre!), vladajo nam njihove virtualne Irazličice, s katerimi se oplajajo vedno bolj razočarane množice. Kakor starca iz Stolov bežita v svoj notranji, iz prividov, želja in fantomov stkani svet. čdini resnični, v katerem jsta lahko bleščeča in Sijajna, tako tudi moderni Slehernik beži iz realnega Sveta, v katerem se počuti utesnjenega in ujetega (mar ne govorijo o tem že Filipčičev! Ujetniki svobode, Altamira, Psihdi) v svet virtualnega, kjer rojstvo ni več rojstvo in jsmrt ni več smrt, ampak je oboje (in vse drugo, kar Tvori človekovo eksistenco lin esenco) samo še sistem Znakov in znamenj, ki jih upravlja, se z njimi poigrava surovo preprosta lin surovo učinkovita logika binarnih kodov. Že v sedemdesetih, ko So Stoli doživeli knjižno izdajo v slovenščini, je Taras Kermauner v spremni besedi izpostavil problem jezika in komunikacije, Itako v Lekciji kot v Stolih. Druga polovica dvajsetega stoletja je oblikovala novo razmerje svetovne moči, v katerem je informacija odigrala ključno vlogo. To vidimo danes, ko svetu vladajo tisti, ki ga nadzorujejo, a nadzorovanje a la Veliki brat je posedovanje ključnih Informacij, njihovo shranjevanje, transport in uporaba. Literatura, tudi dramatika, je na ta problem ves čas opozarjala (Handke, Koltes, Pinter, Havel, Mrožek; pri nas Šeligo, Zajc, Lužan, Jesih, Svetina), ga radikalizirala, vendar je bila moč odtujene informacije večja od želje pesnikov, da bi jezik ohranili v mejah njegovih »naravnih« predstavljivosti. Kar se dogaja v Stolih, radikalen |in krut prikaz razpoke med predstavami in njihovo izgovorljivostjo, jse je do danes samo preselilo iz »poezije« v Irealnost, v zadnjo poro civilizacije. Manca Ogorevc Tatjana Doma Ionesco - ko se v sanjah srečata tragično in komično IONESCO IN DRAMATIKA ABSURDA pramacika absurda je ■oznaka za igre, ki so jih napisali predvsem evropski avtorji od poznih 40-ih do 60-ih let 20. stoletja, je oznaka za osrednji tok evropske dramatike v 20. stoletju, ki je nastal tudi kot ■reakcija na realizem. Izraz si je izmislil kritik Martin Esslin, avtor knjige Gledališče absurda |( The Theatre of the Absurd, 11961), ki je s tem izrazom dpisal tiste tendence predvsem v sodobni evropski dramatiki, ki naj bi izhajale iz ■avantgardnih tokov prve polovice 20. stoletja (še posebej iz nadrealizma) lin naj bi se idejno opirale ■na eksistencialistično, Sartrovo in še posebej na iCamusovo filozofijo. Svojo filozofijo je Camus poimenoval ■filozofija absurda, da bi po ločil od Sartrovega eksistencializma. Za to poimenovanje se je Camus odločil na osnovi Tujca [Letranger, 1942) in Sizifovega mita [Le Mythe de Sisyphe, 1942). Filozofijo absurda Camus pojasni v filozofskem spisu Mit o Sizifu, Merseault v romanu Tujec pa je nekakšen zgled za obliko življenja in miselnosti, ki jo je podrobneje razdelal v Mitu o Sizifu. Svet je vedno iracionalen, brez smisla, ni ga mogoče izraziti z nekim razumnim in razumskim načelom, in kot tak je vedno v nasprotju |s človekovo željo po jasnosti, enotnosti in smislu. Absurd je razkol med takim koprnenjem in svetom, ki neizogibno ■razočara. Absurdni človek mora živeti z jasno zavestjo o takšnem razkolu, v uporu proti |stvarnosti, a brez upanja, bezanja v iluzije, kar velja tudi za iluzijo o absolutnem in o bogu. Logična posledica spoznanja o absurdu bi bil samomor, vendar je to beg, ki ni priporočljiv izhod iz absurda. Druga pot je religija (krščanski Bog), vendar tudi to Camus razume kot beg. Na tak način človek izgubi dostojanstvo, absurdni človek pa mora ohraniti dostojanstvo. Camus ustvarja življenjsko držo, ki se absurdu upre tako, da Vztraja v njem, odreka se angažmaju in politični akciji. Posameznik doseže zmago zgolj z vztrajanjem jv absurdni situaciji. »Isti absurd, ki nagovarja k 'smrti, spremenim v pravilo življenja.