SLOVENSKA BČELA.
----
Iz d Mlin 15. julija 1851.
Slave klic.
£5inko! vstani Majko brani
Dolgo sužna sem bla že! Se usmili Proli sili
Sinko! brani vražnoj me!
Plamen šviga Moe se dviga Slave sin se oživi; Dusman *) beži Z naše veži Slave moe I i že proti.
(Iz Celovške Slavije, kamor je lo pesem poslal Gregor Janežie godec u Lisah.)
Junakinja Kamenička.
(Kunec.)
S Prokopom Zezim. je posadka zadnjo podporo zgubila. Strah ibezupnost zauzeme vojake. Tisti glas, ki jih je tolkokrat k junačtvuunemal, je za veke vtihnil, ona roka, ki jih je modro vodila v naj slrašnijih bitvah , je oterpnila. Ni še omolknila žalostinka, se že gromoviti hrup Tabori-tov strašno razlega po samotnih tverdnjave kotih. Brez vodja, brez reda, i kar je bilo naj žaloslnejši brez vsake duševne jakosli plane posadka na obrano. Strahovitim serdoin vdari Prokop, veliki, na grad; Taboriti, kot ljuta zver, nevsmileno morijo, kjekolj jim kdo se vstavi. Stena za stenoj se lomi, na vseh stranih se bliska skoz prodore Husit-sko orožje. Al evo ti čuda! u toni strašnem stanju stopi vsred plašne vojake — Nežika Zezimauova, kot angjel varh iz nebesnih višin poslan. Na glavi jej blišči čelada, svella kot sonce, izpod čelade se vijejo plavi vlasi po belem zatilniku, nježna deviška roka suka morivni meč. Tako
*) Neprijatet, nasprotnik.
s lopi, podobno nckdajnim Ainazonam češkim, s ino/.kim korakom, kot bojna boginja med 'vojake. »Hajda junari" vika devojka kroz bojni šum »na bran, komu še lirabro v grud i h serce bije, berzo razstavile verste, za menoj, smert ali zmaga!" Kakor visoka pečina, ktero od verha do korenine silni potres zdrobi, bruseči u lamno globočino se vdere, tako plane hrabrostjo nadušena i uzplamljena posadka na Taborile, i pogumno jih opet zakadi iz grada v planjavo.
Tako min c naj slrašnji dan. Sonce zaide za goro, hladni večer, se na zemljo spusti, i done.su opešanim vojakom sladki počitek. Mirnospava priroda lužna krog'i krog, mirno počiva vse po gradu —samo Nežika ni očiuli stisnila — zn njeno pobilo serce nema mira ne pokoja. Nevkretna, kot nemi kip, sloji pred mertvolo (merlvo truplo) svojega milega očeta, objokane oči vpiraje v njegovo vpadeno obličje. Njeni občutki se popisati nedajo, le onaj, kleremu je nemila smert naj dražije blago, stariše sorodnike ali serčne prijatelj' ugrabila, le onaj more občutili, kar je Nežika u tem neizrečeno tu/nem hipu občutila! Ko zamišljena tu sloji na svelein mestu, zasliši na strani neko šiišljanje. Serdilim okom se ozre, alj hitro se ji razvedri čelo, ko vidi, da plemič Konrad se bliža.
»Odpustile« jo nagovori miloglasnimi bese,dami, da vas molim v svelej tilioti. O gospodično blaga! vi tugujete za pokojnim, ah i nam je bil on mili oče, dragi vojvoda, tudi naše oči gorke točijo solze, ker š njim smo zgubili vse. Mir i pokoj naj da vživa duša njegova. Ali tuga nesme bili veča kot je nevarnost, ki nam preli. Prosim laj, poslušajte kar jaz svetujem. Broj naših vojakov se je jako zmanjšal Terdnjava se dolgo branili več brez pomoči nemore. Vaš stric, Majnard Novodvorski, še menda nevč, v kakovej nevarnosti ste vi i vaš grad Kamenice. Le on nas zamore oleti grozne smerti. Sklenil sim tedaj, še nicoj v Novidvor jifi, i dovesti potrebno pomoč."
»O Bože veliki« odgovori trepečim glasom Nežika, »kako čele vašo namero izpeljali, ker so vsi poli od Taborilov zasedjeni'? Dragi Konrad! ne zapustite me, vi letite gotovej smerti naproti"
»Nebnjie se, gospodično« odgovori Konrad milo, »znani so mi po-dobro vsi poli v tem kraju, Cerni oblaki krijejo nebo, temna je noč, spoznala me živa duša ne bo. Noseči krasen vaš kip globoko u svojem sercu bom tekel, ko da me vetrovi bi nesli, i pred ko dvakrat zora dan nam naznani, sim spet nazaj. Angjel mili, Nežika Zezimanova! naj drago-crnii dar, ki ga svet za mene ima, vas rešiti sedajne nevarnosti tudi naj greznija smert ni meni pregiozna!«
Te rfči kapnejo kot hladni balzam v njeno ranjeno serce. Svetle solzice jej tečejo kao blesteči biseri po bledih ovenefih licih. »Dušo mi' la jihteča mu reče, primi mojo serčno zahvalo za ljubezen i prijaznost, ktero zkaztiješ meni nesrečnej ah i siromašnej! Bog te naj tirani, koder hodiš." Nežika .spremi plemiča do obzidja, čez ktero se po vervi spnsfi na tla. „Z Bogom gospodično! kmalo se vidimo spet" prinese nočni ve-trio zadni glas od njega izpo.l zidovja.
Neuzterpljivo čaka gospodična, da se bode Konrad povernul. Veličastno raztegne mila zora na juternem svoja zlata krila i celiva (kiišuje) zlatorumenimi žarki Ne 7 i ki n preobražen obraz, ki je ravno stoječa pri oknu nemirnim sercem drugi deir pričakovala; »Ah mili Bože« nzdihrie iz pobožnega serca kako lepo se razvija pred teboj priroda! Ti, o vsemogočni! ukažeš, i na nebu zablisči neizmerni broj gorečih svetil! Ti
u kažeš, i mirodarna noč ogerli Tvoje zemlje dalni krog! Ti ukažeš, i blago sonce vljiva svoje životvorne žarke v vse stvari-, ktere si Ti, o večni, si varil i živiš! Žbudjena priroda glasno oznanu je Tvojo veličino i slavo—červ u prahu, kakor silni slon, mušica v travi kakor silni orel u zračnih višinah, siromak u bajti kakor car u belem gradu—ah vse, vse se veseli svojega bitja i živlenja, tisučerni glasovi iz morja, iz lesovja, iz brezdnov, iz zraka le jed no govorijo besedo—da Ti, o Bože moj, si mili oče, neizmeren u veličanstvu, narazuuieven u modrosti! Vekoviti, ako prošnje moje gre hotne niso, siniluj se mene zapuščene sirote! I li, blaženi duh, mojega očeta, ki stanuješ u srečnijih prebivališčih, spomni se mene, klero si u naj slrašniji bedi i nevarnosti na zemlji zapustil, po-mozi slabej ženski, ali vzemi me k sebi v ljubezno naročje!" Tako je molilo nedolžno njeno serce, i občutilo u tem svečanem hipu ono kre» post, ono tolažbo, ktera iz nebes rosi na tužno človeško dušo, ako se revnemu, živalskemu truplu izvije, i k stvarniku na svobodnih perutih ser-čne molitve svojo dušo pouzdigne.
