Štev. 2.
V Ljubljani, 10. prosinca 1902.
XLII. leto.
Učitelj ski Tavariš.
Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učitelj stva.
Vsebina t „1902." — Delovanje učiteljstva z ozirom na soeijalnopolitično strujo. — Resnične dogodbe iz življenja slovenskega učitelja. — Dopisi. — Književnost in umetnost. —. Vestnik. •— Uradni razpisi učiteljskih služeb. — Inserati.
„1902."
Kolo časa se je pomaknilo zopet za jeden zob dalje. Dolga doba sicer v človeškem življenju, a le trenotek v brez-kočnem, svetovnem življenju.
Ob pričetku leta je običaj, da polaga človek ne le sebi temveč tudi onej družbi, s katero živi v nekakem soglasji, v nekakem družabnem razmerji, račun, ki mu slednjič pokaže, imelo je li njegovo življenje, njegovo delovanje pozitiven ali negativen uspeh, a obenem si pa sestavlju načrt oziroma pot, po katerem hoče hoditi v bodočnosti, da doseže od Stvarnika mu začrtani cilj.
„Učit. Tovariš" jasnega čela lahko stopa pred svoje cenjene bralke in bralce — kajti vršil je i v preteklem letu natančno svojo dolžnost, držeč se zvesto onega programa, katerega je objavil v 1. številki svojega štiridesetletnega obstanka. Naš program je Čist in jasen — in ravno to pridobilo mu je mnogo prijateljev, a nakopalo mu je tudi dovolj sovražnikov, kajti slednjim mrzi najbolj to, da hoče „Učit. Tovariš" „delovati za prospeh vsega jugoslovanskega uči-teljstva ter ga privesti do one stopinje prostosti in veljave, katero mora uživati radi svojega svetega in težavnega poklica med narodom, in katero zahteva tok časa."
Podrobneje se nočemo spuščati v dokazovanje, kaj je storil „Učit. Tovariš" v pretečenem letu. Vsaj leži pred nami razgrnjen cel letnik, smelo pa lahko trdimo, da je v njem nanizanih dovolj takih člankov, katere so upoštevali razni slovenski listi, kakor tudi razne slovenske stranke, in ti članki so dostikrat vzbudili hud protest ali pa glasno* odobravanje. Trdimo pa tudi lahko, da je „Učit. Tovariš" postal list, kije življenskega pomenazasloven-sko učiteljstvo in upamo, da bode ravno „Učit. Tovariš" postal nekak preosnovatelj in preustrojitelj sedanjih žalostnih političnih razmer.
Nikakor ne moremo zamolčati onega veselega pojava v slovenskem narodu, ki je vsplamtel po celej Sloveniji za slovensko univerzo. Narod, ki ima v sebi še toliko ognja za najvišje človeško izobraževališče, tak narod še ni namenjen smrti, temveč k — boljšemu življenju. In ravno vseučiliščno vprašanje dalo nam je v roke načrt, na kak način je treba vzbuditi v slovenskem narodu čut do njegove višje duševne izobrazbe.
„Učit. Tovariš" bode hodil i v tem letu po svojem začrtanem programu, ne glede na desno, ne na levo in ne
navzgor, bodi potem „Učit. Tovariša" nastop po volji enim ali drugim — ali pa ne, kajti slovensko učiteljstvo mora priti do spoznanja, da mora zahtevati izpolnitev svojih zadač, svojih zahtev — s samim moledovanjem ne pride slovensko učiteljstvo nikdar do svojega cilja.
„Učit. Tovariš" hoče tudi v tem letu zastaviti vse svoje moči, da se izpolnijo vsaj nekatere želje slovenskega učitelj-stva. Vso pozornost bode obračal na nekatera najaktualnejša vprašanja, ki čakajo še rešitve. Med temi vprašanji bodi omenjeno sledeče: Odprava tajne kvalifikacije; sklicanje deželne učiteljske konferencije; preosnovanje krajnih šol. svetov; zboljšanje naših gmotnih razmer in drugo.
Kaj nam prinese prihodnost, ne moremo prerokovati, ker nimamo preroškega duha. A da se mora duševni niv6 slovenskega ljudstva, slovenskega naroda povzdigniti do one stopinje, na kateri se bode čutil prostega, da bode lahko hodil prost po svoji življenski poti — za to moramo skrbeti ravno slovenski učitelji.
Delovanje učiteljstva z ozirom na soeijalnopolitično strujo.
(Predaval pri zborovanji „Savinjskega učiteljskega društva" Ivan Kramar, učitelj na Vranskem.)
Učiteljske dolžnosti napram svojemu stanu z ozirom na soeijalnopolitično strujo mislim si razdeljene na dolžnosti v šoli, dolžnosti izven šole za šolo in dolžnosti izven šole za druge namene. Vsi trije oddelki imajo tvoriti celoto, a najvažneji od teh je brezdvombno prvi, namreč delo v anj e v šoli.
Šola zahteva celega moža, ki vseskozi in najnatanč-neje izpolnuje, kar treba. Učitelj, kateri skozi dolgo vrsto let vestno izvršuje to ne baš lahko nalogo, stori mnogo, mnogo ravno potom šole tudi za domovino in vobče za človeštvo.
V šoli ima biti vsa vzgoja socijalnopolitična, t. j. pripravljati ima po § 1. naših šolskih zakonov v ljudstvu podlago za vrle ljudi in koristne člane človeške družbe. Važno je, da se učenec kremenito seznani z dolžnostmi in pravicami, katere ima do samega sebe, bližnjega, države in Boga. Sredstva v to nudijo učitelju poduk v zvezi z vzgojo, šolske knjižnice, izleti itd.
Za poduk treba je učitelju v prvi vrsti biti samemu dovolj podkovanemu v vseli potrebnih vedah in spopolnje-vati iz učiteljišča prinešeno skromno znanje dan za dnevom potom knjig, časopisov in h o s p i t a c i j pri starejših izsku-šenih tovariših. Sicer je želeti in pričakovati tudi v tem oziru na vseh pripravljalnih zavodih še več „luči" in vedno več zdrave, tečne in dobre hrane. Bacon pravi: „Znanje je moč; toliko premoremo, kolikor vemo in vse delo je odvisno od znanja. Ponos modeme dobe so njene vede."
Vzgojevati nam je našo mladino nravno-versko in gledati, da se ohrani šola nad vsacemu strankarstvu. To je sicer v današnjih hrečečih časih vedno težavneje, a vsekakor potrebno. Ker je ravno šola vsa bodočnost, jo skušajo vse večje in manjše stranke v svoje lokave namene izkoriščati. Če bi prepustili šolo v politične namene, tedaj bi šli ž njo v smrt. Vsled tega bi naj ohranila tudi ljudsko šolo le država kot taka in vzdrževala ž njo ne le napredek človeštva, nego tudi svoj lastni obstanek. S pedagogičnega stališča obsojati je torej vsakojako šolsko društveno delovanje v sebične namene z jedne kakor z druge strani. Če natančno premislimo, tedaj pač lahko uvidimo, da si učitelji s svojim duševnim sodelovanjem in materijelnim podpiranjem sličnih šolskih družb le pletemo bič, katerega vihte in bodo še bolj vihteli naši znani in neznani, vidni in nevidni sovražniki po od njih preziranem učiteljstvu. Da bi se šola tem uspešneje branila škodljivih političnih vplivov, je tempotrebneje, dajo država vzame popolnoma v svojo oskrb, da se v njej tem bolj neguje za šolo in državo toli potreben patrijotizem. Da gre patrijotično navdušenje rakovo pot, videti je marsikje. Vsakdo, kdor ima oči in „hoče" videti, se lahko prepriča, da so žal v zadnjih letih mnogokje postale ravno šole torišča politične strasti.