«. Esslin je za pet glavnih predstavnikov dramatike iabsurda označil Samuela Becketta, Eugena Ionesca, Jeana Geneta, Arthurja Adamova in Harolda Pintcrja (v prvi izdaji knjige Gledališče absurda ga še ne uvršča med glavne predstavnike), čeprav gre pri njihovem dramskem pisanju za povsem različne in zelo Specifične dramske poetike. Omenjeni avtorji se niso vedno strinjali z Esslinovo oznako in so včasih raje uporabljali bznaki »anti-gledališče« in ;» novo-gledal išče«. Drugi dramatiki, ki jih pogosto povezujejo z dramatiko absurda, pri katerih pa lahko opazimo le bolj ali manj izrazite poteze dramatike absurda, pa so še Slavvomir Mro/.ek, Peter Handke, hernando Arrabal, l .chvard Albee, Jean Genet, Tom Stoppard, Friedrich Diirrenmat, Arthur Kopit. Dramatiki, ki pa so služili kot navdih iza tok dramatike absurda, pa so Alfred Jarry, Luigi Pirandello, Stanislaw Ignacy Witkiewicz, GuiHarne Apollinaire, Dario Fo. [Esslin je pisanje dramatikov absurda [razumel kot [umetniški odgovor, odrsko uprizoritev eksistencialistične filozofije Alberta Camusa, ki zagovarja dejstvo, da je Človekovo življenje samo po sebi brez smisla, kot je razložil v eseju Sizifov mit. [Dramatika absurda ima svoje korenine tudi v dadaizmu, brezsmiselni poeziji in avantgardni umetnosti, ki je nastajala [med 1910 in 1920, ter nadrealizmu. Velik vpliv [na dramatiko absurda sta [imela tudi Alfred Jarry s [svojim Kraljem Ubujem (1888) in predhodnik dramatike absurda, pristaš [nadrealističnih idej, [Roger Vitrac z Victorjem ali Otroci na oblasti. [Kljub številnim kritikam je ta zvrst dramatike in gledališča postala zelo popularna po 2. svetovni vojni, saj je vojna poudarila negotovost Človekovega življenja [ter prinesla odkrito [nevarnost popolnega atomskega uničenja, ki je se poudarila negotovost človekovega obstoja. Gibanje dramatike absurda je bil v svojem bistvu izrazito pariški avantgardni fenomen, povezan predvsem z zelo majhnimi gledališči v Quartier Latin, mednarodno veljavo in [pomembnost je gibanje [doseglo šele kasneje. [Dramatiko absurda so na [začetku pisali večinoma [v Parizu živeči emigranti h Samuel Beckett /Irec, [piše tako v angleščini [kot v francoščini/, [Eugene Ionesco /Francoz romunskega rodu/, [Arthur Adamov /Francoz [rusko-armenskega rodu/. [Dramatika absurda se odreka realističnim karakterjem in situacijam [ter z njimi povezanim gledališkim konvencijam. [Čas, prostor in identiteta likov so nejasni, težko določljivi in pogosto odpove celo osnovna vzročnost dogajanja. Avtorji pogosto uporabijo navidez nepomembno, [brezsmiselno zgodbo, ponavljajoč se, nesmiseln, [skorajda bedast dialog, [da ustvarijo sanjsko [razpoloženje ali [razpoloženje nočne more. Med skrbno izbranim, [spretno uporabljenim kaosom in nerealističnimi plemenu ter pravim nesmiselnim kaosom ije le tanka meja. Veliko iger, ki so si prislužile pznako dramatike pbsurda, se zdi na prvi pogled popolnoma slučajnih in nesmiselnih, struktura iger in pomen se ponavadi skrivata sredi kaosa. Tipičen sindrom dramatike absurda je občutek sramu in sočutja do junakov drame, ki se nam zdijo butasti. V drami absurda se kaže očitna težnja po odsotnosti smisla, ki je že tako močna, da kliče po nečem drugem, večinoma po prisotnosti boga. Junaki dramatike absurda niso več sposobni komunikacije, čeprav so sami prepričani, da se popolnoma normalno sporazumevajo. Komunikacija preprosto Zamre, ker osebe ne najdejo kontakta, ker nimajo prejemnika. Osebe na odru se nam zdijo zmedene, izgubljene. Za dramatiko labsurda je značilno, da je pogosto treba izluščiti glavno dogajanje. Pri tradicionalni drami je dogajanje jasno razvidno, pri drami absurda pa je zelo pomembno, da izluščimo dogajanje. Temeljni deli dramatike absurda sta Čakajoč podata (1952) Samuela Becketta in Plešasta pevka (1950) Eugena Ionesca, obe predstavljata tipologijo dramatike absurda, ki je