List 99.
Koliko je delo vredno?
Učen možje rekel: ,,ako bi vsaki človek možkega in ženskega spola le 2 uri na dan, karkoli bodi koristnega delal, bi bilo za vse potrebe vseh ljudi zadosti, in ubožtvo in pomanjkanje bi iz sveta  zginilo".
Vse kar živi, potrebuje živeža, in ta živež velja (ko-čta) več ali manj dnarja. Kdor tedaj dela, tak nekoliko pridela, kar se vjema z njegovim živežem, ki ga z delom plačuje. Kdor ne dela, si napravlja stroške, ki jih z nobeno rečjo ne povrača.
Rekel je nekdaj moder kralj: „Ako bi le mogel, nobenega postopača bi ne terpel v svojem kraljestvu; zavoljo takih, kteri ne delajo, morajo drugi pomanjkanja ter pet i". Te besede se pa tako razlože: Ce lenuh ne opravi dela, ki ga je v družbi človeški opraviti dolžan, je očitno, da morajo drugi namesto njega delati ali za-nj se truditi. Razun večjih del je še mnogotero manjih opravil pri vsaki hiši, postavimo: presti, plesti, tkati, in več druzih drobnih del, s kterimi se večidel ženstvo peča, ki jih med velikim delom lahko opravlja In vendar ne zamuja poglavitnega. Koristno je, da mala hišna družinica drobičke dneva in večera s takim delom spolnuje. Veliko dobička znese število malih opravil pri hiši skozi leto in dan , toliko več pa po celi deželi in po celi deržavi. Marsiktera družinica, ktera je čas prav obračala, si je čez leto med poglavitnim delom veliko vatlov platna napredla, druga pa, ki je to zanemarila iu se je lenila, ni nič pridelala , dasiravno je bila v potrebah. Ni ne prazna beseda, da „čas je dnar", in resničen je naš stari pregovor: Zcrno do zerna pogača,in kamen do kamena palača! Vsak človek, kdor dela — del je pa mnogotero na svetu, z roko in glavo—je časti vreden, naj je kdor koli; vsak pa, ki le lenobo pase in vživa le, kar so mu drugi pridelali, ni vreden piškavega oreha, naj je kdor koli.                                                                            L —c.
396