Leto XLV. - Štev. 21 (2245) - Četrtek, 3. junija 1993 - Posamezna številka 1200 lir glas Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Gruppo l°/70% - Autorizzazione DCSP/l/l/40509/91/5681/102/88/BU DEL 12.11.1991 Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 - Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: 34133 Trst - Trieste - ul. Donizetti, 3 - Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 TAXE PERQUE GORIZIA TASSA RISCOSSA ITALY IZZIV, KI IVIU VELJA PRISLUHNITI Drugačne počitnice ali odrini na globoko Mlade ljudi srečujem vsak dan. Rad sem z njimi. Znajo me presenetiti in razočarati. Enaki so in drugačni hkrati. Že nekajkrat sem se vprašal, zakaj je tako? Kaj je vzrok, zlasti na verskem področju, da so samo eni imeli pogum odriniti na globoko? Brez dvoma je na prvem mestu domača družina. Ta da otrokom in mladim neizbrisen pečat. Včasih se pridruži še kakšna dobra nona. Potem je tu vrsta požrtvovalnih katehetov, katehistinj in duhovnikov. Vpliva tudi to, s kom se družijo. Vem, da so še dobre družbe mladih. (Zdrznil — NAS UVODNIK Odgovor slovenskih volivcev Nedeljske volitve so neznanka ne samo glede rezultatov, temveč predvsem zaradi posledic. Na te volitve gledajo vsi z velikim zanimanjem, ker sovpadajo z najbolj razburljivim trenutkom povojne italijanske zgodovine. Škandali zaradi korupcij, obtoževanja, sumničenja, prepletanje politike z navadnim kriminalom, afere, ki segajo v vrhove oblasti, neslutene dimenzije raznih malverzacij, vse to je dodobra zrahljalo italijanski politični sistem. Stranke zdaj na volitvah s strahom sprašujejo volivce, kako bodo odgovorili na vse, ali bodo ostali v mejah tradicionalnih strank, ali pa se je zanje začela faza zatona, kot se zdi vse bolj verjetno. Zdaj je spet v ospredju volilna reforma in večinski sistem se vsem zdi kot rešilna bilka, na katero se obešajo politiki od leve do desne, da bi po eni strani rešili vsak svoj pogled na demokracijo, po drugi pa da bi si ohranili stolčke. Večji del odgovornosti za sedanjo zmedenost in negotovost nosita gotovo vodilni sili v dosedanji vladni koaliciji: krščanska demokracija in socialistična stranka, ki sta se v zadnjih letih izneverili težki vlogi vodenja države. To je bilo zelo lahkomiselno upravljanje z zapravljanjem na vseh ravneh, dolgovi pa so rasli v veliko veselje bank, ki z denarjem niso vedele kam. En del prebivalstva, pa naj je bil še tako produktiven, je očitno zaslužil preveč, denar je zastajal v bankah, ki so ga posojale nenasitni državi, deficit je postal ogromen, dolgovi so prerasli vsako pametno mejo. Stranke so namreč sprožile splošno razsipnost, da bi si pridobile soglasje-volivce. Vsaj navidezno splošno blagostanje je odmaknilo ljudstvo od centrov oblasti, kar se rado dogaja v razvitih družbah. Stranke so pozabile na preventivno zdravstveno in socialno skrbstvo... Skrbele so bolj za lastne interese in ne za dobro vseh, isto je delala tudi opozicija. Nikomur ni bilo zadosti denarja, potrebno ga je bilo ogromno, in še več. Tako je prišlo do pojava korupcije, ki je znana vsem režimom in časom, toda tu je »tangenta« postala pravilo. Državljani pa so plačevali. O korupciji so vsi znali, politiki, policija, sodniki, toda vsi so molčali. Naenkrat je zadeva izbruhnila kot tur in razkrila nezdravo notranjost teh plasti italijanske družbe. Ni znano niti, zakaj se je to sprožilo, sovpadlo pa je s padcem nevarnosti mednarodnega komunizma. Zakaj, kdo stoji zadaj, je težko povedati, kot je tvegano iskati storilce zadnjih krvavih atentatov, za katere se pravzaprav niti ne ve, komu koristijo. Ali je bil to znak mafije politikom, ali pa opozorilo skrivnih centrov oblasti, da ne bodo trpeli poskusov spreminjanja političnega sistema? Odgovorov ni, vse pa je zelo sumljivo. Pomembna je ugotovitev, da sta obe vodilni stranki v vladi pozabili na svoje dolžnosti, kar se je navsezadnje izkazalo tudi na krajevni ravni, tudi pri nas v odnosih do slovenske manjšine, kjer se zadeve niso in niso hotele premakniti naprej, in to kljub novim stikom z novo Slovenijo. KD in PSI sta se izneverila in sta spet začela iskati volivce v nacionalističnih krogih. Zato je prišlo do novega stegovanja prstov po Istri, zato so vsi znova pozabili na zaščitni zakon. Ne samo to, odobrili so celo tak volilni zakon na deželi, ki postavlja v nevarnost slovensko zastopstvo v izvoljenih organih. Odgovor slovenskih volivcev na vprašanje, ki se postavlja na nedeljskih volitvah, je lahko samo eden, vsem dobro znan in preizkušen. Edino tak glas velja za stoodstotno slovenskega in edino ta glas je prost sumničenj po korupcijah. S- sem se, ko sem pomislil, da lahko nekajletno delo vseh teh ljudi zruši en sam človek, ki jih bo usmeril na napačno pot. Res, podira se hitro, gradi pa...). Ko se mi je zdelo, da sem izčrpal vse vire drugačnosti, sem spoznal še enega. V pogovorih sem slišal, da so ti mladi večkrat rekli: »Tako, kot je bilo na duhovnih vajah. Tako, kot smo delali v Stržišču.« NEKAJ, KAR JIH ZAZNAMUJE Bivanje na duhovnih vajah ali tednih duhovnosti jih je zaznamovalo. Vtisnilo jim je pečat, ki ga zlepa ne more nihče izbrisati. Pomenilo jim je tako globoko versko doživetje, doživetje prijateljstva in lepote, da se večkrat vračajo k njim. Nekateri so se tam čutili popolnoma sprejete, ker so jih poslušali. Doživeli so lepoto skupnosti, vrednote skupnega dela, začutili, da jih vera osvobaja, po spovedi so se čutili lepše. Družba mladih, ki podobno mislijo in živijo za iste vrednote, jim je vlila poguma. Prej so sikdo od staršev meni, da bodo za njegovega otroka prehud napor, da bo postal neki verski fanatik, če gre tja. Če bi realno gledali in pomislili, da lahko brezdelje in uživanje iz njihovega otroka naredi veliko grozljivejšega fanatika, bi ravnali drugače. Prepričani so lahko, da so duhovne vaje lepa dota, ki jo lahko dajo svojemu otroku. Za kristjana, zlasti mladega, so počitnice velik izziv. Lahko spimo do dvanajste ure, ponoči obiskujemo diskoteke in preverjamo, katera je boljša in cenejša. Lahko okusimo več vrst alkohola, lahko do potankosti spoznamo istrsko obalo in evropske prestolnice, a ostajamo sami sebi tujci v naši družini. Morda celo letamo naokoli, da se ne bi soočili s samim seboj in svojo bedo. Lahko pa naredimo korak naprej in odrinemo na globoko. Da pa ne bi izgledalo, da so počitnice kot čas duhovne poglobitve priložnost samo za mlade. Ne, tudi WA m se bali tišine, daljše molitve in meditacije, potem vidijo, da so vse te stvari lahko izredno lepe, osvobajajoče in osrečujoče. Priznavam ugovor, da ni vse tako idealno. Da marsikdo od mladih po tednu duhovnosti doma ne nadaljuje začetnega dela, da tudi marsikdo ne gre več na duhovne vaje, ker ga prevpijejo drugi klici. A vseeno. Ostaja izredno prijetno versko doživetje, doživetje krščanske skupnosti in božje bližine. Tudi človek, ki se bo oddaljil od vere, se bo lahko čez nekaj let vrnil h kapitalu, ki gaje pridobil na duhovnih vajah, morda takrat, ko se mu bodo zamajali temelji življenja in se bo prisiljen spraševati, kaj v življenju šteje. Kdor ima to doživetje, se ima kam vračati, kdor pa tega ni doživel, se nima kam vračati... Del počitnic torej lahko preživimo drugače. Duhovnih vaj za mlade in odrasle je vse več. Možnosti so. Mar- ža odrasle. Ker tudi sam dobro vem, kako težko je včasih moliti ali premišljevati med tem, ko nate pritiskajo roki, ko moraš hiteti na banko ali na pošto, peljali avto na servis ali k mehaniku, biti do ure na tem ali onem kraju, zato lahko počitnice izkoristimo za duhovno rast. Bomo med dopustom vzeli v roke Sveto pismo ali knjigo duhovne vsebine? Če med letom nimamo časa, ali si ga bomo potem vzeli za jutranjo ali večerno molitev, za meditacijo? Bojim se, da ne. Se bo tudi tokrat izkazalo, da ni čas vzrok našemu opuščanju molitve, ampak nekaj drugega. Oh, če bi vedeli, da je važnejše spoznati samega sebe preko Jezusa Kristusa kot spoznati pol sveta! Naj v letošnjih počitnicah ne slišimo samo Jezusovih besed: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte« (Mr 6, 31), ampak tudi: »Odrini na globoko« (Lk 5, 4). Božo Rusija Jevnikar v Rimu Stranki Slovenske skupnosti je v torek uspelo, da je priklicala pozornost najvišjih predstavnikov italijanskega parlamenta na zahtevo po zajamčenem zastopstvu slovenske manjšine v okviru snujočih se volilnih reform. Deželni tajnik Ivo Jevnikar in deželni podtajnik Andrej Bratuž sta izročila peticijo za zajamčeno zastopstvo, ki jo je doslej podpisalo več kot 1.700 slovenskih, pa tudi italijanskih volivcev na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji, najprej predsedniku senata