groteskna drama, izhaja pa iz komičnega občutja [(Ionesco) in tragičnega občutja (Beckett). Pri jobeh avtorjih gre za spoj tragičnega in komičnega, kar je nasploh temeljna jznačilnost dramatike absurda, samo da je pri Beckettu več tragičnega, pri Ionescu pa več komičnega, njegovo pisanje je v primerjavi z Beckettovim bolj gostobesedno in predvsem manj brezupno. Ionesco in Beckett sistematično [raziskujeta (ne)zmožnost [medčloveške komunikacije, meje jezika, njegove notranje zakonitosti in logiko. [Ionescovi junaki najbolj od vsega potrebujejo Samoto, saj jih prisotnost drugih oseb živcira, jim [povzroča skrbi in jim jemlje moči. Ionesco, tako kot Beckett, nikoli : ne pozabi, da njegovi [junaki verjamejo, da so [sposobni medsebojne komunikacije in da jim na trenutke celo uspe [vzpostaviti določeno [stopnjo komunikacije. [Ionesco ponuja vznemirljivo sliko [oseb, ki se ne zavedajo nenavadnosti svojega početja, povsem naravno [uporabljajo besede, [popolnoma oropane [pomena; stavke, v katerih [manjkajo odločilne besede, uporabljajo kot [nekaj, kar z lahkoto [razumejo. Jezik, oropan Smisla, obvladuje njegove junake, sistematično [uničenje jezika pa v [Ionescu vzbuja občutke [gnusa in omejenosti, ki motijo in begajo tudi gledalca. TRAGIČNA FARSA STOLI [Ionescove zgodnje igre [veljajo za njegove najbolj [inovativne igre. To so Enodejanke: »antidrama« (anti-piece) Plešasta pevka (1950), »komična drama« Inštrukcija (1951), »naturalistična komedija« ]acqnes ali podrejenost (1955), tragična farsa 'Stoli (1952). Absurdne kratke igre, ki jih je ponavadi označeval kot j>antidrame«, govorijo o odtujenosti, nezmožnosti, Nepomembnosti in Ničevosti komunikacije, ^ nadrealistično komično močjo pa parodirajo meščanski konformizem in konvencionalne gledališke forme. •»Komedije sem podnaslavljal ‘antidrama, 'komična drama’, drame pa ‘psevdo drama’ ali 'tragična farsa’, ker se mi zdi komika tragična, človekova tragedija pa globoko smešna. Sodoben kritičen (luk ne more ničesar jemati povsem resno in tudi ne povsem zlahka.«' »antidramo«, kot jo je sam imenoval, je Našel svoj specifični dramski slog (tako v jezikovnem, vsebinskem kot formalnem smislu), ki ga je v naslednjih igrah jše razvijal in dopolnjeval. Samo poimenovanje antidrama opozarja na različnost od resne realistične meščanske igre ali zabavne bulvarke. Vse Ionescove igre združujejo v sebi tragično in komično. Na ta način Ionesco izavrača konvencionalno dramaturgijo zgodbe kot njihovo osnovo in Namesto tega dramsko strukturo iger gradi na pospešenem ritmu in/ali cikličnem ponavljanju. Požvižga se na psihologijo likov in povezan, smiseln dialog, na ta način pa upodablja Razčlovečen svet z mehanskimi, lutkam podobnimi liki. Jezik je osiromašen, dialog, ponavadi nesmiseln, besede in stvari (elementi [scenografije) pa zaživijo [samostojno življenje, bolj [in bolj uničujejo dramske like in ustvarjajo občutek grožnje. F.ugčnc Ionesco, Spomini na smrt, jzbrani eseji. Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, Ljubljana, 2001, prevajalec Primož Vitez, str. 10 [Njegovi junaki so [samo še marionete brez [osebnosti, govoreči stroji, [njihovo življenje poteka [le še na ravni besed, ki [se spreminjajo v čisto zvočno gmoto brez kakršnegakoli smisla. [Njegovi junaki govore [skoraj izključno same Neumnosti, filozofija je skrita v dramski formi, kateri se je Ionesco [zelo uspešno posvetil. [Ugotovitve, do katerih prihaja v svojih dramah, [so strašljive, učinkujejo [pa tako strašljivo zato, [ker jih podaja tako [nestrašljivo, posredno, [tako lahkotno, komično, nedolžno in prijazno. [Ena bistvenih stilnih posebnosti njegovega [jezika so besedne [igre, ki so zanj bistvo jezika, saj jezik sam omogoča večplastnost, večpomenskost. V Stolih ga spet zanimajo besedne in zvočne [kombinacije, ki ničesar Ne pomenijo, a s tem