Ko sem v letošnjih počitnicah poučeval učenko Mici Trtnik, učenko 7. razreda v Huthovem zavodu v Ljubljani, našel sem v njeni „učni" knjigi „Geometrie" na str. 78. fig. 140 od nje pisano sledeče: „Heil und Sieg! Heil und Sieg allen deutschen Völkern, welche mit dem grossen Bismarck halten; All Heil allen deutschen Radfahrern und Radfahrerinnen! Heil! Wir Deutsche fürchten nur Gott und sonst nichts auf diser Welt! Sieg!" — Gospoda, ta malenkost nikakor ni malenkost. Pomisliti je, da je to pisala deklica od nekdaj slovenskega očeta, avstrijskega uradnika in to v učno knjigo, katera pa mora priti součenkam in deloma učiteljem v roke. če se na ta način goji avstrijski patrijotizem v slovenski Ljubljani, kaj se dela z našo mladino šele v nemškonacijonalnih mestih!
Šolski otrok bi pa niti misliti ne smel na politiko in moral vedeti samo to, da se mora za svoje pozneje življenje pripravljati, se pridno učiti, laži in Boga se bati ter resnico in pravico ljubiti. Zakaj hi torej ne prevzela šolo država v oskrb, kakor se je to godilo v starih časih?! Pri Grkih se n. pr. ni dosegel povoljni uspeh, a zakaj ne? Ker je bila njih vzgoja jednostranska. Gledalo se je le na krepost telesnih sil in pozabilo popolnoma na duševno temo, v katero se je na ta način zlezlo. V pravo prostost in vsestranski napredek pa preidemo le tedaj, če telesni omehkužnosti in duševni temi nasprotujemo s krepostjo prave telesne odločnosti in z lučjo plamenečih žarkov prave človeške prosvete.
Kakor v šoli, kažimo celega moža izven šole. Povsodi nastopaj učitelj povsem jasno, odkrito in možato, zakaj s takim nastopom stri se bode nasprotni zmaj teme in prisijalo
bode nad človeštvo blagodejno solnce napredka in slohode. Delovanje učitelja zunaj šole za šolo je jako različno. Omeniti bi bili šolski vrti in drugo. — Pred vsem je pridobiti učitelju v to svrho toli potrebno spoštovanje in ljubezen med ljudstvom. To dvoje si najložje pridobimo s tem, da smo v šoli čez vse potrpežljivi in ljubeznivi učitelji, zakaj neovrg-ljiva resnica je, da se pridobe ravno pri srcih šolarjev srca starišev in — ljubezen in spoštovanje otrok do učitelja preide v ljubezen in spoštovanje odraslih do njega. Kot ljubljencu večine prebivalstva potem pač ni težko seznaniti priprosto ljudstvo s to ali ono koristno napravo in je obvarovati marsikatere škode, katero bi čutili i ostali sloji družbe in cela država.
Zelo važno delo zunaj šole je razpečavanje mladinskih spisov in knjig in pisanje vzgojeslovnih člankov v najbolj razširjene liste med prostim narodom. V tem oziru začela nas je od vsih listov najbolj podpirati „Domovina" v Celji. Podpirajmo ta list torej tudi mi. — Razven tega je velevažno občevanje učitelja s stariši in sploh z družbo, v katero učitelj zahaja. V družbi smo učitelji večkrat predmet surovo-neslanim burkam ošabnih omikancev. Učiteljstvo je še dandanes nekaka parija med inteligenco in preziranje našega stanu je še vedno nekako v modi. Razbobnanje slabosti posameznih učiteljev v družbah in po časnikih je še marsikomu posebno slastna zabava. Kako sodijo tuintam o učiteljih gotovi boljši krogi, je javna tajnost in lepše bi bilo, da bi ne bilo tako. Pri vsem tem pa je najbolj" žalostna resnica, da smo si tega tužnega razmerja marsikje krivi učitelji sami. Večkrat se pripeti, da se celo olikani stariši nad učiteljem vpričo otrok norčujejo! Če jim otroci v šoli napredujejo, provzročila je to lastna nadarjenost, ako pa ostanejo „glupci", kriv je temu učitelj. Izveličaiju se je klicalo „Hosana", a nam se prepogosto kliče „Križaj ga!" Potrebno je torej, da smo vseskozi previdni in občujemo le s spoštovanja vrednimi osebami in se varujemo bratiti z ljudmi, kateri sami sebe ne spoštujejo in spodobnosti ne poznajo, — z ljudmi, kateri se delajo z jezikom sicer lepega, a srce jim je posoda najpodlejših mahinacij zoper čast in poštenje.	(Dalje prih.)
Resnične dogodbe iz življenja slovenskega učitelja. •
i.
Bilo je leta 1892. Prijazni župnik Gregor Dupelnik je meni, svojemu novemu sosedu, večkrat v zabavo in v informacijo pripovedoval, kaj in koliko je moral on zaradi surovosti svojih faranov prestati. Marsikatero grenko je moral v svoji pastirski potrpežljivosti vtakniti v se ter na tihem preboleti vsekano rano. Delati za blagor ljudstva, truditi se za njegovo boljše življenje, presedeti v spovednici po več ur, deliti sv. zakramente, oznanjevati besedo božjo ter tuintam po potrebi v pridigi grajati, kar je graje vrednega, z vsemi v miru živeti, priznati učitelju njegove pravice ter ga smatrati za sodelavca in sotrudnika v širjem pomenu v vinogradu Gospodovem, uzorno živeti i. t. d. so bili cilji njegovega zvesto začrtanega duhovskega pastirovanja. Bil je pravi duhovnik v imenu Gospodovem; o njem velja v polnem obsegu psalm: „Iste est sacerdos verus, qui venit in nomine Domini!"
Toda njegova, četudi redka, vendar potrebna graja v pridigi ni našla lepo donečega odmeva v srcih občutljivih Šentlenarčanov. Na šentlenartsko nedeljo, ko se je zbralo mnogo vernega ljudstva od blizu in daleč, da bi po stari šegi obhajali farni praznik svojega priljubljenega svetnika in mu priporočili v varstvo svojo živino, so nekoč nekateri fa-rani po službi božji priropotali v farovž. Jeden, katerega je bil dovtipni Mazilovič svoje dni v šaljivem listu „Brus-u" imenoval s pomenljivim imenom Zmrzlikarjev Janez, je celó s pestjo ob mizo vdaril in zabrusil grozeč strmečemu svojemu dušnemu pastirju v obraz: „Tako pa že ne, tako ne boste pridigali o nas faranih!"
Kaj si je hotel dobri gospod ? Svojo žalost je tolažil z znanim: Nehvaležnost je plačilo sveta. Pripovedoval mi je često, da je preživel v Št. Lenartu mnogo žalostnih ur, tudi take, da so mu na skrivnem solze tekle. V takih trenotkih, ali če je bil od napornega dela utrujen, ali če ga je preganjal dolg čas, je kaj rad iskal pribežališča pri svojem sosedu sotrpinu, šolskemu vodji Martinu Lorgerju, ki je vedel oblake svojega in njegovega slabega vremena razgnati s čarobno močjo šale in dovtipov. Martin Lorger ni igral v družbah podrejene, temveč vedno le nadrejeno vlogo, bil je živa privlačna os, krog katere so se vrteli družabniki. Ni torej čudo, da je znal z burkami, dovtipi in šalami zabavo dobro zabeliti, da se je užaljenemu župniku petkovo lice kmalu zjasnilo, kažoč vesele nedeljske poteze.
Moj prednik, tovariš Martin Lorger, je res znal s svojim sarkazmom, pušicami in humorjem razorožiti vsako šentlenartsko „teslo". Mnogega Šentlenarčana je spravil v zadrego, večkrat celó v opravičen in neopravičen strah. Če ni kazalo drugače, mu je s treskovim pokom v temi domov posvetil, ne da bi mu bil kaj posebno hudega prizadjal. Njegov dobro premišljen „motto" je bil: „Naredi jim strah, kakor se strašijo babjeverni Melanezi in Ficijanci, ali jih pa „pobožaj" v „Brusu", pa bode dobro!"
Učitelj in župnik sta si bila torej verna sotrpina. Drug drugemu sta zaupala svoje gorje. Dobro sta se imela. Nobenemu ni prišlo na misel, drug drugemu nagajati ali segati v poklic, obratno podpirala sta se in uživala skupno korist medsebojne sloge. Če je učitelj „nasolil" kakega suroveža, se je to prilegalo župniku in če je župnik kaj s prižnice v gromu in tresku grajal, kar mu je učitelj o garjevih ovcah zaupal, je to prijalo učitelju. Smeh je navadno kronal njuno dobro delo poboljšanja.