Spadoliniju, nato pa, v različici za drugo vejo parlamenta, še predsedniku poslanske zbornice Napoiitanu. Slednji pa je omogočil obema slovenskima predstavnikoma, da sta o zahtevi spregovorila pred ustavno komisijo poslanske zbornice, ki je ravno takrat obširno razpravljala o volilnih reformah. Oba predsednika sta izrazila razumevanje za zahtevo po zajamč-nem zastopstvu. Predsednik senata Spadolini, ki je gosta zadržal dobre pol ure, je pred televizijsko kamero izjavil, da je zahteva upravičena in da je treba najti način, da bi jo izpolnili, mogoče s primernim oblikovanjem volilnih okrožij. Obljubil je, da bo senat obravnaval zahtevo z vso dolžno pozor-nostijo. Predsednik poslanske zbornice Napolitano pa je v razgovoru z zastopnikoma Slovenske skupnosti podčrtal, da lahko novosti ob prehodu iz proporcionalnega v večinski volilni sistem prizadenejo tudi ostale manjšine, zato je treba — v skladu z navodilom Dvodomne komisije za reformo — najti splošno rešitev. Napolitano je nato Jevnikarju in Bratužu omogočil, da sta nastopila pred komisijo za ustavna vprašanja. To se je zgodilo tik po glasovanju, ki je pokazalo, da bo osnova za volilno reformo v poslanski zbornici predlog poročevalca Matterelle. Ta pa ne vsebuje jamstev za manjšine, kar je Jevnikar v svojem nastopu pred predsednikom komisije Ciaffi-jem, ministrom za institucionalna vprašanja Elio in nekaterimi po-sianaci tudi ožigosal, nakar je utemeljil potrebo po zajamčenem zastopstvu. Tako predsednik Ciaffi kot poslanca, krščanski demokrat Balocchi in komunist Brunetti, ki sta posegla v razpravo, so izrazili podporo načelu o zajamčenem zastopstvu. Minister Elia pa se je obvezal, da bo o tem poročal predsedniku vlade Ciam-piju. Gre za resno vprašanje, je še dodal, ki sili k iskanju rešitev, zato bo deležno vse potrebne pozornosti. Pobude na Katinari ob 100-letnici župnije Presenetljivo sodelovanje celotne župnijske skupnosti p* Pogled na Katinaro in Lonjer Praznik svete Trojice na Katinari Ko sta me oče in mati prvič peljala na Katinaro ob praznovanju sv. Trojice, se je meni tri-ali štiriletnemu otroku zdelo vse kot vstop v začarani svet: stoletni hrasti v »Bridgavcu«, košate lipe pred cerkvijo in stavba sama, »katedrala v mojih otroških očeh«, okrašena s slavoloki in banderami, svetlikajoča se v tisočero bisernih lučeh: in veselo pritrkovanje, vrvež ljudi od vsepovsod in nabito polni »plenjerji« pisanih kolačev, ki so se mi kar ponujali v prigrizek. In v notranjosti cerkve same molitve in zvončkljanje, resen dostop starešin pred oltar z »dapljerji« (svečniki) in slovesna služba božja z mašnikom v slavnostnih paramentih, mogočno in ubrano petje zbora in sklepni pogovor starešin pod lipo med pokanjem možnarjev: vse to je zapustilo v meni neizbrisen spomin, ki se obnavlja vsako leto na praznik presvete Trojice. Ko sem doraščal, sem neštetokrat z občudovanjem zrl v tiste skrivnostne latinske črke, vklesane v ploščo nad vhodnimi vrati v cerkev... IN UNITATE TRINO... TROEDINEMU BOGU... Skrivnost svete Trojice. Milost dojemanja in razumevanja te skrivnosti. Ni vere brez milosti! Vera je božji dar. Kadar zbegan tavam v življenju in se prebijam od čeri do čeri, da zagrabim odrešilno bilko; kadar se spopadam z dolžnostmi, ki mi jih nalaga življenje in katerim nisem vedno kos, se najrajši zatekam v tisti spokojni hram v božjo hišo med lipama na Katinari, pokleknem v najskrivnejši kot preljube cerkvice in se prekrižam »V IMENU OČETA IN SINA IN SVETEGA DUHA«. Kako čudovita je moč milosti, vere in ljubezni! Bodi češčena in hvaljena na veke! Jožko Gerdol Na Katinari se nadaljujejo proslave ob 100-letnici ustanovitve župnije presvete Trojice. Slavja so se pričela že lanskega februarja z izdajo glasila Katinarski zvon, katerega je bodisi krajevna kot tudi širša javnost z veseljem sprejela. Veliko bi bilo povedati o tej fari s središčem na katinarskem griču s cerkvijo, ki slovi po čudovitih freskah slikarja Toneta Kralja iz leta 1931. V okviru praznovanja smo bili deležni obiska škofov Bellomija in Piriha. V gosteh smo imeli ansambel bratov Krt iz Stranj, ki nam je izvedel edinstveno ritmično mašo; šli smo na izlet v Novo Štifto pri Gornjem Gradu ter se med potjo poklonili spominu nekaterih župnikov, ki so v preteklosti opravljali svoje dušno pastirstvo na Katinari in tu pustili svoj pečat dragocenega dela. 6. junija, na sam praznik sv. Trojice, bomo imeli slovesno službo božjo z narodnimi nošami in razdeljevanjem kolačev prisotnim. Sledila bo otvoritev razstave starih dokumentov, slik, predmetov in orodja, ki so jih naši ljudje radi odstopili, in njim gre največja zasluga za uspeh razstave. Z njo bi radi starejšim faranom obudili spomine na preteklost, mladini utrdili zavest pripadnosti, tuje priseljence in obiskovalce pa seznanil s svojo bogato stvarnostjo. V najkrajšem času bo izšla brošura domačina Jožka Gerdola z zgodovino naše fare, opremljena z mnogimi slikami. Ob tej priliki in po potrebi so bila v cerkvi izvršena mnoga prenovitvena dela, ki so jo rešila propada. Restavrirane so bile Kraljeve freske, posodobljena električna napeljava in kurjava, uglašane starodavne orgle, popravljen pod na koru, pozlačen tabernakelj. Duh po lesu pa nas opozarja, da so zadobile nov videz tudi klopi iz 18. stoletja, mogočna vhodna vrata in spovednica. O inkviziciji nekoliko drugače Komu se še ni dogodilo, da bi mu v diskusiji o zgodovini Cerkve sobesednik ne vrgel na pladenj »svete inkvizicije«, te zle ustanove, ki naj bi v srednjem veku preganjala drugače-misleče, tako kot so v našem stoletju razni totalitarni režimi preganjali svoje politične in idejne nasprotnike? Kako je torej z inkvizicijo in njeno zgodovino? Nedavno so se na knjižnem trgu pojavile tri temeljite študije, katerih avtorji so zgodovinarji Owen Chadvvick, Arthur Francis Kamen in Edvvard Peters. V italijanski jezuitski reviji »Civilta cattolica« (1992, IV, 458-467, 578-588) jih je širokemu občinstvu predstavil Brian Van Hove. Ni namen omenjenih zgodovinarjev zanikati ali sprevračati očitna zgodovinska dejstva, saj kot laično usmerjeni pisci za to niti ne bi imeli kakega neposrednega interesa. Pač pa se njihovo delo vključuje v prizadevanja naj novejšega zgodovinopisja, da bi zgodovinsko resnico oddelili od ideološke navlake. V primeru inkvizicije pa se je te navlake nabralo toliko, da piše Van Hove ce- lo o »mitu« inkvizicije. Občo, pa tudi cerkveno zgodovino, kakor nam jo posredujejo ustaljeni klišeji in šolski učbeniki, so namreč izoblikovali v glavnem razsvetljenski razumniki, le-te pa je pri delu nemalokrat gnala bolj polemična ost proti katoliški Cerkvi kot pa skrb za resnico. Najprej je potrebno pojasniti, da pozna zgodovina dve inkviziji, rimsko in špansko. Le za prvo je bila neposredno odgovorna rimska hierarhija, medtem ko je bila druga pod prevladujočim vplivom španske krone. Dalje se marsikdaj pozablja, da inkvizicijski procesi, predvsem preganjanje čarovnic, ne sodijo v t.i. temna stoletja srednjega veka, marveč v dobo humanizma in renesanse, ki naj bi bila — po ustaljenem mišljenju — čas preroda človeka in njegovega dostojanstva, pa se proti sramotnim grmadam v resnici ni dvignil glas nobenega »razsvetljenega« humanista ali kulturnika. Delo navedenih treh zgodovinarjev je v glavnem posvečeno španski inkviziciji. Chadvvick, Kamen in Pe- Trdno upamo, da bomo s pomočjo božje milosti, radodarnostjo faranov in delavnostjo našega župnika vsako nedeljo in praznik napolnili ta božji hram, ki naj bi še mnoga leta združeval tu živeči slovenski živelj in vse ljudi dobre volje. Ondina Pečar Katinarska cerkev z dvema starodavnima lipama V nedeljo, 6. junija, bo v prostorih Oratorija sv. Tarcizija otvoritev razstave starih slik, dokumentov in predmetov. Tržaška škofija v številkah Urad tržaške škofije pripravi vsako leto Letopis s podatki o stanju v škofiji. Škofija ima 60 župnij, ki so porazdeljene na 8 dekanatov. Škofijskih duhovnikov je 135, redovnih pa 80. Te številke pa ne povedo, da je veliko duhovnikov precej naprej v letih. Na duhovniški poklic se pripravlja 12 fantov. Vseh redovnic je 289, ki pripadajo 24 različnim redovnim družbam ali kongregacijam. Kar 92 je raznih verskih združenj in gibanj. Škofija oskrbuje 9 domov za ostarele osebe in 8 ustanov za mladoletne. Dobra je tudi prisotnost na šolskem področju: 17 otroških vrtcev, 6 osnovnih šol, 3 nižje srednje, 3 strokovne in 1 licej za jezike. V javnih šolah poučuje verouk 127 katehetov in katehistinj. Letopis je na razpolago brezplačno na škofijskem uradu v ul. Cava-na 16. Stroške za natis knjige krijejo nekatera podjetja, ki imajo svoje oglase na zadnjih straneh