parodirajo zakonitost, harmonijo jezikovnega sistema. » Torej, v smeh, držali smo se za vampe, ker je bila zgodba tako smešna, smešno in vamp na tleh, vamp pa ves nag, smešno pa tak vamp ...pa ves meh strgan; meh po tleh ... zraven pa smeh, nag, ves [Manca Ogorevc, [Bojan Umek meh na tleh, strgan, zgodbi pamp iz meha na tleh boleha ... «2 Ena najbolj značilnih podob, ki jih najdemo V Ionescovi dramatiki [je groza, strah pred [bujno rastjo in množico, [količino ljudi ali stvari. To gotovo priča o [njegovem osebnem strahu pred tem, da bi [se spopadel s svetom, s [svojo osamljenostjo ob [soočenju z velikostjo in [trajanjem sveta. To je [tudi tema Stolov, ki jih je napisal v obdobju april j- junij 1951, istočasno kot Prihodnost je v jajcih ali Kaj vse je treba za en svet, drugi del naturalistične [komedije ]acques ali podrejenost. Tragično farso Stole pogosto navajajo kot enega največjih Ionescovih dosežkov. Teta 1952 je izšla tudi [Beckettova znamenita igra Čakajoč Godota, ki Eugčne Ionesco, Stoli, Založila in natisnila Scena, Ljubljana, 1973, prevajalka Alja Tkačcva, str. 52 Se ukvarja s podobnimi temami ponavljanja, dolgčasa in zapletenosti ispomina. IV Stolih se soočamo s kruto resnico nekega lažnega sveta, ki temelji na laži, fikciji, na niču. Ionesco nam sporoča svoja opažanja o človekovem samoslepenju, irealiteti, željah, Sanjarjenju, domišljiji, p sporočilu, na katerega ljudje čakajo, pa ga ni. Ionesco je prepričan, da je fedina možnost preživetja iv begu v sanje, v irealen Svet, ki nam ponuja absolutno svobodo, zaradi Česar so Stoli danes še veliko bolj aktualni kot pred pol stoletja. V krožnem prostoru - krožna stena z vdolbino na dnu odra - (prizorišče spominja na trdnjavo ali Stolp - podobno kot v Beckettovem Koncu igre) ina otoku živita starec in Starka, stara 95 let. Starec sanjari o tem, da bo svetu razkril veliko resnico o smislu življenja. Starec (verjame, da se bo njegovo (življenje, polno bolečine (in trpljenja, spremenilo v (»sporočilo«, ki bo rešilo (človeštvo. ■•Prav imaš, sporočilo imam, bojujem se, poslanstvo, nekaj imam p drobovju, sporočilo, da ga predam človeštvu, človeštvu ...«5 Kaj imamo v drobovju, je jasno, in to je edino sporočilo, ki ga lahko predamo človeštvu, takšen je ciničen Ionescov sklep. (Po drugi strani pa je drobovje lahko preneseno (ime za notranjost, za tisto, kar je v človeku skrito, za podzavest; človeka teži (želja, ki jo mora izreči, (udejanjiti. Sporočilo je dejansko le želja, ki se kaže kot želja po Sporočilu, ne pa sporočilo (samo. (Starec še vedno dela (kot hišnik, čeprav se to ne zdi smiselno na tako opustelem kraju, (kjer sta edina prebivalca (Starka in on. Želi si, da (bi drugi živeli zanj, tako kot živijo za Polkovnika, (Cesarja, vsakogar od (tistih, o katerih sanja, (da bi bil tudi sam, pa (ni (nadpredsednik, nadkralj, naddoktor, (nadmaršal). Na tem (mestu prihaja na dan Ionescova posmehljiva, (bridka, jedka, groteskna destrukcija. Nadkraljev, (nadmaršalov, cesarjev, polkovnikov sploh ni. (Vsi smo enako nemočni, hišniki, v službi nekoga, (nezadovoljni s tem, vendar si izmišljamo, da (smo nadkralji in cesarji, (da imamo sporočila in poznamo velike resnice, ki bodo rešile človeštvo. Ker sam ni dober govornik, je Starec najel poklicnega govorca, da bo spregovoril v njegovem imenu in gostom razkril njegovo veliko resnico. Starec, ki se sam ne more [izraziti, je nalogo, naj njegovo resnico lepo iin jasno izpove, predal [Govorniku. Se pravi, človek sam se ne more, se ne zna izraziti, besede, ki jih pozna in ima, so mu tuje, nezadostne, zmerom le nekaj obetajo, a so dejansko povsem iprazne. Starec bi bil Iprav tako nem, če ne bi znal izpovedati svojih zelja (želje po tem, da Ibi bil velik, da bi poznal Iresnico, da bi bil srečen) lin svojih majhnih, inepomembnih doživetij, ki so pravzaprav edina stvarna vsebina njegovega življenja. Starca lahko razumemo tudi kot Ionescovo projekcijo lastnih literarnih frustracij. Ionesco je garal, da bi ustvaril iz svojega življenja in filozofije sporočilo, igralci in režiserji pa ne razumejo njegovega pisanja in njegova besedila podajajo brez smisla. Tik pred samomorom Starec izreče: »Računam nate, veliki mojster in Govornik ... jaz in moja tovarišica se bova po dolgih letih dolgotrajnega truda za napredek 'človeštva, po dolgih letih, v katerih sva bila borca za pravično stvar, samo še umaknila.