Visoko je stalo že sonce na nebu — al Konrada i zaželjene pomoči ni bilo. Tudi večer se začne na zemljo,spuščali—od njega še ni tira iie glasa. — Neži k o napadajo grozovite misli, kainbgod se verne ji stojijo kot černe pošasti pred plašnoj dušoj. Žalostna hodi po samotnem dvorišču zamišljena u velike nevarnosti, u katere se je blagi mladeneč zavolj nje podal. Med tem nastane terda noč, i Nežika stopi derhtečim sercem na obzidje. Dolgočasa tukaj na Iverdem kamenju sedi, glavico žalostno na nježnobelo roko nas!onivši vpira hrepeneči pogled na tisto Slran, odkoder je pričakovala, da bode svojega pomočnika i od rešen i ka zagledala. Iz tabora zasliši zdaj mukli hrup kot da začne pred nevilitoj po temnih oblakih grometi, kmalo po tem vdaii ura dvanajst na gradu, i stražari pozdravljajo jeden drugega po vojaški klicaje nočne ure. Groza i strah spreleti devojko, dušne sile jo zapuščajo, — bezupno serce tudi upati dalej nemore. Silovite britkosti u devičanskih njenih persih prostora več ne imajo, ovenelo serce solzah več nema — celi svet se pretesen jej zdi, da zakrije njeno lugo, njeno nesrečo! Naglo se ustane na trepeče noge, i hoče odleteli i bežati u černo noč — ko iz nenada človeška podoba pred njo se postavi.
»Nežiko! ste li vi tukaj?" jo milo nagovori znani glas, i pred "j°j stoji plemič Konrad. —
»Konrad, Konrad! jeli mogoče, da ste vi, ali blodi me sanj?« zakriči uplašena Nežika. —
»Ne bojte se" progovori zaupno Konrad — »vse je dobro, rešeni ste, moja gospodično! rešeni strašne pogube smo vsi. Majnard iz Henriko - grada — CNeuhaus) — polja mnogobrojno vojsko hitrosto-pom za menoj. Jutra,že vidimo bojne njegove zastave (bandere) vija-ti se po planjavi. Zuril (potrudil) sim se, ovo veselo novico še nicoj vam doneli.
»Blagi Konrad, niirodarni moj angjel," mu Nežika do duše ganjena odgovori, »vaše dobrote dostojno plačati nemorem. Vzemite vse, kar zapuščena sirota vam dati premore, vzemite mojo hvaležno serce, kao maleni darek, za plačilo. — Ah, živahni je mi kerv po žilah se zdaj pieleka, novo, nepremagljivo moč občutim na celem telesu, novo življenje mi spet povzdiga serce pobito. Naj se bliža smert, naj grozo-
vilnejša smert, ki je kedaj človeka zadela, za me več slraha nema. Život za život sim vam, junački mladeneč, dolžna!" —
To rekoč se verže Konradu okol vrala i nasloni mileno glavico na kipeča njegova persa. — „0 Bože moj« izklikne mladeneč po kralkeni molčanju, »proč s lakovimi strašnimi slikami, ne mučite si, gospodično! glave smertnimi mislimi. Ako vaše oči, rajski angjel, olemnijo, se olemni tudi mojega življenja mlado sonce. Brez vas za me svet vrednosti več nema. Vedno me spremlja nebeški vaš obraz. Kada me žalost obide, stoji pred menoj, kot angjel mira, i tolaži lužno mi serce. Kada od radosli oko mi solzice roni, jih pristreže mili vaš duh, jih serka deležno vaše serce! Nežiko, moje živlenje! vaš posledni izdihlej bo tudi mene iz sveta pahnil." — To izgovori i nagloma se Nežiki iz objema odklene i hoče se odslranili. Nežika, kakor da plamteča slrela v njo zleli, zgrabi kerčno mladenča za roko, pa iz očiuh priplavajo debele solze po licah.
»Konrad, moja verna dušo" toži nemirnim sercem Nežika — »o ko bi vi vedeli, koliko žalosti sim zavolj vas preterpela le dni, ko vas ni bilo domu, nebi nikdar več od mene se ločili. In zdaj, ko je na nebu mila zvezda srečnije budučnosli nam zasvetila, zdaj me hočete zapustiti, hočele zavreči verno moje serce, ki le za vas živi, za vas gori, za vami hrepeni. Primite ga, Konrade moj, vaše je na veke."
»Smem li upati" reče uzhitjen Konrad, »smem li zgovorti, kaj duša moja čuti'? Ah prevzelnež, jaz, ki drugega blaga na širokem svelu neimam, ko goli taj meč, jaz bi prederzno misel u glavi nosili smel, da vi, krasna hčerka iz slavne rodbine Vitkovicev, *) ubogega plemiča, nevrednega služnika, ljubite i mu vaše krasno serce darovati hočete? Ta misel ah je neumna!"
»Neumnost imenujete mojo ljubezen" ga popraša Nežika? »O nikar ne sekajte novih ran mojemu sercu, ktero s vami živeti, s vami umreti želi. Konrade! vaša žena bili obljubim pred Bogom i mojim pokojnim očetom: Ako moj grad, mojo očetovsko bogastvo vaša ponižnost želi, stopini rada v naj siioinašnijo bajtico s vami, zapustim vse dragocenosti svojega slana , da zadovolno živim s možem, kakovega domovina še rodila ni."
„0 Nežiko mila — Angjel božanski — rajsko moje veselje, moja supruga — moje naj veče blago na zemlji" — vsklikne plemič, glasno mu bije serce u grudih, po obrazu se mu preliva rudečica od neizrečene radosti! Krasen, kakor da je narav vse lepote mladega cvetja u njego-vej sliki složiti hlela, stopi pred Nežiko, jo iskreno i ljubeznivo prime za njeno mehko rokico, ter nadušen s silnim ognjeni ljubezni pregovori: »Naj navalijo zdaj na moja persa Taborili i š njimi vse peklenske moči, koliko jih ima, — razbili se bodo, kot valovi na terdem ska
*) Vilkouc V«k l'ičicky je bil praolac slavne rodoviue, katera je u i3. stoletju pouemčeno ime .Ruženberkov" dobila, ker je Vilkovic u škitu pet-lisluato rožo imel. Od isle rodoviue je bil tudi Majuard iz Heuuko-grada. Nemečko ime današnili „ Rozeu bergov" nas ne smeje molili, temuč pozorno treba gledali da se nam u buduče slavjanska imena nekrožijo po učni ečkem kopitu, kakor se je veliko rodovinaiu Češkim uekda zgodilo. Esperienlia vitae magistra.
lov ju. Goreče strele bodo letele iz mojih rok, strašno bo moril smerlo-nosni moj meč — propast vsakemu, kteri se prederzne, tebi, predraga moja suprugo! zalega kaj storiti!"
Bilo je že precej po polnoči, zato se ločila in gresta počivat. —
Majnard je postopal hitrim korakom, da bi berzo rešil Kamenice nevarnosti, bede i nesreče. Gorko žalost mu je v serce zasadil glas o smert i Prokopovej, in misel, da je morebiti Nežiko jednaka osoda že zadela , ga tera neprestano napred.