publikacije. Podatke zbira in knjigo pripravi vsako leto škofov tajnik don Piero Salvade. ŽIVIMO S CERKVIJO! Dva praznika: 13. junija 18. junija ters najprej trdijo, da je bila Španija Filipa II., v nasprotju z ustaljenim mnenjem, med najbolj odprtimi družbami v Evropi. Nadalje kritično obravnavajo vire, na katere so se naslanjale dosedanje študije o španski inkviziciji, ter menijo, da je treba inkvizicijska sodišča prikazati v okviru takratne sodne prakse. Po njihovem mnenju je bilo skupno število eksekucij (okoli 3000 v 350 letih) daleč pod nekaterimi domnevami. Razen tega Kamen trdi, da se je postopek le v 2°7o primerov končal s smrtno obsodbo. Posplošeno opravičevanje neljubih zgodovinskih dejstev seveda ne bi koristilo nikomur, še najmanj Cerkvi sami. Resne študije, kakor so po vsem sodeč dela zgoraj omenjenih avtorjev, pa so nujno potrebna, saj smo se od razsvetljenstva sem preveč prilagodili vsiljenim in polre-sničnim zgodovinskim vzorcem. Resna zgodovinska spoznanja pa bi morala sedaj iz strokovnih razprav prodreti v splošno miselnost, v prvi vrsti v šolske učbenike. T.S. Praznik svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi je praznik vere v Jezusovo obljubo, ki jo je dal v Kafar-naumu, in v veliko gostijo, ki jo je na veliki četrtek pripravil človeštvu. Jezus je postavil evharistično daritev svojega telesa in krvi, da bi s tem daritev na križu mogla trajati vse veke, dokler ne pride, in bi tako Cerkvi, svoji ljubljeni nevesti, zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja. Cerkev je vedno verovala, da je zadnja večerja v najtesnejši zvezi z Jezusovo daritvijo na križu in njegovim vstajenjem. Obenem pa tudi, da je daritev na križu, če izvzamemo način darovanja, ista kakor njeno zakramentalno obnavljanje pri maši. Sveta maša je opravilo Jezusa in hierarhično urejenega božjega ljudstva, središče vsega krščanskega življenja za vesoljno in krajevno Cerkev in za vsakega posameznega vernika. V njej dosega svoj vrh delo, s katerim Bog v Jezusu posvečuje svet, in češčenje, ki ga ljudje izkazujejo Očetu po božjem Sinu Jezusu. Na ta praznik pokažemo Bogu svoje veselje in hvaležnost za evharistijo, ki obsega ves duhovni zaklad Cerkve, Jezusa samega, živi kruh, ki daje ljudem življenje. Evharistična skrivnost zasluži naše češčenje, ki se mora kazati pri vsakem srečanju z najsvetejšim zakramentom. Ima pa različne oblike: zasebna molitev, skupne ure češčenja, izpostavitev z Najsvetejšim, evharistične procesije in evharistični kongresi. Procesija s svetim Rešnjim telesom daje prazniku veličastno zunanjo podobo, obenem pa naglaša pomembnost nebeške hrane na poti proti večnemu domu. Hkrati je procesija tudi javna slovesna izpoved vere v Jezusovo trajno navzočnost v najsvetejšem zakramentu. Evharistična skrivnost se posebno slavi na veliki četrtek zvečer. Ker pa je to slavljenje povezano z velikim petkom, to je s premišljevanjem Jezusovega trpljenja in smrti, je nemogoče izkazati primerno veselje in hvaležnost, da je Bog stalno med nami. Potrebno je bilo uvesti poseben praznik svetega Rešnjega telesa. Papež Klement V. je leta 1311 praznik potrdil za vso Cerkev. Sveti Tomaž Akvinski je sestavil besedila za praznično bogoslužje že po naročilu papeža Urbana IV. Za praznik je bil določen četrtek po prazniku sv. Trojice, a mi ga obhajamo sedaj v nedeljo po tem prazniku, letos 13. junija. (V Sloveniji še vedno v četrtek, torej 10.6.) V petek, 18. junija, pa bo praznik Srca Jezusovega, ki je tesno povezan s praznovanjem in češčenjem svete evharistije. Saj je praznik Srca Jezusovega praznik božje ljubezni. Ta je dosegla svoj vrhunec, ko je Bog daroval svojega Sina, ki je ljubil svet tudi s človeškim srcem. Človeško srce si je privzel kot orodje neskončne božje ljubezni. Iz te ljubezni, iz tega srca so izšle dobre misli in hrepenenja, dejanja in besede, vse do poslednjih besed na križu. Ljubezen tega srca objema vse ljudi in vse stvarstvo. Ta praznik nas vabi, naj bi vračali ljubezen za ljubezen; se posvetili, izročili Jezusovemu srcu, mu zadoščevali ne le za svoje grehe, temveč tudi za grehe drugih. To je vabilo naše svete Cerkve. Kako bomo odgovorili? l.šk. Kam plovemo? Vse očitnejše so napake, ki jih je storil DEMOS po prevzemu oblasti, ker ni politično obračunal s predstavniki prejšnjega režima. Počasi odkrivajo, da so postali žrtev komunistične histerije: »Revanšizem, revan-šizem!« V resnici se ni nikomur nič zgodilo, pač pa so izrabili čas, da so se reorganizirali. Ustanovili so vrsto prikritih komunističnih strank in na zadnjih volitvah dosegli ugoden rezultat. Zato so prepričani, da je sedanja vlada njihova, čeprav v njej sedijo tudi krščanski demokrati. In niso daleč od resnice. Pogosto je slišati mnenje, da je na Slovenskem potreben nov DEMOS, ki bo dokončno razčistil z boljševizmom. Ljudje bi ga podprli ob ustrezni propagandi, saj imajo dovolj kriminalnih afer, nezaposlenosti, zniževanja pokojnin... Drnovškova ekipa se očitno namreč drži gesla: »Tem slabše za državo in njene državljane, tem bolje za naše Gugo-slovenarske) načrte.« Poglavitne vzvode oblasti vse bolj prevzemajo nekdanji aparatčiki, ki so vsi morali biti tudi sodelavci tajne policije. To je bila njihova partijska dolžnost in odskočna deska za kariero. Zaradi neverjetnega sovraštva do vere, vernikov in Cerkve vodstvo Ruplove stranke ni sposobno ponoviti vloge, ki jo je odigralo. Janša nima pravega političnega zaledja, dr. Rajko Pirnat se umika, dr. Andrej Capuder odhaja v diplomacijo... Nekdanji aparatčaki vse to budno spremljajo •n ustrezno ukrepajo. S pomočjo nekaterih novinarjev v osrednjih časopisih, radiu in televiziji afere, v katerih so do vratu vpleteni, obračajo v svojo korist. Primer Zlobec se stalno ponavlja. Obtoženi postajajo tožitelji. LDS morala postaja očitna. Ni grdo krasti, kršiti zakone, kolektivne pogodbe. Zločin je na to opozarjati. Afero HIT spreminjajo v afero VIS, ker je služba odkrila njihovo početje. Vse bolj postaja očitna naveza Drnovšek-Kučan. Kdaj in kje je Drnovšek obsodil prejšnji režim? Kje in kdaj se je distanciral od Prejšnje oblasti, brezpravja? Kje in kdaj se je javno zavzel za razkrivanje povojnih množičnih pobojev? Prav komunisti in njegova stranka si največ prizadevajo, da ne bi resnica Prišla na dan! Med ljudmi je zelo razširjen občutek, da je stara oblast ponovno v sedlu. Mnogi nekdanji funkcionarji to tudi odkrito priznavajo. Nenavadne koincidence jasno kažejo, da so jugoslovenarji v ofenzivi. Kučan jim podeljuje naj višja državna priznanja. Zanimive so zveze najožjega kroga dr. Drnovška z jugoslovenarskimi krogi v tujini. Pa kaj bi iskali tam! Poglejmo njegovo vlado: minister za znanost dr. Rado Bohinc je bil vodja stranke proti slovenski osamosvojitvi, njegov najož-J> sodelavec Jože Osterman je državni sekretar za kulturo... Kje na svetu je kaj takega mogoče, da bi takšni politični nasprotniki postali člani vlade? Kdo dejansko krmari slovensko barko? Preteklo soboto so imele nekatere komunistične stranke svoj združevalni kongres. Predsednik države jim je Poslal pismeni pozdrav. To združevanje je podobno dejanju moškega >n ženske, ki leta živita »na koruzi«, Pa bi rada pred državo legalizirala ikonsko skupnost in otroke. Zato P°va komunistična stranka ni nova ln ne bolj ali manj nevarna kot poprej. Zelo resno pa jo bo treba upoštevati, če se bodo intenzivirali jugoslovenarski procesi. V zavezništvu z Miloševičevimi komunisti, ki si nabirajo kondicijo in izpopolnjujejo znanje v Bosni, ponovitev Te-harjij, Kočevskega Roga in številnih drugih morišč ni izključena. Volk menja dlako, navad ne. P.S. Predsednik sveta nove komunistične stranke je minister za znanost dr. Bado Bohinc. Viktor Renko Sinhrotron in podkupnine Tudi bazovski sinhrotron se je znašel v viharju preiskav o podkupninah. Jamstvena obvestila so dobili podpredsednik družbe Sincrotone Trieste Sergio Tripani (bivši pokrajinski tajnik DC), pooblaščeni upravitelj delniške družbe Sincrotrone spa Giuseppe Viani in predstavnik tržaške DC Elio Tafaro. Torej tudi pri razlaščevanju slovenske zemlje je prišlo do podkupnin. V Bosni iščejo, a ne najdejo V Bosni iščejo, a ne najdejo poti do miru. V Washingtonu so zunanji ministri Anglije, Francije, Rusije in Clinton prišli na dan s predlogom, da bi nekatera mesta v Bosni oklicali za »zaščitena« področja, kjer bi se zbrali Muslimani; te kraje naj bi zaščitile sile UNPROFORja. Toda praktično iz tega ni nič. Muslimani ta načrt zavračajo, češ da bi to pomenilo zapiranje Muslimanov v geto, Srbom bi pa praktično priznali pravico do s silo osvojenih ozemelj. Torej tudi s tem načrtom ni bilo nič in srbsko-bosanske