H ■■M* ISTEG1 KOT SNEG PO DOGODKIH V L ITT L E ROCKU IZSILJEVANJE Z NASILJEM m ir i SEDAJ PA im&M 4 boste videli! RAJ VEČJI | w / čudež teg/JJ^Hh|P i STOLETJA »C 11 w::‘ M ta umazani BOBEC BOM VTAKNTIL V CILINDER gl IN TAKOJ NATO GA BOM IZVLEKEL „PIAVI PADION ’ ;; Tina in Kristina Piccoli — naši ;; mimski igralki ;> V letošnjem aprilu je bil v Pre-;; šemovem gledališču v Kranju prvi ; javni večer mimske i•gre, na kate-!; rem sta nastopili Kristina in Tina i: Piccoli in z izvirnim sporedom po-želi priznanje gledalcev in kritike ;• Mimska igra, ki je temeljni element ;; tudi v odrski in filmski igri, je kot l: samostojna umetniška zvrst v naši :: državi že neznana. Koncertna direk-: cija bo zdaj predstavil a resni in ' • svoji umetnosti predani umetnici tu-;► di v Ljubljani (6. oktobra v Drami). ;; Ptuju (7. X.), Mariboru (8. X.) in ;; Celju (9. X.) Mimška igra je nemo izražanje " duševnih stanj, umno-duševnih člo- 0 veških problemov s pomočjo kre-< ■ tenj vsega telesa. Ta umetnost je ♦ • prastara/saj obstaja, odkar obstaja ;; človekova misel. Razlika med mi-;; mom in pantomimo je v tem, da ;; mimska igra podaja plastični izraz : duševnih stanj, pantomima pa pred- 1 vsem z ansamblom ‘ zaključeno do-| gajanje. S svojim profesorjem E. t Decrouzom je bila Kristina Piccoli t na mednarodni turneji in je na-| stopila v Parizu, na Norveškem, 1 Švedskem in Finskem. Kristina 2 Piccoli je kasneje nastopala tud i 2 v Švici in Italiji ter v televizij-j skih oddajah v Italiji in pri nas ♦ Njena mati in partnerica, Tina Pic-| coli, ki je tudi učiteljica ritmične X gimnastike in plesa, je v Milanu X študirala mimsko igro na šoli za mim i pri znamenitem milanskem »Piccolu t Teatru*, kjer je študirala tudi Kri- ♦ stina Piccoli. SK pred dnevi sta se guverner taubus in predsednik eisenhower takole smehljala drug drugemu, potem pa so morale priti zvezne cete... *e zbira skupina ljudi; nekaj sto jih je, ki 5tojijo, se pomenkujejo in so videti prijazni ^ nenevarni. Teh nekaj sto ljudi je žejnih ki naj bi razčistili položaj in ga popra Kakšen izhod bodo našli, ni znano; vse-kakor pa povratek na »status quo ante« ni Ve* mogoč. Čustva so preveč razburkana, ča 8oPisi so preveč pisali in prelite je bilo pre Več krvi, da bi ameriška javnost lahko poza bl*a dogodke v Little Rocku. Little Rock je velika ameriška dilema dneva. Rasna segregacija, ki jo je ameriško Vrhovno sodišče proglasilo za protiustavno. *e vodno »način življenja«, kot pravijo, na vsem ameriškem jugu. Po zaslugi velike avto-ritete, ki jo ima Vrhovno sodišče, s e je v večini prizadetih držav začelo previdno in ®°časno degegregiranje šol. Okoli 740 šolskih »Se en PREKLETI NIGGER!« belec je ODKRIL ČRNEGA PASTORJA. IZRAZ NA NJUNIH OBRAZIH NEDVOMNO PRIPOVEDUJE O TEM, KAR SE BO ZGODILO NASLEDNJI HIP. TA PRIZOR NEHOTE SPOMINJA-NA HITLERJEVE RJAVE SRAJCE, KI SO PREGANJALE ZIDE. RAZDIVJANI, ZASLEPLJENI SVETLOPOLTI MEŠČANI LITTLE ROCKA pretepajo Črnca, ki ni niti njihov SOM.ESCAN. BIL JE TO ALEX \VILSON, KI SE JE PO SLUŽBENI DOLŽNOSTI PODAL , V RAZGRETO MESTECE. JE NAMREČ REPORTER NEKEGA ČASOPISA. odločitev je strnila ves beli jug v opozicijo proti severu. V zavesti, da se, z zvezno vlado ni igrati, se bodo sedaj na jugu verjetno izogibali neposredni opoziciji po vzorcu guvernerja F&ubusa in se zatekli k legalni obstrukciji. Na jugu bo najbrž prevladalo mnenje, da so južni belci le bela manjšina, ki jo ostali belci zatirajo, in skupščine južnih' držav bržda ne bodo imele nobenih težav pri izglasovanju zakonov proti desegregaciji — vedno sproti nove, z isto naglico, kot jih bo Vrhovno sodišče proglašalo za protiustavne. Te vrste boj lahko traja še leta in leta — toda tudi najhujšim nestrpnežem na Jugu ne more več ostati skrito, da so to le zadrževalni boji s trenutnimi zmagami in porazi, ki so neizbežno usmerjeni k kapitulaciji rasne nestrpnosti v njenih najbolj grobih oblikah, kot jih sedaj pozna južna zakonodaja. To bo morda odprlo pot za prevzgojitev javnega mnenja, kar je edina pot k gjravi ukinitvi diskriminacije. ALJOŠA FURLAN Karikatura; Milan Maver Pa sem mislil, da se pod to besedo skriva kaj bolj učene ga! — Preživeli V naslednjih vrsticah boste brali o žalostnem koncu »Pamirja«, o poslednjih urah tragedije na Atlantiku ln nečloveških naporih preživelih mornarjev nemškega fttlrijambomika. V pristanišču Ca-sablance, na krovu ameriškega parnika »Geigerja« pripoveduje 24-letni Karl Otto Dummer novinarjem z vsega sveta to žalostno /godbo. Na obrazih petih mornarjev Je Se videti sledove trpljenja in napora, potem ko so 54 ur prebili v malem čolnu sredi divjajočega Atlantika Nepopisno veselje rejenih mornarjev. ki so osem dni po potopitvi »Pamirja« pripluli v pristanišče se Je umaknilo globoki žalostil, ko so zvedeli, da Je RO tovarišev žalostno končalo v pobesnelih valovih Atlantika. V obcdnici »Geigerja«, kjer se gnetelo reporterji, , ladijski strokovnjaki in zastopniki maroške vlade, vlada moreča tišina. Pre- treseni sledijo Dummerjevemu pripovedovanju. »Vse moštvo, je bilo na svojih mestih, ko je prihrumel orkan. Hoteli smo zviti Jadra, toda vihar Je bil premočan. Zato nam ie kapitan Diebitsch zapovedal Jadra porezati. Od tega trenutka dalje se Je vse godilo s takšno naglico, da nihče ne ve. kako .1« pravzaprav bilo. Ko se Je ladja nenadoma nagnila za 40 stopinj in se takoj nato spet zravnala, smo si nadeli rešilne pasove in skušali spraviti rešilne čolne v vodo. V&i smo mimo sledili ukazom kapitana. Ker pa je bila ladja preveč nagnjena, čolnov ni bilo mogoče spraviti v morje. Krčevito smo se oklenili ograje. Hipoma pa se le ladja prevrnila. Vrglo nas Je v vodo Že takrat so bržkone mnogi utonili. Kdor Je bil le količkn.1 pri močeh, Je poskušal plavati. Vihar Je divjal s takšno močjo. da je gnal potapljajočo ladjo za nami. .Stran od ladje! Stran od ladje!* je bila naša edina misel. Vsakdo se je brigal samo zase. Nekateri so se krčevito okleniii ladjinih razbitin. V naši skupini nas je bilo okrog 15. Nenadoma smo ugledali kakih sto metrov dalje prazen čoln. Nekaj ur Je trajalo, preden smo ga dosegli. Toda takrat nas je bilo le še lf».« Pretresljiv Je bil Dummerjev popil s o razpoloženju tovarišev, ki so se rešili v čoln. »Zalivali so nas ogromni valovi. Coln je bil polovico napolnjen z vodo. Dva moža sta umrla že v prvi noči Vse naše prizadevanje, da hi Ju rešili, Je bilo zaman.« Dummer nato pripoveduje, da so brodolomci Imeli le malo pitne vode in hrane. Toda kmalu Jim Je oboje pošlo. Imeli so še nekaj konserv, toda niso imeli moči. da hi jih odprli. »Naslednjo noč sta umrla še dva tovariša. Popila sta j#.* I** — ZADNJA SLIKA JADRNICE »PAMIR. KI SO JO POSNELI 10. AVGUSTA V BUENOS AIRESU, KO JE ZAPUŠČALA PRISTANIŠČE. preveč slane vode. Dva dni, po nesPeči nas je bilo le še pet. Čeprav nas je pogosto prevzemal obup in so nam od vseh strani grozili morski psi, smo vendarle upali na rešitev. Ne vem, kaj je bilo strašnejše: morski psi ali žeja, strahotna žeja.« Nato Dummer tiho pripoveduje o dveh tovariših, ki sta v deliriju hotela skočiti v morje, da bi plavala do »Pamirja«, kjer se bosta rno^la napiti sladke vode. »Ves čas smo živeli v nekakšnem polsnu. Blagodejni fata morganU ko smo videli kopnino, slišal) bližajoče ladje in iščoča letala, so sledili trenutki najglobljega obupa.« Ko Dummer govori o rešitvi; spreleti obraze petih mornarjev srečen smehljal. »Nenadoma me z vso silo strese tovariš, hrope nerazumljive be-* sede in maha z rokama. Res smo ugledali v daljavi obrise ladje-Kasneje smo zvedeli, da Je bila ,Saxon‘, ki nas je rešila. Reševanja samega se nihče od nas ne spominja, ker smo bili vsi v nezavesti.« Vse brodolomce je »Saxon« predala »Geigerju«, kjer so jim nudili takojšnjo zdravniško pomoč. Ko Je »Pamir*- priplul v casa-’ hlanško pristanišče, so preživele pozdravile vse pristaniške sirene. V pristanišču se je trlo ljudi. Na krov ladje je prvi stopil oče mladega Volkerta Andersa. Moštvo »Geigerja« se Je obrnilo vstran, ko sta se oče in sin objela. Nihče ni hotel motiti njune neme sreče. Neliieailnt telegrami, ki so Jih prejeli, pričajo o globokem sočustvovanju s tragično usodo nemške šolske Jadrnice. V oktobru bodo pred Iflbeškim pomorskim razsodiščem razpravljali o vzrokih nesreče. KAPITAN NESREČNEGA fcTIRl JAMBORNIKA. JOHANN DIEBITSCH. Ljubljana, 3. oktobra 1957 Št. 40 Leto •S' 14 STRANI ČLANKOV EN SLIK Z VSEH PODROČIJ POLITIKE, ZNANOSTI, UMETNOSTI IN RAZVEDRILA TEDNIK »SLOVENSKEGA POROČEVALCA« RASNA DISKRIMINACIJA IN BORBA PROTI NJEJ STA ZAVZELI OBSEG. KAKRŠNEGA NISO POZNALI ŽE OD KONCA DRŽAVLJANSKE VOJNE — ZVEZNE ČETE ZDA ŠE VEDNO V LITTLE ROCKU — EISENH0VVER SE POSVETUJE Z GUVERNERJI JUŽNIH DRŽAV — OBETAJO SE LETA POLNA TRENJ IN NASPROTIJ MED SEVEROM . IN JUGOM »Central High' School«, kot se imenuje gimnazija v Little Rocku, je prav takšna, kot so tisoče gimnazij v tisočih ameriških mestih. Okoli nje so bele lesene hiše s čednimi vrtovi in klopcami na verandah. Le to jo nenavadno: okoli gimnazije v Little Rocku okolišev na jugu je že izvedlo popolno ali vsaj delno desegregacijo, kar je vsekakor napredek. Toda v 2.300 okoliših so otroci obeh barv še vedno strogo ločeni. Ni pa dvoma, da bi se proces nadaljeval. Celo guverner države Tennessee, kjer je segregacija najhujša, je uvedel oster postopek proti nestrpnežem, ki so razstrelili tamkajšnjo šolo. Proces bi se bil nadaljeval, če ne bi bilo Little Rocka! Guverner Arkansasa Faubns, ki je dovolil rasno desegregacijo na avtobusih in ukinitev segregacije v osmih šolskih okoliših, sam se imenuje liberalnega demokrati? je sklenil v Little Rocku zaostriti rasni spor med Wa-shipgtonom in Jugom. Uporabil je celo nacionalno gardo, torej čete svoje države, da bi preprečil črnskim otrokom dostop v šolo. Odklonil je ukaz zveznega sodišča, da mora čete umakniti. V Little Rocku so izbruhnili nemiri in fanatiki, peščica v primerjavi z vsemi prebivalci mesta, je strahovala vse mesto. Eisenhower se je znašel pred izbiro; ukloniti se nasilju ali uporabiti zvezne organe in prisiliti krajevne k spoštovanju zakonov. Odločil se je za drugo in poslal v Little Rock padalce. S tem pa Je izbral le manjše zlo: meglena obzorjaI Ni miru med trtami V času azijske gripe, zgodnjega mraza in drugih nevšečnosti je v Franciji padla vlada. Pravzaprav dogodek, ki so ga Francozi že vajeni, saj jim je muhasta narodna skupščina po vojni (pa tudi pred njo) pobrala že nič koliko garnitur, ki so bile sestavljene z velikim trudom komaj nekaj mesecev poprej. Vendar je prišlo do tega dogodka — in spet ne prvič — v skrajno neprimernem času in na zelo neprimeren način. Vlada je padla zaradi Allira. To se je sicer zgodilo tudi prejšnjem, a v mnogo manj kočljivem času. Vlada je namreč šla prav sredi poskusov, da bi na bližnji razpravi o alžirskem, vprašanju v Glavni skupščini OZN pokazala vsaj nekaj. Tako pa Francija ni mggla zadostiti niti goli fomalnosti. Za razpravo v New Yorku ne bo imela v rokah niti dokumenta, Iti zaostaja za razvojem. Skratka — razen vojaških operacij Pariz ni storil ničesar, da bi poskušal rešiti alžirsko vprašanje, najmanj pa na miroljuben in demokratičen način, kot je priporočala lanska resolucija Glavne skupščine. Novi statut naj bi po vladni zamisli ustvaril vsaj videz takšnega mirnega reševanja. Zaradi tega tudi ne bi mogli reči, da je francoska skupščina z glasovanjem o zaupnici zavrnila demokratično reševanje pereče alžirske zadeve. Prvič načrtu statuta ne bi mogli prisoditi možnosti, da bi kaj takega dosegel, drugič pa ga je zavrnila opozicija z dveh strani, z levice in desnice. Komunisti zahtevajo vse bolj korenit poseg v zapleteni alžirski problem, desnici pa je bil že tak sterilni načrt mnogo preveč. Zato bi najbolje rekli, da je glasovanje v Bourbonski palači pokazalo neenotnost kolonialističnih sil v Franciji — in s kolonialističnimi utvarami je danes prežet velik del francoskih političnih sil tja do socialistov in, čemu bi tajili, tudi velik del francoskega prebivalstva. Neenotnost kolonialističnih tendenc nastaja ob trdem spopadu s stvarnostjo — z alžirsko in mednarodno stvarnostjo. Če bi o spoznanju alžirske stvarnosti še težko govorili, pa je mednarodna stvarnost — ki se odraža v tem, da je bilo alžirsko vprašanje ponovno sprejeto na dnevni red Glavne skupščine OZN in da Francija gotovo ne more pričakovati milej-__________________________________ Z OBISKA V BARIJU IN OKOLICI šega izida kot lani — nedvomno odigrala svojo vlogo. Končno je bil nanjo ubran ves načrt statuta, na statutu pa so slonela romanja francoskih diplomatov po Ameriki in Aziji, namenjena pridobivanju za new-yorško debato. Zdaj je seveda ves trud padel v vodo. Sicer pa ne bi bili točni, ko bi naše razmišljanje o stališču francoskih strank omejili na odnos do Alžirije. Ko bi bil Bourgis Mau-nouri srečno prebrodil alžirsko debato, bi. ga po dnevnem redu čakal, nove čeri, nemara še nevarnejše od prvih: razprava o gospodarskih ukrepih ministra Gaillarda, ki je poskušal uskladiti huda bremena alžirske vojne z možnostmi francoskega gospodarstva. Razburjenje proti tem ukrepom je bilo na desnici še hujše kot zaradi alžirskega statuta. Tisti, ki bi radi na vsak način obdržali Alžirijo, se branijo plačati potrebno ceno iz lastnega žepa. Toda kako naj francoska buržoazija »reči* Alžir in pri tem nič ne žrtvuje, je uganka, ki sodi v isto vrsto, kot kvadratura kroga. Tu se je alžirski vozel pravzaprav najhuje razpletel in ne Bourges Maunouri ne mladi, energični Gail-lard ga nista mogla presekati. Težko, da bi ga katera koli druga vlada. Zaradi tega je obzorje v Franciji kaj megleno. Dežela je zabredla v tako globoka protislovja, da je — mimo krpaškega zavlačevanja, ki se bo najbrž še nadaljevalo — možna samo radikalna rešitev, takšna, ki jo je za Indokino imel pogum izvesti Mendes France. Če smo realisti, je »rešitev« še ena — postopno zahajanje na desno. To je logična posledica vsake nazadnjaške politike v našem času, pa naj jo vodi kdor koli, tudi socialist. Toda umik na desno, ki je v bistvu beg pred stvarnostjo, lahko prinese Franciji samo zunanjo izolacijo in še hujšo notranjo razrvanost. Naslova •velesile« — s katerim je za povprečnega Francoza nekako neločljivo povezana »navzočost v Afriki* — s tem ni mogoče ohraniti. Sicer pa se stvari Že zdaj kaj sumljivo obračajo. Za Alžirom se pojavlja »črna« Afrika in čedalje bolj organizirano terja večje pravice. Ni izključeno, da bo to kmalu postalo tretje dejanje tragedije francoskega imperija. V Saharo je ■ Bourges Maunourgjeva vlada tik pred padcem pripustila tudi zasebne družbe. Če držijo napovedi o milijonih in milijardah ton nafte pod saharskim peskom, lahko v kratkem pričakujemo pod plaščem francoskih zasebnih družb krepak vdor ameriškeoa ka \ tala, ki se že močno trudi za uveljavljenje v TunizHi in Maroku. Toda pred tem dvojnim pritiskom vre bujenja kolonialnih narodov in prodiranja finančno močne'še konkurence si Francija zapira oči in se vara s sanjam.’ o stari slapi. R. Cilenšek Znanstvena postaja na luni ? Odkar so izstrelili prvi veliki balistični projektil, je slišati v Sovjetski zvezi čedalje več glasov o izpopolnitvi raketne tehnike. Pred kratkim je dr. I. S. Hlebcovič poslal časopisu Lite-raturnaja gazeta pismo, kjer je razložil načrt o tem, kako bi ustanovili na Luni znanstveno opazovalno postajo. Na Luno, Venero in Mars naj bi poslali rakete, ki bi jim vdelali televizijske snemalne kamere. Po mnenju tega znanstvenika bo raketna znanost tako hitro napredovala, da bo mogoče izvesti ta načrt že med 1960 in 1965. Za Mars in Venero je rok dve leti daljši. Sovjetski znanstvenik meni, da bi bilo tako mogoče dobiti podatke o temni strani Lune. hkrati pa bi to olajšalo graditev »znanstvene opazovalne postaje«, ki naj bi postala prvo mostišče za bodočo kolonizacijo nebesnih teles. Koliko stane... V zadnji številki smo pisali o tem, koliko stanejo posamezni primerki modernih orožij. Medtem pa je funkcionar ameriškega obrambnega ministrstva Mac Neli povedal še nekaj zanimivosti o tem predmetu. Takole: Za atomsko bombo menijo, da je stala kaki dve milijardi dolarjev. V razvoj balističnih izstrelkov bo treba investirati še »mnogo milijard dolarjev«, dokler jih bodo lahko uporabljale redne čete. Stroški za razvoj teh orožij bodo predvidoma znašali približno dvakrat toliko, kot so porabili za izdelavo prve atomske bombe. Med drugo svetovno vojno je stala podmornica 4,7 milijonov dolarjev, v času korejske vojne 22 milcjomov dolarjev, zdaj pa že 44 milijonov. Baterija protiletalskih krmanjenih izstrelkov »Nike Ajax« stane trikrat več kot baterija topov 90 mm. Novi krmarjenj izstrelek »Nike Hercules« z atomskim razstrelivom pa stane štirikrat več kot »Nike Ajax«. Diviiziija težkih bombnikov B-36, ki šteje 30 letal, stane 132 miliijonov dolarjev. Nwa bomb-nliška divizija letal B-33 na reakcijski pogon, ki bo štela 45 letal in 30 zračnih, tankerjev za preiskrbovanije med poletom, pa bo stala štirikrat več. K tem številkam menda res ni potreben noben komentar. Med oljkami In trtami smo prispeli v Bari, mesto sredi agrarno bogate okolice na peti italijanskega škornja. V svoji najnovšjši knjigi »Cez mesec dni, čez leto dni« je mlada francoska pisateljica Fran-goise Sagan zapisala, da »ni nič tako zelo podobno določenemu italijanskemu mestu kakor neko drugo italijansko mesto«. (Italijanski kritiki so Saganovi seveda hudo zamerili ta dokaj drzni stavek, a vendar njihove knjigarne prav dobro prodajajo prevod romana.) Za Bari besede Frangoise Sagan skoraj veljajo; v njem je nekaj malega rimske zgodovine, svoj delež ima renesans^, ob starem delu mesta z ozkimi in zamazanimi labirintskimi ulicami pa je zrasel moderni del, ki se je v Bariju zelo hitro razvil, saj se je mesto v zadnjih 90 letih povečalo s 34.000 na 276.000 prebivalcev. Se najbolj pa bo držala oznaka, da so v velesejemskih dneh vsa mesta enaka. Bari jih doživlja prav zdaj. Ves je bil okrašen, gostoljubno vabljiv in obvezno dražji kot sicer, trgovine so si privoščile najbolj privlačne izložbe, promet je bil pomnožen in priliv turistov povečan, hoteli zasedeni in marsikatera družina se je stisnila, da bi oddala sobo. Kakor marsikje se tudi v Italiji sprašujejo, ali je smotrno prirejati tako množico velesejmov; vendar se Bari ponaša, da je njegov takoj za milanskim velesejmom. Imenuje se »Levant-ski«, pritegnil pa naj bi predvsem pozornost vzhodne in južne Evrope ter Azije in Afrike. Na površini 27.000 m' je letos zbral več kot 5.000 razstavljal-cev iz Italije in šestindvajsetih tujih držav. Na njem je bilo dovolj paše za skromno ali razvajeno oko poldrugega milijona obiskovalcev, dovolj možnosti za želje in potrebe kupcev. Velika Britanija je prikazala svoja atomska prizadevanja, ZDA predelavo italijanskega sadja v ameriške konzerve, države Bližnjega in Srednjega vzhoda pa pravi — včasih že kar neokusen — orientalski bazar. Jugoslavija je bila pretirano skromna, skoraj ubožna z nekaj škatlami sardin, gumijastimi igračami in fotografijami turističnih motivov. Iz nerazumljivih razlogov se naša podjetja (ali trgovinska zbornica) niso odzvala zelo ugodnemu poziVu upršve sejma, ki 'je prevzela večino stroškov za našo udeležbo. Mnogo trgovcev je zmajevalo z glavami ob naši letošnji revščini in se spominjalo, kako je nekdaj cvetela trgovina med obema deželama ob njzkih prevoznih stroških čez Jadran. Kdove kako neprijetno je bilo skupini dvajsetih direktorjev jugoslovanskih podjetij, ki so prišli na »poučno« ekskurzijo v Bari. Nekateri se tolažijo, da bo imela Jugoslavija prihodnje leto nov, lastni paviljon. Iz ene skrajnosti V drugo? Kdor si je ogledal velesejem in so mu čas ter sredstva dopuščala, se je lahko podal v zanimivo okolico Barija; manjša jadranska letovišča, mestece z Admiral In konservirano meso Visoki vojaški poveljniki se vči-sih vdajajo sanjavim razmišljanjem. To se je pred nekaj dnevi zgodilo tudi Charlesu Brosvnu, poveljniku ameriškeea fi. ladjevja, ki križari po Sredozemskem morju. Oh glasovih, da je tu v zadnjem času opaziti tudi več sovjetskih ladij, je admiral menil, da mora komentirati ta pojav. Pa ga je: »Ko bi bil jaz namesto Rusov, bi se umaknil iz tega pekla, če bi se recjmo začela vojna. S tem, kar imam, bi lahko naredil iz njih konservirano meso. Sredozemsko morie zanje kratko malo ne bi bilo varno, niti pametno zaklonišče.« V prihodnjem mesecu se bo Brosvnovlm enotam pridružila še ena velikanska letalonosilka. To Je sestra znanega velikana »For-restala«. Jasno je, da ta okrepitev vliva admiralu nadvse upravičen občutek moči. Morda tudi nekoliko pretiran — če sodimo po tej zadnji državniški modrosti. zgodovinskimi znamenitostmi ali pa podzemeljsko jamo v Castel-lani, »novo , italijansko Postojno«, kakor jo imenujejo turistični prospekti. 