ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 4. maja 2000 Leto X, št. 9 NAČELA VZORNA-PRAKSA MALO DRUGAČNA str. 2 POVAUDEN str. 5 Predsednika Madžarske in Slovenije odprla prenovljeno cesto Upanje o mejnem prehodu Konec tedna je na Madžarskem minilo srečanje dvanajstih predsednikov držav Srednjeevropske pobude. Sodelovala sta tudi madžarski predsednik Árpád Göncz in slovenski predsednik Milan Kučan, ki sta se teden pred tem sestala na pogovorih v lovskem dvorcu Budafapuszta. Predsednik Slovenije Milan Kučan je povedal, da so njuni skupni pogovori o Evropi in skupnih interesih v minulih desetih letih pripomogli k dobrim odnosom med državama in izogibanju nesporazumom. Dodal je še, da sta se z madžarskim predsednikom vedno srečevala na meji in takšna srečanja nosijo simbolni pomen, saj v Sloveniji živijo pripadniki madžarske, na Madžarskem papripadniki slovenske manjšine. Tokratno srečanje je bilo zadnje tovrstno, saj se Arpadu Gönczu izteka predsedniški mandat. Predsednika sta najprej odprla cesto Madžarski predsednik Arpád Göncz je slovenskega predsednika Milana Kučana sprejel že v madžarskem Tornyiszentmiklósu, kjer sta odprla prenovljeno cesto od mejnega prehoda Pince. Na otvoritvi sta sodelovala tudi madžarski veleposlanik v Sloveniji, Istvan Őszi in slovenska veleposlanica na Madžarskem, Ida Močivnik. Zraven so bili tudi predsednik Pomurske madžarske narodnostne samoupravne skupnosti György Tomka in predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem, Jože Hirnök, župan Gornjega Senika, Martin Ropoš ter poslanka madžarske manjšine v slovenskem parlamentu Maria Po- zsonec. Vsa manjšinska vprašanja še niso rešena Predsednika sta veliko časa namenila pogovorom o sodelovanju in odnosih med državama ter njunem povezovanju v evropske in severnoatlantske integracije. Tako Slovenija kot Madžarska sta kandidatki za vstop v Evropsko unijo. Madžarska, ki je že članica zveze NATO, pa svoji sosedi pomaga tudi pri vključevanju v to organizacijo. Oba sta spregovorila tudi o Slovencih na Madžarskem in o Madžarih v Sloveniji. Vsa manjšinska vprašanja namreč še niso dokončno urejena. Slovenska manjšina je v Porabju sicer uradno dobila svojo frekvenco za radijsko postajo, vendar pa ni sredstev za nakup opreme in njeno delovanje. Ob otvoritvi prenovljenega odseka ceste med Pincami in Tomyiszentmiklósem pa je predsednik Kučan še izrazil upanje, da se bo šestim mejnim prehodom med državama kmalu pridružil še sedmi, mejni prehod med Čepinci, na slo- venski in Verico, na madžarski strani. Cestna problematika Problematika cestnih poti in mejnih prehodov je bila tudi tista, ki je najbolj zanimala novinarje, medtem ko sta predsednika Göncz in Kučan dajala izjave po odprtju obnovljene ceste skozi Tornyiszentmiklós. "Cesta sama ne vodi nikamor, če ljudje niso za to," je povedal predsednik Kučan v odgovor na zastavljeno vprašanje o protestih prebivalcev Murske Sobote zaradi tovornega prometa skozi Mursko Soboto in na vprašanje o preobremenjenem mejnem prehodu v Dolgi vasi. Rešitev je v avtocesti, ki bo tovorni promet speljala mimo mesta in proti Pincam. Predsednik Göncz pa je dejal: »Najprej so si ljudje želeli cesto, nato so dobili mejo, potem jih je začel motiti velik promet in veliko število tujcev, ki so zasedli vse stole v restavracijah. Naj se spomnijo časa, ko je bilo ob meji polno min,” je rekel, „pa se bodo nehali pritoževati." Dejan Fujs 2 Načela vzorna - praksa malo drugačna V sredini aprila se je predsednik komisije za zunanje zadeve v madžarskem parlamentu István Szent-Iványi srečal s predstavniki prekmurskih Madžarov in porabskih Slovencev. Na srečanje v Slovenski kulturno-informativni center v Monoštru sta ga pospremila tudi strankarska kolega Miklós Hankó Faragó in Jeno Rácskay. Na začetku srečanja je István Szent-Iványi poudaril, da so stiki med državama urejeni, na nekaterih področjih celo vzorni. Slovenija je bila tista država, ki je z Madžarsko prva podpisala Sporazum o prijateljstvu in sodelovanju. To velja tudi za Sporazum o zaščiti manjšin. Zanimalo ga je, kako ocenjujeta lastni položaj manjšinski skupnosti oz. s kakšnimi problemi se leti srečujeta. Gospod György Tomka, predsednik prekmurske madžarske skupnosti, je pozitivno ocenil ustavno in pravno ureditev položaja lastne manjšine, hkrati je naštel nekaj praktičnih problemov, med njimi financiranje gradnje lendavskega kulturnega doma. Pri tem je poudaril, da gre za kulturni dom, ki bo služil vsem prebivalcem Lendave, torej napačno ga je označevati za madžarski kulturni dom, kot ga nekateri omenjajo. Izpostavil je še problem dolgih čakalnih dob na mejnih prehodih. Čeprav deluje na 102-kilometrski madžarsko-slovenski meji 6 mejnih prehodov, novi sistem kontrole skorajda onemogoči normalne stike med manjšino in večinskim narodom. Navedel je tudi nekaj konkretnih primerov. Če se recimo Lendavčani odpravijo na gledališko predstavo v Zalaegerszeg, je zelo težko določiti odhod avtobusa, kajti ne ve se, ali se bo na meji čakalo 10 minut ali eno uro. Njegovim besedam je pritrdil tudi Laci Solarič, ravnatelj šole v Dobrovniku. Njihovi učenci hodijo v okviru telesne vzgoje plavat v Lenti, toda prav zaradi dolgega čakanja na meji razmišljajo o tem, da jih bodo usmerili drugam. Gospod Tomka je omenil tudi razprtije med goričkimi in lendavskimi Madžari. Po njegovem ne gre za klasični madžarsko-madžarski spor, za njim stojijo ljudje, ki želijo s pomočjo madžarske skupnosti v svojih občinah priti do večje podpore pri raznih skladih oz. natečajih programov Phare. Gospa ravnateljica Erzsébet Pál je gosta seznanila s sistemom dvojezi- čnega pouka v Prekmurju. Kot je István Szent-Iványi dejal, je v srednji Evropi gotovo edinstven primer, da se tudi učenci, pripadniki večinskega naroda, učijo jezik manjšine. Podobne modele pozna iz severne Evrope. Gospa Pálova je kot negativno spremembo omenila, da za učbenike, ki so jih prej dobivali od madžarskega šolskega ministrstva kot darilo, po novem morajo