edinice naprej bombardirajo tudi ta »zaščitena« področja. Med temi naj bi bilo tudi Sarajevo, ki je pa ravno v nedeljo, 30. maja, doživelo enega najhujših obstreljevanj. Da demokratični svet in ZDA le nekaj pakažeta, so sklenili ustanoviti posebno mednarodno sodišče za sojenje zločincem zoper človeštvo, podobno kot so po zadnji vojni sodili nacističnim voditeljem v Niirnbergu. Sodišče naj bi preiskovalo zločine, na katerikoli strani so se zgodili. Sedež naj bi imelo v Haagu na Nizozemskem; na smrt pa bi ne smelo obsoditi nikogar, tudi s silo bi pred sodišče ne smeli pripeljati nikogar. Pameten človek vidi v tem sodišču le novo gesto, »da se nekaj naredi«. Med Muslimani in Hrvati so se v Hercegovini nadaljevali spopadi in obstreljevanje z obeh strani kljub raznim miroljubnim podpisom. Za spopade mečejo krivdo eden na drugega, vse pa kaže na hrvaško etnično čiščenje Muslimanov. Nekaj pozitivnega je pa beležiti: predstavniki verskih skupnosti se trudijo, da bi se ta obračunavanja ne sprevrgla v spopad med verami, to je v versko vojno. Kardinal Kuharič je v posebnem pismu pozval vse strani k miru in h graditvi skupne bodočnosti. Obsodil je tudi nasilje Hrvatov v Hercegovini. Zaradi tega mu je Bo-ban, komandant hrvaških sil v tej deželi, očital, da drži s Srbi. Oglasila se je tudi srbska pravoslavna Cerkev. V Beogradu je zasedal sv. Sinod. V sklepnem poročilu je zapisano: »Sedanji voditelji so produkt komunističnega in ateističnega totalitarnega sistema. Zato bi jih morali zamenjati z boljšimi in bolj moralnimi osebami.« Med osebami je seveda tudi Slobodan Miloševič. Italijanska Cerkev in sedanja kriza političnih strank Italijansko politično življenje doživlja krizo, ki je najhujša po zadnji vojni. Skoro vse stranke brez izjeme so prizadete s škandalom podkupnin ter izsiljevanja, ki mu preprosto pravijo »tangentopoli«. Zapletene so stranke in finančni mogočniki od tu-rinskega FIATA do Olivettija. Afera ni zajela samo juga države, temveč celo državo od Sicilije do dežele Furlanije-Julijske krajine, saj so tudi v naši deželi aretirali nekaj politikov in finančnikov. V to afero se je zapletla tudi bivša komunistična partija. Zaradi tega so vse tradicionalne stranke diskreditirane, najbolj pa socialistična in demokrščanska stranka. RAZSULO TRADICIONALNIH STRANK Posledice so neizbežne. PSI je kot stranka v polnem razsulu, KD pa s tajnikom Martinazzolijem išče prenovo. Toda znotraj stranke so se že prej pojavili razkoli. Na Siciliji je nekdanji pristaš KD Orlando osnoval svoje gibanje oz. stranko Rete, na severu, posebno v Lombardiji in v Venetu, so nastale razne Lige povečini iz vrst demokrščanskih disidentov. Kaj bo ostalo od KD in zlasti od PSI, bodo pokazale volitve v nedeljo, 6. junija. Obema strankama napovedujejo velik osip. Pri tem ne gre spregledati, da sta prav ti dve stranki vodili italijansko politiko zadnjih 20 let v povezavi z manjšimi strankami. KD IN CERKEV V PRETEKLOSTI Stranka krščanske demokracije je zrastla po zadnji vojni kot stranka organiziranih katoličanov v obrambi demokracije pred komunistično diktaturo, ki je po končani vojni grozila tudi Italiji. Voditelji KD so bili v glavnem ljudje, ki so zrastli v vrstah Katoliške akcije razen De Ga-sperija, ki je izhajal še iz politične šole ljudskih strank za časa cesarske Avstrije. V takem položaju je Cerkev smatrala kot svojo dolžnost, da podpre stranko KD. To se je pokazalo posebno ob volitvah v državni parlament leta 1953. Vsa Katoliška akcija in ob njej Cerkev sta se zavzeli za odkrito podporo KD. Od takrat dalje je Cerkev videla v KD stranko vernih laikov, angažiranih v javnem političnem življenju. Sedaj pa nenadoma takšen preobrat in polom. Za italijansko Cerkev je bil to šok, saj vidi v krizi stranke krščanske demokracije nevarnost za še večjo lai-cizacijo civilne družbe. Njena želja je zato, da bi katoličani še naprej ostali zbrani okrog stranke, ki bi se navdihovala ob socialnem nauku Cerkve in resnične demokracije. To vidijo še vedno v neki prenovljeni KD, ki bi morda celo spremenila ime, bi pa ostala na braniku socialnega nauka Cerkve in evangeljskih moralnih vrednot v javnem življenju. To je prišlo posebej do izraza na zadnjem zasedanju Italijanske škofovske konference od 10. do 14. maja. Spregovoril je predsednik kardinal Ruini, ob koncu so pa izdali posebno tiskovno poročilo. Škofje se ne spuščajo v iskanje kake konkretne rešitve v današnji situaciji, pač pa podčrtujejo nekatera zapažanja: »Škofje so poudarili številne aspekte sedanje krize, od socialnih in ekonomskih do hude brezposelnosti in do političnih ter institucionalnih zapletov ter končno do vrednot kulturnega, moralnega ter duhovnega reda,« pravi tiskovno poročilo. Tudi papež sam je mimogrede omenil sedanji zapleteni položaj v naši državi: »Mislim, da mi imamo svoj delež v sedanjem izzivu in pri tem mislim na pok. predsednika Per-tinija, ki mi je ob nekem drugem kritičnem trenutku rekel, da bi Cerkev lahko veliko več storila v Italiji.« Zganili so se tudi posamezni škofje, tudi videmski nadškof, ki je 30. aprila in 1. maja sklical vseškofijsko zborovanje laikov in duhovnikov na skupno temo: »Zavzetost katoličanov v politiki«. Odziv je bil res plebiscitaren, saj se je zbralo nad 900 delegatov. Nadškof Battisti je uvodoma rekel: »Naša Cerkev ni bila dovolj pazljiva, dovolj preroška. Naše pridige niso dovolj vznemirjale vesti; kristjani so šli iz cerkve preveč brezskrbni. Naše pridige niso pomagale pri izpraševanju vesti o dolžnosti na področju socialne pravičnosti in zakonitosti spričo težkih problemov, ki so se porajali v naši družbi.« Verni laiki naj bi se ne umaknili iz politike, temveč jo znova prekvasili z načeli pravičnosti, poštenosti, sposobnosti, nesebičnosti v službi skupnega blagra. NAVODILA ZA VOLIVCE Volitve za pokrajinski svet v Trstu in Gorici Pokrajinske volitve 6. junija na Tržaškem in Goriškem bodo letos prvič potekale po novem večinskem volilnem sistemu. Na glasovnici (rumena barva) bodo razporejeni znaki vseh nastopajočih list oziroma strank. Zraven znaka bo na levi strani natisnjeno ime kandidata za predsednika, na desni strani pa ime kandidata v tistem okrožju. Pokrajinsko ozemlje je namreč razdeljeno na volilna okrožja. Veljavno glasujemo tako, da PREČRTAMO SAMO ZNAK STRANKE, kateri smo namenili dati svoj glas. Volitve za deželni svet Na glasovnici bodo razporejeni znaki vseh list oziroma strank, ki nastopajo na teh volitvah. Veljavno glasujemo tako, da PREČRTAMO ZNAK STRANKE, kateri smo se odločili dati svoj glas. Kdor želi, lahko v vrstico zraven znaka napiše PRIIMEK kandidata, ki mu želi dati preferenčni glas. Opozarjamo volivce, da je po novih določilih možno dati samo eno preferenco. In še eno važno opozorilo: tako pokrajinske kot deželne volitve prihodnjega 6. junija bodo potekale samo en dan, tj. v nedeljo, 6. junija, od 7. ure zjutraj do 22. ure zvečer. Začetek kolonije v Dragi: 6. julija. Izteka se čas za vpisovanje. Lahko se obrnete na telefonsko številko 040/22.61.17 IZKAŽIMO ZAUPANJE SLOVENSKEMU PREDSTAVNIKU Izid volitev v Dolini Aoste Naravnost porazni so bili volilni izidi na deželnih volitvah za KD, socialiste in komuniste, ki so zabeležili hud padec tudi v mali republiki S. Marino. Močno se je namreč uveljavila krajevna stranka Union Valdotaine. Deželni tajnik Slovenske skupnosti Ivo Jevnikar je iskreno čestital stranki Union Valdotaine za izjemni uspeh, ki ga je dosegla na deželnih volitvah v Dolini Aoste. Gre za navdušujoče izide, saj je stranka francosko govoreče manjšine s prodornim uspehom daleč pred vsemi ostalimi političnimi silami. Če k temu prištejemo še ideje francoske skupine okoli sen. Dujanyja, je samostojno politično nastopanje manjšin doživelo novo potrditev, ki je bodrilna tudi za Slovence v Furlaniji-Julijski krajini. Od našega dopisnika iz Moskve: Ruske dače Zadnjič sem omenil »dačnike«: tokrat bi rad malo razširil to temo. Dače so bile hišice, ki so jih v prejšnjem stoletju imeli aristokrati in bogati meščani v okolici Moskve in Sankt Peterburga. Bile so v večini lesene, brez normalnega ogrevanja in torej neprimerne za dolge ruske zime. Rabili so jih za poletni počitek, za oddih, ko sta postala hrup in vročina v mestu neznosna. Pogostoma so bile tako blizu mesta, da so se poslovneži in visoki uradniki kar vsak dan vozili v mesto v službo. Kaj vsega se je v dačah (in okoli njih) dogajalo, lahko beremo v knjigah Turgeneva, Tolstoja, Čehova in drugih ruskih pisateljev: skratka burno življenje. Po oktobrski revoluciji so aristokrati in bogati meščani izginili. Niso pa izginile dače. Tudi po revoluciji so ostale simbol udobja, premožnosti (danes bi se reklo »status symbol«). Režimski veljaki so se radi pobahali s svojimi dačami. Resnici na ljubo, pogostoma to niso bile več prave dače, ampak zidane trdnjave, odlično ogrevane. Ostalo pa jim je ime, ker so pač bile oddaljene od centra mesta, na podeželju. Kakor drugod po svetu so tudi v Rusiji preprosti ljudje vseh časov radi posnemali mogotce in bogataše, posebno v njihovih okusih. Če se je graščak gostil s pečenimi piškami, so jih radi jedli tudi njegovi podložniki. (Piške so seveda zares dobre.) Tako je bilo, in je, tudi z dačami. Vsak navaden meščan, pa naj živi v Moskvi, v Ekaterinburgu ali v Tuli, si želi dačo. Je pa dosti bolj praktičen, kot so tisti, ki jih ima za vzgled. Če so aristokrati imeli v dačah (in okoli njih) žure in komunistični vojaki svoje politseje, imajo današnji dačniki, poleg hišice za poletne počitnice, vrtiček, ki ga pridno obdelujejo. Ponavadi bolj ko je daleč od velikih mest, večji je ta vrtiček in torej večji pridelek. Seveda nimajo vsi take sreče. Mnogi se zadovoljujejo samo z vrtičkom, brez dače. V bližini velikih in malih mest so oblasti dodelile prebivalcem parcele 5-6 arov. Na primer v okolici Moskve, celo okoli parkov v samem predmestju, je na tisoče in tisoče vrtičkov. Količine zelenjave, ki jo pridelajo, so včasih presenetljive. Kot sem že pisal, gre za običajno povrtnino. Nikoli pa ne manjkata »petruška« (peteršilj) in »ukrop« (koromač), ki ju ruska gospodinja dodaja ne samo vsaki mineštri in juhi, ampak tudi solati, mesu ter ribam, in to v velikih količinah. Na primer roast-beef garnirajo s peteršiljem, ki pa ni samo okrasek: dejansko ga pojejo. Kaj pa tisti, ki nimajo niti takega vrtička? Tisti imajo na balkonu ali na oknu vazice »petruške« in drugih dišav in sanjajo o dači. Mnogi, da bi bila zamisel »balkonske« dače še bolj realna, gojijo na tem istem balkonu kokoši. Tako se včasih zbudim ob petelinjem petju in že mislim, da sem doma, na Krasu... Vendar me hrup in ropot z ulice kaj kmalu prikličeta k stvarnosti: zbudil me je petelin iz tretjega nadstropja naše stolpnice, v središču Moskve. - Evropska kultura v v Sušljanja in namigovanja ob slovenski Cerkvi Kaj so našli arheologi v Miljah? V teku arheoloških raziskav, ki so se odvijale sredi našega stoletja v miljski nekropoli in po drugih naselbinah v bližnji Istri, so italijanski arheologi verjetno odkrili marsikaj neprijetnega, ali pa, po njihovem mnenju, škodljivega italijanski javnosti, saj so te raziskave kaj kmalu opustili. Zato je pač razumljivo, da se še dandanes ta najdišča nahajajo ob splošnem nezanimanju v popolnem neredu. Kamen spotike pa bi tudi tokrat bilo nacionalno vprašanje, kajti zdi se, da je ob sicer zelo površnih raziskavah, ki so bile izvedene, prišlo na dan, da so v teh naselbinah živela ljudstva slovanskega ter germanskega izvora, ne pa italskega. To pa je predvsem očitno v miljski nekropo- li, kjer so izkopanine popolnoma slične najdbam v podobnih nekropolah v Sloveniji, Koroški in Štajerski. Med drugim so tam tudi našli uhane in druge elemente, ki, kakor izpričuje zgodovinar Branko Marušič, se jih najverjetneje da pripisati ljudstvom slovanskega izvora, ki so se relativno pozno pokristjanila. Ob tem pa, žal že tako hudem dogodku, je treba še dodati, da so danes na najdbišču izvedli le zasilni izkop skeletnih ostankov, da bi lahko namestili tehnološke naprave, medtem ko bi lahko z natančnejšimi raziskavami in z modernejšimi arheološkimi kriteriji odkrili marsikaj novega glede nasebilne v Starih Miljah. S tem ne bi le enkrat za vselej razjasnili izvor tamkajšnjih naselbin, temveč bi tudi turistično ovrednotili same Milje in okolico. Žerjal Ivan Mesto Gradec na avstrijskem Štajerskem je od Evropske skupnosti letos prejelo nalogo, da organizira že tradicionalni Evropski kulturni mesec. Od 24. aprila do 6. junija bodo na številnih prireditvah predstavili pomembne evropske dosežke v literaturi, gledališču, filmu, arhitekturi, glasbi in na različnih področjih likovne umetnosti. Večina prireditev bo izhajala iz konkretnih sodobnih dogodkov. Na področju arhitekture bo na primer Staromestni kongres razpravljal o problematiki »Obnove po vojnih rušenjih — toda kako?«, pri tem pa bo analiziral tragično uničevanje kulturnih spomenikov na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini tudi na podlagi izkušenj iz druge svetovne vojne in povojne obnove razrušenih mest, industrijskih središč in naselij po različnih predelih Evrope. V tej zvezi bo predstavljen filmski in slikovni material o povojni obnovi v Nemčiji, Veliki Britaniji ali na Poljskem, prireditelji pa bodo z ozirom na dane okoliščine skušali organizirati strokovne ekskurzije v razrušena mesta in vasi Hrvaške, na koncu posvetovanja pa naj bi sprejeli poseben memorandum Evrope, V času, ko se dnevne novice prepletajo ob aferi VIS in HIT, je normalno, da se tu in tam, upravičeno ali neupravičeno razmišlja tudi o slovenski Cerkvi, o njenem finančnem poslovanju, o morebitnih škandalč-kih na tem področju, pa o vsem, kar se finančnega poslovanja tiče, o Cerkvenem denarju, ki naj bi bil, ne bil, ki je »splahnel«, bodisi ob Elanu, ali pa kdo ve kako... Takšnih in podobnih ugibanj in zavitih ugovorov, pa celo rahlostro-kovnih pogovorov je v zadnjem času kar precej. V določenih krogih se kar javno govori o »nečistih denarnih poslih«, ne glede na kako kje in zakaj. Govori se in za čudo, prav s tem me je te dni gnjavil znani slovenski ekonomist, ki je po slovenski pomladi začel še bolj javno kazati svoje versko prepričanje, čeprav ga tudi prej ni skrival, lahko bi milo rekel, da je to eden redkih, ki mu ni bilo treba svojega verska prepričanje odmrzniti iz zamrznjenega stanja v prejšnjem režimu. Nalašč rabim bančniški izraz o odmrznitvi in zamrznitvi - Lahko bi to povedal kako drugače, pa naj bo tako, saj je tako bolje razumljivo in se tudi lepše sliši. V tem naše ljubem svetu, zlasti še danes, izredno lahko dobimo opra-vačilo za vsako stvar. Od tega niso izvzeti denarni posli, četudi bi ti bili nepošteni, nezakoniti... Zato me prav nič ne preseneča, da se kar veliko govori o denarnih zadevah, v katerih naj je bila vpletena tudi slovenska Cerkev, ali pa posamezniki iz Cerkve na Slovenskem. O tem polglasnem govoričenju, ali, če želite o »strokovnem obrekovanju« se je vedno nekaj šušljalo, pa se tudi še bo. Dejstvo je in bo ostalo, da v kolikor bo Cerkev na Slovenskem imela toliko idealizma in pripravljenosti v duhovnikih, da izpeljejo do konca vsa tista materialna dela, ki so za obostoj »vidne Cerkve« potrebna, se je, se in se bo tako ali drugače šušljalo o denarju, pa ne glede kje kako. Vsem tistim, ki pa tako ali drugače dvomijo o poštenosti pri teh Cerkvenih delih, pa bi rad povedal, da je da po koncu vojne obnovi razrušena področja Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Gradec bo v času Evropskega kulturnega meseca tudi pravo slovensko duhovno okno v svet. Na tematskih pogovorih o literaturi se bodo predstavili mladi književniki iz več evropskih mest, med njimi tudi iz Ljubljane in Zagreba. Med posebno zanimive prireditve pa sodi retrospektiva slovenskega filma iz let 1950, 1960 in 1990 z vrsto filmskih del, ki se prvič raprezenta-tivno pojavljajo na večji evropski prireditvi. Katoliški glas bomo izboljšali tudi s Tvojo pomočjo! marsikateri slovenski duhovnik vložil v marsikatero takšno delo ne samo svoje zdravje, pač pa tudi vse svoje prihranke in je tudi velikokrat vedel, da jih ne bo dobil nikoli vrnjene. V zahvalo pa običajno žanje marsikje obrekovanje, natolčevanje in vse takšne moderniške zavistniške peripetije, ki so prav v tem obdobju zelo moderne, da ne rečem vsakdanje. Priznam pa, da novi časi postavljajo pred Cerkev na Slovenskem tudi nove dolžnosti, ne samo do verujočih, pač pa tudi do celega slo-venkega naroda. Prav te nove dolžnosti pa so odraz cerkvenega pluralizma, da z jasno in utemeljeno besedo pride do resnice. Kot je dolžan vsak župnik dati ob koncu leta finančni obračun župljanom in seveda škofiji, prab tako bi morali to narediti tudi slovenski škofje za svoje škofije. Tu se ne gre, kdo bo komu solil pamet, ali pa si bo nekdo zopet mislil, da hočem škofom soliti pamet. - To jim bodo solili drugi! Želel pa bi jih opozoriti, da se to v Cerkvi marsikje že leta in leta dela, pa da je v pokomunističnem času tudi v Sloveniji dozorel čas za to. Pri teh obračunih se ne gre za golo radovednost, pač pa za moralno odgovornost, ki Cerkvenemu vodstvu ni tuja. Tako bi odpadla vsa tista upravičena, ali neupravičena sumničenja in kjerkoli bi se kdo ob tem spotaknil, bi mu vsakdo lahko rekel: »Poglej, Cerkev je toliko