Učiteljeve gostoljubne duri so se prihajajočemu župniku vedno v znamenju slovanskega „Dobro došli!" odpirale na stežaj. Nasprotno je bil farovž učitelju vedno* odprt, naj si je bilo podnevu ali ponoči, kar je bilo velike vrednosti, posebno v dneh „mačkinje žalosti", ko je bilo treba vzeti po-žirek pristnega zdravila, ki okrepča in priveže trpečo dušo.
Skratka, med obema je vladala tista lepa idilična sloga in zastopnost, kakoršne, žalibog, prepogosto pogrešamo med duhovskim in učiteljskim stanom na deželi.
„Bil sem večkrat slabe volje, da me ni veselilo nobeno delo. Pustil sem vse na cedilu ter se podal h kratkočasnemu učitelju, pri njem sem se razvedril, se nasmejal iz polnega grla njegovim burkam in šalam!" se mi je hvalil večkrat prikupljivi župnik.
Jaz sem prišel leta 1892. v Št. Lenart. Ne poznajoč niti krajnih razmer niti življenja v hribih, sem padel tako rekoč z durmi v tujo izbo. Zraven svojega pohištva, katerega sem pripeljal na začudenje Šentlenarčanov na petih težkih
vozovih, sem prinesel seboj v srcu še gorke besede, katere mi je takratni okrajni glavar kot novopečenemu nadučitelju rekel: „Sie kommen in sonderbare Verhältnisse, es gehört hinauf ein ganzer und energischer Mann. Ich erwarte, dass sie diesem Bedürfnisse in vollem Masse Rechnung tragen werden!"
Št. Lenarta še prej nikoli videl nisem, sedaj sem prvikrat slišal, kakšen naj tja grem.
Kaj pa je pravzaprav bilo? Nič druzega kot to, da Sentlenartčani niso hoteli otrok redno v šolo pošiljati in jih ves dan v njih puščati. Radi bi bili imeli poludnevni poduk, na katerega so bili na svoji jednorazrednici do 1. 1889. vajeni. V tem letu se je šola razširila v dvorazrednico, šolske oblasti so odredile vesdnevni poduk in so s tem zadele s kamnom v osinjak. Sentlenartčani so ugovarjali do ministrstva.
Poglej ga kleka! Šentlenartčani, od katerih starejši ne znajo niti citati niti pisati, saj imajo šolo šele od leta 1868., so vendar našli izmed sebe tri po njihovem mnenju inteligentne može, ki so šli kot posebna deputacija — odposlal jo je šaljivi tovariš Lorger — na občinske troške gledat lepi Dunaj. Ti možje so pod vodstvom nekega državnega poslanca dosegli pri ministru sicer prijazni obraz in lepe podučne besede, a druzega nič. Razširjanje šole je prineslo tovarišu Lorgerju sitno disciplinarno preiskavo, kljubovati je hotel okrajnemu glavarju in nadzorniku, radi česa je podpiral gibanje proti celodnevnemu poduku. Načelnik krajnega šolskega sveta Valentin Deželak je sam pričal proti njemu. Povrhtega se je moj prednik zameril nekim merodajnim osebam deželnega šolskega sveta, zato so ga prestavili za učitelja v Špital na Semiring blizu avstrijske meje. Nič mu niso pomagali ugovori, podal se je osebno k presvitlemu cesarju, a kdor ima smolo, nima sreče, dovolili mu niso stopiti pred Njegovo Veličanstvo.
G. tovariš, ki je sedaj uradnik pri ravnateljstvu pomožnih uradov v Gradcu, mi naj blagovoli oprostiti, da prinašam te zadeve. Meni je mnogo do tega, da bi naše učiteljstvo spoznalo natačneje svoje razmerje nasproti ljudstvu, duhovništvu, oblastim i. t. d. in kako si naj pomagamo v kritičnih trenutkih; zato prinašam to drobtino iz življenja šentlenartskega učiteljstva.
V takšne razmere sem torej prišel v Št. Lenart s svojo, sedaj že pokojno gospo, učiteljico Viktorijo, katero so z menoj vred istočasno tu namestili. Okrajni glavar mi je velel narediti „red" in okornega načelnika podpirati v uradovanju. Značaja ljudi in njihovih razmer nisem prav nič poznal. Svojega predsednika na srečo nisem našel v Št. Lenartu. Pravim „na srečo" zato, ker bi mi bil on odprl oči, da bi vedel vse, v pravi luči, kar mi je ostalo začasno zakrito, to bi bilo gotovo na mene močno uplivalo, da bi se ne upal tako energično pred ljudmi nastopiti. Svojo ladjo sem torej zaupal krmilu lastne šolske diplomacije. Nevednost o neugodnih razmerah mi je jačila pogum ter je dalo mojim krilom zmagono-sen vzlet.
Takoj prvi dan — bilo je v petek — je prišlo v šolo, menda iz radovednosti vse polno otrok, toliko jih je bilo, da jih klopi niso mogle vsprejeti. Ostali so ves dan v šoli. Zahteval sem od njih najstrožji šolski red. Koncem popoludan-skega poduka pa se je pripetilo nekaj, kar mi je celi fari pridobilo „huronski rešpekt".
Neki fant, skoro moje velikosti — in takih je bilo več — ki že ni jedno leto šole obiskoval, mi jo po molitvi prav po hribovski zarobi, da so mu doma naročili, naj pove v šoli, da on ne bo več v šolo prišel, ker je že prevelik in bode
čez nekoliko mesecev 14 let star, danes pa se je prišel le pokazat in to naznanit. Na Štajerskem morajo otroci do dovršenega 14. leta šolo obiskovati.
V „sveti jezi", da mi upa fant predrzno pred vsemi kaj tacega nekako samooblastno napovedati in spominjaje se glavarjevih besed o energičnem možu, zakričim nad njim kakor kak vojaški narednik: „Kaj? Ti upaš g. učitelju to tako predrzno v obraz napovedati! Povej doma, jaz zahtevam v imenu postave, da moraš priti vsak dan v šolo in biti ves dan tu, ako ne, ne bode dobro!" Stopil sem predenj po vojaško in ga gledal nepremični, kakor da bi ga hotel z očmi prebosti. Potem sem še ostalim s povzdignenim glasom v imenu postave ostro zabičil, da morajo priti vsi vsak dan v šolo in ostati ves dan v nji, inače zadenejo stariše stroge kazni.
Takšno ravnanje bi bilo v normalnih razmerah neumestno, toda z ozirom na tukajšnje razmere prav dobro pedagoško.
Nad 100 otrok mojega razreda se je razkropilo pa fari. Ljudje po vaseh — hribovci so radovednejši, nego drugod ljudje — in stariši so jih doma hlastno izpraševali: „Kakšen so ta novi in učiteljica?" Poznali me še namreč niso; kajti priselil sem se bil še le dva dni poprej.
„Strašno budi so! V šolo bodemo morali vsak dan priti, ves dan v šoli ostati, pa tudi ganiti se ne smemo!" so odgovarjali otroci neprijetno iznenadenim vprašalcem.
Jaz sem sicer slutil, da sem poslal po otrocih ljudem temno fotografijo svoje ostrosti na dom, in nisem se varal; fotografija je bila celo črna in je dobro delovala. Ljudje so rekli: „Ta pa ne bo zastopil šale, deca, le v šolo!"
Prislovica „v petek, slab začetek" se pri meni ni obnesla.
Drugega dne je bila šola zopet prenapolnjena, tudi oni fant je bil prišel.
Ob 11. t. j. v prosti četrt uri mi je hotel iti, kakor včeraj, ves razred „na stran". Ponovil sem učencem kratko-malo, da tega ne dovolim, le oni smejo to prositi, katerim je res sila. A kaj hočeš? Vsi so dvigali roke v znamenje, daje sila velika. Večji ko je bil, večja sila ga je nadlegovala. Mnogim sem dovolil, mnoge pa pridržal.