plač(ev)ati. Predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök se je osredotočil na problem porabskega slovenskega radia. Gosta je opozoril na nesorazmerje med slovensko in madžarsko finančno pomočjo pri finansiranju projekta. Gospod Miklós Hankó Faragó je obljubil, da bo interpeliral v skupščini. Predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš je predstavil gospodarske načrte (sadjarstvo) samouprave. V zvezi z mejnimi prehodi je dodal, da sicer drži, da imamo na madžarsko-slovenski meji šest mejnih prehodov, toda le enega v Porabju. Zato si -kljub negativnim predznakom - porabski Slovenci še naprej prizadevamo za odprtje mejnega prehoda Verica-Čepinci. Omenil je tudi mejni prehod Martinje-Gornji Senik, na katerem se na madžarski strani od odprtja ni nič spremenilo (še zmeraj ni vodovoda itd.). Pod takimi pogoji gotovo ne bo dobil statusa mednarodnega prehoda, kot se to obljublja že nekaj let. Marijana Sukič 18. aprila so se v Slovenskem kulturno-informativnem centru sestali župani goričkih občin in predstavniki porabskih slovenskih organizacij. Sestanek je bil sklican na pobudo generalnega konzulata R Slovenije v Monoštru, in sicer na podlagi Sporazuma o sodelovanju goričkih občin z Zvezo Slovencev in Državno slovensko samoupravo, ki je bil podpisan l. 1999. Udeleženci srečanja so obravnavali več tem, med njimi urejanje cestnih povezav v Porabju ter vprašanje mejnih prehodov. Po informacijah naj bi se od 1. maja začela obnova ceste med Monoštrom in Gornjim Senikom, za katero so zagotovljena sredstva iz programa Phare. V porabskih vaseh v teh dneh potekajo vaški zbori, na katerih se odločajo o ureditvi kanalizacije. V kolikor se bodo vasi ob cesti Monošter-G. Senik odločile za kanalizacijska dela, se bo obnovitev ceste zavlekla in bo končana predvidoma L 2002. Predviden je tudi obnovitev ceste med Gornjim Senikom in Verico, le da brez sprejetih načrtov se samoupravi nimata možnosti prijaviti na razne razpise. Priprava načrtov bo stala prb. 6 milijonov forintov. Pogovarjali so se tudi o tem, da bi približno tretjino sredstev prispevale goričke občine. Predsednik Državne slovenske samourpave Martin Ropoš sicer meni, da bi morala sredstva za načrte v celoti zagotoviti madžarska stran. Za mejni prehod Gornji Senik-Martinje je najbolj važno, da se omogoči prestop meje tudi za avtobuse. Po dolgem obotavljanju madžarskih uradnih organov je končno prišlo do podpisa Sporazuma med občino Kuzma in Državno slovensko samoupravo o možnosti koriščenja vodnega vira iz Slovenije, kajti na madžarski strani tega prehoda še do danes ni vodovoda. (Prehod so odprli 1.1992.) Za odprtje mejnega prehoda Verica-Čepinci so na slovenski strani že uredili gozdno pot ter do prehoda pripeljali vodo in elektriko. Občina Šalovci namerava postaviti tudi kontejner. L. 2001 naj bi se asfaltirala cesta na slovenski strani. Na madžarski strani bi morali urediti cesto od Verice do meje. 11. junija organizirata občina Šalovci in Slovenska zveza srečanje in demonstracijo za odprtje tega prehoda. Generalni konzul dr. Zlatko Muršec je navzoče seznail tudi z nekaterimi bodočimi dogodki. Tako organizira generalni konzulat 4. maja sestanek z ravnateljem Narodnega parka Fertő-Hanság Del parka je tudi naravovarstveno območje Őrség-Porabje. Sestanka se bodo udeležili porabski župani, ki menijo, da se pri razdelitvi državne podpore Porabje ne obravnava ena- kovredno z Őrségom. Srečanje se je nadaljevalo na Gornjem Seniku, kjer je občina Puconci uradno predala sušilnico Državni slovenski samoupravi, ki dela na projektu sadjarstva. Udeleženci srečanja so ugotavljali, da bodo uspešni le takrat, če bodo enotno nastopali napram državnim organom Slovenije in Madžarske. Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi torek ob 13.00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v torek, 9. maja 2000. Ponovitev v soboto, 13. maja, ob 6.50, na 2. programu. Porabje, 4. maja 2000 3 Papiri pripovejdajo Srcá Jezušovoga Bratovčina V Slovenskoj vesi je bila 1. majuša 1909 nastavlena „Presvetoga Srca Jezušovoga Bratovčina”, štera je bila v Rimi potrdjena 27. novembra 1911. V fundamentalnom listi je zapisano: „ Vsaki človik ima slobosčino se notri dati spisati za kotrigo. Kotrigam je dužnost zdržati: Svetek Presvetoga Srca Jezušovoga s posebno pobožnostjov posvetiti. Se spovedati na té den i k prečiščavanji pristopiti, na té den pri svetoj meši nazoči biti. Kotrigam se je dužnost poskrbeti: vsaki mesec na prvi petek edno sveto mešo dati slü-žiti na čast Presvetomi Srci Jezušovomi. Či je mogoče li doma v bratovčinsko mesti, z vöpostavlenim najsvetejšim Sakramentom. Prispodobno: na svetek Presvetoga Srca Jezušovoga pri tej mešaj či je mogoče pobožnim kotrigam nazoči biti. ” V pogodbi 22. oktobra 1911 so se odlaučili, ka nauvi oltar dajo naredti. Pogodili so se „ z Levisch Robertom iz Sombotela za novi oltar v etakšo formo: novi glavni oltar z brežni kepami, s svetoga Floriana podobov, s šestimi brunčevnimi posvečnjekami, dva s rasmi na 3x3, oltarski križec, canon tablice pod Srce Jezušovo podobo stoječe i cerkev ednok vün namalati. ” Pogodbo sta podpisala plebanoš István Koczján i bratovčinar Alojz Dravec, nazoči so bili: Levisch Robert s svojimi plani, školnik Alajos Gartal i veški človek Kozo Jožef. V „vpelavajči knigi” je dojspisana zgodovina kapele Svetoga Florjana tö. 1882. leta so se »naši očaki” odlaučili, ka do šaulo zidali v Slovenskoj vesi »ar farna šola je predaleč bila za deco, okoli po paverskih hižah deco včiti je pa tüdi dosta skrbi dalo i so se denok ne navčili... Za onoga časa je ešče ne pod ostrov pravdov bilo zapovedano šolarivanje... Od Zvonarinoga rama do Tomašinoga je pa bila edna duga veška graba. Ali bole rekoč mlaka, kde so se rece i goske kopale i tam je tüdi bio eden stüdenec pred Markotanerinin hramom, kde je cela ves živino napajala... Na to mesto so steli šolski hram, šolo i školnikov ogradec napraviti ... ka nede trbelo pod šolo mesto küpiti... Prek