poštena, da je dala na mizo odprte karte. Si tudi ti v tem pošten?» V kolikor bi do tega prišlo, bi odpadli vsi tisti sumi, o katerih se lahko še vedno govori kot: »O finansiranju, takšnem in drugačnem ob volilni kampanji. O posojilih, naložbah, delnicah, o denarju, ki je splahnel tako ali drugače...» Veliko je teh govoric, ki jih bo treba razčistiti. Končno pa, ob vseh Cerkvenih ekonomiskih svetih, ki so in obstajajo, res ni to tako težko izvedljivo, je pa v tem trenutku potrebno. Drugače se lahko upravičeno dvomi o pokoncilski zamrznitvi poštenosti v Cerkvi na Slovenskem, na finančnem področju. Ambrož Kodelja Gradcu Naj ob tem uveljavljanju slovenske kulture v svetu še omenim, da je Svet Evrope za kulturo in izobraževanje podelil posebno nagrado novemu vzorno urejenemu Muzeju soške fronte v 1. svetovni vojni v Kobaridu zaradi »objektivnosti predstavitve zbirk in zaradi izrazite protivojne sporočilnosti. Lev Detela Srečanje z duhovno glasbo Preteklo soboto so se zaključili večeri duhovne glasbe, ki jih je že drugo leto organiziral travniški zbor. Prvi večer je bil orgelski, ko je nastopil slovenski organist H. Bergant. V drugem večeru pa instrumentalne skupine, ki so izvajale klasične skladbe. Zadnji večer pa je bila na sporedu simfonično-zborovska glasba. Krstno izvedbo je doživela velika skladba goriškega skladatelja S. Je-ricija, »Magnificat« za soliste, zbor, orkester in orgle. V drugem delu programa pa Maša v C duru F. Schuberta. Ob poslušanju in pregledu vseh treh večerov najprej ugotavljamo, da izvajalci in skladbe, ki so bile na sporedih, spadajo v naš srednjeevropski kulturni prostor: Goriška, Julijska krajina, Furlanija, Slovenija, Avstrija. Tudi ta sicer skromna iniciativa srečanj z duhovno glasbo izpričuje naravno povezavo vseh teh dežel vsaj na kulturnem področju. Izvajalci zadnjega večera so bili: E. Pecorari, sopran, C. Lichtenber-ger, alt, A. Nagy, tenor, W. Jeschov-nig, bas, L. Peressin, orgle, zbor S. Ignazio, »Coral di Lucinis«, »Cap-pella Carinthia«, H. Schamberger, dirigent. Posebno učinkovito in doživeto je zapela sopranistka E. Pecorari iz Farre v nelahkih arijah v Magnificatu in zlasti še v Schubertovi Maši. Tudi drugi izvajalci so dovršeno nastopili, saj sodobna glasba zahteva dovolj resen pristop in tudi prva izvedba kot poslušanje je naporno za vse. Schubertova Maša v C duru pa je izraz po eni strani dunajske klasike, po drugi strani pa je odlično delo premalo priznanega F. Schuberta. Publika je hvaležno sprejela ta izvajanja sakralne glasbe, ki je danes mogoče bolj kot kdaj prej sobodne-mu človeku tako potrebna. S.J. DAROVI Za proseško cerkev: v spomin na Katico Prašelj darujeta Pepi in Marija Ravbar 100.000 lir. Za Pastirčka: v počastitev spomina g. Ljubke Šorli-Bratuž, Marija in Marko 200.000 lir. Za lačne po svetu: N.N. 100.000 lir. Za Slov. Karitas: v počastitev spomina g. Ljubke Šorli, Cvetka in Tonči Komac 50.000 lir. Za otroke iz Bosne: Marija Kobal 50.000 lir. Za misijone: V.G. 50.000 lir. Za gobavce v Indiji: Stanko Zorko v hvaležen spomin gospe Slave Fučke 1.000.000; Kristina Zorko 50.000 lir. Za cerkev na Peči: prvoobhajanci in njihovi starši 50.000; N.N. in N.N. nove oltarne prte. Za cerkev v Rupi: prvoobhajanci in njihovi starši 50.000 lir. Za lačne, trpeče in uboge otroke v Bosni: prvoobhajanci s Peči in iz Rupe 47.000 lir. Za cerkev na Kontovelu: v počastitev spomina Ljubke Šorli N.N. 300.000 lir. Sr. OŠ Boljunec KATOLIŠKI GLAS tržaške novice 5 Inštitut za slovansko filologijo Novi problemi na tržaški univerzi Poletno središče Sklada Mitja Čuk Prosvetni dom na Opčinah od 16. do 27. avgusta 1993 Vpisovanje: od 2. do 6. avgusta med 9. in 12. uro na Narodni ul. 126 - Opčine SKLAD MITJA ČUK »V naravo veselo...« Vabi vse šolske otroke v Park Finžgarjevega doma na Opčinah v soboto, 12. 6. 1993, od 9. ure dalje. Otrokom bomo nudili malico, kosilo, pijačo in zabavo zastonj. Tudi odrasli ne bodo lačni. Prinesite stare igrače in stripe za »boljši sejem« in odejo za na travo. Slovenska javnost še ni zadostno obveščena o kritičnem položaju Inštituta za slovansko filologijo na tržaški filozofski fakulteti, ki mu zaradi pomanjkanja učnega osebja grozi ukinitev. To bi imelo izredno težke posledice, saj bi pomenilo, da na filozofski fakulteti ne bi več poučevali slovenskega jezika in književnosti! Kako pa je do tega stanja sploh prišlo? Inštitut je bil ustanovljen leta 1947. Odtlej so učni predmeti ostali nespremenjeni: slovenščina, ruščina, srbohrvaščina, zgodovina slovanskih držav in slovanska filologija. Slavistika v Trstu torej ni doživela nikakršnega razvoja, ampak je le nazadovala. Ob svoji ustanovitvi je Inštitut štel štiri redne profesorje. Taka situacija je trajala do osemdesetih let, a pred nekaj leti so kar trije redni profesorji (Benacchio, Jože Pirjevec in Ivan Verč) zapustili Inštitut. Njihovih mest niso zasedli redni profesorji ampak suplenti, ker imajo ti nižje plače in zato omogočajo fakulteti, da prihrani nekaj denarja. Prof. Pirjevec in prof. Verč sta sicer upala, da jima bo fakulteta zopet ponudila njuni prejšnji katedri, vendar se njuno pričakovanje ni uresničilo. Prof. Verč je že pred svojim odhodom opozoril dekana filozofske fakultete, prof. Silvo Monti, da se bo Inštitut kmalu znašel v neznosnem položaju, saj bosta v njem delovala le en reden profesor in ena asistentka. Štirje učni predmeti bodo zato Prepuščeni suplentom. Verčevi pozivi pa so na žalost naleteli na gluha ušesa. Verčeve napovedi so se kasneje uresničile. Asistentka se je upokojila, tako da je zdaj edini redni profesor na Inštitutu prof. Marija Pirjevec, ki poučuje slovenščino, medtem ko so ostali predmeti v rokah suplentov, ki se vsako leto menjujejo. Negativne posledice tega položaja najbolj občutijo študentje. Stalno izmenjavanje suplentov namreč znižuje kvaliteto pouka in povzroča precejšnje težave absolventom, ki bi si želeli osnovati in zaključiti svojo diplomsko nalogo z istim profesorjem. Fakulteta nadalje nudi Inštitutu premalo finančne podpore, da bi lahko nabavil nove knjige in publikacije ter organiziral konference, seminarje in podobne pobude. Poleg vsega tega je sedanja situacija Inštituta protizakonita: zakon namreč predvideva, da je pogoj za njegov obstoj prisotnost najmanj dveh rednih profesorjev. Kakšna bo torej usoda slavistike v Trstu? Pred nedavnim se je pojavila možnost, da bi prof. Mitrovič dobila katedro za srbohrvaščino, vendar si fakulteta ni dovolj prizadevala za njeno namestitev, tako da se je ta profesorica odločila za katedro na Fakulteti za prevajalce, kjer načrtujejo ustanovitev posebnega centra za slavistiko, ki bi nedvomno zagotavljal profesorjem boljše delovne pogoje kot Inštitut za slovensko filologijo na filozofski fakulteti. Tudi prof. Marija Pirjevec je prejela vabljivo ponudbo, naj se preseli na Fakulteto za prevajalce, tako da sploh ni gotovo, da bo še naprej poučevala na Inštitutu. Če bo tudi ona odšla, bo Inštitut ostal brez rednih profesorjev *n bo praktično propadel, kajti funkcije prof. Pirjevec ne bo mogel prevzeti suplent. Poleg tega pa sta tudi suplenta za ruščino in srbohrvaščino izjavila, da imata namen zapustiti svoje mesto, in težko ju bo nadomestiti. Kateri profesor bi rad delal na Inštitutu, ki je v tako negotovem položaju in ne nudi nobene možnosti za profesionalno napredovanje? Problemi Inštituta pa niso nerešljivi. Zadostovalo bi, da bi ob odhodu ali upokojitvi kakega rednega profesorja s kakega drugega Inštituta filozofske fakultete njegovo katedro namenili Inštitutu za slovensko filologijo. Število stolic je namreč strogo omejeno in ga določa ministrstvo. Na žalost ni veliko možnosti, da bi se to uresničilo, saj bi se le stežka kaka druga stroka filozofske fakultete odrekla eni katedri v korist slavistike. Tudi dekan in svet fakultete Inštitutu nista posebno naklonjena in ne kažeta prave volje, da bi problem rešila. Mar je tudi vanje prodrl tradicionalni in neutemeljeni strah pred vsem, kar je slovensko, ki je v Trstu še vedno tako občuten? Dekan in svet namreč neupravičeno zavračata krivdo za to težavno stanje na ministrstvo. Sedanji problemi pa so večinoma posledica njunih zavestnih izbir, s katerimi sta v preteklih letih pri podeljevanju stolic zanemarila slavistiko. To je privedlo do sedanjega dejstva, da imajo nekateri drugi inštituti mnogo več rednih profesorjev kot slavistika kljub temu, da imajo tudi manj študentov. Slavistiko namreč obiskuje približno 300 študentov raznih smeri filozofske fakultete, pedagogije, ekonomije, prava idr. Gre za zamejske Slovence, študente iz Slovenije in Hrvatske, ampak tudi za Italijane. Celo na videmskem