JOSIP VANDOT: Kekec nad samotnim brezdnom. Planinska pripovedka. 2. ala Tinka se je bila stisnila v kot kraj peči. Z rakami si je zakrivala obrazek, in vse telesce se ji je treslo zaradi krčevitega ihtenja. Zaman ji je govorila mati vsakokrat, ko je prišla iz kuhinje v izbo: »Ne jokaj se, Tinčica, le nikar se ne jokaj! Saj ne bo nič hudega, Tinčica!« — A Tinka ji ni odgovorila; Tinka je samo ihtela. Pa tudi Jerica je ni mogla potolažiti, pa naj je še tako lepo go« vorila. Tinka je samo stresala z glavico, ni verjela ničesar in je ihtela, samo ihtela. Le tupatam se je ozrla s solznimi očmi na pleten pehar, kjer je ležala med krpami mucika, o, njena bela mucika, ki je imela zavezan krog vrata rdeč trakec. Bolna je bila mucika, joj, tako bolna, da bo nemara še celo umrla, oh, umrla! In Tinka jo bo morala za« grebsti v črno zemljo, kakor je bil zagrebel lani Kekec rajno Kezo. Pa je ne bo videla nikoli več — o, svoje mucike ne vidi nikoli več. Niti tedaj ne, ko Tinka umrje in odide v nebesa. Joj, niti v nebesih je ne vidi; saj mucika nima duše, kakor je tudi rajma Keza ni imela. In kako naj pride mucika v nebesa, če pa nima duše, oj, nima dušice, kakor jo ima Tinka in mainica in Jerica? — Ovbe, da se je inoralo dogoditi to, da je morala zboleti bela mucika, ki je vse dni tako lepo mijavkala — ovbe! Tinka se je sklonila nad pleteni pehar. Mucika se je stiskala tam v tople krpe; stisnjena je ležala tam, da se ji glave niti videlo ni, in se je tresla, samo tresla. Hudo je bilo mali Tinki, da ji je drobno srčece kar trepetalo. Gladila je muciko po nasršeni, beli dlačici in ji je veno« mer govorila: »Saj ne boš uinrčkala — o, mucika, saj ne boš umrokala... Kar lepo dvigni glavico in zamijavkaj io mi reci, da ne boš umrčkala! Ali slišiš, mucika? Mlekca ti prinesem z debelo sme« 34 XXV—2____________________________________________________ZVONČEK K tano, da se malo oblizneš in boš zopet zdrava... Ali slišiš, mucika? B Daj, zamijavkaj, samo malo zainijavkaj! Mucika, mucika!« H A mucika ni slišala obupane Tinke. Niti glavice ni dvignila in se H je tresla, tako čudno tresla. Tinka je zaihtela še huje in se je zopet ¦ stisnila v kot. O, zdaj je bila popolnoma prepričana, da ji mucika ¦ umre, še pred nočjo umre. A kaj bo Tinka počela brez mucike, kaj H bo počela brez njenega mijavkanja, ki ga je Tinka rajša poslušala H nego ubrano kosovo petje? Saj pravim — umrla bi Tinka s svojo I muciko, če bi irnela mucika dušo, kakor jo ima Tinka, m če bi prišla H v nebesa. Tako pa, joj, tako... B V izbo je stopil Kekec, ves vesel in razigrane volje. Zagledal je H jokajočo se sestrico in se je začudil. »Pa kaj se zopet dereš, TinkaTa?« ¦ je izpregovoril. »Ali hočeš, da grem po zmaja, ki ti takoj požre ves H jok in vse solze? Ali hočeš, Tinkara?« H Tinka je stresnila z glavo in je zaihtela še huje, ko je zagledala H Kekca. »O, moja mucika!« je zaklicala. Pokazala je z roko na pehar I in je zopet zakrila obrazek. — »Hm,« je dejal Kekec in je pogledal H v pehar. Potipal je bolno mačko in jo je dvignil na pol. A mačka niti H glave ni dvignila, ampak se je samo dvakrat stresla. Kekec jo je H ogledal od vseh strani, pa je zmajal z glavo. — »Hm,« je rekel še B enkrat; potem pa je nadaljeval: »Ne kremži se, Tinkara! Mucika ti H pogine zdaj pa zdaj... Pogine ti, kakor je meni poginila lani Keza B za Gmajnico. Pa se nisem prav nič kremžil in sem vedel, da mi vse H skupaj prav nič ne pomaga. Keza je pač poginila, ker je prišel njen H čas. In kaj sem hotel? I, zagrebel sein jo, in rajnka Keza je mrtva in H nihče več je ne prebudi od smrti... Tiho, tiho, Tinkara! Izmislil si H bom lepo pesem o muciki. Pa bova prepevala tisto pesem na njenem ¦ grobu, in muciki bo dobro v grobu. Tiho1 bo predla in mijavkala: ¦ mijav — mijav — prav je tako, Tinka, prav!