poštije, pod Janošovim ogradom je pa stala edna mala, že preci davna s kamla zozidana, stara kar pela na čast svetomi Florjani. Zdaj so na to mesto osodili šolo. Kapelo pa na šolino mesto. Staro kapelo so razrüšili i na njeh mesto šolo zozidali.. Solo so dokončali po dokončanji šole so začnoli delo nove kapele. Novo kapelo so pa zozidali na onom mesti, na šterom je zvonik stao na sohah, že od l824 leta... On kamen, s šteroga je stara kapela bila zozidana, je prišeo pod türam za fundament novoj kapeli ... Šola i nova kapela se je zidala v 1882 - 1883-om leti, 16. julija 1883 pa je posvečeno bilo... Taljanji so cigeo redli, jezero za štiri goldinara, zažgali so ga z veškim drvami... Zidarsko delo je nikši Zencz meo prekvzeto. Celo tišlarsko delo i oltar je napravo za štirideset raniški. Les je veškoga nücao, Svetoga Florjana kejp so v Grad dali namalati, za osemdeset srebra. Edno staro Marijino podobo so iz Dolnjega Senika prinesli, pa nika je tüdi nanošeno bilo iz Szent Gotthdrda... Drügi menši zvon je on zvon, šteri je prve kak zvonik na sohah stao na onom mesti, kde so zdaj kapeline dveri. Postavleni je bio v 1824. leti. ” Kapejlo so 1912-oga leta popravlali „Do pol noči so fabrikanske dekle čistile i gori ribale. Bilé so: Talabér Teréz Tomašina, Doncsecz Francika Dükina, Pavlics Mari Ferkina, Pavlics Franciska Gracoška i Doncsecz Anna Graboška... Novi lepi prt na oltar iz rumburgskoga platna na čast Križenomi Odrešeniki je darüvao Dravecz Alajos, košto je 10 koron. Lepo v redeči pamut zvezano, na njem cejlo križno trplenje z malimi gurlandi, trstjem i klasjem. Vezale (šivala) so jo: Talabér Lujza Kovačina, Pavlics Anna Števekina, Florján Anna Gunjerna i Zamedič Lujza Dukoska, šolske dekličine pod vodstvom vrle Pavlics Anna školnikove... Ponovlena kapela je bila oblagoslovlena 16. juniuša 1912” Tistoga leta je mejla bratovčina 140 kotrig. Prvi voditel je biu Alojz Dravec, šteri pa je mogo oditi v prvo bojni, gde je mrau. V leti 1927 je mejla bratovčina 350 kotrig, l. 1942 pa 203. Marija Kozar Kapejla v Slovenski vesi Specializirani sejmi in festival LENT v Mariboru Maribor in Sombathely sta sicer prijateljski mesti, tako je bilo med njima nekoč več sodelovanja. Šlo je predvsem za sodelovanje na kulturnem, športnem področju. Zdi se, da so se zadnje čase stiki razrahljali. Med drugim so to ugotovili na tiskovni konferenci v Sombathelyu 18. aprila sodelavci Zavoda za turizem mestne občine Maribor, podjetja Step d.o.o., da bi železnožupanijske javnost seznanili s sejemskimi in kulturnimi prireditvami. “Zrcalo energetske prihodnosti” je moto 9- mednarodnega specializiranega sejma ENERGETIKA in NAŠ DOM, ki bo od 9. do 13. maja. Na 32.900 kvadratnih metrih sejemskih površin se bo na sejmišču pri dvorani Tabor predstavilo 345 razstavljalcev iz 21 držav. Za širšo javnost bo vsekakor najbolj zanimiva gradnja Marlesove montažne hiše na samem sejmu. Vse dni sejma bodo na posebnem zunanjem prostoru gradili Marlesovo hišo, vse od temeljev do ureditve okolja. V okviru sejma organizirajo več mednarodnih posvetovanj (Komunalna energetika, kongres SITHOK) ter obsejemskih prireditev (državno prvenstvo kleparjev in krovcev; dan inštalaterjev). “Vzdrževanje kot preventiva zdravega gospodarstva” - to je letos slogan sejma Teroteeh - Vzdrževanje, ki bo od 23. do 26. maja in je edini tovrstni sejem v bližnjem evropskem prostoru. Hkrati bo potekal sejem logistike, transporta in prometa LOGOTRANS. Na teh dveh sejmih bo razstavljalo 26l razstavljalcev iz 18 držav. Letošnji sejmi imajo zelo velik poudarek na številnih obsejemskih prireditvah. Obiskovalci bodo lahko vse štiri dni spremljali zanimiva tekmovanja. (Tekmovanje Martin Krpan - najmočnejši Slovenec; državno prvenstvo voznikov viličarjev). Od 23. junija do 9. julija se bo na Lentu zvrstilo okoli 400 prireditev. Preverjena formula festivala ostaja nespremenjena: od klasičnih koncertov, baletnih predstav, jazza, kantavtorskih koncertov, šansona, etno glasbe, folklore, predstav uličnega gledališča, do otroških in športnih prireditev. Nespremenjen ostaja tudi koncept festivala, katerega jedro bodo tvorile prireditve na velikem, plavajočem odru na Dravi in spremljevalni festivali: 12. mednarodni folklorni festival Folkart (od 27.6. do 1.7.), Jazzlent, Festival uličnega gledališča, pozabiti pa ne smemo tudi številne prireditve za najmlajše v okviru Otroškega Lenta in športne prireditev v okviru Športnega Lenta. Predstavniki Zavoda za turizem ter sejemskega podjetja Step bi želeli, da se čim več ljudi - bodisi podjetniki, razsevljalci, bodisi gledalci, turisti - udeležuje njihovih prireditev iz Madžarske, predvsem iz obmejnih županij, da bi spoznali tudi poletno podobo Maribora. Kajti večina Madžarov pozna mesto ob Dravi le po zimskih športih. M.S. Porabje, 4. maja 2000 4 Predsednika županij na obisku v Sloveniji Predsednik države Milan Kučan je sprejel predsednika madžarskih županij Zala in Vas, Lászla Vargo in Petra Marka. Seznanila sta ga z načrti gospodarskega razvoja in izgradnje prometnih povezav s Slovenijo. Govorila sta tudi o obmejnem sodelovanju in o madžarski manjšini v Sloveniji ter slovenski na Madžarskem. Volilni sistem Državni zbor v prvi obravnavi ni podprl predloga zakona o volitvah poslancev po dvokrožnem večinskem volilnem sistemu. Poslanci so tako v dobrem letu zavrnili že četrti poskus za uzakonitev dvokrožnega večinskega sistema, ki je po predlanski odločbi ustavnega sodišča med tremi konkurenčnimi predlogi zmagal na volilnem referendumu leta 1996. NATO Vršilec dolžnosti zunanjega ministra Dimitrij Rupel se je v Ljubljani srečal s predsednikom ameriškega odbora za širitev zveze NATO Brucem Jacksonom. Ameriški gost je poudaril, da Slovenija izpolnjuje kriterije za članstvo v zvezi NATO. Rupel je gosta seznanil z dejavnostmi Slovenije, povezanimi z izpolnjevanjem Akcijskega načrta za članstvo v zavezništvu. Statistika Število prebivalcev Slovenije se je lani povečalo za 9421 oziroma 0,48 odstotka na 