Bilo je lepo jutro, na modrem nebu je sijalo mlado sonce nado-polnega dana. Gradjanski vojaci že Ino vpirajo oči po planjavi, jeli se bode skorom prikazala pomočna vojska. Nenadoma zagledajo nekoliko od grada izreden nekakov trop, kot da se prašna megla po cesti kadi. Iskrica veselja prešine obupna serca. Bila je lo Majnardova vojska. Al Prokop, veliki, bistroviden kot sokol, i zvit kot slara lisica, je kmalo zvedel, da se bliža dušinan (neprijalel). Naglo se vzdigne s jednim oddelkom svojih trum i odide mu naproti. Pri ribniku »Kaličih" se srečale obe vojski. Ni še bojne versle razredil Majnard, ga že silovito zgrabi Prokop. Strašen boj se vname — bez usmilenja davi smert nesrečne svoje žertve. Majnard borivši se kot razkačen oroslan spodbada hrabrim svojim izgledom vojake k neomagljivej prolubrani. I zaista opravljali so oni dela čudovitega junaštva. Alj vse moči, ves trud je bil zaslonj. Majnardova vojska nanagloina pod orožje postavljena , je bila po broju veliko manjša od Prokopove. Obupnim sercem vidi Majnard, kako hrabri njegovi vojaci jeden za drugam padajo, kako siloviti Taboritov navali verslo za versloj predirajo. Gromovilim glasom pokliče zdaj ostanke i poskusi še enkrat pot si predreti kroz dušmanske rajde. Strahovito zvenčijo mečevi, ščurkoma leče kerv iz junaških pers po zemlji, vsaki-mah zasadi smertno rano. Ali jao! od vsih stranih hrumijo Taborili na njega, le nekoliko prijalelov še vidi na svojej slrani. Časa več ni bilo — ili napred v dušmanske roke ili nazaj v beg! Majnard izvoli zadnje; velikim Irudom razbije od zadaj Prokopove i tako vjide po sreči okrutnemu robstvu.
Kdo popiše žalosti i strah uboge Nežike, ko vidi zmagonosne Taborite divjim krikom nazaj se valili u ležišče! Majnard je bil jedini človek, u kterega je zadno upanje stavila. Tudi on je premagan i po-tučen—strahovite njene osode! —
Ali evo čuda velikega! lužno stanje serčne braniteljice gradjan-ske omehči kainenito serce Prokopovo! Kmalo poleni, ko se je s svojimi vojaci v tabor vernul, pošle v terdnjavo poklisara (glasnika), kteri u ime njegovo jej oznani, naj dobrovolno prime u znamenje i zastavo kupo, i naj se po takem vda pravovernim, kleriin zastopovavec i branilelj je i hoče tudi u buduče Prokop mogočni biti! Ako pa lerdovratna ostane, čaka njo i celo.posadko strašna smert. —
»Bodi zvesta veri svojih prededov, nedaj se zmotili" — so bile zadne besede umirajočega očeta, i te besede, kot da je jih sada duh pokojnega iz nebeškega raja milenej hčerki na ušesa zašeptal, probudijo u važnem tem trenutku plemenito nekako serdilost u njenih grudih. Nevidno se oberne k poklisaru i ponosnim glasom mu jaderno odgovori: »Za vero umreti, smertnih mukah se ne plašim. Dokler jedna duša med tem zidovju še živi, ne bode Prokop na Kamenicah svoje zastave
(banrtere) razvijal. Ako usmilenja s menoj nema, nečem ludi milostih' od njega prejemali. Pojili, i kaj si slišal, oznani svojemu gospodu."
Veselo vskliknejo vojaci pri leh besedah, i obljubijo iz nova vernost , pokornost i uzterpjivost do smerti hrabrej braniteljici. —
Takega odgovora se 1'rokop nadjal ni. Stalnost i serčnost slabe devojke ga do duše gani, dostojne pohvale zavoljo čudovitih vlastnostih jej odreči neinore. Al druge strani ga močno mika slavoželjnost. On, pred kterem so kraljevi trepetali, nad klerim do sada še nobena sila zmagala nije, on bi mehkočutno devqjki.se podal, bi razlergal na Karne-nicah krasni venec velike slave Husitske —- te sramote pred svetom razkriti i doživeli mu duša nedopusli. Mahoma tedaj ukaže., s vsoj siloj sopet na grad vdarili. — Al kakor popred , so ludi zdaj u veter mahali, navali niso nič izdali. Pogumno vodi jujiačka Nežika vojake, ktere še smert dozdaj pokosila ni. Vsaka njenih zapovedi je stolerno za kadila propast v dušmanske trume i Taborili s kervavimi glavami na stopijo navadno pot navzdolj. -—
V šoloru sedi vodja Taborilov pogovarjajoč se š njimi, kaj bi po trebno bilo, da bi jim obsada boljši od rok šla. »Bodemo li tukaj slavo zgubili i žertvovali, ktero smo si dosad v talko sjajnih zmagah prido bili'/" Prokop dalej — »to obvari Bog. Poslulinile moj svet: grad mora nam se podali, samo treba, da se posledne napnejo sile."
»Nismo li to storili?" odgovori jedan izmed stotnikov ..prestej svoje vojake i vidil bodeš, koliko žertvah je zastonj kerv proliln pri obsadi lega pečovnatega gnezcki. Aedaj nas dalej morili, odstopi, Prokop, od svoje namere. Slave nam malo obeča to poduzetje, zguba pa bo berz ko ne strašno velika."
»Tako mi svete kupe" zaori Prokop »dušmani se ne smejo hvalili, da je vodja Taborilov pod Karnenicami pervokral treptal. Kaj dosad sila doseči ni mogla, naj velikodušnost moja doseže. Veliko zares je, kar slavi mojej žertvujem! Al napredek sv. vere, za klero prav eden borimo boj, lo žertvo od mene tirja, junačka devojka me k temu sili. Ako mi ključe od grada izroči, jej dovolim, da brez verosilja odide, kamo ji drago. Pri mojej slavi! tega od mene še ni jedan dušinan zadobil ni!"
»Cern li obraz pred Bogom i zemljoj, ako to storiš," zavpije kot stekel Hynek Mikoviekv. »Hočeš li najednokrat prisego prelomili in krivoprisežnega se skazali pred -svojimi jednoverci, pred kterimi si sveto i slavno prisegel, da hočeš, dokler (i kerv serce ogreva, neprija-telje naše vere neprestano zateravali ? So li to tvoje velikousltte obljube, s kterimi si nas do Kamenic pripeljal? Junaci so prelili kerv, da duš-manu ulomijo vrat, a ne, da nm li mirno i pokojno oditi dovoliš! Bnat-jo! kdo je mojih misli, s menoj naj potegne, Prokop je izdajica Taborilov." —
U ponosnej zavednosti svoje slave se povzdigne pri tih besedah Prokop, veliki, i zanečljivi pogled u Hvneka upirajoč progovori s gro moviliiim, ojstrim g asom: „Je li to pokorščina, ktera meni, kot vodji slavnih Taborilov, gre? Nišlarija! hudobne/.! pobeli se spred mojih očih, u versle naše nigdar več ne stopi, naših slavnih del li zanaprej deležen bili nesiueš. Černa li je duša , kakor tvoja hudodelstva , h klerim le tvoje divje strasti ženejo i silijo. Poznani ja dobro nagone, kte ri te spoiibadajo, branilelje Kainenic u tvoje okrulne roke dobili! .— Al
lako mi vere! orodjem tvojih zvitih namerah Prokop nikolj ne bode. Poberi se od lod k peklenskim lovarsem, kterirn od davno' v sramot« našega druživa služiš, večna li naj oči pokriva tmina, da ne najdeš več pravovernega pola !" —
Osramoten i molčeč se odpravi Hynck iz Prokopova šotora. K malo poleni pošlje Prokop poklisara u grad, kteri Nežiki Zezimanovej ponudbo vodje naznani. Nežika se radovolno poda ponudbi, samo lo si še sprosi, naj Prokop (udi njenim vojakom svobodno odili dopusti. Po takem hoče ključe od grada njemu izročiti i jutra zgoda se vgenili.