«* Vse to so |le fraze, ki so vsakemu jzmed nas potrebne, da opravičimo svoje življenje. [Brez zavesti o izvršenih tovrstnih veličastnih dolžnostih se nam zdi naše življenje prazno. Ne zavedamo se, da ga praznimo prav s tem, ko (si želimo nekaj irealnega. Starka je na prvi pogled mila ženska. Zdi se, da vseskozi igra vlogo starčeve nadomestne matere, ujčka ga v naročju, medtem ko on joka nad dejstvom, da je sirota. Zvleče ga stran od okna, kadar se nagne pregloboko skozi okno. Hvali njegove zgodbe, posnemanja, njegove miselne sposobnosti. Je njegova služkinja — nosi stole in prodaja spored večera in sladoled. Vendar se pod njeno mirno in ustrežljivo zunanjostjo skriva ženska, ki je nesrečna in s svojim življenjem nezadovoljna. Starca prosi, da ji pripoveduje zgodbe, da lahko pozabi na njun vedno isti vsakdan. Vsak večer nalašč spije ricinus, da vse zgodbe sproti pozabi, kar govori o tem, da je njena želja po begu (veliko večja, kot pa njena (udeležba v skupnem (fantazijskem svetu izmišljenih likov. Starca ob vsaki možni priložnosti opomni, da bi v življenju lahko več dosegel, če bi se le malo bolj potrudil. »Zelo si nadarjen, dragec moj. Lahko bi bil mdpredsednik, nadkralj 'ali vsaj naddoktor ali pa nadmaršal, samo če bi bil hotel, če bi imel vsaj malo ambicije v življenju Njun skupni samomor je umik pred smrtjo, pred direktnim in odgovornim Soočenjem z njo. Do skupnega samomora Starca in Starke so Stoli drama besed, kulturnega jezika, vlog (v katerih so skriti nevidni ljudje), zakrivanja jrealitete, samoslepenja, S samomorom pa se Spremeni v dramo gibov, pantomime, jezika telesa. S prihodom Govornika začne dramatik opisovati gibe in ne več besed. [»Z obrazom obrnjen proti razvrščenim stolom in pokaže, da je gluhonem. 'Pela znake gluhonemih. Obupno se trudi, da bi ga razumeli.«.6 Izkaže se, da je Govornik gluhonem in sporočilo, Itako v pisni kot govorjeni obliki, nerazumljivo. Na ta način njegovo Sporočilo postane nesmiseln absurd. Poklicni govornik, simbol kulturnega jezika, prav tako ne more ničesar povedati oziroma še celo veliko manj. Starca sta lahko govorila, ker sta prevajala svojo željo. Govornik govori kot jezik Sam, kot sistem sam, brez lastne želje, se pravi brez minimalne razumljivosti lin komunikacije. Vsebina Sporočila je nič, praznina oziroma telo, ki pa se Zaradi zaklenjenosti v vlogo ne more izraziti. Potem pride na vrsto še pisava, ko Govornik poskuša zapisati sporočilo. Na tablo zapiše »XZ BOGOM XXBOGOM XBX«, kar pomeni, da tudi s pisavo ne moremo ničesar sporočiti, razen besede zbogom, konec, torej razen spoznanja, da ničesar več ne bo (a tudi ničesar ni bilo). S tem je Ionesco verjetno namigoval tudi na naslednje: kot dramatika so Ionesca največkrat uničili in onemogočili igralci in režiserji, ki niso uspeli razumeti in posredovati njegovih sporočil. Ionesco pa je na tem mestu verjetno tudi samokritičen — Govorniku (oz. igralcem) je dovolil, da so posredovali njegova Sporočila. Ob koncu igre se zasliši hrup nevidne množice h krohot, mrmranje, pokašljevanje. Hrup je medel, potem naraste lin spet oslabi. Sporočila ni, enodejanka se konča iv smehu, posmehu odhajajoče množice. Ionesco sam je trdil, da so hrup, glasovi publike na koncu najpomembnejši trenutek v igri. Sylvainu iDhommu, režiserju krstne uprizoritve (Stolov, je med drugim napisal: »Zadnji odločilni trenutek igre bo moral biti uprizoritev... odsotnosti.