1.987.755. Konec lanskega decembra je v Slovenji prebivalo 970.812 moških in 1.016.943 žensk, ugotavlja državni statistični zavod. V lanskem zadnjem četrtletju se je število prebivalcev povečalo za 1182, najbolj pa se je okrepilo število tujcev s stalnim oziroma začasnim prebivališčem v Sloveniji. Slovenija in Češka Češki predsednik Vaclav Havel je pred srečanjem dvanajstih srednjeevropskih predsednikov v madžarskem Székesfehérváru, obiskal Slovenijo. Na slovenskem zunanjem ministrstvu odnose med Slovenijo in Češko, ki temeljijo na bogati tradiciji kulturnih stikov med obema narodoma, v podobni filozofiji političnega, gospodarskega in socialnega razveja in v pripadnosti skupnemu srednjeevropskemu prostoru, ocenjujejo kot odlične in brez odprtin vprašanj. Rožika pa Karči v Budapešti 15. aprila sta pri Slovenskom društvi v Pešti gostovau dvej gledališki skupini. Skupino iz Trdkove v Sloveniji smo že dugo steli pozvati, samo ka se nam nikak nej posrečilo. Nji smo zatau steli zvati k nam špilat, ka so oni povejst od Irene Barber prejk spisali na gledališko igro (színdarab). Irenkine knjige je tak vsakši što. Iz te novele je nastala veseloigra (vígjáték). Mislili smo si, tau bi dobro bilau pri nas v Pešti, ka je v narečji. Tak de vsakši dobro razmo. Tak smo te letos skupino iz Trdkove pozvali v Pešt pa šče zraven z Varaša naše, skupino Zveze Slovencev na Madžarskem. Skupino iz Trdkove je Vodo gospod Srečko Kalamar, on je ovak še predsednik turističnega društva v Trdkovi. Fejs smo čakali “Rožiko”, ka je povest v knjigi sploj dobra, smeja je vrejdna. Rejsan smo se dobro počütili, vsakši je dobro razmo, vej pa v Trdkovi tö skor tak gučijo kak mi, Porabski Slovenci. V tej zgodbi, v eni držini na vesi starišje pa mladi vküp živejo. Sneja je Rožika, ena krava pa Rožena. Eden nauvi saused pride, ka bi rad kravo küpo in guči o Rožiki, vertinja pa misli, ka snejo šče in se s tem vse vküper zmejša. Nastane ena velika zmešnjava. Verti- nja skor zažene snejo Rožiko od kuče, na konci pa vse vred pride. Kak “ménje” vse leko zmejša?! Vsakši na drugo mislo in iz toga leko nastane kaj lagvoga kak v tej držini. Lepau je, da so Trdkovčani misliti na tau, ka so iz ene porabske knjige napisali igro, lepau je tau sodelovanje prejk meje. Karčina nam je notri pokazala varaška skupina “Nindrik-indrik”. Nji že dobro poznamo, ka so oni že petič pri nas v Pešti. Šče igralce poznamo, ka so skorok vsigdar (t)isti. Vidi se, ka že več lejt vküp delajo, ar so vsakšo leto baugši. Največkrat so nam tö kaj veseloga špilati. Zdaj so nam pa notri pokazali enoga poljskoga (lengyel) pisatelja delo. In tau od Mrožka “Karela”, prejk spisano v našo narečje. Tak je iz Karela v knjižnem jeziki nastau Karči. Tau ne moremo prajti, da je veselo špilanje bilau, Vesela Zgodba. K barbejra prideta stara mati pa vnük, takšna malo zaostanjeniva, ne vejta pisati, šteti. Baba ne vidi, drüge aukole bi rada dobila, ka najde tistoga “Karčina”, steri je dosti “kriv”. Baba pa vnük iščeta Karčina, a ga ne najdeta. Pride k doktori ena Slejpa deklica in baba njau strli. Žalostno je, da tisti mo- ra mrejti pa kriv biti, šteri je nika nej zgrejšo. Tak je tau na svejti tö. Strejlamo se, bojne so, dosti takšni lüdi merje, steri so nika nej krivi. Tau igro je notri navčijo Miki Roš iz Murske Sobote. Sploj dobro so špilati, leko povejmo, ka so se več lejt dobro vcuj vzeti. Obadvej skupini iz srca Čestitamo. Živo slovensko materno rejč so nam prinesli v Pešt, štero mi tü sploj pogrejšemo. Želimo jim, naj eške dugo lejt špilajo in pridejo v našo slovensko društvo. Našim gostom smo v nedelo malo pokazati Budapešt. Biti smo na Trgi herojev, potejm smo se pelali na budimski grad. Tam smo pogledali Matjaževo cerkev, Ribičevo trdnjavo, kraljevo palačo. Od tec je sploj lepau vido doli na Pešto, ka na srečo je bilau lejpo vrejmen. Z grada smo šli v vogrski parlament. Tau rejsan vsakšomi moramo pokazati, če stoj pride iz Slovenije, tujine, ka je tau nika lejpega. Zdaj pa je šče korona sv. Štefana tö tam. Vüpam se, da so naši gostje tö zadovolni biti in so se te kratek cajt dobro počütiti med nami. Vüpamo se, da jim je nej bilau žau, ka so prišli k nam v Pešt. Irena Pavlič Gda smo eške “po vesi” ojdli Gda je eške nej te moderen svejt bio, je vse ovak bilau. Gnešnja deca si leko tak misli, ka tistoga reda smo si kaj nej vedli začniti. Brez televizije, brez moderni magnetofonov, brez računalnikov ka smo pa leko delali? Dosta vse. Deca je najšla svojo špilo. Štrik smo si gor zvezali v üti, Spodkar pa edno prkau smo gor zvezali, pa smo se šujckali tak, ka smo vse po zraki ojdli. V zima smo vkradnili kakšo korito pa not v njau, pa hajde doj z brga smo se vozili. Če rejsan v črevli, z lesenimi poplatami, depa smo se po ledej čujskali. V zima skurok vsakši den, v leta pa v nedelo Popodneva smo “po vesi” ojdli. Nej samo deca, velki tü. Vsakši je emo svoje hiše, kama je rad “po vesi” odo. Vsefale so vöspravlali, po večeraj so karte špilali, tak smo bili kak edna velka držina. V leta v nedelo Popodneva je najbole fajn bilau. V senci smo koco prstrli na travo pa te s sausadami, steri so prišli “po vesi”, je velko tutanje stalo. Samo te so bile žalostne minutke, gda je eden ali drügi Popodneva tak od pete vöra naprej mogo krave gnati na pašo. Te je mogo kompanijo tam njati, krave gnati, pa je za rep vlačiti. Kak je pa gnes? Več ne odimo “po vesi”? Tak se vidi, ka za tau več niške nejma trnok cajta. Pa dejte si rokau na srce, pa povejte tak za istino, če ste toga reda koga vözaprli ali nej. Buma se godi, ka gda stoj napamet vzema, ka se te ali tisti k rami približava, klüč obrne pred njegvim nauson pa konec. “Ti se mi pa neš tüj slino” si mislimo, pa ostanemo sami sebi. V Sloveniji sam čüla, ka se prej upokojenci etak poklanjajo eden drügomi, gda se srečajo: “Nejmam cajta!” Pa brez toga, ka bi si malo pogučavali, kak vijer dejo mimo eden drugoga. Depa za tau nej trbej nam v Slovenijo titi. Kak kakša šala (igrača), štera je na pero gor potegnjena, tak demo cejli den. Stoj bi leko pravo, ka je tau tak, pa de eške lagovejše tü. Spravlamo si različne stvari, lejpe domove si napravimo, pa te tü pa tam ranč “ne živemo” v njij zatok, ka prej kaj zamažemo. Tau pa, ka bi se eden z drügim malo brigali, je vse menja. Tau je istina, ka tak ne moremo živeti kak inda svejta. Depa na tau paut, po šteroj Odimo, smo zablaudili. Včasin-včasin bi sploj lepau bilau znauvič “po vesi” ojdti, si malo cajta vzeti za düšo. Pa te bi nam lejta (tau edno živlenje) nej tak ta füčnila kak vijer. I. Barber Porabje, 4. maja 2000 5 Povauden Gda je Gospodni Baug že cejli svet stvauro, brgé, dolino, velke in male vode, je več samo reka Tisa stala pri Boga šamadlini. ,,Dje, ka pa naj s tebov delam, ti nesrečna Tisa?”