Drugega dne, bila je moja prva nedelja v Št. Lenartu, se je gnala precejšnja množica ljudi iz cerkve za menoj proti mojemu stanovanju. Svojega pohištva še nisem imel vsega iz zabojev razpostavljenega. Po mizi sem si razgrnil napise „za dečke I. razreda", „za deklice I. razreda", i. t. d., katere sem bil včeraj v svoji gorečnosti narisal, hoteč tudi v obskurni kraj naše šole uvesti stalen red.
Nikdo ni potrkal. Duri se odpro in v sobo se grne k meni molče mož za možem, tudi žensk ni manjkalo. Kmalu jih je bila prostrana soba polna.
„Pozdravljat te pridejo", mislim si. Toda glas nekega lastinarja, po domače Videnšeka, mi je takoj izdal tajnost, da to ni nobena častna deputacija.
Začel me je namreč, krileč z rokama, tako rekoč na odgovor pozivati, zakaj nisem včeraj njegovega dečka ob 11. uri na stran pustil, da je prišel popoludne od bolečin ves kruljav. Za njim so se oglašali po vrsti vsi s podobnimi očitanji, napovedujoč mi z izrazi jeze in nevolje, da ne bodo otrok v šolo pošiljali, da bi se tam kvarili.
Ta Videnšek, čikarskega vonja, me je hotel prejšnjo sredo v Malikini gostilni, kamor sem se bil s svojo drnžiuo ob svojem prihodu zatekel, v pričo vseh objemati, mi božati lice in poljubovati roke v jednomer govoreč: „Naš novi gospod učitelj so prišli, radi jih bomo imeli, mi smo dobri ljudje,
nič hudega vam ne bode pri nas!" Jaz sem mu seveda prijazno pritrjeval, a njegovih objemov, božanja i. t. d. sem se sramežljivo odkrižal. Danes sem se pa prepričal, da je bila njegova „hozana" od njega samega z nogami teptana. Ni mi bilo kot pozornemu dušeslovcu ušlo, da so uporabili zadevo „na stran" v zviti izgovor, da bi mogli otroke doma pridržati in da so poskušali me takoj upogniti, da bi plesal po glasu njihovih goslij. Ravnali so se po svoji metodiki, katero so mi dve leti pozneje, ko so dobili novega župnika, brez ovinkov priznali, rekoč: „Dozdaj smo še vsakega župnika upognili, da je delal po naši volji, pa bodemo še tega!"
Spoznavši njihovo farizejsko metodiko, sem poklical „energičnega moža" na pomoč, sarkastično rekoč: „Veseli me, da ste se mi prišli pokazat. Zvon se po glasu spozna, jaz sem vas danes tudi po vašem glasu spoznal in vam torej naznanim, da so me šolske oblasti poslale v Št. Lenart naredit red in jaz sem se tega dela takoj lotil. Poglejte tu na mizo! Ne samo v šoli, tudi v straniščih mora biti red. Tu so pri-pripravljeni napisi. Deklice bodo smele iti le v svoja in dečki tudi le v svoja stranišča in sicer po redu, katerega bodemo mi učitelji določili, ne pa vsi naenkrat kakor živina na paš»! Nadalje vam naznanjam v imenu postave, da morate svoje otroke vsak dan v šolo pošiljati; kdor se bode upiral, ga zadenejo postavni nasledki. Zdaj ste tudi vi slišali glas mojega zvona. Spoznali smo drug drugega in torej lahko gremo z Bogom!"
Široko so me gledali, videlo se jim je, da kaj tacega niso pričakovali. Jaz se jim moško naklonim ter odidem vidno užaljen v drugo sobo med svoje zaboje. Oni pa so se kimaje in godrnjaje razšli.
Srečno in naglo sem se jih odkrižal, a težje mi je bilo pomiriti dobro gospo, ki je tarnala, zakaj si nisva prej kraja ogledala in se informirala o razmerah, predno sva se sem gor prosila. „To niso ljudje! Si videl njihove obraze? Vsi smrdijo po čikih! Moj Bog, kam sva prišla!"
Tolažil sem jo, da ti pač ne morejo biti cvet tukajšnjega prebivalstva, ti so menda njegov slabši del, prihodnjič pridejo takšni, ki pušijo smotke in se lepo obnašajo, te današnje bodem že ugnal, ni se jih treba prvi hip ustrašiti, vse bode dobro itd. Gospa se mi je kmalu pomirila, ker je uvidela, da je moj nastop rodil zaželjeni sad. Čikarjev ni bilo več blizu, njihovi otroci so zahajali redno v šolo, najdla sva v Št. Lenartu tudi boljše ljudi, posebno nama je šel krajni šolski svet prav „galantno" na roko.
Načelnik krajnega šolskega sveta, Valentin Deželak, je bil prijazen, mehek in neodločen mož prikupljivega obnašanja. Moje strašilo, da bi ga šolske oblasti prav gotovo kaznovale z občutnimi globami, če bi ne dal razpošiljati spominskih listov, ga je vedno upognilo, da se je udal moji zahtevi. Pri ljudeh si je zavaroval kožo z izpričanjem, da on mora to storiti, kar novi učitelj v imenu postave tako odločno in neizprosno zahteva. Prej so se bili opominski listi le redko, v največji šolski suši, razpošiljali.
Zaradi vsega tega niso bili Šentlenarčani nič kaj "zadovoljni z menoj. „Zakaj ste mi poslali to „fliko" ?" so se mi hodili na opominske liste pritoževat, namesto, da bi izpričali zamude svojih otrok. Nekateri so se podajali tudi k župniku, ki jih je znal lepo diplomatično zavrniti. „Vidite, vaš novi učitelj je nekoliko nezaupljiv, kajti on ve, da ste v odločilnem trenutku delali proti njegovemu predniku, on se torej mora postave trdo držati, le potrpite; ko se drug drugemu privadito, pojde vse gladko."
Hentlenartska nezadovoljnost res ni bila trpežna. V dveh mesecih so bili že vsi, bodisi smotkarji, bodisi Čikarji na moji strani. Moja odločnost, neustrašenost, posebno pa točnost v šoli in v vsem, lepo urejeno stanovanje, po katerem so krivo sklepali, da sem bogat, prijaznost gospe itd. jim je imponirala. Z gospo sva našla sicer učence v šoli od mojega prednika dobro podkovane. Z vnetostjo v izvrševanju svojega poklica sva si najprej pridobila učence, po njih se nama je odprl pot v srca starišev. Gostiln sva se načeloma ogibala, a rada sva na cesti govorila z vsakomur. Sla je po fari občna hvala o naju od ust do ust.
To je bila velika pridobitev in sijajna zmaga. Krajni šolski svet je radovoljno ustregel sleherni želji. Vsako leto je dal v proračun štirikrat višji znesek za učila, knjižnico itd. nego prej. Tem načinom sem tekom 7 let brez težave za šolo omislil velike omare s steklenimi vrati za učila in šolsko knjižnico, oskrbel za šolo še manjkajoča učila, med katerimi ne manjka ne fizikalnih ne prirodopisnih špiritovih preparatov itd., za vrt pa so mi dali napraviti zidano toplo gredo z okni itd. Gotovo lep napredek v hribih v čast krajnega šolskega sveta.
Večkrat sem obiskal svojega dobrega soseda, prijaznega župnika, ki mi je izkazoval svojo naklonjenost s proti obiski na zelo izobražen način. Dandanes mi je jako žal, da nisem mogel njegovih dogodb tako sočuvstvujoče umeti, kakor jih umem danes in da nisem še pogosteje k njemu zahajal; kajti od njega se je mogoče naučiti finega družabnega takta v obilni meri.
Prišel je čas ločitve. Vrlemu „gospodu" se je posrečilo dobiti dobro faro pri Sv. Frančišku Ksaveriju v krasni Savinjski dolini, kjer še dandanes složno z učiteljstvom deluje za blagor ljudstva.