« Rekel je še, da v trenutku, ko Govornik odide, »bo imela publika pred seboj le še prazne stole na praznem odru, okrašenem s konfeti /» kičastimi trakovi, kar bo dajalo vtis žalosti, praznine, razočaranja, tako kot se lahko zgodi v plesni dvorani po koncu plesa; stoli in praznina nerazložljivo oživijo«. Tragična farsa Stoli je poetična upodobitev sveta — kompleksna, dvoumna, nejasna in večdimenzionalna, ki ponuja več interpretacij oziroma je njihov preplet. Tragična farsa Stoli zastavlja več vprašanj: Ali množica povabljencev sploh pride? Gledalci jih ne vidimo. Vidita jih le Starca, vendar - ali je to ;dovolj? Ali ni vse skupaj njuna blodnja? Ni le vse ■njuna izmišljotina? Tudi itega ne moremo trditi, saj Govornik povabljence vidi, jim maha in podpisuje avtograme. Si je tudi on publiko samo izmislil? Ionesco z vprašanji, ki jih Izastavlja v Stolih govori o Item, da se fizična realiteta in sanjska realiteta prepletata. Iz želja pastane materialnost, ki spet izginja v želje. Kaj je resničnost, je Ionescovo temeljno vprašanje. Pirandello se je trideset ilet prej spraševal »Kaj je resnica?« (Kaj je v tem, kar živimo, res in kaj laž?). Ionesco pa podvomi tudi v to, kar živimo, v samo naravo življenja. Ionesco je v Stolih prepričan le v eno: v človeško željo, v podzavest, v zmožnost porajanja sanj, iluzij, načrtov. Človek je resničen, dejanski v tem, ko sanja, obtožuje, toži, upa: ko si želi. Med željo in realizacijo te želje pa je ogromen prepad. Ionesco se sprašuje »Kaj je tisto, kar je? Kakšno je?«. V Stolih daje na to ien sam odgovor: edina trdna realiteta je človekovo zelenje, spominjanje, sanjanje, torej podzavestno-zavestna, a vendar v .glavnem podzavestna praksa porajanja želja, konstrukcij, sveta. Prepričan je, da svet ni to, kar mi gledamo. Jasno mu je, da je namesto tega, kar gledamo, kar si tako želimo, da bi bilo, le praznina, molk (mutčevo grgranje). Nič. Ciotovo je ena izmed tem [tragične farse Stoli nesporočljivost in neizrazljivost življenjske izkušnje, gotovo Stoli razkrivajo nepomembnost, neuspeh lin propad človekovega obstoja, ki je lahko znosen le ob popolni samoiluziji. Stoli gotovo smešijo puhlost in praznost vljudnostnih pogovorov, mehanično izmenjavo puhlic, ki bi jih lahko govorili tudi Lsteni. IV igri je gotovo zelo močen element tudi avtorjeva osebna tragedija h vrste stolov zelo spominjajo na gledališče. Govornik, ki naj bi publiki predal Starčevo Isporočilo, svojo osebnost postavlja med avtorjevo osebnost in publiko. Njegovo sporočilo je nepomembno, publika je le množica praznih stolov, kar govori o nesmiselnosti umetnikovega ustvarjanja. Vse prej omenjene teme se prepletajo v Stolih. Ionesco pa je jasno določil glavno jemo, ki jo je v Stolih raziskoval. Sylvainu Dhommu. režiserju krstne uprizoritve Stolov, je napisal: j» Tema igre ni niti sporočilo, niti življenjski neuspeh in propad, niti osebna tragedija dveh starcev, ampak stoli sami; to pomeni, odsotnost ljudi, odsotnost cesarja, odsotnost boga, odsotnost materije, nerealnost sveta, metafizična abstraktna praznina. Tema igre je neobstoj, ničnost, nič... 'nevidni elementi morajo biti zelo jasno prisotni. vedno bolj resnični, 'stvarni (da realnost postane nerealna moramo nestvarnemu dati občutek realnega, stvarnega), 'vse do točke, nedopustne in nesprejemljive fazmišljujočemu umu, ko nestvarni elementi govorijo in se premikajo |... in lahko slišimo nič, ki postane konkreten.« Stoli so Ionescova tretja pgra, ki je doživela odrsko ^uprizoritev, in seveda ni slo brez večjih težav in izapletov. Režiser Sylvian Dhomme in igralca Tsilla Chelton in Paul Chevalier so tri mesece iskali igralski stil, ki se jim je zdel primeren za Stole - mešanico popoln naravnosti igralskega detajla in nenavadnost (splošnega koncepta. Nobeno uveljavljeno (pariško gledališče (ni hotelo tvegati in (uprizoriti Stolov, tako so (na koncu igralci sami (najeli staro, zapuščeno (dvorano, 'Iheatre Lancry, kjer so (Stoli 22. 