40 km oddaljena od Barija in leta 1938 odkrita jama se ponaša z nekaj res lepimi primerki stalaktitov, a je dokaj manj sijajna in tudi manjša od postojnske. A neki poljski speleolog je menda pred kratkim izjavil, da je najlepša podzemska jama na svetu ... Bučne velesejemske dni pa je zasenčil žalosten dogodek iz okolice Barija. Krvavi spopadi med policijo in kmeti, ki so protestirali proti nizkim odkupnim cenam grozdja, so zahtevali tri »gjjSgHg smrtne žrtve in nekaj ranjenih. Da bfpred tujci skrili sramoto, so lokalni časniki »vinogradniško krizo«, kakor so milo označili dogodke v okolici Barija, potisnili nekoliko v stran, a o njih je spregovorila vsa javnost in tudi rimski parlament doživlja zaradi njih hude ure. Neurejenim agrarnim vprašanjem je dala »vinogradniška kriza« še poseben sramoten pečat. »Ko vaša vina prejemajo zlate medalje na vinskem sejmu v. Ljubljani,« mi je v razgovoru omenil znanec iz Barija, »teče pri nas puntarska kri vinogradnikov v bran njihovih pravic.« Luka Smuc ■pMarogrgfril Sir Leslie Munro Novozelandski veleposlanik v Washingtonu in stalni delegat pri OZN Sir Leslie Munro, ki je bil na dvajsetem zasedanju Generalne skupščine skoraj soglasno izvoljen za predsednika letošnjega zasedanja, je v krogih Združenih narodov že zelo znana osebnost, čeprav njegova diplomatska kariera ni preveč dolga. Preden je stopil v diplomacijo je bil sir Leslie Munro najpreje odvetnik, univerzitetni profesor na pravni far kulteti v Aucklandu in nato še novinar. Rojen je bil leta 1901 v Aucklandu, glavnem mestu Nove Zelandije. Tam je končal tudi srednjo in visoko šolo. Leta 1938 je postal univerzitetni profesor ter dekan pravne fakultete. Razen s poklicnimi uspehi se je že'pred drugo svetovno vojno proslavil tu&i z radijskimi komentarji o mednarodnih problemih. Kariero radijskega komentatorja je nato nadaljeval tudi med drugo svetovno vojno. Postal je glavni urednik novozelandskega dnevnika »The New Zealand Herald«. Za veleposlanika svoje države v Washington in stalnega delegata pri OZN je bil imenovan pred petimi leti. Tedaj se je začela njegova diplomatska dejavnost, ki je bila zlasti v OZN zelo plodna. V teh petih letih je bil sir Leslie Munro že predsednik Skrbniškega sveta in kar trikrat predsednik Varnostnega sveta. V tem času si je pridobil precejšen ugled zaradi uspešnega sodelovanja pri raznih pogajanjih, predvsem pa zaradi svojega dobrega »političnega nosu«. Izkazal se je pri uvajanju novih metod dela v OZN, zlasti pri pospeševanju in poenostavljanju proceduralnega sistema. Ko je bil leta 1954 predsednik Varnostnega sveta, je vztrajal pri tem, da je treba ob koncu vsake razprave, kjer so razlike med stališči posameznih delegacij zelo velike, ta stališča reka-pitulirati, da bi bilo mnenje Sveta o posameznih vprašanjih čim bolj razvidno. S tem se je hotel izogniti glasovanjem o različnih resolucijah in morebitnim vetom. Zdi se, da so ga prav zaradi teh lastnosti- izbrali za predsednika letošnjega zasedanja, ki bo potreboval mnogo spretnosti, da bi se zbližala stališča nasprotujočih si strani. SEX—APPEAL, V OZN Američani so uvrstili v svojo delegacijo na zasedanju Generalne skupščine OZN tudi znani filmski igralki Cymo Soy in Irena Dunne. Ni pa se še pokazalo, ali so Duliesovi govori v družbi slednjih kaj bolj učinkoviti kot prej... In še en vohun Češkoslovaške oblasti so te tlni na široko porfčale, aa so po aretaciji Jos*epba;T.ri(*se4ia, »vodilnega ameriškega afetnia / na Ceškein« aretirali mnogo ljudi po vsej državi. Trdijo namreč, da je Wie-sen igral odločilno vlogo pri organiziranju subverzivnih skupin na Slovaškem. Možakarja so prijeli, ko je potoval skozi Slovaško, da bt na Madžarskem spet povezal in usmeril delovanje zahodne vohunske mreže. Baje je bil eden glavnih organizatorjev v pripravah za lanski oktobrski revolt na Madžarskem. Abel, Bromberg, \Viesen ... Morda to ni povsem slučajno. Morda je tudi v kakšni zvezi z zaostritvijo med stališči obeh taborov ... Plshanov rehabilitiran Sovjeitska vlada je nepričakovano pozvala hčeri nekdanjega ruskega revolucionarja in marksističnega teoretika pozneje' pa menijševika G. V. Plehamova, naj obiščeta Sovjetsko zvezo. Kčeri živita zdaj v Parizu. Nenavaden poziv pa'mnogi povezujejo s procesom, ki se že delu časa razvilja v Sovjetski zvezi in ki .rehabilitira mnoge nekdanje revolucionarje, katerih poznejša stališča so zavdila njii-hova imena v plašč pozabe. G. V. Plehanov je bil ena najvplivnejših osebnosti v II. internacionali in eden prvih ruskih marksistov. Lenin se je sam imel za njtgovega učenoa. Pozneje pa, na drugem kongresu ruske socialno demokratske stranke, se je Pieha.nov pridružil Leninu nasprioitni memjševi-ški frakciji. Med revolucijo in po njej je bil nasprotnik sovjetskega režima. Umrl je 1918. leita, venda.r je Lenin spričo njegovih teoretičnih del še 1921. jeta trdil, da je »nemogoče postalti dober komunist, ne da bi proučil misij Plehainova«. V stalinskem obdobju niso upoštevali teh Leninovih besed. Šele po 20. kongresu KP SZ je bila objavljena knjiga filozofa Fomina o delu Plehanova. Zdaj pa j© partijski časopis »Komunist« napovedal, da bodo iizdalii tudi zbrana dela tega teoretika. Szabo se je vrnil Na Madžarsko se je vrnil eden izmed voditeljev nekdanje Stranke malih posestnikov Miklos Szabo. ' Ta vrnitev je nemilo presenetila nekatere politikante, ki so opirali svoje »načrte« na pomoč nekdanjih madžarskih »voditeljev«, Szabo je namreč igral veliko vlogo pri delu posebne komisije OZN, ki je pripravljala poročilo za minulo Izredno zasedanje Generalne skupščine o Madžarski. Z njim so odšli tudi trije prijatelji, prav tako madžarski emigranti. Menijo, da je Szabo odnesel s seboj na Madžarsko kopije nekaterih »zaupnih« listin. Predvsem gre tu za seznam Madžarov, ki so dajali podatke o lanskem revoltu v Budimpešti. Odhod Szaboja Je povzročil pravi preplah med »višjo plastjo« madžarske emigracije. Njeni računi najbrž niso čisto — čisti. Zakaj sicer preplah? Vohunsko povračilo V zameno za veliiko vohunsko afero, ki so jo pred dnevi uprizorili Američan,: z dozdevnim polkovnikom MDV Abelom, so zdaj na ozemlju Sovjetske zveze aretirali ameriškega vohuna Bromberga. Komite za državno varnost ZSSR je sporočil, da je Bromberg skušal sestaviti vohunsko mrežo v Litvi. 2e lani so sovjetski varnostni organi odkrili agenta ameriške obveščevalne službe Zarina, ki je med zaslišanjem izjavil, da je nameravala ameriška obveščevalna služba poslati v Sovjetsko zvezo člana svojega štaba »Andylja«, ki naj bi se sestal z Zarinem in organiziral subverzivno dejavnost v baltiških republikah. Komite je ugotovil, da se je ped psevdonimom »Andy« skrival voj ni zločinec Bromberg, ki je med nacistično okupacijo delal za fašistično .policijo v Rigi in sodeloval pri streljanju sovjetskih državljanov. Bromberg se je povezal z ameriško obveščevalno službo 1948. leta na Švedskem. Potem je delal v Zahodni Nemčija in v Washiingto-nu do odhoda v Sovjetsko zvezo. Pri Brombergu so našli vohunsko opremo, orožje in denar, i Brombergov sodelavec Z,arin, ki je doma iz mesta Priekula v litvanski republiki, je med preteklo voljno pobegnil na ozemlje Zahodne Nemčije, potem pa je v ZDA končal poseben tečaj za vohunstvo. Zarin je izjavil, da je abstolviral tudi poseben tečaj za podtalno dejavnost v ZSSR, ki ga je vodil ameriški polkovnik Call. 1 STAREC IN MORJE Mož. ki se postavlja na glavo, Ben Gurton. Pri 73 letih lavala lih težav. Seveda pa bt ob takš dobnež lahko prjfel razmišljati Je predsednik Izraelske vlade stari gospod yoyi vaje brez večnih slikah z morske obale kak hu-o »napačni sliki sveta«. »Vsakomur je jasno, da bi v prihodnji vojni prišle v poštev atomske bombe. Dokaz za to je Japonska, proti kateri sta Anglija in Amerika uporabili to orožje, čeprav je bila že na tleh.« To je bilo grenko spoznanje Roberta Oppenheimerja spričo uničenja Hirošime m Nagasakija. Ko je po eksploziji prve sovjetske atomske bombe avgusta 1949. močna skupina v ameriški vladi zahtevala graditev vodikove bombe, katere učinek je preračunano tisočkrat močnejši, je Oppenheimerja popadel strah, da bodo ZDA uporabile tudi to orožje kot sredstvo v svoji politiki. S tem njegovim mnenjem se je povsem strinjal tudi Kennan, bivši ameriški poslanik v Moskvi. Oba sta bila prepričana, da vodikove bombe nihče ne sme uporabiti, ker bi to pomenilo konec človeške civilizacije. Zagovarjala sta stališče, da bi morale ZDA poravnati spore s Sovjetsko zvezo na drug način, no da bi pri tem tvegale atomsko katastrofo. Za to pa ni bilo v ameriški zunanji politiki leta 1949 nobene otipljive osnove, sta menila Oppenheimer in Kennan. Bala sta se, kakor je rekol Kennan, da bi mogle »ZDA videti svojo varnost le v matematiki sredstev za množično razdejanje, pri tem pa bi pozabile, da je naša varnost (t. j. Združenih držav) odvisna od pravilnega obravnavanja svetovnopolitičnih problemov«. Jeseni 1949 sta se Kennan in Oppenheimer v Princetonu posvetovala o vprašanjih, ki so nastala spričo zahteve po graditvi vodikove bombe. Njune ugotovitve niso znane dobesedno, mogoče pa jih je razbrati iz njunega kasnejšega ravnanja. S Kennanovimi argumenti je začel Oppenheimer agitirati proti vodikovi bombi. Sredi oktobra 1949 je pisal Conantu, razen njega najpomembnejšemu članu posvetovalnega odbora za atomsko energijo. To pismo ponazarja Oppenheimerjevo mnenje znatno bolje kot vse druge izjave, ki so bile včasih dvoumno izrečene in komentirane v ameriški javnosti. Oppenheimerjevo pismo Jamesu Conantu se v izvlečkih glasi takole: »Dragi stric Jim! Splošno mnenje o vodikovi bombi se je spremenilo. Teller se je ves vnel za to reč. Ernest Lavvren-ce — tudi on je zagovarjal graditev vodikove bombe — je govoril s kalifornijskim senatorjem Knovvlandom in z nekater rimi osebnostmi iz generalnega štaba. Ko je eksplodirala ruska atomska bomba, e je kongresni odbor za atomsko energijo odločil: Imeti moramo super bombo, in sicer čimprej! Vse kaže, da so ljudje iz generalnega štaba sklenili dati tej »super« vsestransko prednost... Mene niso vznemirili tehnični problemi v zvezi z vodikovo bombo, marveč spoznanje, da je ta reč osvojila domišljijo članov Kongresa in vojaških strokovnjakov, ki vidijo v njej odgovor na vprašanja v zvezi s sovjetskim znanstvenim napredkom. Nesmiselno bi bilo nasprotovati znanstvenemu prizadevanju v to smer, toda če izberemo to pot, ker menimo, da nas pelje k večji varnosti naše dc/ele in k zagotovitvi miru, se mi zdi, da sami kličemo nevarnost... Ta vprašanja bomo načeli na zasedanju, zato je treba natanko premisliti, kaj bomo povedali predsedniku in česa ne. Mnogo mirnejši bi bil, če bi se prepričal, da si tj razmislil o vsem tem .. .« Ob tem postane razumljivo, kRj sta pravzaprav nameravala Oppenheimer in Kennan. Začasno in pogojno sta hotela svoji vladi odtegniti vodikovo bombo, in šicer za toliko časa, da bi se P e 11141 11 Amerika odpovedala smrtno nevarnim utvaram o varnosti, ki bi temeljila na atomski premoči, m da bi pravilno dojela dogodke atomskega časa. Američani bi morali spoznati, da svetovne tekme med ZDA in Sovjetsko zvezo ni več mogoče odločiti * vojaško zmago ali porazom... To pa se je zdelo Oppenheimerju in Kennanu mogoče le v primeru, če bi njunim rojakom ostala začasno zaprta pot do nove pošasti v podobi vodikove bombe. Sele ko bi imela popolno jamstvo, da bi hotele imeti Združene države tisto »super« samo zato, da bi Rusom preprečile uporabo vodikove bombe, bi jo P° njunem mnenju končno le smele dobiti... Pred preiskovalnim odborom, ki je hotel razložiti Oppen" heimerjev odpor proti vodikovi bombi z njegovimi komunistič" nimi zvezami, je povedal Kennan 20. aprila 1954, da je tudi on takrat nasprotoval izdelavi super bombe in da je tudi sam pomagal oblikovati Oppenheimerjevo stališče. Nato ga je Robb vprašal v križnem zaslišanju, kaj bi se zgodilo, če bi imeli Rus vodikovo bombo pred Američani. Robb: »Vzemimo, da bi Rusi Imeli vodikovo bombo, mi P® ne. V kakšnem položaju bi bili mi v takem primeru?« Kennan: »To je zelo pomembno vprašanje, o katerem s prijatelji že večkrat razpravljali tu v Washingtonu. Ne ver^fT mera, da hi se v takem primeru naš položaj močno razlikoval od tega, ki smo zdaj v njem . .. Konec koncev smo imeli že kar dovolj navadnih atomskih bomb. Mislim, dn bi šel svet podobno pot, kot jo je hodil zdaj, ko imamo bombo. Ko tako pravim* mislim na to, da atomske bombe navsezadnje niso edino sredstvo za množično uničevanje, saj poznamo celo vrsto bioloških i*1 kemičnih sredstev, in če bi Rusi nameravali razdajati nas*? deželo zaradi razdejanja, potem bi lahko to storili tudi že pre) in z drugimi sredstvi, ne le z atomsko bombo.« Med nadaljnjim zaslišanjem je povedal Kennan, da Rusi P njegovem mnenju ne mislijo na to, da bi v atomski vojni da na kocko svojo industrijo, »ves svoj ponos«. Izjavo je zaključi z ugotovitvijo, da ima »atomsko orožje v ruski miselnosti dokaj manjšo vlogo kot v naši«. — Kennanove izpovedi so jasno P°^f^ dale, kako sta mislila on in Oppenheimer, ko sta se leta 19 znašla pred vprašanjem, ali naj Združene države Amerik gradijo vodikovo bombo ali ne. Jeseni 1949 so bili na*°T. Kennana, takrat nedvomno najboljšega ameriškega poznavale Rusije, povsem nasprotni strahotnim prividom zagovornik o super bombe, kakršna sta bila Strauss in McMahon, ki sta naP° vedovala, da bodo Rusi »v nekaj minutah spremenili v prah pepel petdeset milijonov Američanov«, brž ko bodo imeli dovo atomskih ali pa celo vodikovo bombo. . Jeseni 1949 je skušal Oppenheimer svoje kolege v posve valnem odboru za atomsko .energijo pridobiti za stališče P*"® vodikovi bombi. Na odločilno sejo konec oktobra je povabil ^ strokovnjaka, da bi povedala svoje mnenje. Eden je bil Geort Kennan, drugi pa predstojnik združenih generalnih štabov O Nelson Bradley. : "ju ATLASOM P T S/R vida hreščakova (dopisnik »Slovenskega poročevalca« v Parizu) MED BOJI SO TUDI PREMORI; IX NEMALOKRAT SI JIH ALŽIRSKI BORCI IZPOLNIJO Z NARODNIMI PLESI. PO BOJU PODPIRAJO RANJENEGA TOVARIŠA, KI ODHAJA S POLOŽAJA. bi si podpisal smrtno obsodbo. Ni ga namreč politika, ki bi užival tak ugled, da bi si smel privoščiti kaj takega — razen morda De Gaulle — pa tudi zanj bi položaj še moral zoreti. Zato tudi tisti politični voditelji, ki so obdarjeni z večjo širino in jasnovidnostjo in ki si upajo vsaj samim sebi priznati to neizogibnost, javno tega ne povedo. Nikdar se ne podajo do zadnjega zaključka tega spoznanja — do priznanja popolne neodvisnosti Alžiru. Ze znano in tolikokrat ponavljano uradno stališče francoskih političnih krogov je to, da je Alžir sestavni del Francije, eden od njenih departmanov. Zato je vključen tudi v Severnoatlantski pakt. Na XI. zasedanju Generalne skupščine OZN je Pineau v političnem odboru citiral kot posebno prepričljiv dokaz mnenje bivšega brazilskega ministra za zunanje zadeve Eaula Fernandesa, ki je baje avtoriteta v mednarodnem pravu: »Alžir tvori skupino francoskih departmanov, je sestavni del istega ozemlja, njegovo prebivalstvo ima iste pravice in iste dolžnosti.' Mohamedanci lahko v vprašanju privatnega prava obdrže osebni status na osnovi Svojih verskih zakonov, kar prav nič ne vpliva na njihove državljanske pravice. Pod takimi pogoji je posredovanje OZN nedvomno nezakonito.« Nesmiselno je spuščati se v te skoraj Smešne — če ne bi bile tragične — trditve o enakih pravicah in dolžnostih. Vsi ti citati so le mrtva črka, ki jim celo dejanja same francoske vlade jemljejo vsako veljavo. Ce bi vse strašno poenostavili in hote pozabili na vse ostale zapletenosti, bi se morali vprašati: čemu potem vse te razprave o alžirskem statutu, alžirski vladi in njenih pooblastilih? Mar je naravno, da odobriš posebno vlado Samo enemu od vseh departmanov? Cemu ’ potem tega ne bi dopustili tudi kakemu drugemu departmanu? Alzaciji recimo! Tako »modrovanje« bi neresno poenostavljalo stvari in dogodke in bi nas privedlo do nesmislov. Vendar pa to ni bil namen tega članka. Niti ni bil namen polemiziranje o naprednosti in smotrnosti francoske politike. Ni mo- leti, odkar na tem ozemlju ne poznajo več popolnega miru. 9 1830. leta so Francozi zasedli te kraje. 9 Tedaj so se pričeli upori, sporadični, ne-9 povezani, navadno zadušeni v krvi. V 9 prvih sedemindvajsetih letih okupacije so 9 pobili dva milijona ljudi, opustpšili cela ® naselja, iztrebili cela plemena, razlastili 9 tisoče in tisoče, da bi jih »kaznovali« za-® radi upora. To so podatki, ki jih navajajo 9 dokumenti alžirske narodne osvobodilne 9 fronte in alžirskega ljudskega gibanja. 9 Zmaga okupatorjev ni bila nikdar po- viševati z nekakšnimi zgodnjekolonialistič-nimi izpadi. Od leta 1954 dalje pa so francoski časopisi vedno polni številk o ubitih, ra~ njenih in ujetih upornikih, o ofenzivah, ki se vrste druga za drugo, Mašuj evih razči-ščevalnih akcijah ... Sicer zveni banalno izrek, da vsako nasilje rodi odpor; a čim hujše je zatiranje, tem večji je odpor. Je pa ta izrek pravilo, čigar resničnosti ni mogoče oporekati. Dolgotrajni boji alžirskega ljudstva so samo utrdili njegovo odločitev, da s.i bo končno izbojevalo to tako drago neodvisnost; prekalili so ljudi, ki se za to svobodo bore, in jih preobrazili v spretne vojaške poveljnike. Le malo je podatkov o tej narodnoosvobodilni armadi, ki prodro v svet; le malokomu se posreči vtihotapiti na ozemlje, kjer voljuje tisku precejšnjo mero svobode (celo kadar jo ta izkorišča na njen račun), pa postane takoj, ko gre za Alžir, brezmejno občutljiva.' Dan za dnem pleni časopise, ki prekoračijo mejo »dovoljenega liberalizma«. Sodni procesi proti onim, ki se pregreše, niso več redka izjema. Reportaža »Poročnik v Alžiru«, ki jo je objavil urednik glasila radikalov J. J. Servant-Schreiber, zgovorno priča o ukrepih, ki se jih poslužuje. Kakorkoli so že skopi ti podatki, naj uradni krogi še toliko govore o neorganiziranih roparskih bandah — svet temu zddj več ne verjame. Alžirska narodnoosvobodilna fronta ima danes svojo vojaško silo: svojo regularno vojsko, partizanske odrede in posebne skupine. Alžirsko ozemlje je razdeljeno v šest oblasti, vilajev, ti pa na cone, pokrajine in sektorje. Poveljnik oblasti ima čin polkovnika, kar je obenem tudi najvišji čin v vojski. Pri izvrševanju dolžnosti mu pomagajo svetovalci za KONEC! SE EN FRANCOSKI JEEp JE KONČAL V PLAMENIH. KI SE DVIGAJO IZ NJEGOVEGA RAZBITEGA TREBUHA. (gl polna. O tem pričajo letnice 1871, 1881, 9 1886, 1902, 1914—1918, ki jih niso pozabili 9 ne Francozi ne Alžirci. Samo po uporu 0 leta 1871 je bilo za kazen odvzeto 2 in pol 9 milijona hektarov zemlje. Do sedaj so 0 najmanj štirje milijoni ljudi izgubili svoja se razvijajo krvave borbe, in priti v stik z alžirsko vojsko. Neverjetno vplivna bi morala biti priporočila, da bi Lacostovi uradi izdali propustnico kakemu novinarju; a še tedaj bi morali že vnaprej vedeti, kako bo ta novinar pisal. Francoska vlada, ki sicer do- našega stoletja © General je pojasnil znanstvenikom, da je »uporaba atomske bombe edini izhod, če bi nas kdo napadel kjerkoli na zemeljski krogli«. David Lilienthal, predsednik komisije za atomsko energijo, je kasneje dejal: »Ko sem to slišal, sem se zavedel ob grenkem spoznanju, da smo se po vsem videzu zanesli na kopico atomskih bomb, klasične vojaške enote pa smo zanemarili. To je bilo zares vznemirljivo spričo dejstva, da bi marsikje lahko izbruhnile'sovražnosti, kakor se je kasneje zgodilo.na Koreji, mi Pa bi bili v takem primeru navezani le na atomsko bombo...« Vse to je učinkovalo na znanstvenike prav tako, kakor je bil želel Oppenheimer. Odbor je zavrnil »bliskoviti program« za graditev vodikove bombe, ki ga je bil predlagal atomski komisar Lewis Strauss, komisija za atomsko energijo pa se je s tremi glasovi proti dvema izrekla za sklep odbora. Zagovorniki vodikove bombe pa se niso podali. Strauss je žel takoj k obrambnemu ministru Johnsonu.' »Gospod minister, sli ni ameriška tradicija, da se nikoli ne zadovoljimo s slabšim orožjem, kot ga ima sovražnik?« Johnson je seveda pritrdilno odgovoril na to vprašanje, Strauss pa je vzkliknil: »Komisija za atomsko energijo se je s svojo odločitvijo izrekla proti tej tradiciji!« Johnson se je dal sorazmerno zlahka pregovoriti, zakaj Strauss je pripovedoval tako, kakor da je vodikova bomba »patentirano čudo, ker bo varčnega ministra rešilo vseh rev in težav«, ki so se mu naprtile na glavo spričo prve sovjetske atomske eksplozije. Sklical je vojaške strokovnjake in jim drzno sporočil, da ima sredstvo, ki -bo majavo strategijo Združenih držav spet postavilo na trdne temelje. Eden izmed visokih častnikov je podvomil, da je vodikova bomba v resnici praktično Uporabna. »Letalstvo že ima bombo, ki je dovolj močna, da *t>riše Moskvd z zemljevida,« je rekel. »Cemu bi torej še zabavljali denar?