Dneva in ure svojega odhoda ni hotel nikomur razodeti, tudi meni ne, menda mi ni zaupal, da bi ljudem ne izdal njegovega odhoda. Hotel je oditi brez slovesa od ljudij, ki so ga tolikokrat žalili in mu nasprotovali. Še celo „mežnar" je moral nemudoma zapustiti zvonik, ko je že bil s par udarci ob zvon začel naznanjati faranom, da jih zapušča v tem trenotku njihov dušni pastir. Zvonovi so obmolknili.
Meni pa vendar ni ušel. Učiteljski zbor je postavil v domnevanem primernem času šolsko mladino ob cesti pri šoli v „špalir". Ustavili smo voz. Kot šolski vodja sem se odhajajočemu župniku v izbranih besedah v imenu učiteljskega zbora, šolske in odrasle mladine zahvalil za vse njegove nauke v šoli in za velik trud, katerega je imel tekom mnogih let kot katehet z mladino; nek učenec mu je v znamenje hvaležnosti v imenu vseh izročil lep šopek cvetlic. V župnikovih očeh so zaigrale svetle solze. Iz blizu 200 mladih grl mu je zadonel v slovo še presrčni „Z Bogom!" Voz se je jel pomikati, naše oči so ga spremljale z mahanjem klobukov in robcev, dokler nam ni izginil za drevjem. To je bilo naše improvizovano, presrčno slovo.
Za njim je bil imenovan župnikom v Št. Lenartu Jakob Vidovič. Dobro sva se razumela. Bil je odkritosrčen in dober gospod. Zatrjeval mi je večkrat: „Pri šoli ste vi, v cerkvi pa jaz prvi!" Po tem načelu sva živela složno. Bil je tudi do-vtipen in šaljiv, a na poseben način, katerega šentlenarčani niso umeli. Začetkoma so ga pač hvalili, rekoč: „Zdaj imamo pač „fejst" župnika, takega pač takega!" Kmalu se jim je zameril in vse hvale je bilo za vedno konec. On pa tudi ni umel s surovostjo šale, začel se je kreg, prepir in tožbe. Deputacije so hodile k dekanu in knezoškofu, župnik jim je
vračal milo za drago, kar je izzvalo nemire in viharje, ka-koršnih še nisem videl niti slišal o njih. Nekoč je [župnik v cerkvi ljudi tako razdražil, da so najbolj kolerični drli iz cerkve ter zunaj prav po žganjarsko kričali in se rotili. Bil je pravi pravcati cerkveni upor. Župnik je po maši pri drugih vratih smuknil v farovž. Prihodnjo nedeljo si je župnik oskrbel žandarje k cerkvi. Ljudje so pozneje upeljali cerkveno stavko. Spovednice so se ogibali. K maši so začeli hoditi k sosednjim cerkvam. Bernje mu niso hoteli več dajati ne drv voziti. Župnik je odslej pridigal pol prazni cerkvi. Toda nemam namena popisovati v podrobnosti izgredov in upora proti župniku, dostavljam le, da so se našli ljudje, ki so prišli k meni s prošnjo, naj jim jaz pomagam župnika „proč spraviti", kar sem seveda stvarno odklonil.
Omenim pa še jeden dogodek, ki se je dotikal tudi šolskih zadev. Župnik je bil v šoli nekega poredneža s tr-stiko „pobožal". Razjarjeni oče ga toži pri sodišču. Ker se je župnik sklicaval na me kot šolskega vodjo, naj tudi mene zaslišijo, sem bil poklican pred sodišče, kjer sem pod prisego poročal o lastnostih tepenega dečka, a pomagalo ni nič. Župnik je bil obsojen na 20 gld. globe.
Ni torej čuda, če je župnik Vidovič v vedni spomin zapisal v farno kroniko: „Rajše bi hotel v peklu goreti, nego med temi ljudmi živeti!"
Vse to je meni v pogosto vzbujalo premišljevanje, kako je to vendar mogoče, da nisem jaz s svojo določno taktiko vzbudil v teh ljudeh viharja ala Vidovič, da se nisem nikdar zapletel v nobeno tožbo ozir. pravdo in da nisem doživel nobenega izgreda. Spominjal sem se živo, kako sem takoj ob začetku svojega službenega nastopa uvedel takozvane uradne dneve, navadno določene nedelje, v katerih sem z načelnikom v šoli zaslišaval opominane stranke. Nekemu Jerneju Knezu je bilo že odveč, da so ga opominski listi neprenehoma dra-mili iz šolske letargije. Priropotal je v tak uradni dan v šolo ter kričal nad načelnikom prav po gorjansko, češ, da kmet kmeta davi itd.; „prekletih hudičev", „vragov" itd. se je si-palo mnogo iz njegovih ust. Prekinila sva uradno poslovanje ter izgred naznanila državnemu pravdništvu, ki je razgrajača sodnijsko zasledovalo. Obsojen je bil v občuten zapor. Ta obsodba je pridobila šolskim zadevam pri ljudeh zaželjeno veljavo in je bila menda zraven okolnosti, da sem se prav miroljubno obnašal, pravi vzrok, da se meni niso niti zoper-stavljali niti mi nasprotovali. Obratno, hvalili so mojo miroljubnost itd. Pod nogami sem čutil trdna tla in nisem se čutil niti nesrečnega niti nezadovoljnega.
Tudi sreča je opoteča, pravi pregovor. V sedmih letih tudi to doživiš.
Tako je tudi bilo. Župnikova ladja se je v neprestanih viharjih ob skalo razbila, stopil je 1. 1899. v stalen pokoj, na njegovo mesto so imenovali provizorjem kaplana Fr. Časla.
Časlov prvi obisk je imel nekaj pomenljivega v sebi. Necega dne ga najdeva s tovarišico ob tri četrt na jedno uro na veži šolskega poslopja, pričakujočega naju, da bi se nama predstavil. V Št. Lenartu je učiteljsko stanovanje ločeno od šolskega poslopja. Vodila sva ga v konferenčno sobo. Provizor je vbijal dovtipo in šale. Postali smo znanci. Moji pozornosti ni namreč ušlo, kako so njegove oči stikale po vseh kotih, omarah itd. V kolikor sem se pozneje prepričal, ni bila temu morda radovednost ali zanimanje, temveč njemu lastno jezuitsko vohunstvo krivo.
Prihodnjo nedeljo, bila je cvetna, se je provizor Časi Šentlenarčanom v pridigi predstavljal, rekoč: „Kakor je si-
noči pobelil sneg vse naše hiše, polje, travnike, hribe in doline (po noči je bilo namreč snežilo), tako naj bode odslej naša fara vedno bela. Naj ne bode med nami sovraštva in prepira, temveč prava ljubezen naj nas objema v jedno veliko farno družino. Pri dobrih ljudeh je to lahko mogoče; kar je bilo, naj bode pozabljeno. Glejte, jaz bi bil lahko postal profesor v Mariboru, a premilostljivi knezoškof so me poslali k vam. Z veseljem sem prišel semkaj. Z veseljem bodem prebival med vami, saj imate lepo cerkev in lepo šolo. Ogledal sem si že šolo, gospod nadučitelj imajo vse lepo v redu, in učijo dobro otroke, prav dopada se mi pri vas, ljubimo se torej med seboj! Danes po sv. maši pa pridite nekateri možje k meni v farovž, da mi bodete povedali, ob kateri uri bi radi maše imeli, ustregel bodem rad, kolikor bo mogoče, vašim potrebam in željam!"
Pridiga je naredila na mene utis spretnega diplomata, nič kaj pa se mi ni hotelo dopadati njegovo dobrikanje, posebno pa mi ni ugajala njegova pohvala o meni. Bržkone me je hotel s tem dobiti na svojo stran; dosegel je ravno nasprotno ; čutil sem se užaljenega, da si on usoja lastiti pravico javne hvale, oziroma graje o delovanju učiteljstva. Rekel sem torej svoji tovarišici, katero so po smrti moje gospe namestili na tukajšnji šoli: „Ta ne bode odkritosrčen, on ima z nama posebne namene, saj še ne ve, kako v šoli poučujeva, pa me že hvali. „Nota bene" vas, ki učite ravno tako kot jaz, pa še omenil ni. Treba bode stati na krovu; kajti prilizun je vohun! Paziva, da mu ne dava povoda, nastopati proti nama ali šoli, rabil bode prižnico za svoje sredstvo ! Previdnost je mati modrosti.	(Dalje prihodnjič.)