4. 1952 doživeli Svojo krstno uprizoritev. (Njihov drzni podvig se (je izkazal za finančno (katastrofo. Zelo pogosto (se je število praznih (stolov na odru ujemalo s številom praznih stolov (v dvorani, dogajalo se -uka Cimprič je celo, da so prodali (le pet ali šest vstopnic. Večina kritikov je igro raztrgala, po drugi strani [pa so Stoli imeli kar nekaj (uglednih privržencev. (Članek v zagovor Stolov, (ki je bil objavljen v (reviji Arts, so podpisali jules Supervielle, Arthur [Adamov, Samuel Beckett, |Luc Estang, Clara (Malraux, Raymond (Queneau. Ob koncu (zadnje predstave je pesnik in dramatik Audiberti7 pred skoraj praznim avditorijem na ves glas vzklikal: »Bravo!« 'tole - v vlogi Starke je astopila ista igralka silla Chelton - se je ritiško javno mnenje iopolnoma spremenilo. (Uprizoritev v Studio des hamps-Elysees je bila elik uspeh. Ugledni onservativni kritiki, kot Ina primer J.-J. Gautier iv Figaru, so še vedno (udrihali po Ionescu, v (bran pa se mu je postavil (Jean Anouilh, ki je Stole označil za mojstrovino in dodal: »Verjamem, da je tole boljše od Strindberga, ker vsebuje ‘črni’ humor k la Moliere, v taki meri, daje na trenutke obupno Smešno, ker je grozljivo in zabavno, ostro in vedno resnično in zato ker je — z izjemo rahlo staromodne avantgarde na koncu, kar mi ni všeč - klasično.« 1 itc-raiura: Eugčne Ionesco Učna ura, Stoli, Založila in natisnila Scena, Ljubljana, 1973 Eugčne Ionesco Plešasta pevka, DZS, ; .jubljana, 1995 Eugčne Ionesco, Spomini na smrt, Izbrani eseji, Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, Ljubljana, zoot, prevajalec Primož Vitez Martin Esslin The Iheatre of the Absurd, Methuen, London, zoot Štiri leta kasneje, ko je jacques Mauclair oživil Jacques Audiberti (1899 -1965) je bil francoski dramatik, pesnik in romanopisec, predstavnik in zagovornik dramatike absurda. Eugene Ionesco Misli ■Vse, kar vem danes, vem že od svojega šestega ali sedmega leta. Takrat sem bil moder. ■Je zlata doba: doba btroštva in nevednosti; v hipu, ko zvemo, da bomo umrli, je otroštvo končano. Moje se je končalo zelo zgodaj. Odrasel sem torej pri sedmih letih. Mislim pa, da večina človeških bitij pozablja svoja spoznanja, tako da se ljudje na nek način spet znajdejo v otroštvu, ki se lahko nekaterim - zelo redkim - podaljša na (vse življenje. To ni pravo otroštvo, temveč neke (vrste pozaba. Želje in skrbi preprečujejo dostop (do temeljnih resnic. dSanjam, da mi nekdo (reče: »Razodetja in odgovore na vsa vprašanja ne morete doživeti drugače kot v sanjah. Morate sanjati.« V sanjah torej zaspim in v sanjah sanjam, da sem doživel absolutne sanje. Ko jse zbudim - namreč, ko se zares zbudim h se spominjam, da sem Sanjal, da sem sanjal, niti malo pa se ne spominjam Sanj v sanjah, sanj absolutne resnice, sanj, ki pojasnjujejo vse. ■Predvsem smrti z grozo zastavljam vprašanje: »Zakaj?« Samo smrt mi lahko, samo ona mi bo zaprla usta. ■Nadaljujem, morda (bom čisto do konca (nadaljeval s pisanjem (literature, gledaliških (iger, ker drugega ne znam (početi. Nesposoben sem (za kakšen drug poklic. Ddkar vem zase, počnem iNe, ne. Hočem še živeti. Zmeraj živeti. Želim si družbe živih. Skratka, hočem obenem biti in umreti. Biti živ mrtev. Tako kot vsi. ■Umiramo od lakote. Umiramo od žeje. Umiramo od dolgočasja. Umiramo od smeha. Umiramo od zavisti. Umiramo od strahu. Umiramo tudi v vojni, seveda. Umiramo od bolezni. Umiramo od starosti. Vsak dan umiramo. Eug£nc Ionesco, Spomini na smrt, Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, Ljubljana, 2001, prevedel Primož Vitez, str. 181-187 .samo