('erna noč jazlegne svoja krila po poljanah, tihi mir pokrije ležišče Taboritov. Zeltii potrebnega počitka pospijo pervokral vojači bež skerbi Vse je tiho vse mirno — samo jedan u taboru mira najti ne more, njegova duša omamljena od razuzdanih'stresli nočnega pokoja, sladkega spanja več se ne veseli. Nesrečni ovaj človek je bil Hvnek Mikovickv. Kol po gorečej žerjavici je I a val po ležišču od šotora do šotora. Straže so bile na redko razstavljene, ker nevarnost več ni pretila, noč je bila temna, i vsi u globokem spanju zakopani. Zdaj se mu zdi, da se bliža šotoru vodje. Malo postoji, se ogleduje i posluša, nikoga ne vidi niti ne sliši. Tiho se pripogne na tla, i leze, kot zvila kača, po vsih šliitjh opazno vse po malem napred Tedaj pa tedaj po-sl,an?,' VZlli£'np glavo i pazi s tenkimi ušesami na vsaki pihlej nočiiegn vetriča. Spet počne počasi lezti, dok dopleza k Prokopovem šotoru. Urno zdaj vstane-, razgerne plahto pred šotorom. Že skoraj pri kraju je gorela^ lumpica, — ler medleno svillost razlivala po postelji, na kle-, rej je ležal siloviti vodja, Prokop. Kipeča kerv ga strašno, žgeu sercu, groza, jad i osveta lle i grize u divjih njegovih "persili. Še enkrat pri-' tisne oko na zagrinjalo — nič se ne gene. — Hvnek stopi u šotor. Al različni dogad jaji minulega dne Prokopu spati ne "dajo.. Videl i slišal je vse, kar se je godilo. Ko zapazi, da se možka podoba postelji bliža, se napravi, ko da bi terdno spal. Hynek, u roki morivni nož (handžar), se stegne po postelji — i ravno hoče u persa vodji ga vbosti — ko Prekop močno za roko ga zgrabi. Kot blesk plane iz postelji i tresne ostudnega neprijalelja s orjnškoj siloj na tla. Prokop zitzove slraiare, kteri berž, ko v šotor stopijo, kmalo pogodijo, kaj se je tukaj godilo. »Zvežile grozovitno zver, kJ.era- je vodjo vašega umorili klela? vikne Prokop i predadc jim Hyneka. »Obesile ga na visoko drevo, da pregrešni! njegove noge po zemlji več hodile ne bodo. Černi gavrani i divji jastrebi naj žrejo meso 11111 iz gnjusnega trupla!" —
Ko juterno sonce na iztoku zašije, je visel Hynek niertev na drevesu. .Mesto merlvaškega zvona hrumi gromoviti' krik i preklinjanji? vojakov stoječih pod gadnim merličem. —
Prokop razredi zdaj Taborite u dolgih verstah po ležišču, ncterplji-vo pričakaje Nežiko Zezimanovo. Ob osmih se otvorijo gradjanska vrata, i inala posadka zapusti težkim sercem premileni dvor, kterega je tako hrabro branila. Le 50 vojakov, ki so smerli utekli, postopa počasnim korakom niz goro, vsi ovenčani slavnimi ranami pogumne obrane.
. U sredini so nesli mertvo telo svojega Ijublenega načelnika, ki je bilo černo ogernjeno i nakiljeno gerbom »Rozenbergov«, čeladoj i mečem pokojnega. Za merličem je šla Nežika, junačka braniteljica Kamenic,
Počasi i liho se giblje žalostna truma proli dolini, kjer Prokop obdan od svojih stotnikov jo čaka. Viditi tolike ljubezni i vernosti pro-budi tudi u sercih Taboritov usmilenje, čudenje i sočutje Prijazno nagovori Prokop trepeeo devojko, jo pohvali vpričo vsih zavolj junačtva i neomagljive uzterpljivosti, i prejme iz njenih rok ključe od grada.
Nežika se poda na ravno k svojemu stricu na Henrikov grad. Majnard ni veselega več dana zavžil od teh dob, ko je premagan od Taboritov na svoj grad pobegnuli moral. Njegov tovarš i iskreni uča-stnik (deležnik) je bil Jovan od Guštajnja. tudi on je oborožal svoje vojake , i sdružil s Majnardovimi, da resi Kamenice. Jednaka žalostna osoda je tedaj tudi njega zadela. Zato je odločil, pri svojem nesrečnem prijatelju i drugu ostati, š njim žalovali po nedoižnej, zapusčenej Nežiki. Kako se kej Nežiki godi, od tega ni bilo ne sluha ne duha i že sla oba mislila, da u dušinanskih morebiti rokah vjeta ječi — ko Nežika s svojoj četoj u dvorišče stopi. Veselja i radosti, ki je pri tej nenadanej prigodbi serca obuzela, popisati nije mogoče. Majnard objemši svojo predrago ujčnico obljubi svečano i slavno, da hoče mesto pokojnega očeta za njo skerbeti, i ternati pot, po kterim je dosad hoditi morala, cvetečimi rožami posipati, i veselo jej ustanoviti prihodnost.
»Tudi ti, verli moj mliideneč, ne bodeš brez plačila ostal, nagovori Majnard sladkim glasom plemiča Konrada.
»O pustite to, mili moj slricmu naglo Nežika u besedo segne, j-za me se je on žertvoval, od mene mora tudi plačilo prijeti. Njemu sem podarila jedino blago, ki mi je na svetu ostalo, moje serce, ki je njega za moža si izvolilo."
„0 naj da te objeinem, predraga hčerko moja" vsklikne veselo Jovan »blagor pa tebi, ljubeznivi moj sin, Konrade, dobil si naj boljšo ženo, ki je kedaj na českej zemli se rodila!" —
»Je li mogoče, da je to vaš sin'?" praša osupnjena Nežika, k»-zoča perslom na Konrada.
»Odpustite mi, mila Nežiko! »odgovori Konrad i pade pred njo na kolena »zaslepil (vkanil) sim vas, al mojo prevero (golulijo) naj ljubezen zagovarja. Kot siromašen sluga oblečen sem se podal u grad vašega milostivega očeta, jedino u persih noseč željo, da bi si blago vaše serce zaslužil. I glejte, tukaj klečim zdaj nadaren vašim sercom, naj srečniji pod rumenim soncem. Piosim vas, ljubite me za naprej, kakor ste dozdaj ljubili plemiča Konrada."
Nežika, lepa kot spomladanska roža, kad pervokrat sončni žarki berst razvijejo, objeme belimi rokami presrečnega Konrada, i žalost vsa se jej razslopi na kipečih njegovih persih.
Čez nekoliko dni odpelja Konrad Nežiko, kao svojo suprugo na o-četov dom, i dolgo let je živel š njoj zadovolen i srečen.