-go je pito Oča Baug.,, Vej go ge taopravim”, pravi Jezoš Krištoš svojomi Oči,,, ti za tau nika ne srkbi!” Natau je, Jezoš naprej vzöu en zlati plüg, pred njega je nut vpregno enoga somara, pa pravo Tisi, naj samo lepau flajsno plava po brazdi, štero somar rogé. Depa po pauti je bilau dosta vsefele žmane trave, pa somari je želaudec tö graubo brülo, gnauk je sé vgrizno, gnauk ta. Osel je zaplejto kak kakši pijanec, zato je brazda tak kriva gratala, kak gda mali pojbičke v zimi v snejg cükajo... Siromačka Tisa prej zatoga volo tak capaligasto na krivi teče. Tisa je znorejla Gda je Tisa na Vogrskom lani znorejla, so strokovnjaki (szakértők) tak pravili, ka üše več ne more biti. Letos je desetkrat, dvajstikrat, tridesetkrat bole zbesnila. Na našom konci rosaga smo se tö navčili imena na drugem konci države, o šteraj smo ešče nikdar nej čüli: Tiszasüly, Tiszavárkony, Tiszafenő, Zagyvarékas, Rákóczifalva, Rákócziújfalu... Več deset gezarro lüdi je delalo nauč in den v nevoli. Kak so se branili prauti povaudeni, so ponücali več kak osam pa pau milijonov pejsečni žaklov (Slovenija nam je tö poslala 40 gezaro), že do zdaj so pocerali milijarde in milijarde forintov. Tau pa ešče ranč nišče ne vej, kelko je škode. Najbole simpatično je tau bilau, kak je v velki nevoli cejlo lüstvo na Madžarskom vküper segnilo. S penazami, z delom, lübeznijo. Če rejsan se je že madžarski politikom tö posrečilo lüstvo v državi fejst prauti en drugomi pohujštrati. Politični čednjaki ali čedni političari se vse večkrat tak ponašajo, kak če bi uni rejsan vse znali in bi nam pravili: „Ka pa vi, nauro prausno lüstvo vejte, kak se po svejti drek tori... Vej vam mi povejmo, kak se more toriti... ” Par- tije, štere so pred tem bile pri volani države štiri lejta, šinfajo zdajšnjo oblast, ka je malo naredila prauti povaudni, zdajšnji politični čednjaki pa pravijo, ka je ranč socialistično-liberalna vlada bila tista, štera je sploj malo penaz namenila prauti tej vodeni kaštigi, da o komunistaj ranč ne gučijo. Pejsek nakapat - kejpek namakat Najbole „simpatično” je tau bilau, kak je v velki nevoli cejlo partijsko lüstvo na Madžarskom vküper segnilo. Dosta ji je ponüdilo pomauč v penazaj (tau je v redi bilau), ništarni parlamentarci so šli pejsek nakapat- kejpek namakat-za televizijo (namesto ka bi svoje banjate „gorile ” napausado dali za par gni). Največ pa se ji je samo zato dalo pelati k zbesnjeni Tisi z dvajsetmilijonskimi autonami in za par minut obülo svejkle nauve šöbare, ka so leko na tisti pejsečni žaklaj (Hyde park pri Tisi) predgali o tem, kak strašno dosta uni aldüjejo za nesrečne lüdi v povaudni. Srce jim je samo tak paukalo od velike kampanjske solidarnosti... Kejp, šteroga je naredo v vesi Zagyvarékas fotograf Madžarske tiskovne agencije MTI, nam pravi, ka je ta letošnja vodena küga pri Tisi rejsan nej mejla nikšoga razmenja nej do Boga pa nej do človeka. Nej do živoga, pa do mrtvoga tö nej. Križi v povaudni Naj mi bau odpüščeno, ka sem v tej fotografiji s svojimi düšnimi očami simbolično zagledno porabsko slovenstvo tö. Celau lepau kaže našo usodo, naš šors. Lejta in lejta drugo ne čüjemo, ka prej kakši dobri sosedkinji sta Madžarska in Slovenija, ka med njima nega nikši problemov (problémamentes), ka bi se druge evropske države le- ko včile od njij narodnostnega živlenja gledauč tö. Kak je vse lepau na nivoji deklaracij. Samo vsakdanešnje manjšinske živlenje je sploj ovaško. Gda je povejmo trbej odprejti en mejni prehod, v madžarski parlament po 10. lejtaj demokracije püstiti manjšince tö, rejšiti slovenske šaule od pogüblenja, naj Porabci tö leko molijo svojoga Boga v svoji materni rejči, pomagati po svoji evropski dužnosti (pogodbe pogodbe nej samo dvostranske, liki evropske tö!), naj porabski Slovenci končno dobijo svoj radio itd. itd. Tisti mali križi s prebledjenimi bejlimi obrazi, šterim de voda za par minut v gotanje tekla, smo porabski Slovenci. Ta vekši križ je naša Matica. Z bejlim vacalejgom in sivim plaščom, ki zvedavo gleda prauti svojim madžarskom kolegom na rneddržavni predgancaj iz pejsečni žaklov... Noe in müš Prausno lüstvo tak vej, ka je Baug tak zapovedo Noeni, ka na svojo barko smej pelati samo takše stvarine, štere ne morejo živeti v vodej. Gda je müšova lüknja gartüvala pune vode, je müš v velkom straji zbežala iz lüknje in na skrivma vujšla na barko. Gda je Noe zagledno, ka vrageča müš strüže njegvo barko, je dojpotegno rokajco s svoje roke in go nut v müš včesno. Iz rokajce je postau maček, šteri je požro müš in od tistoga mau na gomajno dejva té neznajžne stvarine. Bar de bi poavauden pri Tisi skem prva minila, ka gde je preveč dosta vode, tam se ešče podgane tö rade plodijo... Francek Mukič Prireditve • 30. aprila je imelo Društvo porabskih slovenskih upokojencev srečanje, na katerem je nastopil tudi ansambel Ščuke iz Pristave. Ansambel je naslednji dan gostoval v Mosonmagyaróváru , kjer je sodeloval na prvomajskih prireditvah. • 5. in 6. maja prireja Mestni kulturni center v Monoštru območno srečanje narodnega festivala pod geslom “S kulturo na pragu zahoda”. Festivala se bodo udeležili lutkarji OŠ Gornji Senik in FS Sakalovci. • 5. maj. Na medobčinskem srečanju gledaliških skupin v Križevcih pri Ljutomeru