« I Tinka je prenehala jokati. Neverjetno je pogledala bratca in je I zmajala z glavo. »Pa če je res, Kekec? O, ti se mi vedno lažeš in me ¦ imaš za norca. Kako bo pa mijavkala v grobu, ko bo pa mrtva? Ha, H Kekec?« H »Seveda bo mijavkala in predla v grobu,« je odvrnil Kekec prav H resno. »Lepo pesem bo slišala, pa se bo kar prebudila od smrti. Veš, ¦ Tinkara, lepa pesem prebudi vse na svetu. Pa bi mucike ne prebudila? H Ravno tvoje mucike, ki je znala tako lepo mijavkati? O, Tinkara! H Kolikokrat sem že stal na grobu rajnke Keze! Zapel sem lepo pesem H in ko sem prenehal, sem slišal prav dobro iz groba Kezin glas. In Keza B je meketala v grobu, tako lepo je meketala kot vselej za Gmajnico: H mekeke — kekemeke ... Pa sem vedel, da me sliši Keza tudi v grobu, H ker me ima rada, tako neznansko rada. — Zato pa se potolaži, Tin? H kara, in nikar se ne cmeri, ker ti ne pomaga prav nič. Saj boš slišala ZVONČEK____________________________________________________XXV—2 - muciko iz groba, in mrtva mucika te bo klicala: mijav — mijav, Tinka! Lepo je v grobu, lepo in prav!« Tinka je poslušala vsa zavzeta svojega bratca in si je pričela brisati solze z lica. Kekec se je muzal zadovoljno, ko je videl, da je potolažil sestrico. In resnično — Tinka se ni več drla in je le pomalem še globoko vzdihnila, vzdihnila iz polnega srca. Kekec pa je še enkrat pogledal mačko. Mačka se je bila zleknila in je bila mirna in se ni več tresla. Tedaj pa je vedel Kekec, da je uiboga mucika mrtva in da ne bo mijavkcala nikoli več. Obrnil se je k sestrici, pa ji je dejal: »Glej, Tinkara! Mucika je ravnokar zaprla oei in te ne pogleda več ... Zagrebla jo bova tam na vrtu, še danes jo bova zagrebla. Pa ne bodi žalostna, Tinkara! Nič ne bodi žalostna ...« Niti zaječala ni Tinka, ko je zagledala mrtvo muciko. Roko si je pritisnila na čelo in je gledala na živalco, ki se je bila ravnokar po= slovila z življenjem. Uprla je v Kekca svoje žalostne oči in je dejala: »Da, poginila je sirotica... Oj, Kekec! Prisanek mi je podaril to muciko. Ali se še spominjaš, Kekec? Rad je imel Prisanek muciko, kot sem jo imela jaz rada ... Kekec, ali pojdeš v gore povedat stricu Prisanku, da ni več bele mucike? Oj, jokal bo stric Prisanek, ko mu poveš, da mucike ni več. Pa ti ga potolažiš, ti, Kekec... Saj pojdeš k stricu Prisanku? Ali ni res, da pojdeš k stricu Prisanku?« »Pojdem, pojdem,« je odgovoril Kekec. »Vse mu povem, vse o sirotni muciki... Pa tudi o lepem grobu mu povem, kjer bo počivala tvoja bela mucika. Pa pride stric Prisanek k nam in ti prinese nemara drugo muciko, da ne boš jokala, prav nič ne boš jokala, Tinkara! O, že jutri zjutraj se napotim k stricu Prisanku. In potem bo vse dobro, vse ... Le meni verjemi, Tinkara!« »No, le, Kekec!