NflŠ DOM
GLASILO
SLOVENSKE MLADINE.

MARIBOR, 1913.
CIRILOVA TISKARNA.
6-0
Vsebina 19. zvezka:
-	Skran
Hvaležno srce............................289
Rim..................................... 292
Katoliško izobraževalno delo.............293
Vojaškim novincem........................295
Orli:
Občni zbor mariborskega »Orla« . . . 296 Pod vaško lipo
Spomini starega rokodelca................296
Medsebojno bratstvo......................298
Nekaj besed na naslov slov. mladine . . 298 Nekaj za vsakega mladeniča važnih nasv 299
St ra«
Prijatelju na grob.....................299
Hercegovinskemu guslarju...............299
Dekliški vrtec:
Narodni muzej v Mariboru...............299
Pisateljska smola......................300
Zapuščen vrt.........................  302
Društveni glasnik:	302
Kratkočasnik	303
Drobtinice i. dr. na platnicah.
Naš Dom izhaja i. in 15. vsakega meseca ter stane na leto 2 K, na pol leta 1 K, na četrt leta 50 h. — Uredništvo in upravništvo je v Cirilovi tiskarni, Koroške ulice 5, Maribor. — Sklep uredništva
23. septembra 1913.
Listnica uredništva:
Artiče: Je že preveč zastarelo. Take novice poročajte prej. — Ormož: Glede sestanka izjavlja vodstvo »Krščansko socijalne zveze», kteremu je izročena skrb za mladinsko gibanje, da čas za sedaj ni primeren. Kakor kažejo poročila od raznih strani, se fantje še zadovo-
ljivo gibljejo. Občni zbor se bo že vršil, ko bo potekla doba. — Bela: Lahke narodne pesmi v notah izdal je v 4 zbirkah Marko Bajuk v Kat. Bukvami v Ljubljani. V N. D. bi prišla stvar predrago. — Ciriljev: Napovedano ni došlo v uredništvo. — Ormož: Drugo prihodnjič. Hvala.
Domoljubu L pevec. Zbirka ljudstvu priljubljenih pesmi. Pred 20. leti je izdala Tiskarna sv. Cirila 2 snopiča narodnih pesmi, ki sta bila že pred leti razprodana. Vedno je zopet posebno mladina povpraševala po teh pesmicah.. A ni jih bilo. Zdaj je pa zopet izšla zbirka domačih slovenskih pesmi pod imenom Domoljubni pevec. Zbirka obsega 75 najlepših pesmic. Vsem prijateljem slovenske pesmi, posebno pa mladini in društvom, to zbirko prav toplo priporočamo. Stane pa komad s poštnino vred 40 vin. Najboljše je, da se znesek pri naročilu vpošlje že naprej v znamkah. Naroča se pri Tiskarni sv. Cirila v Mariboru.
Družba sv. Mohorja.
Družba sv. Mohorja v Celovcu je ravnokar pričela razpošiljati družbene knjige za leto 1013. Cenjeni udje prejmejo letos naslednji književni dar:
1.	Koledar za 1, 1914.
2.	Pravljice.
3.	Mlada Breda.
4.	Zgodovina slovenskega naroda, tre-
tji zvezek.
5.	V tein znamenju boš zmagal.
6.	Krščanska mati (molitvenik).
Kdor je doplačal 60 vin. za broš., oziroma 1 K za vezan izvod, prejme: Z o r i s 1 a v a.
Družba se bo potrudila, da prejmejo cenjeni udje knjige kolikor mogoče hitro.
Letošnje knjige se bodo razposlale po sledečem redu:
1.	Amerika, Afrika in Azija.
2.	Krška škofija.
3.	Razni kraji.
4.	Ljubljanska škofija.
5.	Goriška nadškofija.
6.	Tržaško-koprska Škofija.
7.	Lavantinska škofija.
Vsak družbenik naj prejme svoje knjige v tisti dekaniji ali župniji, v kateri se je vpisal.
Na poznejše izpremembe stanova-lišča se pri tolikem številu družbenikov ni moglo ozirati.
Cenjene gospode poverjenike nujno prosimo, naj po prejemu „aviza“ poš-
Hvaležno srce.
Povest iz preteklosti slavnih Benetk.
(Dalje.)	„Varuj ga sv. Marko! Zakaj me
Bilo je nekega temnega veSera jeseni, ko se je vračal Kvirin od obiska domov. Pogovarjal sc je z zgovornim ^eslarjem, ko zadoni od brega hripav klic. — Nekdo se hoče ž njima peljati. Veslar stori to nerad. Pa oni se zadeve nad gondolijerom in Kvirin sam o-Ponini veslanja na veslarske predpise. Nerodno in štorklja,s to stopi tujec v N)hi, tako, da se močno zaziblje.
„No, no!“ zakliče veslar nevoljen.
„Tepec!“ odvrne prišlec surovo, 2avije se v plašč tesneje in prekriža voke. Borno brleča svetilka je dala gondolijeru možnost, pogledati v lice Surovemu človeku za trenotek; spoznal ga je koj. Kakor slučajno približa se Kvirinu in mu pošepeče: „Pred tem niste varni, ekscelenca!“ Na glas Pa pravi: „Popeljal Vas bom do Vašega stanovanja! Temno je.“
„Ne!“ odvrne Kvirin — „ravno tukaj hočem izstopiti, kakor sem rekel.“ Poda veslanju zlatnik in izstopi. Tudi tei j e c izstopi, čeravno se je peljal ko-teaj kakih 100 korakov, na plačilo pa
Pozabi.
„No, ti bi bil lahko tudi peš šel! pi bilo potrebno, da si gospoda Barba-Pgo nadlegoval.“
„Bedak!“ zagodrnja tujec in se nagte) odstrani. Opazil je takoj, da ga noče zviti gondolijer zmotiti v osebi.
Veslar trepeče. Izpolnil je Bepovo Pvošnjo, pa Kvirin ni hotel slušati sva-Nla. Caka, posluša, gleda za odhaja-toČima, pa oko ne more prodreti tmi-Po. Le to še opazi, da je prihitel še nekdo in izginil v smeri Kvirinovi,
ni ubogal!“ govori sam s seboj. Kvi-rin stopa naglo, pa dobro pazi na svojega zasledovalca, ki se je približal na 5—(i korakov. Varnosti ni več. — Kvirin se naenkrat obrne proti nadležnemu spremljevalcu — v tem trenotku zažvenketa bodalo na kamenitem tlaku. Kvirin ve, da je veljalo njemu. Ker se morilec ni mogel zadostno približati, da bi ga bil zabodel, vrgel je bodalo proti Kvirinovemu hrbtu; ko seje Kvi-rin naglo obrnil, zaplapolal je plašč, odvrnil bodalo in ga rešil pred smrtonosnim lučajem. Kvirin pograbi za meč, pa pred no ga more izdreti, zgrudi se zasledovalec hropeč na tla — neka sigurna roka ga je smrtno zadela.
„Ta ima dosti, gospod!“ pravi nepoklican rešitelj. „Vedite, ta človek je Gasparo, Manfronijev „bravo“.
„In kdo pa je tebe poslal?“
„O, tako plemenitemu gospodu služi vsak rad!“
„Ne išči izgovorov. Kdo te je poslal ?“
„No. naj pa bo, ekscelenca! Mal deček, Bepo, kateremu . . .“
„Že dobro! Hvala!“ Poda mu svojo mošnjo.
„Bravo“ pa jo odkloni z zahvalo. — „Ce hočete, gospod, na svojem sovražniku —“
„Ne! Ne maščevanja! Nečem poplačati zavratnega napada z zavratnim umorom! Imamo sodnike v Benetkah, ki preiščejo vsako hudodelstvo in ga kaznujejo, Ti naj sodijo mojega sovražnika! Praviš, da poznaš njegovo
ime? Dobro! Moja priča boš!“ Pri teil besedah vstopi Kvirin v svojo palačo. Torkvato hiti v gostilno Popovega o-četa, da mu pove dogodek. Tam najde tudi gondolijera; vsi se radujejo, da je izpodletel hudobni naklep..
Bojne priprave proti Turkom so se vršile z vso vnemo. Španska in še mnogo italijanskih obmorskih mest ponudilo je ogroženim Benetkam, svoje ladje, da bi bil pokončan ljuti sovraž-. nik na morju. Mesto je oborožilo armado, da jo pošlje na Ciper v obrambo otoka. Tje naj tudi plove pozneje zavezniška mornarica. Prišel je pustni čas, za Benečane najveselejši in najprijetnejši. Ker še ni bilo vse pripravljeno za odhod na bojno polje, vdali so se vsi najrazkošnejšemu veseljačenju.
Na prekrasno razsvetljenem Markovem trgu je zopet mrgolelo ljudi. Mnogo jih je bilo našemljenih na najrazličnejše načine. Posebno veliko je bilo pa vojaštva, saj je bilo neposredno pred vojsko. Vse je bilo veselo in dobro volje; četudi je grozila vojska, razlegale so se povsod vesele in razposajene pesmi. Ob robu prostornega trga vrstili so se tržni šotori in stoja’ la, bogato obložena z raznovrstnim blagom, posebno z okusnim sadjem. Prodajalci, nekateri tudi našemljeni, priporočali so svoje blago z zgovornimi jeziki in vabili k nakupovanju. Blizu prodajalcev stopicala je prav čedna ribiška deklica,, in obudila pozornost pri mnogih, ki pa niso prav vedeli, ali ni morebiti ta oseba kak deček v maski. Marsikdo jo jo šaljivo podražil, pa deklica se je spretno branila. Njeno 'črno, svetlo oko je nekoga skrbno iskalo; včasih se je zasvetilo radostno, potem pa gledalo zopet, kakor da bi se ne brigalo dekletce za ves svet.
Iz doževe palače stopila sta dva mlada plemenitaša. Prišla sta od seje mestnega svetovalstva, ki jima je bilo določilo njuno mesto v armadi. Pomešata se v vrvečo množico; ž njo se hočeta poveseliti, saj je morebiti zadnjo-krat. Bila sta Kvirin in njegov prijatelj Bragadin. Kvirin jo bil odločen od svetovalstva, da gre v Pamagusto,
Bragadin pa je dobil poveljstvo čez e-no ladjo. Kmalu se bosta morala ločiti. Na trgu ju množica veselo pozdravlja, velike gruče se gnetejo okoli njiju; kdor ni videl od zadnjega požara več Kvirina, imel je danes najlepšo priložnost; vsak prodajalec jima je ponujal svoje blago, vsak jo trdil, da ima ravno on najboljše sadje, najslajšo limonado. Kvirin se dolgo brani. Ribiška, deklica se je približala in mu sledila kakor njegova senca. Prijatelja posto-jita pri stojalu, obloženem visoko s sadjem. Prodajalec, star človek s prekanjenim pogledom, prosi silno goreče: „Blagi plemenitaš, vrli rešitelj samostanskih prebivalk, naj mi skaže to čast, da povžije nekaj njegovih sladkosti ali pa izpije kupico limonade, tako dobre, da je ne dobi nikjer drugod v Benetkah. Kvirin se da res pregovoriti; zahteva kupico limonade. Brzo mu jo pripravlja starec. Manjka samo še sladkorja. Stopi za svoje visoko obloženo stojalo, da da sladkor v kupico. Kvirin se pogovarja brezskrbno s prijateljem. Ne pogleda na prodajalca, vzame kupico, ponese jo k listom — v tem trenotku pa mu potegne mehka roka kupico od ust, da pade žvenketajo na tla.
„Strup, ekscelenca! “ kriči mladostni glas. Kvirin prebledi.