bodo nastopili tudi gledališčniki iz Monoštra. • 7. maja bo občinska revija folklornih skupin, ljudskih pevcev ter godcev v Šalovcih. Na reviji bodo sodelovale ljudske pevke iz Monoštra in Števanovcev ter ansambel Lacija Korpiča z ženskim kvartetom. • 7. maja bo Mešani pevski zbor A. Pavel z Gornjega Senika gostoval v Boreči na Goričkem. Kdo bo novi državni tožilec? Predsednik R Madžarske Arpad Goncz se je 25. aprila posvetoval s predstavniki parlamentarnih strank o kandidatih za novega državnega tožilca. Provladne stranke predlagajo Petra Polta, namestnika varuha za človekove pravice, opozicijske stranke bi rajši videle v tej funkciji Gaborja Heidricha, predsednika Županijskega sodišča županije Csongrád. Novega državnega tožilca bo na predlog predsednika Göncza izvolil parlament. Schüssel na Madžarskem 27. aprila je Madžarsko na vabilo madžarskega premierja obiskal avstrijski kancler Wolfgang Schüssel. Njegovemu obisku je močno nasprotovala opozicija, predvsem liberalci, ki so mnenja, da bi morala madžarska vlada prekiniti sodelovanje s skrajnimi silami tako doma kot na tujem. Porabje, 4. maja 2000 6 Mlejko za svinje?! Gnauk svejta, gda so Porabski Slovenci še sploj siromacke bili, najvažnejšo gesti je krü pa mlejko bilau. Nej bilau tašoga dneva, gda bi mlejko nej geli. V leta, gda so žetvo delali, so za žejo kiselo mlejko pili. Ka so nej ponücali, s tistoga so sir pa žmaučau (maslo) redli, nanikoj je nika nej prišlo. Gda so že malo baukše živeli, te jim je mlejko začnilo ostajati. Te je prišla zadruga (szövetkezet) pa začnila mlekame zidati, gde so od pavrov prejkvzeli mlejko. Sprvuga so še dobro plačüvali za mlejko, vrejdno je bilau doladavati. Iz mlejka je še edna plača vküpprišla mejsečno. V tej časaj je bilau, ka so nistarni doma gazdüvali, drügi so pa v Varaš v fabriko ojdli delat. Kak so leta tašle, tak so vsigdar menje plačüvali za mlejko. Krave so pavri že začali odavati. Naslednje so že tak malo plačüvati za mlejko, ka so pavri več ranč nej nesli mlejko v mlekarno. Za liter mlejka so kaulak dvajsti forintov plačüvati te, gda so ga v bauti za staudvajsti odavati. Najprvin so v Števanovci pa v tisti krajini zaprli mlekame. Letos od januara pa v vasicaj do Gorenjoga Senika. Tau dja nikak ne morem razmeti. V ednoj mesti se splača mlejko odavati pa küpüvati, v drügom mesti pa nej? Leko, ka smo mi bola butasti kak ovi. Ati pri nas drügi deja pejnaze v žepko! Ne vejm. Na Sola mam enga spoznanca, steri mlejko vküpbere. On tak pravi, ka se je vrejdno s tejm spravlati. On tü dobra vöpride, pa steri odava mlejko, tisti tö. On za liter mlejka šestdeset forintov dobi od firme. Iz tauga štirideset forintov plača pavrom. Na den tri gezero litrov mlejka vküppobere. Istino, ka v edenajset vesi odi s svojim malim tovornjakom. Kak on pravi, itak se bola splača, kak če bi v fabriki delo. Pa pavri so tö zadovolni. Zato ne vejm, ka pri nas se zaka ne splača? Istino, ka smo Zdaj že tak daleč Prišli, ka tak nega več dosti krav. Kaulak smo šli malo po vasnicaj, najgeri smo biti, ka mislijo od tauga pavri. Vsakšoga smo pitali, ka Zdaj dela z mlejkom, gda več mlejko ne more doladavati. Vajnin Miška, Ritkarovci: “Štiri krave smo meli, zdaj za tauga volo smo dvej audali. Zato, ka človek mora prejkstaniti. Če se kaj ne splača, te tisto nej slobaudno tadala delati. Mi zdaj prejk stanemo na telice. Tak vögleda, ka telice za masau zato prejkvzemajo pa zato redno plačajo tö. Dočas, ka smo štiri krave meli, smo sir pa vrnjo mlejko odavali Varašancom pa tej Peštarom, steri tü v Ritkarovci živejo. Eden zobozdravnik je odo sé po mlejko, na den deset litrov odpelo. Bilau tak, ka so nej prišli, te je tau vnogo mlejka tü ostalo. Te smo svinjam spolagali. Zato smo pa te dvej krave odali, dvej smo pa njali za volo tevcov. Dvej krave moram njati kakoli bau. Zatok, ka kauti rama trbej travo dola pokositi etak ali tak. Dvöm kravam pa tau ranč dojde. Dočas nede baukše, dočas ka mlejko ne bodo küpüvali tak kak drügo blaga Ka sam dja gorraso, za eden liter mlejka so približno vsigar telko plačali, kak je edan glaž šöra (pivo) košto. Gde smo pa zdaj od tiste cene?!” Peterin Djauži iz Števanovec: “Pred štirimi lejtami smo še štiri krave meli. Zdaj že samo edno mamo. Dosti dela bilau z njimi, aska pa nikanej. Zato smo je odati. Pa zato tö, ka so že lejta ta šle. Noge me bolijo, mora tau ne pozna. Mlejko so tö nej prejkdjemali, svinjam sam go polago. Človek baukše vöpride, če kukarco küpi. Gda smo že mlejko nej mogli odati, te smo štjiptje (sir) redli, moji vnuki sploj radi majo reteše pa palačinke. Mlejko, vrnjo mlejko sam jim pošilo. Zdaj tö vsakši den pridejo k nam po mlejko. Dočas, ka va z žanauv vret leko delala, dočas va zato tau kravo mela. Sinovge - na srečo - zato nama pomagajo, kakšokoli delo je. Vsakši zranjak vpau petaj stanamo, ka ve spijemo pa edno kupico palinke. Nam se den tak začne. Po tistim pa demo delat. Delam kak dva starim somara. Mi smo k tauma vcujvčeni.” V Slovenskoj vesi pri ednoj družini pet krav majo. Velka družina je, dosta mlejka ponü- cajo. Ka ostane, tisto svinjam spolagajo. Dvajsti svinj majo. Probleme so gnake kak v drugi vasnicaj. Do januara so mlejko prejkvzeli, zdaj pa vsakši odavle krave. Kak nam je gazda pravo, pri tistoj kuči, gde krave vse odajo, tam se več nikdar nedo s tejm spravlati. Starejši že nedo ladali, mlajši pa več nedo steli. Vancarin Šmit, Gornji Senik. “Gnauk svejta je na Gorenjom Seniki sploj dosti krav bilau. Skur pri vsakši iži. Zdaj, ka mlejko že ne vzemejo prejk, zdaj je že sploj malo ostalo. Pa gda so prejk vzeli, te so tü tak malo plačati, ka nej bilau vrejdno doladavati. Bo- le so krave odati. Mi zdaj sa mo dvej krave mamo pa dva konja. Mlejko doma gorponücamo pa sausadje, če kaj tanesejo. Konja pa zato mam, ka na tom velkom brgej, gde njive mam, s traktori ne more zemlau delati. Petnajset hektarov mam. Če bi krave audo, te bi tau vse lejs notzaraso. Kositi etak pa tak moram, te je pa vseeno.” K. Holec Es več nišče ne nosi