« je rekla Tinka in se je naslonila nad pehar, kjer je ležala mrtva mucika. Kekec pa je odšel v kuhinjo k materi, ki je kuhala večerjo. Sedel je na klop nedaleč od ognjišča. Roke je pre« križal na kolenih in je izpregovoril malomarno: »Oj, mati! Bil sem v gorah in sem videl našo žrvino. Pa tudi pastirja Mišnjeka sem videl. Vsi so zdravi in se počutijo dobro... A to vam rečem, mati, da je pastir Mišnjek velik nepridiprav. Sto strahov mi je naslikal, sto divjih strahov, ki se potepajo po Mali Pišenci. A rečem vam, mati, da nisem videl niti enega. straha. Samo divji orel me je napadel in me je hotel pojesti za večerjo. Pa sem ga pošteno dvakrat dregnil, da je kar oči obrnil, fpa je zbežal in ini je pustil za spomin najlepše pero. Tu za klobukom imam pripeto pero. Le poglejte ga, mati! Orel mi ga je dal za spomin, sam orel tam v Mali Pišenci... Pa veste, mati, koga sem še videl tam gori nad skalovjem? Samega Bedanca sem videl, mati! Dva češarka sem vrgel nanj, da se je dedec kar praskal in si je skoro nos izpulil, ker ga je precej bolelo. To vam povem, mati, da se boste 36 4 XXV—2____________________________________________________ZVONČEK tudi vi smejali, kakor sem se jaz tam gori na višavah. Bedancu sem se smejal in njegovemu rdečemu nosu. Hej, hej!« Kekec se je smejal na ves glas, pa je pripovedoval o svojih doživs ljajih v Mali Pišenci. A mati se ni smejala, ampak je sklepala v skrbeh z rokami. Ko je Kekec umolknil, se je prijela za glavo, pa je rekla: »Nepridiprav si, Kekec, velik nepridiprav! Povsod moraš iztakniti nekaj posebnega. Kaj ti ni zadosti, da si moral Prisanku pasti divje koze in te je pograbila Pehta? Ha, Kekec? Ali ti ni zadosti? — Glej ga, glej! Zdaj si pa moral zopet nagajati Bedancu in ga razdražiti... O, Kekec! Ti ne poznaš Bedanca. Stokrat je hujši nego Prisanek ali Pehta. Pridrvi, pridrvi k nam in te pograbi za vrat, in potem ti bo gorje, Kekec! Pa da si nam mogel napraviti kaj takega!« Kekec je povesil za trenutek glavo. »Oj, mati!« je rekel potem. »Kaj sem hotel, ko sem videl ubogega možička privezanega k drevesu? Smilil se mi je, tako jako smilil... Samo pipec sem vzel, pa sem pre= rezal vrv. Drugega nisem mogel, mati, resnično nisem mogel... Pa sem bil jezen na Bedanca in zato sem mu^vrgel češarek na debeli nos, samo zato!« A mati je zdihovala, ker ji je bilo jasno, da pride nesreča, velika nesreča. Že dosti je bila slišala o Bedancu in njegovi strahoti in gros zoti. Zato pa je vedela, da preti Kekcu poguba in žalost, velika žalost. — »O, Kekec, nesrečni Kekec!« je zdihovala in je bila vsa v skrbeh. »Da ne moreš pustiti nikoli svojih norčavih muh pri miru! Pa nam delaš skrbi, same skrbi... Ali misliš, da Bedanec ne ve, kdo je rešil možička? Ali misliš, da ne ve, da si mu ravno ti vrgel češarek na nos? O, Bedanec pozna vsako sled. Samo po sledi pride že nocoj in te pograbi in te nemara še celo zadavi... Kekec, Kekec! Samo skrbi in bridke žalosti nam delaš že nekaj let. Da moreš biti tako norčav in brez pameti...« Kekec je molčal in je mislil sam pri sebi. Mater je poslušal in je rekel, ko je mati utihnila: »Ali mislite, mati, da ime Bedanec pograbi? Saj me ne bo, ne bo... O, dobro se znam skriti, da me ne najde nihče in tudi Bedanec ne. Le meni verjemite, mati! Rekli ste mi ravnokar, da pride Bedanec po mojih sledovih in me pograbi. A veste, mati, da grem zdaj iz hiše in zmedem sledove in stopinje, da jih ne najde in ne spozna nihče, niti Kekec ne... Prav nič se ne bojte, mati! Saj se tudi jaz ne bajim ničesar, še najmanj pa Bedanca. Če hočete, pa grem in mu vržem še drugi češarek na nos, da bo še bolj pihal in robantil, kakor zdaj piha in razgraja tam v Mali Pišenci. Ali hočete, mati? Ha, ali hočete?