Dopisi. lz Celjske okolice. (Dopolnilnavolitev.) V sredo 17. t. m. bila je v naši obeini dopolnilua volitev 5 odbornikov iz I. razreda. Izvoljeni ao bili nemškutaraki kandidati z 12 proti 0 glasovi. Nemškutarji ae delajo sedaj tako, kakor da so Bog ve, kako zmago ai priborili, pa brez vzroka. Prvi razred je bil vedao njihov. Pri prvi občni volitvi leta 1888 so bili tukaj njibovi kandidatje izvoljeni z 21 proti enemu glasu, zdaj pa še samo z 12 proti 6 glaaom, torej so šli siliio nazaj. Dopolnilna ta volitev je pa potrebna bila iz sledečib vzrokov: Leta 1888 pri občni volitvi zmagali smo Slovenci samo v III. razredu; v II. in 1. pa nemškutarji. Vsled truda gospoda dr. Ivana Dečka se je pa volitev v II. razredu ovrgla in smo potem v tem razredu tudi zmagali Slovenci. Nemškutarji so si pa vže met tem časom izvolili žapana in svetovalce. Ko smo pa Slovenci zmagali še v II. razredu, zabtevali smo, da prejšnji od neneljavne nemškutarske večiue izvoljen župan in svetovalci odatopijo, in napravijo proator županu in svetovalcem, katere bode sedanja slovenska večina si ižvolila. Po dolgem prepiru zpoznalo se je, da mora biti nova volitev župana in svetovalcev. Ko so nemškutarji videli, da že njibovemu goapodaratvu boče odklenkati, zmialili so ai zvijačo, rekoč: Vsi odborniki in nameatniki izvoljeni iz I. razreda odstopimo; potem bo po postavi premalo odbornikov oatalo, da bi smeli voliti župana. Zarad tega bo vlada prišla, in rekla: Toti obcinski odbor ne more poalovati, ker ai še župaua iu svetovalcev ne more izvoliti, mora ae toraj celi odbor razpuatiti in v vseb treb razredib razpisati nova volitev, in toto volitev bo vodil prejšnji od nemakutarjev izvoljen župan. — Kakor sklenili, tako so tudi storili, pa ni se njim do čiata poarecilo. Eden odbornik in 2 nameatuika niata imela postavnega vzroka izvolitev za odbor odkloniti in tako je odstopiti amelo samo 5 odbornikov in 2 namestnika in volitev župaua ae je lebko vršila, in je bil izvoljen za župana vrli Slovenec M. Glinšek in pa sami vrli slovenaki možje za svetovalce. Nemškutarji pa ao imeli dolgi noa, in delali neurune obraze, ker njim je njihova nakana tako grdo spodletela. Meato manjkajočib nemškutarakib 5 odbornikovj treba je bilo nove yolitve, in ker je v I. razredu trdnjava Celjanov in njihovih repov, naših nemškutarjev, bilo je izvoljenib se ve da, mesto prejsnjib nemakutarakib odbornikov sopet 5 takih odbornikov. Nemškutarji toraj nimajo nikakega vzroka, da bi peli aleluja, in če njim vsled te volitve grebenček raste, kaže to aamo, da nič ne razumejo, da ao pravi gumbci. — Okolica celjska pa ostane alovenska občina, iu slovenski župan in slovenski svetovalci bodo tukaj gospodarili še tudi naprej, skrbno in varčno, kakor dozdaj, na koriat- in čast slovenskib kmetov naše občine. Od sv. Trojice v slov. gor. (Pozor ljudstvo!) Morebiti Vam ni vsem znano, kakb so nekatera leta brezvestni agentje na Kranjskem, Goriškem ter na Češkem, v Galiciji in Slovaškem svoje žrtve lovili, ter njib v Ameriko gonili in njib tamkaj bujše, kakor živino trpinčili, Ljvidstvo je uakaue teh človekotrgovoe^ spoznalo, ter njim ne zaupa več. Ker nimajo tamkaj več obrti, začeli so sedaj razna yabilna piama iz Londona ter iz Vidma jaznim Jjudem na Stajarsko pošiljati, ter njih k izaelitvi nagovarjati, obečaje njim prosto vožnjo, kakor tudi zlate gore. Ne dajte se zapeljati od teh ljudi! Povprašajte poprej pametne Ijudi. Bodi Vam prigovor: ,,Lepo je povsod, a najlepše je doma", sploli v mislih. lz Zakota pri Brežicah. (Slov. uradovanje.) Občinaki odbor naše po vaem slovenske občine, aklenil je, po zgledu drugih alovenskih občin Brežiškega okraja, že pretečeno jesen v svoji seji, v bodoče posluževati se pri uradnem poslovanji domacega jezika. S tem sklepom liotelo je pokazati očinako predstojništvo oeitno, da ga vodi zaveat narodnega čuvatva in da se hoče otreati ptujega neznosnega jarma, ter ae poataviti goapodarja na svojih alovenakih tlek v čast domovini in v blagor aoobčanom. Ta zaželeni blagi čin jedine v Brežiaki bližini dremajoče občine pozdravljal aem, kakor tudi drugi narodnjaki, z radostnim arcem tembolj, ker mi je znano, da ima občina Zakot v svoji aredini za vedne, značajne može, pa niao vendar vsled manjšine v odboru do sedaj ničesar dosegli. Kljubu sladkim nadam lepo cveteče bodočnosti, vzbujene valed omenjenega ukrepa, spi pa še vedno imenovana občina z nje predstojništvom vred smrtno spanje in dotični aklep občital je le na papirji, piaan v ptujem jeziku. Vodi li neopravičena mlačnost narodnega čuvstva ali neapametni vpliv nasprotnikov slovenakegaživlja