Junačkej Nežiki Zeziinanovej pa ostane lepa cest, da jo našim krasoticam za primer postavimo prave iskrene ljubavi i vernosti, klera ve i spozna, da tudi pod siromaško obleko mnogokrat blago serce bije. Blagor jim, ki znajo spoštovati, ljubiti i ceniti blaga i žlahtna serca!—
K o 1 1 a r.
iNajvažnejša misel, ktera sama le zamore Slovane vsih narečij v duhu zjediniti, in jih močnejše storiti, je »vzajemnost slovanska." Ona je jedini pot, po kterem se slovanski narod veselejše prihodnosti nadjali zamore. Kollar je bil pervi, ki je ovo prevažno misel v svojej knjigi: „Wechselseitigkeit der Slaven" razložil. Zalorej mislim da bode vsakemu pravemu Slovanu všeč, kaj več od tega za celi naš narod preime-nitnega pisatelja zvedeti.
Jan Kollar je bil 29. julija leta 1793 v mestici Mašovcy v Trenčin-skej varmediji rojen, kjer je njegov oče Matevž več let mestni sodnik bil. V sedmem letu je ga skerben oče najboljšim ondašnjim učenikom izročil. Ker je pa Jana s posebnimi sposobnostmi obdarjenega najdel, je sklenul ga posebno dobro izrediti. Po doveršenem početnem navku je ga v Kremnico poslal, kjer se je 3 leta nemškega in latinskega jezika učil. Odtod je šel v Bistrico (Neusohl) modroslovja se učit, in po dokončanem nio-droslovnein nauku se je v Požunju 5 let bogoslovja učil. Odtod se je v Jeno na vseučilišče podal. Tukaj so _ ga ostanki staroslovanskega življenja še le prav za svoj liarod vneli. Že prej, ko je še učenec v ICrem-nici bil, je začel slovanske narodske pesmi nabirati.
Že tedaj se je v njegovem sercu ljubezen do svojega naroda in do maternega jezika vkoreninila. Ko je pa v Jeno pridši in na svojem po-potvanju po Saksonskem povsod ostanke najdel, ki so spričevali, da je nekdaj slovanski narod v teh krajinah prebival, ki se je ponemčati moral, je ga močno v serce speklo. Neka nepričakana prigodba je ga pa še bolj za slovanstvo nadušila, iu mu pesniški,, pot odločila. Soznanil se je namreč s hčerjo evangelskega predižnika Smidta s imenom Minka, ktere predstariši so bili iz vasi Koslav, ki je prej popolnoma slovanska bila, in se ponemčati morala. To je Kollara še bolj za Minko, kao unuko starega slovanskega roda vnelo, in mu perve pesmi vdihnulo.
Po dolgem popotvanju pride leta 1819 zopet na Ogersko, ter je bil 12. oktobra tistega leta za duhovni slan posvečen, in k nemško-slo-venskeinu predižniku evangelske občine v Peštu J. Molnarju za diakona poslan. Molnar je pa v kratkem vmerl, in Kollar je poslal predižnik ove občine. Neka razpra je bila vzrok, da so Nemci liste občine nemškega predižnika poklicali, in tako Kollara odpraviti hotli. Tako so hotli Slovence k nemškej božjej službi prisiliti. Temu so se pa drugi občani zoperstavili, in niso pripustili, da bi imel Kollar službo zapustiti. Tako se je začel 13 leten bor med Slovenci i Nemci, v katerem, je Kollar pravi mučenik svojega naroda postal, dokler ni cesar Franc prepir tako razsodil, da imajo Nemci i Slovenci enake pravice do cerkve i šole. Med tem je ga pa še druga nesreča zadela. Naznanjeno mu je bilo, da je njegova draga Minka, od ktere že dolgo nobenega pisma ni dobil, zamerla. Silno žalosten je bil tedaj njegov stan, kakor nekteri
soneti v »Slavy dceri;< pričajo. V teli težavah oslableni život okrepčali se je v kopel podal. Tu je dobil nenadama pismo od svoje zaročenke, ki ga je od njene nespremenjene ljubezni prepričalo. Kmalo se je na pot pripravil, in 25. septembra leta 1835 je bil š njo poročen. Cela občina se je š njim veselila. Svetli cesar je ga leta 1849 na Dunaj poklical, da bi na tamošnjein vseučilišču slovansko staroznanstvo učil.
Njegove naj imenilnejši dela so:
Slavy Dcera. Ovo krasno delo je dozdaj že 4 krat natisnjeno bilo.
(Zbirka narodnih slovenskih pesem.)
Literarische \Vechselseitigkeit der slav. Nalion.
Rozprawy v jmenach, počatkah i starožitnosteh narodu slavvskeho a jeho kmenu.
Ceslopis, t. j. popis popotvanja p:i gornjej Italiji, po Tirolskem i Bavarskem s posebnim obziram na slovanske živelje.
Slaroslavjanska Ilalia se ravno tiska na Dunaju.
Družtvo za jugoslavensko poveslnico.
(1 y. L j ii b t Časnika)
Kako slaba je pač tanjka šiba; otrok jo brez težave zvije, prepogne, zlomi! Zvezaj jih več skupaj v butarco, se li bodo tudi zdaj vpognile, zlomile? Zastonj si boš prizadeval, zastonj poskuševal svojo moč, nič ne bodeš opravil. Kar pa velja od zjedinenja natornili moči, koliko bolj se mora terditi, to od človeške moči, kjer si telesne in dušne moči v roko sežejo. Človek sam na sebi je slaba stvar, ki zamore le malo storiti, ako se pa njih več v izpeljavo enega namena združi, poslane ta družba močna in terdna, nje moč se vedno razširain rase, zadobi spoštovanje in veljavo. Sovražniki se je boje in ji zavolj tega zaderžkov ne stavijo, ker \edo, da jih bo premagala in še le k večji moči zrasla; prijatli si podajo podporno roko, se povsod, kjer je treba, zanjo potegnejo. To resnico dobro spoznavši, se je v poslednjih letih mnogo družlev vslanovilo, kterih namen je, za povzdigo narodne veljave in blagostanosli skerbeti, ali žapušenim vdovam in sirotam, ranjenim vojakom in drugim, ktere je kaka nesreča zadela, ljubeznjivo v pomoč priskočiti. Eno naj važniših je gotovo družtvo za ,Jugoslavensko poveslnico." Vslanovilo se je v Zagrebu še le preteklega leta; vendar že r.a tako terdni podlagi sloji, kakor le malo ktero drugo; peča se, kakor že njegovo ime kaže , z zgodovino jugoslavenskcga naroda, z zgodovino, ki je tako bogata, tako važna in vendar v debeli tmini zavila!