« Kekec se je udaril po kolenih. in se je zasmejal. Zdrvel je iz kuhinje in je tekel po poti iz vasi. Kraj širokega pašnika pa se je ustavil. Ozrl se je visoko gori na ibelo skalovje in je zažugal s pestjo. »Nemara gledaš doli na vas, Bedanec?« je zagodrnjal. »Pa se veseliš, • 1 ZVONČEK XXV—2 da še nocoj pograbiš Kekca... Hehe, pa če se ti pustim, če se ti pustim... Zmedel bom zdaj vse sledove, od pašnUca naprej jih bom zmedel. Pa ti ne boš vedel potem, kdo ti je zaigral v gorah tako pošteno. Ne boš vedel, da je bil Kekec, o, ne boš vedel! In togotil se boš še huje, da boš kar skakal in boš klatil siromašne veverice s smrek... Hehe, Bedanec! Ti še ne poznaš Kekca, prav nič ga ne poznaš.« In Kekec se je obrnil nazaj proti vasi. Hodil je po poti sem in tja, tja in sem, da je popolnoma zmešal sledove. Pred hišo pa je zavpil materi, ki je gledala skozi okno: »O, mati! Vse sledove sem že zmešal. Težko jih bo razbral Bedanec. No, če jih pa razbere, pa vendar ne zve, da sem ga ravno jaz nasukal v gorah. Glejte, mati, skozi vso vas pojdem in v vsako hišo pojdem, da bo moja sled vodila v vsako hišo. Pa naj me išče Bedanec v vsaki hiši! Nikjer me ne najde, ker nocoj bom spal pri sosedu na skednju ... Tako bom prekanil Bedanca, mati, ravno tako. Zato pa bodite brez vseh skrbi, mati!« Kekec je zdirjal naprej v vas. In v vsako hišo je stopil in v vsaki hiši je voščil: »Dober dan Bog vam daj!« — Prst je položil na ustna in je zbežal naprej. In tako je prehodil vso vas. Proti večeru pa se je priplazil domov. Skozi vrt je šel; med najvišjo travo je šel, da bi nihče ne zvedel, kako da je prišel iz vaisi. — »Ne bo me zasledil Be« danec,« je rekel materi, ki je sedela vsa žalostna v kuhiriji. »Nasukal sem Prisanka; tudi Pehto sem pošteno nasukal. A najhuje sexn nasukal danes Bedanca. Hoj, to bo rogovilil nocoj po vasi in me bo iskal! Pa me ne najde, nikjer me ne najde ...« Kekec si je mel v svojem veselju roke in je žvižgal, žvižgal. Stopil je v izbo k Tinki, ki je sedela nepremično kraj mrtve mucike. Oči je imela Tinka vse objokane in se niti ozrla ni po bratcu. Kekec je zmajal z rameni, pa je odšel v sosedno sobico. Vrnil se je s citrami in je sedel za mizo. Zasviral je lepo pesem, ki pa je bila žalostna, tako žalostna, da je pričela rnala Tinka zdihovati. Ko je Kekec nehal svirati, je rekel kar naravnost: »Hoj, Tinkara! Zdaj poneseva muciko na vrt in jo tam zagrebeva. Kmalu se bo stemnilo in potem ne bo nič več časa. Kar dajva, Tinkara, da bo prej konec stokanju in jadiko« vanju.« Tinka je zajokala še enkrat. A Kekec je kar pokril pehar, da sestrica ni več videla mucike. Z desnico je prijel Kekec pehar, z levico pa citre. In napotila sta se s Tinko na vrt, kjer je izkopal pod široko črešnjo grob. Spustila je Tinka pehar v jamo in je vrgla nanj šop svežih rož. Kekec pa je urno zasul grob in je položil citre na kolena. Zabrenkal je in je zapel žalostno pesem. Tinka ga je gledala in po* slušala. Solnce se je nagnilo k belim goram. Njegovi zadnji žarki so se iskrili nad vrtom in nad drevjem in nad svežim grobom, kjer je počivala lepa, bela Tinkina mucika, ki je znala tako lepo mijavkati. 