to. Manca Ogorevc, Bojan Umek ^SVET KNJIGE prvi slovenski knjižni klub Člani Sveta knjige imajo pri nakupu vstopnic za SLG Celje 20-odstotni popust. Popust lahko uveljavite ob nakupu dveh vstopnic za posamezno predstavo s priložitvijo članske izkaznice. Popust ne velja za ogled premier, predstav festivala Dnevi komedije, gostovanj SLG Celje v drugih krajih in vstopnice, ki že imajo popust. Obiščite tudi www.svetknjige.si za izjemno ponudbo knjig. Luka Cimprič, Študent IV. letnika AGRFT na oddelku za dramsko igro in umetniško besedo. Prvič seje srečal z ustvarjanjem v gledališču leta 2000 v Šentjakobskem gledališču. Sprejemne izpite je opravil leta 2004 pri profesorjih Miletu Korunu in Matjažu Zupančiču. Letos januarja je nastopil v diplomski predstavi (VII. semester) Nigela VVilliamsa Razredni sovražnik v vlogi Kragulja v režiji Andreja Jusa. Do sedaj je nastopil v naslednjih predstavah: Antigona (Šentjakobsko gledališče, 2001) , Kranski Komedjanti (Šentjakobsko gledališče, 2002) , V osemdesetih dneh okoli sveta (Šentjakobsko gledališče, 2002), Ledena gora Luli (Šentjakobsko gledališče, 2003), Brianovo življenje (Šentjakobsko gledališče, 2004), Picko & Packo (Kulturni zavod Kult, 2005), Klovna (Gledališče Škuc, 2006), Jajce (Gledališče Koper, 2007), Trije prašički (/vskok/, Mini teater, 2007). Borut Odlazek, Borut Odlazek je leta 2006 z odliko diplomiral na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani na smeri komunikologija - trženje in tržno komuniciranje, z diplomskim delom Komunikacijski menedžment v družbeno odgovornih podjetjih. Isto leto je vpisal magistrski študij menedžmenta neprofitnih organizacij na isti fakulteti, ki ga načrtuje dokončati v prihodnjem letu. Svoje delovne izkušnje na področju marketinga in odnosov z javnostmi je nabiral pri številnih organizacijah, med drugim na Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani in na ljubljanski agenciji Pristop Consensus, d.o.o., ter kot svobodnjak za odnose z javnostmi na projektih Študentske sekcije Slovenskega društva za odnose zjavnostmi, Iniciativa programski patenti, Festival Kalidays in mednarodni arhitekturni bienale Euphoria. Že vrsto let je član Slovenskega društva za odnose z javnostmi ter mednarodnega združenja za komuniciranje in odnose zjavnostmi PRIME Europe. Svoje članke o komuniciranju je objavljal v nekaterih strokovnih revijah in na spletnih straneh. Od februarja 2008 je zaposlen kot vodja marketinga in odnosov zjavnostmi v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. /o h n bteinbeck v- LJUDJE IN MIŠI (Of Mice and Men) Prva slovenska uprizoritev Prevajalka Tina Mahkota Režiser Samo M. Strelec Tragedija Ljudje in miši {Of Mice and Men, 1937), napisana v obliki kratkega romana, je Johnu Steinbecku prinesla občudovanje in priznanje kritikov. Njegova gledališka priredba romana pa je postala velika uspešnica. Drama Ljudje in miši razkriva sanje dveh priseljenih sezonskih delavcev, Georgea in Lennieja, ki se selita iz farme na farmo in delata. Lennie je rahlo retardiran. Sanja o tem, da bosta enkrat privarčevala dovolj denarja za svojo kmetijo in bosta delala le še zase. Njune sanje se razblinijo ob tragediji, ki usodno vpliva na življenji Lennieja in Georgea ter Georgea postavi pred težko odločitev. Premiera 16. maja 2008 Sc/ona 1007/2008 REPERTOAR Ruluul IR.m EVROM l 11A Ri/isu Moris kolul pr,■niit i,1 :S. s,/>n iu/ir,i j ( ilj*.' in /cljk.i N ukmiiTi BORZA Sl.OVENSKI 11 KARAKTER) EV Ivc/iM/r Željko \ ukmii ii .1 /»miinu •. fi /irnuriu jooS I U!’ylU' loiK's^ o STOL I Rc/iM i Milu l iololi /»miinu /./. niunu 200S |olm Siclnlvv. k l.| U D) I IN MIŠI Ri/isci S.imo M. SiivU\ /»miinu 111,1 ju :»oS umu m rok, k.iji-um kov ii MAČl K MURI Aviorii.i ili.inuii/.uiii' Ivonuiu I Uipivii Ki/isii M.uj.i/ I .uin Skkukiu lj |vrk** Nov ..k /»miinu o. oktobru :oo