mlejko Vajnin Miška iz Ritkarovec Peterin Djauži iz Števanovec Vancarin Šmit z Gorenjoga Senika čakálna dóba -várakozási idő dvórec - kastély enöten - egységes izogíbati sé - elkerül/kitér kanalizácija - csatornázás kandidát - jelölt nápačen - hibás nésporazum - félreértés obotávljenje - habozás plavajóči óder-víziszínpad razprtíja - viszály/ellentét sejem - vásár tovórni promét -teherforgalom víličar - targonca zrcálo - tükör Porabje, 4. maja 2000 Kak sam vido svejt spod Stola? Prvo, ka se spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam se najraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam se tak počüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo spoznavati velki svejt MEJSEC IN LUNA Najvekša nevoula je, če edna rejč ma dvouje menje. Tou sam v svoji mlešeči lejtaj sam najbole sprobo, gda sam orvpin čüo za Mejsec in za Luno. Tou sam že vido, ka na nebi svejti mejsec. Svejti pa najbole, gda nega oblakov in svejti najbole, gda je vcejlak pun. Ali ob mejseci geste ške ena luna, stera ranč tak svejti kak te mejsec. Ka te vedli, Zakoj sam nej vedo, kak se prav zove ta žuta pogača na našom nebi, vam moram tou vöovaditi. Pod našim velkim stolom v künji sam se sam s sebov špilo za že vözraščenoga človeka, ka že ojdi v slüžbo. Moja mama je že cejli den bila nikša snena in tak pomalek jo je cejli den bolejla glava. Gori nad menov sta s sousedico pile kafej in se zgučavale. - Vejš, skur nika sam nej spala tou noč in v glavej mi neka klüvle. Tou nevolo mam vsigdar, gda je pun mejsec. Te ne morem spati in sir me tak pomalik boli glava, sé je toužila moja mama. - Gvüšno, gvüšno, ka puni mejsec nikšo takšo mouč ma, ka človeka zmejša. Vej pa naš Feri že dva dni samo kouli ojdi in si ne more nikšoga mejra najti. Če pa njemi kaj povem, naj se zmiri, samo tadale dé. Rejsanje čüden te pun mejsec, je mejla nevoule z njim naša sousedica tö. No, bole je mejla nevoule s Ferijom. Tak sam po tom guči že vedo, ka mo delo vnoči. Šou sam spat in počako, ka sta zaspala mojiva stariša tö, te pa sam šou vö iz kuče. Te sam ga vido. Rejsan je biu pun velki pa žuti kak eden vrtanek. Tak sam ga gledo in gledo in čako, ka se z menov tö kaj zgodi. Dapa, nika se je nej Zgodilo, samo čidale bole sneni sam biu in sam šou spat. Po tistom sam na Mejsec že skur pozabo, dokejč sam nej tam pod stolom čüo, kak je Oča pravo mojoj mami: - Tisti naš bautoš je pa vcejlak za luno. Zdaj si že brodi, ka smo leko srečni, ka ga mamo. Vejpa če ne bi un biu bautoš, te bi biu neške drugi, se je čemeriu. Meni pa je migalo, ka je tou, luna. Zato sam očo tou pito. -Ja, mali moj, vej pa Luno v vsikšo nouč leko vidiš na nebi. Na, skur vsikšo nouč, zato, ka je včasi nega, mi je tou ta raztomačo moj Oča. Na, Zdaj so se začale moje nevoule. Že pa sam počako, ka sta mojiva šla spat in te sam gledo gori v nebo, če mo vido tou Luno. Vido sam eden falat mejseca in dosta zvejzd, od Lune pa nej düja in nej slüja. Skur do zazrankoma sam gledo ta gor ali Lune je nej bilou, spau pa sam vse do obeda. Drugo nouč sam palik gledo ta gor, če od kejc pride ške Luna, pa mo te vido, če je mogouče ranč takša kak Mejsec, ali nej je bilou nikše Lune. Te pa sam se spoumno, ka mi je Oča pravo, ka Lune včasi nega. Dapa gda pa te bou? Tou mi je klüvalo po glavej, ške po tistom, gda sam že spau. Drugi den sam že palik spau do obeda in mati me je neka čüdno gledala. - Ka je s tebov, sin moj. Tak vövidiš, kak če bi te mejsec klüko, me je boužala po lasaj. - Nej mejsec mama, nej mejsec, liki luna. Una me ne pistí na meri. Mejsec sam že vido, dapa ni kak ne morem videti lune. Zato mi ti povej, gda mo leko nagnouk na nebi vido Luno pa Mejsec. - Ti moj mali modrijaš, se je začala mama od vsega srca smejati, vej pa Mejsec pa Luno leko vsigdar vidiš nagnouk, zato, ka sta Mejsec in Luna edno in isto. Mejsec je Luna in Luna je Mejsec. Tak sam te ške tretjo nouč gledo gori v nebo in rejsan sam vido Mejsec in Luno tö. Vej sam tou že prle tö vido, dapa te sam tou ške nej vedo. Miki Bojna za Istino Gda se je druga svetošnja bojna na konec približava se je dosta kaj godilo. Tau smo mi mlajši ovak doživeli kak velki, zatok ka smo nej čütili nikše odgovornosti, samo smo vse vidli pa vse steli vösprobati, ka je bojna za seov njala. Moj Oča so tistoga reda bili žüpan v vesi, etak se je pa pri nas dosta vse godilo. Sodačiji smo mogli gesti pa piti naprej sprajti pa ranč tak živini tü, ka so s seov meli. Vogrski sodacke so šli skauz naše vesi. Strašno Silo so meli, etak so pa pri nas njali za edno pihalno bando valaun škir (inštrumente) pa na našo najvekšo veselje eden motorbiciklin, na tri kole. Trgé so se leko pelali z njim. Pihalno šker smo na pod znosili, motor pa v škegenj pa smo ga doj pokrili z krmov, ka prej Nemci pa Rusi pridejo pa nam ga odpelajo. Za par kednov so pa vse odpelali Vaugri. Gda so naši starišje nej doma bili, te smo mi, mlajši motor naprej skopali, pa smo ga že na pauti meli. Bencina je nej bilau, vužgati smo ga nej mogli, etak smo ga pa tiskali na breg, smo si sedli na njega, doj je pa leto sam od sebe. Najoprvin smo se mi trge, moj najstarejši brat (tak 15 lejt star), mlajši brat (tak 9 lejt star) pa ge (5 lejt stara) gor sedli. Najstarejši ga je pelo, te drügi je not seo, gde je tretjo kolau bilau, ge, mali somar pa ozajek za bratom. Pistimo se doj po brgej. Gda smo prileteli k našoj hiši, tam se je prdaš nika nauri naredo pa ga je brat več nej mogo ravnati. Pred ramom je strni ograd bio, na konci ograda pa velki šanc (jarek). Zdaj smo se nesli doj po ogradi pa gda se je ograd dojšo, te hup, not v šanc. Bratje so dobro mesto meli, oni so se leko fejst držali, pa so šanc na motori prejk skočili. Ge pa? Sveti Baug! Gda smo v šanc prleteti, te sam se ge nesla po lufti kak huppalant, pa sam naredla edno dva “salto mortale”. Na trdo paut sam včesnila. Na pleča. Stoj bi leko pravo, ka sam gvüšno od tistega mau tak vdardjena. Depa nej. Nej sam na glavau spadnila, liki pravim, na pleča. Tam sam ležala kak ta