38 XXV—2 ZVONČEK In tudi na Tinkin rdeči obrazefc je gledalo solnce; a v injene oči ni moglo gledati. Saj so bile Tinkine oči polne solza, in tja niso mogli solnčni žarki; tja so mogle samo grenke solze, ki so se kradle iz Tin« kinega žalostnega srčeca ... Tisti večer se je splazil Kekec na sosedov skedenj. Tam se je zaril v seno in je hotel spati tam, ker je dobro vedel, da pride nocoj Bedanec na vas in poišče tistega nepridiprava, ki mu je zaigral danes tam v gorah tako pošteno. Zato pa se je Kekec kar potuhnil v seno iii je bil prepričan, da ga Bedanec nikoli ne najde. Naskrivaj je strgal korenček; muzal se je in se posmehoval. A vendar mu je ležalo na srcu nekaj neprijetnega, ki ga je zbadalo venomer. In zaradi tega se je skoro bal — bal se je B&danca in njegovih strašnih, okrutnih rok. »Kaj, če me pa vendarle pograbi?« je premišljal sam pri sebi. »Hudo mi bo in grozno... A kaj se bojim? Saj me ne najde — nikoli me ne najde, ker sem mu tako lepo zmedel sledove. Pa naj me išče, o, le naj me išče!« In Kekec si je drgnil roke. Klobuk si je poveznil preko glave in je zaprl oči, da bi zaspal. Zmislil se je na očeta, ki je bil odšel danes v jutru preko gora na Koroško na semenj. In skoro žal je bilo Kekcu, da ni očeta doma, očeta, ki bi ga lahko branil. Toda česar ni, ni — in kaj bi se še dalje vznernirjal! — In Kekec je stiskal oči, da bi čimprej prišel k njemu zaspanec. Slišal je razločno volka, ki je lajal tam na domačem dvorišču; skozi ozko lino je videl tri svetle zvezde, ki so svetile v jasno noč. Vse je spalo po zagorski vasi. Zato pa tudi Kekec ni mogel več bdeti. Kar na težko je zamižal in je zaspal... Kekec se je nenadoma prebudil. Dregnil je klobuček z obraza in se je skobacal iz sena. Ozrl se je skozi lino, pa je videl, da se je začelo jutro šele prebujati. Slišal je peteline, ki so prepevali vseokrog po vasi. A vse drugo je bilo tiho; zagorska -vas je še spala v pokojnem snu. — »Glej no!« je zagodrnjal Kekec in je otepal z obleke travnate bi'ke. »Jutro se dela in noči je že konec ... Pa me vendarle ni pograbil B^danec. He-he, Bog zna, kako je dirjal vso noč po vasi in je rogovilil in me iskal. Pa me ni našel, nikjer me ni našel. Moral se je obrisati pod nosom. Zdaj pa razgraja po gorovju, da so vse veverice pobegnile preplašene iz gozda... Škoda, da ga nisem videl in slišal, ko je krevsal po vasi in je robantil, da se je kar svetilo po vasi. O, lepo bi se mu lahko posmehoval in bi strgal korenček, kot sem ga bil strgal teti Pehtari... Pa ga nisem videl; škoda, da ga nisem videl...« Kekec je pogledal še enkrat skozi lino. Potem pa se je splazil s skednja in je stekel po poti proti domu. Danilo se je vedno bolj. Nebo je postalo sivkasto; le tam na vzhodu se je prikazal rdeč pas, ki se je širil vedno bolj po nebu. Vedno glasneje so prepevali petelini, tu in tam je že zamukala krava, zaprta v tesni hlev. —• Kekec je prišel do doma in je bil ves vesel, ker bo zdaj lahko materi pripovedoval o 39 ZVONČEK XXV—2 Bedancu in njegovi jezici. Toda Kekec je obstal pred hišo in se je jako začudil. Hišna vrata so bila odprta na stežaj. To pa se je zdelo Kekcu na vso moč čudno. Saj je vedel, da mati ne vstane nikoli tako rano, pa tudi Jerica ne; a še najmanj Tinka. Deček je zmajal z glavo in je stopil v vežo. »Oj, mati!« je zaklical na ves glas. A nihče mu ni odgovoril. Strah se je polotil Kekca, da se mu je srce kar skrčilo. Planil je v izbo; nikagar ni bilo tam. Stopil je v čumnato, kjer je spala mati; a postelja je bila prazna in nikogar ni bilo v čumnati. Šel je v izbico, kjer je spala Tinka; a tudi Tinke ni bilo nikjer. Zdrvel je po stopnicah, da bi vsaj Jerico našel v pod* strešni izbici. A Jerice ni videl nikjer, pa najsi jo je klical na ves glas. u »Ojoj!