Dopisi.
Kranjsko.
Tržaškemu „Novemu listu" v album. — Naša zavrnitev v „Učit. Tovarišu" članka, ki je zagledala beli dan v 94. in 95. št. tega lista, namreč „Novega lista" pod naslovom : „Usoda našega naroda in učiteljstvo" je prav hudo spekla slovenske „amicovce" tržaške. Priobčili so v 99., 100. in 102. štev. dolg, kakor morska kača se vijoči Članek, ki ima dosti besedij, še več fraz a jedra ni-kakega. Kulminacija tega frazastega, gostobesednega, a praznega članka, ki nosi naslov: „Strahovi o belem dnevu" je pa sledeča: (št. 102. z dne 7. dec. 1901.) „To gledanje strahov pri belem dnevu v „Učit. Tovarišu" pa še nosi neki poseben znak ambicijoznosti (?) in se nekako razodeva, kakor daj je dotični članek bil doposlan „Učit. Tovarišu" uprav iz Trsta. Tu poznamo par „učiteljev", ki se stalno sukajo v onih slovenskih (aha, „slovenskih"!?) krogih tržaških, katerim je zlasti „Novi list" trn v očeh in ki se tresejo za svojo oblast, nad katero visi Damoklejev meč." (Reveži!)
V pomirjenje razburjenih možgan v „možgarni" frazastega člankarja bodi povedano, da se pisec članka v „Učit. Tovarišu" ne nahaja niti v Trstu, niti ob obalih jadranskega morja, niti v Goriški, temveč na Kranjskem, kateri pa pozna najmanj tako dobro tržaške kakor tudi ostale primorske razmere učiteljske, kakor tudi „onih slovenskih krogov tržaških, katerim je zlasti „Novi list" — (brrr) — „trn v očeh" — kakor Člankar onega trakuljastega članka v „Novem listu".
Toliko v odgovor članku: „Strahovi o belem dnevu."
(Pisec članka „Usoda našega naroda |in učiteljstvo" v 32. štev. „Učit. Tovariša".)
Štajersko.
Poslano. Nekateri slovenski časopisi so pred več meseci prinesli vest, da je naš zelo čislani in mnogozaslužni c. kr. okrajni šolski nadzornik g. Gustav Vodušek zapovedal učiteljstvu brežiškega glavarstva in laškega okraja spisovati uradne spise zanaprej le v nemškem jeziku. Ta vest je po večini zasukana. Gosp. nadzornik nam je pri okrajni uradni učiteljski konferenci naročil, naj se zapisniki domačih učiteljskih konferenc v prihodnje spisujejo v nemščini, o uradnih spisih pa ni ničesar omenjal.
Ker nam g. c. kr. okrajni šolski nadzornik svojega naročila ni obrazložil, smo slovensko čuteči učitelji mislili, da je on zapustil dosedanje svoje objektivno stališče ter smo njegovo naročilo smatrali za ost, namerjeno proti postavni veljavi našega jezika. Obsojali smo stvarno le med seboj „pro domo" nadzornikovo naročilo, a v časopise se od nas, vsaj od mene, ni ničesar poročalo, pač pa sem jaz smatral učiteljsko društvo za celjski in laški okraj za primerno torišče, kjer se naj take in slične učiteljske zadeve obravnavajo in sem torej ondi to zadevo sprožil z namenom braniti in varovati navidezno napadeno postavno veljavo našega materinega jezika, na kar se je svetovalo, naj učiteljstvo proti temu nepostavnemu naročilu s postavnimi sredstvi reaguje.
O priložnosti pa mi je c. kr. okrajni šolski nadzornik, velecenjeni gosp. G. Vodušek, blagovolil prav prijazno in stvarno pojasniti svoje stališče v zadevi pisanja konferenčnih zapisnikov v nemščini. Blagovolil mi je razložiti, da je on takrat pri okrajni učiteljski konferenci opustil utemeljevanje svojega naročila, ker si ni domišljal, da bi se moglo ono krivo umeti ali celo zlorabiti po časopisih. On je mislil, naj se spišejo le oni zapisniki v nemščini, v katerih se nahaja kaj jako važnega, kar bi se v prepirnih zadevah moralo svo-ječasno predložiti v odločitev c. kr. deželnemu šolskemu svetu oziroma c. kr. naučnemu ministrstvu, kajti drugače je vselej on primoran si vsak dotični zapisnik sam v nemščino prestavljati, kar mu z ozirom na ogromno delo v njegovem obširnem službenem ozemlju jemlje mnogo časa Vodili so ga torej le administrativni oziri, nikakor pa ni imel namena, kratiti s svojim naročilom jednakopravnosti slovenskemu jeziku v šoli in uradu, ki je zajamčena v členu XIX. državnih osnovnih postav, vobče nima on ničesar proti pisanju konferenčnih zapisnikov v slovenščini. Vsako šolsko vodstvo si bode moralo odslej v prepirnih zadevah na zahtevanje samo oskrbeti primeren prevod slovenskih konferenčnih zapisnikov.
Da našega visoko čislanega g. nadzornika niso pri tem vodili nobeni protislovenski nagibi, o tem sem sedaj jaz toliko bolj prepričan, ker vodim vse uradne spise, kakor: šolsko matico, šolsko kroniko, konferenčne zapisnike, raz-rednico, tednico, inventar, zapisnik učiteljske in šolarske knjižnice, zapisnik izposojevanja knjig, opravilni zapisnik, poštni dnevnik itd. v slovenskem jeziku in dopisujem s c. kr. okrajnim šolskim nadzorništvom izključno, z okrajnim šolskim svetom pa večinoma v slovenščini in vendar mi ni g. nadzornik Vodušek nikdar niti z besedico ali kako drugače dal razumeti, da bi mu to ne ugajalo. Tega prepričanja naj postanejo vse one mile gg. tovarišice in gg. tovariši, katerim je ono nerazloženo nadzornikovo naročilo žalilo čut jezikovne ravnopravnosti in se torej naj blagovolijo brez skrbi ravnati po čutu obožavane ljubezni do svojega materinega jezika.
C. kr. okrajnemu šolskemu nadzorniku g. G.r;Vodušeku se je torej v javnosti prizadjalo po časopisih po krivo pod-učenih dopisnikih velika krivica, saj se o uradnih spisih pri okrajni učiteljski konferenci niti govorilo ni. Ob jednem pojasnjujem, da priobčujem to pojasnilo iz lastnega nagiba po načelu „clara pacta, boni amici" z željo, naj šestem načinom resnici na ljubo vrne blagočutečemu g. G. Vodušeku v javnosti vzeta čast in dobro ime.
Sv. Lenart nad Laškim trgom, 22. grudna 1901.
Radoslav Knaflič nadučitelj.
Istra.
•Naše plače. Leta 1900., dne 1. septembra je „Učiteljski Tovariš", št. 25., priobčil iz Istre dopis — o poboljšanju učiteljskih plač. —
Tam je v glavnem naveden načrt, vsprejet v deželnem zboru dne 11. avgusta ter navedeni so tudi z imenom kraji, ki imajo zraven poviška na plačilnem razredu po 200 kron, tudi še lokalno doklado po 200 kron (pri sodiščih), in po 100 kron v drugih večjih krajih z dodatkom, povsod pa voditeljem večrazrednic pravico do stanovaja najmanj treh sob i. t. d. Znano je, da ta načrt vsled ene točke ni bil sankcioniran in učiteljstvo je moralo spet čakati.
Lani, 2. avgusta, je deželni zbor spet vsprejel ravno isti dotični načrt, z dne 11. avgusta 1900, torej nespremenjen glede učiteljskih plač, z malo izpremembo neke točke, ki pa ge ne tiče učiteljskih plačilnih pravnih odnošajev.
