pisma bralcev
Stanovanja
Ob razpravah o komunal-nem in stanovanjskem go-spodarstvu se mi zdi po~ trebno opozoriti oziroma ponovno opozohti na pro-blem, ki ga postavl/amo v ozadje, ima pa na Človeka-občana dokaj velik vpliv. Predvsem na njegovo raz-položenje in zaupanje v družbo.
Gre za pravico lastnika stanovanja, da se vseli v svoje stanovanje, ki /e tre-nutno zasedeno. To pravi-co mu naša zakonodaja si-cer daje, ob tem pa postav-Ija marsikdaj takšne pogo-/e. da jih lastnik praktično ne more izpolniti, »imetnik sianovanjske pravice- pa se ob tem čuti zaŠČitenega in si privoŠČi marsikakšen izgred. Lastnik takega sta-novanja je v nekakšnem podrejenem položa/u v pri-merjavi z etažnimi lastniki stanovanj, ki so družbeno priznani kot enakopravni Člani naše družbe.
Tako zaščiteni imetnik stanovanjske pravice v hiši zahteva. da se stanovanje in hiša vzdržujeta na lastni-kov račun, ne prispeva niti za snaženje stopntšča niti za dimnikar/a, kar vse za-hlevajo uredbe od lastni-kov etažnih stanovanj, ne čisti snega okoli hiše in se sploh obnaša kot medved v kočevskih gozdovih. Po pravilu plačuje zelo majhno najemnino. upira se vsakrš-m telji in zahtevi po zame-n/avi stanovanja za manjše, ustreznejše (če poleg tega eno od sob celo oddaja) in s tem na sodišču celo uspe. Včasih so /astniki že starej-ši. upokojenci, ki imajo majhno pokojnino in mora-jo z njo vzdrževati hišo in oddano stanovanje, morda jim pomagajo tudi otroci, ki se stiskajo v kakem manj-šem, kletnem ali drugače neustreznem stanovanju, pa bi se radi preseiili k star-šem, da bi jim pomagali. Imetnik stanovanja si niti ne phzadeva, da bi sodeto-val pri teh prizadevanjih in si poiskal drugo stanova-nje. Živi poceni, gradi si po-čitni&ko hišo. ima avtomo-bif in si privošči marsikaj. kar si fastnik zaradi stro-škov z »njegovim« stanova-njem ne more. Poleg tega si dovoti celo obrekovanje o razmerah v hiši, slabem stanovanju in »šikanira-lastnika, pri tem pa v -takih razmerah« ceto uživa in se jim noče umakniti.
Skratka, sedanja zakono-daja ustvarja marsikje nevzdržne odnose med Ijudmi. Zato predlagam, da ustrezni organi tudi o tem razmišljajo in poiščejo reši-
tve                             D. N.
Psi napadajo poštarje
V zadnjem času se pi-smonoše vse pogosteje pri-tožujejo. da jih pri nekate-rih hišah napadajo odveza-ni psi ali psi, ki se potepajo brez nagobčnikov po ce-stah ter psi, ki so privezani na tako dolgih verigah, da fflemonoša ne more niti do nabiralnika in ne do zvon-ca, če ima nujno pošto. Upamo. da so imetniki svo~ jih štihnožnih Ijubljencev seznanjeni s predpisi, kje morajo imeti svoje Ijubljen-
ce in kako morajo le ti biti v določenem            primeru
opremljeni, še posebno, L0 so popadf/ivi. fipredpisiso v veljavi ves Čas, sedaj pa ko razssja slinavka in se ye pojavita že na pragu Ljub-Ijane, pa veljajo za vse še posebni poostreni predpisi. Vse potepuške pse in mač-ke bodo po najkrajšem po-stopku odstraniti. Če pa lastnik žene psa na spre-hod, mora biti pes oprem-tjen z nagobčnikom in vsem drugim potrebnim. Dolžnost imetnikov psov je tudi, da pri vhodih na dvori-šia ali v stavbe postavi/o pisemske nabiralnike in zvonce. sicer pismonoši ni treba, da prinese pismo do nabiratnika, ki ga čuva po-padljiv pes- Taki primeri so v krajevnih skupnostih Sto~ žice, Bfinje, Ivan KavčiČ. UrSka Zatter na Ježici in drugod. kjer se cele skupi-ne pso v podijo po ploščadi. kot da nima/o tastnika. Do-bitnik pošte se bo zaston/ pritoževai nad pismono-Šem. če pošte ne bo dobit pravočasno, če mu jo bo poštar vrgel čez ogra/o ali če bo morat po njo na bliž-njo pošto. Prav tako se bo zaman pritoževal. Če pošte sploh ne bo dobil, ali če bo na neprimernetn prostoru namestrl pisemski nabiral-nik. Za lake primere bi mo-rafi bolj poskrbeti tudi poštni kontroforji, ne pa da
stanovanju itd. Da bi ph s/ednjih phmerih nastal red. so za to dolžni poskr-beti tudi hišni sveti in od-bori SZDL ter drugi-
Kontrolorjem javnih tele-fonskih govorilnic pa sve-tujemo, da redno skrbijo za njihovo vzdrževanje, ker so namenjene tistim, ki doma nimajo telefonov. kakor tu-di tistim, ki kličejo v nujnih primerih in drugim uporab-ntkom. Na Bratovševt plo-ščadi sta dve javni telefon-skigovorilnici. TistepriRu-skem carju in drugje pa že mesec dni molčijo. Morda so nerentabilne pa pošta ne potrebuje denarja?