Inštitutu za slovansko filologijo, kjer je število študentov manjše, so zaposleni štirje redni profesorji! Še najbolj aktivni so študentje, ki so večkrat priredili zborovanja, pred kratkim pa so se odločili, da bodo poslali v Rim peticijo in so zato začeli zbirati podpise proti ukinitvi Inštituta, ker se zavedajo, da bi to bila neprecenljiva izguba ne samo za slovensko manjšino, ampak za celoten Trst. Že zaradi geografskega položaja mesta bi bilo nesprejemljivo, da bi filozofska fakulteta ostala brez Inštituta za slavistiko, saj bi se morali študentje, ki bi se želeli posvetiti učenju slovenščine na univerzitetni ravni, preseliti v Ljubljano. To bi bil pravi paradoks, ker bi italijanska država, ki zagotavlja nam Slovencem pouk v materinščini, prisilila tiste, ki bi radi poučevali slovenščino na srednjih ali višjih srednjih šolah, da odidejo iz Trsta. Italijanska država nam tako da šole, vendar nam ne garantira, da se bodo profesorski kadri lahko še naprej usposabljali v Trstu. Prevrati, ki so jih v zadnjih letih doživele vzhodnoevropske države, bi lahko kvečjemu spodbudile filozofsko fakulteto, da bi delovanje Inštituta potencirala in uvedla nove učne predmete (npr. češki in slovaški jezik), dogaja pa se ravno obratno. Tudi to kaže na zaprtost Trsta. Če ministrstvo ne bo poseglo (kajti skorajda ni upati v pomoč fakultete same) in rešilo te neznosne situacije, bo ukinitev Inštituta še pospešila za-skrbljivo krizo, ki jo Trst že vse predolgo doživlja. Sara Trampuž Opčine 12. praznik mladih pevcev Pevski zbori Vesela pomlad z Opčin prirejajo 12. praznik mladih pevcev. V soboto, 5. junija, bo v župnijski cerkvi sv. Jerneja koncert gostujočega MePZ Ars Nova iz Clu-soneja (Bergamo), ki ga vodi Gian-luigi Bigoni. Nastopila bo tudi DPS Vesela pomlad pod vodstvom Franca Pohajača. V nedeljo, 6. junija, pa se bo v parku Finžgarjevega doma na Opčinah s pričetkom ob 16. uri odvijal KULTURNO ZABAVNI POPOLDAN, ki ga bodo oblikovali OPZ Zvonček z Repentabra, OPZ iz Trebč ter domači zbori Vesela pomlad, čarodej Nevio Martini, mladinski igralski skupini SKD Tabor ter godba na pihala s Proseka. Da bo res veselo, bosta poskrbela Sergej Verč in Boris Kobal. Za prijetno počutje bo na razpolago dobro založen kiosk, pričakujejo pa vas tudi prijetna presenečenja. Prisrčno dobrodošli! Čestitke Ob sklepu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, da postaneta njena člana tržaška pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula, jima Slovenska skupnost čestita, obenem pa izraža veselje nad zasluženim priznanjem, ki dviga ponos vse naše skupnosti. Iz delovanja SKK Tudi zadnja dva tedna smo v Slovenskem kulturnem klubu imeli zelo zanimivi srečanji. V soboto, 22.5., se nam je v klu-bovskih prostorih predstavil pisatelj Alojz Rebula. Izhodišče za pogovor z umetniškim ustvarjalcem je bil izid prevoda v italijanščino Rebulovega romana V Sibilinem vetru, potem pa so predvsem maturantje izkoristili priložnost, da so postavili pisatelju tudi bolj splošna vprašanja in ga tako bolje spoznali. Poleg pisateljske je torej prišla na dan tudi njegova človeška dimenzija. Za vse klubov-ce pa je bil to gotovo prijeten večer, saj so že dologo čakali, da bi Rebula spet prišel predavat v klub. Naslednjo soboto, 29.5., pa je Slovenski kulturni klub obiskal priljubljeni igralec Stane Raztresen, ki nam je ob svoji osemdeseti obletnici podal recital z naslovom Na 80. pragu (Domovina). Občinstvo je tako lahko prisluhnilo recitaciji teksov od Prešerna do Cankarja, preko Aškerca, Gradnika, Kosovela, Birse in še drugih. Nakar so sledila vprašanja ter sproščen pogovor z gostom. Tomaž Susič Valentina Destri nagrajena Sklad »G. De Banfield« je priredil nagradni natečaj za najboljši šolski spis ali risbo na temo o naših dedih. Izmed 900 prispevkov so izbrali spis Valentine Destri, dijakinje Pedagoškega liceja A.M. Slomšek, torej slovenskega šolskega zavoda iz Trsta, za najboljšega. To je zelo pomemben uspeh liceja Slomšek, pa tudi slovenskega šolstva v Italiji nasploh, saj so nagrade prejeli tudi nekateri dijaki nižje srednje šole Ivan Cankar in trgovskega zavoda Žiga Zois. Od 10. do 12. junija bo v cerkvi Novega sv. Antona podaljšano češčenje Sv. rešnjega Telesa. Slovenski verniki imajo vse tri dni uro češčenja od 15. do 16. ure. Cerkev na Kontovelu Na kontovelskem griču se ob robu vasi razgleduje na morje lepa cerkev sv. Hieronima. Vseodpuščajoča prenaša zmrzal in odjugo, tako v ožjem kot v prenesenem pomenu. Posvečena leta 1634, je od leta 1874 do 1892 bila podružna cerkev. Leta 1892 je bila povzdignjena v župnijsko cerkev. Njen glavni oltar je bil prenešen iz frančiškanskega samostana v Grljanu, ki ga je ukinil Jožef II. leta 1785. Njeno pročelje, izpostavljeno vsem vremenskim neprilikam, nujno potrebuje popravil. Sedanjemu upravitelju g. Jožetu Špehu so predložili proračun za 70 milijonov lir. Deželi, ki prispeva posojilo, pa bo treba odšeteti 4 milijone letnih obresti. Župni upravitelj se zato obrača na velikodušna srca bližnjih in daljnih prijateljev za pomoč. Dohodki cerkve so silno skromni, pa tudi prebivalcev ni veliko (560). Gibalna vzmet za čast božjo in ohranitev naših cerkva naj nas vzpodbuja k radodarnosti. Osemnajst rdečih nageljnov je v ponedeljek zvečer krasilo Peterlinovo dvorano. Kot je v svojem govoru povedal Saša Martelanc, predstavljajo ti nageljni osemnajst podelitev nagrad iz Černetovega sklada od leta 1976 do letos. Letos postaja tako ta nagrada »polnoletna«. Martelanc je podal kratek življenjepis Dušana Černeta, časnikarja ter političnega in javnega delavca, ki je umrl leta 1975 in po katerem so poimenovali nagrado, katero podelijo vsako leto posameznikom in ustanovam, ki s svojim delovanjem prispevajo k vsestranskemu razvoju in obrambi slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Govornik se je spomnil tudi preteklih nagrajencev, pa tudi pokojnih članov Sklada Dušana Černeta: teh je — prav tako kot Černetovih večerov — osemnajst. Dr. Zorko Harej je v svojem posegu v imenu Sklada utemeljil podelitev letošnje nagrade prof. Stanislavu Sobanu. Prof. Soban je že leta 1949 začel učiti na slovenskih šolah v Trstu. Od leta 1955 pa do upokojitve leta 1976 je bil redni profesor pravnih in ekonomskih ved na zavodu Žiga Zois. Ker je primanjkovalo učil, jih je sam sestavil. Izdelal je tudi zakonski osnutek za zaščito slovenske manjšine v Italiji in je še danes 50-letnica zaobljube 14. februarja t.l. je v zavodu sester dominikank v Rimu, kjer že dolgo let biva, obhajala 50. obletniko zaobljube s. M. Cecilija - Lidija Kovačič. Doma je od Sv. Ivana v Trstu, kjer je bila zelo dejavna v tamkajšnji slovenski verski skupnosti. Bila je namreč članica Marijine družbe in navdušena cerkvena pevka. Po vstopu v red dominikank je delovala najprej v Trstu, že dolgo let pa je — kot že rečeno — v Rimu. Kljub oddajelnosti je z našo skupnostjo s. M. Cecilija povezana preko Katoliškega glasa, ki ga zelo rada prebira. Posebno jo veseli, če v našem listu najde kako novico o domačem kraju. Rada je prebirala tudi Mladiko. Poleg tega pa prihaja enkrat ali dvakrat na leto v Trst. Ob tako visokem in pomembnem jubileju čestitajo s. M. Ceciliji sve-toivanski prijatelji in celotna svetoi-vanska slovenska župnijska skupnost. Prijatelji iz svetoivanske župnijske skupnosti upoštevan pravni svetovalec, h kateremu se zatekajo posamezniki in organizacije. Nato je prof. Robert Petaros v imenu upravnega odbora, ravnateljstva in uslužbencev openske hranilnice izročil prof. Sobanu denarno nagrado, ki jo je letos v celoti prispeval ta denarni zavod. V svojih zahvalnih besedah se je nagrajenec spomnil prijateljstva s pok. Dušanom Černetom in izrazil voščilo, da bi Černetova načela o zvestobi do naroda, krščanstva in demokracije še naprej vodila mlado generacijo. Deželni svetovalec SSk Ivo Jevni-kar je v svojem posegu ponovno omenil vlogo prof. Sobana kot pravnega svetovalca SSk, dr. Drago Le-giša pa je obudil spomin na goriško Malo semenišče, katerega gojenec je bil tudi letošnji nagrajenec, in na pomembno narodoobrambno vlogo tega zavoda. Ivan Žerjal Skupno tržaško romanje Duhovska zveza prireja večdnevno romanje v Umbrijo - deželo svetnikov -od 28. junija do 2. julija Prof. Sobanu podelili nagrado iz Černetovega sklada Še enkrat: Kam gredo mladi? V nedeljo, 23. maja, seje v cerkvi Srca Jezusovega zaključil pomladni ciklus kulturnih srečanj na temo »Kam gredo mladi« z bogatim in prijetnim srečanjem z mladim dr. Gio-vannijem Bacheletom, profesorjem fizike na univerzi v Rimu. Gost večera, ki je takoj navezal topel in prisrčen stik z zelo številnim občinstvom, je sin