„Videla sem“, pravi ribiška deklica na glas k okoli stoječim, „videla sem, da je dal stari Pietro sivkast prašek v kupico. V limonado ne spada tak prašek.“
„Res, res!“ kriči množica. „Kuga na struparja! Ubijte ga! V kanal ž njim! Naj ga požro ribe!“ Tako vpije hitro razburjeno ljudstvo, plane na starca, podere mu prodajalni oder in pokonča zalogo. Tuleč zatrjuje Pietro svojo nedolžnost, pa nihče mu ne veruje. Dobil je strašne batine in potopili bi ga bili, če bi ga ne bila rešila straža. Ko se je ta približala, umaknila se je množica, Pietro je ostal sam. Straža zahteva, da naj pove, kaj je vzrok rabuke; ker bi bil pa moral sam sebe obtožiti, če bi bil zahteval preiskavo proti napadalcem, zato je rajše mol-
öal. Veßina je mislila, da se je zgodila starcu robata pustna šala. Tudi Kvi-rin je mislil talo. Pa Bepo — on je bil preoblečen v ribiško deklico kot maš-kera — on mu pripoveduje, da ga je dolgo zaman iskal, ko ga je našel, mu je sledil in starega prodajalca opazoval. Istočasno kakor Kvirin je bil pristopil k prodajalcu Manfronij, pa dobro našemljen; šepetal je s Pietrom, pokazal na Kvirina in starec je sam silil, da bi mu ne ušel obljubljeni zaslužek za hudodelstvo.
Kvirin se zgrozi. „In Manfronij gre z menoj v Famagusto!“ pravi zamolklo.
„V Famagusto? S teboj, gospod?“ vpraša Bepo.
„Izroči ga sodniji in ne bo ti mo’ gel več škodovati!“ svetuje mali prijatelj.
„Ne!“ ovrne Kvirin. „Zdelo bi se, da se ga bojim in smem li Benetkam odtegniti le eno roko?“
„Ti misliš plemenito! Nepreviden si! “ opominja Bragadin.
„Pusti me; som že tak, in zadnjih ur, katere Še preživim v rojstnem mestu, nečem porabiti za tožbo na življenje in smrt. Svetovalstvo ima sedaj druge skrbi.“
Na ribiško deklico je pozabil, pozabil je, se ji zahvaliti. Saj je pa tudi kar naglo izginila. Vrvenje začne presedati Kvirinu, pohiti proti domači hiši; hoče misli zopet razbrati, ki se mu podijo kar zmešano po glavi.
Bepo, prišedši domov, pozabi v razburjenju, odložiti dekliško obleko, vstopi v gostilno očetovo, polno gostov; tako da povod mnogim šalam in nagajanju. Gostilna ostane odprta celo noč. Ker se je bil oče čez dan utrudil, moral je Bepo streči gostom do zjutraj. Nikoli še ni bil tako razmišljen, tako pozabljiv, marsikateri gost je moral zahtevati dvakrat, trikrat isto reč. Sele proti poldne se je začela gostilna prazniti, le malo jih je ostalo in še ti so večinoma mirno pospali pri mizah.
V tem pride Torkvato. „Pomisli, Bepo, jaz grem v Famagusto.“
„V Famagusto?“ vsklikne deček radostno. „O, čuvaj tam blagega Kvirina.“
„Ravno zaradi tega grem tje. Poslušaj ! Stric Manfronijev, inkvizitor, slišal jo o napadu Gasparovem na Kvirina, in mene so pozvali za pričo. Manfronij ni mogel tajiti. Dobil bi naj „kordo“ (vrv) za vrat, pa zavoljo nevarnega položaja domovine — tako so rekli — pomilostili so ga, pa mora v Famagusto.“
„Da bi bil temu, kateremu jo stregel po življenju, prav blizu!“ pripomni Bepo jezno.
„In mora“, nadaljuje Torkvato, „jamčiti za življenje svojega nasprotnika, preskrbeti mu enega „bulo“ — saj veš, kaj je to?“
„Da, „bulo“ je človek, ki varuje o-groženega in pokonča njegove sovražnike. Kar si ti storil na mojo prošnjo, mora „bulo“ storiti na povelje sodnega zbora. Ne?“
„Tako je! In ugani, kdo je ta „bulo“ !
„Ti morebiti?“
„Da, jaz, Bepo, jaz sem.“
„O, potem sem zadovoljen! Vendar no! ne! Manfronij bo našel sto in sto načinov, da ga uniči, ker ga hoče pokončati, Torkvato, rotim te, vzemi me seboj! “
„Bepo! Kaj pa misliš? Ti, še mali deček!“
„Deček? Ali so upali izvršiti možje, kar je storil ta deček?“
„Res, Bepo! Ravnal si vrlo, marsikaterega moža si osramotil, pa —“
„Nobenega izgovora, Torkvato. Moram zraven na Ciper. Nek notranji glas mi pravi: Moram tja! Moraš me vzeti seboj. Saj to lahko storiš. — Kako, to prepuščam tebi! Moraš — ali!“
Žaganje s prstom razume Torkvato. Obljubi storiti, kar bo v njegovi moči in hiti proč, izgovarjajo so, da ima opraviti.
Premišljuje sem in tja, kako bi rešil kočljivo zadevo, pa ne more pogoditi pravega.
(Dalje prih.)
Rim,
iv.
Svetišče sv. Pavla.
V majhnem oltarčku „konfesije“ shranjene so relikvije sv. Timoteja, ljubljenega učenca sv. Pavla. Združena v življenju pri apostolskem delu, združena sta tudi v smrti. Stene konfesije so sestavljene iz dragocenih rdečih in zelenili marmornatih plošč iz starodavnih grških kamonolomov. Tla in stene cele cerkve so opremljene z marmorjem, da se vse sveti in blišči v mnogoterih barvah.
Strop je raven, stesan iz smrek, ki so rastle v dalnji Norvegiji, in bogato pozlačen. Prejšnja cerkev pa ni imela stropa, ampak videlo se je celo strešno stebrovje in streha, seveda vse prekrasno ozaljšano. Pri požaru 1.1823 rešili so dragoceno, prastaro podobo iz mozaika nad obokom pri glavnem oltarju, ki nam predstavlja veličastno postavo Kristusovo v preslavljenju z apostoli in drugimi svetniki. V pov-prečni buliji je več lepili kapelic. Posebno znamenita je kapelica „del Cro-cefisso“ križanega Zveličarja, ker je v njej napravil sv. Ignacij Lojolanski in njegovi tovariši obljube. Mnogotere znamenitosti vsebuje tudi samostan ob cerkvi, sv. Pavla, katerega je pograbila italijanska vlada in ga proglasila za „narodno last“. Šopiri se sedaj s pavovim perjem.
Oglejmo si še svetišče obglavljenja sv. Pavla „delle tre fontane“. Od cerkve sv. Pavla vodi državna cesta proti jugozahodu. Mršava drevesa ob njej ne dajejo kaj izdatne sence v obrambo proti toplim žarkom. Prebivalci Kompanije, ki so peljali na vse zgodaj v mesto svoje pridelke naprodaj, vračajo se pa dvokolnih vozovih, v katere je vprežen reijoma le po en konj. Konj kima in žvenklja z opravo, na vozu pa dremlje ali .spi voznik. Oblaki prahu spremljajo ta, skoro nepretrgani sprevod. Kmalu sp, cesta deli, mahnemo’jo na levo, Čez nizek griček dospemo v slabi pol uri do mnogo obiskovanega svetišča, Kampanija, pokrajinao-
koli Rima, je poleti zelo nezdrava, pogubna, za mnoge smrtonosna „malarija“ mrzlica gospodari tu. Tudi kraj, kjer se nahaja sedaj opatija „delle Tre Fontane“, bil je dolgo časa skoro popolnoma zapuščen. Le redkokdo je prišel semkaj obiskat starodavno svetišče. Leta 1868 naselili so se v tem nezdravem kraju francoski redovniki trapisti, znani kot izvrstni obdelovalci in izboljševalci zemljišč. Začeli so kopati globoke vodotoke, da izsušijo močvirja, in saditi Evkalipt-drevesa, ki izsušijo tla in vplivajo tako proti „malariji“. Ko se je leta 1870 polastila italijanska vlada Rima in te pokrajine, je delo nekaj časa zaostalo. Pa vlada je sama uvidela, da je le njej v prid, če nadaljujejo redovniki svoje kulturno delo. L. 1880 je prepustila vlada 400 hektarjev tega močvirja trapistom pod pogojem, da nasadijo vsako leto več tisoč Evka-lipto-dreves. To so izvršili in dandanes se je zdravstveno stanje zelo izboljšalo, veliki deli Kampanije so zopet pridobljeni kulturi. Seveda je stalo to ogromnih žrtev v denarju in v ljudeh. Mnogo redovnikov je hitro pomrlo za „malarijo“, ali pa dolgo bolehalo. Redovnik, kateri mi je razkazoval znamenitosti, trpel je na „malariji“ od 1. 1880 skozi 15 let. Košat drevored Evkalipto+dreves vodi proti opatiji. Vstopimo v veliki dvor, ki vsebuje 3 cerkve. Največja je cerkev sv. Vincencija in Anastazija, bazilika iz 7. stoletja, par korakov na desno je cerkev „Sv. Marija nebeška lestvica“ v spomni na prikazen, katero je imel sv. Bernard, tretja cerkev tudi prav blizu se imenuje „sv. Pavel alle Tre Fontane“, pri treh vrelcih, V cerkvi se nahajajo namreč ob steni 3 vrelci, obloženi z marmornatimi ploščami, izvirajoči v različni višini. Staro izročilo pravi, da je bil na tem mestu obglavljen sv. Pavel; odsekana glava se je potočila navzdol v 3 skokih: kjer se je dotaknila zemlje, nastal je vrelec. Pri najvišjem vrelcu stoji za železnim omrežjem obcestni kamen, ki je naznanjal daljavo od Rima, kakor pri nas
kilometerski kamen. Pravijo, da je bil pri tem kamnu sv. Pavel obglavljen, V opatiji „pri treh vrelcih“ ustanovljena je bratovščina v spreobrnjenje grešnikov, ki šteje veliko: 150.000 udov. Z velikim veseljem in ponosom me je na-
vdalo, ko mi je trapist nemškega rodu pripovedoval o obisku slovenskih romarjev pri tem svetišču, hvalil njih izredno pobožnost in bogoljubnost. Da bi le taki ostali sebi v dušno rast, domovini v čast. (Dalje prihodnjič.)
Katoliško izobraževalno delo
Govoril dr. Josip Hohnjec na prvem slavnostnem zborovanju kat. shoda v Ljubljani 25. avg. 1918.
Razmerje med krščanstvom in svetom ter na njem bivajočimi ljudmi in narodi predočuje božji Ustanovitelj naše vere v dveh znanih prilikah.
Božje kraljestvo je podobno biseru, za katerega je trgovec dal vse, kar je imel. (Mat. 13, 45. 4(i.) Biser je naša katoliška vera. Posamezniki kakor tudi celokupni narodi ne smejo imeti pokoja, dokler ne najdejo tega bisera; da ga pridobe, storiti in dati morajo vse. Blagrovati moramo naš majhen narod, da poseduje ta največji svetovni biser. Kot pravi ljudski prijatelji ga moramo na vso moč varovati pred največjo nesrečo, da bi kdaj izgubil ta biser.
Ni pa bil ta biser iz nebes zemljanom izročen zato, da bi jim bil samo zunanji nakras kot dragulj, ki se svetlika na telesu. Njegov sij mora prodirati na znotraj: ožarjati in prešinjati mora človeka in celo njegovo bistvo.
