Tradicionalni sprejem za predstavnike verskih skupnosti
V prostorih občinske skupšcine je bilo 13. januarja 1988 že tradlici-onalno srečanje predstavnikov wer-skib skupnosti in predstavnilkov družbenopolitičnega življenja niaše občine. Srečanje sta sklicala prred-sednik komisije za odnose pri <ob-činski skupščini Viktor Auer in predsednik koordinancijskega iod-bora za urejanje odnosov med sa-moupravno družbo in verskumi skupnostmi OK SZDL Niko ILu-kež.
Viktor Auer je v oagovoru nmed drugim z zadovoljstvom ugotoivil, da se širi krog onih, ki bi žebleli vsestransko bogatiti io plemeniiititi stičišča različnosti in premosstiti pridižke, ki so  nekoč koreninnili.
Vendar pa to še ne pomeni, da ni težav, zmot, nesporazumov ali ce-lo zablod v ravnanju ali prcsoji po-javov v družbi, s katerimi se sreču-jemo. Prizadevati si moramo gradi-ti načine sporazumevanja znotraj delegatskega sistema in socialistič-ne zveze. Na koncu se je za pri-pravljenost in sodelovanje pri ne-govanju tradicionalnih stikov vsem prisotnim zahvalil, zaželel nadalj-nje dobre odnose in jib povabil k sproščenemu klepetu.
S strani predstavnikov verskib skupnosti je imel uvodni nagovor pater Terzici) Kolcnko, ki ga delno objavljamo:
V imenu duhovnikov, v imenu rcdovnikov  in  redovnic,  pa   ludi
v imenu vernikov, s katerimi tvori-mo živo Cerkev, se gostiteljem zzh-valjujem za vse dobrc želje in za povabilo na tradicionalno srečanje ob novem letu.
Človek je bitje, kJ ga ni mogoče zajeti v številke. Vetno tudi, da se človeški odnosi ne bogatijo z izbra-nimi bcscdami. Vedno gre za to, koliko človcčnosti, dobrote. miru, srčnih vrednot smo sposobni dati drug drugemu. To posebno velja za našo pluralistično družbo.
Alorda smo se preveč navadili go-voriti samo o krizi, o problemih, pa na/ bo to v družbenem ali privatncm življenju. Zdi se mi, da bi morali bolj gledati na vrcdnotc, ki so nam vsem skupne in dajcjo temelje hu-
manemu sožitju. Slovenski narod ima veliko bogastvo kultumih, na-rodnih, verskih in tvarnih dobrin, iz katehh more živeti. Treba jih je le vsestiansko spoštovati. Cerkev in družba, vsaka mati, ki povije otro-ka, vsak posameznik, vsi naj bi žive-li iz svoje osebne in narodne bitno-sti. To je pogoj za svetlejšo bodoč-nost.
Dcmokratična razsežnost človeka jc dancs v svetu nekaj tako splošne-ga, da komaj šc kdo misli, da je mogoče vladati s parolami. In prav tu vidimo pozitivcn korak naše družbc. Niti Cerkev, niti državna oblast nista neka nadgradnja člove-ka. Živita iz povezanosti s slehernim članom...