R. 0.
Pohvaljeni lutkarji
fmela sem možnost, da sem se 17. maja udeležtla predaje kurirčkove torbe Med program proslave /e bif vktfučen tudi nastop lut-karjev osnovne šole Fran-ceta Bevka.
Ko sem giedala posa-mezne lutke, kako nastopa-jo, kako prikažejo določe-no igrico, kakšne imenitne kulise imajo, predvsem pa. kako lutkarji govori/o lep, jasen jezik, so mi iz ust prišle besede: »Čudovito. To ne sme ostati zaprto v me/ah šole. mora ven. med mtadino, med druge Ijudi.« Pri tem ne smem pozabiti.
pndejo na teren šele takrat, ko /e pes te obgnzef pi-smonošo. lastnik psa pa je iz strahu pred posfedicami postavil nabiratnik na pra-vo mesto
In še to o poštarjih. Kra-jevna skupnost Urška Za\-ler je mlada in se še v&dno širi. Ljudje se prise/jujejo, menjujejo stanovanja, dru-gi se spet odsetjujejo dru-gam. Zato je deio pismonoš na takem terenu zelo otež-kočeno, še posebno tam, kjer so pisemski nabiralniki v prostoru, ki je zakten/en, pismonoša pa nima ktjuča od vhoda. Bili so tudi pri-meri, da so se pismonoši menjali vsak drugi dan in ker niso našli naslovnikov, so nekateri pošto pustHi na nabirafnikih, kjer pa niso imeli ključa od vhodnih vrat. so jo odvrgli enostav-no v kot - pred vhodna vra-ta. Zato je nujno, da na ta-kem terenu ostanejo statni pismonoše, ki že Ijudi po-zna/o, kakor sta to Zvonko Simšič in Tone Obreza, ki poznata Jjudi, Ijudje njiju in se nanju lahko zanesejo, da bodo pošto gotovo dobili ob pravem času. So tudi drugi primeri, ki otežkočajo delo pismonoš, npr. ko lastnik nabiralnika nanj ne da svojega imena ali ko lastniki stanovanj iz raztič-nlh razlogov ne dajo na na-birafnik imena podnaje-mnikov, ker se želi/o izog-niti plačilu obveznih daja-tev, ati pa imajo prijavljene Ijudi, katerim ob morebitni stnrti želijo odstopiti stano-vanje, podnajemnik pa de-jansko sploh ne živi v tem
kako so bile lutke. ki so predstavijafe doiočene osebe ati iivali (partizanka, nemški vojaki. ptice. cfedek itd.) domiselno oblečene in oborožene tako, kot smo dejansko takrat bili.
Zanimalo me je, kakšne starosti so ti lutkarji, v kate-h razred hodijo in v kakš-nem času so znanje in kva-liteto izvedbe dosegli. Od-govor se je glasil: To so učenci Četrtih razredov. vktjučeni v lutkarski kro-žek, z delom so pričeli ko-nec novembra 1978. Kro-žek vodi tovarišica Severje-va in vse lutke, od zamisli do izvedbe. napravijo sami. Sami tudi naštudirajo igri-co in jo "pifijo« toliko Časa, da zaživijo z njo,
Zvedela sem, da so že nastopali v vzgojnovarstve-nih ustanovah naše krajev-ne skupnosti in tudi na ob-močju občine Bežigrad. Povsod so bHi prisrčno sprejeti in ob sfovesu so klicali za njimi: Pridite še, in to kmafuf
Mislim, da moramo biti veseli, da je na šoli zrasla /utkarska dejavnost. kajtt tudi ta način lahkoprispeva k večji povezavi in sezna-njanju življenja med NOB in danes, med krajani naše krajevne skupnosti in pro-izvodnimi organizacijami na našem terenu.
Pa še nekaj. kar se tiče nas vseh, Nauči/i se bodo lepega slovenskega jezika, pravilnega izražanja ter na-stopa in vse to prenašafi na nas. poslušatce in gledalce.
VERA MORETTI