Nebeško kraljestvo je namreč tudi podobno kvasu, ki ga je žena Vzela in vmesila med 3 merice moke, da se je vse skvasilo. (Mat. 13, 33.) Katoliška vera je tisti kvas, ki je prešinil ves svet in vse človeštvo ter ga prenovil in napolnil s Kristusovim naukom. Ni je bilo na zemlji nobene druge inštitucije, ki bi bila izžarjala tako civiliza-torično silo kot katoliška Cerkev. Katoliška vera je najvišji, najmočnejši, vseobčni in trajni kulturni princip, ki je ustvaril novo dobo človeštva in evropsko kulturo. Vsled tega je Konstantinov jubilej katoliške Cerkve hkratu tudi jubilej evropske kulture in krščanske civilizacije. Vse tri časovne mere: stari, srednji in novi vek, je napolnila s svojim prekvasujočim delom, pa na različni način.
Moka, ki jo je moralo krščanstvo prekvasiti v starem veku, ni bila neomikana ljudska masa, temveč visoko izobražen rimsko-grški svet, ki ga je prenovilo v Kristusu in vsadilo v njegovo kraljestvo. Kar je bilo resničnega in solidnega v antični duševni (muki, tega naša Cerkev id zavrnila in pokončala, kar je bilo v njeni moči, marveč vse to je sprejela, z ljubeznijo negovala in uporabljala. Kot bogato povračilo pa je starim narodom dala blagoslovljene nauke večne resnice.
V srednjem veku je katoliška Cerkev neukim narodom prinašala vero i.n hkrati tudi izobrazbo. Pred 1050 leti sta sveta brata Ciril in Metod prišla med Slovane s križem v eni, s slovensko knjigo v drugi roki. Slovenska in sploh slovanska književnost je pognala iz verske korenine, ki se je razvila in zrastla v katoliških tleh. Naj bi vendar ostala vredna svojega katoliškega začetka! In kakor so se nekdaj vzra-dovali Slovenci, zaslišavši veličja božja v svojem jeziku, tako naj bi tudi dandanašnji in vselej slovenska' beseda smatrala :cot svoj najveličastnejši in najradostnejši poklic, da v govoru in pismu izraža božja veličja.
Narodi srednjega veka so od Cerkve prejemali božji nauk in versko življenje, pa tudi zemeljsko srečo. Cerkev je bila njihova vzgojiteljica in vodite Ijica; vse javno in zasebno življenje, vsa veda in umetnost je nosila pečat njenega duha. Kot mati svoje otroke je zbirala Cerkev okoli sebe vse narode.
Sedaj pa so ti narodi doraslih Ali jim naj v novem veku Cerkev odtegne materinsko svojo skrb? Moderni indi-ferentizem in novodobna nevera peha-
294 —
ta Cerkev proč od narodov, češ, dorasli so in samostalni, Čemu bi jim torej bila Cerkev, ki je nekdaj vodila narode v njihovi otroški dobi in tako dovršila svojo nalogo v temnem, srednjem veku. In da je več resonance, še dostavlja neubrani razsodek o protikul-turnosti in nazadnjaškem reakcionar-stvu ultramontanskega: klerikalstva.
Naša Cerkev pa ni bila nikdar nasprotnica svetno kulture in ni nikdar ovirala pravega napredka. Nasprotno, „Z veseljem pozdravlja“, kakor poudarja papež LeonXIII. v svoji encikliki „Immortale Del“ z dne 1. novembra 1885, „vsak napredek časa, če je v resnici dobrota za tostransko življenje, katero je kakor tekališče k ono-stranskemu in trajnemu življenju.“
Modernizem predlaga v tem oziru kompromisno formulo o „ločenem gospodarstvu“; Cerkev se naj omejuje na zgolj subjektivno razmerje verskega čuta do Boga in naj to razmerje obvladuje, naravni raznim pa naj prevladuje na vseh poljih vede in naravnega udejstvovanja. Tak kompromis je za našo Cerkev nesprejemljiv, ker je zadnji in glavni cilj vsega stvarstva čast božja. „Vse je vaše, v' pa ste Kristusovi, Kristus pa je bož' določuje sv. Pavel. (I. Kor. 3, 22. 23.) Krščanski teizem se ne da odtrgati od filozofije in vede in krščanska vera so z nujno silo razrašča v vsa polja družabnega življenja.
Cim bolj so narodi dozoreli in sposobni, da si sami upravljajo svoje ze’ meljske zadeve,, čim manj potrebujejo kuratele v političnem in državljanskem življenju, tem bolj je to Cerkvi po godu, ker pričakuje, da ti narodi tudi v duševnih in verskih rečeh kažejo zanimanje moške resnosti. Cerkvi še vedno ostaja najlepša in najplemenitejša naloga: Duševno svobodnim in samostalnim posredovati večno resnico in nebeško milost. „Vsi naj“, kakor poudarja sv. Pavel, „dospemo do edinosti vere in spoznanja Sina božjega, do popolnega moža, do mere polne starosti Kristusove, da ne bomo otroci, sem-tertje se zibajoči, in da nas ne bo vsak
veter nauka metal sem in tja vsled hudobije ljudi in njihove prekanjene zvijačnosti v zapeljevanju k zmoti, temveč da resnico izvršujemo v ljubezni ter rastemo v vseh rečeh v njem, ki je glava, Kristus.“ (Ef. 4, 15.)
S temi besedami je sv. Pavel začrtal veličastni cilj katoliškega izobraževalnega dela in hkrati ugotovil pravico in dolžnost naše Cerkve do tega dela.
Dandanašnji dostikrat opažamo, kako si pravico do izobraževalnega dela med narodom prilastujejo ljudje, ki o izobrazbi nimajo niti pravega pojma.
Izobraženost ne obstoji v zunanjih oblikah in manirah, ki se jim vsak najpriprostejši služabnik v vsaki boljši hiši privadi v kratkemčasu. Ce presojamo izobraženost kakega Človeka, ne gledamo na njegovo zunanjost, je-li prikrojena po predpisih najnovejše mode, ne Štejemo mehaničnih peklenskih pripogibljajev, temveč mi iščemo pred vsem duha. Ne omalovažujemo zunanje oblike in olike, ki tudi spada k življenju, toda oblika ne tvarja bistva. Pri izobraženosti gre pred vsem za vsebino, za duha. Duh je, ki oživlja!
Krščanstvo pa je razodetje najvišjega, najpopolnejšega, neskončnega duha: Boga. Zato je krščanstvo absolutna resnica in katoliška Cerkev, kateri je izročil Kristus vso svojo resnico, je stan in bran najvišje inteligence.
Katoliška vera je prestala preizkušnjo prave in resnične vede. Veda je podobna kislini, ki razkroji vse kovine, le zlata ne. Pred nobeno ’ drugo vero se ni uklonila filozofija, če so se ji tudi klanjali knezi in narodi, samo pred katoliško. Pred našo vero, ki nosi v sebi prva počela in najvišje zakone vsake prave vede, in med vedo ne more biti nasprotja, fte več. 'Med obema vlada pravo familjarno razmerje; saj je veda vznikla iz naročja krščanstva. Sloveči de Maistre zatrja: „Vera je mati vede. Žezlo vede nosi Evropa le zavoljo tega, ker je krščanska.“ Celo naravoslovna veda, katero znanstveno polovičarstvo in svobodo-
miselno šari atantstvo tako rado tira v protivnost proti veri in cerkvi, je vzklila iz kali katoliške znanstvene idpje. Sam Du Bois-Reymond to spriöuje: „Novejše naravoslovje, kakor se to paradoksno glasi, so ima za svoj začetek zahvaliti krščanstvu.“
Katoliška resnica je torej resnično in dejansko katoliška, torej vsoobčna. Ona obsega vse, kar je v nebesih in in na zemlji; njeni žarki razsvetljujejo vse, karkoli giblje in ziblje in vzbuja človeškega duha.
Vojaškim
V	tem in onem društvu vršijo se, kakor kažejo „Društvenaporočila“, posebne prireditve v slovo vam, dragi mladeniči, ki ste poklicani v častno službo, v cesarsko službo. V nekaterih dneh se boste že ločili od rojstne hiše in iz rojstnega kraja, morebiti tudi iz rojstne dežele in pohiteli v novi svet.
V	garnizijskem mestu oblekli boste cesarsko suknjo in postali — tako upamo vsi — dobri in korenjaški vojaki. Ločitev od doma bo za marsikaterega težka. Saj ljubi, vrli slovenski mladenič svoj dom in svojce. Pa žalost naj bo pozabljena, cesar nas je pozval, radi gremo, da damo cesarju, kar je cesarjevega! Ne bojte se, dragi mladeniči, naporov in težav vojaške službe, ki so vam dozdaj še neznani. Bodite točni, ubogljivi proti predstojnikom, ki imajo z vami dobre namene, tudi v prsih mnogega, zunanje malo o-sornega Častnika, bije mehko, očetovsko srce.
Vedrega čela in veselega srca pojdi v svojo vojašnico. Takega naj te tudi dobijo nazaj tvoji stariši in prijatelji po končani vojaški dobi. Ne izgubi vere materine, ne prodaj svojo nedolžnosti, dobrin, ki ti jih nihče ne more nadomestiti z milijoni. Ce želiš dobrih tovarišev, našel jih boš; če hočeš izpolniti svoje verske dolžnosti, našel boš priložnost, če hočeš večkrat sprejeti sv. zakramente, vedi, da se najde tudi nekaj vojakov, ki pristopajo večkrat k mizi Gospodovi. Stvar se da že ure-
Luč je tedaj vsebina in bistvo naše vere. Po čem hrepeni človeški duh bolj kot po luči? Po luči, ki razsvetljuje duha in ogreva srce! Ker je katoliška Cerkev nositeljica in delivka luči, duha razsvetljujoče, srce ogrc-vajoče, voljo ojačujoče, zato je glavno izobraževališče vsega človeštva, vseh narodov, vseh stanov.
Pred njeno lučjo zapirati duha in srce pomonja za dušo isto nesrečo, ki bi zadela telo, katero bi se hotelo o-svoboditi iz jarma sobica. (Dalje prih.)
novincem.
diti, če ima kdo le resno voljo. Pred vsem pa ne loči se od svoje larne cerkve, ne da bi sprejel sv. zakramente pred odhodom k vojakom.
'Ogiblji se tovarišev-vojakov, ki govorijo zasmehljivo o Bogu, o veri in cerkvi, tako zmerjanje kaže grdo in pokvarjeno srce.
Izogibajte se , dragi mladeniči, prosim vas iz srca kot vaš prijatelj, nevarnosti, ki vam pretijo v mestu od pokvarjenih oseb. Vaše nedolžno, nič hudega sluteče srce niti ne sluti, kaka grdobija se skriva mnogokrat za smehljajočim, priliznjenim obrazom.
Ne pečajte se s tovariši, ki govorijo ali se obnašajo tako, kakor ni za dostojnega Človeka. Nespodobna pesem, neumestna šala, vse neplemenito in nenravno naj bo daleč, daleč od vrlega, ponosnega vojaškega srca. Ne dajte se nikoli in nikjer zapeljati, da bi obiskali pri svojih izhodih kako beznico ali gostilno, kjer se je udomačila grdobija. Plemeniti, čisti in srečni morate se nekdaj vrniti v naročje ljubih starišev, bratov in sester; spomin na jaška letu vam ne sme buditi bridkih misli v poznejšem življenju, ampak naj bo lep in jasen kakor krasni spomladanski dan.