« Novinarja revije »Time« sta zapisala v svoji knjigi »Vodikova bomba«, da je generalmajor Burns potem odgovoril: *Osnovno pravilo obrambe je: uporabi vselej najmočnejše orožje, ki ga premoreš«. Burns in minister Johnson nista bila zadnja, k* sta z nesmiselno sproščenostjo prenesla na vodikovo pošast v vojaški akademiji obravnavano in sprejeto pravilo, ki je dobilo VeUavo, ko je Hanibal uporabil slone za prehod čez Alpe. Johnsonov atomski svetovalec Le Baron je pripravil poroko, ki naj bi odstranilo še zadnje pomisleke Pentagona glede uPo.rabnosti vodikove bombe. Le Baron je sicer zapisal, da bo v Rusiji nemara težko najti dovolj velike strateške cilje, za katere bi se izplačalo uporabiti vodikovo bombo, zato pa je bnačil to orožje kot »taktično« sredstvo, ki bi ga lahko uporabili na bojnem polju. Z eno samo vodikovo bombo — je zapisal Le Baron — bi lahko uničili ves sovražni dovoz z zaledjem in •hostlSči vred. Obrambni minister Johnson je skušal pri predsedniku prosti z mislijo na vodikovo bombo, atomski senator McMahon P« je Trumanu opisal strahoto, ki bi grozila Združenim državam, če bi jih Rusija prehitela v tekmi za najmočnejše orožje. Predsednik Truman takrat še ni zavzel stališča do boja, ki se je bil v vseh odborih s pridevnikom »atomski«. Konec januarja 1950 je priznal atomski raziskovalec Klaus Fuchs, po rodu Nemec iz Hessena in vodja oddelka za teoretično fiziko v britanskem atomsKem središču Harwell, da je v letih 1942—1949 izdajal Rusom atomske skrivnosti. Od leta 1944 do 1946 je Fuchs delal v ameriških atomskih laboratorijih Los Alamos. Spoznal se je na tehnične podrobnosti ustroja atomske bombe, leta 1946 pa je aktivno sodeloval tudi na Tellerjevem seminarju o vodikovi bombi. Fuchs je tako ravnal iz motiva, ki še vedno ni popolnoma jasen. Spoznanje, da je vohun dolga leta sodeloval pri najbolj tajnih in najpomembnejših ameriških načrtih, je bilo usodnega pomena za odločitev o graditvi vodikove bombe. Sestal se je odbor treh — bili so obrambni minister Johnson, zunanji minister Acheson in atomski šef Lilienthal — in prevzel »nadaljnji študij«, kakor je bil naročil predsednik Truman. Acheson se je čutil prisiljenega, vsaj začasno, preklicati pogoje, ki jih je bil postavil njegov svetovalec Kennan. Skupaj z Johnsonom sta predlagala takojšnji začetek »bliskovitega programa«, le David Lilienthal se je branil, dokler se je dalo. »Imam tesnoben občutek, da je to narobe,« je rekel in pustil predsedniški položaj. Zadnjega januarja 1951) je ukazal Truman, naj »nadalje razvijajo atomsko orožje, vključno tako imenovano vodikovo ali super bombo«. Na svoj rojstni dan je slavil Strauss zmago svoje »vodikove zamisli«. Povabljen je bil tudi Oppenheimer, pa se je zahvalil z izrekom Woodrowa Wilsona: »Bitka ni nikoli niti dobljena ne izgubljena.« Pet mesecev po tej Trumanovi odločitvi je izbruhnila korejska vojna, Združene države pa niso bile pripravljene nanjo. Dokler so napadali Severni Korejci, je bilo Američanom jasno, da ta napad ne upravičuje uporabe atomske bombe. Storiti so morali prav tisto, kar so bili upali prihraniti z atomsko oborožitvijo: v naglici so zbrali konvencionalno oborožene enote in poslali fante na fronto. Ko so novembra 1950 prekoračili Kitajci reko Jalu in v hudi zimi podili takrat še preslabo ameriško armado, je prišlo tisto, kar sta napovedovala Oppenheimer in Kennan kot posledico ameriškega »atomskega prepričanja«; general MacArthur, poveljnik daljnovzhodnih enot ZDA,'' je zahteval letalske napade na Kitajsko, v ameriškem Kongresu pa je zadonel klic po atomski bombi. Marca je MacArthur Kitajcem odkrito zagrozil, da bo razširil vojno na njihovo ozemlje, če ne bodo umaknili s Koreje svojih enot. General se ni menil za opozorila, da bo s tem sprožil- veliko vojno. Pripravljen je bil »preračunano tvegati«, kot je sam rekel. Domneval je, da Rusi iz strahu pred ameriško atomsko močjo ne bodo priskočili Kitajcem na pomoč. Ce pa bi se Rusi nameravali spustiti z Američani v veliko vojno — je menil MacArthur — potem bodo tako ali tako udarili, najverjetneje seveda v trenutku, ki bi bil za Združene države še bolj neugoderr. vojaška, politična in obveščevalna vprašanja ter za 'vprašanja zvez. ’ Največja vojaška enota v alžirski vojski je failek >— bataljon, ki šteje do 350 muzedinov (borcev). Failek je razdeljen v čete — katibe po 100 mož, te na vode — jerke (35 mož) in končno na desetine — fože. Redno vojsko dopolnjujejo musebeli, borci partizanskih odredov in posebne formacije: fidei — komandosi smrti, ki izvajajo zlasti akcije po mestih. Oborožitev alžirske vojske sicer zaostaja za francosko, je pa vendarle sodobna. V glavnem je to orožje francoskega izvora, zaplenjeno v bojih. Vsaka enota ima težke strojnice, puškomitraljeze in protitankovske puške. Vsi borci redne vojske so uniformirani, nosijo uniforme francoskih padalcev ali pa platnene kombinezone, zaplenjene iz ameriških presežkov. Znake činov, po vzoru francoskih, nosijo na rokavu, na čepicah pa imajo zvezdo in polmesec. Posebna taborišča na strnjenih osvobojenih ozemljih skrbe za urjenje borcev. Politične plati borbe nikoli ne zapostavljajo. Ob vojaškem poveljniku vodi enoto tudi nekakšen politični komisar istega vojaškega čina. 9 Vzporedno z vojaško akcijo ustvarjajo 9 tudi oblast. Kadar vojska osvobodi kako £ naselje, ustanovi tudi zarodek civilne 9 oblasti, odbor, ki mora sprva skrbeti S predvsem za oskrbovanje vojske z živili in zbiranje denarnih sredstev, hkrati pa 9 Prevzame tudi druge funkcije, predvsem 9 sodne. V primeru nevarnosti preidejo ti 9 odbori v ilegalo, vendar tam še vedno 9 opravljajo svoje naloge. Tako obstaja sko-9 raj na vsem alžirskem ozemlju mreža 9 dvojne oblasti: francoske in tiste, ki jo 9 priznava ljudstvo. Alžirska vojska ima precejšnja denarna sredstva. Častniki prejemajo redne plače. Ljudstvu ničesar ne odvzemajo nasilno, temveč vsakokrat pošteno plačajo. To pa je tudi edino prav. Kolonialni režim je preveč oro- pal kmeta, da bi si podobne reči lahko dovoljevala tudi njegova lastna vojska, ne da bi to rodilo nepopravljive posledice. Alžirski felah si že tako prostovoljno pritrga od ust vse, kar le more. Prav tako niso neznatne vsote, ki prihajajo v Alžir iz Francije. Vsak alžirski delavec,'ki ga je beda pognala v svet (a od sed-« mih Alžircev mora to storiti vsaj eden), meni, da je njegova sveta dolžnost prispevati po svojih močeh za osvoboditev domovine. Pomemben denarni vir so tudi prispevki onih francoskih kolonov, ki jih ni zaslepila ekstremistična zagrizenost in se dobro zavedajo, da tako grade temelje za svojo bodočnost. Tega francoska uprava seveda noče priznati. Zato bajke o milijonih, ki bojda pritekajo iz inozemstva: iz Kaira, Moskve, Wa-shingtona, Rabata in Tunisa; o orožju, ki ga po skritih kanalih dostavlja ves arabski in socialistični svet — na tem seznamu ni manjkalo niti Jugoslavije. Značilna je še neka posebnost. Alžirska vojska nima centralne osebnosti, nima vrhovnega poveljnika. Vodstvo je kolektivno. Gibanje vodi skrivnostni »CIC« do nedavnega odpor petih sedaj pa devetih, o čigar sestavu so le ugibali, dokler ni Ferhat Abas 5. septembra dal v Ženevi tujim novinarjem nekaj podatkov o njem. Koordinacijski izvršni komite je izvršna oblast CNRA — Nacionalnega komiteja alžirske revolucije — vrhovnega organa FLN, razen kongresa, ki pa se sestaja le tedaj, kadar je treba rešiti kakšna važnejša politična vprašanja. Ta komite šteje 54 članov, vojaških in političnih voditeljev, ki predstavljajo vse pokrajine in politične stranke, ki so se združile v FLN. FRANCOSKE VESTI O NOTRANJIH RAZDORIH Ko je CIC prenehal biti skrivnost, je to senzacijo takoj pograbil ves svetovni, zlasti pa seveda francoski reakcionarni tisk. Pričeli so ugiba h o medsebojnih borbah med Kabili in Berberi, med vojaškimi in političnimi predstavniki, o tem, katera struja prevladuje in katera si pridobiva močnejše položaje. Večje število politikov jim je bilo dokaz za zmago »tolerantnejše« struje, ki naj bi bila v nasprotju z nepopustljivo vojaško skupino baje naklonjena popuščanju. Vse te govorice pa seveda niso nič več — govorice. Posledic tega »razdora« namreč ni nikjer čutiti. Nasprotno! Vse akcije in uspehi pričajo o enotnem vodstvu, govore o vse bolj zmagovitih bojih, do katerih je prej prihajalo v teže dostopnih gorah, sedaj pa so se tudi po francoskih uradnih poročilih preselili v doline in v bližino mest — kar vsekakor ne priča o utrujenosti in izčrpanosti alžirske vojske. Pa tudi uradne izjave »popustljivejših« alžirskih politikov niso nič bolj popustljive. Kakor vedno zatrjujejo, da so pripravljeni pogajati se s francosko vlado — a preden bi prišlo do kakih pogajanj, bi morali Francozi načelno priznati Alžiru pravico do samostojnosti. In še to — dovolj jim je pogajanj, ki naj bi metala svetovni javnosti le pesek v oči in služila kot dokaz francoske dobre volje (francoske vlade ne priznajo FLN, vendar se pogajajo z njegovimi predstavniki). Odločno nasprotujejo zahrbtnosti in prevaram, kakor« sta bili zadnji dve: prvič, ko so petim ugrabljenim voditeljem z Ben Bello na čelu zaupno sporočili, da bodo sestanku Tunizijcev, Al-'žircev in Maročanov prisostvovali tudi Francozi. Tako se jim je posrečilo'uspavati njihovo budhost. In drugič, ko so aretirali od-vetnika Sakera, ki je baje z vedpostjo francoskih oblasti nosil Ben Belli v zapor sporočilo o zadnjih »neuradnih« stikih Bourges-Maunouryjeve vlade z zastopniki FLN. * x Takšne in podobne metode nič več ne nžgo. Jasno je, da alžirskega odporniškega gibanja ni več mogoče užngati z gangstrskimi podvigi po vzorcu ameriških kriminalk. Zdaj je to velika, močna in moderno opremljena sila. In pozneje ko bodo to spoznali odgovorni krmarji francoske državne ladje, hujši utegne biti glavobol, ki sledi iztreznjenju. MANUFAKTURNA TRGOVINA NA VELIKO IN MALO A. PERTOV TRST, ULICA GINNTASTICA 22 9 VAM NUDI PO KONKURENČNIH CENAH 9 NAJBOLJŠA BLAGA (STOFE) ZA OBLEKE 9 in plaSCe (crombv), Zamet, platno za rjuhe 9 IN VSE KROJAŠKE POTREBŠČINE 5 PRIDITE — NAJBOLJE BOSTE POSTREŽENI! KAKO JE SESTAVLJENA ALŽIRSKA NARODNOOSVOBODILNA VOJSKA? PII ALŽIR je SPET POSTAL SMRTNA OBSODBA FRANCOSKEMU MINISTRSKEMU PREDSEDNIKU — MRAČNA BILANCA STOLETJA FRANCOSKE OKUPACIJE — POLKOVNIK JE NAJ VIŠJI ČIN V ALŽIRSKI ARMADI — KAKO NASTAJA MED BOJEM NOVA OBLAST Mnogi so že pisali o Alžiru, o njem je bilo rečeno najbrž že vse, kar je bilo sploh mogoče reči. Vse te neskončne razprave pa so v sami Franciji naletele na razmeroma šibak odmev in so zelo malo razgibale javno mnenje. Zanimiva a hkrati žalostna je resnica, da to nazadnjaško stališče francoske javnosti pogosto vpliva na njene politične Predstavnike in zavira pogumnejše korake k rešitvi tega ključnega problema današnje Francije. Odkrito je treba reči, da izguba Alžira ni popularna. Kdor bi prvi tvegal in hotel obrniti francosko politiko v to smer, 1. novembra bo Alžir praznoval tretjo obletnico splošnega upora in uspehov, ki jih je v tem razdobju nedvomno dosegel na vojaškem, pa tudi na političnem področju. Hkrati bo verjetno še trajala diskusija v Generalni skupščini Združenih narodov, kjer bo — naj si Francija želi ali ne, naj to dejstvo prizna ali zanika — nekdanja velesila že tretjič sedla na zatožno klop. goče predvideti, kako dolgo bo še trajala ta tragedija, nihče pa več ne dvomi, kako se bo prej ali slej končala. 1. novembra bo alžirsko ljudstvo praznovalo tretjo obletnico splošnega upora. To pa je le kratka doba v primerjavi z več kot sto 9 posestva in se spremenili v kmečki pro-9 letariat. S sicer precejšnjo dozo cinizma bi lahko kdo ugovarjal, da poznajo takšno zgodovino vse kolonije in da pač tudi francoska okupacija ni uporabljala metod,, ki bi bile blažje in bolj »ljudomile« od angleških, španskih, nizozemskih ali kakih drugih. Lahko bi navedel bursko vojno in še mnogo podobnih dogodkoc, ki bi jih človeštvo rado »zavilo v plašč pozabe«. Toda alžirski dokumenti posegajo tudi v manj oddaljeno preteklost. Pokol 45.000 Alžircev maja 1945 bi le redkokdo mogel opra- / Vsak 10 državljan zboru volivcev SE nekaj dni, pa bodo predlagani vsi kandidati, za katere bodo 2«., 26. IN 27. OKTOBRA GLASOVALI OBČANI V šestih okrajih (razen Gorice, Novega m esta in Celja) so imeli do zadnjih dni septembra 1810 zborov volivcev. Ker ni podatkov, koliko državljanov je prišlo na te zbore, smo vzeli za naš račun najmanjšo številko. Pome ni, tisto število volivcev, ki na zborn morajo biti, da je sklepčen. To je 50. Ce računamo ta ko udeležbo, je bilo na zborih najmanj 90.500 državljanov. Odstotki udeležbe pa so povsod tako visoki, da lahko mirno rečemo, da je bil ob koncu meseca že vsak deseti Slovenec na zboru volivcev. To je že prav lepa številka. Saj otroci še ne hodijo na zbore in po Izpod sita Razprava z računskimi stroji Vsa stvar se je začela tu ln tam na nepravem koncu. Namesto da bi se o zadevi pogovarjali z ljudmi, so vso stvar zaupali računskim strojem. Pogovarjajo se s stroji. Tak dvogovor med računovodjo in strojem lahko marsikaj pove, to je res, toda razgovora z ljudmi ne more nadomestiti. In, kot tečeno, v prenckateri tovarni se je začela razprava o predlogu zakona o delitvi dohodka z računskimi stroji. Celo na posvetovanje, kjer so se zbrati računovodje mnogih podjetij, so prinesli računske stroje. Si predstavljate tako razpravo? Stroj ropota in če Je električen, poskakujejo številčnice same sem in tja, gor in dol — računovodja pa vstavlja številke zadnje bilance, ker so te najbolj pri roki. Dolg papirnat trak leze iz zamotane naprave, računovodja pa stvar komentira z vzkliki: aha, oho, jok, ne gre, slabo in kdnčno: ne izplača se, saj nam nova delitev dohodka ne pusti niti dinarja več. Verjetno prav lahko verjamemo diskutantom v pisarni; računovodji In njegovemu električnemu računskemu stroju — tovarni in kateremukoli podjetju sploh ne ostane niti dinarja več, pa obračaj številke avgustovske bilance kakor hočeš. Tisti, ki računajo, če se delitev, takšna kakršna je predlagana, IZPLAČA ZE DANES in ob Isti količinski ter kakovostni proizvodnji, pri istem številu zaposlenih, ob isti proizvodnosti, brez kooperacije itd., se niso lotili koristnega dela. Kjer se Je razprava začela tako, ne bo prinesla niti koristnih predlogov niti pobud za delo v prihodnjem letu. To je slabo, kot je slabo tudi v tistem podjetju. kjer so novinarji vprašali predsednika delavskega sveta, kai misli o predlogu zakona, pa Je le-ta pojasnil, da še nič, ker stvar (spet!!) trenutno obdelujeta računovodja in njegov računski stroj, Ravno narobe pa bi bilo prav. Najprej naj bi o stvari razpravljal predsednik, z upravnim odborom, direktorjem, kolektivom in šele zatem naj bi stekli tudi računski stroji. Računski stroj zmore marsikaj. Govoriti o bodočem delu, o novih proizvodih in večji proizvodnosti pa ne zna. Tu ga bo moral zamenjati kolektiv delavcev, ki bo kal hitro ocenil, kakšne prednosti prinaša predlog zakona poedincu, podjetju in končno tudi družbi. Slabost dosedanjega razdeljevanja skupnega dohodka med poedincem, podjetjem in družbo Je bila prav gotovo nezadostna samostojnost podjetij. Potem, ko Je podjetje izpolnilo obveznosti do družbe, je ostanek delilo na plače ln sklade. S predpisi je bilo točno določeno, koliko se lahko porabi za plače i.n koliko je treba oddeliti v sklade. V bodoče bodo lahko podjetja delila preostali dohodek popolnoma samostojno. Ce jim bodo gospodarske koristi narekovale, da porabijo vse za investicije, bodo porabila vse za investicije. Ce sp jim bo zdelo koristneje povečati plače, bodo lahko dohodek porabila za te namene. S tem bodo dobili organi delavskega upravljanja neprimerno večje pravice, toda istočasno bo tudi odgovornost delavskih svetov večja. 2e samo ta novost odpira podjetjem najširše gospodarske mpžnosti, ki jih z računskim strojem ni mogoče ugotoviti. Se spomladi smo veliko razpravljali o neenakem »startu«. Velikokrat je bilo slišati: tisti, ki dela slabše, ima več in narobe. Predlog novega zakona skuša odpraviti tudi neenakost med podjetji. Res da ne odkriva nekaj popolnega in dokončnega, toda določila so takšna, da v glavnem izenačujejo podjetja in vsem brez izjeme nalagajo iste obveznosti do družbe. Vsa podjetja bodo morala računati tudi na trg, kajti njihov dohodek ne bo odvisen le od proizvodnje, marveč tudi od prodaje blaga. Ce bo prodaja na trgu zastala zaradi »labe kakovosti, konkurence sorodnega podjetja, se bo to takoj poznale tudi pri tistem delu dohodka, s katerim bo razpolagal kolektiv. Prediog uvaja tudi prispevek za proračune. Od vsake plače bo treba odvajati določen del za proračun občine. Določen del teh sredstev bo pripadal okraju, republiki ln zvezi. Pomen tega Je skoraj težko oceniti. Poslej se bosta občina in podjetje bržkone veliko bolj zanimala drug za drugega. Občina zato, da bi bila proizvodnja v podjetju uspešna — kolektiv v podjetju pa zato, kako bodo uporabljena sredstva, k' Jih bo odvajal v občinski proračun. Se važnejše pa je to, da bodo občine s številnejšim delavstvom imele sedaj večje dohodke in bodo lahko uspešneje reševale komunalna vprašanja, kot so gradnja šol, bolnišnic, vodovodov itd. Omenili smo torej nekaj novosti. Potemtakem upošteva predlog o delitvi dohodka vse na jesenskem in spomladanskem zasedanju Zvezne ljudske skupščine izrečene predloge, Prav tako ne gre mimo zahtev delegatov prvega kongresa delavskih svetov. Predlog bo prav zato nedvomno postal osnovni gospodarski zakon, r.a katerem bomo gradili naprej. Kaj naj rečemo potem o računskih strojih in njihovi vlogi. Ce naj bi prispevali le k ugotovitvi; a!1 se izplača — ali se ne izplača, potem je bolje, da stoje. Ce pa bodo odkrili stvari, ki bi jih kazalo v predlogu spremeniti, naj le računajo. Toda do takih zaključkov pa ho stroj prišel šele po razpravi kolektivov, ki ne bodo videli le svoiega podjetja in ki bodo razpravljali o tem, kakšne bodo posledice novega načina delitve, če bodo proizvajali več in bolje. ^ 3fX»OiyXXW)CXXX»OC)OOOCX)OOOOOOOOOOOOOOOOOOC vaseh je navada, da pride na zbor le po en član družine. K temu pa nismo prišteli tistih volivcev, ki so se zbirali na predvolilne zbore proizvajalcev. Tam je bila udeležba še veliko večja, ponekod celo 100%. * NOVINAR, JAVNI DELAVEC £ Povsod pa udeležba le ni bila tako lepa. So vasi in mesta, kjer so morali zbore preložiti, včasih celo trikrat. Največkrat zato, ker ljudje, ki naj bi na zbor prišli, o njem niso nič vedeli. Ponekod tudi zaradi drugih stvari. V Manžani ni bilo volivcev na zbor zato, ker jim je nekdo obljubil cesto. Po tistih volitvah pa niso videli niti ceste niti tistega, ki jim je cesto obljubljal. Zato so upravičeno užaljeni. Z obljubami zares ne kaže šariti, ker nam to končno ni niti potrebno. Drugod so problem nesklepčnosti reševali bolj »iznajdljivo«. V Dravljah (Ljubljana) so se na zbor zbirali in zbirali. Nikakor ni hotelo biti dovolj volivcev. Končno so prišteli med volivce tudi novinarja, ki je sedel sredi med njimi, in sklepčnost je bila tu. Novinar je bil navdušen: »V predvolilni kampanji sem postal .javni delavec’. S svojo prisotnostjo rešujem zbore volivcev.« Znana je tista, kjer so volivci, ki so se zbrali v svoji volilni enoti. odšli na sosedni zbor, zato da je bil sklepčen. Sosedje pa so jim uslugo poravnali z uslugo: odšli so na njihov z.bor. zato da »rešitelji« ne bi ostali nesklepčni. Toda take stvari ne uspejo vedno, ker so volilne komisije in zakonodpini organi zelo strogi. Kratko in malo razveljavijo tak zbor. Nesklepčni so biti tudi zbori v tistih krajih, kjer so ljudje trdili, d3 je zborov enostavno preveč? Kaj bomo delali, saj smo se zbrali na zbor prejšnjo nedeljo, so menili Obljuba dela dolg — Od 49 na 37 let — Najmanj dva kandidata za vsakega odbornika v Žalcu, ko so jih vabili na nov zbor. Stvar so uredili potem, ko so pojasnili, da so se prvo nedeljo zbrali zato, ker so izbirali kandidate za občinski zbor in tokrat pa naj bi se zbrali zato (kmetje), da bi izbrali kandidata za občinski zbor proizvajalcev. Ko so uredili tudi to »malenkost«, so se volivci radi zbrali. POMLAJENI LJUDSKI ODBORI V Trbovljah so ugotovili, da so bili odborniki dosedanjih občinskih odborov stari v povprečju 49 let. Kandidati pa so stari v povprečju 37 let. Kaže torej, da se bodo odbori temeljito pomladili, kar prav gotovo ni siabo, saj bodo mladi ljudje v marsikateri odbor vnesli mladostni polet, ki nikdar ne škoduje. Tudi v drugih okrajih je odstotek predlaganih mladih kandidatov precej večji in bo v odborih gotovo več mladih ljudi. ($ V kranjskem okraju je bilo do 28. septembra predlaganih 415 kandidatov za občinsko zbore. Med njimi je le 23% takih, ki so že bili odborniki. Mnogi ne kandidirajo ponovno zaradi tega, ker imajo druge dolžnosti, ki prav tako zahtevajo celega človeka. No, nekaj pa je tudi takih, s katerimi volivci niso bili zadovoljni in zato jih niso bili pripravljeni ponovno kandidirati. V ljubljanskem okraju pa je 50% predlaganih kandidatov takih, ki doslej še niso delali v nobenem organu oblasti. Največkrat je tako, da za enega odbornika kandidirata po dva kandidata. V ljubljanskem okraju bodo izvolili 680 odbornikov občinskih zborov, kandidatov pa je predlaganih skoraj še enkrat več, 1249. V mariborskem okraju, kjer bo 525 občinskih odbornikov, je bilo še pred koncem zborov volivcev predlaganih 931 kandidatov. Podobno je tudi v drugih okrajih. B Tovarna brez smeti V času »vinske olimpiade«, ko so se razgovori vinskih sladokuscev razpletali le okrog domačih in inozemskih vin, so se obiskovalci ljubljanske poslovalnice umaške-ga Vinoexporta radovedno izpraševali: »Kako more zadruga iz daljnega Umaga prodajati v Ljubljani svoja vina za 20 do 50 dinarjev pri litru ceneje kakor slovenski proizvajalci vin?