znanega Vittoria Bacheleta, klenega krščanskega političnega delavca (podpredsednika višjega sodnega sveta - CSM), ki so ga februarja 1980 divje umorile rdeče brigade. Sin Giovanni je tedaj pretresel vso Italijo, ko je na očetovem pogrebu z iskrenim odpuščenjem prosil za ubijalce svojega očeta. Sedaj je oče treh otrok, ki z navdušenjem in preprostostjo svojega življenja priča o tem, da obstajajo ideali, ki nikdar ne zamrejo, ker so živi in večni. Je bilo odpuščanje nekaj junaškega? Nikakor ne, pravi; zanj ni bilo v tem nič čudnega. To je bila edina možna pot, logičen krščanski odgovor. Izkazalo se je tudi človeško učinkovito, ker je njegovo dejanje pripomoglo spraviti na kolena italijanski terorizem let 1970/80. Toda v tistem trenutku je mladi Giovanni naredil le to, kar je bilo zanj nekaj povsem naravnega, ker je pač ob očetovem zgledu rasel v zdravem krščanskem okolju. In to je odsevalo v vseh njegovih odgovorih: človek se ne nauči dati življenje v trenutkih junaštva, ampak v svoji vsakdanjosti. Življenje je velik dar, ki pa postane še bolj dragoceno, ko je darovano za druge. Konec koncev je to, kar ostane, prav dejanje ljubezni. To je dihalo iz njegovih besed: krščanstvo, utelešeno v najmanjših (banalnih?) stvareh vsakdanjosti, ki postajajo vse večje, svete in večne, ko človek sledi božjemu klicu, vse bolj konkretna udejanjena molitev v zavzetem trudu in veselem nesebičnem žrtvovanju za druge - imitatio Christi. Bachelet je pozval mlade, naj z gorečnostjo skušamo odkriti, kam smo klicani, in naj to živimo z vnetostjo. V odprtosti do Evangelija, polni upanja in brez strahu pred prihodnostjo naj se vzgajamo v zrele in odrasle kristjane, ki se odgovorno pripravljajo živeti konkretnost svoje poklicanosti kot odgovor na krst. Pomembno je tudi odgovarjati na družbene, politične in kulturne izzive, ki jih čas postavlja pred nas. Pri tem moramo biti kompetenti, sposobni izvajati specifične poklice, pripravljeni dati največ, kar lahko damo. Kdor ne ve, kaj hoče in ne zna ničesar dobro opravljati, nasede pa-rasitnim degeneracijam družbenega sistema, ki jih današnja Italija dobro pozna. Kdor zna le pridigati o demokraciji, solidarnosti, narodu... in obenem ni sposoben predstaviti veljavnih in konkretnih načrtov, se lahko preživlja le še s podkupninami. Le profesionalno kompetenti ljudje, ki so zaradi svojih sposobnosti primerni za opravljanje določenih nalog, se lahko svobodno in nezainteresirano ubadajo za dobro bit drugih. Prav preko krsta smo poklicani, da prek-vašamo svet, v katerem živimo, in si prizadevamo za spreminjanje krivičnih družbenih struktur. Delo in družina sta za Giovannija Bacheleta dve komponenti istega načrta in sta med sabo zelo povezana. Če se zniža kakovostni nivo dela, se začne krhati tudi družinsko ravnovesje; prav zato je pomembno dati bodisi v enem kot v drugem vse od sebe. In s Kristusom se to breme nosi z veseljem v polnosti realizacije samega sebe. Kulturni center Stella Matutina in Skupnost krščanskega življenja, ki sta letos organizirala kulturna srečanja o mladih na stičišču latinskih, germanskih in slovanskih narodov, z zadovoljstvom gledata na prehojeno pot in dosežene rezultate. Obenem napovedujeta, da se bodo taka in podobna srečanja, ki želijo biti prispevek k oblikovanju kulture nove evangelizacije, h kateri nas je povezal papež Janez Pavel II. na pastoralnem obisku, nadaljevala jeseni. Danijel Devetak Nadvse uspela prireditev -podeljevanje bralnih značk na OŠ Fran Erjavec v v Standrežu Tudi letos se je med učenci vršilo tekmovanje za bralno značko in se zaključilo z nagrajevanjem tistih, ki so veliko brali. Na prireditvi, ki je bila v sredo, 26. maja, je učiteljica Majda Paulin najprej podala nekaj misli o važnosti branja in med drugim povedala: »Knjiga vam je znanka, odpira pogled v svet, izpopolnjuje vaše znanje, veča vam miselne sposobnosti, spomin in domišljijo. Dobra knjiga vzgaja, lepo pisana pa oblikuje govorico.« Vsem učencem je zaželela veliko zadovoljstva ob branju in da bi še nadalje pridno bogatili svojo mlado osebnost. Za to priložnost so imeli v štandre-ški šoli v gosteh likovnega oblikovalca in ilustratorja Walterja Grudino, ki so ga učenci sprejeli z navdušenjem in burnim ploskanjem. O njem so takole zapisali: Walter Grudina riše zelo lepo. On nam je ilustriral letošnje šolske dnevnike. Pokazal nam je, kako ustvarja stripe. Zvedeli smo, da ima štiri otroke, ki so pravzaprav junaki Galebovega dnevnika. Najstarejši sin ima osem let, najmlajša Nina pa sedem mesecev. (Eva Del Fabbro). Radovedni otroci smo ga nasuli z vrsto vprašanj. Rad je odgovarjal nanje. Po vsem tem nam je narisal — 5 črnim flomastrom na rumeno lepenko — Jurija in njegovega psa, ki bereta knjigo o Indijančkih in si predstavljata, da sta tudi onadva taka. Spodaj je dodal napis: Branje te pelje v čudovite dogodivščine. S tem se tudi mi strinjamo. (Tanja Zotti) Ob koncu tega prijetnega srečan- ja nam je Walter Grudina podelil bralno značko. Vsakemu učencu je daroval še strip z zabavnim besedilom, ki ga je sestavil in ilustriral prav za nas, štandreške otroke. Jaz sem ga prosila za dopis v dnevnik in napisal mi je tudi posvetilo, v katerem pravi, da lepo riše, kdor riše s srcem. Povedal nam je, da prihodnje leto ne bo več risal dnevnika, ker bo drugačen. Vseboval bo pesmi, pravljice in pregovore. Ko je to rekel, nam je bilo zelo žal. Vsi namreč listamo po Galebovem dnevniku. (Jana Plesničar) Odkrili so kip nadškofu Margottiju V soboto, 29. maja, so v prostorih nadškofijske palače v Gorici, in sicer na stopnicah, ki iz veže vodijo v prvo nadstropje, odkrili doprsni kip nadškofa Karla Margottija. Kip je delo kiparja prof. Silvana Bevilac-qua. Ob odkritju so povedali, da je kipar izdelal kip najprej v mavcu, potem pa se je odločil, da ga izklesa v kamnu. Pred sabo je imel nadškofa še mladega, ko je leta 1934 prišel v Gorico, zato tudi sedanji kip upodablja Karla Margottija v mladostni drži in ne takega, kot smo ga poznali zadnja leta. K odkritju kipa se je zbralo kar lepo število starejših duhovnikov, ki jih je on posvetil. In teh ni bilo malo, saj so bila leta 1934-1950 zelo ba-gata na poklicih. Našteli smo, da je posvetil nad sto duhovnikov za go-riško nadškofijo tostran in onstran meje. Seveda so danes že vsi starejši. Slikarka rož in cvetja V preteklem mesecu maju (24.5.) je obhajala 90-letnico rojstva Milica Kogoj, slikarka rož in cvetja. Goričanom je znana zaradi razstav, ki jih je imela, sicer pa živi tiho in skrito življenje na svojem domu v ul. Aquileia. Jubilantka se je rodila na Bukovem pri Cerknem v učiteljski družini. Njen brat je bil pok. Vlado Kogoj, učitelj. Ker je bil oče učitelj, se je tudi Milica selila iz kraja v kraj po Tolminskem. Med prvo svetovno vojno so bili kot begunci v Mariboru. Po vojni je opravila gospodinjski tečaj pri šolskih sestrah v Tomaju, v Ljubljani pa je dosegla diplomo za poučevanje ročnih del. Toda časi niso bili naklonjeni slovenskim učiteljicam in Milica je prišla kot družabnica h grofici Evgeniji Totto v Trstu. Po zadnji vojni je dobila mesto kot vzgojiteljica v Dijaškem domu. Tu se je upokojila in od takrat živi na svojem domu. Nagnjenje do slikanja je imela od mladosti, toda ni imela priložnosti, da bi se uveljavila. Šele leta 1976 je nastopila na skupni razstavi v Dijaškem domu. To ji je dalo pogum, da je pozneje še večkrat razstavljala. Njena ljubezen so rože, so cvetice, kjer je prava mojstrica. Zaradi let zadnje čase ne slika več, vendar je slikala do nedavna. Jubilantki naše čestitke in voščila. Prodam trisobno stanovanje v Gorici na Travniku. Tel. 040/637085 od 14. do 15. ure. VValter Grudina riše za štandreške učence Predstavitev nove knjige V Katoliški knjigarni so dne 28. maja predstavili novo knjigo tržaškega pisatelja Igorja Škamperleta. Po pozdravnih besedah prof. Franke Žgavec je o knjigi spregovoril dr. Dušan Jelinčič. Zvedeli smo, da je knjiga pravzaprav avtobiografski roman, v katerem pisatelj govori o svoji mladosti in o svoji rasti. Prepletajo se zato študentovska doživetja, pa pripovedi o njegovih gorskih vzponih tako po naših Julijcih kot tudi po tujih gorah. Ali kot je zapisano v spremni besedi: »Tematsko se suče Škamperletova pripoved okrog treh (med seboj sicer neločljivo povezanih) sklopov: religioznega čustovo-vanja, ljubezni in avanture alpinizma.« O knjigi je nato spregovoril avtor sam. Gre za tržaškega še mladega pisatelja (r. 1962), ki je srednje šole opravil v Trstu ter nato odšel v Slovenijo, najprej na gozdarsko šolo, potem na Visoko šolo za telesno kulturo in še na Filozofsko fakulteto. Sedaj je nameščen na Filozofski fakulteti. * -