Ta načrt je sankcioniran ter je postal zakon z dne 9. oktobra 1901. — Povišane plače nam so uračunjene s 1. dnem septembra dalje
Toliko za zdaj i
V bodoče pa, g. urednik, Vam mogoče dopošljem popolno spremembo pravnih razmer učiteljstva v Istri iz „Ukaz-nika", podanega iz „Reichsgesetzblatta".*) — Vendar ni vse obviselo v zraku!
Opomniti pa moram, da glede vpokojnine je ostalo še vse po oni stari šabloni tretjin in osmin. Tu je treba pre-uredbe.
Zato svetujem že sedaj, da vse učiteljstvo v Istri združeno, torej vsa učiteljska društva s svojimi predsedniki, se postavijo na stališče, da se predloži po deputaciji za bodoči deželni zbor eno samo, utemeljeno prošnjo, da pre-ustroji pravno razmeije upokojnine po zgledu drugih dežel za učiteljstvo, in po vzgledu države za uradnike, t. j. po 10 službenih letih 4% od plače in potem vsako naslednje leto po 2%.
Književnost in umetnost.
„Popotnik". Pedagoški in znanstven list v št. 12. je tale vsebina: 1. Dr. Jos. Tominšek: Učiteljeva osebnost, 2. Fr. Ilešič: Učni jezik in jezik kot učni predmet. 3. Dr Jos. Tominšek: Zadnjikrat „analistično direktna" metoda. 4. Fr. Ilešič: Početki naše književnosti za mladino. 5. Iv. Šega: Pedagoški utrinki. 6. Književno poročilo. 7. Razgled. Listek. 371. — Pedagoški paberki 374. — Kronika. 8. Na koncu leta. „Popotnik" prav toplo priporočamo.
Slovensko-amerikanski koledar za navadno leto 1902. Dobiva se v Kleinmyarjevi knjigotržnici po 1 K. Poleg koledarja obsega ta knjiga tudi več poučnih in zabavnih spisov
s krasnimi ilustracijami. Posebno zanimivo je opisal znani slovenski pisatelj g. Anton Trstenjak Ljubljano. Temu temeljitemu spisu, ki je opremljen z lepimi slikami, je postavil g. pisatelj na čelo životopis in delovanje velezaslužnega ljubljanskega župana g. Ivana Hribarja z njegovo podobo. Vobče je pa vsa vsebina tega koledarja prav zanimiva, zato ga toplo priporočamo.
Quo Vadiš? — Ta veliki Sienkiewicev roman je izšel v „Goriški tiskarni" A. Gabršček za novo leto. Obsega nad 40 tiskanih pol. Cena 3 K., po pošti 20 h več. — Življenje prvih kristijanov in njih muke pod okrutnim Neronom je pisatelj naslikal tako živo, da čitatelj sledi pripovedovanju z največjo napetostjo do konca.
Vestnik.
Učiteljski konvikt. G. Fr. Zupančič, učitelj v Sko-marjah pri Vitanju, na knj. kr. podr. št. 87 13 24 K; tvrdka Gričar & Mejač v Ljubljani, 2370 K.
f Fran Pavlin. V tukajšnji hiralnici je umrl dne 29. grudna g. Fran Pavlin, bivši učitelj na II. mestni šoli v Ljubljani. To vam je bil trpin v pravem pomenu besede. Celih devet let se revež ni mogel ganiti s postelje, da ga je naposled smrt rešila groznih muk in trpljenja. Imel je revež takozvano kostno jetiko, vsled katere je zgubil roke in noge. če si ga za časa bolezni obiskal, je žalostno, s solzami v očeh vzdihnil: „Roko bi Ti podal, pa je nimam . . .!" Prenašal je pa vse trpljenje z največjo potrpežljivostjo in vdanostjo v voljo Božjo. Zato smo prepričani, da uživa zato zasluženo plačilo na onem svetu. Pogreba njegovega se je vdeležilo več njegovih nekdanjih učencev in prijateljev, c. kr. okr. šolski nadzornik g. ravnatelj Leveč, mestno učiteljstvo in drugi. Gojenci tukajšnjega učiteljišča so mu zapeli pod spretnim vodstvom g. Engelmana tri žalostinke in sicer pred hišo žalosti, v cerkvi pri s.v. Krištofu in na grobu. Čast jim! Blagemu pokojniku pa: Na svidenje nad zvezdami!
Slomškarji so zborovali dne 30. grudna v Ljubljani. Cela tri leta so se pripravljali na ta shod, bobnali po svojih glasilih in razposlali na stotine vabil, a navzlic vsemu temu naporu je bil shod prav klavern stvor. Vdeležba je bila jako slaba: 25 učiteljev, 33 žensk (t. j. učiteljic, učiteljskih žena in kuharic), 22 duhovnikov in 5 učiteljiščnikov. To je bilo vse, kar je „krščansko mislečega". Kolika razlika med vde-ležbo pri naši „Zavezi"! Pri nas se nas zbere po 400—600, Slomškarjev pa niti 50 niso mogli zbobnati skupaj. To je najboljši dokaz, v katerem taboru je učiteljstvo. Govorili so na tem shodu mnogo in sicer največ tiste vrste ljudje, katerim je ljudska šola prekletstvo za ljudstvo. Za izboljšanje učiteljskega gmotnega stanja se ni nihče zmenil. To je značilno! Klerikalce kar mraz stresa, če jim kdo kaj omeni o povišanju učit. plač. Gmotno podprtega učitelja ne marajo, ampak le prav ponižen, potrpežljiv in sestradan učitelj jim je po volji, zakaj le učiteljstvo te vrste je „krščansko misleče". Tirolski klerikalci so tamošnje učiteljstvo na tak način leta in leta „farbali". Sele letos je prišlo „krščansko misleče" tirolsko učiteljstvo do spoznanja, kake namene imajo klerikalci z učiteljstvom. Letos je odpovedalo tirolsko učiteljstvo svojim „gospodom" pokorščino ter jim zagrozilo s splošnim učiteljskim štrajkom v šoli, če jim še letos ne povišajo plač. No, tudi naši Slomškarji bodo kmalo „nafarbani" ter prišli prej ali slej do prepričanja, da spadata klerikalec in učitelj toliko skupaj kakor volk in jagnje.
Somišljenike opozarjamo iznova, da širijo naš list med slovenskim učiteljstvom. Vsakdo, kdor se čuti naprednega, bi moral biti naročnik našemu listu. Prav tako toplo priporočamo tudi naš vrli „Zvonček", ki se sme meriti z vsakim mladinskim listom drugih narodov. Slovenci pa sploh tako izvrstnega mladinskega lista še nikdar nismo imeli. Pa tudi na „Popotnik" bodi naročena vsaka šola.
Razširile so se šole in sicer v D ob o vi v šestrazred-nico, Sevnici v petrazrednico, na V i d m u v štirirazrednico, na Sromljah in v Globokem v trirazrednici. Razširiti se
imajo v kratkem dvorazrednice na Blanei, v Artičah in Pišeeah in sicer prva v trirazrednico, zadnje dve v štiri-razrednici.
Iz seje c. kr. okrajnega šolskega sveta za goriški okraj. Utok, radi vzdrževanja italijanske ljudske šole v Pod-gori pri Gorici, kojega je podal tuk. c. kr. okr. šol. svet, je upravno sodišče na Dunaju zavrnilo. (Odpreti bode v najkrajšem času italijansko šolo za par privandranih Italijanov, ki jemljejo v tamkajšni papirnici domačinom najboljše zaslužke).
Na svojih mestih so postali definitivni:
G. Kutin Anton St. Maver — Podsobotin; Pavlica Urh — Bukovica; gdč. Jug Ana — Vrtojba; Oblak Amalija — Kamnje; Man z o ni Eliza — Kanal in Komar Marija — Rihenberk.
Iz službenih ozirov je premeščen v Tribušo R u s t j a Anton, naduč. v Šempasu.
Premaknjeni so v I. plaČini razred g. Kacafura Anton, gdč. Mozetič Adele in Pere Marija. V II. plačilni razred gg. Pavlin Leopold in Leban France, ter gdč. Lukman, Cej in Kumar.