« Odgovor, ki bi ga lahko povedal tov. Ciril Breskvar, upravnik ljubljanske poslovalnice umaške zadruge, je samo eden: »Naše vino je poceni zaradi cenenosti proizvodnje.« IZ KOZE — TROPINOVEC, IZ PESK — OLJE Kako stiskajo v umaški vinski zadrugi grozdje in kako se jim posreči poceniti vino? Vsako leto pripeljejo ob trgatvi zadrnžniki v svojo zadrugo približno 40 vagonov grozdja na dan. Zadružniki bi z ročnim delom nikoli ne mogli sproti zmleti vsega grozdja z doslej običajnimi načini. V Umagu proizvajajo vino drugače. Vse grozdje zmečejo v veliko ce- mentno kad, v kateri poseben stroj izloči grozdne peclje in oddvoji jagodam kožo in pečke. Iz kože kuhajo zadružniki tropinovec, Ir. pečk pa pridobivajo dobro olje. Tudi peclje ne mečejo proč, marveč jih stisnejo v posebne oblike in z njimi kurijo. NAMESTO PLUTOVINASTIH ZAMAŠKOV — ALUMINIJASTI Pri polnilnici buteljk delajo le štirje ljudje; polnilnica namreč sama očisti, napolni, etiketira in zapečati 1.200 steklenic na uro. Delo s tem strojem poceni vino za 12 dinarjev pri steklenici. Navadno dražijo buteljčna vina specialni plutovinasti zamaški. Zadružniki iz Umaga pa steklenic ne zapirajo s plutovinastimi zamaški, marveč z aluminijastimi, prevlečenimi le s tanko plastjo plutovine, Tu zamaški, so higienični, izvleči jih je mogoče brez posebnih odpiračev, prihranek deviz za pluto pa poceni steklenico za novih 7 dinarjev. Zadružniki iz Umaga menijo, da se jim bo posrečilo svoja vina še poceniti, ko bodo zamenjali še preostalo pluto s poll-vinilnimi zamaški. ALI BO RES MOGOČE PRIPOTOVATI IZ OSLA ALI STOCKHOLMA NA NAS JADRAN ZE V 4 URAH? — KDAJ BO MOC USTREČI BLEJSKIM GOSTOM, CE SI BODO PO KOSILU ZAŽELELI PORTOROŠKEGA SONCA? Jekleni ptiči nad Sečoveljskimi solinami Prihodnjo nedeljo, 6. oktobra, bo Letalska zveza Slovenije priredila v Sečovljah pri Portorožu prvi letalski miting v tem delu Jadrana. Ta dogodek bo nedvomno močno presenetil naša turistična podjetja v sosednjih republikah, saj bo imel Portorož zaradi novega letališča, ki g3 bodo tega dne odprli, med vsemi letoviškimi kraji ob jadranski obali v prihodnje najboljše letalske zveze. 0 Veliko zaslugo, da so prav Sečovlje pri Portorožu dobile letališče, ima občina Piran. Medtem ko so se na občini Koper še vedno posvetovali, katera varianta bodočega koprskega letališča naj bi obveljala, so v Piranu vse letošnje poletje buldozeri zasipovall jar ke vzhodnega dela sečoveljskih solin in izravnavali zemljišče. Tako je letališče te dni že pripravljeno za pristanek in vzlet športnih in manjših turističnih letal. Zaradi izrednega zanimanja naših gospodarskih organizacij in turističnih agencij različnih evropskih držav pa bo Letalska zveza Slovenije prav prihodnjo nedeljo s prvim aeromitin-gom na obali severnega Jadrana naše novo letališče slovesno odprla. V NAČRTU — REAKTIVCI £ Na zemljišču novega letališča še vedno ne bodo mogla pristajati težja potniška letala. Zato so na občinskem ljudskem odboru v Piranu že izdelali idejni načrt, kako naj bi letališče dogradili. Doslej jim je uspelo z buldozeri izravnati 709 metrov dolg pas solin, v drugem delu gradenj pa nameravajo utrditi na puščenih solinah dve letalski stezi, dolgi po 1.200 metrov. Ko bosta ti dve letalski stezi utrjeni, bodo na njih lahko pristajala vsa potniška letala, s kakršnimi že vzdržujemo letalske proge v Jugoslaviji. V Piranu hitijo z drugim delom gradenj še posebej zato, ker nameravajo usposobiti letališča za pristanek potniških letal še pred začetkom svetovne razstave v Bruslju. V prihodnjih letih pa bodo letališke steze še podaljšali in betonirali, tako da bodo na portoroškem letališču lahko pristajala tudi najsodobnejša in največja letala, med njimi tudi reaktivna. SKANDINAVCI: PO KRAJŠI POTI £ Kakšni so odmevi na zamisel in delo piranske občine? Direkcija portoroškega Palače hotela je že prejela od ene največjih britanskih letalskih družb pismen poziv, naj bi takoj sporočila, če bo v prihodnjem letu že mogoče pripeljati turiste z Otoka v Portorož naravnost z letalom. Za direktno letalsko zvezo s severnim Jadranom povprašujejo tudi Skandinavci, ki so že v letošnji turistični sezoni v večjih skupinah, kakor kdajkoli doslej, obiskali naše morje. Doslej so namreč potovali v Portorož skoraj dva dni, a v najboljšem primeru so prepotovali zadnji košček poti z avtobusi z letališč v Trevisu, v Celovcu, ali z ljubljanskega. »AEROTAKSI« BLED—PORTOROŽ ^ Še posebno močan dotok turistov sl obetajo v prihodnjem letu portoroška gostinska podjetja v času svetovne razstave v Bruslju. Belgijci pričakujejo v tem obdobju okrog 45 milijonov obiskovalcev, od teh najmanj tretjino iz neevropskih držav. Vseh teh ljudi pa Belgijci ne bodo mogli spraviti pod streho, pa naj zgradijo še toliko hotelov. Zato belgijske potovalne agencije že zdaj rezervirajo hotele za svoje goste v drugih evropskih državah. Največji dotok turistov si ob hudi konkurenci lahko obetajo v »bruseljskih dneh« predvsem tisti letoviški kraji, ki imajo (ali bodo imeli) najhitrejše prometne zveze z Belgijo. Prav zaradi tega bi v Piranu vpeljali mednarodni letalski promet na nsvem letališču že v začetku turistične sezone 1958. Pa tudi izkušnje letošnjega turizma govore, da hoče največ turistov letovati na morju, a v planinske predele bi odhajali le na izlete. Ne moremo se torej čuditi, če bi gostinci na Bledu radi ustregli svojim gostom z' »aerotaksijem«, ki bi jih že prihodnje poletje zapeljal na naš Jadran prej kot v eni uri. Toda novo letališče v severnem Jadranu ne bo le turistična atrakcija. Slej ko prej se ga bodo morala posluževati tudi naša gospodarska podjetja. Doslej smo na primer zgodnje češnje in drugo hitro pokvarljivo sadje ali ribe izvažali v tujino z letališča v Gorici, ali pa z ljubljanskega. Jeklenih ptičev nad sečoveljskimi solinami se še posebno vesele ribiči, saj jim bodo pomagali zasledovati gibanja rib ob obali, predvsem tunov v času tunjega lova. J- Grenke kaplje v haloškem poliču Haloze. Ime je ostalo že pojem. Lepi kraji, dobri in mehki ljudje, življenje pa težko kot haloška ilovica. Da, HalozeI Zanimive in privlačne so za popotnika, ki si želi romantičnih stezic in ljubkih gričev. Leto za letom obiskuje ta kraj toča, kakor, da bi vedela, da bodo tukaj njeni udarci najbolj skeleli. Tudi Žetale so Haloze, le da se je tu čas skoraj ustavil. Bogato razčlenjeno kotlino ločijo ostri grebeni od sosednje Hrvaške, od Majšperka, Ptujskega polja in od železnice. ves dan Škriplje Žrmlja — za dva .HLEBA KRUHA 0 Morda pečejo v Žetalah najboljši črn pšenični kruh. Najbrže pa tudi noben kruh ni tako težko pripravljen. Kar Je revna zemlja dala ln toča piutlla. omlatijo tu na roko. Ali pa vprežejo kravo ali konja v gepelj Skrbno oluščeno zrnje meljejo na žrmlje. Skoraj vsaka hiša Jih ima. Teda, kdo od nas danes še ve, da je treba mleti ves dan, da bo moke za dva hleba kruha? Velikokrat imajo gospodinje krvavo obrobljene oči, ker kuhajo v dimnici. Iz odprtih ognjišč pa se preradl vnamejo leseni dimniki in slamnata streha. Težko Je delo v goricah, težka Je voda, ki Jo nosilo Zetalcl Iz grabe v puti. Najtežje delo pa Je žaganje desak lz hlodov. Pod za Stalo lahko obtešejo, za v hišo. pa že mora biti gladek. S (»osebno pripravo pritrdijo dober meter nad zrinilo hlod. Eden od možakov stoli na hlodu In potegne žago navzgor, trije pa stoje in s krepkim potegom navzdol — žagajo. Do PO HALOŠKIH KLANCIH KAR NAPREJ POKAJO BlCl. CE NAJ TRTA V ILOVICI OBRODI JE TREBA OKROG NJE NATROSITI GNOJA, GNOJ PA JE NA HALOŠKIH STRMINAH TE2AK KOT SVINEC. «F0X« Majhen psiček »F0X« naslov, to je škatlice pokrov: V škatlici pa pasta taka, da ji druga ni enaka! XJOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOCX> žage bi bila pretežavna pot ln predrago bi bilo, saj je treba plačati rezanje desak in še takso povrhu. Denarja pa v Žetalah ni. Potem pa tudi desak ni Brez desak ne moreš zidati, brez njih ni opaža. 700 VODNJAKOV PREMALO 0 Medtem ko izpira dež dragoceno gnojnico, da odteka v potočkih iz gnojišč v grabo, vozi jeseni ali pomladi kmet prazno slamo na polje. O umetnih gnojilih ali o kolobarjenju ni treba zgubljati besed; o tem dovolj zgovorno govori nizki hektarski donos. Na jesen se veter poigrava z nizko koruzo z rumenkastim listjem in majhnimi storži, medtem ko se na pognojenih njivah bohoti lepa in temnozelena koruza. Gnojnica pa se meša s površinsko vodo in barva ob slabem vremenu pitno vodo. Toda tudi tam, kjer voda ni skaljena, se laboratorijsko še da dokazati prisotnost živalskih in človeških izločkov. Vodnjaki so zajetja izvirkov, ki so obdana le z nekaj kamni in predstavljajo več ali manj plitko mlako. Iz popisa vodnjakov pred nekaj leti je razvidno, da bi bilo potrebno postaviti okoli sedemdeset vodnjakov (za približno 400 hiš). S pomočjo odbora za male asanacije pri Rdečem križu in Higienskem zavodu je bilo zgrajenih pet vodnjakov. DVA SAMOUKA NA LESENIH KOLESIH 0 V Žetalah Je kar lepo število naprednih gospodarjev in naprednih gospodinj, a le redki morejo svojo naprednost tudi v dejanju pokazati. Nadvse razveseljivo l>a Je, da Je med mladino mnogo brihtnih glavic. Vsako popoldne sc pripeljeta po klancu, ki vodi proti Majšperku, dva šolarja na lesenih kolesih. To Je pravo, lepo dvokolo s sedežem, z zavoro, le brez pedalov. Največ pa velja to, da sta si kolo naredila sama. Na šoli je več učencev, ki bi radi šli naprej v joto, pa ne morejo, ker ni denarja, dodelitev štipendije Je pa odvisna od višine davkov. NAJLEPSl DAN LETA — »KOLINE« Q V zgodnji jeseni se Žetale skoraj popolnoma izpraznijo. Kar le more, gre nabirat Jimelj v Savinjsko dolino. Za zaslužek si poljska dela, predvsem jeseni, ko delajo za krompir ali drugi živež. Tako so neke vrste sezonski delavci. Odhajajo pa tudi v oddaljenejše kraje, v Celje, Maribor ali Ljubljano. Kot nekvalificirani delavci stoje na naj-kupijo obleke ali prispevajo za davek. Na Ptujsko polje odhajajo h kmetom opravljat nižji stopnji plačilne lestvice. V neznanem, tujem svetu, ki ga ne doumejo in kjer so slabo sprejeti, brez urejenega življenja, se počutijo osamljene in si žele spet domov. In res, čim nekaj zaslužijo, jih že kliče dom. Vrnejo se, najraje na jesen in zimo. Furež (koline) je lepa prilika, da (^praznujejo vse godove, včasih tudi krste ali sedmine preteklega leta. Tedaj povabijo širok krog ljudi ter osvežijo sorodstvene in prijateljske, vez.i. Takrat so srečnejši od nas, ki vedno računamo in bi ne mogli prinesti na mizo veljk del prašiča, če bi vedeli, da bo meso do pomladi skopnelo in čez vse leto ne bo koščka niti za okus. 0 Medicinska veda se no zanima samo za bolezen In ni njen cilj samo prave kapljice zt pravo bolezen. Naloga medicine je. ohraniti zdravega človeka v zdravem okolju. Ko je dvanajst ali trinajst mladih zdravnikov od jutra do večera obiskovalo kočo za kočo po hribih, le eden od njih Izjavil: »V te kraje se ne bi rad vrnil brez polnega koša zdravil«. Nekaj dni pozneje pa. ko je bil dežurni v ambulanti, kjer je Imel možnost, deliti brezplačno zdravila. Je dejal ves obupan ob pogledu, na zgarane, podhranjene in hefežne prišlece »Lahko dam vitamine v tabletah različne tonlkume za okrepitev, toda vse to koristi le, če dodamo še pra- vilno in zadostno hrano ter počitek. Tega Jim pa ne more d dati«. Ob pravilni prehrani in počitku zdravila sploh ne bi bila več potrebna. Hribi se razkošno kopljejo v soncu, dojenčki pa samevajo v temnih sobah, če«to pokriti z rjuho proti nadležnim rojem muh. Nič ni čudnega, če Imajo otroci rahitis, t. j. bolezen kosti in zob, ki nastane zaradi pomanjkanja sonca. NESLIŠNO, KAKOR LIST Z DREVESA... $ Zdravniki so ugotovili precej slabokrvnosti pri mladini in pri odraslih. Vzrok je iskati,v pomanjkanju mešane hrane, predvsem zelenjav, mesa, jajc, mleka in sad.ia, ter v prevelikem uživanju vina, šmarnice ali žganja. Na starost umirajo ljudje tiho. vdano, večkrat ob motiki, neslišno kot pade list z drevesa. PRVE SVEŽE SAPICE 0 Hudo breme vse vasi so gluhonemi ali duševno zaostali. Matere jih negujejo z ljubeznijo ln potrpežljivostjo, a vsak dan raste njihova skrb, kaj bo z njimi, ko one umrot Ali bodo dobili jesti, ali jih bodo tuji pretepali, ali ho spal v Stati, ali ...? Zavod? Za zavod je treba vsak mesec plačevati. Denarja pa se r,a »štlbro« ni. Žetale danes nimajo niti zdravnika, niti medicinske sestre. Zdravnik pride samo vsakih 11 dni enkrat (bolezen Je pa težko ravno na dan točno naročiti). Do najbližjega zdravnika Je 12 km. Pravijo, da se hre/ pomoči Zrtale ne morejo dvigniti. Toda ali ni čutiti n. pr. že več zanimanja staršev za šolo (letos Je Imelo že več kot polovica šolaTlev knjige in zvezke), vce zanimanja mladine za nadaljevalne tečaje v gospodarstvu, gospodinjstvu in zdravstvu, ze samo obiski po hišah, pogovori, so prinesli sveže sape v domove. KAKO NAPREJ? POMOČ? 0) Uspehi učiteljevega dela jasno kažejo, kako važen je učitelj na vasi. Morda je prva ln najvažnejša pomoč 2etalam dovolj dobrih učiteljev. Letos manjkajo na šoli trije ali štirje učitelji. Spričo preobremenjenosti se ne morejo 'posvetiti izvenšolskemu delu kot bi bilo treba. Pb ljudskem štetje iz lota 1953 je v 2etalah 4*/» nepismenih ljudi, medtem ko jih je za ves Ptujski okraj 'l,®*/*, kar je še vedno visok odstotek. Odkupovalna mreža v 2etalah Je šibka. Morda bi se pa le dalo prodati več zeli in sadja. Okusne breskve, čeprav z brazgotinami od toče, bi se morda kot drugo- ali tretjerazredno sadje na trgu le uveljavilo. Tako pa so breskve zgnile na travi. V mestu pa je narastla cena breskvam na 140 din. Seveda pa nikakršna materialna pomoč, pa naj bi bili še tako izdatna, ne bo premaknila življenje 2etal naprej, če ne bodo 2etalčanl sami v sebi premagali pasivnost In krepko prijeli r.a vajeti. 2etale se prebujajo, zanimajo se za dolgoročne kredite, želijo poučnih predavanj, predvsem pa dobrih zgledov. Cas je, da bo treba nuditi ne navadno »inštruktažo«, potem pa zapustiti za-četo delo, temveč bolje pomagati, bolje učiti, dlje nadzorovati in bodriti. Le najboljši t*-renski delavci bodo kos zaostalosti teg» koščka haloške zemlje. Dr. Ana Krakof INTERVJU Z DRAMATIKOM ARTHURJEM MILLERJEM „ Optimistična tragedija" v Drami ARTHUR MILLER IN NJEGOVA ŽENA MARIL YN MONROE STA SI NAJELA NA LONG ISLAN-DU MAJHNO HIŠICO ZA POLETNE MESECE. VOŽNJA Z LETALOM IZ NEW VOUKA SEM TRAJA POL URE. TU GA JE OBISKAL NEKI AMERIŠKI NOVINAR. — ARTHUR MILLER ME JE S PREJEL KAR V KRATKIH HLAČAH. ZDELO SE MI JE, DA ME JE POZDRAVIL ZELO TOPLO. MORDA ZATO, DA BI MI POMAGAL IZ ZAČETNE ZADREGE. POTEM SE JE RAZVIL POGOVOR NEKAKO TAKOLE: Vprašanje: Zdi se mi, da veste, mr. Miller, za kaj gre v najinem intervjuju. Glavno, široko vprašanje je: kako sodeluje pis Celj v javnih zadevah in ali njegova umetnost direktno vpliva na življenje njegovega časa. Ali imate kakšno opremljeno mnenje o tem? Odgovor: Seveda imam. Ena izmed re-«i ki jih lahko pisatelj poskusi je to, da skuša povezati v celoto razdrobljene koščke modernegj življenja. Ne morem si Predstavljati, kako bi mogel pisatelj v svo-Ph delih realno odražati življenje človeka današnjih dni, če bi ne upošteval, kako nenavadno močno vplivajo nanj sile sodobnosti. V takšnem svetu, k.fkor ga mi Poznamo, se vse organizira v večje in vecje enote, posameznik pa postaja tu vse “lanj in manj pomemben. Večina ljudi dela v tako velikih organizacijah, da si nik i.tor ne more predstavljati, kako bi yplivala na njihovo preoblikovanje. Sprejema j:h takšne, kakršne pač so. To isto '’elja za »sistem« — gospodarski i-n poli-icni ustroj neke države. Vendar je sistem ..veška stvaritev; ustvarila so gu človeka bitja. POSAMEZNIK IN DRU2BA Vpr.: in vi menite, da posameznik vendarle nekaj pomeni? Kljub ogromnemu , Plivu teh okoliščin? In da lahko marsikaj odloča? °dg.: Da, lahko. Menim, da mora pisa-lj Prikazovati delovanje dveh stvari: ne-avadni pritisk okoliščin in posameznikovo zbjro. V devetnajstem stoletju se je raz-, Pojav, ki so ga imenovali »socialna ram^«. Prikazovala je značaje, ki so jih ravnavali gospodarski in socialni sistemi. u^amatik Pa se lahko ne glede na čas k var j j z osebnimi čustvi, ki rastejo iz .ndividualne psihologije njegovih znač«.<-lev. .Vpr.: Vi mislite, da položajev, v kate- 'h se znajde posameznik, nikoli ni mo-fpce docela razjasniti niti samo z okoli-kc:vali, bi najbrž odkrili, da je trta ■ '^najdbi katodne cevi sodelovalo ko-tek I • po1 ducata jjudi- Kakor sem Pri *° sP'°‘i'no znan, skoraj vulgaren ločil'21'’ vendar je problem, kjer je od-Vzr fV ma^°številnih posameznikov poočita spremembo, ki je nihče ni mogel Predvidevati. (jDpr‘: bi bilo primerno navesti vašo tal-'?'0 “Pogled z mostu« kot primer za ",'l° spojitev zunanjih okoliščin in oseb- nih posebnosti. S tem mislim nzi način, kako pride do katastrofe zaradi sočasnega delovanja nenavadnih spolnih nagnenj Eddieja Carboneja do svoje nečakinje in dejstvu, da on kot Američan italijanskega rodu sprejme pod svojo streho dva pri-siljenca, ki sta prišla v Ameriko brez do- Hj Ljubljanska Drama se vneto pripravlja na novo sezono. V teku IH so priprave za štiri nove premiere: O Neill: »Dolgega dne potovanje gg v noč« (premiera 19. okt.)), »Dnevnik Ane Frank«, »Linhartov Matiček« Ig in pa »Optimistična tragedija« Vsevoloda Višnjevskega, ki bo uprizorjena m ob priliki 40-letnice oktobrske revolucije. Dr. Bratko Kreft je za našo IH uprizoritev to delo predelal'in celo pripisal nekaj povsem novih prizorov, gg — Na naši sliki vidimo prizor iz vaje: mornar, anarhist Aleksej, ki ga |ji igra Stane Sever, je v spopaduz drugim mornarjem Fincem Vainonenom, g ki je komunist. Igra ga Branko Miklavc. Režiser dr. Bratko Kreft pri jj teh vajah še temperamentno posega vmes in zgodilo se je, da je v vnemi g zgrabil tudi za revolver... Zdi se tudi, da ima Stan? Sever o svoji vlogi jjj svoje mnenje — naš fotoreporter ga je namreč ujel v burni debati z K režiserjem ... ARTHUR MILLER voljenja o vselitvi, ker ju je k temu prisilila domača revščina. Odg.: Da, to je tak primer, če hočete. Lahko si predstavljate, kako popolnoma drugačno pot bi bila ubrala drama, če bi bila osrednja osebnost namesto pristaniškega nakladača, profesor. Razlika med psihologijama obeh bi bila zelo velika. Delavcu se odpira tako malo poti, za katere se lahko odloči. Življenje ga uklepa v okoliščine dosti bolj usodno kot kakega intelektualca. . Vpr.: Zdi se mi, da značaji v vaših dramah niso uporniki, ki nasprotujejo družbenemu redu in jih tu zato stre. Pri vseh ne izražajo upora značaji, pač pa celotna drama. Pa načmva drugo vprašanje. Ali so se vaši nazori počasi razvijali ali so bili podobni sedanjim že tedaj, ko ste začenjali svojo kariero? Odg,: Upoštevati morate, da sem dozoreval med, veliko gospodarsko krizo in da so moji nazori tisti, ki so tedaj nasploh prevladovali. Bil je to predvsem občutek,, da je pragmatično, optimistično in v prihodnost obrnjeno mišljenje nasedlo na peščino. S tem sploh nočem dajati veljave mnenju, ki skuša podrediti konkretne, praktične rešitve nekakšnim duhovnim težnjam. Vse preveč se zavedam, kako zelo so praktična dej.tnja spremenila človeško življenje v osnovi, pa tudi v duhovni nadstavbi. Vzemimo na primer Tennessee Valley Authority (velik hidroenergetski im namakalni sistem v dolini reke Tenessee). To je bila zadeva tehnike, zadeva pregrad, cementa, betonu.' in vode; na mnoge ljudi pa je vplivala tako, da so , mogli zaživeli čisto na novo in se jim je odprla možnost za bolj srečno življenje. V času krize se je ta proces ustavil; denarju1 ni bilo, dela tudi ne, s tem pa so izplajmeli tudi tehnični načrti in pragmatični človeški optimizem. Bilo je tako, kot bi bili verovali v nekaj, potem pa bi nam nekdo to' vero vzel. Zaradi tega je bil ton vsega pisanja tistega čuisa pač ogorčeno protestiranje in skoraj nihče ni poskušal odsevati vse kompleksnosti človeškega življenja. Ko sem začenjal svojo kariero, so vodilni dramatiki — možje, kakor je bil Clifford Odets — skušali pisati dela, kjer je bilo razočaranje dramatičen element. Značilen protagonist takšnih del je bil človek, ki so ga okoliščine počasi drobile; materialna plat življenja je bedna, revščina' čedalje bolj očitna, nezaposlenost in sploh — ozračje agonije; ko tak človek nekaj časa trpi te okoliščine, se poveže s pretežno imaginarno silo, z »množicami«, ki o njih misli, da ga lahko rešijo pred polomom in popolnoma realizirajo njegovo človečnost. Kljub vsemu realizmu je tem dramam primanjkovalo pritrdila resničnosti, ker v njih nikoli ni bilo trenutka, Muzeji mladini Geslo letošnjega Tetina muzejev, ki bo od 5.