Poiščite si tudi prijateljev. Gorje osamljenemu, tudi v vojaški suknji. Po naporni službi smete in morate biti tudi veseli. Poiščite si tovarišev, ki so vašega mišljenja, ki so vam po godu, ki spoštujejo vašo vero in ne žalijo
plemenitih, nravnih naöel. Dobite si, öe 'le mogoöe, tovarišev tudi izven vojašnice med udi katoliških društev do-tiönega mesta. Potem bi vam še priporočal najprisröneje, da ne pozabite na vašega mladinskega prijatelja, na „Naš Dom“. Naročite si ga v vojašni-
co ali pa na pošto dotičnega mesta, berite ga in poročajte mu o vaših trudili, pa tudi o vašem veselju, o neprijetnih in prijetnih doživljajih. Bog vas' spremljaj in čuvaj! Zdravi pojdite in vrnite se zopet zdravi na duhu in na telesu! Na veselo svidenje!
Orli.
Občni zbor mariborskega „Orla“. V sredo, dne 10. t. m. se je vršil redni občni zbor mariborskega Orla. Udeležba je bila polnoštevilna, razpoloženje živahno in zares mladeniško. Ob 8 uri zvečer je otvoril naš vrli, delavni predsednik posl. g. dr. Karl Verstovšek občni zbor. V iskrenih besedah je orisal veličasten nastop slovenskih Orlov povodom letošnjega katoliškega shoda v Ljubljani. Spodbujal je navzoče brate telovadce k vstrajnosti in k neumor-nosti v delu za telovadno organizacijo. V lepi besedi je označil telovadbo kot vzgojno sredsvo. Omenjal je velike težkoče, denarne in druge, s katerimi se je imel odsek boriti v minulem letu, a da kljub temu napreduje vidno. V na-daljnih besedah je omenjal načrt našega bodočega dela, ki je res ogromno in bo treba veliko truda in požrtvovalnosti, da se vse izvrši. Uvesti nameravamo namreč dijaško tel. vrsto, naraščaj dečkov in ustanoviti — Orlice. Vsi predlogi bodo rešeni v najbližji odborovi seii. Iskrenim, toplim besedam, govorjenim iz zares očetovskega srca našega vrlega g. predsednika je sledilo poročilo odsekovega tajnika. Tajnik g Kemperle je podal jako zanimivo poročilo o odsekovem delovanju. V odseku je bilo 17 predavanj o tekočih dnevnih dogodkih in o raznih vprašanjih. Udeležba pri predavanjih je bila vselej povoljna. Vršilo se je več sej in izletov. Radi kat. shoda so bili izleti letos omejeni. Z željo, da bi se odsek razvijal v mogočno društvo po vzoru čeških organizacij je zaključil tajnik svoje zanimivo poročilo. Temu poročilu je sledilo poročilo odsekovega blagajnika, ali kakor se sam imenuje — finančnega ministra. To poročilo pa je poročilo boja, katetega je odsek vojeval pretečeno leto. Delo odsekovo je res ogromno, a tudi stroški pri tem delu so bili ogromni. Vendar se je posrečilo s pomočjo vstrajnega nabiranja priti v okom vsem težko-čam. Br. blagajnik g. Žebot se je med poročilom spominjal velikodušnih dobrotnikov na-našega odseka. Predvsem visokorodne gospe grofice Festetic, ki je darovala odseku K 200. Nj. ekscelence mil. g. knezoškofa dr. Mih. Na-otnika, mariborske ljudske posojilnice, S. K. . Z. in požrtvovalnih podpornih članov, ki bodo gotovo tudi v bodočem letu podpirali naš tel.
odsek. Vsem blagosrčnim dobrotnikom pa kličemo prisrčni: Bog plačaj! Blagajnikovemu poročilu je sledilo poročilo brata načelnika Koresa-Poročilo je bilo kratko, a vsaka besedica je povedala, da v minulem letu nismo spali. Bilo ^je povsem do 145 tel. ur. Telovadilo se je proste in redovne vaje, vaje na drogu in na bradlji, na konju, kozi, lestvah in krogih. Vadil se je skok na višino in daljavo, plezanje na drog in vrvi-Telovadne igre so manjkale. Treba ji bo uvesti. Po poročilu br. Koresa se je razvil prost raZ" govor z ozirom na posamezna poročila odbora' Oglasilo se je k debati več bratov telovadcev in tudi g. predsednik dr. Karl Verstovšek, ki je zaključil debato s pozivom, naj bratje Orli radi pohajajo v telovadnico, k telesnim vajam, pa tudi k predavanjem k duševnim vajam, da se izvežba srce mladeniča v srca moža, ki more kljubovati sovražnim vetrovom sedanjega veka. Polagal nam je na srce, da naj pogosto čitamo Mladost, Naš Dom, predvsem pa naš »katekizem«! Zlato knjigo Orlov, katero naj bi imel vsak odsek. Kajti vzvišene misli v naši Zlati knjig1 so pravi biseri v zakladnici slovenskih knjig' Nato se je predlagala volitev novega odbora-Soglasno je bil izvoljen naš dosedanji gospod predsednik posl. dr. Karl Verstovšek in za p0“' predsednika g. Ferdo Leskovar, istotako soglasno naš prejšnji br. blagajnik Fr. Zebot i° njega namestnik br. R. Bendč. Z večino glasov je bil izvoljen dosedanji tajnik g. urednik Ke01' perle, njega namestnikom pa z veliko večinp br. Tratnik. Pri nas namreč imamo že neka) let sem po dva kandidata, ako z enim nism0 zadovoljni; pri glasovanju pride potem volj* večine do veljave.) Nato je bil z živijo-vskljj kom izvoljen načelnikom soglasno dosedafi^ nač. br. Kores, podnačelnikom pa je bil z večino glasov izvoljen br. R. Bendč. Nato sta volila še vlč. g. dr. M. Slavič kot duhovni v®* ditelj v odbor in kot odbornik br. A. Stipef' Voditeljski zbor bode sestavila prva odborov^ seja. Po dokončanih volitvah smo se razišh prijetno zavestjo, da nas čaka še mnogo del*' Neustrašeno in ponosno stopajmo naprej ovir in preko težkoč in zmaga bo naša b° dočnost! Nazdar!	Marib. Orel-
Pod vaško lipo.
Spomini starega rokodelca.	v Ljubljani za-me zanimiva, tabo i°
VI.	bila druga koristna in poučna, še-j6’
Kakor pa jo bila ena plat življenja ko sem se malo privadil mesta, in o°
bil v društvu prve pojme o oliki in u-Ijudnosti, začel sem opazovati življenje okrog sebe in se prepričal, da ni vse tako svetlo v mestu, kakor se to na prvi pogled vidi. Ko sem šel ob nedeljah „pod Tivoli“, srečaval sem samo gospodo. Človek bi mislil, bogve kakšna bogatija gospodari tod; ali če bi bil spremljal to gospodo na njihova stanovanja na dvoriščih ali v tretje nadstropje, kamor prinaša sapa dan za dnevom samo vzduh iz tovarn in se širi dušeč vonj po plesnobi, v stanovanju pa vlada marsikje revščina, katere znak so bledi obrazi, blagroval bi bil kmečko hišo, ovito v zelenje, blagroval kmečko družino pri koruznih žgancih v trpežnih platnenih srajcah, v katerih kipi moč in zdravje!
Kmalu sem opazil veliko raalikb med mestom in vasjo v njeni notranji vsebini.
Slonel sem včasih v mraku na oknu tretjega nadstropja; pogled moj pa je plul nad strehami, nad dimniki tja na ljubljansko polje. Kosci so kosili, žanjice so se vračale iz polja, mati so kuhali mlečno kašo. Pa se je oglasil Ave-zvon, in mir božji je zavel Čez polje. Angelj miru je prinesel srečo in blagoslov. — Spodaj na nlici pa je vladala sebičnost, strast, krivica. In če se je oglasil večerni zvon, je le malokomu prinesel utehe.
Nekega dne je prišel v našo delavnico nov pomočnik. Hodil je pokonci in prezirljivo pogledal včasih na nas mlajše, kot da se je nasrebal modrosti z velikp žlico. Kmalu pa se je spremenil, vprašal enega ali drugega kaj in nam ob opoldanskem odmoru prijazno razlagal svojo izkušnje. Znal je pripovedovati tako zanimivo, da smo ga vsi radi poslušali.
„Da, moji dragi“, je rekel nekoč, „ako človek kaj sveta vidi, ako kaj poskusi, potem vidi in ve marsikaj. Ali mislite, da je vse res, kar vas duhovniki uče na prižnici? 'Strašijo vas s peklom, a sami imajo nebesa. Mi pa garamo kot črna živina in redimo gada na prsih. Po konci glave, otresimo so neumnih naukov, s katerimi nas je pi-
tala mati! Delo naj živi, enakost, bratstvo, svoboda! Vi ste še neizkušeni, zato vas pa tako lahko drugi izžefnajo, ko se ne znate postaviti. Pridite v mv-še društvo, organizirajte se, pa boste kmalu spoznali, kaj jo življenje.“
Mislil sem ga krepko zavrniti, kajti vedel sem že takrat, da so to Iraze tistih izgubljencev, ki so izgubili v svetu vse, kar je plemenito. Toda ko sem videl svoja dva mlada tovariša, kako so se ju prijemale take besede, čutil sem se preslabega, da bi ju obranil gorja. Ali milo se mi je storilo, ko sem pomislil, da sta tu zopet dva izmed tisočerih poštenih, ki izgubijo v mestu na ta način svoje najdražje.
Govoril sem o tem zvečer z Markom. Dobri Marko mo je svaril, naj se ogibljem novega tovariša, boječ se, da bi se me slednjič le ne prijelo kaj takih naukov. 'Meni pa ni bilo potreba svarila, kajti ko sem prihodnjo nedeljo videl novega tovariša do nezavesti pijanega v rokah redarjev, uvidel sem sam, kdo pravzaprav njega izžema in kaj mu greni življenje. Moj Dog, sem vzdihnil, to bo raj na zemlji, kadar bodo zmagali taki.
Doma sem pa tisti dan našel Marka pri najboljši volji. Kar samo mu je šlo na smeh, kakor vselej, kadar je izvedel kako veselo novico.
„V Maribor pojdemo“, jo dejal. „Ti moraš tudi z nami!“
„Kaj pa bode tam?“
„1 no, ti pa res nič no veš! Velik shod bo tam; prišla bodo vsa naša društva skupaj in bomo imeli v Mariboru veliko zborovanje. Ravnokar pa sem Cul, da gre iz Ljubljane poseben vlak. To bo lepo! Jaz grem gotovo. Danes sem si dal že omeriti novo salonsko suknjo, da se bom lahko tudi malo postavil. Pa ti boš seveda tudi šel?“
Kaj sem hotel drugega, obljubil sem mu to, in to tem 'mjši, ker sem sam zelo želel, videti prijazni Mari-bor. In ker sem videl, da se Marko tako vestno pripravlja za na pot, tudi jaz nisem hotel zaostati. Fraka si sicer nisem kupil, pač pa novo kravato
298 —
v narodnih barvali. Naj vidijo mariborski Nemci in drugi, kakšni smo fantje iz ljubljanskega društva.
Odslej je bil v društvu vsak večer na dnevnem redu razgovor o potovanju v Maribor. Eden, ki je bil (loma bolj iz gornjih krajev Štajerske in mu ie bil Maribor znan, je trdil, da je to čisto nemško mesto in da ne verjame, da se bo vsa stvar dobro iztekla. Drugi smo se pa tolažili s tem, da nas bo kot listja v šumi in se bo vse drugo poskrilo.