Priznale so se petletnice in sicer:
V. gg. Lapajne Matej, IV. Komaoli Jakob in Ur-bančič Marija; III. Balič Josip, Budal Josip, Bele Anton, Mozetič Adele, Bavcon Alojzija in Pere Marija; II. Doljak Kristina in Lukman Ana.
G. Kuštinu, ki je odšel za suplenta na deško vadnico v Koper, se je dovolil enoletni dopust. Brezplačni dopust do konec šol. leta se je dovolil g- § inigoj Francu, učitelju v Sv. Križu.
V prih. šolskem letu se bodo zidala nova šolska poslopja v Solkanu in Ovčah, ter prizidalo II. razred na Dolu.
Pavšal za snaženje in kurjavo seje povišal za 2438 K. Kakor druge prejemke, izplačevalo se bode' tudi pavšal za snaženje naprej. V pokritje vseh stroškov se je določilo 65% šolska doklada.
Sedem zapovedi, kako varovati svoje oči do starosti. — 1. Ako ti pri delu začno boleti oči in ti oko solzi in te v očesu zbada, ali ako se vti blišči pred očmi, nehaj takoj delati, da ti oči odpočijejo. Čez kaj časa zamoreš zopet prijeti jdelo, vendar ako čutiš le najmanjše bolečine v očeh, odpočivaj takoj. — 2. Pazi, da je dosti svetlo kjer delaš in da ti prihaja svetloba od zgor ali od leve strani. — 3. Ako imaš slabe oči, ne čitaj nikoli kadar se voziš, bodisi z vozom ali z železnico. — 4. Ne čitaj ležeč. — 5. Ne čitaj, ako ozdravljaš od kake bolezni. — 6. Svoje oči si obvaruješ najbolje, ako se primerno hraniš, zmerno delaš in se dovolj šetaš in giblješ. — 7. Spi zadosti, a ne preveč, zaradi tega si tudi nc smeš preveč utrujati oči, ker utrujene oči potrebujejo tudi več spanja.
Listnica upravništva.
Raznim reklamacijam bodi odgovor, da je 1. številka izšla šele 1. januarja, toraj je istega dne še nihče ni mogel imeti v rokah. Plačilni izkazi na ovitkih so veljali za vplačila do 26. decembra. Kar se je pozneje vplačalo, se ni moglo izkazati. Nekaterim reklamacijam se odgovori pismeno.
Uradni razpisi učiteljskih služeb.
Št. 1482.	Kranjsko.
Na dvorazrednici na Rakeku je popolniti drugo učno mesto. Prošnje je vlagati semkaj do dne 20. januvarja 1902. C. kr. okr. šolski svet v Logatcu dne 4. januvarja 1902.
Z. 1419.
Štajersko.
Im politischen Bezirke Cilli sind folgende Oberlehrer- resp. Lehrerevent. Lehrerinstellen definitiv eventuell auch provisorisch zu besetzen:
1.)	Schulbezirk Cilli: a) an der öclassigen Volksschule in Sachsenfeld (III. Ortsclasse) eine Oberlehrer- und eine Lehrerstelle; b) an der 2classigen Volksschule in Galizien (III. Ortsclasse) eine Lehrer-steile; c) an der 2classigen Volksschule in Reifenstein (Ortsschulrath St Georgen S. B. — III. Ortsclasse) eine Lehrerstelle; a) an der 3elassigen Volksschule in Trennenberg (III. Ortsclasse) zwei Lehrerstellen ;
2.)	Im Schulbezirke Franz: an der vierclassigen Volksschule in Heilenstein (II. Ortsclasse) zwei Lehrerstellen.
3.)	Im Schulbezirke St. M are in: a) an der lclassigen Volksschule in St. Hemma (II. Ortsclasse) eine Lehrer- zugleich Schulleiterstelle; b) an der 3classigen Mädchen-Volksschule in St. Marein (II. Ortsclasse) zwei Lehrerinstellen, | c) an der 3classigen Volksschule in St. Veit (III. Ortsclasse) zwei Lehrer- event. Lehrerinstellen.
4.)	Im Schulbezirke Oberburg: an der 4classigen Volksschule in Riez (III. Ortsclasse) eine Lehrerstelle.
5.)	Im Schulbezirke] Tüffer: an der 2classigen Volksschule in St. Gertraud (III. Ortsclasse) eine Lehrerstelle.
Die Conpetenzgesuche, welche mit dem Reifezeugnisse, dem Lehr-befähigungszeugnisse und dem Heimatscheine, und rUcksichtlich der Oberlehrer- resp. Schulleiterstelle auch mit dem Nachweise der Befähigung zur subsidiarischen Ertheilung des katholischen Religionsunterrichtes instruiert sein müssen, sind an den betreffenden Ortsschulrath zu richten und von noch nicht angestellten Lehrpersonen direct beim Ortschulratlie, von bereits angestellten Lehrern aber im Wege der Schulleitung beim vorgesetzten Bezirksschulrathe bis längstens 3 0. Jänner 1902 einzubringen.
Cilli, am 23. December 1901.
Gospodarski program.
Naslednje tvrdke darujejo od iztržka, oziroma dobička, ki Jim ga da zaslužiti učiteljstvo, dogovorjene odstotke v prid učiteljskemu konviktu. Vsakdo (vsaktera) pa blagovoli zahtevati, da se vsaka vsota, ki jo odjemalec izplača, zabeleži v prid konviktu.
Jqj PetriČ — zaloga raznovrstnih šolskih zvezkov, peres z '	napisom: „Učiteljski konvikt" in raznih drugih
šolskih potrebščin v Ljubljani, sv. Petra cesta št. 6.
2. Knjigotržnica Ig. pl. Kleinmayr & F. Bamberg
v Ljubljani, Kongresni trg.
3- Narodna tiskarna V Ljubljani, Kongresni trg.
4.	Šeberjeva tiskarna v p<>stojini, zaloga uradnih spi-
1	sov itd.
5.	Gričar & Meiač trf?ovina z narejenimi oblekami za dame in
1 1 gospode v Prešernovih ulicah v Ljubljani.
6.	Fran Ksav. Souvan. trg°vina z manufakturnim blagom v
1 Ljubljani.
7.	Fran Kraigher, krojaški mojster v Ljubljani, Kongresni trg. •
8". Anton Kreiči za,0i?a moških in ženskih klobukov v Wolfovih 1 — ulicah v Ljubljani,
9. J. Soklič , trgovina s klobuki v Ljubljani, Pod trančo.
10. Filip Fajdiga m>zar in trgovina s pohištvom v Prešernovih J & i ulicah gQ nagproti novi pošti v Ljubljani.
u. B. Schmeltzer, zaloga stolov, Šelenburgove ulice v Ljubljani.
12.	Ivan Bonač zal°ga šolskih knjig, svinčnikov družbe sv. Cirila in
1 Metoda in raznih drugih šolskih potrebščin v Ljubljani.
13.	Banka Slavija" v Pragi — glavno zastopstvo za slovenske
11	1 dežele v Ljubljani — vzajemno zavarovalno
društvo, podpira učiteljski konvikt in daje od učiteljskih zavarovanj provizijo „Zavezi slovenskih učiteljskih dru-št e v.
Zavedno učiteljstvo prosimo, da po geslu „Svoji k svojimi"
podpira v prvi vrsti te tvrdke.
„Učiteljski Tovariš" izhaja 1., 10. in 20. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 8 K, pol leta 4 K, četrt leta 2 K.„ Spisi naj se blagovolijo pošiljati samo pod naslovom: Uredništvo „Učiteljskega Tovarša" v Ljubljani. Naročnino pa prejema g. Frančišek Črnagoj, nadučitelj v Ljubljani
(Barje). — Vse pošiljatve n^j se pošiljajo franko. — Oznanila in poslanice se računajo za stran 30 K, pol strani 16 K, */» strani 10 K, '/4 strani 8 K, 1/8 strani 4 K; manjši inserati po 20 h petit-vrsta. Večkratno objavljenje po dogovoru. Priloge poleg poštnine 6 K.