—13. oktobra je, »muzeji mladini«. Naši muzeji hranijo velika in zanimiva bogastva, ki jih mnog; še ne znajo prav ceniti. Zato je muzejsko vodstvo sklenilo, da začne pri najmlajših in vabi šole k prirejanju mnogih skupinskih obiskov. PrirodosJo.vni muzej ima letos precej novih pridobitev, med drugimi tudj plastični prikaz trentarske pravljice o Zlatorogu, ki pahne lovca v prepad. — O priliki muzejskega tedna bo odprta tudi razstava Janeza Ljubljanskega, znamenitega srednjeveškega slikarja. Pokcbne razstave bodo nadalje v muzeju NOB, videli bomo lahko nadalje dela Rembrandta in Vterncr Berga. Razstave bodo prirejali tudi drugi pokrajinski muzeji v Sloveniji. Junak našega časa v Firencah stek&fvn -kooituL T.i junak nikakor ni Pcforin, vsega lepega in dobrega naveličani aristokrat, ki ga je opisal v svojem »Junaku našega Časa« Lermontov, Čeprav bi, po pravici povedano, imel Pečorin več od tega. Kar vidimo ga, kako se sprehaja mimo I)uoma, kako brezbrižno ogleduje leni Arno, ki se vije pod Ponte Vecchiem, kako z globoko filozofsko mislijo stopi mimo Pa-lazza Pitti in kako slednjič vendarle s senčico občudovanja obstane pred Gigantom. Toda — kot smo že povedali — to ni Pečorin. Našemu junaku je ime Sandrino in čas, ko obrablja florentinski tlak, je leto 1946 —■ zelo sodoben junak tedaj, ki mu tudi Pcčorinov blazirani smisel za lepoto manjka — ker nima sploh nobenega. Res Je sicer, da ga rojstvo in vzgoja nista ravno namenila za umetnostnega sladokusca. Kakor njegov duhovni oče Vasco Pratolini. se Je Sandrino rodil v siromašni četrti Ftroaz;- tam, kjer pomeni sobica stanovanjc, terasa pa nadomešča vrt, dvorišče in salon. Med kokodakanjem kur in slabo opranim, razobešenim perilom jo potekalo njegovo otroštvo. Maj* se Je težko prebijala skozi z\f' ljenje; oče, ki je bil poročen * drugo, Je padel v abesinski Sandrinu Je zapustil bodalo in črne ideale fašizma. Tako Je prizorišče, ko dvijne Vasco Pratolini zaveso, da te začne spet ena izmed neštftih drobnih tragedij povojne I aJUe. Ljudje so pravkar preživeli vojno; človek bi rekel, da so za ce-kaj časa siti prepirov in prelivanja krvi. Toda ne tako otroci, vsaj ne otroci, kakršen je bil Sftn-ririno: od najranejše mladosti so mu polnili ušesa z bobnečimi frazami fašizma, pri Štirinajstih ah petnajstih letih Je že lahko oblekel črno srajco in nosil orožje — In svet se je tresel pred njifk Videl Je, kako so ljudi zasliševali in mučili; imel je ljubice; bil Je odrasel. Kako naj se prezgodaj dozoreli pubertetnik, ki je že okusil slast oblasti in izpolnjenega poželenja, najde v urejenost povojnega časa? Kako naj dan za dnem vstaja ob isti uri, lepo po-krUči obleko in gre merit blago na vatle v trgovino zakotnega trgovca? Njegove sanje so večje, njegove strasti prebujene, in mimo tega čuti vse okoli sebe, kako je med vojno poraženi fašizem začel spet dvigati glavo, kako se zD.rajo bratje in somišljeniki od vseh strani. Samo da pride naš čas! pravi Sandrino in veže na te besede nejasne sanje o slavi, o bogastvu in predvsem o omotici krvavega klanja in divje razpaš-nosti. Tak je »junak našega časa« v Firenzah leta 1946. ln takemu pade v roke Virginija, triintridesetletna vdova po fašističnem inženirju, ki so ga ubili partizani. Virginija ne ve nič o politik: in zelo malo o življenju. Kot tipična Italijanka fašistične ere Je preživljala življenje največ doma, med svojimi štirimi stenami. Bila je lepa i»j je zato vzbujala moževo ljubosumje; največ-Krat pa je bil dober z njo. lil po-*SJ" so ga »bili. Preden se je .Vir-Kiniia prav znašla, so konliscirali ..nm Premoženje, njo pa pre-*•»“ ,v Predmestje, v sobico tik »p...! °ve matere. Brezmočna in fi i i?n,la Je čepela v sobi, kjer J, b!lo1v,se »»je, in je videla v T.k! !.Vk' same sovražnike. i»^n2 )e a ,ahek P|en šestnajst-IrMnl? Sailarr'/ *■• Obletela me je kurja polt in lasje so se mi vzdignili. Na srečo pa je dodal: »Dovolj je šale. Pojdite, zavila bova v kakšno restavracijo. Zal mi je, da vas ne morem povabiti na dom. Toda ne pričakujejo me in služkinja ima danes prosto.« Mislil sem, da sem rešen. Moj prijatelj je bil sicer pri juhi malce zamišljen, ampak to sem pripisoval kakšnemu profesionalnemu umoru. Potem pa se je s čevljem rahlo dotaknil mojega gležnja. »Tti imam dokaz, neovrgljiv dokaz, da ste pravkar prišli s sestanka: na čevljih imate odpete gumbe. Ali so vas zalotili in flagranti, kar ni verjetno, zakaj kravato vam je mogla tako skrbno zavezati le ženska roka; ali pa je vaša prijateljica iz rodbine, kjer ne uporabljajo za-penjačev za čevlje — najbrž je Angležinja. (Kakor je znano, nosijo Angleži in Angležinje zgolj\ čevlje na trak.) Zasmejal sem se malce prisiljeno. »Vsaka žena,« sem rekel kar tako mimogrede, »nosi lasnice in lasnica je prav tako dobra kakor zapenjač za gumbe.« »Vaša prijateljica nima lasnice. Nemara veste, da so neke Angležinje ustanovile ligo zoper nošnjo lasnic. Sicer pa — ženske, ki nosijo lasuljo, ne potrebujejo lasnic. To moram vedeti, moja žena.ima na primer tudi lasuljo.« »Oh,« sem rekel. Očividno ga je veselilo, da me je lahko mučil. Razen tega sem se, tepec, usedel s hrbtom proti oknu in prepih mi je vlekel skozi kosti. Ko sem segel po žepni robec, mi Je padel ven še en robček, lepo zložen, malce večji od lista in nekoliko manjši od moje dlani. Sherlock ga je položil na mizo in se zamisli!... »To je ženski robček,« je naposled dejal in se nasmehnil. »Vi ste otrok. Z robcem se izdajate. Ze iz časov Jaga in Othella je to kvečjemu še rekvizit za opereto, toda nočem biti indiskreten. Dovolite, da si ga ogledam?« — »Prosim,« sem rekel, »saj .je čist.« Tiho sem si požvižgaval, da bi razkril svojo razburjenost. Potem sem prenehal, ker je prav žvižganje izdajalo moj notranji nemir. Muho bi bil slišal brenčati po zraku. Sredi te tišine mi je razbijalo srce, kakor če motor prestaviš na četrto brzino. Sherlock je izpil kozarec bor-deanxa pa še enega, nato pa položil kozarec na prt. »Mož te žene je premeten in namazan.« Izpil sem dva velika kozarca vode, ker se mi je meglilo pred očmi. Sherlock je poduhal robček in mi ga pomolil pred nos. »Po čem diši?« je vprašal. Dišal je po »kongu«, a tako močno, da bi mogel imeti štirinajst dni starega kljunača na mojem krožniku za goloba. »Po čem bi neki mogel dišiti,« sem mrmral. Na srečo Sherlock Holmes nikoli ne čaka na »dgovor. Njegova vprašanja so hkrati njegovi odgovori. »Zame ne diši po ničemer,« je naposled dejal, »ker sem vajen teh vrst parfumov. Utegnil bi biti na primer kongo, parfum moje žene.« Kdor ni nikoli ležal pred parnim valjem ali ni nikdar padel v stiskalnico, si ne more predstavljati vijaka, ki je tri moje srce. Sklonil sem se nad krožzik in poskušal jesti. Sherlock me je spet začel pazljivo ogledovati. »Las,« je rekel. Pogledal sem v krožnik. »To ni las,« sem dejal, »najbrž bo nit.« Ni odgovoril, sklonil se je čez mizo in nekaj vzel z mojega ovratnika. S palcem in kazalcem mi je pridržal pred očmi zlat, svilen, nežen las, skratka enega izmed tistih las, ki so se malo prej pritiskali na moje prsi. »No,« je dejal, »kaj je to?« — »To,« sem rekel z malce stisnjenim glasom, čeprav bi moral noj odgovor zveneti neprisiljeno, »to je las, kakor ste pravkar rekli.« Položil ga je na prt, na beli namizni prt. Izkoristil sem hladen prepih in zamišljenost svojega mučitelja h sem kihnil. Las se je vzdignil, se zavalovil kot kača, todi ostal je na svojem mestu. Prekleti. »Ponovite to,« je rekel P Zadnji pohištveni voz je bil odpeljal in najemnik, mlad mož s črnim trakom za kdobukom, je šel še enkrat po stanovanju, da bi videl, ali je kaj pozabil ne, nič ni pozabil, niti najmanjše stvarce. Potem pa je odšel v vežo s trdnim sklepom, da nikoli več ne bo mislil na stvari, ki jih je doživel v tem stanovanju. Toda glej1 V veži je visel pri telefonu list papirja, pripet z buciko na steno. Bill je ves popisan in počečkan z najrazličnejšimi pisavama, tu svečano z modrikastim črnilom, tam 3 svinčnikom ali rdečilom. Tu je bila vsa zanimiva zgodba igoščena v kratko obdobje dveh let, vse, na kar je hotel AiM?* Dt.L "r ' 'f, , '&C I U p 1 i posredovanje dela — služkinja je odšla ali pa je prišla nova. Lekarnar. Ah, vozel se zapleta. Mlekarna. V mlekarni naroča posebej sterilizirano mleko za tuberkulozne. Špecerist, mesar in tako dalje. Gospodinjstvo se začne odigravati pri telefonu — gospodinja ne more več biti na svojem mestu. Ne, res ne, ker je priklenjena na svojo posteljo. Kar je sledilo zdaj, m mogel prebrati, kajti vse mu je zaplesalo pred očmi, ko da se potaplja in skuša gledati skozi slano vodo. Toda tu jo bilo napisano: »Pogrebni zavod«. Govoriti je sam zase. Velika krsta in — pozor! — poleg nje majhna. In v oklepaju je bilo napisano: »Iz prahu«. To je billo vse. S prahom se je nehalo, in to je bila življenjska pot. Toda vzel je orumeneli list papirja in ga spravil v denarnico. V dveh minutah je preživel drve leti svojega življenja. Ni bili skrušen mož. ko je odhajal. Nasprotno, glavo je držal pokonci ko srečen in ponosen mož v zavesti, da je preživel najlepše v življenju. Koliko ljudi je že bilo na svetu, ki niso bili tako srečni, da bi imeli to najlepšel Ilustriral Stefan Planinc Prevedel Jože Zupančič EFKJ5 JiTECJiJ Holmes, ki je očitno spregledal moj trik. To se mi ni zdelo kdo ve kaj dober dovtip. »Zdaj pa blagovolite kihniti vi,« sem mu odvrnil. Kihnil je, las se je privzdignil, vzvalovil (glej zgoraj). »To je las iz umetne kite, koren se lepi.« Las je spet padel in ležal pred nama stegnjen kakor mrlič. Zdaj se mi je zdel daljši od meseca brez denarja. Sherlock je spet' izpraznih kozarec in vzel iz žepa lečo, čeprav sem mu pri priči znova nalil. »Da, to je las moje žene,« je rekel. Zatekel sem se k frazi. »Oh, gospa Sherlockova je preveč lepa. Laskate mi.« Sočutno me je pogledal. »Ubogi prijatelj,« je dejal, »tega ima že precej za seboj.« Raje smrt kakor ta negotovost. Nisem se hotel dati kar tako počepi, zlasti ne pred radovednim natakarjem, ki nama je stregel in poslušal. Poslal sem ga proč, nato sem vstal, pogledal Sherlocku v oči in rekel: »Zdaj pa želim pojasnila.« Nasprotnik je vztrajal v svoji vzvišeni ironiji. »Kratko in malo,« je dejal, »pravkar ste se vračali s sestanka in ko ste me srečali, ste se vznemirili. Bilo vam je na tem, da bi ne poznal dame, ki vam je dala svoje srce. Gumbov na čevljih nimate v redu, ker... ker si jih niste zapeli. A to prav tistega dne, ko je naša služkinja prosta in je moja žena sama doma. Na vašem ovratniku najdem las iz njene najlepše lasulje, in zato « Topo sem gledal predse. Čas se je ustavil, srce je razbijalo. »In zato,« je ponovno rekel Sherlock in me pogledal s takšnimi očmi, s kakršnimi gleda klopotača svojo žrtev, »zato... preračunajte to sami.« Preračunal sem. Sedel pozabiti, vse je bilo tu. Ulomek človeškega življenja na koščku papirja. Snel je list. Bil je košček orumenelega pološcemega papirja, kakršnega potrebuje človek za skiciranje. Položil ga je na pečico, se sklonil nadenj in j-ed brati. Prvo je bilo na njem napisano ime Aliče, najlepše ime. kar jih je poznal, im« njegove neveste. Poleg njega številka 15-11. Spominjala ga je na številko kitic nekega psalma v cerkvi To je bilo njegov0 delo. posvečeno delo. ki mu je prineslo kruh, streho nad glavo in ženo, podlago življenja. In vendar je bilo tudi to prečrtano! Banka je b:la namreč propadla, čeprav je njega samega prevzela druga banka — toda šele potem, ko je preživel nekaj časa v hudih skrbeh. - Potem pa je prišlo! Cvetličarna ln postajališče w* voščkov. To je bil čas njegove zairoke. ko so bili njegovi žepi potoi denarja. ... . . Potlej posli s pohištvom in tapetnik — uredil si je dom. Potem špediterji — vselila sta se. Prodaja vstopnic v Op eni, 50-51). Zdaj sta m.ada po-ročenca in hodita vsako nedeljo v Opero — njuni najiepši trenutki ,ko lahko sedita molče in se srečujeta v lepoti in slogi v Čarobni deželi onstran zastora. Sledilo je prečrtano moško ime. Bil je prijatelj, ki * je bil dosegel ugleden ipoložaj v svetu in ki m bil sposoben, da bi obdržal svoje premoženje. Bežati je moral daleč nekam v tujo deželo. Tako je vse na svetu minljivo. Na tem mestu se je menda vrinil v njuno zakonsko življenje nov element. Tu je bilo z žensko roko in s svinčnikom napisano »žena«. Kakšna žena? Ah da, tista z velikim ogrinjalom im prijaznim, simpatičnim obrazom, k; je prihajata tako mimo in ki ni nikoli šla skozi salon, marveč je zmerom vstopila v spalnico s hodnika. Pod njenim imenom je napisano: »Dr. L.« Tu je ime neke sorodnice. Tu je napisano »mati« — njegova tašča. Zmerom se je zadrževala obzirno v ozadju, da ne bi motila mladih zakoncev, toda zdaj. ob uri stiske, jo pokliče ln rada pride, ker jo potrebujejo. Sledi velika čačka s črnilom in rdečilom. Urad za 8 STRAN 3. X. 1957 *»TT« Ančka in Marička sta pravkar nakupovali v trgovini, kamor so ju poslali starši, zdaj pa sta se vračali in še kilometer poti sta imeli do doma. V cekarju sta nosili tri kose mila, škrnicelj sladkorja, rajželjc in nekaj cvetlic. Držali sta ta cekar vsaka za en ročaj, mahali z njim gor in dol in prepevali ljubko pesmico. Na ovinku, ko sta ravno peli »holala, hoiadri, holala,« sta zagledali velikega kuštrastega psa, ki je glavo globoko povešal in počasi šel svojo pot. Zdelo se je, da je slabe volje; kazal je svoje ostre čekane in dolg jezik mu je visel skoraj do tal. Nenadoma je pomahal z repom in začel teči ob cesti — a tako nesrečno, da se je zaletel v neko drevo. Osuplo se je umaknil nazaj in zarenčal od jeze. Deklici sta se ustavili sredi ceste in se stisnili tako tesno druga k drugi, da bi skoraj -zmečkali rajželjc. Vendar je Marička še vedno pela: »holala, hoiadri, holala«, ampak že s čisto tihim glaskom, ki se je nekoliko tresel. — Nikar se ne bojta, je rekel pes, saj nisem hudoben. Nasprotno. A težave imam, ker sem slep. — Oh, ubogi psiček! sta rekli mali, tega pa nisva vedeli. * Pes je prišel bliže, še močneje mahal z repom, potem pa jima je polizal noge in prijateljsko povohal cekar. — Poglejta, kaj se mi je zgodilo, je spet rekel, a pustita me, da malo sedem. Bolan sem, saj vidita. Onidve sta mu sedli nasproti na travo in Ančka je zaradi varnosti stisnila cekar med kolena. — Oh, kako lepo je počivati,« je vzdihnil pes. »No ja, taka je moja zadeva in ppvedati vama moram, da sem bil prej, ko še nisem bil slep, v službi nekega slepega človeka. Še včeraj mi je ta ovratnik, ki ga vidita na mojem hrbtu, služil za vodenje gospodarja po cestah in šele zdaj razumem, kako potreben sem mu bil. Vodil sem ga povsod tam, kjer je pot najlepša in kjer je ob robu cvetel glog. Ko sva šla mimo kake kmetije, sem mu rekel: ,Tu je kmetija.’ Kmetje so dali njemu kos kruha, meni pa vrgli kos in včasih sva skupaj spala v kotu kakega skednja. Ce sva naletela na hudobneža, sem ga branil. Vedve gotovo vesta, kaj zmore dobro hranjen pes in tudi ljudje ne ljubijo takšnih, ki so že na zunaj videti revni. Ampak jaz sem zarenčal in takšen hudobnež naju je takoj pustil naprej. Zdajle sicer nisem videti hed, ampak če hočem — samo poglejta me ...« In začel je renčati in kazati zobe in vrtet( oči. Deklici sta bili prestrašeni. — Nikar, nikar! je prosila Marička. — Hotel sem vama samo pokazati. Sicer pa lahko razumeta, da sem napravil svojemu gospodarju mnogo dobrih uslug, da ne govorim o veselju, ki ga je imel, kadar me je poslušal. Kes je, saj sem .samo pes, ampak kadar govorim, čas vedno tako hitro mineva... za najboljše fotografije, izdelane na EFKA negativu i'n Fokembromu (Extra) fotopapirju. »FOTOKEMIKA«, tovarna filmov in foto-papirja v Zagrebu, prireja v okviru proslave 10-letniiCe nastanka, nagradni natečaj za najboljše fotografije. Pogoji tega natečaja so naslednji: 1. Pravico sodelovanja na natečaju imajo vsi državljani, fotoamaterji in fotografi v FLRJ.' 2. Vsak udeleženec, ki bo nagrajen z. eno od nagrad, ki so navedene pod a) do d), bo predložil na zahtevo Fotckemike odgovarjajoči EFKA negativ, ne oziraje se na vrsto, zviti 6X9, 4X6,5 in 35 mm, plan film, plošča in format. 3. Za natečaj se lahko pošljejo največ 4 dela, velikosti 13X18 do 30X40 cm, izdelana na Fokembrom ali Fokembrom Extra papirju. 4. Izbiro najboljših del bo izvršil odbor, katerega bo odredil organizator natečaja. 5. Nagrade. EFKA natečaja so naslednje: a) 2 nagradi po 1 fotoaparat »Flexaret« IV-a in »Zorki S«; b) 5 nagrad po 1 škatlo s 100 kom. Extra papirja 30X40 enr, c) 10 nagrad po 1 škatlo s 100 kom. Extra papirja 24 X 30 cm; d) 15 nagrad po 1 škatlo s 100 kom. Extra pa-piija 18X24 cm. Tolažilne nagrade; «) 100 nagrad po. 2 Efka filma 6X9; - f) 100 nagrad po 1 vreč. z 20 kom. Extra papirja 13X18; g) 100 nagrad po 1 vreč. z 20 kom. Extra papirja 10X15, h) 100 nagrad po 1 album za otroške fotografije. 6. Vse nagrajene fotografije od a) do d) se smatrajo za odkupljene z avtorskim pravom. 7. Vse nagrajene fotografije s tolažilnimi nagradami se smatrajo za odkupljene s pravico do reprodukcije v tisku in katalogu. 8. Dela pošljite najpozneje do 25. oktobra 1957 na naslov »Fotokertiika«, propagandni oddelek, Zagreb, POB 55. 9. Prireditelj natečaja se obvezuje, da bo nagrajene fotografije vrnil v roku 60 dni po zaključku natečaja. -. 10. Rezultati natečaja bodo objavljeni v tisku in piemerjiit obvestilih. FOTOKEMIKA« — ZAGREB Ilondlova 2 — Saj govorite tako dobro kot kakšen človek, je rekla Marička. — Zelo sta prijazni, je rekel pes. Moj bog, kako lepo diši iz tega cekarja!... No ja — kaj sem že hotel reči? ... Ah, da ... moj gospodar! Trudil sem se, da bi mu olajšal življenje, vendar pa — nikoli ni bil zadovoljen. Za prazen nič me je pogosto obrcal. Al lahko mi verjameta, da sem bil predvčerajšnjim prav zares zelo presenečen, ko me je začel božati in me prijazno nagovarjati. Prav zares, kar zmeden sem bil. Nič mi ni tako všeč kot to, če me kdo poboža; ves srečen sem takrat. No, pobožajta me, da bosta videli... In iztegnil je vrat in ponudil svojo veliko glavo deklicama, ki sta ga božali po kuštravi dlaki. In res, kar rep mu je začel mahati, medtem ko je tiho momljal: Mmja, mmja, mmja ...« — Zešo dobra sta, ko me tako poslušata, je spet rekel, ampak treba je, da svojo zgodbo končam. Ko me je gospodar tako božal in božal, je nenadoma rekel: »Moj dragi pes, ali hočeš vzeti mojo nesrečo nase in postati slep namesto mene? Kaj takega nisem pričakoval. Vzeti njegovo nesrečo nase! Najboljši prijatelj bi se obotavljal. Lahko mislita o meni, kar hočeta, ampak jaz sem rekel: ne.« — Seveda sta vzkliknili mali, seveda, saj tako je bilo tudi treba reči! Ali ne? Ah! Zelo me veseli, da tudi vedve mislita tako. Vendar pa me je nekoliko grizlo, da nisem takoj rekel, da sprejmem ...« Takoj: Kaj ste morda ... — Čakajta! Včeraj je bil še prijaznejši kot prejšnji dan. Tako prijateljsko me je božal, da me je postalo sram, ker sem odklonil. No, in nazadnje — to bi moral takoj povedati — sem le sprejel. Prisegel mi je, da bom srečen pes, da me bo vodil okrog, kakor sem jaz vodil njega in da me bo branil, kakor sem jaz branil njega ... A ko sem njegov« nesrečo sprejel, me je zapustil, ne da bi se poslovil. In že od včeraj zvečer sem čisto sam na gmajni, zaletujem se v drevesa in spotikam se ob kamenje na cesti. Pravkar pa sem zavohal nekaj takega kot telečje meso, zaslišal sem dve deklici, ki sta prepevali in pomislil sem, da me ti dve morda le ne bosta nagnali... Ah ne, sta pritrdili mali, prav ste storili, da ste prišli... Pes je zavzdihnil, še enkrat povohal cekar in rekel: In lačen sem tudi,.. ali nimata tu morda kosa teletine? Ja, telečji rajželjc je tu, je rekla Ančka, ampak razumeti morate, dragi kuža, da morava to prinesti najinim staršem. To sva kupili v trgovini... Ta rajželjc ni najin... sem in v žepu iskal ročaj samokresa na dvanajst strelov: škoda, da sem ga bil pustil doma. »Zato...» je rekel Sherlock mrzlo, »priznajte mi, dragi prijatelj, ne zamerim vam. Prijatelj ste... moje služkinje.« »Gospod natakar,« sem vzkliknil, »kje pa tičite, že celo uro vas kličem! Šampanjca!