Čakala pa nas je še ena važna stvar. Gospod voditelj govorniških vaj nam je nekoč naznanil, da bo ljubljansko društvo položilo na grob nepozabnega A. M. Slomšeka lep venec. Treba bo torej določiti sedaj onega, ki bo skrbel za ta venec na potu in ga bo nesel v sprevodu skozi Maribor. Jasno je bilo, da mora biti za tak posel korajžen fant, kakoršni smo mi. Spodobi se pa tudi, da kdo izmed obiskovalcev govorniških vaj pozdravi ob tej priliki shod v imenu udeležencev-fan-tov, — Kdo bo?	(Dalje prih.)
Medsebojno bratstvo. Večkrat se primeri v kakem kraju, da se zaseje med našimi fanti prepir, mržnja in celo sovraštvo. Povod temu dajo različne okoliščine. V nekem kraju se je pri neki prireditvi izobraževalnega društva nek mladenič posebno izkazal s svojo vlogo. Vsled tega so ga začeli drugi zavidati in po strani gledati, kal je pričela kliti, mrzili so ga čim dalje bolj in mu podtikali razne slabe lastnosti. Ko je spoznal položaj, je uvidel, da je bolje, da se izogne iz njih družbe, kamor je prej tako z veseljem zahajal. Ko ne bi bil ta mladenič tako čvrst v svojih nazorih, tako duševno močen, gotovo bi ga bilo to vrglo v prepad liberalizma; a on — ko je bil zaničevan — je iskal tolažbe in krepila v molitvi in sv. zakramentih, in po teh tolažilih je postal zopet miren in srečen. A tako srečen ni vsak izmed nas, veliko se moramo bojevati in premagovati. Poskrbimo, dragi tovariši, da se mržnja in sovraštvo med nami zatre že v kali, da ne bo potem kateri izmed
nas postal nesrečen med svojimi brati. Gojimo medsebojno bratsko ljubezen, kot naj nežnejšo žlahtno cvetko v svojih srcih. Ljubezen premore vse! Najlepša čednost slovenskega mladeniča je pač gotovo čista, požrtvovalna bratska ljubezen. In za to čednost se moramo najbolj zavzeti, njo moramo najbolj gorečo razširjati z besedo, s peresom in z lepim vzgledom. Kadar bo medsebojna bratska ljubezen prevevala srca vseh slovenskih mladeničev, tedaj bo šla naša katoliška društvena in mladeniška organizacija veliko hitreje naprej kot sedaj. Bodimo torej drug za drugega prijazni in ljubeznjivi. Ako se kateri od nas povzpne do boljših uspehov, ga ne smemo zavidati, ampak prav iz srca mu privoščimo vse dobro in ga skušajmo dohiteti in posnemati v dobrem, potem gotovo ne bo prišlo do nasprotstev in mržnje. Saj je vendar nekaj tako lahkega, tako veselega, biti ljubeznjiv in prijazen v občevanju s svojim bližnjim. Le pijanec ni zmožen biti ljubeznjiv in prijazen, zato se prav skrbno ogibajmo pijančevanja. Sedaj bom pač kmalu moral za nekaj Časa vzeti slovo od vas, dragi tovariši, pod vaško lipo in obleči vojaško suknjo; pa upam, da se bomo v kratkem zopet videli. Do tedaj pa ostanite zdravi in se prav pridno zbirajte v senci vaške lipe in posebno pazite, da nam jesen ne oropa naše ljubljenke njene lepe zelene obleke. — Na zdar! (Zglasujte se pridno tudi v vojaški suknji. Op. ur.)
'Radoslav Posavski.
Nekaj besed na naslov slov. mladine • Danes nameravam omeniti dvoje slabih lastnosti), katerih se naj varuje naša mladina. Pri nekaterih naših fantih se je že udomačila grda in nesrečna razvada, da ako pride po kakem opravku v mesto, ali kam dalje, mora, če ne drugje, gotovo pa na str ... . kake gostilne debelo napisati svoje ime, obenem čas in letnico tega obiska. Nekteri pa še dostavijo poleg svojega imena »član te in te Mlad. Zveze«, a*1 pa »Živio Slovenci« in različnih še manj umestnih opazk. Varuj se takih neslanosti, draga mladina! Ako že hoče kdo, da bo njegovo ime ostalo v spominu, naj zahteva knjigo tujcev-ter lahko tamkaj zabileži svoje ime. Pristaviti moram seveda, da ni samo slov. mladina podvržena tej slabosti, temveč ravno tako, ah Pa še v obilnejši meri tudi Nemci in Madžari, kar sem se na svojih potovanjih sam prepriča*-
Druga lastnost ki slovenskega mladeniča tako pači je jeza. Koliko hudega se je že v jezi zgodilo, ne bom tukaj opisoval, ker bodo v večini naših cenj. bralcev taki slučaji znani. Želeti bi bilo pač, da bi se naši slov. mladeniči te strasti odvadili, ter se spomnili na rek: >Blagor krotkim, ker bodo zemljo posedli!« Slovenski mladini želi vse najbolje	Božidar ormoški.
Nekaj za vsakega mladeniča važnih nasvetov. I. Pristopaj mesečno k sv. obhajilu; to je nujno potrebno, dragi tovariši! Vedno sklenjeni z Bogom živeti, to je prava, največa sreča na svetu. Treba nam je vedno nove pomoči in moči h krščanskemu življenju posebno še v mladosti, zato pa pokleknimo pogosto s čistim srcem k sveti mizi.
II.	Bodi trezen. Treznost naj bi dičila slovenske fante, ob vsaki priliki. Alkohol vniči veliko lepih del in dobrih sklepov, vsili se marsikomu za vodnika, pa ga ne vodi nikdar do blagostanja ampak le v kraj nesreč, kjer ga pusti osamljenega o vezeh strasti. Pijanost ima temno pa blatno pot. Dragi tovariši nikdar ne hodite ponjej !
III.	Spoštuj duhovniški stan. Bodimo jim zvesto vdani, saj so nam pravi vodniki kot poslanci božji.
IV.	Goji ponižnost, ki ima toliko in tako hudih sovražnikov kakor: napuh, ošabnost, preziranje, zaničevanje. Ponižnost na pravem mestu je lepa in koristna. Sklepam z željo :
Naj bi fantje naši vsi dobri postali,
Koristnih si naukov v mladosti nabrali,
Kras in ponos domovini naj bili.
Od prav’ga se pota nikdar ne ločili.
Podšavniški.
Prijatelju na grob . . .
»Ko pomlad dospe cvetoča vrne meni prešnjo moč . . .« tako si v aleju pravil, dragi meni zimsko noč.
Utrnila na zahodu zvezda baš se je tedaj, jaz ponovil sem ti z upom.
»Zdrav boš, ko bo prišel maj.«
Prišel maj je! Cvetje trosil po dolinah in bregeh; solze stale takrat dragi so v upadlih ti očeh.
Prišla je poslanka božja.
Tresel si se, se je bal, saj življenja si mladosti ti se dragi radovah
V maju, ko je vse cvetelo v maju dragi si umrl . . .
Up poslednji v tvojem srcu Azrael je takrat strl.
»Ko pomlad dospe cvetoča«, v zimski noči si mi del »zdrava bode moja duša«, a za veke zdaj si šel . . .
Tam pomlad sedaj ti sije, lepša kakor tukaj nam radost večno tam uživaš, vem presrečen ti si tam!
Dragotin.
Hercegovinskemu guslarju.
Rupni do, 1913.
Tužna je pesem ti tvoja, pevaš nekdanje boli.
Guslar zapoj zdaj veselo, konec trpljenja je dni.
Robstvo je bratov končano, prosti in svobodni so, bratje so brate oteli, sveto oteli zemljo , . .
Guslar zapoj zdaj veselo, zmage opevaj nam te, bratske opevaj junake, slavi jih, v grobu ki spe . . .
Dragotin.
Dekliški vrtec.
Narodni muzej v Mariboru.
Ob priliki dekliškega sestanka v Mariboru dne 2. avgusta nam je med drugim priporočal tudi g. profesor dr. Kovačič, da si ogledamo ob priložnosti narodni muzej v Narodnem Domu, Napotile smo se takoj 4 mladenke, da uporabimo to ugodno priliko. Ko smo se okrepčale v restavraciji Narodnega Doma, smo reševale vprašanje, kako priti do narodnega muzeja. Nismo čakale dolgo, kar pride g. Stegnar, ter nam javlja, da nam je radevolje na u-
slugo pri razkazovanju in pojasnjevanju v muzeju, kar je tudi kot veščak izpolnil ter koj pri vbodu opomnil, da je duša narodnega muzeja g. profesor dr. Kovačič.
Glavno, kar nas je vleklo v muzej, bila je toliko prerešetovana narodna noša. Videle smo tam krasno avbe iz Savinjske doline, pohorske klobuke, katere bi tudi narodne dame lahko nosile ob času velikih klobukov; razne moderce s podlagami pod pazduho, svilene rute za okrog vratu, razno-
vrstne peße s krasnimi rožnimi deli, vstavki in cvetkami. — Le nekaj nam je bilo Žal in sicer: pred durmi ležal je zaboj, pred kratkim došel, še neodprt, v katerem je bila baje raznovrstna narodna noša iz ljutomerskega o-kraja. Radovednost naša je bila sicer velika in nemo smo ogledovale neusmiljen zaboj, ki se ni hotel in ni hotel odpreti in potolažiti štirih radovednic. Šle smo dalje. Videle smo tukaj rokopis življenja Marijinega, rokopis Gregorčičev, kos potice iz Gregorčičeve mize, sv. pismo iz 1. 1584., pismo cesarja Leopolda, ko sklene 1.1063 mir mod Turki in Avstrijo, slike naših pesnikov:	Gregorčiča, St. Vraza, Pre-
šerna. Tukaj stoji mnogo starinskih loncev iz rimskih časov, ki so bili izkopani na Hajdini pri Ptuju; 100 let stare omare, ki so pa še v boljšem sta’ nju kot marsikatera pred 10. leti napravljena; ura od leta 1702. iz Murskega polja, dalje razno orodje in o-rožje, kakor: handžar iz 1. 1878 iz vojne v Bosni in k temu tudi značilna slika, kako izdere naš vojak Turčinu handžar iz roke ter ga podre; stiskalnica za malinjev sok iz 1. 1773, nadalje razne sestavine v steklenicah. Tukaj vidiš najrazličnejši denar iz vseh držav in vseh mogočih kovin, uhane in zapestnice iz rimskih časov, izkopane na Hajdini pri Ptuju, stare kanonske krogle, stara pisma in omara iz 1. 1030, model za pecivo, pirhi iz najrazličnejših krajev sveta, mizica s cesarsko krono, izrezljana, res umetniško delo, stara peč iz 1. 1500, ki predstavlja hrastovo deblo, ovito z bršljanom, vrči iz 1. 1800., kamen kruh, trsko, s kakoršnimi so nekdaj razsvetljevali, kolovrati, in motovila. Pozornost ti vzbuja križev pot z gibljivimi figurami, ki je 181etno delo bolnika, a-nalfatyeta Stranjšeka od Sv. Križa pri Ljutomeru. Ves stroj se suče mehanično ter ti kaže razne postaje; tu vidiš, kako odseka Peter Malim uho, Marija joka, Veronika poda Jezusu potni prt, vojaki vadljajo za, Jezusov plašč, Peter zataji Kristusa, trnjevo kronanje in drugo.