Nadjamo se, da nas ne bode nobeden panslavizma dolžil, ako govorimo o družtvu, kterega naloga je, jugoslavenski narod podučili v tem, kaj da so njegovi dedi slavnega storili, kako se zunajnemu sovražniku branili, kako notrajne zadeve vravnovali, kaj jo bil, njih na-
rodni ponos, kake šege, navade in nrave so imeli, kako je njih um, njih orožje slovelo, kako so zmagani in podjarmeni bili. — Ako je prav in koristno, da človek sam sebe pozna, bi tudi gotovo napčno bilo, narodu zavest svojega dušnega in telesnega življenja kratiti; kdor bi to storil, bi narod ubijal. Omika in izobraženost je perva, je druga potreba za narod, ako hoče blagoslanost doseči, zato se pa tudi rodoljubi po vsili deželah tako marljivo trudijo in prizadevajo svoj narod izobra-žiti; izobraženost je geslo današnega časa. Zgodovina je pa terdna podlaga izobraženosti, brez nje je poslednja nemogoča. Ker je tedaj zgodovinoznanstvo lako važna, liko imenitna reč, kdo bi ne spoznal hvalevredno prizadevanje zgodovinskega družtva. Pa pa zainore tako družtvo svojo nalogo, svoj namen popolnoma doveršiti, je perva potreba, da ima mnogo dušnih in materielnih moči, je treba, da ima po celem Jugoslavenskein ude, je treba, da se na vse jugoslavenske kraje z enako pazljivostjo ozera, je Ireba, da ga vlada spozna in podpera, da mu umni učeni možje z besedo in djanjem na roko gredo. Da pa družtvo dušno moč zadobi, mora v svoji sredi imeti lake može, ki so v zgodovini zlo zvedeni, ker bi bilo brez tega družtvo mertvo. Družtvo za ju-goslavensko povestnico zares tudi šteje naj slavniše može med svoje ude, neomenimo tukaj pravih udov iz Horvaškega, le na nektere častne ude, ki so obljubili družtvo podperati, pokažemo: Hammer-Purgstall, predsednik dunajske akademije, slavni zgodovinopisje ozmanskega carslva; Palacki, Safarik, Wocel, Hanka, Kollar itd. naj bolj učeni Čehi; Robert Ciprien, slavni Francoz, ki je v slavenstvu tako imenitne spise v tisk dal ild. so častni udi družtva; dušne moči tedaj družtvu nepomanj-kuje. Zraven dušne moči je pa tudi materielne potreba, da zamore družtvo na terdnih nogah stali in svoje znanosti,.po lisku med ljudstvo razširovali. To pa tii ja obilno podpornikov. Že v teh malih dneh, od kar se je vstanovilo, si je družtvo mnogo sočutja pridobilo po celem Jugosiavenskem in tudi po drugih krajih; to nam že to kaže, da mnogo pervih avstrijanskih časopisov tolikrat o tem družtvu piše in njegove sklepe naznauuje, udov že šteje 327 in je že tako pri moči, da je svojo islino na obresti posodili zamogla. .Stopimo tudi ini, Slovenci! v kolo družtva, ker se ono tudi za našo dogodivščino trudi; 2 goldinarja na leto in pervo leto 1 gold. vpisnine bo gotovo tudi med nami zamogel marsikdo brez svoje škode v občni prid obernuti, to toliko lo-žeje, ker bo zraven kakor ud družtva tudi društvene letnike (letopise) za pol cene dobival; nadjaino se, da bode mnogo Slovencov to storilo, ker je potreba, da ima družtvo na celem Jugosiavenskem ude in to posebno zavoij lega, da se zamore toliko bolj na vse jugoslavenske kraje ozerati. Družtvo mora, ako hoče svoj namen doseči z enako pazljivim očesom kakor na Hervaško, se ozerati na Serbsko, v Dalmacio, v Bosno in na Slovensko; zavoij tega bi bilo pa tudi gotovo prav, da bi so-slavke v svoj letnik jemalo v ilirskem, serbskein in slovenskem jeziku, kakor mu bodo poslani. S tem ne bode samo vsih Jugoslavenov bolj spodbodlo, temuč ono zamore po našem mnenju tudi na tako vižo mnogo pripomoči k edinemu jugoslavenskcmu književnemu jeziku; in to bi bila zopet druga velika zasluga lega druživa ; naj družtvo blagovoli to osebno mnenje prevdariti. Zraven vsega lega pa vživa družtvo tudi zaupanje vlade, ki ga je obljubila po moči podperati; svilli ban mu je svojo podporno roko podal, ono sloji neposredno s Pelrograškim arhiologiškim
in z druzimi imenitnimi družtvi in osebami v zvezi in ima	mnogo drugih
pomočkov, ki mu veliko in slavno pri odnjost obetajo.	Ako vse to prevdarimo, menimo, da bi ne bilo napčno, ako bi druge jugoslavenske že obstoječe družtva se z Zagrebškim zjedinile. *)
K n j i i e v n o s t
*]\aj delej za dve nedele pride tiskom na svitlo slaroslovanski »Kodex Suprasleski;" da bode u lepej i ličnej obleki beli svet zagledal, se trudi Dr. Miklošič.
*	U Zagrebu se tiska 11 tiskarni dra. Gaja drugi svezek Dubrov-niškega časopisa »Dubrovnik." Ravno tako skoraj izide nov del »Magacina Dalmatinskega."
*	Naš slovenski rojak Matevž Ravnikar je spisal u slovenskem jeziku delo napisano: »Stari sled Slavjanstva iz slovenskega ozira."
*	Gosp. K. Kuzmany, profesor na evang. bogoslovskej fakulti pripravuje k tisku obširno sbirko vseslovanskih pesmih s navodom (naukom) za glasovir.
*	Neutrudljivi gosp. fajmošter P. Hicinger je izdelal u slovenskem jeziku obraz cele zemlje u dveh polkroglah, kteremu je pridjana sostava planetov, tek zemlje krog sonca in tek lune krog zemlje; že se znajde za ljudske šole in omiko ljudstva sploh silno potrebni in u slovenskem jeziku pervi »zemljovid" u kamnoliskarnici g. Blaznika, iz ktere se more lepo delo pričakovali. Pri lej priložnosti nemoreino se sderžati svojo serčno in veliko žalost izreči, da slovenski zemlovid naše »Slovenije" še dosada na svitlo prišel ni. Leta 1848 smo u mnogih časopisih brali, da sev!ak zemlovid na Dunaju napravla, i da ga smemo vkračam pričakovati. Ze tri leta čakamo, pa zemlovida le ni, ja! clo besedice od njega ne slišiš! Mi smo eden izlis tega slovenskega zemlovida—prav lično u kamenu tiskanega, že pred dvema letoma u rokah imeli,—kam je prišel'? Velika škoda i nesreča, ako se je pogubil ali pozabil! •
*	Cvit razlika mirisa duhovnoga. Po otcu Tomu Babiču. U Za-dru, 1851. Dva dela u velikoj 8. Cena 3 fl. sr.
*) K temu lepemu in imenitnemu povabilu iz roke našega neumornega spisa-telja, gosp. Fr. Cegnar-ja, nemarni nič dru/.ega pristaviti, kakor serčno Željo 111 prošnjo, da bi si ga vsi Slovenci, posebno pa vsi Slovenski domorodci k sercu vzeli Mi Slovenci še nemarno družtva za slovensko po-vestnico, tudi bodemo javelne kedaj u stanu, ga osnovati. Evo! brati Jugoslaveni nas vabijo in kličejo, -- Slovenci stopimo u bratovsko kolo jugoslavensko!
Vredništvo »slov. Bčele" se ponudi vsim Slovencem na Koroškem, njih letnine za družtvo u Zagrebu sbirati in j i ti tje pošilati.
Vredu. «slov. Bčele."
*
*	Polsko-česky slovnik od Jož. Bol. Podslranskega. U Pragu, svezek pervi, sir. 120. Predplačenje na celi štirisve/.kovi polsko-če-sky del 1 fl. 20 kr. sr.