« Prevedel Br. Kozinc Ilustriral Štefan Planinc — Torej raje sploh ne bcm mislil nanj. Saj je vseeno. Ampak zelo dober mora biti. Ampak povejta mi, dragi deklici, ali me morda ne bi hoteli peljati k vajinim staršem? Ce me že ne bi hoteli obdržati doma, mi bosta morda vsaj vrgli kako kost, mi podarili krožnik juhe in morda bi lahko celo prenočil... Deklici sta takoj privolili. Želeli sta celo, da bi za vedno ostal pri hiši. Skrbelo ju je samo to, kako ga bosta sprejela očka in mamica. Treba je bilo računati tudi z mačkom, ki je imel pri hiši precej avtoritete in ki bo psa prav gotovo zelo grdo pogledaL — Pa pojdite, je dekla Ančka, storili bova, kar s« bo pač dalo. Vsi trije so tedaj vstali in se podali na pot. Tedaj sta deklici nenadoma opazili znanega razbojnika^ ki je posebno rad napadal otroke, ki so hodili nakupovat in jim jemal cekarje... — To je on, je rekla Marička, to je tisti, ki ropa cekarje... — Nikar se ne bojta, je rekel pes, storil bom nekaj, da bo izgubil veselje do vajinega cekarja! Možakar se je bližal z velikimi koraki, sanjal o dobrotah, ki so bile skrite v cekarju in si od veselja mel roke. Ko pa je zagledal psa, ki je Prav tedaj pokazal zobe, si je že prenehal meti roke. Sel je mimo po nasprotni strani ceste in prijazno dvignil klobuk. Deklici je spreletel srh in kar nič se mu nista smejali. — Vidita, je rekel pes, ko je možakar izginil, čeprav sem slep, še vedno znam biti koristen! XXX Pes je bil zelo zadovoljen. Kora,kat le i deklicama in oni dve sta ga izmenorfta držali za vrvico. — To mi je zelo všeč! je rekel, ampak kako vama je ime? — Moja sestra, ta, ki te drži za vrvico, je Marička in ona je bolj svetla kot jaz. Pes se je ustavil in povohal Maričko. — Dobro, je rekel. Marička. O prav lahko jo bom poznal. — In moji sestri je ime Ančka, je rekla ta, ki je bila bolj svetla. — Dobro, Ančka, tudi tebe m; bom nikoli pozabil. Ko sem moral potovati s svojim starim gospodarjem, sem spoznal mnogo majhnih deklic, ampak iskreno povem, da nobena ni imela tako ljubkih imen kakor vedve. Deklici sta k r zardeli od zadovoljstva, a pes tega ni mogel videti in je nadaljeval s komplimenti. Rekel je, da imata prijeten glas in da morata biti tudi zelo razumni, če sta j!ma očka in mamica zaupala tako važno nalogo, kot je nakup rajžcljca. — Ne vem, če sta ga izbrali ravno vedve, vem Pa> da čudovito diši... . Pri vsaki priliki je govoril o rajželjcu; kar ni moK A odnehati. Vsak trenutek je hotel pritisniti svoj smrče na cekar in včasih se je zapletel v noge te ali ono .deklice, da bi skoraj padel... — Poslušajte, kuža, je rekla Ančka, bolje bo. ee ne mislite več nanj. Jaz bi vam ga prav rada daaj če bi bil moj, ampak saj vidite, da tega ne morem. KaJ bj rekla očka in mamica, če bi ga ne prinesli domov. — Seveda, okregala bi vaju... _ — In medve bi morali povedati, da ste ga vi P0j® in tedaj bi vas nagnala, namesto da bi vam dala P nočišče, • TRETJE POGLAVJE O UMETNOSTI JE BESEDA tvar je taka,« je začela gospodična Trubner. Sedela sta na dvorišču Amalienborga na klopi. Med kamnitimi ploščami pred spoštljivo prijazno fasado grajskega poslopja je rasla trava, Tam čez v pristanišču so trobili parniki, ki so jih. vodili v Sund. Sicer je bilo tiho. Visok strm zid je ločil grajsko dvorišče od ulice. Samo v sredini je biil zid prelomljen. Na tem mestu eo bila mogočna mrežasta vrata iz kovanega železa, ki gotovo niso bila odprta že nekaj desetletij. Kdor je prišel po cesti, je tu lahko obstal in med umetniško Prepletenimi železnimi ornamenti, figuricami in rozetami pogledal na starinsko dvorišče. Ravno tako kot zdaj. neki gospod Karaten! Dva njegova dobra znanca sta hodila gor in dol po drugi stran; ulice. Govorila sta malo in sta čakala nanj. Gospodična Trubner in gospod Kulz nista slutila, da ju opazujejo. Ulicj sta obrnila hrbet in občudovala grajska okna in duri. »Stvar je taka,« je rekla gospodična- »Jaz sem privatna tajnica po vsem svetu priznanega zbiralca umetnin, ki stanuje v Berlinu in se piše Steinhovel. Pretekli teden je bila torej v Kjobenhavnu dražba ene največjih zbirk, kar jih je na svetu. Zbirka je bila prej last nekega Američana, ki je večer svojega življenja preživel na Danskem in je nedavno umrl. Ali veste, kaj je licitacija umetnin?« »Ne prav dobro,« je rekel Kiilz. »Ampak najbrž bo Približno tako kot na drugih dražbah. Ljudje brez pre-staoka tulijo in nekdo tolče s kladivom- Pri komer udari trikrat, se je ujel na limanice.« , P rito;,maja de »»Gospod Steinhovel zib: ra predvsem miniature. Miniature so majcene slike. Pogosto so vdelane v dragoceno kamenje. Stare miniature Ko zelo drage-Gospod Steinhovel plača za miniature vsako ceno.« »Vsak ima svojega konjička,« je ugotovil gospod Kiilz. »Ravno tako kot moj brat svoje golobe. Kaj so temu že vse napletli, in za kakšno ceno! Človek še verjel ne bi! Nekoč je kupil parček golobov, ker sta bila posebno lepo pisana. Hotel ju je poslati na razstavo perutnine in se je nadejal nagrade- Ampak malo pred tem je, žal. deževalo in dež je mrhama spral barvo- Bila sta Pobarvana, moj brat p® ,nafarban‘.« »Poznate Holbeina mlajšega?« »Po pravici rečeno: ne! Starejšega tudi ne.« »Holbein mlajši je bil eden najslavnejših nemških slikarjev. Nekaj časa je živel na dvOru Henrika VIII.« »Tega poznam,« se je Kiilz razveselil-. »Ta je tisti, ki je ves dan bos stal na snegu.« »Ne. To je bil Henrik IV.« »Ampak približno se ujema, kaj?« »Precej- Henrik IV, je bil nemšk; cesar, Henrik VIII. Pa angleški kralj. — Najbolj j-e slaven zato, ker se je Pogosto oženil im dal nekatere svojih žena pomoriti.« »To so bili časi!« je rekel Kiilz in tlesknil z jezikom. »Toda svojih žena aj dal samo pomoriti, marveč tudi slikati.« »Najbrž pred tem!« Kiilz se je glasno zasmejal in ee udaril po zelenih impregniranih hlačah. »Seveda,« je rekla gospodična Trubner- »Prej! Prva žena, ki jo je dal obglaviti, je bila Ana Boleyn. Holbein jo je slikal brez kraljeve vednosti malo pred poroko in podarila mu je to miniaturo, okrašeno s prekrasnimi žlahtnimi karpni., za rojstni dan.« »Danes s-e fotografiramo,« je menil Kiilz. »To je hitreje in ceneje.« »Na hrbtni stran.;, miniature je Ana Boleyn z lastno roko zapisala ljubeznivo posvetilo.« »Aha,« je rekel Kiilz- »Zdaj se mi šele svita. To miniaturo so dražili v Kjobenhavnu in gospod Steinhovel jo je kupil.« »Tako je. Za borih šest sto tisoč kron.« »Da me ne udari božje!« »Gospod Steinhovel se je včeraj odpeljal v Bruselj, da bi s; tam ogledal neko miniaturo Karla IV. otroško sliko Luksemburžana, ko je živel na francoskem dvoru. — Irt najbrž bi vaju tudi nabila, jc dodala Marička. — Cisto prav imata, je pritegnil pes, ampak nikar np mislita, da me sladkosnednost naganja, da govorim o tem rajželjcu. Kar pravim, nikakor ne pravim zato, da bi mi ga dali. Sicer pa me ta rajželjc sploh ne zanima. Seveda — odlična stvar je to — ampak to, da nima kosti, mi ni všeč. Kadar dobi gospodar tak fajželjc n* mizo, poje pač vsega — in za psa nič ne ostane. . .. Tako govoreč sta se obe deklici s slepim psom približali domači hiši. Maček jih je prvi zagledal. Ukrivil hrbet, kot da bi se strahovito razjezil; dlaka se mu naježila in rep jc dvignil visoko v zrak. Potem je ekel v kuhinjo in rekel staršem: — Mali se vračata in na vrvici vodita psa. Tega pa «a* prav zares ne maram! ~~ Psa? so se začudili starši. Ni mogoče! . In stopila sta na dvorišče in videla, da maček hl lagal. , — Kako sta staknili tega psa? je vprašal oče jezno *akaj sta ga pripeljali sem? . ~~ Ubožec je in slep je, sta rekli mali. Z glavo se “e zaletaval v drevesa ob cesti in tako nesrečen se ama je zdel... In menf jc naročil, naj angleško miniaturo spravim iz Kjobenhavna v Berlin-« »Globoko sožalje!« »Gospod Steinhovel je ni hotel vzeti s seboj v Bruselj in mimo tega je mislil, da je pri meni bolje spravljena. Kajti njega poznajo. Njegove privatne tajnice pa ne poznajo, — Zdaj pa tale vest v današnjih časopisih!« Gospod Kiilz se je popraskal po glava. »Umetnine, vredne milijon kron, so izginile.« Bila je vsa iz sebe- »Gre izključno za predmete, ki so jih dražili na licitaciji. In o storilcih ni nobene sledi. Ce se jutri z miniaturo Ane Boleyn odpeljem v Berlin, se m; lahko pripeti, da miinilatura izgine. Celo čisto gotovo se mi bo pripetilo! To čutim že od današnjega opoldneva. Vi sicer trdite, da bodo moje slutnje po prvem otroku izginile. Toda, saj sem vam že rekla •..« »Da' ne morete tako dolgo čakati. To so mi počasi svita. Toda, kaj storiti? Tu ne morete ostati. Odpeljati se tudi ne morete. Tretje izbir® pa ni.« »Pač,« je rekla gospodična tiho. »Tole sem iztuhtala.« Karsten se je previdno umaknil izpred železnega portala in stopil na ulico. Njegova prijatelja sta obstala in ga zvedavo pogledala. »Nima smisla,« je zamrmral Karsten- »Nobene besede ne razume.« »Čestitam,« je rekel Filip Achtel. »Govedo, in zato postajaš tam cel® črtrt ure? Da nama potem sporočiš, da nisi ničesar slišal?« »Sem mislil, da se bo veter zasukal,« je pojasnil Karsten zagrenjeno. Filip Achtel se je zaničljivo smejal. Storm je povzel besedo. »Ni vrag. da se tol® rosno bitjece ne bi poslovilo od mojega Tirolca- Malo nai« se bom z njim slučajno srečal. Potem jo bova mahnila LJ □ m ~~ To ni važno! Saj sem vama vendar prepovedal Sovarjatj tujce na cesti! m. la^ Pa Je pes stopil korak naprej, prijazno po-ravil in rekel staršem: s. Sam dobro vidim! da v vaši hiši ni prostora za han^.a psa. Ne bom se tu več mudil in takoj bom adaljevai svojo pot. Toda, preden odidem, dovolite, a Pohvalim vajina otroka, ki sta tako pametna in ''ogljiva. Pravkar sem blodil po cesti in ne da bi aSiedal obe deklici, sem nenadoma zavohal rajželjc. bcr sem Še od včeraj tešč, me je prijelo, da bi ga epi!ede1, ?'■>.. -»> "V'J| f ‘ ■ * ...... <3f*f PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE SE JE V NEDELJO, 29, SEPTEMBRA O D D OL 2 S L A SPOMINU SLAVNIH TRENTARSKIH VODNIKOV Z ODKRITJEM SPOMINSKE PLOSCE OB CESTI. KI VODI IZ VRSlCA V TRENTO, V NEPOSREDNI BLIŽINI ALPI-NETUMA »JULIJANA«. TREN-TAR.TI VELJAJO ZA NASE NAJIMENITNEJŠE. NAJBOLJ TIPIČNE VISOKOGORSKE PASTIRJE IN GORJANCE. NAJVIDNEJŠI MED TEMI JOŽE KOMAC — PAVR, ANDREJ KOMAC — MOTA ANTON KARAVANJA — KOPlSCAR, IVAN BERGINC — ŠTRUKELJ, ANTON TOZBAR — 5PIK OCE IN ANTON TOZBAR — SPIK SIN DIVJI LOVEC IN NEUSTRAŠENI GORNIKI IZ KLASIČNE DOBE SLOVENSKEGA ALPINIZMA IN PLANINSTVA SO BILI VODNIKI JULIJA KUGYJA, POETA JULIJSKIH ALP. BREZ KATERIH TA NE BI MOGEL PREMAGATI STRMIH STEN JALOVCA. OZEBNIKA IN DRUGIH DIVJIH STEN TRENTARSKIH GORA. IMENA TEH JUNAKOV — VODNIKOV SO VKLESANA ZDAJ V SPOMINSKO PLOSCO. SLAVJE JE OTVORIL PREDSEDNIK PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE TOV. FEDOR KOŠIR, SLAVNOSTNI GOVOR JE IMEL CLAN UPRAVNEGA ODBORA PZS TOV. DR. STANKO HRIBAR, PLANINSKO DRUŠTVO BOVEC PA JE PRIPRAVILO PRIJETEN PROGRAM. —--»Iv- : te R.HONDO FLEMING PRIVLAČNI SKRIVNOSTNI IN RAZKOŠNI ORIENT PO AMERIŠKEM OKUSU. ZE VRSTO LET NASTOPA SAMO V PESTRIH ORIENTALSKIH KOSTUMIH. PO KLEOPATRI JE .ZAIGRALA PRAVLJIČNO SEMIRAMIDO (NA SLIKI) V ČUDEŽNIH, VISEČIH BABILONSKIH VRTOVIH. ZDAJ PA SE JI OBETA SE VLOGA SEHERAZADE IZ 1001 NOCI. Za las je manjkalo TRENUTKI MED ŽIVLJENJEM IN SMRTJO ... IN VENDAR JE ZMAGALO ŽIVLJENJE. ITALIJANSKI DIRKAČ MENDOGNI JE NA MOTO DIRKAH V MODEN1 IZGUBIL OBLAST NAD SVOJIM MOTORJEM IN JE ZDRVEL V OGRAJO DIRKALIŠČA. NA ROBU JE MOTOR TAKO ODSKOČIL, DA JE VOZAČ V VELIKEM LOKU ODLETEL, KAR JE NA FILM ULOVIL PRISEBNI GLEDALEC. NEVERJETNO. TODA MENDOGNI JE PO TEJ ČUDNI AKROBACIJI NASMEJAN VSTAL IN ODKORAKAL — NITI OPRASKAL SE NI! »►XX«00000000000COD0C0C)00000C0C)00000000O Modrčki in -J*«.' propaganda ■ . ♦ : Potapljači pomagajo f arheologom PES VODI PSA PODOBEN PRIMER SMO ZE NEKOČ OPISALI. NEKI ANGLEŽ, KI IMA SLEPEGA PSA, JE NAUČIL FOXTERRIERA, DA VODI SLEPEGA TOVARIŠA NA SPREHOD. FOXTERRIER PEGGY SE JE SVOJI NOVI NALOGI KMALU PRIUČIL IN ZDAJ ZVESTO SPREMLJA SIVEGA HRTA FLA-SHA NA VSEH NJEGOVIH FO-TEH. NITI ZA TRENUTEK GA NE PUSTI SAMEGA. KAKO LEP PRIMER ŽIVALSKE ZVESTOBE. V DOBER METER GLOBOKEM POTOČKU NAJ BI ZE PET STO LET LEŽALI KIPI. TJAKAJ JIH JE DAL NEKOČ V NAVALU JEZE ZMETATI OBLASTNIK . . . ZE LETA IN LETA SO ARHEOLOGI POSLUŠALI USTNA IZROČILA IN PREBIRALI STARE ZAPISKE O TEM DOGODKU, TODA KALNI POTOČEK JE ZVESTO SKRIVAL SVOJO SKRIVNOST. POTAPLJA« NEKE LONDONSKE POTAPLJAŠKE SOLE PA SO OBLJUBILI SVOJO POMOČ. SPUSTILI SO SE V PLITVO VODO IN RILI PO BLATU. VENDAR KAJ PRIDA PREDMETOV NISO ODKRILI: KOMAJ SVINČENO POSODO IN LESENI STEBRIČEK. NALETELI SO NAMREČ NA NEVERJETNO OVIRO. V» POTOKU SF, JE NABRALO TOLIKO ALG, DA SO MORALI ZARADI NJIH PREKINITI ISKANJE. NA DNU SO RF.S OTIPALI NEKAJ TEŽJIH KOVINSKIH PREDMETOV, VENDAR JIH NISO MOGLI DVIGNITI IN NAMERAVAJO VSO AKCTJO PONOVITI APRILA, KO BO VODA MALO VIŠJA IN SE BODO POTAPLJAČI LAHKO NEMOTENO GIBALI PO POTOKU — TEDAJ BO NAMREČ TUDI ALG MANJ. KAJ JI H ČAKA? I.. . i ..ij . AKO L, AH KO . 1 KITI. ANGLEŠKA POSADKA NA MALAJSKEM POLOTOKU SE D JBRO ZAVEDA. DA JE BORBA Z UPORNIKI PO NEPREHODNIH DŽUNGLAH KAJ JALOVA. PA SO SE NJIHOVI GENERALI DOMISLILI — TAKO SAMI PRAVIJO — SIJAJNE IDEJE. CE NE M OF.ES PREMAGATI MOZ, POSKUSI PREMAGATI ZENSKE. ZENSKE PA NAJLAŽE PREMAGAŠ Z NECIMERNOSTJO. KAJ ČUDNO SO GLEDALI MALAJSKI DOMAČINI KO SO PRIČELA ANGLEŠKA LETALA NAMESTO BOMB ODMETAVATI VELIKE SVEŽNJE. CF.SA VSEGA NISI NASE!, V NJIH. VENDAR JE BILO O D VSEH DOBROT SE NAJVEČ KOLJE GLAS O TEJ AKCIJI PRIŽEL V EVROPO. JE VZBUDIL SEVEDA PRECEJ SMEHA. ANGLEŽI SI VČASIH MALCF. ČUDNO PREDSTAVLJAJO NARODE. KI JIM VLADAJO. SEVEDA SE JE HKRATI ZAČELA TUDI SICER ZF. STARA MISIJONARSKA RAZPRAVA O SPODOBNOSTI. ZA PREBIVALCE TROPSKIH DEŽEL JE'.NAGOTA ZDRAVJE. V DEŽELAH. KJER SO NAGIM DOMAČINOM VSILILI NA POL EVROPSKO OBLEKO, GROZE ZDAJ NE-.PRESTANI PREHLADI. IN KAT SO STORILA MALAJSKA DEKLETA? PRVE DNI SO MODRČKI ZMAGOVALI, TODA ZE CEZ NEKAJ pASA SO JIH ZAČELE OBEŠATI PO GRMOVJU OKOLI VASI. NARAVA JE LE ZMAGALA. v.AN fcv;A>.«,Wy 4 4 »■,*? 'C%,. • >, Spomin na slavne dni O SLAVI MOGOČNIH INKOV V JUŽNI AMERIKI NAM JE OSTAL LE SE GLAS. BELCI SE BREZOBZIRNO UNIČILI NJIHOVO KULTURO IN JIH SKOZI STOLETJA MNOŽIČNO POBIJALI. LE RAZVALINE MOGOČNIH INKOVSKIH MEST SE GOVORIJO O MINULI SLAVI. POTOMCI NEKDAJ BOJEVITEGA RODU PA NISO POZABILI NA SVOJE SLAVNE DNI. VSAKO LETO SE ZBEREJO V GUZCU, KI JE BILA NEKOČ PREKRASNA PRESTOLNICA, IN NA FESTIVALU OBNOVIJO NAJSLAVNEJŠE DOGODKE IZ SVOJE ZGODOVINE. JA FESTIVAL JE SEVEDA NAMENJEN I.E ZA TUJCE IN NI ČUDNO, DA JE GLAVNA TURISTIČNA PRIVLAČNOST V PERUJU. ANGLEŠKO BOMBNO LETALSTVO JE DOBILO ZDAJ PRVO ESKADRILJO »LETEČIH TRIKOTNIKOV«, STIRIMOTORNIH REAKCIJSKIH BOMBNIKOV AVRO VULCAN. KLJUB STEDNJI SE ANGLEŽI SE KAR NAPREJ OBOROZUJEJO. ALI SI PREDSTAVLJATE, DA STANE VSAKO OD TEH LETAL NAJMANJ 8 MILJ. DOLARJEV? SE TEZE PA SI NAJBRŽ PREDSTAVLJATE. DA BO LE-TO ZE CEZ DVE ALI TRI LETA ZASTARELO. MOGOČE STE SE KDAJ VPRAŠALI, KAJ SE ZGODI Z LETALI, KO ZASTARIJO SPODNJA SLIKA KAZE NJIHOVO USODO. NA NEKEM AMERIŠKEM LETALIŠČU STOJI ORJ ASKA PEC. V KATERI TOPIJO STARA LETALA. MILIJONI IN MILIJONI DOLARJEV SE V TEJ PECI SPREMINJAJO V NEKAJ TON ALUMINIJA, KI GA BODO POTEM SPET Z MUKO PREDELALI V NOVA LETALA IN POTROSILI ZA TO NOVE MILIJONE. KAKO ČUDOVITO ZNAJO LJUDJE ZAPRAVLJATI DENAR. PRAV ISTI UČINEK BI BIL, CE BI NAMESTO LETAL METALI V PEC KAR DENAR. i Naša splošna družbena usmerjenost nam daje možnost, da ustvarimo otrokom in mladini pogoje, v katerih se bodo izživljale, vse njihove neizčrpne duševne in telesne energije, njihova močna ustvarjalnost, želja po igri, razvedrilu, delu, napredku, lepoti, znanju, zabavi. Zlasti nam daje to možnost raz voj naših občin, neposrednih upravnih in samoupravnih organov in še posebej razvoj stanovanjskih skupnosti. 15 minut dnevno Petnajst minut jutranje telovadbe koristi zdravju ln čedni zunanjosti. Telovadba naj bo prilagojena poklicnemu delu. se praši, da bo delala prodajalka, ki po ves dan stoji na nogah, drugačne vaje kot na primer šivilja, ki se tako rekoč ne premakne s stola. Za začetek pa nemara nekaj jutranjih vaj, ki bi jih lahko priporočili PTav vsem. 1. — Roke kvtškul Stoja na prstih, globok vdih skozi nos. Nato pa se boste »zgrudili« se pravi, da vam bodo roke in glava padli v globok predklon, hkrati pa se boste močno zazibali v kolenih. Temeljit izdih je pri tem največjega pomena. Se preden se postavite v začetni položaj in spet globoko vdihnete, se nekajkrat zazibajte v kolenih, da boste spravili prav ves zrak iz pljuč. Pomagali si boste tudi s tem, da se boste takoj po četrturni telovadbi umili s hladno vodo do pasu ali pa se razgibali pod prho. 2. — Ali ste že opazili, da so deželani, ki mnogo kosijo, praviloma zelo vitki ljudje? Sicer pa, dober kosec Je nekak umetnik, izvrsten telovadec. Vitki boki so skrita želja vseh nas, ki ne moremo reči, da smo šele pred petimi leti zapustile šolske klopi, zato bomo po najboljših močeh skušale posnemati kosca, kakor smo ga videle na travniku. Trikrat z desne proti levi in potem —tega ne zna napraviti niti najboljši ko- 3. — C e vas izraz »mastna grba na tilniku« vsakikrat posebej močno prizadene, bi vam svetovali vsakodnevno vajo, ki naj traja dobro minuto. Takole gre: Pokleknite z zravnanim telesom, zaradi ravnotežja iztegnite roke naprej, potem pa stopnjema suvajte z glavo kolikor mogoče daleč nazaj. Po tem sunkovitem gibu se nagnite naprej, in sicer tako daleč, da se roke iz predročenja dotaknejo tal. S tem boste odpravili jamico na križu, ki včasih hudo moti pri sicer čedni postavi. Jasno je seveda, da je treba delati vse te vaje pri odprtem oknu. In ne pozabite, da je treba pri vsaki športni vaji enakomerno dihati. Ne zadržujte diha niti pn zelo napornih vajah, nazadnje pa zrahljajte sklepe, in sicer tako, da po vaji sprostite mišice in noge in roke zapovrstjo otresete. Šolski razred je bil nizek in le slabo razsvetljen. V že močno razmajanih, s tinto popackanih in številnimi spominčki preteklih in sedanjega rodu porisanih klopeh se je nerodno stiskalo kakih petdeset ali šestdeset žensk-Zvečine srednjih let, vmes nekaj starejših in sem in tja kakšna mlajša. Kljub praznim sedežem v klopeh so moški stalj zadaj in Sj bolj iz zadrege kot potrebe prižigali cigarete. Očitno se niso marali pomešati med žen«ke. Kot da bi se bali za svoj ugled- Človek srednjih let me je predstavil in povedal naslov predavanja. Prisotni so bolij opazovalj mene, kot poslušali govornika. Naenkrat sem razumel, da moj položaj ni lahek. Kolikor ljudi, toliko različnih življenjskih usod-Vsakdo od teh pričakuje, da se mu bo nocoj utrnila vsaj neznatna luč in mu bo od danes naprej svoje življenje laže nositi. Tehtaje so me opazovali in presojali. Vse: zunanjost, življenjsko zrelost in izkušnje. Predgovornik se je trudil, da bi me opisal v kar najprijetnejši luči, on, pa so gledali vame in tehtali: »Bogve, če tale ve, kaj se pravi imeti kup otrok, pa stanovanje z eno samo sobo in svojih 15 do 20 tisoč na mesec? Ali ve, kaj se pravi srečno živeti, če pa je mož pijanec- Ali ve — o, gotovo je tudi on poročen, najbrž ima svojo ženo rad in ima lepe in zdrave otroke — moj pa me že leta in leta vara z drugo in -otroci niso zdravi ... Njihova usta niso govorila, toda v očeh, ki jih je temačen prostor napravljal še bolj zapletene, so bila sama vprašanja. Spričo njih je listek, s kratko dispozicijo predavanja, ki mi je čepel v žepu. vse bolj in boij izgubljal svojo vrednost- Ne, ta dispozicija ni bila slaba, morda je bila celo vzorna za sestavo članka za kak resen časopis o družbenih vprašanjih. Preblisnila me je misel: »Kakšen naslov bi mu lahko dal? No, mogoče »Pereči problemj naše družine«... Da, mogoče bi lahko še dodal — »v prehodnem razdobju« — ali pa tudi ne- Da, toda njih to ne bo zanimalo. Niso prišlj oziroma prišle zato, ker bi hotele razmišljati in razpravljati o družini nasploh. Iščejo odgovor in rešitev zase, vsak zase. Potem sem govoril. Govoril skoraj uro ali pa morda še nekaj dalj- Radi so me poslušali, toda nisem se mogel znebiti občutka, da sem jih z lepimi besedami nekam uspaval. Lepo jim je zvenelo: »Družina je organska ce-lpta, to je kot najbolj občutljiva in lepa stavba. Ce enega samega od njenih zidakov poškodujete ali pa v času let celo odpade, je stavba kot celota poškodovana. Veter more pihati vanjo, dež in nevihte dobijo prost vstop-« Primera Jim je ugajala, toda odgovorila na njihova vprašanja ni. To je pokazal tudi razgovor, ki je sledil, Odbornik, ki me je predstavil, se je trudil in jih spodbujal, toda vprašanj ni bilo ali pa So bila bleda in splošna kot moje besede: Niso bila njihova in jim niso pomagala. Resnici na ljubo, predavanje sem prevzel bolj iz dolžnosti kot resničnega navdušenja- Sploh no predavam rad. Naenkrat pa sem jim hotel pomagati. Človek težko prenese polovične uspehe. Ne da bj kaj dostj pomislil, na kaj se obvezujem sem predlagal: »Dobro vem, da nisem govoril o tem, kar bi vsak posamezen od vas želel slišati. Ne poznamo se in ne morem vedeti, kakšne težave katero od vaših družin tarejo. In vi se med seboj poznate preveč, pa vam je neprijetno, da bi pred vsemi pripovedovali o stvareh, zaradi katerih morda pri enem ali drugem zakonsko in družinsko življenje peša-. . Radi bi govorili, toda ne pred tolikimi pričami, želeli bi si morda sveta. Postavljam vam ponudbo. Vsak teden ob istem -času me boste lahko dobili na tej šoli. dokler vam bo to ljubo. To se pravi, dokler bo ^sdo, ki gi bo želel intimnega razgovora o svojem osebnem in družinskem življenju. Pride lahko vsakdo, k; čuti potrebo in zaupanje. Pride lahko sam ali s svojim možem ali ženo, hčerjo ali sinom ... « Ta predlog je bil najuspelcjši de! vsega mojega predavanja. Razgovor; v dvoje ali trcje so uspevali skoro pol leta- Prinesli so mi toliko poznavanja resničnega življenja, da mi ni žal časa, ki sem ga žrtvoval. Zaključili smo jih ob našem skupnem zadovoljstvu s ponovnim končnim sestankom vseh prizadetih in tedaj sem zaprosi! za pravico, da jih smem ob priliki kdaj v primerni obliki tudi pismeno objaviti. Večina je pcmen tega dobro razumela in .tako se danes poslužujem te pravice, upoštevaje posebne želje tistih, ki so me prosili za previdnost pri pisanju. Torej, dragi bralci, vsak teden ob istem času na svidenje 1 FESTIVAL MOŠKE MODE V SAN REMU flfCIorof t »Jela sol« — kot dodatek kopeli dela čudeže. Popolnoma prerojen si po kopeli, ffe si ji dodal — »Jela sol« — osvežuje in krepi živce — zato ne štedi denarja — skrbi za svoje zdravje in kupi si takoj »Jela sol«. Nev iviui v uui\tlii »aeri. Pri »zamahu« izdihnite, ko »vlečete koso« v zajetni položaj, pa globoko zajemite sapo. Kosec se drži pokonci. To je tudi potrebno, zakaj sicer bi se takoj utrudil. Gib s koso se začne v boku, kosec jo požene s trebušnimi mišicami, prav te pa so, kot vsakdo vc, še posebnega pomena za zdravje notranjih organov. Ce boste kar naprej zamahovale s koso. se vam ni treba bati »mastnih zalog« na bokih. Seveda ne smete pozabiti: prt vsakem zamahu s koso lahno upognite kolena, stojte pa v lahni razkoračni stoji, tako da so stopala kakega četrt metra vsaksebi. Telovadno vrednost zamaha s koso boste stopnjevali tudi s tem, da boste pri vsakem zamahu privzdignili desno nogo ter zaokrožili z njo proti levi. in seveda tudi obratno. Pred kratkim so priredili v San Remiu vgliiko revijo moške mode za leto 1958. Za najmodernejšo so proglasili zeleno barvo v vseh niansah in-ji dali ime klorofil. Spremljajo jo različni toni rjave barve, za večer črna, antracitna, temno-siva in modra kot noč. Tipična itaMjianska obleka z oprijetim suknjičem počasi Izginja, tudi italijanski krojači se približujejo mirni angleški modi. Ohranili pa so seveda originalnost v detajlih. Medtem ko zapenjajo v Ameriki suknjiče še vedno ne tri gumbe, jih nosijo v Italltji samo na dva, od katerih je spodnji odipeit. Tu im tam je na suknjiču še tretja gumbnica, a 1© za dekoracijo, gumba zanjo ni. Suknjič se počasi daljša in ima večkrat dve vrsti gumbov. Stranski razporki so izginili, »majo jih le tu in tam izrazito športne obleke. Ramena imajo • mehko, le nekoliko padajočo linijo tam, kjer je vstavljen rokav. Ali vam je tak kroj všeč? KRIK MOŠKE MODE 1958 Športne obleke so še enostavne, spremljajo jih telovniki, spet največkrat iz istega materiala. Hlače nimajo zavihov in se proti spodnjemu robu nekoliko zožujejo. Pri večernih oblekah so potisnili letos itailijianski krojači vstran vse, kar je dišalo po ekscentriki, barve, ki vzbujajo pozornost, rdeče, vijoličaste in zelene smokinge, predolge večerne plašče. Cez smoking zdaj predlagajo železnosiv, čez frak pa . lahek, enovrstno zapet črn plašč. Velika modna revija v San Remu, ki je pokazala -tudi razvoj mioške mode v zadnjih sto lotih, je zbudila mnogo zanimanja. Aleksandra Mihajlovna Kolontajeva še Je rodila 1. aprila 1872 v Prierlmrgu, umrla pa je ln marca 1«2 v Moskvi. Bila je ena najmarkantnejših revolucionark, čeprav je zrasta v izrazito eosnoski tencralski družini. Samo njenemu Izredno močnemu intelektu Ja pripisati, daVseskozi meščanskega vzdušja, Iz okolja miljencev usode in privilegirancev že v zgodnjem.ad^tl »Ul. pot „ njej: »Izpod peresa te izredne žene Imamo leDo število kujte . Nikter pa ne znslcdimo niti besedice o njenem privatnem življenju.