Mnogo truda jo stala tudi zbirk» j različnih metuljev, dnevnih in nočnih* zbirka ptičev iz Dravskega polja, ki jo je priredil nek tamošnji učitelj, h' vidiš: od divjega petelina pa do paK" ka, vse lepo uvrščeno, ptice-pevke h’ j roparice. Kot posebnost naj omeni10 1 kokoš s štirimi nogami.
Ce se pomudiš še nekoliko pri st»': rinskih slikah, kot je italijanski kP' žev pot, moraš pač priznati, za kolik0 smo na boljšem pri okusu, za kolik0 je slikarstvo napredovalo. Tudi slik0 Matere božje na Crni gori pri Ptnj11 vidiš tukaj in nešteto na steklo slik»' j nih podob lastne obrti.
Nekoliko sem popisala tukaj stv»' ; ri iz muzeja, sicer ne tako, kot bi sto; : ril to kak. strokovnjak. 'Mogoče tu» , lahko katera izmed tovarišic, ki so hi; ^ le z menoj, izpopolni ali izboljša m0) , spis. Sploh bi pa svetovala, da si vS»' | ka ogleda ta muzej in sploh zgorni^ ( prostore Narodnega Doma, na kate»0' , ga smo lahko ponosni, in kamor lahk tudi vpeljemo najfinejše goste.
Da boste zadovoljne, kot smo
bil°
me, s svojim obiskom, to vam zagot»v , Ija vaša	dunajska dopisovalka- |
Pisateljska smola. „Kaj mish1 } „Domovci“, da je moje pero iz sl»10 J da bi ne mogla nič pisati“, tako se ^ si pred več leti mislila in tudi rek1»* j ko sem čitala vaše članke v „NasP r Domu“, Poveličevala sem vas takrat deveta nebesa in vas spoštovala T»»i v manj kakor svojega patrona, čet»^ ^ ste se na papirju prikazali z nap»;. ^ nim imenom. Enkrat sem vam na »» j, zložila nek slavospev, pa ne mish ’ t, da se je rodil v moji glavi, ampak, » ’ § povem kar po pravici, prepisala ji ga in robove obrnila na drugo m» ' hotela sem ga poslati v tisk, di tako pokažem svoje spoštovanje. Ih ,, šlo vse po sreči, če bi bila takrat ^ ^ di svojo pamet malo rabila, pa sn’0 ‘ ^
in e.m>nl o f T^nnrucjnn	SP^1 k
tla ViS!«
je smola! Prepisan, oprostite, spis' j. katerena sem po končan
slavospev, katerega sem po
trudu shranila v omarico v steni, so
n» 4

miške snedle. S to nesrečo sem na ^ j. drug slavospev pozabila in ga še_ ^ ^
danes nisem napravila, pa ga tudi
iWn, ter sein v tem času izpreviclela, „Domovci“ vseeno ne zaslužijo toliko časti kot moj patron. To pa zato lle, ker se vsaki mesec dvakrat prekrvijo; moj patron ima pa še vedno pra-v° ime in je ž njim tudi zadovoljen.
< Kaj pa naj pišem, da bo na vse Vrani prav? Svet je dandanes že res ‘ako izobražen, da se bo mojim spisom vSak smejal. Vsedla sem se v kot na keö s svinčnikom v roki in študirala, j^unaj je bilo mrzlo, se je torej na top-‘i peči dalo dobro delati. Začnem pri l^vestih tako-le: „Neprevidna Lizika,“ Teslov imeniten! Dalje! „Bilo je po ^'ni. Lizika, katera se ničesar ni ba-'l bolj kot mraza, čepela je najraje Po pečici in se igrala z mlado mači-Nekoč, ko se kakor navadno, zopet 'kra z ubogo živalico, jo stisne Lizika Vole preveč za suha reberca, Mači-' Po plane pokonci in ji jezno odgrizne 1 Poiman j ši prstek na roki . . .“ Cop, po /pčah mi je priletel tak bič, kakor ga 1 16 brat rabil za> lesenega konjička. — ' t mi kaj, zmrznjena stvar, jaz ti bom fe dal lenariti, in zopet pokne ž njim ! Pko, da odleti svinčnik v latvico po-’ žetega mleka.

Jeza me pograbi in najrajši bi mu
, a tisto latvico vrgla v obraz. Pa v 1 6,11 hipu so stopili mati v sobo in od-?l j 7sli mleko v kuhinjo. Pograbim pa-? P ter zbežim ž njim na prosto, da mi
I	še tega kdo ne vzame. — 'Menda ' je vse zarotilo proti meni; potegne
II	j eden veter, Pepca pa je Žalostno zr-’ Ji. za povestjo. Nekaj časa zrem za
P’h ko pa le ni hotel priti nazaj, vo-? i ia sem vPtru veliko zabave z „Lizi-’ °“ in se vrnila.
11 L Preteklo je zopet 14 dni, pa jaz še 6 j!Sem izgubila veselja do „pisateljeva-l" J'1“- Cele dneve sem študirala, kaj bi ^ f^Ma. Nič pametnega mi ni prišlo na 11 pel. S povešeno glavo sem hodila o-^ /p, ženice so stikale glave vkup in 1* ptikrat sem čula od strani; „Tej-le io Pa ma,1.ikii enega kolesca itd. Ne-p časa sem molčala, a ko le ni bilo 1 poa s tem kolescem, jim povem, da Caf01 vsa kolesa v redu in imam prej aterega preveč kot premalo. Mislila
sem, da sem jim s tem zavezala jezike. Kaj še, so pa godrnjale, da jih i-mam preveč.
Naj bo kakor hoče, prav jim ni bilo. Za kazen, da me tako obirajo, sem hitro zložila pesem: „Ženski jezik in mlinski kamen.“ Bi li poslala v „Naš Dom“? Hm, zamotana reč! Po povdar-ku sklenem kratki „ne!“ Zakaj ne? Gospod urednik bi gotovo ne verjel, da je ženski jezik podoben mlinskemu kamnu in zato sem pesem zavrgla kot moder kritik in jo shranila za poznejše Čase, da med tem spozna svet ženske. Ni še preteklo 5 dni, že je ležala na mizi velika pola papirja, popisana od moje roke. Zgoraj se je kakor v kakem mestu nad trgovino bliščal velik naslov vsebine: „Krt“. To bo dobro. Pošljem spis prej ko mogoče uredniku, sicer se po stari navadi premislim. Še enkrat ga prečitam in srce mi je poskakovalo, — Moja lastna roka je napisala, kar se bo v par dneh že tiskalo. Juhe, to bo veselje. Predno ga pa odpošljem, moram ga pokazati bratu, da se bo na svoje oči prepričal, da je to v istini moje delo. Grem po njega, ga iščem povsod, nikjer ga ni. — No, Če te ni, pa inč, bo vseeno dobro. Naslov na kuverti je končan. Sedaj pa papir lepo zgeni in marš v vrečo. — Joj, kaj pa je to? Ustrašim se, da mi pade papir iz rok. Beseda „Krt“ se je naenkrat izpremenila. v „Prt“. Kaj naj storim? Pešk, lepi članek se na sto koscev razleti po tleh. Pozneje mi je brat povedal, da je on med tem časom, ko sem ga jaz iskala, besedo prenaredil, smuknil nazaj za postelj, kjer je bil že prej skrit s to namero. Čakaj, mrcina, pomnil me boš! Drugi teden imela sem že novo pesem: „Nori bratec“. Pokazala sem mu jo, katero je pa vpričo mene raztrgal, ker se je bal, da jo pošljem v tisk. Rekla sem že, da sem imela smolo povsod. To je bila resnica. Naj sem Še toliko lepega napisala in tako mične verze skovala, preč je bilo kot bi pihnil- Cesar nisem sama uničila, je uničil brat, kar ni brat pokončal, so mi zglodale miši, in kar je tam ostalo, šlo je v smeti.
— 302
Tako sem pisala, a nič napisala. Papirja sem porabila celo balo in črnila, da bi se novorojenček skopal v njem. Vse je ginilo, edino pero je o-stalo dobro. Nelinla nisem. „Kdor začne, naj tudi konča.“ Meseci so potekli, naredila še nisem nič. Vendar sem pa v tem Sasu dosti napravila, pa ne pesimi ali povesti, ampak učila sem se.
Nazadnje se mi vendar posreči nekaj vrstic, ki sem jih kmalu zagledala tiskane v „Našem Domu“,
Veselje, ki sem ga takrat občutila, ko Čitam to, kar je pisala moja roka, tiskano lepo v vrsti, vam, dragi čitatelji, ne morem in tudi nočem povedati, sicer bi se še vi lahko prevzeli.
Z imenom sem bila zadovoljna, ka-koršnega mi je odbral moj patron. Zakaj nisem zbirala, vam pa lahko povem: predno sem začela pisati, sem se najbolj patronu priporočila in obljubila, da v zahvalo hočem iz spoštovanja do njega imeti tudi na papirju pravo ime. Ce bi obljube ne bila držala, bi bil gotovo užaljen in tudi pomagati bi mi ne hotel več.
S tem končam. Kaj je bilo v „Našem Domu“ moje prvo delo, ne bom pravila, saj ste čitali, komur jo šlo pa iz spomina, naj pa premišljuje in išče po „Našem Domu“, če ga morda še ni poslal na večno polico v „penzijon“.
Da sem vam te vrstice napisala, me je pa napotila misel, podati vam nauk, da človek nikdar dovolj ne zna in se mora vedno učiti.
Dekleta pa, ve, ki znate uganke tako dobro reševati, povejte mi vendar to-le:	Kakšna sestra mi je bila ves
čas učenja in pisanja zvesta tovarišica? — Ce uganete, vas bo vesela vaša
Pepca >S.
Zapuščen vrt. Veselo življenje je bilo po letu na mojem vrtiču, vzradostilo se mi je oko ob pogledu na raznobarvne dalije, gladiole, kamponulo, cinije i t. d. ter na nebroj čebelic in metuljev, ki so jih obletavali in dajali vrtiču še zanimivejšo podobo. A sedaj ?
Zapoznela astra, dalija ali krizantema je še odprla svojo čašo, pa še te bo kmalo, kmalo
zamoiil jesenskih mraz........Le posamezen
metuljček ali čebelica jih še pride obiskat, a takoj odleti, ker ne najde tukaj prejšnega življenja.
Ta naravna prikazen me je privedla k temu dopisu. Bilo je pred dvema letoma, ko se je raznesla po sosedni župniji vest, da se je naselil v trgu tujec, Slovan, z dvema krasnima hčerkama; zlasti mlajša, plavolasa Slavica je s svojo očarujočo krasoto in skromnim a Iju-beznjivim vedenjem takoj spravila v nered možgane tamošnjih mladih tržanov, in res, ko so obhajali pri precej oddaljeni podružnici cerkveno slovesnost, bili sta navzoči tudi omenjeni krasotici in Slavici je dvoril bogatega tržana in veleposestnika sin, ki si je pridobil vso naklonjenost 'lepe Slovanke. Tu sem se prvič seznanila ž njo. Ko sem jo po preteku nekaj mesecev zopet srečala, bila je vsa izpremenjena ; nasmehnila se mi je sicer prijazno, toda v tem nasmehu je bilo nekaj tako britkega, da so mi kar besede zastale v grlu. Pogledala sem ji v oči toda niso bile več zrcalo notranje sreče in miru, in lice, prej tako krasno cvetoče, je bilo sedaj bledo, snežnobela obleka mu je podajala še večjo bledost in v njem je bil začrtan tako bolesten izraz, da so me takoj ko sem se poslovita oblile solze. Nisem je vprašala po vzroku te iz-premembe, ker sem jo slutila že pred meseci. Ko sem se oddaljila nekaj streljajev, me je srečal zgoraj omenjeni tržan— veselo žvižgaje. Tu mi je prišla na misel pesem Gregorčiča: Ako scvetu na cvet hitiš — li slutiš, kak spomin pustiš? Za tabo solz potok lijoč, oči gas-noče, cvet venoč, zgubljen pokoj, kesanja strup, v pobiti duši črn obup. Od prijateljice pa sem izvedela, da je zaročen s hčerjo najbogatejšega kmeta.