župana v Zakotu, da ae zdaj ne izpelje opravičenih zahtev enoglasno vaprejetega predloga gled6 na slovensko uradovauje v navedeni aeji ? Kakor polivaljeu je bil imenovani sklep, tako grajanja vredna je neodpnstljiva mlaeuoat župaua v Zakotu gledč na izvrševanje aklepov odborovih, temveč, ker vvseh zadevah dobi župan ali kdor ai bodi pri rodoljubih v Brežicali radovoljno in zdatuo brezplačno pomoč in pouk. V nebo upijoča neapamet pa je, ako ae alovenakega jezika iiezmožnemu tajniku na ljubo, navedena napaka takoj ne odpra\i. Potrudito ae, in Bog vam bode poinagal. Iz Trbovelj. (Naš župai.) Neki dijak potreboval je za daljne švoje študije neko aprieevalo, podpisano od goap. župnika in župana. Gosp. župnik spiše mu sprit-alo seveda v alo veuskem jeziku in pošlje župann, da bi podpisal. Župan pa osorno zavx.ie dijaka: tega ne podpišem, ker je alovenako, slovenakega pečata nimam, nemškega pa ne pritisnem na to, ni vredno tega. Da naš župan sovraži vae, kar je slovensko, to nam je bilo znano, da pa je tako strasten, to bi ne bili pričakovali od njega. Naj bi vendar se on nekoliko spomnil nazaj na pretečene državnozborake volitve, gotovo bi mu prišlo na um, da njegov županski stol stoji na jako alabih nogah, in da kaj lehko pade iz njega. Bili ao čaai, ko je moral rudar, rad ali nerad, voliti uradnike, straatne aovražnike avojega rodii, iu tako pripomoči g. Loggerju na županski atol. Ali ti čaai ao minoli; zdaj rudarji volijo lehko po avojem prepričanju, kar je tudi popolnoma naravno. Bili so tudi časi, ko se naši kmetje niso zavedali, in se niao udeleževali volitev, ali tudi ti čaai so minoli, to ae je videlo pri zadnjih državnozborskih. volitvab, ko je prialo na volišče ato zavednih slovenakih kmečkih mož. Tako se vse na tem avetu preminja, in vsaka atvar le en čaa trpi — ravno tako bo tudi Loggerjevega županovanja eakrat konec, mogoče da prej, kakor on raisli. Iz Ljutomerskih goric. (Trtna uš.) Da ae je v najboljšem vrhu Ljutomerakih goric, na Strmcu, v župniji av. Miklavža, uašla v'gorici dr. Oakarja Pongratza trtna uš, je za nas jako žaloatna reanica. Poleg drugih nadlog, katere moramo poaeatniki vinogradov prenašati, vtegne ta najhujša poatati, če se razširi po vseh Ljutomerakih goricah, česar nas Bog varuj. Govori se, da je omenjeni gospod dal kljubu ostri prepovedi iz svojih hrvaških okuženili goric trte na Strmec prevažati in tako ao s trtami tudi ua aemkaj pripeljali. Drugod še ni bilo trtni uši aledri najti; tudi atrupena rosa še ae letos ni prikazala, razun na poaatneznih liatih v atalnili goricab, zato nekateri tudi s škropljenjem odlagajo, dokler grozdje ne odcvete. Cvet pa jako moti neugodno, mrzlo in deževuo vreme, ki traja ves čas, kar je začelo grozdje cvesti. Grozdja ae je naleglo v alabili in peačenih goricah malo, v močni zemlji nekaj vee, vendar poaebne dobre bratve ne moremo pričakovati, ker se vse prepozno razvija. Kaj bodo v zadevi trtne uai politične oblaati ukrenile, še ni znauo, pa naša miael je, da posestniki goric ne smejo obupati, ampak vsak mora svoje gorice toliko skrbneje in boljše obdelovati, kajti kakor bolen človek potrebuje boljšo postrežbo, kakor zdrav, tako ae tudi dobro traje mora boljše obdelovati, da ostaja krepko ter ae laglje uatavlja vremenakim iu drugim nezgodarn. Boga pa prosimo, naj to šibo od nas odvrne, če tudi bi jo bili zaalužili. Od Savinje. (Slov. trgovcem in rokodelcem,) Mnogo, muogo napak vrinilo se je v dobi dolgotrajnega tlačanstva pod tujim jarmom v našo premilo domovino, a večinoma ao se že ali pa se bojo v novejšej dobi prebujenja, upam, skoraj odpravile. Dovolite, dragi rojaki, da Vaa na eno teh peg na obrazu mile nam Slovenije opozorim. Nevolja ae me polaati, kakor mora vsakega zavednega Slovenca, kadar grem mimo hiše alovenskega trgovca ali rokodelca; ou ae ne boji tudi očitno avoje narodnoati pokazati, in še celo buditeljem naroda ae pri- števajo, a nad hišnimi durmi jim visi, ne rečem povsod, pa vendar še tu in tam čiato nemški napia! Rojaki, zadnji čas je, da izrujete to med nami globoko vkoreninjeno plevel do čiatega iz Slovenstva, ter zamenjajte že vendar enkrat tiste potujčene ,,Handlunge" z domačimi trgovinami, ,,Schuatermeiaterja" s čevljarjem, ,,Kleidermacberja" s slovenskim krojačem itd. Tudi imena bo treba tu in tam drugače pisati. Prosim, odpravite toraj, dragi, iz Ijubezni do naroda svojega povsod to neljubo napako, da dobijo slovenaki trgi in vasi in še celo mesta z narodno prebujenostjo tudi slovenako lice in da bojo tujci mimo potujoči vedeli, kje je naša meja! ,,Tuje šege, tuje ljustvo — So prijatli, bratje ne!"