« Sovletska revtla »Oktjabr«, glasilo Zveze sovjetskih pisateljev, pa jc v 9. številki lz leta to« ohlavila začetek spominov A. Kolontajeve. Ni nam znano, zakaj Kolontajeva svojih spo-imnov ni nadijevaia vsaj ne v omenjeni rčvljl. V nadaljevanjih bomo objavili nekoliko IkraTšM tisti dePn enih spominov, ki je bil objavljen v reviji »Oktjabr«. Ta del sega od niencea dettnstva do prvih dni oktobrske revolucije. Pisan jc z živahnostjo in topimo, kakršne ni zleDa najti Redki so primeri, da se zna človek na stara leta tako g oboko vživeti v svoja otroka irii in Jih opisati tako plastično, kakor je znala to storiti Kolontajeva. I. DRUŽINA DOMONTOVIČ Drobna dekldca, dve kitici, modre oči. Pet let Ji je. Deklica, kakor mnoge druge. Ce pa ji pazljivo pogledaš v obraz, opaziš vztrajnost. Starejši sestri pravita o njej: »Kar hoče, zna zmerom doseči.« Deklici Je ime Sura Domontovič. Ta deklica — sem jaz. Živim lagodno v premožni družini, v kateri ne poznajo revščine. Velika erarična hiša. Poslopje je last konjeniške šole. Velike, svetle sobe, dolgi hodniki. Tudi vrt je pri hiši in jahalnica in mnogo konj. V jahalnici se uče mladi gojenci jahati. V to šolo pridejo samo plemiški otroci. Rada gledam, kako gojenci preskakujejo zapreke, včasih pa mi dovolijo dajati k njem sladkor. Toda če hočem doseči konjski gobec, me morajo gojenci vzdigniti, in kar hialce bojim se, da bi mi konj skupaj s sladkorjem odgriznil roko. »Sura,« pravijo gojenci, »kaj s! res tako strahopetna, da se bojiš konj? Poglej, kako pametne oči ima Arapčik,« Jaz pa odgovarjam: »Pada imam Arapčika in prav nič se ga ne bojim.« Skozi okno moje svetle otroške sobe. tam za obronkom, je videti dolga, rumena poslopja. Okna so ozka ln mračna, zakrita z debelimi mrežami. Nimam rada teh hiš, zlasti pa ne njihovih tesnobnih črnih oken. Moja guvernanta, Angležinja, se strinja z menoj. Da, ta poslopja so zelo mračna. To so vojaška skladišča, podobna pa so ječi. Kaj je ječa?... Moj oče je šolski inšpektor v konjeniški šoli. Sola stoji v severnem delu Peterburga. Ce hočejo priti v središče mesta, se običajno peljejo s tramvajem s konjsko vprego. O pravih tramvajih takrat ni bilo niti sledu. Vagončke vlečejo mršava, sestradana kljuseta, še zdaleč ne takp negovana in živahna, kakor so konji v šolski jahalnici. Konjički, ki vlečejo vagončke, se mi smilijo. Prosim, naj mi dovolijo dati jim košček sladkorja, toda odrasli se mi samo posmehujejo. Redkokdaj me vzamejo s seboj v mesto. Moj svet je ograjen z vrtom in šolskim dvoriščem. Prijateljstvo sklepam s kurirji in oficirskimi slugami. Pozimi napravijo zame sneženega moža. Spomladi mi orineso modrih cvetic, H rasto na obronku. Čudno, da je bilo v teh velikanskih poslopjih tako malo otrok. AH pa mi niso dovolili igrati se z njimi. Minilo je mnogo let. V Stockholmu me je leta 1935 obiskal moj kolega iz diplomatskega zbora — Iranski poslanik Bahador. Ka- kor mnoge druge perzijske plemiške sinove šo tudi njega poslali iz Teherana v konjeniško šolo, da bi si pridobil izobrazbo ruskega konjeniškega oficirja. Moj novi kolega je poznal konjeniško šolo, spominjal se je jahalnice In vrta za našo hišo. Poznal je vojaška' skladišča z njihovimi mračnimi okni, poznal imena ljudi, o katerih sem v otroških letih dostikrat slišala praviti. Pa menda vendar nisem bila to jaz, se je čudil iranski poslanik — deklica, ki je nekoč pripadala svetu, povezanemu s konjeniško šolo? Družino Domontovič so Imeli za napredno. V njej je bilo čutiti vzdušje, ki so ga imenovali v sedemdesetih letih evropska pro-svetljenost. V naši hiši ni bilo obilja, toda moja mati je skrbela za red iri snago. Gospodinjila je sama, me, dekleta, pa smo morale same paziti na svoje obleke in perilo. »Nikar ne pripenjajte svojih kril z dvojnimi bucikami. Prišljte gumbe. Pospravite stvari na policah.« Mama se je oblačila skromno, »cap« ni imela rada, kakor druge dame, in čudila se je, ko so njene prijateljice tratile toliko časa za obleke. Moj oče in mati sta bila iz socialnih slojev, zelo oddaljenih drug od drugega. Moj oče, Mihail Domontovič. je bil Ukrajinec iz stare družine zemljiških gospodov. Zelo se je zanima! za njen rodovnik. Rod Domonto-vičev pa se menda z. ničimer ni proslavil ne v zgodovini Ukrajine ne v zgodovini Rusije, izvzemši edini primer: v 15. stoletju so imeli Demontoviči med svoiimi sorodniki svetnika Imenovali so ga Sveti Dovmont in njegove relikvije so bile shranjene v starem pskov-skem samostanu. Kai je v resnici storil za to, da je postal svetnik, mi ni znano, očl-vidno pa je bil samostanu potreben dotok vernikov in denar, stari menih Dovmont pa le bil miren in z vsem zadovoljen mož. In tako so ga razglasili za svetnika. Kakor mnogi rinovi ukrajinskih plemičev le tudi mol oče dovršil poltavskn kadetnico in postal oficir v enem izmed gardnih polkov v Peterburgu — če se ne motim, v grenadir- skem. Mladi oficirji tistih časov so živeli življenje', ki ga je opisal Tolstol v svojih romanih. Tista leta je bilo v modl.»da so gardni oficirji zahajali v državno Italijansko opero. Na eni izmed premier je moj oče prvikrat srečal mojo mater. Moja mati, njena sestra Nadja in babica so bile navdušene za glasbo in v Italijanski operi so imele abonirano ložo. Mnogi obiskovalci Opere so uživali ob pogledu na »tri severne lepotice«, kakor so jih imenovali. Toda moja mati ni sodjla v krog svetskih ljudi, kamor je zahajal moj oče. Bila je hči preprostega prekupčevalca z lesom iz Finske. Moj ded je bil sin revnega finskega kmeta iz Sislotta. Ko mu je bilo osemnajst let, prišel je, kakor so mi pravili, bos v Peterburg, kjer je začel kupovati in prodajati les prebivalcem Peterburga in državnim ustanovam. Bila so leta zelo živahne gradbene dejavnosti v Peterburgu. Kaže, da je bil moj ded z imenom Aleksander Masalin zelo odločen in podjeten mož. Kmalu si je z dobavami lesa pomagal na noge, da je postal premožen. Oženil se je z ruskim dekletom Krilovo, potem pa se je vrnil na Finsko — na Karelsko ožino — kjer je kupil majhno kmetijo in zgradil krasno leseno hišo v slogu Aleksandra I., z belimi stebriči in stolpom — dom, ki je spominjal na dekoracijo iz prvega, dejanja »Evgenija Onjegina«. Dom je imel poseben, umetniško izdelan parketni pod. Arhitekti iz Viborga in Peterburga so ga hodili gledat. Ded Masalin je bil ponosen mož In ni trpel, da bi gardni oficirji lazili za njegovima lepima hčerama. Bal se je, da ruski plemiči zviška gledajo na hčere preprostega kmeta, in zato je našel za mojo mater drugega moža v času, ko je moral moj oče odriniti na avstro-ogrsko fronto. Sele čez nekaj let sta se moja roditelja na družabnem plesu znova srečala. Takoj na prvi pogled sta se strastno zaljubila drug v drugega in moja mati je vztrajala na razvezi zakona, kar je bila v tistih časih zelo težavna stvar. Razve-zovanje bi se bilo lahko zavleklo na več let, da ni bilo »roke« v Svetem sinodu. Da se je moja mati, ki je imela po prvem možu tri otroke, odločila za razvezo, za to je bilo treba takrat mnogo poguma. Mnogi, ki so celo osebno poznali mojega očeta in mater, so z zahimanjem* in simpatijami sledili njunemu romanu. V pričakovanju razveze je moja mati z otroki živela v Kuuzu na dedovem posestvu, toda konec romana je bil srečen: moja mati in oče sta se poročila in ljubila do zadnjih dni svojega življenja. Oče ie živel samo leto dni dlje kakor mati. Oba sta umrla že precej v letih. (Nadaljevanje prihodnjič) *šom, Tale'29. september — smo rekli zadnjič nekje nekam zlobno skoraj in prav smo imeli... Mislili smo namreč, kaj bomo naredili v Bukarešti ž nogometno žogo in kako bomo opravili z njeno vrstnico med košarkarji Jugoslavije. Slovenci smo zadnji čas na teh dveh frontah v neljubem precepu. Športna javnost — tako pravimo tistemu delu skupnosti, ki je pripravljen pol vsake nedelje —- po potrebi pa tudi celo — žrtvovati za opazen ali tudi neopazen obisk kakršne koli športne prireditve in vsak ponedeljek vzeti v račun 24 tihih ur v krogu svoje družine z zakonsko polovico na čelu — je namreč tod pri nas na čudnem razpotju: med nogometom in košarko. Cisto resno! Videz je — tako kažejo zadnje kronike o gibanju prebivalstva v večernih urah — da se vrste tistih, ki so dolgo dolgo »živeli« samo od nogometen počasi, toda neustavljivo redčijo. Pravzaprav tudi ni moglo priti drugače .. . Proces — se pravi bitka za prestiž nogometa in košarke za domačimi plotovi je že dobljena za koš. Prav 29. september je bil za selekcijo po teh dveh linijah Še prav posebno vabljiv. Da rekapituliramo brzojavno: — Romunija in Jugoslavija igrata neodločeno kvalifikacijsko tekmo za svetovno nogometno prvenstvo 1:1, naš prostor je drugi *a Romuni in pred Grki, totfa odigrati je treba še dve tekmi. V obeh moramo SAMO dobiti, če hočemo leta 1958 videti švedsko. Takšen pogoj jc v športnih tekmovanjih prej morast kakor pa vžigajoč. To bi bil zvezni pogled 7i slovenskega zanesenja- Krivec za 1:1 — Vlatiimir Beara v Bukarešti ni imel najboljšega dne •v1';-'-;... V 24 urah v Maksfmlru mc3 atleti, na Kalemegdanu med košarkarji in na stadionu JLA med atletinjami Športni weeke>nd, tako nekako bi lahko imenovali nedeljski tedenski počitek, »zabeljen« s kakim športnim početjem. Povsem jasno je tedaj, da poznamo aktivni in pasivni športni iveekend. Ena razlaga teh tehničnih terminov bi bila taka: aktivni weekend je, kadar pri športu zares sodeluješ — konkretno torej: tekmuješ v tej ali oni športni panogi, greš v hribe ali na lov, na kopanje ali izlet s kolesom, pasivni vveekend pa bi bil, če si pri teh športnih prigodah udeležen samo kot gledalec. Obrazložitev pa je seveda lahko tudi taka, da si, čeprav »pasiven«, lahko tudi »aktiven« — če ne zavoljo drugega, pač zaradi teorije o relativnem. Lahko namreč rečemo, da je šport; weekend aktiven, če kljub dragim vstopnicam nisi porabil denarja čez mero ali pa je večina tvojih športnih ljubljencev zabeležila točke (še bolj splošno — rezultate) sebi v prid. Pasivni weekend je v tem primeru seveda nasprotje pravkar naštetega. Sicer pa prepuščam nadaljnje razglabljanje o športnem weekendu vam, cenjeni bralci. Ob tehtnem premisleku boste lahko verjetno opremili z ustreznim okrasnim vzdevkom tudi moj zadnji športni weekend. Takole je bilo: V zadnjih minutah te tekme je postalo vzdušje naelektrizi-rano do skrajnosti. Nič čudnega. Moštvi sta se stalno menjavali-v vodstvu, občinstvo pa je z glasnim bodrenjem spremljalo tekmo. Kakor na igrišču, je bilo tudi na ti-jounah rezultat precej izeno‘e-1 Mnogo številnejše- mu beograjskemu zboru, ki je skandiral »Zvezda, Zvezda,« so se učinkovito upirale manj-številne, a zato toliko bolj glasne atletinje Odreda in Kla-divarja z vzkliki »Plavi, Plavi«. Štiri minute pred koncem je 0)ympia vodila s štirimi koši n'-skoka. Toda že nekaj trenut- kov kasneje je’ C. zvezda spet »ušla« gostom za tri točke. Kakih dvajset sekund pred koncem vodijo domačini 75:73,'Ljubljančani pa imajo žogo. Ves stadion s strahom pričakuje odločilni met, ki lahko prinese izenačenje, toda zaman. Še tri sekunde! Bajec se pripravlja za strel ka v nogometu. Toda, kakšen siromak je še spričo republiškega nabijanja okroglega usnja! Zadnjo nedeljo je sicer Ljubljana na Reki gromovito pobasala obe točki od novinca Orijenta. zato pa je ljubljanski Odred v svoji, že tolikokrat užaloščeni jami za Bežigradom spet prepustil zmago Varaždincent. m vendar je bil včasih v Ljubljani kaT prislovičen izraz: kaj nas briga Varaždin! !n kdor »živi in umira« za nogomet v nižjih legah, tega čakajo lahko še vse drugačna prekticovanja — mimo pretepov in incidentov seveda, ki jih beležimo tudi že — tega 29. septembra. Po vsem tem torej — to odkritje prav gotovo ni najnovejše in o niem že precej glasno govorijo mnog! prizadeti — se je ob kažipotih: nogomet — košarka — publiko začela obračati proti slednji. Seveda to ne poide tako kakor med dvema gostilnama ali mlekarnama, ki bolje strežeta svojim strankam. Marsikdo od uskokov se še ozira nazaj, misleč na tihem, da tudi nogomet še ni sklenil vseh računov in bodo morebiti tudi zanj — nekoč kakopak — prišli boljši časi, toda ta čas mu res ne preostaja drugega . .. 5Sa dvakrat dejanskih 20 minut živčnih draži ob žogi si skuša pač priboriti prostorček v obeh, zdaj že premajhni* arenah za to Igro in si tam uteši potrebo po športnih užitkih in uspehih. Slednjih je pač na nogometnem travniku že precej dolgo tako malo, da ne res ne kaze, čez drn In strn drveti za njimi. Saj človek le ne živi kar naprej ... Po teh prvih letošnjih jesenskih me-težih pa sploh ne! Košarkarjem pa na uho še tole: situacija le godna. Poženite še dvakrat ta prvenstveni ples tako naokrog, da bos‘te prvi in drugi v vsej Jugoslaviji. Menda potem ni vrag, da bi ne dobili prve besede tudi kot jugoslovanska elita nasproti tujini. Ko bo to res, pa boste med svojo športno publiko (sc. javnostjo) lahko videli večino tistih, ki so leta in leta zaman pričakovali, da bo naš nogomet slednjič le zlezel iz plenic. Toda s časom so drugi stregli tej želji pametneje in zdaj skoraj ne vemo več. kje Je v tej športni zvrsti naše »pripadajoče« mesto. Naslednji tedni bodo bržčas nekoliko razčistili to nejasnost, vendar se bojimo, da nam tudi potem ne bo odleglo, kakor bi radi ... V zunanjetrgovinski bilanci Italije se je letos pojavila visoka postavka z naslovom: uvoz nogometnih igralcev. Pred novo sezono so razni italijanski kluhi izdali za nakup uvoženega nogometnega kadra okroglo vsoto 40 milijonov. S tem denarjem so plačali igralce same, delno pa potolažili društva, ki so jih odstouila. s primerno odpravnino. TI milijoni so mišiieni v nemških markah Nemci, ki imajo te marke »pristne«, na tarnajo precej drugače. Publike je razmeroma malo, vsakogar, ki kaj deia za nogometne prireditve, je treba nagraditi, dajatve so precei visoke in tako trdijo, v Nemčiji, da pravljice o nogometu in milijonih n« poznajo. Morda Je to prav tisto. zaradi česar so zadnjič osvojili naslov svetovnih prvakov. oni pa, ki služijo milijone 7. njim in jih izdajalo zanj, niso prispeli tako daleč. Šport za denar Ima nač drugačne živlienjske pogoie od onega pravega. amaterskega Stolp z olimpijskim zvonom v berlinskem stadionu bodo naipozneie v dveh letih spet obnovili. Tako te sklenila uprava, ki skrbi zdaj za vzor-ževanjo nekdanlega nhmpi.1-skPRa sveta. R'olp so vojni zaradi prehudih poškodb razstrelili angleški nionirtl. no zdaj so že vlili nov zvon in ga postavili na podstavek oh južnem izhodu iz stadiona. 8) Sobota zjutraj — na ljubljanskem kolodvoru. Atleti in atletinje Odreda se zbirajo za odhod na finale državnega ekipnega prvenstva. Tudi nekaj kolesarjev je tu, ki odhajajo na prav tako tekmovanje v Zagreb. V Zidanem mostu spet prirastek. Atleti Kla-divarja, pa kolesarji Branika. V Zagrebu izstopijo atleti in kolesarji, v vlak pa jurišaio atletinje zagrebške Mladosti. Cilj atletinj Je Beograd Košarkarji 01ympie so se peljali skozi Zagreb že prejšnji večer. Tudi oni imajo v Beogradu važno tekmo. V Zagreb so prispeli beograjski odbojkarji In, novosadske igralke rokometa. Prvenstvena sezona je v vseh panogah na višku. MAKSIMIR @ Popoldne je Dinamov stadion v Maksimiru dekaj dobro obiskan. Več ko 4000 gledalcev je prišlo pogledat prvi dan bojev za ekipno državno prvenstvo moških v atletiki. Mnogi so prišli zaradi člankov, objavljenih v zagrebških listih: »Ali bo Mu-goša porazil Mihaliča na 10.000 metrov?« Takšni in podobni so bili glavni naslovi športnih strani. To bi bil res velik dogodek. Toda prav so imeli tisti, ki so dejali, da je vse to samo propagandni trik ali še verjetneje — taktiziranje vodstva C. zvezde. Mugoša naposled seveda ni startal v teku na 10.000 m, marveč na svojih standardnih pro--gah 1500 in 5000 m. Kljub temu pa gledalcem ni bilo žal, da so prišli v Maksimi, r. Videli so vrsto zanimivih dvobojev, pa tudi nekaj odličnih rezultatov. Predvsem dva atleta sta se izkazala ... BRANKO MILER je član zagrebške Mladosti. Mlad, visok, plavolas — zares temperamenten borec. V soboto je prvič nastopil v ruskih skakalnih sprin-tericah domače izdelave. Rezultati so bili presenetljivi. V skoku v višino je postavil nov hrvatski rekord s 195 cm. v skoku v daljino pa je izboljšal najboljšo jugoslovansko znamko s 745 na 760 cm. Miler je prvi, ki je tudi v daljino skakal z rusko sprinterico. Potem, ko sem mu čestital k novemu rekordu, mi je dejal: »Znaš, fantom sem rekel, da bom skočil nov rekord. In res mi j c uspelo. Zaradi sprinterlce, zalet mi je počasen, toda ipak gre dobro.« Miler Je govoril uapol slovenski V Zagorju ima sorodnike, ki jih obiskuje v počitnicah in se zaradi vaje prav rad pogovarja v našem jeziku. Miler je eden naših najbolj talentiranih atletov. Ne samo, da je to dokazal z letošnjimi rezultati, marveč še bolj z izredno borbenostjo, ki je odlika vseh zares velikih športnikov. Spominjam se nedavnega študentskega svetovnega prvenstva v Parizu. Miler nikakor ni prišel na korak in je osvoji' bronasto kolajno šele po dramatičnem boju. Kvalifikacijo za finale si je priskočil namreč šele v tretjem poskusu in prav v zadnjem se je s šestega povzpel na tretje mesto. Koliko zbranost; in odločnosti je treba za tak uspeh! 9 SIMO VAZIC je drugi atlet, ki je navdušil v Zagrebu. V pičlih dveh letih Je prodrl v elito naših srednjeproga Sev. Eden najbolj simpatični!' športnikov je, kar jih poznam! O njem ie zvečer predsednik Klad varja prof. Karel Jug pripovedo val takole: »Res. Važič Je lahko vzor vsem atletom. Vesten v služ bi, ambiciozen in prizadeven tud na atletski stezi. Morali bi videti kako disciplinirano je hodil na treninge. Po delu kosilo, .pa na stadion In potem domov. Fant n. pije in ne kadi. Sedaj je v Ljub Ijani na delovodski šoli in nikakor ne dvomim v njegov uspeb tudi na tem poprišču « Da, Važič je zares simpatičen atlet, s svojim ofenzivnim nastopom je bil v Zagrebu senzacija št. 1. Na 1500 m je kljub rutiniranim nasprotnikom tvegal strahovit medfiniš, si pridobi! velik naskok in naposled moral vendar kloniti. Toda kaj bo, ko bo Važič tak tempo vzdržal do konca? (Ze drugi dan tekem v Zagrebu mu je le za las ušla zmaga nad Mugošo v teku na 5000 m.) Zagrebčani so burno pozdravili Važičev veliki uspeh in prepričani smo, da mu • niso ploskali zadnjič. KALEMEGDAN 0 Kakih šestnajst ur kasneje smo s kakimi. 