Pamet, pamet dekleta in ne dajte svojega srca za igračo lahkomiselnim metuljem, ki niti od daleč niso vredni vaše ljubezni, in vam za njo vračajo le boleče udarce in britke rane. Ta pa, ki je vreden naj popolnejše Ijnbezni človeških src, ki vsak zdihljaj ljubezni, vsako ljubečo željo tisočero vrne in poplača z večnim veseljem. Ta, ki vas ne zapusti v najbritkejših urah, ki vam ponuja svojo pomoč in ljubezen svojega Srca tudi, ko vas je ves svet zapustil, ki vas je tako ljubil, da si je dal iz ljubezni do vas prebosti svoje Srce, da je tako zadnjo kapljico svoje krvi dal za vas. — Ta pa zamanj čaka vaše ljubezni, zamanj kliče: »Hči daruj mi svoje srce!« Ne bo se niti za trenutek obotavljal sprejeti ga, čeprav je oropano lepih cvetlic, ako bo le našel v njem lepo rudečo vrtnico »ljubezni do Njega«. Z veseljem ga bo sprejel, četudi bi bilo osamljeno in zapuščeno kakor je vrt vaše	Trezike.
Društveni glasnik.
Vurberg. Dne 16. marca je bil dobro obi- ml. Baši. Na skupnem shodu dne 20. aprila je go-skan shod Ml. zveze. Govoril je ml. Filicijan, voril ml. Gomilšek, č. g. župnik, in ml. Jurči Vodan,
ki je deklamiral pesem »trije vojaki.« Dne 25. maja govoril je ml. Felicijan, ml. BaSl, in č. g. župnik. Na zborovanju dne 20. julija so zopet govorili č. g. župnik, ml. Felicijan pa je navduševal fante za ml. shod na Ptujski gori, kte-rega se je potem vdeležilo 5 fantov. Dne 31. avgusta so govorili g. duhovni voditelj. Vsa zborovanja, so bila prav dobro obiskana. Zraven teh zborovanj še imamo vsak mesec enkrat nauk v cerkvi za Mr. družbo, in večkrat tudi, skupno obhajilo. Tako delujemo prav korajžno za naš verski in narodni napredek. — Dne 5. oktobra pa namerava naša »Ml. zveza« prirediti v dvorani Vurberškega gradu veselico v slovo za vojaške novince. Na vsporedu bo lepa igra »Novi zvon na Krtinah ali srečna sprava«, ša-Ijivka »Stotnik in njegov sluga, in več lepih pesmi. Na obilen obisk vabi domačim in sosede.
Stanko.
Sv. Trojica v Halozah. Poročilo o občnem zboru Ml. zv. dne 13. Julija. Č. g. duh. vod. pozdravi posebno drage goste iz Lancove vasi. Prečita se zapisnik zadnjega shoda. Predsednik poroča o delu prvega leta v »Mladeniški« zvezi; dasiravno je naš odsek še mlad, vendar se odlikuje po rednem in natačnem izpolnjevanju svojih dolžnosti. Imeli smo namreč 16. govorov, 3. predavanja, in 8 deklamacij. Zveza je sodelovala ob veselici proslave petdesetletnice smrti nepozabnega A. M. Slomšeka, kakor tudi na veselici na Svečnico. Po predsednikovem govoru deklamira Laporšek Florjan »Ljubimo naš dom«. Na to je sledila volitev odbora. Hren Jožef, predsednik; Širovnik Franc, podpredsednik ; Anton Pernek, tajnik, in zaradi obširnega delovanja še dva druga sotrudnika, Mihael Kolar in Jakob Horvat. Fuks Matevž, tajnikov namestnik ; Krajnc Andrej, blagajnik; Laporšek Florjan, blag. namestnik; Lozinšek Juri, kniž-ničar. Ker je župnija velika, zato smo tudi volili krajevne odbornike, z nekoliko spremembo od prvega zvezinega leta. Predsednik govori, o razmerju mladeničev do duhovnikov, nakar je duh. voditelj razjasnil, koliko se trudijo duhovniki, zlasti na mejah za obstanek vere in za dobrobit mladine. Za tem je deklamiral Svenšek Jožef, iz »Poezij« Simona Gregorčiča, »Bratje v kolo se vstopimo«. Izrekla se je srčna zahvala Jožefu Mlakarju blagajniku Izobraževalnega društva. Sklepne besede brata predsednika so tvorile zahvalo na vse strani.
tajnik.
Rečica v Zg. Savinski dolini. V nedeljo 24. avgusta, se je na Rečici obhajala krasna slovesnost v proslavo Koštantinskega jubileja. Že predpoldne v pridigi se je na kratko omenil Konštantinov jubilej ; Popoldne takoj po večernicah se je pričela slavnost. Slavnostni govor so imeli naš č. g. kaplan, ki so v kratkih pa jedrnatih besedah orisali pomen Koštantinovega
jubileja. Na to so dekleta Marijine družbe in Izobraževalnega društva vprizorila gledališki redstavi: Marijin otrok sem in Pri Gospodi, voje vloge so prav lepo rešile, četudi so šele prvič nastopile. Lepe so bile tudi deklamacije posebno pesem Silvin Sardenka»Zmagoslavnemu križu« in »v Katakombah«. Med odmori je neumorno svirala domača godba. S takimi prireditvami se ljudska izobrazba posploši in zanimanje za cerkvene slavnosti jako povzdigne, kar je v veliko korist ljudstvu v verskem in narodnem oziru. Prisrčna zahvala vsem, ki so pripomogli lepemu uspehu.	Družbenka.
Jurklošter. Dne 27. julija je imela naša Mladeniška zveza dobro vspel izlet na Lisco. Dne 17. avgusta smo imeli 1. poučni shod; podpredsednik prečita 1. poglavje iz Zlate knjige slov. Orlov; tajnik govori o pijančevanju; Duh. vod. govorijo o nesrečah ki se prigodijo vsled pijančevanja; shod se konča s cesarsko pesmijo; 2. poučni shod 7. septembra, g. bogoslovec Bruno Flis, iz Št. Lenarta nad Laškim govori o protialkoholnem društvu »Sveta Vojska« in njenem pomenu za Slovence; Duh. voditelj opomnijo, kam pripelje človeka nesrečno žganje pitje; tajnik poda kratko poročilo o lepoti »katoliškega shoda« v Ljubljani; podpredsednik nadaljuje čitanje iz knjige Orlov. Nameravamo ustanoviti odsek »Svete Vojske«.
Sv. Lenart v Slov. gor. Pri nas se je na novo oživela nekdaj ustanovljena mladeniška sveza in je začela delovati s svojimi poučnimi govori in shodi, ki so se vršili 3. avgusta in 7. septembra v prav lepem številu. Če bo šlo tako lepo naprej, bodemo čez nekaj časa poročali o novem Orlu. Živeli zavedni slovenski šent-lenarski mladeniči.	Šetarski.
Rajhenburg. Dne 8. septembra, je imela naša »Dekliška zveza« svoj shod. Predsednica Bence otvori zborovanje ter podeli besedo Fran-ciki Medved, ki v svojem lepo sestavljenem govoru primerja človeško življenje s štirimi letnimi časi. Nato govori predsednica Bence Antonija o značaiu, ki je edino mogoč na verski podlagi. Amalija Suhar deklamira Gregorčičevo pesem »Samostanski vratar«. Marija Pavlič pa je v svojem govoru priporočala svojim tovarišicam tri najlepše čednosti vsake prave Marijine hčere; nedolžnost, čistost in ljubezen 8o Marije. Na to je č. g. kaplan Gaberc podal na kratko poročilo o ljubljanskem kat. shodu in pozival navzoče, da bi si za razne javne nastope nabavile narodne noše. Temu pozivu želeti je uspeha. Kakor se je razvidelo lahko iz mnogobrojne udeležbe, se naše mladenke prav pridno zanimajo za društveno in izobraževalno delo. Tako je prav. Le tako naprej in pokazale bodete, da vam je res skrb za to, da se vse združite v Dekliški zvezi v svojo izobrazbo in v bran proti našim verskim in narodnim nasprotnikom !
Kratkočasnik.
Strasten čebelar na pragu večnosti, uresničiti napoved o koncu sveta ?« Hanza: »Kar »Kaj boš storil Hanza, ko boš videl, da se ima čebele bom »rastrgal« in bomo pojedli vso strdi«

Nadebudni sinko. Mati vpraša malega Franceka, ki je prišel prvi dan iz šole: »No, Franček, kako se ti dopade v šoli?« »O Mati. ! Prav luštno je!« »Kaj ste torej delali danes?« Franček: »Tepli smo se!»
Ne želi več doživeti svoje smrti. »Ti stari Januš, povej nam kako je že bilo, ko je tödi razsajala kolera -« Januš: »Uh to so žalostni spomini! Tedaj sem služil pri Blažiči in v enem tednu nas je 5 umrlo. Ne želim več kaj enakega doživeti!«
assitL-vt,
Pravilni tiskarski škrat.
Cenj. tovaršice. Kaj naj vam po dolgem času zopet zapišem? Opominjati, svariti, poučevati itd. znate same boljše kot pa moja malenkost. Ali bi ne bilo dobro, da bi se danes malo nasmehnile? Evo, vam nekaj veselega iz moje korespodence.
Draga prijateljica Ivanka ni v mojej bližini ali vendar se tolikokrat pogovarjave. V žalosti in nesreči tolažive draga drugo, v veselju in sreči pa si nagajave, da je veselje, dasiravno je gdč. Ivanka oddaljena od mene tako daleč, da bi jo tudi z dalnoglasom ne mogla priklicati in ne z dalnovidom videti. Pri občevanju nama pomaga »lukamatija«, kateri prevaža najino korespondenco. Ne bom vas dolgočasila in pri-povedala o pismih tolažbe in žalosti. Gdč. Ivanka je bila zares nesrefna. Izgubila je ljubljene stariše. A jaz hvala Bogu jih še imam in torej ne pripovedujem rada o nesreči. Toraj na dan z dogodkom, kateremu kriva je bila korespodenca in kateri je mojo ljubo mamico spravil za nekaj časa ob dobro voljo. Gotovo sem tisti dan vstala z desno nogo s postelje, da sem bila celi dan nekam dobre volje. Vrhu vseh muh mi je prišlo na misel pisati prijateljici razglednico. Hotela sem jej malo ponagajati. Dasiravno igra ona vlogo gospodične še danes, sem se vsekakor drznila zapisati naslov: Velecenj. gospa Ivanka Ž. poštna aspi-rantinja v K... Na prostor za dopisovanje pa sem zapisala: Draga gospa! Danes sem bila celi dan nekam dobre volje, zato pa sem se Tebe draga gospa na večer usmilila, ker vem da v uradu prodajaš dolg čas, in Ti poslala tole razglednico ! Ako prideš kaj domov, oglasi se pri Tvoji Liziki. — Drugi dan sem se sramovala tega surovega dejanja. A razglednica je bila že v poštnem nabiralniku. Po toči zvoniti pa je prepozno.