*	Bible češka ali Pismo svate stareho i noveho zakona. S po-volenim arcibiskupskym. U Praze 1851. Velky osmerec. Cena 1 fl. 40 kr.
*	U Avstriji izhaja letaš 50 slavjanskih časopisov. Za Cehe: 7 poiiliški, 5 verozakonski, 2 znanstvena in podučna, 3 lepoznanski in literarni, 3 pedagogiški, 1 gospodarski, 1 modni; vsih ukup: 22.
Za Jugoslavene: 3 poiiliški, 2 verozakonska, 7 znanstveni in podučili, 3 lepoznanski in literarni, 2 gospodarska; vsih ukup: 17.
- Za Polake: 2 politiška, 2 znanstvena in podučna, 3 lepoznanski in literarni, 1 gospodarski; vsih ukup: 8.
Za Rusine: 1 poiiliški, 1 lepoznanski in podučni, 1 gospodarski ; vsih ukup : 3. —
* Bili so časi, u kterih inarzikdo še vedel ni, da Slavjani u Avstriji žive in stanujejo. Da je pa polovica prebivavcev to je: 18 milionov— slavjanskega roda, od tega se je malo komu senjalo: pri vsih slavnih zmagah i delih je se pisarilo: Spet se je »deutsche Trene" in »deulshe Tapferkeit" pokazala, ako ravno je slavjanska kerv ščurkoma lekla. Mislili smo, da so se ljudi u najnovejših časih prepričali, da slavonosna Avstrija med svojimi narodi tudi zveste in junaške Slavjane šteje,—ali golufali smo se. Najdeš ljudi, ki svojo staro termo trobijo, ki nič ne pozabijo, nič se ne naučijo. Dr. Salzbacher, kustos stolne cerkve na Dunaju, je izdal knjigo: »Bericht iiber die nordamerikanische Mission iin J. 1850." U tej knjigi gosp. dohlar nič ne vidi in pozna u Avslrijanskein cesarstvu kot samo Nemce, vsi Slavjanski misionarji so mu »deutsche Priester." Tam postavim bereš: »Ilier arbeiten folgende deut-sche Priester aus Oesterreich: Ivo Levitz, Joh. Ev. Mosetizh, Joh. Stiebel aus Gorz, Kostenzknik aus der Lavant. Diozese, P. Skolla aus lllyrien, Skopec, Georg Godec, Ignac Mrak, Friedr. Baraga, Franc Pire aus Krain, J osel" Kandek aus Kroatien" etc. Imenovani častiti gospodi misionarji svojih zaslug ne bodo zgubili ne pred Bogom, ne pred ljudmi, naj jih gosp. dr. Salzbacher med Nemce ali med Slavjane šteje, to je gotovo. Nemški narod je pa že dosti pohvalen in postavljen, da mu ni treba s plujimi peresi se okinčovati; — slavjanski narod je dosti obrekovan, očernjen in potopljen tla je mu gotovo živo treba skerbno gledali, da bodo saj prihodnič zasluge Slavjanov ludi le slavjanskemu narodu na čast i slavo služile: cuique suum, vsakomu svoje! —
* Naš presvi!li cesar je angleškej kralici nedavno poslal u dar veliko skrinjo iz dobovega lesa, bogato in lepo okinčano. V tej skrinji se med drugimi rečmi ludi znajde na temnomodreni žametu s srebernimi bogato pozlačenimi obrobci in s žibkiuri rezbauii iz slonove kosti ces.
kr. orel; okoli tega orla so viditi vse narodne noše vsih avstrijan-skih narodov. Tudi so u tej skrinji narodni nape v i vsih u Avstriji živečih narodov s pesmimi u narodnem jeziku in s nemškem prekladoin. Pesmi so: gorno-in dolno avstrijanske, štajerske, tirolsko-in česko-nem-ške, iz tako imenovane kravarske zemle na Moravskem, sležske, saške sedmigradske, italijanske, romunske, niadjarskeHs edno pesmijo cigansko. Potem sledijo pesmi jugoslavenske: slovenske, horvatske, slavonske, serbske, istrijanske, dalinatske, moralške. Zadnič pridejo pesmi severnih avslr. Slovanov: Ceske, moravske, slovaške, pofske in ruske. —
* Leta 1740 je izdal u Frankfurlu duhovnik Richter knjigo pod napisom: »Historische Nachricht vom Ordens-Amt Rampitz.^ Tam se na strani 19 bere, kakor sledi: »Resnici je podobno, da sedajni prebivavci na Brandenburgskem so iz nemške kervi rojeni. Zakaj dogodivščina dokazuje, da so se stari Slovani (Wenden) po kervavih in nesrečnih bojih povernuli na Polsko, odkoda so bili nekdaj na Nemško došli. Na njih mesta so se naselili nemški kolonisti. To je zaznanmovanja vredno zavoljo navade, ki na Saksonskem i drugod živi, da mora namreč u kerstnih listih vselej pristavijeno biti, da ker šč en i ni slovanskega roda (dass N. N. niclit vvendischer Arih). Zakaj te narod je bil od nekadaj izločen iz vsih poštenih cehov." (Den selbige Nalion vvar ehemals von allen ehrlichen Ziinflen ausgeschlossen). Slovani! temu kaj pristavili ni treba. —	(Lum,)
Med i peli n.
*	Ni dolgo, kar smo se u »Bčeli« priložili in svojo žalost izrekli čez to, da se pravniška lerminologia za Jugoslavene ne tiska. Sedaj pa za gotovo zvemo, da se od slovenske terminologie na Dunaju ravno tretja pola tiska s ilirsko in serbsko vred. Ali se res ne da tako važno delo malo pospešiti? — Mi sicer želimo, da bi vsi Jugoslaveni edno edino tcrminologio imeli, in tudi mislimo, da bi se to prav lehko izpeljati dalo: pa književnej slogi jugoslavenskej bode že s tim veliko po-magano, da se slovenska terminologia s ilirsko in serbsko vred u ednej istej knjigi tiska. Kako lehko bi se vsi Jugoslaveni u tej imenilnej reči sjedinili in složili, priča to, kar »Norodne novine« iz Zagreba pišejo: „2 maja je začel Dr. Roje prednašati na Zagrebskej pravaslovnej akademii avstrijanski kazenski zakonik in kazensko ravnanje- Prednaša u slovenskem jeziku. Južni Slaveni ga natanjko razumejo."
*	V filologičko-zgodovinskem seminišču za izobraženje gimnazialnih učiteljev, ki ga je visoko ministerslvo uka lani osnovalo, je letaš okoli 40 pripravnikov iz različnih kronoviu carevine. Medv njimi je 6—7 Nemcev, vsi drugi pa so Slavjani. Naj več je jih iz Češkega in Moravskega. Tudi Slovencev je 7. Veseli se loraj slavjanska mladina, kmalo boš dobila dosti pravili, rodoljubnih učiteljev, ki te bojo znali v milej materinščini napeljevati in v vsih navkih in znanostih podučevali!
*	Že večkrat je omenila slovenska bčela slavnih del preljubljenega ministra za bogočastja in uk, blagorodnega grofa Lava Thuu-a, naj o glasi tudi danes veselo novico, da je naš iskreni domorodec in v isoko učeni jezikoslovec g. Dr. Jožef Muršec za začasnegaizpraševanjskega komisarja
za Hrovaško in Slavonsko izvoljen. Njegova naloga je taj, ondašnje gimnazije obiskali, pri letašnjih preskušnjah pričujoč biii in potem, kar je tam dobrega ali slabega najdel, visokemu minislerslvu sporočiti. Slava in hvala gospodu ministru za njegove velike zasluge do nas Slav anov!