2000 Beograjčani vred prisostvovali na znamenitem stadionu v kalemegdanskem »kotlu« eni najbolj dramatičnih košarkarskih tekem, kar jih je bilo doslej sploh odigranih v našem glavnem mestu. Igralci vodečega moštva na lestvici 01ympie so z veseljem sprejeli vest o zmagi Ljubljane nad Proleterjem in Šli v boj proti desetkratnemu državnemu prvaku C. zvezdi z namenom, da z zmago v tem srečanju dokončno odločijo letošnje državno prvenstvo sebi v prid. Tako se je Stanko Lorger že na prvih ovirah otresel zasledovalcev. Kljub slabemu tekališča je v Zagrebu zabeležil čas 14,6. V nedeljo bo vrli Celjan nastopil v reprezentanci Balkana proti Skandinaviji v Atenah. PRVI, DRUGI, TRETJI TA TEDEN . ... .- , Veliki septembrski dvoboj med atleti in košarkarji se je končal z zmago prvih. Noben izmed vodilnih košsrkarjev (Kristančič, Mtiller) namreč ta teden ni pokazal igre, ki bi mu zagotovila visok plasma. Nasprotno pa so nekateri atleti spet potrdili svoj primat v državi. Vrstni red je tak: 1. Bogdan JEZ (Diopter) .— streljanje 2. Simo VAZIC (Kladivar) — atletika 3. Stanko LORGER (Kladivar) — atletika 4. Olga Sikovec (Kladivar) — atletika 5. Branko ČRETNIK (Ljubljana) — košarka OBRAZLOŽITEV: Strelec JEZ si je na mednarodnem prvenstvu Romunije v Bukarešti pripel pomembno lovoriko. Zmagal je v angleškem matchu z novim državnim rekordom. Atleti Važič, Lorger in Sikov-čeva so bili odlični v finalu državnega moštvenega prvenstva. LORGER in ŠIKOVCEVA sta pospravila po tri,zmage nad vso jugoslovansko elito, VAZlC pa je pretekel 5000 fn v času novega , slovenskega rekorda \ v : .. v -.k (14:30.2) in le za malenkost podlegel Mugoši. Košarkar ČRETNIK je bil najbolj zaslužen za zmago Ljubljane v tekmi z lanskim državnim prvakom Proleterjem. Pohvalo so si zaslužili še kolesarji Roga, Odreda in Branika za odlično vožnjo na državnem ekipnem prvenstvu, plavalec Brinovec in skakalec Košorok za nastop v državni mladinski reprezentanci v Rimu, namiznoteniški igralec Teran za lepe igre na mednarodnem mladinskem prvenstvu Jugoslavije v Opatiji itd. Naslov športnika meseca si je v septembru spet osvojil Stanko Lorger. Celjski atlet je tako %>rvi slovenski športnik, ki je drugič zbral največ točk v naši »talni rubriki. Končni vrstni red je tak: Lorger 12, Stamejčičev*, Kristančič in Sikovčeva 7, Milller G, Delo-renco in Jež 5, Usenikova. .lug lu Važič 4, Brodnik in Lokar 3, Dimičeva in Porenta 2, Oblak, Košorok, Naraks in Čretnik 1 točko. in... konec tekme. Ljubljančani protestirajo. In zares. Ca-somerilec je prezgodaj zaključil tekmo. Treba je igrati še slabi dve sekundi. Toda kaj, ko je bila akcija Ljubljančanov prekinjena. Sedaj v tem kratkem času žoge ni več mogoče spraviti iz auta v koš. C. zvezda je zmagala! Malo nervoze, lahkqmiselnosti in smole je spravilo Olympio ob že dobljeni točki. Vmes pa sta posegla tud: dotlej dobra sodnika in neobjektivni časo-merilec. Da. tež-ko je zmagati na tujem terenu! STAblON JLA © Popoldne j'c- - prekrasni oval beograjskega stadiona JLA kulisa v tekmovanju najboljših ženskih atletskih ekip v državi. Ob slabi organizaciji in le kakih sto gle dalcih se atletinje na stadionu skorajda izgube. V takem vzdušju res ne more biti užitek tekmovati. Toda ni časa za aotnlsleke. Vsaka atletinja mora dat, vse od sebe. kajti, vsak centimeter, vsaka desetinka sekunde je odločilne važnosti. Posel je še težji, ker so skoraj vse ekipe nepopolne. Tako morgjo .nekatere opraviti nalog-še za druge. EkifsjL »ekmovanja so pa; nekaj posebnega. Resda najboljše posameznice največ zaležejo. toda mnogo je odvisno tudi od ostalih. Vzemimo, za primer zmagovalno vrsto ljubljanskega Odreda. Vsakdo pozna Stamejčičevo, Usenikovo ali Hudobivnikovo. Toda ali veste, da Ljubljančanke na stadionu JLA ne bi prejele še drugič zmagovalne zastave ASAJ. če ne bi tudi druge tekmovalke požrtvo- valno. izpopolnjevale ekipe. Kaj pravite na primer k Mariji Ška-rabot, ki je sicer skakalka v vi-.-.ino in metalka kopja. Ker zaradi neke formalne napake ena izmed določenih tekmovalk za tek na 800m ni smela na start, je morala, to progo teči Skara-ociova. Nalogo je opravita brezhibno in Odred si je lahko zapisal v prid novih 400 točk. Seveda pa je Marija morala kljub nenavadnemu naporu metati iudi kopje. A’;, pa Irena Škerjančeve, državna mladinska reprezentantka. Na pomožnem igrišču je metala kopje, vmes je na glavnem stadionu skakala v. daljino, takoj nato pa je morala že na start štafetnega teka 4 X 100 m. Priznanj® za Odredov-o prvo n Klaiivarjevo drugo mesto ir-rej vsem atle’.injam, ki so na-Srrrn -v Becp-sd '! E. B- ŠPORTH/T£D£Na - . J! -sv !ls« ji. I li temi V zadnjem septembrskem tednu pri nas spet n; manjkalo najraz-oovrstnejših tekmovanj v skoraj vseh športih, razen tega pa so nastopili slovenski športniki in športnice tudi v mednarodni areni, in sicer v Italiji in Avstriji. Xa teden so v podrobnem tekmovali: plavalci f> (0), šahist: 92 (G), košarkarji 2:0 (14), koitssrji 39 (1), atleti 720 (7), strelci 215 (6), zastopniki »Partizana« (telovadci) 160 (3). boksarji 8 (—). igralci malega in velikega rokometa 810 (31),. konjeniki 80 (1), obvezniki pred-vojaško vzgoje v orientacijskem patruljnem teku 60 (1), motoristi 63 (1). odbojkarji 756 (51), skakalci v vodo 4 (0), igralci namiznega tenisa 48 (5) n tenisa 8 (1) ter nogometaši 2244 (120). V tujini so'tekmovali motoristi in kolesarji mariborskega »Branika« (v Avstriji), košarkarji ljubljanske Svobode, jeseniški šahisti in plavalci ter skakalci v vodo z mladinsko državno reprezentanco pa v Italiji. Pri nas so gosmvaii samo teniški igralci :z Monaca. V zadnjem septembrskem tednu je skupno tekmovalo doma (251 prireditev) in v tujini 5.5'4 slovenskih športnic in športnikov. 1 Najbolj množično tekmovanje Je bil športni dan II .gimnazije v Celju, ko je bilo na planem 1.022 dijakov in dijakinj. Vse tekme v Sloveniji je gledalo 31,109 ljudi. Najbolje 'obiskani prireditvi sta -t>ili konjske dirke v Kranju (5.000) in košarkarska tekma zvezne ligo med Praletorjem-»Ljubljano« (4.2no> Branko Čretnik — najboljši igralec košarkarskega dcrbyja Proleter : Ljubljana v Šiški Vlado Marjanovič — jugoslovanski rekorder v skoku v višmo z novimi ruskimi sprlnterlcami stalno skače čez 2 m- \ , grebu je zmagal z 202 cm, v Atenah pa napoveduje nov državni rekord. Torej več kot 203 cm! sl s® tet ura' .d« d®*33" Os 1 *»•C-.'*'0"’ «■«" °*V'" otrbo do, *"?' *,>• ** d)*’1'3' V c3 Ni še dolgo, kar se je v New Yorku izkrcal Germinal Ballarin. Kdo pa je spet to, boste rekli... Sijajen mlad človek, skrbno negovan — z majhnimi brčicami pod nosom. Zdaj si je smehljaje ogledoval veliko mesto novega sveta. Ballarin se ni pripeljal čez lužo, da bi se zabaval' (kakopak, saj je prišel iz Pariza!). Namenil se je marveč, da bi zaslužil nekaj denarja, toda prav surovo in čisto drugače, kakor bi človek sklepal po nje govi vnanjosti. Bil je namreč boksar in obenem najboljši primerek za dokaz, da boksarja le ni mogoče prepoznati kar tako. Zdaj pravzaprav že ni vrednot več vedeti, ali je Ballarin dober ali slab boksar Je pa le tak boksar, ki so potrebni, da se lahko čisto dobri boksarji pokažejo v pravi luči, obenem pa tudi tak uvoženi vzorec, za katerega se je triba bati, da ne bo videti tako čeden tedaj, ko bo spet zapuščal ameriška tla. Svetovni prvak gotovo ne bo prav nikoli. In vendar je Ballarin v Nem Yorku vzbudil pozornost in opozoril na svojo navzočnost. To že ni kar tako, kajti brez nič se v tem kamnitem morju že ne razburi nihče. Ta Ballarin je namreč dosegel, da mu je komisija države Nem York dovolila, da lahko — vzlic nenavadni zahtevi — nastopi na boksarskem odru, ne da bi se moral ločiti od. svojih ljubih ščetinic p od nosom. Zakaj se je dala Komisija po tej plati omehčati, se za gotovo ne ve prav natanko. Morebiti 2ato, ker je bil mož tako neverjetno podoben staremu Johnu Sulliva-nu? Onemu Sullivanu, ki se je boksal z golimi rokami in v dolgih hlačah, namreč ni bilo treba nikoli vprašali, ali lahko nastopi v ringu neobrit. Toda ne glede na to, je od tedaj le minilo 30 let, odka-i so prihajali na deski boksarji z bradami Ballarin je komisijo prepričal, da brez brčic ni tako dober kakor z njimi. Odgovorni možje so ga napotili do zdravnika. 00 9 ki je strokovnjaško preiskal njegov okras nad ustnicami in odločil, da je povsem neškodljiv in tako se pariškemu boksarju ni bilo treba odreči temu pridevku moškega ponosa pod nosom. Vsekakor so Ballarina malo poučili, kako je s to stvarjo v resnici. Povedali so mu precej zgodovine o bradah med boksarji in morda mu je bilo celo žal, da se ni rodil vsaj nekaj deset let poprej. Izvedel je med drugim, da so prenekateri njegovi predniki dvoboje dobivali z bradami, ne pa s pestmi. Taki so se nasprotniku kratko in malo z dlakami zadrli v lice in mu raztrgali vso kožo po njem. Jack Dempseg je bil nemara eden najnevarnejših med njimi. Ta si je dal narasti dlake tako, da so bile trde kakor prašiteve ščetine. »Že sam pogled na taka strašno dla-kovje« — tako so pravili Ballarinu,« je bil dovolj, da je bil vsak tekmec ves v strahu pred njim.* Krepke in obilne brade so rabili tudi kot blazine, na katerih so se blažili nasprotnikovi udarci. V ostalem pa so se stari mojstri pesti sami rad i krasili z bujnimi dlakastimi odcvi po obrazu. Ameriški boksarji še zdaj gojijo brke in brade, toda pretežno sila majhne, paziti pa morajo skrbno, da sc ne razraščajo preveč. Sufar Robinson in Bob Baker sta že med njimi. Pa tudi svetovni prvak v poltežki kategoriji Arehic Moore se ni hotel povsem ločiti od majhna kozje bradice, prej pa si je moral pred vsakim nastopom temeljito ostriči svojega »Van Dykea«. Ko so bile opravljena vse te drobnarije, so Ballarinu dovolili 'nastop, oseka-kor s pogojem, da njegove brčice ne bodo ne tako na drugače vplivale na potek njegovih debutov in s tem združenega zaslužka v najbolj iskani valuti na svetu. Naši viri žal ne vedo povedati, kako Ballarinu uspaim brada, še manj pa, kako se je Ballarinu godilo od onega srečanja s komisijo naprej. t Prijatelji živali Vodoravno: 1. naboj strelnega orožja; 7. vrtna rastlina, ki se uporablja kot začimba; 13. ornament; 15- del imena najjužnejšega mesta na svetu (Punta); 16. prijem rok6 pri pozdravu; 17. ozmerjati; 19. sadne karamele tovarne »Josip Kraš«; 20. zdrobiti streti; 21. dva enaka soglasnika; 22 samoglasnik in soglasnik; 23. naskoki, navali; 24. lahkoatletska disciplina; 25. popevka, pesmica; 28. steze, ceste; 29. naSlas, poudarek; 30 ameriški barvni film, v katerem je Leslie C aro n odigrala naslovno vlogo; 31. švedsko mesto ob ustju reke Ume; 32. zamenjava, nadomestitev; 34. počivam; 35- mestni svet, mest-ba hiša; 38. livada; 39. premik figure pri šahu; 40. kratica za »narodna republika«; 41. simbol za iridij; 42. znak za podaljšanje trajanja tona v glasbi; 43. glavno mesto Latvije; 45. kot las tanke žilice; 47. semitski bog žarečega sonca, ki so mu žrtvovali otroke; 48. neumen; 49. zadnji veliki mojster beneške slikarske šole; 51. vsemir-sk; izstrelek; 52. brskam, iščem. Navpično: 1- vrsta skoka; 2. čisto premoženje, gotovina; 3. spretna ukana; 4. etiopski ple- KRIŽANKA 1 2 i 4 5 6 L i 8 4 K v e n> ' u \ 15 it El 18 S 20 S1 VmK — 22 g n 23 s 25 2b 27 P*l P 12« J r 3 29 S H 31 w~ 33 pn S 35 2)6 1 3fl w~ m 3$ 11 s 40 41 ta S 43 ~U~ S 47~ W~ r IT? 50 M ■ _____ . n 5? Z z Z menskj poglavarji; 5. pripadnik starega italskega plemena; 6. nikalnica; 7. skrito čakanje so- D0P0LNITE RAČUN! fr • • 8 + 1 7 .X s -1 3 6 4 X 9 S3 8 5 1 4 6 1 ca ! 1 8 4 X 2 - 5 6 h 1 i 8 5 5 6 ;| V vsako polje je treba vstaviti številko, da bo sestavljen celotni račun. Ničla kot samostojna številka ne nastopa. Končni rezultat računske operacije v prvi vodoravni vrsti je enak vsoti f Prvem navpičnem stolpcu. Isto velja za ostale vodoravne vrste in navpične stolpce. (Primer računanja: v drugi vodoravni vrsti je treba prišteti k 36 dvoštevilčno število, to vsoto pomnožiti z enoštevilč-bim Številom in od rezultata odšteti 9, tako da dobimo končni rezultat 85.) ZA VSAKO PRANJE IN ČIŠČENJE SAMO t I X vražnika; 8. spremljevalci' grškega boga ljubezni; 9. bolgarske denarne enote; 10. števnjk; 11. namazati, vdrgniti; 12. prebivalka stare države v Mezopotamiji; 14. naprava pri cevovodih. ki izravnava raztezanje zaradi toplote; 18. angleška vladarska dinastija v sred. veku; 20. čedne, lepe; 23- najslovitejše letoviško mesto Ažurne obale; 24. star avstrijski denar; 26. rahel, komaj opazen gib; 27. izdelujem blago; 28. angleška votla mera; 30. vrata v lesenem plotu; 31. raba; 33. del pohištva; 34. likovni umetnik; 35. slovanska boginja smrti;,36. portugalska kolonija v Afriki; 37. očesna bolezen, razširjena zlasti v Egiptu; 39. slovenski športni časopis; 42' spleteni lasje; 43. tatvine; 44- mesto ob Donavi pod Fruško goro; 46. glas pri strelu; 47. lučaj; 50. začetnici ruskega skladatelja (»Ognjeni ptič«). r.KBlTEV KRIŽANKE IZ 39. ŠTEVILKE Vodoravno: 1. pristaš, 7. gazda, 12. perigon, 19. razpon, 20. bandero, 22. celote, 23. ondod, 24. barkarola. 26. polip, 27. star, 2«. Tanja, 29. amini. 31. karo, 32. van, 33. sanje, -d, 35. avizo, 37. Rab, 38. eh, 39. Polda, 40. vik, 42. angel, 44. 10, 45. tapa, 47. oe, 48. Simon, 50 AO, 51. oboi, -1, 53. Amon, 55. set. 56. lov, 58. noga, -j, 60. jeder, 82. velesejem, G5. Maleš, 67. el, 68. Tales, 70. lok, 71. rudar, 73. rl, 74. nem, 76. Capek, -1, 78. Jalen. 79. sij. 80. smod, 82. nedro, 84. kanal, 85. lani, 86. tedaj, 88. Rembrandt, 90. naliv. 91. vnemar, 93. kalanka, 94. Liboje, 95. Otranto, 96. renta, 97. mešanec. Zaupam vama, ker vem, da me ne bosta nikoli razočarala! Draga, ali me hočeš poročiti? Sveta nebesa, pol' treh je že ura! LJUBAVNA PISMA »Ali vedno pišete svoja lju-bavna pisma na stroj?« vpraša šef novo mlado tajnico. »Nikakor ne,« zajedla dekle in zardi, »tu v službi nikoli.« »Tako, tako,« kima šef, »zakaj pa ste mi potem dal; tole ljubavno pismo v podpis?« TELEVIZIJA PRIHAJA. ■ ,! I|' tHi — Zena, aparat pušča! Slabi živci •it :•./ « ■ v A Z 'M&AtSj tir l/ S vVy/ NESRAMNEŽI/ USTREŽLJIVOST V^KULO IffiJ BO, ČB VESTE... 1. Kako se je imenovala ženska, ki jo je opeval Petrarea? 2. Alj kaka kovina plava po vodi? 3. Kdo je napisal roman »Bogovi so žejni«? 4. Katera država je prva uvedla patente na iznajdbe? 5. Kaj se meri s higrometrom? 6. Kateri francoski romanopisec je bil nekaj časa francoski konzul v Trstu? 7. Kaj je po poklicu dr. Eutve, nekdanji svetovni šahovski prvak? 8. Koliko litrov sline izloči človek na dan? 9. Alj bj lahko moški dvignil plutovinasto kroglo s premerom 1 m? 10. Kako hitro se premika Zalivski tok? 11. V kateri državi Je mesto Antofagasta? 12. Kdo je bil najznamenitejši jetnik na francoskih Hudičevih otokih? 13. Kateri naš pesnik je imel psevdonim Gorazd? 14. Kako so nekdaj plačevali zdravnike na Kitajskem? 15. Kje’ je bil Napoleon prvič poražen? 16. Kakšno je popularno ime za francoskega vojaka? Odgovori na vprašanje iz prejšnje številke 1. Ruski skladatelj Aleksej Peskov je znan pod umetniškim imenom Maksim Gorki. 2. Diadotoj so bili vojskovodje Aleksandra Velikega, ki so si po njegovi smrti razdelili državo. 3. Številke na igralni kocki so razporejene tako, da je vsota pik na dveh nasproti si ležečih ploskvah vedno 7. 4. Beringova ožina leži med Sibirijo in Aljasko. 5. Prebivalstvo Zemlje je prekoračilo 100 milijonov približno 750 let pred našim štetjem. 6. Nemški pesnik Friedrich vom Schiller je bil profesor zgodovine in filozofije na univerzi v Jeni. 7. Cukči so primitivno pleme v severovzhodni Sibiriji (Polotok čukčev). 8. Dva kroga se lahko sekata samo dvakrat (ne več ne manjkrat). 9. Nagrobnemu govoru ali spominskemu članku o pravkar umrlem rečemo s tujko nekrolog. 10. Portugalska denarna enota je escudo, ki se deli na .100 centa vov. 11. Primož Trubar je pokopan v Derendingenu, vasi blizu Tii-bingena v Wiirttembergu. kjer je 29. junija 1586 umrl. 12. Glavno mesto Liberije je Monrovia. 13. Vozila vozijo po levi strani v Evropi v Veliki Britaniji, Irski, na švedskem in na Islandiji. 14. Irtiš se izliva v Ob. 15. Porter je tčžko črno angleško pivo. DNEVNE NOVICE 2ivimo v časih, ko vsi hlastajo za novicami. To opažam tudi pri svoji kolegici v trolejbusu. Vsak dan se namreč vozim v službo z mlado damo, ki je zaposlena v sosednjem podjetju. Zjutraj bere »Poročevalca« in obvešča okolico o najnove.jših dogodkih. Popoldne bere »Dnevnik« in spet so vsi o vsem na tekočem. Zadnjič sem jo vprašal: »Ali berete vedno samo časopise, tovarišica, in nikoli knjig?« »Ne,« je pribila. »Knjig še nisem čitala«. Naslednjega dne sem ji prinesel »Poslednje dneve Pompejev«, ki sem jih slučajno potegnil s knjižne police. Napeto sem pričakoval drugo jutro svojo sopotnico. Pritekla je kot ponavadi v zadnjerh trenutku. Ni se še dobro vsedla in že je za-če'a razburjeno nrioovedovati: »Pomislite! Pri Neaplju je Izbruhnil Vezuv in popolnoma zasul dve mesti!« POGOVOR V HLEVU Konj: »No. osel. štej si v posebno čast, da lahko stanuješ skupaj z menoj v hlevu.« Osel: »Ne bodi tako domišljav! Vas konje bodo kmalu spodrinili avtomobili, a oslov bo vedno dosti na svetu.« DVA AMERIČANA »Jaz imam toliko knjig, da £ Vojna v starih časih 4NV4000CT — Takoj se nehajte balinati! Začeti moramo z napadom. Bibiška latinščina Včeraj smo ujeli taaako ribo! — Ko sem zaklical: »Pustite ga pred vrati!« sem mislil, da je mlekar. DOBESEDNO C o se pripeti samo. ...v Parizu; 37-letni mizar Fran-gois Lerron je po sedmih letih študijo promoviral. Na vsak sestanek s svojo zaročenko je jemal s seboj strokovne knjige. Pravi, da je imel pri čakanju dovolj časa za temeljit študij. - _J> >5 ...v Leicestru: Vsakokrat, ko so po telefonu klicali neko starejšo žensko, je bilo namesto običajnega zvonenja slišati pasje lajanje. Telefonisti so končno ugotovili zakaj: telefonska žica se je dotikala žleba, na katerem je bil privezan pes. Pri vsa i pozivu je dobil pes električni sunek in je nanj odgovoril z laježem. ...v New Jerseyu: Ralph Restuc-cio se je moral preseliti iz svojega stanovanja zaradi prevelike ljubezni do živali. Njegovi sosedje so se namreč pritožili in tudi uspeli, ker je pri Ralphu »stanoval« 4 stote težak lev. A § PEŠEC s slabimi IZKUŠNJAMI — Vsak dan si moram sama beliti glavo s to rečjo, ti se pa še zmeniš ne, da bi mi pomagal, kot da se te vse skupaj nič ne tiče. NOVI STARTER iLtLy r jnnnnnmn ES? — 2e od mladih Tet Je čuvaj pri opicah. — Na katerega naj torej zdaj streljam? sem si moral kupiti hišo, da jih bom imel kam spraviti.« »To ni še nič.. Jaz imam toliko hiš. da sem ®i moral kupiti knjigo, da jih imam kam zapisati.« • * • »V| bi torej radi dobili službo nočnega čuvaja v našem pod-letju? Imate potrebne lastnosti?« »Na vsak način Predvsem Imam Izredno rahlo spanje.« v * DEHTI5T — Zdaj mi je pa že zadosti tega, da vsi sosedje uporabljajo naš telefon! Izdaja ln tiska časopisno podjetje »Slovenski poročevalec« v Ljubljani, direktor Rudi Janhuba. Glavni ln odgovorni urednik Ivo Tavčar. — Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva ulica štev. 3 (pritličje), poštni predal: 150— Telefoni 23-522 do 23-526 (interna štev 33). — Naročniški oddelek: Ljubljana, Titova cešta 5, telefon 21-832. Naročnina: celoletna 950, polletna 480 din — četrtletna 240 din. — mesečna 80 din. — Oglasni oddelek Ljubljana Titova c 7, telefon 21-896 — Številka tekočega računa pri Komunalni banki: 60-KB-5-2-369. — Rokopisov ne vračamol ' SEVEDA' ■PRAV TKL 2DA5 NEJA/OTA c, PREPIROM! TU „ SMO;KDO BO J ZAVRTEL . M URO •> ■I 'JAZ'.DOBRO v NO, tE SE Tl TO POSREČI POŽREM SVOJ DEINIU!..,: ZMENILI SMO SE, DA SE BOMO BORILI S ČASTNIMI SREDSTVI l SMODNIR IN ,, DINAMU TORE3 ODPADETA! UfJ TEGA SE 2AVEDAM MEDTEM JE LAKOTNIK, 5E PRnT.UEL DO GRAJSKIM VRAT.,. ^AUAJU Sl, RAZGRAJAČ.!'.... ČAKAJ, TE ŽE NAUČIM KOZJIM MOLITVIC' ,v vS-4 ENA. WA .TRI,ŠTIRI! TOČNO JE ZDAJ SMO PRAV TAM, KJER „ SMO PRED TREMI DNEVI J , ^ N EM AL'! m^S: ' KA1 VA JE TO1POTRES? šport krema KAR POČAKAJTA BOM JAZ UREDIL zadevo; ^ ^ ALI STA UA3 PREMIŠLJALA O TEM, ( KAKO Bi REŠILI DEULE ? NO, ČE. TRMASTO VZTRAJATA PRI TEM,GREM SEVEDA Z VAMA! BO V6AJ NEKDO ^ BO VSAJ NEKDO S TREZNO - S ^ ^ PAMET30 POTEM PA PAZIL NA f BRl ZAKLENI VATI I' A SVOJ BRLOG' ^ SEVEDA' STVAR JE PREPROSTA! PREPROSTA LKAKO Sl T ) ZAMISLIL *5L MALMAR BO PORUŠIL GRAD, ČE NA3U NE NAJDE! NEKAJ MORAMO UKRENITI. NO, NAJPREJ BO TREBA SEVEDA MALUAR3U PREŠTETI KOSTI ...POTEM BO VSE OSTALO OTROČJE LAHKO. SE VAMA NE ZDI?? Ul HI-UI HI,V TEM PRI meru bo res otročarija toda-KO ŽE .VSE VES, T NAMA PA SE POVEJ, V KDO BO MALMAR,- J JA PREMIKASTILI far MORDA Tl? HI J m ul Ul ’ w