Pet dni po tem dogodku. Deževalo je zunaj, jaz pa sem sedela složno za mizo in se ukvarjala z vezenjem. Na oddano razglednico sem pozabila, kar prinese pismonoša krasno razglednico. Naslov se je glasil: »Blagorodna gospa Elizabeta itd.« ker pa moja mama slišijo na ime kot moja malenkost ni čudno, da je pismonoša oddal razglednico mamici v roke rekoč: Danes pa za Vas!« — »Od svojega godu še nisem dobila razglednice; kdo neki mi piše ?«
—	Odprli so omaro in poiskali naočnike. Nataknili so jih na nos, da so izgledali kot kakšen profesor, pa začeli čitati. Najprej naslov seveda, da se prepričajo li zares sliši njim ta razglednica. Zadovoljno so pokimali in pozorno pogledali na prostor za dopisovanje. — »Ta presneta škricarska pisava, naslov je še bil za čitati, a tukaj je tako drobno pisano, da niti na naočnike ne vidim!« — »Mama dajte meni, da Vam prečitam !« sem se oglasila za mizo.
—	»Ti le pridno vbadaj tam, pa se nič ne moti; jutri če bo lepo vreme, ne boš za mizo frajle igrala!« Kaj sem hotela. Molčala sem in nestrpno pričakovala, kaj še bode. Mama pa so se pomaknili bližje okna in začeli počasi in s povdarkom čitati: »Draga krava! Koliko telet imaš? Ali si krava? Upam dal Ali zares kradeš kakor sem slišala? Odpiši prosim! Smrčkane pozdravčke in kužeke Tvoj Ivanč.« Oči vedno polne ljubezni so se spremile kot bi bilo za gozdnikom zabliskalo, obraz se jim je potemnil, usta so se odprla in mamica so se začeli glasno kregati: »Kaj za en gromski škric me pa ima za norca. Ko bi ga imela sedaj le pred seboj, mu ne samo lase populim, ampak tudi brke če jih glešta!« — In resk, resk, pa še enkrat resk in krasna razglednica je ostala uničena na tleh.
—	»Ti,« so se obrnili proti meni, ter me sumljivo pogledali, ti si se mogoče komu zamerila s svojim jezikom, sedaj se pa nad menoj maščuje!« Hitro sem si izprašala vest, a nisem našla nič tacega, da bi bilo maščevanja vredno.
—	»Toda kako ste rekli mama? Kdo Vam piše?« »Tamle na tleh je, pa preberi, neki neumni škric Ivanč!« Mama so si sneli naočnike, jaz pa zbirala razvaline mamine korespondence in jih zlagala skupaj. Naenkrat pa vskliknem: »Mama to je vendar pisava nadučiteljeve gdč. Ivanke!« »No če je pa ona taka olikana, da tako surovo piše, je še pa desetkrat grše!« Mogoče pa ni tako hudo dejala sem in pričela glasno čitati: »Draga frava! Kako se še kaj imaš? Ali si zdrava? Upam da! Ali zares greš v Gradec, kakor sem slišala? Odpiši prosim! Srčkane pozdravčke in kuške Tvoj Ivanč.« — Kakor solnce, ko se pokaže na nebu oznanja lepo vreme, tako se je spremenil mamicin obraz.
—	»A vendar zakaj te imenuje frava ?« Razložila sem mamici, da se gdč. Ivanka itak ni prehudo maščevala za ono razglednico, katero sem jej jaz poslala tako surovo pisano. — »Ako jej bodeš pisala piši jej pametno; pa tudi ona naj tebi enako vrne in pa malo večje črke naj piše, ako ne, še oslepita pri tako drobnem čečkanju« rekli so mama in odšli iz sobe. Jaz pa sem bila vesela, da mi niso naravnali frizure in da ni padalo, kajti dobre poštene in ljubeznive mamice znajo tudi kakšne barve je breza, katera se v temnem gozdu že daleč blišči.
Kaj ne »Kokr kdo more« rad napiše Iblan-čan na razglednico ne pa tako
Savinjska Lizika.

Ijejo takoj po knjige na železniško postajo, (la ne l>o sitnih reklamacij, ki povzročajo družbi samo zamudo in nepotrebne stroške. Vsem öö. gg. poverjenikom, ki prejmejo po železnici po veß zabojev, uljudno naznanjamo, da se nahaja zapisnik udov vedno v zaboju z najnižjo številko.
Vsakemu zaboju so tudi priložene vpisovalo e pole in po*rdilni listki za prihodnje leto.
Stroške, katere so imeli čč. gg. poverjeniki za odpošiljatev denarja in prejem knjig, morajo jim posamezni udje povrniti.
One čč, gg. poverjenike, ki dobivajo svoje knjige neposredno v druž--beni tiskarni, prosimo, naj čim preje pošljejo po nje, da nam zaboji ne za’ stavljaju prepotrebnega prostora.
Družba sv. Mohorja v Celovcu.
Prirejene slavnosti in prireditve:
Kraj
Vurberg
Ribnica na Pohorju Gradec
Sv. Trojica v Halozah
Ljutomer
Ptuj
dan
16./3.20 ./4.25/5 20./7. 31./8. 21. sept.
14. sept.
20.	julija 14. sept.
21.	sept.
ime društva
Mladeniška zveza
Mlad. in Dekl. zveza Društvo sv. Marte Dekliška zveza »	»
»	»
prireditev
mesečni shod
ustanovni shod Skrivnostna zaroka ustanovni shod Konstantinova slavnost sestanek
I •
Napovedane prireditve:
Kraj		dan	ime društva	prireditev	opomba
Vurberg	5. oktobra		Mladeniška zveza	veselica v slovo voj. novincem	
Ribnica na Poh.	12.	»	» »	mesečni shod	
» »	19.	»	Dekliška zveza	» &	
Središče	12.			poučni shod	
Sv. Trojica v Hal.	12.	»	Mladeniška zveza	» »	
Ptuj	19.		Dekliška zveza	pouč. shod in obč. zbor Krčevinskega bralnega društva	,
Drobtinice.
Katoliško gibanje meti Bolgari.
Sedanja nesreča, ki je zadela Bolgarijo, je globoko pretresla ves bolgarski narod. Kakor se je 1. 1800. začelo med Bolgari katoliško gibanje, da bi so rešili strašne sužnosti carigrajskega grškega patriarhata, tako se je začela tudi zadnje tedne med Bolgari velika agitacija za zedinjenje s katoliško Cerkvijo. Pravoslavna Rusija je zapustila in izdala Bolgarijo, o tem so prepričani vsi Bolgari; grški patriarh, grški škofje in duhovniki, so Grke
hujskali, naj pokopljejo in požgo vso Bolgarsko, dasi so IŠolgari iste vere kakor Grki. Bolgarski časopisi odkrito pišejo, da je grško razkolništvo bolj pogansko kakor krščansko ter poziv-Ijejo Bolgare, naj so za vedno odpovedo grški razkolui cerkvi ter se zedinijo s katoliško Cerkvijo, ki jo do vseh narodov enako pravična. Za zedinjenje s katoliško Cerkvijo so posebno navdušeni makedonski begunci, ker u-pa,jo na ta način rešiti bolgarsko narodnost v grški in srbski Makedoniji.
No vemo Se, kak uspeh bo imela ta a-gitacija. A gotovo je, cla bo ta agitacija katoliški veri koristila ter pripomogla, da se bodo dosedanji bolgarski katoličani še bolj utrdili tor uspešno napredovali.
Evharistična slavnost na Dunaju.
Dne 14. t. m. se jo vršila na Dunaju slavnost obletnice lanskega svetovnega evharističnega kongresa. V XX. dii-najstem okraju so položili temelj evharistični Spominski cerkvi. Slovesnosti je prisostvoval tudi naš cesar.
Vzorno učiteljišče je dal na lastne stroške sezidati papež Pij X. v Frascati blizu Rima. Zgradba je stala 300 tisoč lir; založena je tudi zadostna, svota za vzdrževanje zavoda. Izpiti se bodo vršili natančno po državnih določbah. Vodstvo zavoda poverjeno bo salezijancem. Prvi gojenci bodo one sirote, ki jih je sveti Oče sprejel v o-skrbo po potresu v Kalabriji in Sie'k
ji.
Cesar se je dne 8. septembra vrnil s poletnega bivališča v Išlu na Dunaj. Pred odhodom je še prisostvoval sv. maši; ob koncu iste je izrekel dvornemu župniku zahvalo, da je bral v letošnjem poletju v dvorni kapeli vsak dan sv. mašo. Točno ob 12. uri se je odpeljal cesar z dvornim vlakom na Din naj, kjer je bil sprejet z velikim navdušenjem. Ulice, po katerih se je vozil, so bile okinčane z zastavami. Cesar je na pozdravljanje ljudske množice veselo odzdravlja!. Sivolasi vladar je izbornega zdravja.
Umobolnost v Avstrijji napreduje.
Na podlagi statističnih podatkov je dokazano, da se tudi v Avstriji, kakor v drugih državah, množe slučaji umo-bolnosti. V vseh 45 blaznicah (javnih in zasebnih) je bilo v Avstriji 1. 1906 3),186 oseb, ki so veljale 12,775,594 K, 1. 1907 33.659, ki so veljale 14,557.009 K 1. 1908 36.450, ki so veljale 17,343.107 K, 1.190938.389, ki so veljale 18,533.795 1.1910 40.061, ki so veljale 19,805.527 K. Značilno je, da je v letih 1909 in 1910
narasla posebno nevrastonična, umo-bolnost od 313 do 405. Nevrastenija je pravzaprav živčna bolezen sedanjega časa, ki prav hitro narašča. Tudi u-mobolnost zaradi alkoholizma je narastki. V letu 1909 je bilo teh slučajev 2709 in v 1. 1910 pa 2811 proti 2071 v i, 1906. V petih letih so se povišali ti slučaji za 800. Sociologi predlagajo marsikaj,_ da bi zmanjšali število slučajev umobolnosti, kar pa ne daje ni-kakoršnega upanja, da se razmere izboljšajo. Zlo tiči globoko v sedanjem redu, ki vedno bolj napenja človeške živce. Drvenje pri delu in boj za življenje, negotovost eksistence, vse to u-pliva uničevalno na živčevje marsikaterega človeka, ki postane žrtev tega prehudega napora.
Ministra je hotel, zapreti. Ogrski pravosodni minister dr. Baloh je podoben novi metli, ki dobro pometa, ali pa bi vsaj rada dobro pometala. Ta mož uporablja letošnje poletje, mesto da bi vžival običajne počitnice, za to, da nadzoruje posamezna sodišča. Novi mož pa svojega obiska sodnijam ne naznanja naprej, kakor to storijo drugi ministri, da bi se jili častno sprejelo, ampak Baloh pride nenadoma in tako neljubo preseneti marsikaterega sodnika. Nedavno pa je bil ob neki taki priliki tudi minister zelo neljubo presenečen. Nekega dne zgodaj v jutru je stopil minister v borno sodnijsko „palačo“ v nekem majhnem mestu. V pisarnah je vladala velika samota in še-lo po daljšem času jo našel minister nekega slugo, ki je z vso strogostjo in natančnostjo pometal sobane in so kratkočasil s tlačenjem svoje pipe. Precej osorno jo nahrulil sluga starega gospoda, kaj da ima opraviti v teh sve-tih prostorih. Minister mu je samozavestno odgovoril:	„Jaz sem minister
Baloh!“ Sluga pa je zavpil: „Jaz pa sem minister Tisa!“ in poklical je žan-darja, ki naj predrznega vsiljivca prime in zapre. K sreči je prišel v tem času v urad nek uradnik, ki je ministra spoznal in ga rešil, da ga res niso zaprli.