pravi mrtvec. Mlajši, steri so motor tiskali pa mojiva dva brata sta više mene stala pa sta me začnila tikati, če sam prej eške živa. Te so me za noge pa za pleča prijeli kak pravoga mrtveca not v motor djati pa so me tiskali domau do hiše. Tam so me vözdignili pa not nesli na postalo. Strašno sam trpela. Sprvoga so eške mlajši z menov biti, sledkar so eden za drugim vsi pobegniti. Šli so se tadala vozit. Kak etak ležim, se pomaleg začnem gibati, probam gor staniti. Buma je žmetno šlau. Te pa od zvüna čüjem, ka je vanej na pauti velka kriča. Nikak sam se vküp pobrala pa sam se vlejkla tavö kak edna küga. Pa ka sam vidla? Naš motor na tri kole z dvöma bratoma vred je na pauti not skočo v edne kaule (voz), stere so krave vlekle. Gazda je nej vedo, če de krave ati moja dva brata ati motorbiciklin rešüvo. Na tau je te domau prišo naš Oča. Nikomi nej trbej tomačiti, ka se je godilo. Lače moji bratov so se strašno prašile. Ge sam se pa spucala nazaj v künjo. Tak flajsno kak eden požak. Če bi me stoj vido, kak sam üšla, bi tak mislo, ka sam v bojni ranjena bila. Tak sam se vlačila dva ali tri dni. Gda so me mati ali oča vidli, te sam tak delala, kak če bi mi nika nej bilau. Med tejm sam pa tak trpela kak maček, šteroga je nika doj zavozilo. Depa pravijo, ka prej v krplüvo grün ne vdari, etak sam ostala. Eden den so bratje prileteti v künjo pa me zvali: “Iren, poj, vejš, ka smo najšli? Ednoga lejpoga konja.” Pa rejsan eden konj se je paso na ogradi. Lovili smo ga, depa vsigdar nam je vujšo. Tau je šlau tačas, ka nas je Oča znauvič pa vred nej vzeo pa nam je etak pravo: “Tau vam je lejpi konj?! Deca, deca, vej je pa samo čunta pa kauža.” Depa nam je lejpi bio. Pa smo žalostni biti, gda je preminau. I. Barber Porabje, 4. maja 2000 Lepi predmeti mladih ustvarjalcev iz mesta ob Rabi (Adrienn Csalló, Diana Doncsecz, Márta Oláh, Tímea Németh) na razstavah v Gledališki dvorani in Slovenskem domu v Monoštru. Župa od posüšeni grbanjov 5 dkg süji grbanjov, 1,5 l vode, 2 dl vrnjoga mlejka, 2 žlici mele, eci, krumpli. Süje grbanje zaparemo, na drauvni zosejkamo i v vodej sküjamo. Če so grbanji meki, prtepemo z vrnji mlejkom i melo. Solimo i eci vlejemo cü. Leko se küja s krumplinami tö. Na kocke zrejzane krumpline s süjimi grbanjami vred dejemo küjat. Tomo Jeseničnik fotografije Živi in dela v Slovenj Gradcu/Slovenija VABILO Na otvoritev razstave, ki bo 5. maja 2000 ob 18. uri v Slovenskem kulturno-informativnem centru v Monoštru (Gardonyi u. l.). Uvodne besede: Jože Hirnök, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem O razstavi bo spregovorila: Simona Javornik, kustosinja, um. zgodovinarka Umetnik bo navzoč Razstava bo odprta od 5.5.2000 do 30.5.2000, vsak dan. Tomo Jesenicnik Fotói Slovenj Gradec/Szlovénia Tisztelettel meghívjuk a kiállítás megnyitójára, amely 2000. május 5-én 18.00 órakor lesz Szentgotthárdon a Szlovén Kulturális és Információs Központban. Bevezetőt mond: Hirnök József, a Magyarországi Szlovének Szövetségének elnöke A kiállítást bemutatja: Simona Javornik, kusztosz, művészettörténész A kiállítás május 30-ig látogatható. Ples Janči je gnauk svejta mladi v Budapešt prišo delat. Tistoga reda je tau velko delo bilau, ka si je lejpe penaze leko slüžo. Sploj rad je emo lejpi gvant, etak si je pa najoprvin lejpo obleko küpo. Tak je mislo, ka če de on tü tak lepau naravnjeni kak tej Peštarge, te de on ranč takši tü. Edno soboto se je na nikši sploj gospočki bal pritepo. Lejpe dame v dugom gvanti plešejo. Nej je njemi drugo trbelo, on si je tü edno takšo vöpogledno pa je že pred njej pa pred njeno materjov stau, ka de go za ples proso, tak kak so tej drügi delali. Gospa ga je fejst poglednila, nigdar ga je eške nej vidla, depa zatok se je podala. Začneta plesati, ranč so valcer Igrali. Janči je nikak vedo plesati, tak kak so doma v vesi z deklami skakali, depa tüj je ovak šlau. Etak je pa skurok vsakši drugi stopaj zapravo, pa je ovoj po nogaj skako, go je cuko. Gda so ples dokončali, ova ma je prajla: “Oj, vi, golaub.” Janči je Zdaj kaj nej vedo začniti s tejm, sam je čüto, ka je nej fajn šlau tau pisanje, zatok go pa pita, Zakoj je ona njemi prajla: golaub. Ona pa: “Zatok, ka je golaub tü edna živma.” Novine Imre pa njegvi padaši so veseli podje, samo ka tau veselje tak vöpokažejo ka se vsakmau, gda so vküper, strašno napigejo. Te je pa vsakši takši kak tele. No, v našom Porabji je pa etognauk eden novinar od toga piso, kak je prej človeki alkohol na kvar. Našo zdravje podkopa pa vse dosta nevole je zavolo alkohola. Imre je etognauk srečo toga novinara pa ga novinar pita: “No, Imre, šteli ste moj članek, ka sam ga napiso? Pa ste si kaj premišlavali nad tejm?” Imre pa: “Dosta smo si premišlavali pa smo vsi gnako mislili.” Novinar pa: “Te pa več nete telko pili?” Imre pa: “Kaj pa nej pili. Tvoje novine več nemo šteli.” Vgrizno go je Joška je etognauk strašno leto po pauti v Slovenskoj vesi. Etak sreča Miškana pa ga Miška pita: “Kama pa tak letiš?” “K doktori dem, mojo taščo je sausadni pes vgrizno.” “K kakšomi doktori pa letiš?” Joška pa: “Vej pa k Dončeci.” “Ne razmejm te. Vej pa Dončec živino vrači. Njega boš zvau k svojoj tašči?” Joška pa: “Ranč zatok. Gda je pes vgrizno mojo taščo, je njemi lagvo gratalo.” Pismo Mali Geza je etognauk edno pismo neso na pošto. Poštarca je pismo na vage djala pa etak pravi: “Tau pismo je žmetno, moreš eške več štemplinov gor zakeliti na njau.” Gezak pa: “Gospa, tau tak nede dobro. Če ge eške štempline gor nalepim, te de pismo eške bola žmetno.” Dober padaš Peter etognauk sreča Lacina pa ma etak pravi: “Laci, če zdaj včasin nemo mogo sprajti 10 gezero forintov, te se v glavau strlim. Bi mi leko pomogo?” Laci pa: “Sploj bi ti rad pomogo, depa nejmam pištole.” ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deák Ferenc út 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISNN 12187062. Tisk: SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denamo pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.