« je zasopel Kekec in zaskrbelo ga je. »Pa kam so izginiii vsi navsezgodaj? V hiši jih ni — nikjer jih ni... Nemara so na dvo* rišču ali pa v hlevu, ker je najbrž krava zbolela.« — In je hitel na dvorišče, kjer je spal njegov volk tam gori db ograji; v hlev je dirjal in je vpil — a matere in sestrice ni bilo nikjer... Kekec je strmel, na si ni vedel pomagati. Stopil je k spečemu volku in ga je dregnil z nogo. Volk se je predramil, pa je gledal ves osupnjen na dečka. »Volkec, ljubi volkec!« ga je nagavoril Kekec v svojem strahu. »Ali veš, kam so izginili naši? Ali veš, Ijiibi volkec? Glej, v hiši ni matere, pa tudi Jerice in Tinke ni nikjer... Dej, ljubi volkec, povej mi, kam so odšli naši? Saj si jih videl, gotovo si jih videl. Skrbi me, volkec, sknbi... Zato mi pa povej, da me ne bo tako jako skrbelo.« 40 ' XXV—2 ZVONČEK Volk se je trikrat pretegnil in je dvakrat zacvilil. Potem pa je gledal s svojimi svetlimi očmi na dečka in niti zalajal ni. Kekec se je naslonil ob ograjo in si je zakril obraz z rokami. Premišljal je in pre* mišljal in si ni vedel pomagati. Toda bliskoma mu je šinila v glavo misel, da se je je Kekec kar prestrašil. Stresel se je po vsem životu in v svojem strahu je pričel gledati na volka, kakor da bi bil prepri« čan, da mu more samo še volk pomagati. In vedel je Kekec, dobro je vedel: ponoči je prirogovilil Bedanec v vas. Naravnost do Mežnar* I čeve hiše je prišel in je stopil v izbo. »Kje je Kekec, mati?« je vprašal. »Zagodel mi je Kekec prav pošteno včeraj v gorah. Zato pa sem prišel, da ga pograbim in zmikastim. Kje je Kekec, mati? Ha, kje je Kekec? Dajte ga sem, da ga zmikastim in ga v gorah privežem k drevesu, kakor sem bil privezal možička. Dajte ga sem, mati!« — A uboga mati je zajokala in je rekla, da Kekca ni doma. Bedanec je pa rogovilil in rogovilil. Vso hišo je pretaknil in ker ni našel Kekca nikjer, je pa šel in je pograbil mater. Pa tudi Jerico in Tinko je pogra* bil in je gnal vse tri visoko v gorovje. K drevesu jih bo privezal kakor tistega možička. Mati in Jerica in Tinka pa bodo jokale, oj, bridko jokale in hudo jim bo. A to vse zaradi Kekca, zaradi njegove norča« - vosti in tistih neumnih muh, ki Kekcu ne dajo nikoli miru. O, da je tako, da je tako! Kekec je skoro zajokal, ko se je domislil vsega tega. Roko je ovil volku okiog vrata, pa je goivoril brezmiselno: »Oj, volkec, ljubi volkec! Hudo nam bo zdaj, strašno hudo ... Bedanec je odvedel ponoči naše ljudi, samo zaradi nesreonega Kekca je bil ponoči tukaj. O, volkec, zakaj se nisi zaprašil v Bedanca in mu nisi malo zrahljal dolge brade? O, volkec? — Pa si spal, kakor sem jaz spal vso noč... Kaj bo zdaj, volkec? Ali naj sama gospodariva na domu? Pa če ne znava, ne zna&a... A glej, volkec! Kekec je prekanil tebe in Pehto in prekanil bo tim Bedanca. Zapraši se Kekec za Bedancem, še zdajle se zapraši | y gorovje. In videl boš, volkec, da bo še vse dobro. Ne bojim se |/Bedanca! Češarek sem mu vrgel na nos, da je bil Bedanec kar zelen Y od jezice. Pa se nisem prav nič bal. In tudi zdaj se ne bojim, ko se zaprašim za Bedancem... Resnično, resnično, ti moj ljubi volkec!« Volk se je vzpel ob Kekcu in je hripavo zalajal. Kekec pa je zdrvel z dvorišča; po potu je tekel na vso sapo proti pašniku, ki se je širil onkraj vasi. Solnca še ni bilo nikjer. Samo na vzhodu je nebo vedno bolj žarek>. Svetloba pa se je širila od trenutka do trenutka po ozki zagorski dolinici in sem iz bližnjega smrekovega gozda je že prihajalo glasno in veselo pticje petje. Tam