*	Kakor se sliši, misli visoko mirtisterslvo uka po celem cesarstvu zaukazali, da naj se vprihodnjič na vsakem gimnaziju, kjer dva jezika v kronovini veljata, za vse učence bodi si klere koli narodnosti oba deželna jezika kot zapovedan predmet učita. Tudi u ,,Wanderer-u« je bila la vesi brali. Gotovo bo gospodu ministru za lako naredbo vsaki pravi Avstrijanec hvalo vedel.
*	15. junija je bila u Gradcu druga slavjanska beseda. Zastran te besede smo dobili 18 cxemplarov »Uredbe besede od slavjanskih rodoljubov napravljene« in prijatelski listič, u kterem se piše: »Beseda je ja-ko dobro izišla, kar se pevanja liče, alj žali Bože! malo je bilo ljudi; ravno ob '/, 12 je dež lako lil, da ulica biaše potok, i zato niso k besedi priti inogle gradaške krasotice. Možev je bilo dosta, i to vsi zauzeti za naše napredovanje. Kakor bodeš iz »uredbe« vidil, so bli zastopleni vsi 4 dialekti; polsko je pela verla domorodkinja gospoja Hofman-Majeranovska lako iskreno, kakor samo Slavjanka peti može, morala je še edenkrat pevati. Cesko je pela mlada i lepa gospodična Kisling, primadona gledišča u Gradcu, klera je tudi u našo kolo stopila i lako lepo i milo pela, da je meni, i mislim tudi ostalim, serdee od miloga glasa odečo svojo raztergati hlelo. Dopadel je tudi quartett od našega mladega Ipavca stavljen. Te mladi človek hoče enkrat zvezda jasna biti na slavjanskem nebu. Pesmi Lisinskoga prehvaliti nemorem. Lisinski zna narodnost, originalnost, lepoto i nježnost sjediniti. Bože daj, da bi on dolgo delal u tej versti za Slavjanstvo! Našemu Ipavcu le samo to še treba, da se obhodi malo časa na jugu Slavjanstva, da tamo čuje, kako ti peva graničar, kako brodar, kad se domu verne, dalej da še več sliši naše Slovenke, Isada li ženjajo, ali na polu delajo. Treba je mu, da se spozna s duhom slavjanskim. — Bože daj opet kako besedo!" —
*	Ni dolgo, kar smo na nekega popolovavea naleteli. Rekel je da ravno iz Islrije pride. Zdelo se je nam, da prav modro in resnično govori. Veselilo je nas posebno to, da Slovence ni topil i černul, temuč da je tudi Slavjanom pustil, kar jim gre. To nam da serce ga popra-šati, kako se kej slovenščini u Islriji godi. On svoj-stol bližej k nam pomekne, i začne praviti: Prebivavci u Islriji so večidel Slavjani, terdi Slavjani; le samo po mestih slišiš taljanščino in malo kje nemščino. Sol, kterih je narodu Ireba, ko ribi vode, najdeš le čislo malo; slavjanskega jezika večidel u slavjanskih šolah ne slišiš, le semtertje zadeneš na kako šolo, kjer se otroci u maternein jeziku brati in pisati uče. Drugod le vse po taljansko. Čudno in za res škoda, da deželna šolska ob-lastnija temu plesnemu šlendrijanu že enkrat konec ne stori: zadni čas bi že bil! Veliko boljši in modrejši je na kvarnarskih otokih : Kerki, Kresu in Losinju; tudi gg. francižkajarni u Pazinu vsak teden neke ure latinske učence u ilirskem jeziku podučevajo; kar jiin Bog poplačaj, ako je ravno za potrebo mnogo premalo, — tam ni treba italijanskega, še manj pa nemškega gimnazija. Žalostno je taj u šolah, — nič boljše pa pri uradnijah; politične oblaslnije poslujejo v nemškem i
talijanskem jeziku, sodnij.e pa samo u lalijanskern. Od kakega slavjan-skega oznanila, poklica, ukaza i. t. d. ni duha ne sluha. Pri očitnih sodbah pomagajo zloglasni tolmači, pa tako, da se Bogu usmili! Bil sem priča pri nekaj javnej sodbi: obtoženec je bil prosti kmet, terd Slovenec, sodniki pa tverdi Talijani in Nemci, tolmač je govoril neko mesarijo, pravo godlo, da človek misliš, da je prav po turško! Tudi napisi na srenjskih tablicah so vse nepostavno po starem: ne najdeš slavjanskega pismena! Vse lo, pristavi ptuji gospod, ljudstvo s težkim i žalostnim sercem prenese rekoč: »Kako to, naš presvitli milostljivi cesar je nam obljubil, da bodemo dobili gospode u kancelijo, ki bodo .s nami po naško govorili, po naško nam pravico delali, po naško nam dopisovali; ali sada je vse drugače, vse po lujsko." —
Serce je nas bolelo, to slišati, vstanemo i se priporočimo. Pri razslanku nam gospod popotovavec za roko stisne, ter globoko izdihne: Gospodi! taka je u Istri ji! Žalostno je, — pa Bogme resnično! Slovenci spomnite se na svoje nesrečne brale u Istriji! S Bogom! — Počakajte gospodi, skoraj bi bil pozabil vam tudi kaj veselega povedati: Na Goriškem je zaslran slovenščine že nekaj boljši, pa še mnogo bolje na Kranjskem. Tam sem že marzikaj domorodnega zapazil! kratko moram vam to povedali, da šole u Postojni (Adelsberg) vse svoje dni nikolj pozabil ne bodem. Postojnska šola prav lepo napreduje; veselje je vidili, kako spodobno in dvorsko se otročiči obnašajo, kako modro in dobro odgovarjajo, in kako serčno in milo pojejo! Hvala in slava takej šoli: hitro se vidi, da so tam pravi domorodci in šolski prijatelji doma!—:
S m e s 11 i c e.
*	»Babičko! jnžnala si, žganjice si pila tak jako ja, zašto tedi za vami je le po jednem snopu, a za menoj po dva?" praša gospodar jedrni babičku, koja se je pri njem najela na žetvu. — »Ba, odgovori baba, ž a to, ker vi gospodiue gospodare! delale za sebe, a ja za vas." —
*	»Kmotre! zašto pak sina ženite, ker je to še dete, i še clo neumno!" pravil nekada kmoter kmotru. A ovi je odpovedal: »Ba kmolričke! je to dobro oženiti neumnega; zakaj kad k pameti pride, pa ne bude bolel."
*	Jedan praša svojega prijatelja: »ali bi on volju imal u gledišče iti, ker se jedna vesela igra tako imenovana »zla (huda) žena" prestavla. Neinam, reče oženeni, nije mi treba te setovine (kopie, podobe) vidili; zakaj jaz laj isti original i doma imam."
*	Jeden zid (čifulin, jud) podje, da se pokersti. Kad ga njegovi prijateli otvračati i odgovarati začnu, i najposle reku: »ta! na tu sramotil budu se i u grobu očine kosti sprebernule"! — On jim odgovori »Druge če nedele i moj bral, — pa če očine kosti opet na meru doči."
Odgovorni izdatel in tiskar: Ferd. žl. Kleinmajr v Celovcu.